SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 25. marca 2015(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu, sprejeti s ciljem preprečiti širjenje jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Obveznost obrazložitve – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Napaka pri presoji – Lastninska pravica – Pravica do ugleda – Sorazmernost“
V zadevi T‑563/12,
Central Bank of Iran s sedežem v Teheranu (Iran), ki jo zastopa M. Lester, barrister,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in V. Piessevaux, zastopnika,
tožena stranka,
katere predmet je na eni strani zahteva za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2012/635/SZVP z dne 15. oktobra 2012 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 282, str. 58) v delu, v katerem je ta ime tožeče stranke po ponovnem pregledu ohranil na seznamu iz Priloge II k Sklepu Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39), in na drugi Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 945/2012 z dne 15. oktobra 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 282, str. 16) v delu, v katerem je ta ime tožeče stranke po ponovnem pregledu ohranila na seznamu iz Priloge IX k Uredbi Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1).
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, I. Pelikánová (poročevalka), sodnica, in E. Buttigieg, sodnik,
sodni tajnik: L. Grzegorczyk, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 30. septembra 2014
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran
1 Ta zadeva spada v okvir omejevalnih ukrepov, uvedenih za izvajanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ta ustavila svoje dejavnosti, nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja, in razvoj izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja (v nadaljevanju: širjenje jedrskega orožja).
Omejevalni ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko
2 Tožeča stranka, Central Bank of Iran, je centralna banka Islamske republike Iran.
3 Varnostni svet Združenih narodov je 9. junija 2010 sprejel Resolucijo S/RES/1929(2010), s katero je bilo razširjeno področje uporabe omejevalnih ukrepov iz prejšnjih resolucij S/RES/1737 (2006) z dne 27. decembra 2006, S/RES/1747 (2007) z dne 24. marca 2007 in S/RES/1803 (2008) z dne 3. marca 2008 ter s katero so bili uvedeni dodatni omejevalni ukrepi proti Iranu.
4 Evropski svet je 17. junija 2010 sprejel izjavo o Islamski republiki Iran, v kateri je poudaril, da je vse bolj zaskrbljen zaradi iranskega jedrskega programa, in pozdravil sprejetje Resolucije S/RES/1929. Evropski svet je, sklicujoč se na svojo izjavo z dne 11. decembra 2009, med drugim Svetu Evropske unije predlagal sprejetje omejevalnih ukrepov za izvajanje ukrepov S/RES/1929. V skladu z izjavo Evropskega sveta je bilo treba omejevalne ukrepe med drugim uporabiti zoper druge osebe in subjekte, kot sta jih na seznam uvrstila Varnostni svet Združenih narodov ali Odbor, ustanovljen v skladu s točko 18 Resolucije S/RES/1737, pri čemer se uporabijo enaka merila, kot sta jih uporabila Varnostni svet ali Odbor.
5 Svet je 1. decembra 2011 znova izrazil hudo in vse večjo zaskrbljenost zaradi narave jedrskega programa Islamske republike Iran, zlasti zaradi ugotovitev iz zadnjega poročila Mednarodne agencije za atomsko energijo (MAAE) o dejavnostih Irana, povezanih z razvojem vojaške jedrske tehnologije. Svet se je zato v skladu z izjavo Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2011 odločil veljavne sankcije razširiti tako, da v tesnem sodelovanju z mednarodnimi partnerji preuči dodatne ukrepe, vključno z ukrepi, s katerimi bi močno prizadeli finančni sistem Islamske republike Iran.
6 Evropski svet je 9. decembra 2011 podprl sklepe Sveta z dne 1. decembra 2011 in ga pozval, naj prednostno preuči možnost dopolnitve področja uporabe omejevalnih ukrepov Evropske unije proti Islamski republiki Iran.
7 Ime tožeče stranke je bilo s Sklepom Sveta 2012/35/SZVP z dne 23. januarja 2012 o spremembah Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 19, str. 22) vpisano na seznam iz Priloge II k Sklepu Sveta 2010/413/SZVP z dne 26. julija 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39).
8 Posledično je bilo ime tožeče stranke z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 54/2012 z dne 23. januarja 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 19, str. 1) vpisano na seznam iz Priloge VIII k Uredbi Sveta (EU) št. 961/2010 z dne 25. oktobra 2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1). Vpis je začel veljati 24. januarja 2012. Pomenil je predvsem zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke.
9 Vpis imena tožeče stranke na omenjena seznama je bil utemeljen s tem razlogom:
„Vključenost v dejavnosti, namenjen[e] izogibanju sankcijam.“
10 Svet je tožečo stranko z dopisom z dne 24. januarja 2012, ki ga je ta prejela 6. februarja 2012, obvestil o vpisu njenega imena na sezname iz Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/35, in iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 v različici, spremenjeni z Uredbo št. 54/2012. Temu dopisu je bil priložen izvod Sklepa 2012/35 in Izvedbene uredbe št. 54/2012.
11 S sprejetjem Uredbe Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1) je bil vpis tožeče stranke na seznam iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 v različici, spremenjeni z Izvedbeno uredbo št. 54/2012, razveljavljen in nadomeščen z vpisom njenega imena iz enakih razlogov, kot so bili že navedeni v točki 9 zgoraj, na seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 (v nadaljevanju: seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 in seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/35, skupaj: „sporna seznama“), z učinkom od 24. marca 2012.
12 Tožeča stranka je z dopisom z dne 26. marca 2012 zavrnila vsakršno osebno vpletenost v dejavnosti, namenjene izogibanju sankcij, in zato zahtevala, da Svet ponovno preuči vpis njenega imena na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/35, in iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 v različici, spremenjeni z Izvedbeno uredbo št. 54/2012. Zahtevala je tudi predložitev dokazov, ki ta vpis upravičujejo.
13 Svet je z dopisom z dne 2. avgusta 2012 tožečo stranko obvestil, da namerava razloge, ki upravičujejo vpis njenega imena na sporna seznama, dopolniti z vključitvijo navedb dejstev, da je iranski vladi zagotavljala finančno podporo, zaradi česar se je zanjo uporabil člen 20(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012.
14 Tožeča stranka je Svetu v dopisu z dne 7. oktobra 2012 očitala, da ni spoštoval obveznosti obrazložitve, ki mu je naložena. Zanikala je vsakršno vpletenost v dejavnosti, namenjene izogibanju sankcijam proti Islamski republiki Iran, ali zagotavljanje finančne podpore iranski vladi pri širjenju jedrskega orožja. Nazadnje, Svet je ponovno zaprosila, naj ji posreduje dokaze, ki upravičujejo vpis njenega imena na sporna seznama.
15 V Sklepu Sveta 2012/635/SZVP z dne 15. oktobra 2012 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP (UL L 282, str. 58) so bili razlogi za vpis imena tožeče stranke na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/35, dopolnjeni tako:
„Vključenost v dejavnosti, namenjenim [namenjene] izogibanju sankcijam. Zagotavlja finančno podporo vladi Irana.“
16 Posledično so bili z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 945/2012 z dne 15. oktobra 2012 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 (UL L 282, str. 16) dopolnjeni tudi razlogi za vpis imena tožeče stranke na seznam iz Priloge IX Uredbe št. 267/2012, kot je navedeno v točki 15 zgoraj.
17 Tožeča stranka je v dopisu z dne 28. novembra 2012 Svet ponovno zaprosila, naj ji posreduje dokaze, ki upravičujejo vpis njenega imena na sporna seznama.
18 Svet je tožeči stranki z dopisom z dne 10. decembra 2012 sporočil, da je vpis njenega imena na sporna seznama predlagala država članica, ki je zaradi zaupnosti ni mogoče imenovati. Vsebina tega predloga, kot izhaja iz spremnega dopisa Sveta z referenčno številko 17576/12, priloženega dopisu z dne 10. decembra 2012, je bila:
„Dejavnosti [tožeče stranke] pomagajo pri izogibanju mednarodnim sankcijam proti Iranu.
Ta [omejevalni] ukrep [sprejet proti tožeči stranki] bi lahko bistveno okrepil diplomatski pritisk, ki se trenutno izvaja na Iran“.
19 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. junija 2001, je tožeča stranka vložila tožbo, katere predmet je bila na eni strani v bistvu razglasitev ničnosti Sklepa 2012/35 in na drugi Uredbe št. 267/2012 v delu, v katerem je bilo v njima njeno ime po ponovnem pregledu vpisano ali ohranjeno na seznamih, priloženim tema aktoma. Ta tožba je bila vpisana pod opravilno številko T‑262/12.
Postopek in predlogi strank
20 Z vlogo, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženo 26. decembra 2012 ob 20 h 44 min., je tožeča stranka z aplikacijo e-curia vložila to tožbo, ki se nanaša na razglasitev ničnosti Sklepa 2012/635 in Izvedbene uredbe št. 945/2012 v delu, v katerem je bilo v njima po ponovnem pregledu njeno ime ohranjeno na spornih seznamih. Ta tožba je bila zaradi povezanosti dodeljena četrtemu senatu Splošnega sodišča. Tožeča stranka je v podporo navedeni tožbi navedla pričanje ge. R., njene podpredsednice za devizno poslovanje.
21 Tožeča stranka je istega dne ob 21 h 19 min. v tajništvu Splošnega sodišča z aplikacijo e‑curia vložila vlogo za spremembo njenih predlogov v zadevi T‑262/12, tako da ti zajemajo tudi Sklep 2012/635 in Izvedbeno uredbo št. 945/2012 v delu, v katerem je bilo v njima po ponovnem pregledu njeno ime ohranjeno na spornih seznamih. Z vlogo je Splošno sodišče vprašala tudi, ali bo „[…] tožbo, spremenjeno [z vlogo, ki se nanaša na spremembo predlogov,] štelo za v celoti dopustno, […] združilo [z zadevo T‑262/12 in obravnavano zadevo] ali pa bo […] [ti zadevi] obravnavalo kot eno ničnostno tožbo“.
22 Svet je z dopisom z dne 16. aprila 2013 vložil odgovor na tožbo, v katerem je trdil, da tožba ni dopustna zaradi litispendence.
23 Tožeča stranka je 21. junija 2013 vložila repliko.
24 Svet je 20. septembra 2013 vložil dupliko.
25 Po spremembi sestave senata Splošnega sodišča 23. septembra 2013 je bil sodnik poročevalec razporejen v prvi senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
26 Splošno sodišče se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in stranke na podlagi ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika pozvalo, naj odgovorijo na nekatera vprašanja. Tožeča stranka in Svet sta na poziv odgovorila v za to določenem roku.
27 Splošno sodišče je s sodbo z dne 18. septembra 2014 Central Bank of Iran/Svet (T‑262/12, EU:T:2014:777) za nično razglasilo Uredbo št. 267/2012 v delu, v katerem je bilo ime tožeče stranke vpisano na seznam iz Priloge IX, v preostalem delu pa tožbo zavrnilo. Glede zahtev za razglasitev ničnosti Sklepa 2012/635 in Izvedbene uredbe št. 945/2012 v delu, v katerem je bilo v njima po ponovnem pregledu ime tožeče stranke ohranjeno na spornih seznamih, je zavrženje tožbe zaradi nedopustnosti teh predlogov temeljilo na litispendenci ob vložitvi te tožbe.
28 Tožeča stranka in Svet sta na obravnavi 30. septembra 2014 podala ustne navedbe in odgovorila na ustna vprašanja Splošnega sodišča. Tožeča stranka je poudarila, da se njeni predlogi glede stroškov nanašajo zgolj na stroške iz te zadeve, ne pa na stroške iz zadeve T‑262/12, kar je bilo zapisano v zapisniku obravnave.
29 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– Sklep 2012/635 in Uredbo št. 945/2012 razglasi za nična v delu, v katerem je bilo v njima po ponovnem pregledu njeno ime ohranjeno na spornih seznamih (v nadaljevanju: izpodbijana akta);
– Svetu naloži plačilo stroškov.
30 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno, tožbo zavrže kot nedopustno,
– podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno,
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
Ugovor nedopustnosti tožbe zaradi litispendence
31 Svet predlaga, naj se navedena predloga zaradi litispendence zavrže kot nedopustna. Tožeča stranka naj bi razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov na podlagi istih razlogov že zahtevala v vlogi za spremembo predlogov v zadevi T‑262/12.
32 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba tožbo, ki je vložena, potem ko je že bila vložena tožba, v kateri si nasprotujeta isti stranki, ki temelji na enakih razlogih in v kateri se predlaga razglasitev ničnosti istega pravnega akta, zaradi litispendence zavreči kot nedopustno (sodba z dne 16. septembra 2013, De Nicola/EIB, T‑618/11 P, ZOdl. JU, EU:T:2013:479, točka 98; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 22. septembra 1988, Francija/Parlament, 358/85 in 51/86, Recueil, EU:C:1988:431, točka 12).
33 Sprememba predlogov z aktom, vloženim med postopkom v tajništvu Splošnega sodišča, v okoliščinah, kot so te iz zadeve T‑262/12, je procesni akt, ki je brez poseganja v poznejšo odločbo Splošnega sodišča o dopustnosti, enakovreden vložitvi tožbe z vlogo (sklep z dne 21. junija 2012, Hamas/Svet, T‑531/11, EU:T:2012:317, točka 16).
34 V obravnavanem primeru si v predlogih za razglasitev ničnosti v vlogi za spremembo predlogov v zadevi T‑262/12 (točka 21 zgoraj) in predlogih v vlogi, s katero se postopek začne v obravnavani zadevi (točka 20 zgoraj), nasprotujeta isti stranki glede enakih razlogov, iz katerih se predlaga razglasitev ničnosti istih pravnih aktov, torej Sklepa 2012/635 in Izvedbene uredbe št. 945/2012 v delu, v katerem je bilo v njima po ponovnem pregledu ime tožeče stranke ohranjeno na spornih seznamih.
35 V nasprotju s tem, kar trdi Svet, ki je vložil ugovor nedopustnosti te tožbe zaradi litispendence, ni mogoče šteti, da je vložitev navedene tožbe poznejša od vložitve vloge za spremembo predlogov v zadevi T‑262/12. Nasprotno, iz časa vložitve, navedenega v točkah 20 in 21 zgoraj, je razvidno, da je bila ta vloga vložena po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi.
36 V sodbi Central Bank of Iran/Svet (EU:T:2014:777), navedena zgoraj v točki 27, sta bila tako predloga za razglasitev ničnosti Sklepa 2012/635 in Izvedbene uredbe št. 945/2012 v delu, v katerem je bilo v njima po ponovnem pregledu ime tožeče stranke ohranjeno na spornih seznamih, zavržena kot nedopustna zaradi litispendence.
37 Iz tega je razvidno, da predlogov za razglasitev ničnosti Sklepa 2012/635 in Izvedbene uredbe št. 945/2012 v delu, v katerem je bilo v njima po ponovnem pregledu ime tožeče stranke ohranjeno na spornih seznamih, ni mogoče zavreči kot nedopustnih zaradi litispendence.
38 Ta ugovor nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, je zato treba zavrniti kot neutemeljen.
Ugovor nedopustnosti tožbe, s katerim se zatrjuje, da vsi tožbeni razlogi, s katerimi je podprta, temeljijo na uveljavljanju varstva in jamstev v zvezi s temeljnimi pravicami tožeče stranke
39 Svet trdi, da tožba ni dopustna, ker je podprta s tožbenimi razlogi, ki temeljijo na uveljavljanju varstva in jamstev v zvezi s temeljnimi pravicami tožeče stranke. Meni, da je tožeča stranka kot centralna banka Islamske republike Iran vladni organ, ki ni upravičen do varstva in jamstev v zvezi s temeljnimi pravicami, ki jih tožeča stranka uveljavlja pred Splošnim sodiščem.
40 Tožeča stranka predlaga zavrnitev ugovora nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, saj trdi, da lahko uveljavlja varstva in jamstva v zvezi s temeljnimi pravicami, kot je bilo presojeno v sodbi Central Bank of Iran/Svet (EU:T:2014:777), navedena zgoraj v točki 27.
41 Ugotoviti je treba, da v nasprotju s tem, kar trdi Svet, vsi razlogi v podporo tej tožbi ne temeljijo na uveljavljanju varstva in jamstev v zvezi s temeljnimi pravicami tožeče stranke. Prvi tožbeni razlog se na primer nanaša na napako pri presoji. Ta ugovor nedopustnosti torej ni utemeljen z vidika dejstev.
42 Poleg tega ta ugovor ni pravno utemeljen, ker se v skladu s sodno prakso vprašanje, ali je tožeča stranka imetnica pravic, ki jih zatrjuje v okviru drugega, tretjega in četrtega tožbenega razloga, ne nanaša na dopustnost teh tožbenih razlogov in torej tožbe, ki temelji na njih, ampak na njihovo utemeljenost (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2013, Post Bank Iran/Svet, T‑13/11, EU:T:2013:402, točka 54).
43 Ta ugovor nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, je zato treba zavrniti kot neutemeljen. Ta zavrnitev glede na obrambo Sveta ne posega v preverjanje zmožnosti tožeče stranke, da uveljavlja varstvo in jamstva v zvezi s temeljnimi pravicami, ki ga je treba opraviti, če gre za tak primer, pri odločanju po vsebini o tožbenih razlogih, ki temeljijo na tem varstvu in jamstvih, torej v obravnavanem primeru v drugem, tretjem in četrtem tožbenem razlogu (glej v zvezi s tem točke od 51 do 100 in od 112 do 120 spodaj).
44 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je ta tožba v celoti dopustna.
Vsebinska presoja
45 Tožeča stranka v utemeljitev svojih zahtevkov za razglasitev ničnosti navaja štiri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na napako pri presoji, ki jo je storil Svet, ki je v izpodbijanih aktih ugotovil, da je izpolnjeno eno od meril, navedenih v členu 20 Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/35 in nato s Sklepom 2012/635 (v nadaljevanju: člen 20 Sklepa 2010/413), in členu 23 Uredbe št. 267/2012 za vpis imena osebe ali subjekta na sporna seznama. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, ki temelji na tem, da izpodbijana akta nista bila upravičena, ker ju Svet ni ustrezno in zadostno obrazložil. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega nadzora. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti in temeljnih pravic tožeče stranke, med drugim njene lastninske pravice in pravice do ugleda.
46 Najprej je treba preizkusiti drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, pri čemer je treba na prvem mestu obravnavati splošno vprašanje, ali se lahko tožeča stranka v nasprotju s tem, kar trdi Svet, sklicuje na varstva in jamstva v zvezi s temeljnimi pravicami, ki jih uveljavlja, in na drugem mestu vprašanje, ali je v obravnavanem primeru mogoče izrecno ugotoviti kršitev obveznosti obrazložitve.
Zmožnost tožeče stranke do uveljavljanja varstva in jamstev v zvezi s temeljnimi pravicami
47 Trditve strank so bile že navedene v točkah 39 in 40 zgoraj, na katere je treba torej napotiti.
48 Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka samostojni pravni subjekt in torej pravna oseba, ki je formalno ločena od države Iran.
49 Iz obrazložitve, navedene v točkah od 67 do 71 sodbe Central Bank of Iran/Svet (EU:T:2014:777), navedena zgoraj v točki 27, je razvidno, da pravo Unije ne vsebuje pravila, ki bi pravnim osebam, ki so vladni organi ali državni organi, preprečevalo, da se sebi v korist sklicujejo na varstvo in jamstva v zvezi s temeljnimi pravicami. Te pravne osebe se torej na te pravice lahko sklicujejo pred sodiščem Unije, če ustrezajo njihovemu statusu pravne osebe (sodba z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, ZOdl., EU:T:2013:397, točka 70).
50 Iz tega sledi, da se tožeča stranka lahko sklicuje na varstvo in jamstva v zvezi s temeljnimi pravicami, ki jih med drugim uveljavlja v okviru drugega tožbenega razloga.
Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
51 Tožeča stranka trdi, da Svet v zvezi z akti, ki jih je sprejel, ni spoštoval obveznosti obrazložitve, kot izhaja iz člena 296 PDEU in kot je interpretirana v sodni praksi. Svet naj v izpodbijanih aktih ne bi natančno navedel meril iz člena 20 Sklepa 2010/413 in člena 23 Uredbe št. 267/2012, na katera se je oprl, ko je po ponovnem pregledu njeno ime ohranil na spornih seznamih. Trditve, da naj bi „[bila] [v]ključena v dejavnosti, namenjenih [namenjene] izogibanju sankcijam“ in „[z]agotavlja[la] finančno podporo vladi Irana“, naj bi bile nejasne in naj ne bi bile podprte s kakršnim koli dokazom glede izrecnih očitkov. Približno naj bi povzemale nekatera merila, navedena v omenjenih določbah. Vendar naj bi iz sodne prakse izhajalo, da bi ji morali biti izredni in konkretni razlogi za sprejetje izpodbijanih aktov posredovani sočasno s temi akti, pri čemer naj neobstoja takega posredovanja ne bi bilo mogoče regularizirati v teku tega postopka. V obravnavanem primeru naj bi po najboljših močeh izpodbijala izpodbijane akte, ne da bi poznala natančne razloge zanje. Navedeni razlogi naj bi bil tako nejasni in nenatančni, da je lahko nanje tako kot v dopisih z dne 26. marca in 7. oktobra 2012 odgovorila zgolj s splošnim nestrinjanjem ali s pričanjem ge. R., in naj torej ne bi izpolnjevali zahtev iz sodne prakse. Svet naj tudi ne bi navedel razlogov, zaradi katerih ni upošteval stališč, s katerimi je zatrjevala, da nikoli ni bila vključena v širjenje jedrskega orožja ali izogibanje sankcijam, in ki so bila nato potrjena s pričanjem ge. R.
52 Svet trditve tožeče stranke zavrača in predlaga, naj se drugi tožbeni razlog zavrne. Obrazložitev izpodbijanih aktov naj bi tožeči stranki omogočala razumeti obseg omejevalnih ukrepov, sprejetih proti njej, in naj bi ji zagotovila dovolj informacij za koristno izpodbijanje. V obravnavanem primeru naj bi bila izpodbijana akta glede na merila, navedena v členu 20 Sklepa 2010/413 in členu 23 Uredbe št. 267/2012, zadostno obrazložena.
53 V skladu s sodno prakso je namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, ki je nujno povezan z načelom spoštovanja pravice do obrambe, po eni strani dati zadevni osebi na voljo dovolj podatkov, da ugotovi, ali je akt dobro utemeljen in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi ta lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in po drugi temu omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo navedenega akta (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, ZOdl., EU:C:2012:718, točka 49 in navedena sodna praksa).
54 Obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, mora jasno in nedvoumno izražati tisto, na čemer temeljijo ugotovitve institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirana oseba seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej zgoraj v točki 53 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 50 in navedena sodna praksa).
55 Glede akta Sveta, s katerim so naloženi omejevalni ukrepi, morajo biti v obrazložitvi navedeni specifični in konkretni razlogi, iz katerih Svet v okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice presoje meni, da morajo za zadevno osebo veljati taki ukrepi (zgoraj v točki 53 navedena sodba Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 52).
56 Člen 24(3) Sklepa 2010/413 in člen 46(3) Uredbe št. 267/2012 Svetu nalagata tudi, da poda individualne in specifične razloge za omejevalne ukrepe, sprejete v skladu s členom 20(1)(b) in (c) navedenega sklepa in členom 23(2) in (3) navedene uredbe, in z njimi seznami zadevne osebe in subjekte (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, ZOdl., EU:C:2011:735, točka 48). V skladu s sodno prakso mora Svet načeloma svojo obveznost obrazložitve izpolniti s posamičnim obveščanjem, saj zgolj objava v Uradnem listu Evropske unije ne zadostuje (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, ZOdl., EU:T:2013:431, točki 47 in 48; glej v tem smislu in po analogiji tudi zgoraj navedeno sodbo Bank Melli Iran/Svet, EU:C:2011:735, točka 52).
57 Obrazložitev, zahtevano v členu 296 PDEU in členu 24(3) Sklepa 2010/413 in členu 46(3) Uredbe št. 267/2012, je treba prilagoditi določbam, na podlagi katerih so bili omejevalni ukrepi sprejeti. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za obrazložitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj v točki 53 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 53 in navedena sodna praksa).
58 Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej zgoraj v točki 53 navedeno sodbo Svet/Bamba, EU:C:2012:718, točka 54 in navedena sodna praksa).
59 V obravnavanem primeru je iz elementov spisa razvidno, da izpodbijana akta temeljita na teh razlogih:
„Vključenost v dejavnosti, namenjenim [namenjene] izogibanju sankcijam. Zagotavlja finančno podporo vladi Irana.“
60 Kot je razvidno iz točk 28 in 29 odgovora na tožbo, ni sporno, da Svet tožeči stranki pred vložitvijo te tožbe 26. decembra 2012 ni posredoval nikakršne dodatne obrazložitve.
61 Svet je v točki 28 odgovora na tožbo navedel, da je „element, naveden v obrazložitvi [navedeni v točki 59], torej ,Vključenost v dejavnosti, namenjenim [namenjene] izogibanju sankcijam‘, ustreza[l] dvema meriloma za [vpis, ki sta že bili navedeni]“ in sicer merilu „podpore“ širjenju jedrskega orožja, „kot je navedeno v členu 23(2)(a) Uredbe […] št. 267/2012 in členu 20(1)(b) Sklepa 2010/413“, in merilu „pomoči pri kršenju omejevalnih ukrepov ali njihovem izogibanju“ osebi ali subjektu, katerega ime je vpisano na seznam oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi proti Islamski republiki Iran, „kot je navedeno v členu 23(2)(a) Uredbe […] št. 267/2012 in členu 20(1)(b) [Sklepa 2010/413]“.
62 Svet je v točki 29 odgovora na tožbo navedel tudi, da „dodaten razlog, naveden v izpodbijanih [aktih], torej, da tožeča stranka ,[z]agotavlja finančno podporo vladi Irana‘, ustreza merilu […] iz člena 23(2)(d) Uredbe […] št. 267/2012 in člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413“.
63 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 23(2)(a), (b) in (d) Uredbe št. 267/2012 in člen 20(1)(b) in (c) Sklepa 2010/413 opredeljujeta alternativna merila za vpis imena osebe ali subjekta na sporna seznama.
64 Najprej, med temi merili člen 23(2)(a) Uredbe št. 267/2012 določa, da se zamrznejo vsa sredstva in gospodarski viri oseb, subjektov ali organov, za katere je ugotovljeno, da sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, so z njimi neposredno povezane ali ga podpirajo, vključno s sodelovanjem pri nabavi prepovedanega blaga in tehnologije (merilo podpore pri širjenju jedrskega orožja). Dalje, člen 23(2)(b) Uredbe št. 267/2012 določa, da se zamrznejo vsa sredstva oseb, subjektov in organov, ki pomagajo osebi, subjektu ali organu, katerega ime je vpisano na seznam oseb, subjektov ali organov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, pri izogibanju ali kršitvi določb te uredbe, Sklepa 2010/413 in resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov (merilo pomoči pri izogibanju omejevalnim ukrepom). Nazadnje, člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 določa, da se zamrznejo vsa sredstva oseb, subjektov ali organov, za katere je bilo ugotovljeno, da so druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo, kot je materialna, logistična ali finančna podpora, iranski vladi, ter osebe in subjekti, povezani z njimi (merilo podpore iranski vladi).
65 Podobno člen 20(1)(b) Sklepa 2010/413 na eni strani določa, da se zamrznejo vsa sredstva in gospodarski viri oseb in subjektov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja, so z njim neposredno povezani ali ga podpirajo, vključno s sodelovanjem pri nabavi prepovedanih predmetov, opreme, surovin in tehnologije (merilo podpore pri širjenju jedrskega orožja). Na drugi strani določa, da se zamrznejo vsa sredstva oseb in subjektov, za katere se ugotovi, da pomagajo osebi ali subjektu, katerega ime je vpisano na seznam oseb ali subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran, pri izmikanju določbam Sklepa 2010/413 ali resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov (merilo pomoči pri izogibanju omejevalnim ukrepom). Poleg tega člen 20(1)(c) Sklepa 2010/413 med drugim določa, da se zamrznejo vsa sredstva oseb in subjektov, ki zagotavljajo podporo iranski vladi (merilo podpore iranski vladi).
66 Ker je bilo v točki 63 zgoraj navedeno, da so merila, določena v členu 23(2)(a), (b) in (d) Uredbe št. 267/2012 in členu 20(1)(b) in (c) Sklepa 2010/413 alternativa, je treba najprej pojasniti, v čem se merilo podpore iranski vladi iz teh določb razlikuje od merila podpore pri širjenju jedrskega orožja. V zvezi s tem je treba opozoriti, da merilo podpore pri širjenju jedrskega orožja zahteva obstoj neposredne ali posredne povezave med dejavnostmi zadevne osebe ali subjekta in širjenjem jedrskega orožja. Merilo podpore iranski vladi, ki širi področje uporabe omejevalnih ukrepov z namenom povečati pritiske na Islamsko republiko Iran, zajema vse dejavnosti zadevne osebe ali subjekta, ki lahko ne glede na kakršno koli dokazano neposredno ali posredno povezavo s širjenjem jedrskega orožja zaradi količinske ali kvalitativne pomembnosti spodbujajo navedeno širjenje tako, da iranski vladi zagotovijo podporo z materialnimi, finančnimi ali logističnimi sredstvi ali kapacitetami, ki ji omogočajo uresničevanje širjenja jedrskega orožja. Obstoj povezave med zagotovitvijo take podpore iranski vladi in izvedbo dejavnosti širjenja jedrskega orožja se torej v predpisih, ki se uporabijo in katerih namen je iranski vladi odvzeti vire sredstev in jo tako prisiliti, da zaradi neobstoja zadostnih finančnih sredstev preneha razvijati program za širjenje jedrskega orožja, domneva.
67 Nato je treba opozoriti, da se obveznost obrazložitve, ki je naložena Svetu, poleg na navedbo pravne podlage sprejetega ukrepa nanaša prav na okoliščine, na podlagi katerih je mogoče šteti, da je v primeru zadevnih oseb izpolnjen eden izmed pogojev za vpis (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, ZOdl., EU:T:2009:401, točka 83).
68 Nazadnje je treba poudariti, da opustitev sklicevanja na natančno pravno podlago ne pomeni nujno bistvene napake, če je pravno podlago mogoče določiti na podlagi drugih elementov akta. Vendar je tako izrecno sklicevanje nujno, če bi bili sicer zainteresirane osebe in sodišče Unije negotovi glede natančne pravne podlage (sodba z dne 26. marca 1987, Komisija/Svet, 45/86, Recueil, EU:C:1987:163, točka 9).
69 Zato je treba ugotoviti, ali obrazložitev izpodbijanih aktov zajema izrecno sklicevanje na tri merila, navedena v točkah 64 in 65 zgoraj, ali vsaj na eno izmed njih in ali je mogoče šteti, če je to potrebno, da je ta obrazložitev zadostna, tako da tožeči stranki omogoča preveriti utemeljenost izpodbijanih aktov in obrambo pred Splošnim sodiščem, slednjemu pa izvajanje nadzora.
70 Razlogi, navedeni v točki 59 zgoraj, izrecno ne navajajo, na katera merila, navedena v členu 23(2) Uredbe št. 267/2012 in členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413, se nanašajo. Vendar je, ker se nanašajo na „dejavnosti, namenjenih [namenjene] izogibanju sankcijam“, mogoče šteti, da se navezujejo na merilo pomoči pri izogibanju omejevalnim ukrepom. Poleg tega, kot pravilno ugotavlja Svet, sklicevanje v zvezi s temi razlogi na to, da tožeča stranka „[z]agotavlja finančno podporo vladi Irana“, ustreza merilu podpore iranski vladi, ki je, kot je bilo ugotovljeno v točki 66 zgoraj, neodvisno od merila podpore pri širjenju jedrskega orožja.
71 Ob neobstoju elementa, ki se sklicuje na morebitno „podporo“, ki jo tožeča stranka zagotavlja širjenju jedrskega orožja, ali na morebitno „sodelovanje“ tožeče stranke pri nabavi prepovedanega blaga in tehnologije, razlogov, navedenih v točki 59 zgoraj, ni mogoče navezati, kot trdi Svet, na merilo podpore pri širjenju jedrskega orožja.
72 Svet v točkah od 26 do 28 odgovora na tožbo vsekakor navaja, da je „podpora“ tožeče stranke pri širjenju jedrskega orožja ali nabavi prepovedanega blaga, opreme, surovin in tehnologije „nujno“ posledica „njene dejavnosti ,bančništva v zvezi z iranskimi javnimi sredstvi‘“, saj „opravlja bančne storitve za iranska ministrstva in druge subjekte, ki jih nadzira vlada, vključno s subjekti, ki sodelujejo pri [širjenju jedrskega orožja]“, in „je vsekakor sodelovala pri nabavi [materiala in opreme], potrebnega za navedeno širjenje“, in pri „nezakonitem izvozu bojne opreme in drugega materiala[, ki je omogočal financiranje takih nabav,] iz Irana v druge ,države, ki ogrožajo svetovni mir‘“.
73 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se Svet v praksi sklicuje na elemente, ki v določeni meri dejavnosti tožeče stranke povezujejo z jedrsko dejavnostjo Islamske republike Iran, ki nimajo očitne podlage v razlogih, navedenih v točki 59 zgoraj, in ki jih torej ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju, kateremu merilu vpisa je treba navede razloge pripisati.
74 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je mogoče zadostnost obrazložitve izpodbijanih aktov presojati zgolj glede merila pomoči pri izogibanju omejevalnim ukrepom in merila podpore iranski vladi, na kateri se Svet sklicuje implicitno, vendar nedvomno.
75 Ker izpodbijana akta temeljita na merilu pomoči pri izogibanju omejevalnim ukrepom in ker je bilo v teh aktih navedeno, da je bila tožeča stranka „[v]ključena v dejavnosti, namenjenih [namenjene] izogibanju sankcijam“, je obrazložitev navedenih aktov nezadostna v smislu, da tožeči stranki in Splošnemu sodišču ne omogoča razumevanja okoliščin, na podlagi katerih je Svet menil, da je to merilo v primeru tožeče stranke izpolnjeno, in torej sprejel navedena akta. Ta obrazložitev je namreč preprosta ponovitev merila. Ne vsebuje nobenega elementa, ki bi pojasnjeval razloge, iz katerih se to merilo uporabi za tožečo stranko. V navedeni obrazložitvi torej nikjer niso navedena imena oseb, subjektov ali organov iz seznama, ki nalaga omejevalne ukrepe, ki naj bi jim tožeča stranka pomagala pri izognitvi sankcijam, niti čas in količine te pomoči ali njene podrobnosti. Svet se ni skliceval na nobeno operacijo, ki bi jo bilo mogoče identificirati, niti na nobeno posamično pomoč. Ob neobstoju kakršnih koli drugih pojasnil ta obrazložitev ne zadostuje za to, da bi tožeča stranka lahko preverila, ali sta izpodbijana akta glede merila pomoči pri izogibanju omejevalnim ukrepom utemeljena, da bi se lahko zagovarjala pred Splošnim sodiščem, in da bi slednje lahko opravilo nadzor (glej v tem smislu zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Central Bank of Iran/Svet, EU:T:2014:777, točka 91).
76 V zvezi s tem je Svet v svojih pisanjih sicer res implicitno podal razlago izpodbijanih aktov s tem, da je ugotovil, da je bila „pomoč pri kršitvi ali izmikanju omejevalnim ukrepom“, ki jo je zagotavljala tožeča stranka, „nujna“ posledica „njene dejavnosti ,bančništva v zvezi z iranskimi javnimi sredstvi‘“. Svet meni, da je tožeča stranka v okviru navedene funkcije „opravlja[la] bančne storitve za iranska ministrstva in druge subjekte, ki jih [je] nadzira[la] vlada, vključno s subjekti, ki [so sodelovali pri širjenju jedrskega orožja]“.
77 Vendar je treba v zvezi s tem poudariti, da je lahko obrazložitev implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, pristojnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za nadzor (glej v tem smislu sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, EU:C:2004:6, točka 372 in navedena sodna praksa, in z dne 8. februarja 2007, Groupe Danone/Komisija, C‑3/06 P, ZOdl., EU:C:2007:88, točka 46 in navedena sodna praksa). Razloge, ki niso eksplicitni, je torej mogoče upoštevati, če so očitni za zadevno osebo in za pristojno sodišče.
78 Vendar v obravnavanem primeru ni očitno, da je tožeča stranka kot centralna banka Islamske republike Iran nujno pomagala osebam ali subjektom, ki naj bi sodelovali z iransko vlado ali ki naj bi jih slednja nadzorovala in katerih imena naj bi bila vpisana na seznam oseb in subjektov iz omejevalnih ukrepov, sprejetih proti Islamski republiki Iran, pri kršenju ali izogibanju navedenih ukrepov z zagotavljanjem bančnih storitev, kot je zagotavljanje sredstev. Čeprav je namreč očitno, da je tožeča stranka na podlagi svojih funkcij in pristojnosti, ki jih ima kot centralna banka Islamske republike Iran, na splošno zagotavljala finančno podporo iranski vladi (glej točko 108 spodaj), to nujno ne pomeni, da je tako podporo izrecno zagotavljala osebam ali subjektom, ki sodelujejo s to vlado ali ki jih ta vlada nadzoruje, vključno s subjekti, katerih imena naj bi bila vpisana na seznama oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, sprejeti proti Islamski republiki Iran.
79 Implicitne obrazložitve, ki jo uveljavlja Svet, zato ni mogoče upoštevati, da bi se upravičilo nezadostnost eksplicitne obrazložitve v zvezi z merilom pomoči pri izogibanju omejevalnim ukrepom.
80 Ker izpodbijana akta temeljita na merilu podpore iranski vladi, je treba v skladu z razlago tega merila, navedeno zgoraj v točki 66, ugotoviti, ali se Svet sklicuje na dejavnosti tožeče stranke, ki, čeprav nikakor niso neposredno ali posredno povezane s širjenjem jedrskega orožja, to širjenje lahko spodbujajo s tem, da iranski vladi zagotavljajo sredstva ali kapacitete, ki ji omogočajo izvajanje navedenega širjenja.
81 Čeprav je Svet glede merila podpore iranski vladi moral pojasniti in navesti sredstva, ki naj bi jih tožeča stranka zagotovila navedeni vladi, pa mu v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, izpodbijanih aktov ni bilo treba obrazložiti glede tega, kako je ta vlada ta sredstva in kapacitete morebiti uporabila za izvajanje širjenja jedrskega orožja.
82 Svet se je v obravnavanem primeru izrecno skliceval na „finančno podporo vladi Irana“ in je v točki 29 odgovora na tožbo navedel, da „[t]ega razloga ni treba dodatno podpreti, ker je samo po sebi razumljivo, da je tožeča stranka kot banka iranske vlade tej vladi zagotavljala finančno podporo“.
83 Res je sicer, da se Svet v obrazložitvi izpodbijanih aktov glede merila podpore iranski vladi ni izrecno skliceval na finančne storitve, ki jih je tožeča stranka kot centralna banka Islamske republike Iran opravila za iransko vlado.
84 Vendar je tožeča stranka v obravnavanem primeru lahko razumela, da se je Svet skliceval na finančne storitve, ki jih je tožeča stranka kot centralna banka Islamske republike Iran opravila za iransko vlado. Iz teh pisanj je med drugim razvidno, da je to razumela. Tožeča stranka v točki 23 tožbe ob sklicevanju na pričanje ge. R. namreč ugotavlja, da „je [iranska] vlada ena od [njenih] strank“, vendar v zvezi s tem pojasnjuje, da „[s]koraj vse centralne banke delujejo kot banke vlade in da [te banke] zgolj v tem smislu vladi zagotavljajo ,finančno podporo‘ ali natančneje finančne storitve“. Tožeča stranka se je torej v bistvenem branila s trditvijo, ki je v skladu z dopisom z dne 7. oktobra 2012 (točka 14 zgoraj), da nobeni instituciji (vključno z iransko vlado) ni dajala finančne podpore za financiranje dejavnosti širjenja jedrskega orožja.
85 Dejstvo, da Svet v obravnavanem primeru ni natančno navedel funkcij in pristojnosti tožeče stranke kot centralne banke Islamske republike Iran ni odločilno, ker so te določene zakonskimi določbami, ki so javno dostopne in za katere je zato mogoče šteti, da jih poznajo vsi. Med strankama namreč ni sporno, da so funkcije in pristojnosti tožeče stranke kot centralne banke Islamske republike Iran opredeljene v poglavju 2, del II, monetarnega in finančnega zakona Islamske republike Iran, potrjenega 9. julija 1972, med drugim v njegovih členih 12 in 13. Mogoče je torej šteti, da obrazložitev izpodbijanih aktov glede tega, da tožeča stranka „[z]agotavlja finančno podporo vladi Irana“, implicitno vendar nujno napotuje na funkcije in pristojnosti tožeče stranke kot centralne banke Islamske republike Iran, kot so opredeljene v delu II, poglavje 2, tega zakona, med drugim v točkah 12 in 13.
86 Svetu v okoliščinah obravnavanega primera tako ni bilo treba predložiti izrecne obrazložitve, ki bi se nanašala na finančne storitve, in torej na finančna sredstva in kapacitete, ki naj bi jih tožeča stranka kot centralna banka Islamske republike Iran zagotovila iranski vladi.
87 V skladu z zahtevami sodne prakse je zato mogoče šteti, da sta izpodbijana akta glede merila podpore iranski vladi zadostno obrazložena.
88 Ker razlogi, ki se nanašajo na finančno podporo iranski vladi, pomenijo avtonomno in zadostno razlago izpodbijanih aktov in ker zato nezadostnost drugih razlogov, navedenih v podporo teh aktov, ne morejo povzročiti razglasitve njune ničnosti, je treba drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti.
89 Vendar je iz navedenega razvidno, da je zgolj razloge, ki se nanašajo na finančno podporo, dano iranski vladi, mogoče v delu, v katerem pomenijo avtonomno in zadostno razlago izpodbijanih aktov, upoštevati pri presoji drugih tožbenih razlogov te tožbe, torej, prvič, tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega nadzora, drugič, prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na napako pri presoji, in tretjič, četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti in kršitev temeljnih pravic tožeče stranke.
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega nadzora
90 Tožeča stranka Svetu očita, da je pri sprejetju izpodbijanih aktov kršil načelo spoštovanja pravice do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega nadzora, kot ju razlaga sodna praksa, s tem, da ji ni posredoval dokazov, ki bi izpodbijana akta upravičevali, in da ji ni omogočil učinkovite predstavitve njenega stališča o navedenih dokazih. V obravnavanem primeru naj ji niti pred niti po sprejetju navedenih aktov ne bi bil posredovan noben dokaz v njuno podporo, čeprav naj bi vložila več vlog za tako predložitev, med drugim v dopisu z dne 28. novembra 2012 (točka 17 zgoraj). Dejstvo, da je Svet sledil predlogu države članice, naj se njeno ime vpiše na sporna seznama, naj ne bi poseglo v to, da bi se Svet moral prepričati o utemeljenosti tega predloga in, če je bilo potrebno, od zadevne države članice zahtevati, naj predloži dokaze in informacije, ki upravičujejo vpis. Svet naj vsekakor ne bi mogel sanirati neposredovanja dokazov v okviru tega postopka, ne da bi posegel v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Iz spremnega dopisa Sveta z referenčno številko 17576/12 naj bi izhajalo, da ta izpodbijanih aktov ni sprejel na podlagi dokazov o njenem sodelovanju pri širjenju jedrskega orožja ali izogibanju sankcij, ampak zgolj na podlagi nezakonite obrazložitve, da bi vpis njenega imena na sporna seznama „lahko bistveno okrepil diplomatski pritisk, ki se trenutno izvaja na Iran“. Poleg tega naj bi Svet opustil dolžnost, da jo zasliši in upošteva dejstva, ki mu jih je posredovala.
91 Svet trditve tožeče stranke zavrača in predlaga, naj se tretji tožbeni razlog zavrne, saj naj bi bila v obravnavanem primeru pravica do obrambe ob predpostavki, da je bila tožeča stranka do nje upravičena, spoštovana, ker sta ji bila posredovana izpodbijana akta ter informacije in dokazi, ki so zadoščali za razumevanje razlogov za njuno sprejetje, in ker je imela tudi možnost predložiti svoja stališča. Očitek tožeče stranke, da Svet ni preveril utemeljenosti izpodbijanih aktov, sprejetih na podlagi predloga države članice, naj bi se navezoval na kršitev druge obveznosti, kot je navedena v tem tožbenem razlogu, zaradi česar naj bi ga bilo treba zavrniti kot neupošteven.
92 Poudariti je treba, da je temeljna pravica do spoštovanja pravice do obrambe v postopku pred sprejetjem omejevalnih ukrepov izrecno določena v členu 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ji člen 6(1) PEU priznava enako pravno veljavo kot Pogodbama (glej zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Makhlouf/Svet, EU:T:2013:431, točka 31 in navedena sodna praksa).
93 Načelo spoštovanja pravice do obrambe po eni strani zahteva, da se zadevni osebi ali subjektu sporočijo dokazi, uporabljeni proti njemu za utemeljitev akta, ki posega v njegov položaj, in po drugi, da se zadevni osebi ali subjektu omogoči, da učinkovito izrazi svoje stališče o teh dokazih (glej po analogiji sodbo z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 93).
94 Svet mora v okviru sprejetja odločbe o ohranitvi imena osebe ali subjekta na seznamu oseb ali subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, spoštovati pravico te osebe ali tega subjekta do predhodnega zaslišanja, kadar v zvezi z njo v odločbi o ohranitvi vpisa njenega imena na seznam navede nove elemente, ki niso navedeni v prvotni odločbi o vpisu njenega imena na ta seznam (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, ZOdl., EU:C:2011:853, točka 62, in zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Makhlouf/Svet, EU:T:2013:431, točki 42 in 43).
95 Svet je v obravnavanem primeru 2. avgusta 2012 tožeči stranki posamično posredoval obrazložitev izpodbijanih aktov glede tega, da „[z]agotavlja finančno podporo vladi Irana“. Zakonitost izpodbijanih aktov je treba presojati na podlagi te obrazložitve, ki jo je navedel Svet, in ne na podlagi obrazložitve iz spremnega dopisa Sveta z referenčno številko 17576/12, ki v navedenih aktih ni navedena.
96 Iz točke 87 zgoraj izhaja, da je bilo v skladu z zahtevami sodne prakse mogoče šteti, da je bila ta obrazložitev glede merila podpore iranski vladi zadostna.
97 Poleg tega Svet v obravnavanem primeru tožeči stranki ni posredoval dokumentov, na katerih ta obrazložitev temelji, ker je bilo mogoče domnevati, da so bili ti dokumenti, ki so se nanašali na finančne storitve, ki jih je za iransko vlado opravila prav tožeča stranka kot centralna banka Islamske republike Iran, vsem poznani in da so bili implicitno vključeni v obrazložitev zadevnih aktov v delu, v katerem se nanašajo na merilo podpore iranski vladi (glej točko 85 zgoraj). Drugače povedano, Svetu ni bilo treba tožeči stranki posredovati dokumentov, ki določajo funkcije in pristojnosti, ki jih ima kot centralna banka Islamske republike Iran.
98 Tožeča stranka je imela možnost izpodbijati to obrazložitev in dokaze, na katerih ta temelji, celo pred sprejetjem izpodbijanih aktov. V dopisu z dne 7. oktobra 2012 je tako trdila, da nobeni instituciji (vključno z iransko vlado) ni dajala finančne podpore za financiranje dejavnosti širjenja jedrskega orožja. Poleg tega je imela možnost učinkovito uveljavljati pravico do pravnega sredstva s tem, da je v okviru te tožbe trdila, da „vlade ni finančno podpira[la] nič bolj kot katera koli druga centralna banka sveta“ in da „je še toliko manj zagotavlja[la] vrsto podpore, ki jo navajata izpodbijana akta, torej podporo dejavnostim širjenja jedrskega orožja“.
99 Pravica do obrambe tožeče stranke in njena pravica do učinkovitega sodnega nadzora sta bili pri sprejetju izpodbijanih aktov torej spoštovani.
100 Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega nadzora, je treba zato zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: napaka pri presoji
101 Tožeča stranka trdi, da je Svet storil napako pri presoji s tem, da je po ponovnem preverjanju njeno ime ohranil na spornih seznamih, čeprav ni izpolnjevala materialnih pogojev, ki so na podlagi člena 20 Sklepa 2010/413 in člena 23 Uredbe št. 267/2012 omogočali vpis njenega imena na navedena seznama. Zaradi nenatančnosti izpodbijanih aktov naj bi bilo nemogoče vedeti, na katero merilo, določeno v teh določbah, se navezujejo razlogi, iz katerih naj bi „[z]agotavlja[la] finančno podporo vladi Irana“. To naj bi pomenilo bistveno oviro pri izvrševanju njene pravice do pravnega sredstva in jo s tega vidika postavljalo v nezadovoljiv in neustrezen položaj. Svet naj bi vsekakor storil napako pri presoji s tem, da je ugotovil, da je bilo v obravnavanem primeru izpolnjeno merilo iz člena 20(1)(c) navedenega sklepa in člena 23(2)(d) navedene uredbe, torej merilo podpore iranski vladi. Iz spremnega dopisa Sveta z referenčno številko 17576/12, priloženega dopisu z dne 10. decembra 2012, naj bi bilo razvidno, da je bil pravi razlog za sprejetje izpodbijanih aktov to, da bi vpis njenega imena na sporna seznama „lahko bistveno okrepil diplomatski pritisk, ki se trenutno izvaja na Iran“. Nič naj ne bi kazalo na to, da je Svet ob sprejetju izpodbijanih aktov upošteval razlog, da je tožeča stranka zagotavljala podporo iranski vladi, zaradi česar naj v skladu s sodno prakso ta razlog ne bi bil upošteven za utemeljitev navedenih aktov. V vsakem primeru naj zgolj trditev, da je za vlado opravila nekatere storitve, brez dokaza morebitne povezave med temi storitvami in širjenjem jedrskega orožja, v skladu s sodno prakso ne bi zadoščala za utemeljitev izpodbijanih aktov.
102 Svet zavrača trditev tožeče stranke in predlaga, naj se prvi tožbeni razlog zavrne, ker ni storil nobene napake pri presoji, saj temeljna merila, navedena v členu 20(1)(b) in (c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(a),(b) in (d) Uredbe št. 267/2012, v primeru tožeče stranke niso bila izpolnjena. Razlog, dodan v izpodbijanih aktih, torej, da tožeča stranka „[z]agotavlja finančno podporo vladi Irana“, naj bi ustrezal merilu iz člena 20(1)(c) navedenega sklepa in člena 23(2)(d) navedene uredbe, ki se nanaša na podporo iranski vladi. Tega razloga naj ne bi bilo treba dodatno podpreti, ker naj bi bilo očitno, da je tožeča stranka kot banka iranske vlade tej vladi zagotavljala finančno podporo. Ta razlog naj bi bilo treba upoštevati, ker naj bi bil v izpodbijanih aktih izrecno naveden.
103 Kot je razvidno iz točk 89 in 95 zgoraj, je treba v okviru preverjanja tega tožbenega razloga preizkus zakonitosti navedenih aktov in ugotavljanje, ali je bila v zvezi s tema aktoma storjena napaka pri presoji, ki se nanaša na uporabljivost merila podpore iranski vladi iz člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, opraviti na podlagi obrazložitve izpodbijanih aktov, ki se nanaša na to, da je tožeča stranka „[z]agotavlja[la] finančno podporo vladi Irana“, ne pa na podlagi obrazložitve iz spremnega dopisa Sveta z referenčno številko 17576/12.
104 Iz razlogov, navedenih v točki 85 zgoraj, je mogoče za namen presoje utemeljenosti te obrazložitve upoštevati funkcije in pristojnosti tožeče stranke kot centralne banke Islamske republike Iran, kot so opredeljene v poglavju 2, del II, monetarnega in finančnega zakona Islamske republike Iran, potrjenega 9. julija 1972, ki se nanaša na „funkcije in pristojnosti“ „Bank Markazi Iran“, med drugim v njegovih členih 12 in 13.
105 Člen 12 monetarnega in finančnega zakona Islamske republike Iran določa, da:
„so funkcije Bank Markazi Iran kot banke vlade:
(a) vodenje računov ministrstev, vladnih organov, organov, povezanih z vlado, državnimi podjetji in občinami, in organov, ki so v večinski lasti ministrstev, vladnih organov, organov, povezanih z vlado, državnih podjetji ali občin, ter vodenje vseh njihovih bančnih transakcij v Iranu ali tujini;
(b) prodaja vseh vrst obveznic in zakladnih menic ter poplačilo glavnice in obresti v zvezi z njimi kot zastopnik vlade s pravico prenosa takega zastopanja na fizične osebe ali druge organe;
[…]
(e) sklepanje dogovorov o plačilu z namenom izvršitve monetarnih, finančnih, gospodarskih ali tranzitnih dogovorov, sklenjenih med vlado in tujimi državami.“
106 Člen 13 monetarnega in finančnega zakona Islamske republike Iran med drugim določa, da:
„so pristojnosti Bank Markazi Iran:
1. dajanje posojil in kreditov ministrstvom in vladnim organizacijam, ki je predmet zakonskega dovoljenja;
2. poroštvo za obveznosti vlade, ministrstev in vladnih organov, ki je predmet zakonskega dovoljenja;
3. dajanje posojil, kreditov in poroštev za posojila in kredite, dane državnim podjetjem in občinam ter organom, povezanim z vlado ali občinami, proti ustreznim jamstvom;
[…]
5. nakup in prodaja zakladnih menic in državnih obveznic ter obveznic, ki so jih izdale tuje vlade ali akreditirani mednarodni finančni organi […]“.
107 Iz teh določb je razvidno, da je funkcija tožeče stranke med drugim vodenje računov iranske vlade, izvrševanje ali sklepanje finančnih transakcij v njenem imenu in za njen račun, zagotavljanje posojil ali kreditov tej vladi, poroštvo za njene obveznosti ter nakup ali prodaja obveznic, ki jih ta vlada izda.
108 Na podlagi funkcij in pristojnosti, ki jih ima kot centralna banka Islamske republike Iran, kot so opredeljene v poglavju 2, del II, monetarnega in finančnega zakona Islamske republike Iran, med drugim v njegovih členih 12 in 13, je očitno, da tožeča stranka iranski vladi zagotavlja finančne storitve, ki lahko zaradi njihove količinske in kvalitativne pomembnosti spodbujajo širjenje jedrskega orožja tako, da tej vladi zagotavljajo podporo z materialnimi, finančnimi in logističnimi sredstvi ali kapacitetami, ki ji omogočajo uresničevanje navedenega širjenja.
109 Tožeča stranka je sicer na obravnavi res prvič navedla, da je za dajanje posojil in kreditov ter poroštev vladi pristojna pod nekaterimi pogoji, kot je pridobitev zakonskega dovoljenja, ki v zadevnem obdobju niso bili nikoli izpolnjeni, tako da teh pristojnosti ni izvajala niti dejansko ni iranski vladi zagotovila nikakršnih finančnih sredstev ali kapacitet. Vendar mora tožeča stranka, ki se tako brani, da bi relativizirala učinek pristojnosti, ki jih ima na podlagi zakona, dokazati dejstva, s katerimi to obrambo podpira. Tožeča stranka pa v obravnavanem primeru takega dokaza ni predložila. Obramba tožeče stranke se vsekakor ne nanaša na vse finančne storitve, ki jih kot centralna banka Islamske republike Iran opravlja za iransko vlado, kot so vodenje računov, izvrševanje in sklepanje finančnih transakcij ali nakupa in prodaje obveznic. Poleg tega, čeprav je tožeča stranka izpodbijala navedbo, da je dala iranski vladi na razpolago svoja lastna finančna sredstva, pa je priznala, da je finančne storitve zanjo opravljala enako kot te storitve za svojo vlado opravlja katera koli državna centralna banka. Te storitve zaradi svoje količinske in kvalitativne pomembnosti lahko pomenijo podporo iranski vladi, ki ji omogoča širjenje jedrskega orožja.
110 Svet je torej utemeljeno ugotovil, da je tožeča stranka „[z]agotavlja[la] finančno podporo vladi Irana“, tako da je bilo v obravnavanem primeru merilo podpore iranski vladi iz člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, kot je razloženo zgoraj v točki 66, izpolnjeno.
111 Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno presojo, je treba zato zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti in temeljnih pravic tožeče stranke, med drugim njene lastninske pravice in pravice do ugleda
112 Tožeča stranka trdi, da je Svet v izpodbijanih aktih kršil njeno lastninsko pravico in pravico do ugleda ter načelo sorazmernosti, saj sta izpodbijana akta vsekakor nepotrebno in nesorazmerno posegla v njeno premoženje in ugled. Izpodbijana akta naj bi v obravnavanem primeru bistveno vplivala na njeno premoženje in ugled, pa tudi na celotno iransko prebivalstvo glede na dejavnosti, ki jih opravlja kot centralna banka Islamske republike Iran, kot izhaja iz pričanja ge. R. Sprejeta naj bi bila torej v nasprotju z javnimi izjavami Unije, da se omejevalni ukrepi ne bodo nanašali na iransko prebivalstvo. Izpodbijana akta naj ne bi temeljila na dokazu obstoja povezave med njo in širjenjem jedrskega orožja, ampak zgolj na okoliščini, da bi vpis njenega imena na sporna seznama „lahko bistveno okrepil diplomatski pritisk, ki se trenutno izvaja na Iran“. Tak razlog naj bi bil preveč splošen in naj ne bi ustrezal ciljem predpisov Unije, ki nalagajo omejevalne ukrepe proti Islamski republiki Iran, torej boj proti širjenju jedrskega orožja in med drugim preprečevanje njegovega financiranja. Razlog za izpodbijana akta naj bi bil presplošen in preveč nejasen, da bi ga bilo mogoče učinkovito izpodbijati. Tožeča stranka naj torej za umik svojega imena s spornih seznamov ne bi imela na voljo nobenega koristnega tožbenega razloga. Z izpodbijanima aktoma naj bi bili kršeni tudi načeli pravne varnosti in predvidljivosti.
113 Svet trditve tožeče stranke zavrača in predlaga, naj se četrti tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen. Omejitev temeljnih pravic in svoboščin tožeče stranke naj bi bila utemeljena z legitimnim ciljem prenehanja širjenja jedrskega orožja in njegovega financiranja, ki je del splošnega cilja ohranjanja mednarodnega miru in varnosti, ki ga je Splošno sodišče že priznalo kot cilj v javnem interesu, ki ga uresničuje Unija. Izpodbijana akta naj bi se uporabila zgolj za majhen del sredstev tožeče stranke, ki naj bi bila večinoma v Iranu ali tretjih državah zunaj Unije. Poleg tega naj bi člen 20, od (3) do (4)(a), (6) in (7), Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/35 in nato s Sklepom 2012/635, ter členi od 24 do 27 in 28 Uredbe št. 267/2012, določali možnost sprostitev zamrznjenih sredstev za izpolnitev nekaterih obveznosti. Te izjeme, od katerih se nekatere izrecno nanašajo na tožečo stranko, naj bi bistveno ublažile učinek sankcij, sprejetih proti njej.
114 V skladu z načelom sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Unije, za zakonitost prepovedi gospodarske dejavnosti velja pogoj, da so prepovedi primerne in potrebne za uresničitev legitimnih ciljev, ki jih uresničuje zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene nevšečnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (glej zgoraj v točki 49 navedeno sodbo Bank Melli Iran/Svet, EU:T:2013:397, točka 179 in navedena sodna praksa).
115 Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da temeljni pravici, na kateri se sklicuje tožeča stranka, torej lastninska pravica in pravica do ugleda, nista absolutni pravici in da za njuno uresničevanje lahko veljajo omejitve, ki jih upravičujejo cilji v splošnem interesu, ki jih uresničuje Unija. Tako vsak gospodarski ali finančni omejevalni ukrep po definiciji povzroča učinke, ki posegajo v lastninsko pravico in pravico do ugleda osebe ali subjekta, na katerega se nanaša, in mu tako povzroča škodo. Vendar se s pomenom ciljev, ki jih uresničujejo zadevni omejevalni ukrepi, utemeljijo negativne, celo zelo negativne posledice za subjekte, na katere se ti ukrepi nanašajo (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2009, Melli Bank/Svet, T‑246/08 in T‑332/08, ZOdl., EU:T:2009:266, točka 111 in navedena sodna praksa).
116 V obravnavanem primeru je iz točk 88, 100 in 110 zgoraj razvidno, da v zvezi z izpodbijanima aktoma v delu, v katerem se nanašata na merilo podpore iranski vladi, ni bila storjena nobena bistvena kršitev postopka niti napaka pri presoji, ki bi bili podlaga za njuno ničnost.
117 Dalje, iz točke 66 zgoraj je razvidno, da sta izpodbijana akta v delu, v katerem temeljita na merilu podpore iranski vladi, upravičena s ciljem v splošnem interesu, da se iranski vladi prepreči uporaba vseh finančnih sredstev ali kapacitet, ki ji omogočajo širjenje jedrskega orožja, ne glede na to, ali osebe ali subjekti, ki ji ta sredstva ali kapacitete zagotavljajo, podpirajo navedeno širjenje.
118 Nazadnje, glede škode, nastale tožeči stranki, je sicer res, da je z izpodbijanima aktoma bistveno omejena njena lastninska pravic, saj med drugim ne more razpolagati s svojimi sredstvi, ki so na ozemlju Unije ali pod nadzorom državljanov držav članic Unije, ali svojih sredstev nakazati v Unijo razen s posebnimi odobritvami. Poleg tega izpodbijana akta resno posegata v ugled tožeče stranke, ker omejevalni ukrepi, ki se nanašajo nanjo, lahko povzročijo, da njeni partnerji in stranke postanejo do nje sumničavi ali nezaupljivi.
119 Vendar nevšečnosti, ki jih izpodbijana akta povzročata tožeči stranki, niso prevelike glede na pomembnost ciljev ohranjanja mednarodnega miru in varnosti, ki se z njima uresničujejo. V obravnavanem primeru je tako še toliko bolj, najprej, ker se izpodbijana akta nanašata zgolj na del sredstev tožeče stranke. Dalje, člen 20, od (3) do (4)(a), (6) in (7), Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/35 in nato s Sklepom 2012/635, ter členi od 24 do 27 in 28 Uredbe št. 267/2012, določajo možnost sprostitev zamrznjenih sredstev tožeče stranke, da ta lahko izpolni nekatere obveznosti, med drugim tiste, ki se štejejo za bistvene, ali da lahko finančnim ali kreditnim institucijam zagotovi likvidnost za financiranje gospodarske menjave ali omogoči izpolnitev nekaterih posameznih gospodarskih pogodb. Nazadnje, poudariti je treba, da Svet ne trdi, da tožeča stranka sama sodeluje pri širjenju jedrskega orožja. Tožeča stranka torej osebno ni povezana z ravnanji, ki prestavljajo tveganje za mir in mednarodno varnost, tako da je zato stopnja sumničavosti v zvezi z njo glede tega manjša.
120 V teh okoliščinah je treba četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti in temeljnih pravic tožeče stranke, med drugim njene lastninske pravice in pravice do ugleda, zavrniti.
121 Tožbo je treba zato zavrniti.
Stroški
122 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Central Bank of Iran se naloži plačilo stroškov.
H. Kanninen | I. Pelikánová | E. Buttigieg |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. marca 2015.
Podpisi