Zadeva T‑305/19
(objava odlomkov)
Welmax + sp. z o. o. sp.k.
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino
Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 8. julija 2020
„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska unija – Besedna znamka welmax – Prejšnja besedna znamka Evropske unije valmex – Rok za vložitev pritožbe pri odboru za pritožbe – Prepoznost – Izhodišče – Vročitev – Dokaz o oddaji pošiljke s priporočeno pošto – Obvestilo po elektronski pošti – Nespoštovanje obveznosti pravočasnega plačila pristojbine za pritožbo – Pritožba, za katero se šteje, da ni bila vložena – Obseg zahtev za odpravo pomanjkljivosti – Člen 68(1) Uredbe (EU) 2017/1001 – Členi 23 in od 56 do 58 Delegirane uredbe (EU) 2018/625“
Znamka Evropske unije – Pritožbeni postopek – Rok in oblika pritožbe – Plačilo pristojbine za pritožbe po izteku predpisanega roka – Pritožba, za katero se šteje, da ni bila vložena – Zahteva za odpravo pomanjkljivosti po izteku roka – Obseg
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2017/1001, členi 68(1), 104 in 105; Uredba Komisije 2018/625, člen 23(1)(c) in (3))
(Glej točke 65 in od 71 do 77.)
Povzetek
Splošno sodišče je s sodbo z dne 8. julija 2020, Welmax +/EUIPO - Valmex Medical Imaging (welmax) (T‑305/19), zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), s katero je ta zavrgel pritožbo družbe Welmax + (v nadaljevanju: tožeča stranka), ker je štel, da ni bila vložena, saj pristojbina za pritožbo ni bila plačana v predpisanem roku.
V obravnavani zadevi je oddelek za ugovore pri EUIPO z odločbo z dne 4. julija 2018 zavrnil podelitev varstva mednarodne registracije v Uniji za besedno znamko tožeče stranke welmax za nekatere proizvode. Po elektronskem sporočilu tožeče stranke z dne 20. septembra 2018, s katerim je ta EUIPO obvestila, da še vedno ni prejela odločbe oddelka za ugovore, ji je EUIPO po elektronskem sporočilu z dne 21. septembra 2018 posredoval to odločbo. Tožeča stranka je z dopisom, ki je na EUIPO prispel 26. oktobra 2018, vložila pritožbo zoper navedeno odločbo. Vendar je EUIPO pristojbino za pritožbo prejel šele 24. decembra 2018. Odbor za pritožbe pri EUIPO je zato pritožbo zavrgel, ker je zaradi prepoznega plačila pristojbine za pritožbo štel, da ta ni bila vložena.
Splošno sodišče je najprej opozorilo, da se za to, da bi se lahko štelo, da je pritožba vložena, zahteva plačilo pristojbine za pritožbo, tako da mora biti to plačilo izvedeno v dveh mesecih od dneva vročitve odločbe, zoper katero je vložena pritožba. Nato je ugotovil, da se je v obravnavanem primeru dvomesečni rok za plačilo pristojbine za pritožbo, katerega izhodišče je vročitev po elektronski pošti z dne 21. septembra 2018, iztekel 21. novembra 2018. Zato je ugotovil, da je bila pristojbina za pritožbo, prejeta 24. decembra 2018, plačana prepozno.
V zvezi s tem je Splošno sodišče poudarilo, da možnosti odprave pomanjkljivosti z namenom preprečitve nedopustnosti pritožbe iz člena 23(1)(c) Delegirane uredbe 2018/625,(1) ne vključujejo neplačila pristojbine za pritožbo. V skladu s členom 23(3) te uredbe se namreč šteje – če se pristojbina za pritožbo plača po izteku roka – da pritožba ni bila vložena, brez možnosti odprave pomanjkljivosti drugače kot z vrnitvijo v prejšnje stanje, za katero velja posebna ureditev iz člena 104 Uredbe 2017/1001.(2) Tožeča stranka pa ni vložila zahteve za vrnitev v prejšnje stanje.
Poleg tega je Splošno sodišče navedlo, da bi lahko neplačilo pristojbine za pritožbo v predpisanem roku upravičil le obstoj nepredvidljivih okoliščin ali višje sile ali celo opravičljive zmote, ki je tožeča stranka ni zatrjevala. Poleg tega je poudarilo, da EUIPO ni bil dolžan tožeče stranke spomniti, naj plača pristojbino za pritožbo v roku.
Zato je Splošno sodišče razsodilo, da je odbor za pritožbe pravilno štel, da pritožba tožeče stranke ni bila vložena, ker je ugotovil, da je bila pristojbina za pritožbo, prejeta 24. decembra 2018, plačana prepozno.