Zadeva T‑123/09

Ryanair Ltd

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Posojilo, odobreno letalski družbi, katerega znesek je mogoče vključiti v lastniški kapital družbe – Odločba, s katero je bila pomoč razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom – Prodaja sredstev letalske družbe – Odločba, s katero je bil po koncu faze predhodne preučitve ugotovljen neobstoj pomoči – Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Zadevna stranka – Dopustnost – Resne težave – Pristojnost – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo –Odločba Komisije, s katero je ugotovljeno, da so državne pomoči združljive s skupnim trgom, ne da bi bil začet formalni postopek preiskave – Tožba zainteresiranih strank v smislu člena 88(2) ES – Dopustnost

(člena 88(2) ES in 230, četrti odstavek, ES; Uredba Sveta št. 659/1999, členi 1(h), 4(3) in 6(1))

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, s katero je ugotovljeno, da so državne pomoči združljive s skupnim trgom, ne da bi bil začet formalni postopek preiskave – Tožba zainteresiranih strank v smislu člena 88(2) ES – Opredelitev predmeta tožbe – Tožba zaradi zavarovanja procesnih pravic zainteresiranih strank – Tožbeni razlogi, ki jih je mogoče navesti

(člena 88(2) ES in 230, četrti odstavek, ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 6(1))

3.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Tožba zainteresiranih strank v smislu člena 88(2) ES – Pravica sklicevanja na vse razloge nedopustnosti, navedene v členu 230, drugi odstavek, ES – Tožbeni razlogi, s katerimi se želi doseči izdajo sodbe, s katero bo odločeno o obstoju ali združljivosti državne pomoči s skupnim trgom – Nedopustnost

(člena 88(2) ES in 230, drugi odstavek, ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Pravna sposobnost – Razlaga na podlagi objektivnih dejavnikov – Sodni nadzor – Obseg

(člena 87(1) ES in 88(2) in (3) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člena 4(4) in 13(1))

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Faza predhodne preučitve in kontradiktorna faza – Združljivost pomoči s skupnim trgom – Težave pri presoji – Obveznost Komisije, da uvede kontradiktorni postopek – Resne težave – Pojem – Nepristranskost

(člena 87(1) ES in 88(2) in (3) ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Pristojnost – Odločba, ki jo sprejme Komisija, s katero je ugotovljen neobstoj državne pomoči, hkrati pa so upoštevane zaveze države članice

(člen 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 4(2))

7.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije – Preizkus zakonitosti glede na podatke, ki so bili na voljo ob sprejetju odločbe

8.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Opredelitev dolžnika v primeru prenosa sredstev – Merilo „gospodarske kontinuitete“ podjetja – Obveznost upoštevanja vseh elementov, ki se lahko upoštevajo – Neobstoj

(člen 88(2) ES)

9.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije, s katero je ugotovljen neobstoj državne pomoči – Obveznost obrazložitve – Obseg

(členi 87(1) ES, 88(2) in (3) ES ter 253 ES)

10.    Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije o ustavitvi postopka na področju pomoči – Podjetje, ki je konkurenčno podjetju, ki je prejelo pomoč – Pravica do vložitve pravnega sredstva – Pogoji

(člena 88(2) ES in 230, četrti odstavek, ES)

1.      Na področju nadziranja državnih pomoči je zakonitost odločbe o nenasprotovanju, izdane na podlagi člena 4(3) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES, odvisna od tega, ali so obstajali dvomi o združljivosti pomoči s skupnim trgom. Ker bi se ob obstoju takih dvomov moral začeti formalni postopek preiskave, v katerem bi lahko sodelovale zainteresirane stranke iz člena 1(h) Uredbe št. 659/1999, je treba šteti, da vsako zainteresirano stranko v smislu te določbe taka odločba neposredno in posamično zadeva. Osebe, ki so upravičene do procesnih jamstev iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999, lahko namreč spoštovanje teh jamstev uveljavljajo le, če imajo možnost odločbo o nenasprotovanju izpodbijati pred sodiščem Unije.

Zato posebni status zainteresirane stranke v smislu člena 1(h) Uredbe št. 659/1999, povezan s specifičnim tožbenim predmetom, zadostuje, da se v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES tožeča stranka, ki izpodbija odločbo o nenasprotovanju, individualizira. V skladu s to določbo namreč zainteresirana stranka pomeni zlasti katero koli osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, torej predvsem podjetja, ki so konkurenti upravičenca do te pomoči. Z drugimi besedami, gre za nedoločeno število naslovnikov.

(Glej točke od 63 do 65.)

2.      Kadar na področju nadziranja državnih pomoči tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti odločbe o nenasprotovanju, izpodbija predvsem to, da je Komisija odločbo glede zadevne pomoči sprejela, ne da bi začela formalni postopek preiskave, s čimer naj bi kršila njene procesne pravice. Tožeča stranka lahko, zato da bi bilo ugodeno njenemu predlogu za razglasitev ničnosti, navede kateri koli tožbeni razlog, ki kaže na to, da bi presoja informacij in elementov, s katerimi je Komisija razpolagala med predhodno fazo preučitve priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa s skupnim trgom. Vendar pa uporaba teh trditev ne more povzročiti niti spremembe predmeta tožbe niti spremembe predpostavk dopustnosti. Nasprotno, ravno obstoj dvomov o tej združljivosti je dokaz, ki ga je treba predložiti, da bi se pokazalo, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES.

(Glej točko 66.)

3.      Tožeča stranka, ki želi zavarovati procesne pravice, ki izhajajo iz člena 88(2) ES, lahko navede kateri koli razlog iz člena 230, drugi odstavek, ES, če se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in vsekakor na začetek postopka iz člena 88(2) ES s strani Komisije. Nasprotno pa ni naloga Splošnega sodišča, da se v tej fazi postopka preizkusa pomoči s strani Komisije izreče glede obstoja pomoči ali njene združljivosti s skupnim trgom.

(Glej točko 74.)

4.      Pojem državne pomoči, kot je opredeljen v Pogodbi, ima pravno naravo in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. Zato mora sodišče Unije načeloma ter upoštevajoč konkretne dejavnike spora, o katerem odloča, in tehničnost ali zapletenost presoje, ki jo je opravila Komisija, izvajati celosten nadzor glede vprašanja, ali ukrep spada na področje uporabe člena 87(1) ES. To je še toliko bolj res, ker mora Komisija, če po prvotni preučitvi v okviru postopka iz člena 88(3) ES ne more ugotoviti, da zadevni državni ukrep bodisi ni „pomoč“ v smislu člena 87(1) ES bodisi je združljiv s Pogodbo, kadar se opredeli kot pomoč, ali če s tem postopkom ni mogla premagati vseh težav, ki so nastale s presojo združljivosti obravnavanega ukrepa, uvesti postopek iz člena 88(2) ES, ne da bi „v zvezi s tem imela diskrecijsko pravico“. To obveznost poleg tega izrecno potrjujejo določbe člena 4(4) v povezavi s členom 13(1) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES.

(Glej točki 75 in 76.)

5.      V zvezi z vprašanjem, ali mora Komisija začeti formalni postopek preiskave državne pomoči, je treba opozoriti tudi, da so resne težave objektiven pojem. Obstoj teh težav je treba iskati v okoliščinah sprejetja izpodbijanega akta in tudi v njegovi vsebini, in sicer objektivno, ob primerjanju razlogov iz odločbe z elementi, ki so bili Komisiji na voljo, ko je odločala o združljivosti spornih pomoči s skupnim trgom. Tožeča stranka nosi dokazno breme glede obstoja resnih težav, ta dokaz pa lahko izvede na podlagi sklenjenega kroga indicev, ki se nanašajo, prvič, na okoliščine in trajanje faze predhodne preučitve ter, drugič, na vsebino izpodbijane odločbe.

Čeprav Komisija nima diskrecijske pravice pri odločanju, ali bo začela formalni postopek preiskave, če ugotovi, da take težave obstajajo, ima vseeno neko polje proste presoje pri raziskavi in preučevanju okoliščin v obravnavani zadevi, da bi ugotovila, ali pomenijo resne težave. Komisija lahko med drugim v skladu s ciljem člena 88(3) ES in svojo dolžnostjo dobrega upravljanja začne dialog z državo, ki je ukrep priglasila, ali tretjimi osebami, da bi med fazo predhodne preučitve rešila težave, na katere bi lahko naletela. Vendar se za to možnost predpostavlja, da lahko Komisija svoje stališče prilagodi glede na izid dialoga, ne da bi bilo treba vnaprej šteti, da ta prilagoditev pomeni obstoj resnih težav. Poleg tega nezadostna ali nepopolna preučitev, ki jo opravi Komisija v fazi predhodne preučitve, kaže na obstoj resnih težav.

(Glej točke od 77 do 79.)

6.      Komisija je na področju nadziranja državnih pomoči pristojna, da na podlagi člena 4(2) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES sprejme odločbo, v kateri kljub temu, da ugotovi neobstoj državne pomoči, upošteva zaveze države članice.

(Glej točko 96.)

7.      Sodišče Unije mora zakonitost odločbe na področju državnih pomoči presoditi glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo, ko jo je sprejela. Poleg tega Komisija ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi domnev preverjati, katere elemente bi ji bilo mogoče predložiti v upravnem postopku.

(Glej točki 103 in 104.)

8.      Na področju nadziranja državnih pomoči je obveznost vračila pomoči, ki je bila dodeljena podjetju v težavah, mogoče razširiti na novo podjetje, na katero so bila prenesena nekatera sredstva, če ta prenos kaže na gospodarsko kontinuiteto med podjetjema. Pri sklepanju na obstoj gospodarske kontinuitete se lahko upoštevajo ti elementi: predmet prenosa (sredstva in obveznosti, kontinuiteta delovne sile, sredstva v paketu), cena prenosa, enakost delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja, čas izvedbe prenosa (po začetku preiskave, sprožitvi postopka ali končni odločbi) in nazadnje ekonomski razlogi za transakcijo, ne da bi bilo Komisiji naloženo, da upošteva vse te elemente.

(Glej točki 155 in 156.)

9.      V zvezi z odločbo Komisije, s katero je bil ugotovljen neobstoj državne pomoči, ki jo je naznanil vložnik pritožbe, mora Komisija v skladu z obveznostjo obrazložitve vložniku pritožbe navesti zadostne razloge, iz katerih okoliščine dejanskega in pravnega stanja, navedene v pritožbi, niso zadoščale za dokaz obstoja državne pomoči. Vendar pa Komisija ni dolžna oblikovati mnenje glede okoliščin, ki so očitno postranske oziroma nepomembne ali zgolj drugotnega pomena. Taka odločba, sprejeta na koncu faze predhodne preučitve pomoči, ki jo določa odstavek 3 člena 88 ES, katere edini cilj je omogočiti Komisiji, da oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti obravnavane pomoči, ne da bi se začel formalni postopek preiskave iz odstavka 2 tega člena, in v kratkem roku, mora zajemati le razloge, iz katerih je Komisija menila, da ne gre za resne težave pri presoji združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom.

Zato Komisiji na podlagi obveznosti obrazložitve v odločbi ni treba navesti drugih elementov razen dejstev in pravnih ugotovitev, ki so bistvene za odločbo. Taka obrazložitev zadošča, da se lahko tožeča stranka seznani z utemeljitvijo izpodbijane odločbe in da lahko Splošno sodišče na podlagi člena 253 ES opravi nadzor nad njeno zakonitostjo.

(Glej točke od 180 do 182 in 185.)

10.    Na področju nadziranja državnih pomoči odločba o koncu postopka na podlagi člena 88(2) ES posamično zadeva podjetja, ki so vložila pritožbo, na podlagi katere je bil ta postopek uveden, in predložila pripombe, ki so vplivale na potek postopka, če je ukrep pomoči, ki je predmet te odločbe, znatno prizadel njihov tržni položaj. Vendar pa iz tega ne izhaja, da podjetje ne more drugače – s sklicevanjem na posebne okoliščine, ki ga individualizirajo podobno kot samega naslovnika odločbe – dokazati, da je posamično prizadeto.

(Glej točko 194.)