SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PEDRA CRUZA VILLALÓNA,
predstavljeni 9. januarja 2014(1)
Zadeva C‑435/12
ACI Adam BV,
Alpha International BV,
AVC Nederland BV,
BAS Computers & Componenten BV,
Despec BV,
Dexxon Data Media and Storage BV,
Fuji Magnetics Nederland,
Imation Europe BV,
Maxell Benelux BV,
Philips Consumer Electronics BV,
Sony Benelux BV,
Verbatim GmbH
proti
Stichting de Thuiskopie,
Stichting Onderhandelingen Thuiskopie vergoeding
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska))
„Intelektualna lastnina – Avtorska in sorodne pravice – Direktiva 2001/29/ES – Usklajevanje določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Izključna pravica reproduciranja – Člen 5(2)(b) – Člen 5(5) – Izjeme in omejitve – Izjema za kopiranje za privatno uporabo – Področje uporabe – Reprodukcije, izdelane na podlagi nezakonitega vira – Nadomestilo za privatno kopiranje – Direktiva 2004/48/ES – Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine – Člen 14 – Sodni stroški – Področje uporabe“
1. Sodišču je v tej zadevi predložen nov sklop vprašanj za predhodno odločanje, ki se v glavnem nanašajo na razlago Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(2), zlasti člena 5(2)(b) te direktive, ki državam članicam omogoča, da za privatno kopiranje določijo izjemo od izključne pravice imetnikov avtorske in sorodnih pravic(3) do reproduciranja.
2. Najpomembnejše vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, se dejansko nanaša na to, ali je mogoče izjemo za privatno kopiranje uporabiti za reprodukcije, ki so bile izdelane na podlagi nezakonitih virov, in, dalje, na to, ali je treba pri izračunu in odmeri nadomestila za privatno kopiranje upoštevati le reprodukcije, ki so bile izdelane na podlagi zakonitih virov(4).
3. Tu gre torej za vprašanje v zvezi z razlago Direktive 2001/29(5), ki si ga zastavlja več nacionalnih sodišč in ga je v nekaterih državah članicah rešil nacionalni zakonodajalec(6) ali nacionalna sodišča(7), Sodišče pa nanj še ni odgovorilo(8); za vprašanje, ki v pravni teoriji ostaja sporno(9) in katerega rešitev je zato zelo pomembna.
4. Pomen rešitve rega vprašanja je še večji, ker nekatere stranke v postopku v glavni stvari in del pravne teorije menijo, da je izjema za privatno kopiranje sredstvo za izravnavo škode, ki je imetnikom pravic nastala z nedovoljenim razširjanjem del in predmetov, varovanih z avtorsko in sorodnimi pravicami, prek interneta, vsaj dokler ne obstajajo tehnični ukrepi, s katerimi bi se bilo možno učinkovito boriti proti „piratstvu“.
I – Pravni okvir
A – Mednarodno pravo
5. Za rešitev spora v glavni stvari so upoštevne tri mednarodne pogodbe. Prva, ki je tudi najpomembnejša, je Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del z dne 9. septembra 1886, kakor je bila nazadnje spremenjena s Pariškim aktom z dne 24. julija 1971, v različici, v kateri so upoštevane spremembe z dne 28. julija 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija)(10),(11).
6. Drugi dve sta Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine iz Priloge 1C Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki je bil podpisan v Marakešu in odobren s Sklepom Sveta z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (94/800/ES)(12) in Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici, ki je bila v okviru Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) 20. decembra 1996 sprejeta v Ženevi in priznana s Sklepom Sveta z dne 16. marca 2000 o sprejetju Pogodbe WIPO o avtorski pravici in Pogodbe WIPO o izvedbah in fonogramih v imenu Evropske skupnosti(13), njene določbe pa napotujejo na Bernsko konvencijo(14).
B – Pravo Unije
7. Vprašanja predložitvenega sodišča za predhodno odločanje se nanašajo na razlago, prvič, odstavkov (2)(b) in (5) člena 5 Direktive 2001/29(15) in, drugič, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine(16), zlasti njenega člena 14. Besedilo upoštevnih določb bom v nadaljevanju povzel, kjer bo to potrebno.
C – Nizozemsko pravo
8. V skladu s členom 1 zakona o avtorski pravici (v nadaljevanju: Aw) imajo avtor literarnega, znanstvenega ali umetniškega dela in njegovi pravni nasledniki med drugim izključno pravico do reproduciranja tega dela, razen če zakon ne določa drugače. S tem v zvezi vsebuje Aw določbe, ki uvajajo izjemo za privatno kopiranje in, kot nasprotno dajatev za to kopiranje, pravično nadomestilo, to je nadomestilo za privatno kopiranje.
9. Člen 16c(1) Aw, s katerim se v notranji pravni red prenaša člen 5(2)(b) Direktive 2001/29, tako določa:
„Za kršitev avtorske pravice na literarnem, znanstvenem ali umetniškem delu se ne šteje reproduciranje dela, v celoti ali delno, na nosilcu, ki je namenjen poslušanju ali predvajanju dela, če se to reproduciranje izvaja brez neposrednega ali posrednega komercialnega namena in je namenjeno izključno lastni vaji, študiju ali uporabi fizične osebe, ki reproducira.“
10. Člen 16c(2) Aw določa:
„Avtor dela oziroma njegovi pravni nasledniki imajo pravico do pravičnega nadomestila za reproduciranje v smislu člena [16c(1)]. Nadomestilo plača proizvajalec ali uvoznik nosilca v smislu odstavka 1“.
11. Poleg tega člen 1019h nizozemskega zakona o civilnem postopku, s katerim se v notranji pravni red prenaša člen 14 Direktive 2004/48, določa:
„Če je to potrebno, se stranki, ki s svojimi predlogi ni uspela, ne glede na določbe drugega odstavka dvanajstega oddelka drugega naslova prve knjige in člena 843a(1) naložijo razumno visoki in sorazmerni stroški postopka in drugi stroški, ki jih je priglasila stranka, ki je s svojimi predlogi uspela, razen če to ne bi bilo pravično.“
II – Dejansko stanje v postopku v glavni stvari
12. Toženi stranki v sporu v glavni stvari sta Stichting de Thuiskopie, ustanova, ki je zadolžena za pobiranje nadomestila za privatno kopiranje iz člena 16c(2) AW in za njegovo razdelitev, in Stichting Onderhandelingen Thuiskopie vergoeding(17), ustanova, ki je zadolžena za določitev zneska nadomestila za privatno kopiranje.
13. Družbe, ki so tožeče stranke v postopku v glavni stvari, so uvozniki in/ali proizvajalci nosilcev, namenjenih reprodukciji del v smislu člena 16c(1) Aw, in morajo zato plačati nadomestilo za privatno kopiranje.
14. Ker omenjene tožeče stranke menijo, da je nadomestilo za privatno kopiranje namenjeno izključno izravnavi škode, ki je imetnikom pravic nastala zaradi aktov reproduciranja, ki jih zajema člen 16c(1) Aw, so proti Stichting de Thuiskopie in SONT vložile tožbo na Rechtbank te ʼs‑Gravenhage, pri čemer so navajale, da se pri izračunu zneska nadomestila za privatno kopiranje ne sme upoštevati škoda, ki nastaja zaradi kopiranja del na podlagi nezakonitega vira, to je s kršitvijo avtorskih pravic.
15. Rechtbank te ʼs‑Gravenhage je tožbo tožečih strank v glavni stvari s sodbo z dne 25. junija 2008 zavrnilo(18).
16. Gerechtshof te ʼs‑Gravenhage, na katero je bila vložena pritožba, je s sodbo z dne 15. novembra 2010(19) ta zahtevek prav tako zavrnilo, pri čemer je ugotovilo, da je namen pravičnega nadomestila iz člena 16c Aw izravnava škode, ki imetnikom pravic nastaja zaradi reproduciranja, ki ga zajema ta določba.
17. Opozoriti je treba, da iz predložitvene odločbe izhaja, da je Gerechtshof te‘s‑Gravenhage ugotovilo, da niti člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 niti člen 16c Aw ne vsebujeta razlikovanja glede na vir reprodukcije. Iz pripravljalnega gradiva za Aw naj bi izhajalo, da je treba člen 16c Aw razlagati tako, da dokler ne obstajajo tehnični ukrepi za boj proti nezakonitemu privatnemu kopiranju, dopušča reprodukcije na podlagi nezakonitih virov. Štelo naj bi se namreč, da sistem, ki ne prepoveduje reprodukcij na podlagi nezakonitih virov in ki hkrati nalaga plačilo nadomestila za privatno kopiranje za tako reproduciranje, zagotavlja boljše varstvo interesov imetnikov pravic in na te interese ne vpliva pretirano v smislu člena 5(5) Direktive 2001/29.
18. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so zoper to sodbo Gerechtshof te ʼs‑Gravenhage vložile kasacijsko pritožbo na Hoge Raad der Nederlanden. Stichting de Thuiskopie je na Hoge Raad der Nederlanden vložila nasprotno pritožbo.
III – Vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
19. V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta tri vprašanja:
„1. Ali je treba člen 5(2)(b) – po potrebi v povezavi s členom 5(5) – Direktive [2001/29] razlagati tako, da se tam navedena izjema od avtorske pravice za reproduciranje, ki ustreza v tem členu navedenim merilom, uporablja ne glede na to, ali so primerki dela, ki je podlaga za reproduciranje, v razpolagalno sfero zadevne fizične osebe prišli po zakoniti poti – se pravi brez kršitve avtorskih pravic imetnikov teh pravic – ali pa velja ta izjema le za reproduciranje na podlagi primerkov, ki so prišli v razpolagalno sfero zadevne fizične osebe, ne da bi bile pri tem kršene avtorske pravice?
2 (a) Če se sprejme zadnja trditev iz prvega vprašanja, ali lahko uporaba „tristopenjskega preizkusa“ iz člena 5(5) Direktive [2001/29] povzroči, da se področje uporabe izjeme iz člena 5(2) te direktive razširi, ali pa je posledica uporabe tega preizkusa lahko le zožitev področja uporabe te izjeme?
2 (b) Če se sprejme zadnja trditev iz prvega vprašanja, ali je določba nacionalnega prava, po kateri je za reproduciranje, ki ga opravi fizična oseba za privatno uporabo in brez neposrednega ali posrednega komercialnega namena, treba plačati pravično nadomestilo ne glede na to, ali je zadevno reproduciranje na podlagi člena 5(2) Direktive [2001/29] dovoljeno – ne da bi ta določba imetnikom pravic omejevala pravico do prepovedi reproduciranja ali pravico do povračila škode – v nasprotju s členom 5 [te direktive] ali katero koli drugo določbo evropskega prava?
Ali je za odgovor na to vprašanje ob upoštevanju „tristopenjskega preizkusa“ iz člena 5(5) Direktive [2001/29] upoštevno, da tehnični ukrepi, namenjeni preprečevanju nezakonitega izdelovanja privatnih kopij, (še) ne obstajajo?
3. Ali se Direktiva [2004/48] uporabi za spor, kakršen je predloženi, v katerem – potem ko je ena od držav članic na podlagi člena 5(2)(b) Direktive [2001/29] proizvajalcem in uvoznikom nosilcev, ki so primerni za reproduciranje del in temu namenjeni, naložila, da morajo v tem členu določeno pravično nadomestilo nakazati organizaciji, ki jo je ta država pooblastila za zbiranje in razdeljevanje pravičnega nadomestila – zavezanec za plačilo predlaga, naj sodišče na podlagi nekaterih spornih okoliščin, ki so upoštevne za določitev pravičnega nadomestila, odloči v škodo omenjene organizacije, ki temu oporeka?“
20. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari, Stichting de Thuiskopie, vlade Nizozemske, Italije, Litve in Avstrije ter Komisija so predložile pisna stališča.
21. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari, Stichting de Thuiskopie, vladi Nizozemske in Španije ter Komisija so svoja stališča ustno predstavile na obravnavi, ki je potekala 9. oktobra 2013.
IV – Uvodne ugotovitve
22. Prvo in drugo vprašanje predložitvenega sodišča, ki sta tesno povezani(20), dejansko vsebujeta več podvprašanj, glede katerih je treba podati nekatere uvodne ugotovitve ter jih preoblikovati in ponovno združiti.
23. Hoge Raad der Nederlanden v prvem vprašanju Sodišče sprašuje o razlagi Direktive 2001/29. V bistvu ga zanima, ali se izjema za privatno kopiranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 uporablja za vse reprodukcije, ne glede na to, ali je njihov vir zakonit ali nezakonit (prva možnost), ali pa se lahko uporablja le za reprodukcije na podlagi virov, ki so zakoniti (druga možnost). Sprašuje tudi, ali na razlago odstavka (2)(b) člena 5 Direktive 2001/29 vpliva odstavek 5 tega člena.
24. Predložitveno sodišče nato v drugem vprašanju za predhodno odločanje podredno postavlja dve vprašanji, za primer če bi Sodišče člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagalo tako, da se uporablja le za reprodukcije na podlagi zakonitih virov (druga možnost).
25. Predložitveno sodišče se najprej sprašuje (drugo vprašanje, točka (a)), ali lahko odstavek (5) člena 5 Direktive 2001/29, v katerem je opredeljen „tristopenjski preizkus“, povzroči razširitev področja uporabe izjeme za privatno kopiranje iz odstavka (2)(b) tega člena, ali pa lahko ta odstavek to izjemo le omeji.
26. To sodišče nato Sodišče v bistvu sprašuje (drugo vprašanje, točka (b)), če je s pravom Unije – to je z Direktivo 2001/29 ali s katerim koli drugim pravnim pravilom – skladna nacionalna določba, ki določa, da se pravično nadomestilo plačuje za reprodukcije, ki jih fizična oseba naredi za privatno uporabo in brez neposrednega ali posrednega komercialnega namena, ne glede na to, ali je izdelava reprodukcije zakonita.
27. Vendar pa je mogoče zaradi razlogov, ki jih bom navedel spodaj, na prvo vprašanje in točko (a) drugega vprašanja odgovoriti le skupaj, saj sta odstavka (2)(b) in (5) člena 5 Direktive 2001/29 formalno in neločljivo povezana ter se lahko uporabljata in razlagata le hkrati in dinamično.
28. Zato bom začel z obravnavo vprašanja, ali je mogoče člen 5 Direktive 2001/29 v celoti razlagati tako, da se lahko nadomestilo za privatno kopiranje plačuje za reprodukcije, ki so bile izdelane na podlagi nezakonitih virov, to je virov, ki so bili izdelani, razširjani ali priobčeni javnosti brez soglasja imetnikov izključne pravice do reprodukcije (prvo vprašanje in točka (a) drugega vprašanja).
29. Ker bi moral biti odgovor na to vprašanje po mojem mnenju nikalen, bom nato zelo na hitro obdelal vprašanje, ali je mogoče člen 5 Direktive 2001/29 razlagati v tem smislu, da se lahko država članica kljub temu(21) odloči, da bo pobirala nadomestilo za zasebno kopiranje za reprodukcije, ki so bile izdelane na podlagi nezakonitih virov. Odgovor na to drugo vprašanje bo mogoče namreč brez težav razbrati že iz vsebine odgovora na prvo vprašanje.
30. Nazadnje bom zelo na kratko odgovoril na tretje vprašanje predložitvenega sodišča, ki se nanaša na razlago člena 14 Direktive 2004/48.
V – Ali se nadomestilo za privatno kopiranje lahko pobira za reprodukcije, ki so izdelane na podlagi nezakonitih virov (prvo vprašanje in točka (a) drugega vprašanja)
A – Povzetek stališč
31. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari, španska, italijanska in litovska vlada ter Komisija se strinjajo, da se glede na besedilo, kontekst in namen Direktive 2001/29 izjema za privatno kopiranje iz člena 5(2)(b) te direktive ne more uporabljati za reprodukcije, izdelane na podlagi nezakonitih virov.
32. Prvič, ta člen 5(2)(b) naj ne bi določal take možnosti, poleg tega pa naj bi ga bilo treba – ker določa izjemo od izključne pravice reproduciranja, ki je zagotovljena v členu 2 Direktive 2001/29 – razlagati ozko, v povezavi s členom 5(5) te direktive.
33. Drugič, ta ozka razlaga naj bi bila skladna z namenom Direktive 2001/29, nasprotna rešitev pa naj bi lahko porušila pravično ravnovesje, ki ga je treba ohraniti med različnimi pravicami in interesi. Pravično nadomestilo iz te določbe naj bi bilo namenjeno le izravnavi škode, ki jo imajo imetniki pravic „zaradi uvedbe“ izjeme za privatno kopiranje, in ne tudi izravnavi škode, ki jim nastaja zaradi reprodukcij, izdelanih na podlagi nezakonitih virov, in še manj škode, ki nastaja zaradi nadaljnjega razširjanja nezakonitih kopij njihovih del.
34. Čeprav Komisija med drugim priznava, da ima lahko ta ozka razlaga, paradoksalno, v nekaterih primerih negativne posledice za imetnike pravic, kljub temu meni, da to dejstvo na razlago ne more vplivati.
35. Tožene stranke v postopku v glavni stvari ter nizozemska in avstrijska vlada na drugi strani v bistvu menijo, da možnosti, da države članice izjemo za privatno kopiranje uporabljajo za reprodukcije, izdelane na podlagi nezakonitih virov, ne izključuje niti besedilo niti kontekst Direktive 2001/29, da je ta možnost skladna z namenom te direktive in da omogoča ohranitev pravičnega ravnovesja med interesi imetnikov pravic in uporabniki varovanih del in predmetov.
36. V zvezi s tem navajajo, da ne obstajajo tehnična sredstva, s katerimi bi se bilo mogoče zoperstaviti izdelovanju privatnih kopij, izdelanih na podlagi nezakonitih virov, in da pobiranje nadomestila za privatno kopiranje za take reprodukcije prispeva k normalnemu izkoriščanju reproduciranih del v smislu člena 5(5) Direktive 2001/29 in je torej najboljše sredstvo, ki zagotavlja varstvo legitimnih interesov imetnikov pravic in ne krši tristopenjskega preizkusa.
B – Analiza
37. Glede na to, da so stališča tožečih strank v postopku v glavni stvari, držav članic in Komisije do glavnega vprašanja, ki izhaja iz prvih dveh vprašanj predložitvenega sodišča, zelo deljena, je treba najprej spomniti, kakšna je vsebina izjeme za privatno kopiranje in z njo povezanega pravičnega nadomestila, ki ju uvaja odstavek (2)(b) člena 5 Direktive 2001/29. Vendar pa te določbe ni mogoče razlagati ločeno od odstavka (5) tega člena.
1. Izjema za privatno kopiranje iz Direktive 2001/29
38. Člen 2 Direktive 2001/29 državam članicam nalaga obveznost, da za imetnike avtorskih in sorodnih pravic, na katere se ta člen nanaša, predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje varovanih predmetov, to je njihovih del, fonogramov, filmov ali oddaj, na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma.
39. Vendar pa daje člen 5(2)(b) te direktive državam članicam možnost, da določijo izjemo od izključne pravice reproduciranja iz člena 2.
40. Izjema za privatno kopiranje, kadar se država članica odloči za njeno uporabo, omogoča(22)fizičnim osebam, ki so imetniki del ali predmetov, varovanih z avtorsko in sorodnimi pravicami, da izdelajo kopijo za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni(23). Tako v tipičnem primeru izjema za privatno kopiranje kupcu avdio zgoščenke omogoča, da izdela reprodukcijo, ki jo lahko posluša s predvajalnikom glasbe.
41. Izjema za privatno kopiranje se tako oži na monopol, ki ga imajo imetniki pravic na področju reproduciranja, s čimer jim povzroča škodo, ki naj bi se izravnala s pravičnim nadomestilom. To nadomestilo je treba obravnavati bolj kot pravično odškodnino za škodo, ki je imetnikom pravic nastala z reprodukcijo njihovih varovanih del in predmetov,(24) in ne toliko kot plačilo.
42. Nazadnje, z izjemo za privatno kopiranje kot „izjemo, ki je jo je treba izravnati“ je povezana obveznost držav članic, ne samo da uvedejo sistem pravičnega nadomestila za imetnike pravic, temveč tudi da pravično nadomestilo dejansko poberejo(25) in da ga seveda razdelijo imetnikom pravic.
43. To pravično nadomestilo morajo plačevati fizične osebe, ki so imetniku izključne pravice do reprodukcije povzročile škodo, tako da so za svojo privatno uporabo in v nekomercialne namene brez njegovega predhodnega dovoljenja izdelale reprodukcijo dela ali varovanega predmeta(26). Vendar pa lahko države članice iz praktičnih razlogov nadomestilo za privatno kopiranje pobirajo pri osebah, ki, kot tožeče stranke v postopku v glavni stvari, fizičnim osebam, ki so zavezane za plačilo tega nadomestila, dajejo na razpolago nosilce, ki jih ti uporabljajo za izdelovanje svojih reprodukcij. Vendar pa iz tega, da je treba najti pravično ravnovesje med interesi imetnikov pravic in uporabnikov varovanih del in predmetov, izhaja, prvič, da mora obstajati možnost, da se dejanski strošek tega nadomestila prenese na te uporabnike(27), in, drugič, da se nadomestilo lahko pobira le za nosilce, ki so bili uporabnikom dani na razpolago za njihovo privatno uporabo(28).
44. V takem sistemu tako pravično nadomestilo temelji na domnevi, da bodo uporabniki nosilcev, namenjenih reproduciranju, te nosilce uporabljali za privatno kopiranje varovanih del ali predmetov.
2. Uvodne ugotovitve v zvezi z odstavkoma (2)(b) in (5) člena 5 Direktive 2001/29
45. Pred odgovorom na vprašanja v tej zadevi je treba ugotoviti, kakšna je povezava med odstavkoma (2)(b) in (5) člena 5 Direktive 2001/29, saj predložitveno sodišče izrecno sprašuje, ali je treba ti določbi razlagati v povezavi.
46. V skladu z odstavkom (5) člena 5 te direktive(29) morajo biti za uvedbo izjem iz odstavkov od (1) do (4) tega člena, med katerimi je tudi izjema za privatno kopiranje iz odstavka (2)(b), izpolnjeni trije pogoji, in sicer da se izjeme uporabijo le v določenih posebnih primerih, da ti niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela in da ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic(30).
47. Ti trije pogoji, ki v Direktivi 2001/29 niso podrobneje opredeljeni, so, kot izhaja iz uvodne izjave 44 Direktive 2001/29, posledica mednarodnih obveznosti držav članic in Unije in, natančneje, pogojev, ki so za omejitev avtorske pravice določeni v členu 9(2) Bernske konvencije in so bolj znani pod imenom „tristopenjski preizkus“(31), ki ga v predlogu za sprejetje predhodne odločbe omenja predložitveno sodišče, ter so povzeti v členu 13 STVPIL in členu 10 PAP.
48. Nasprotno od tega, kar se zdi, da predložitveno sodišče predlaga v prvem vprašanju za predhodno odločanje, odstavkov (2)(b) in (5) člena 5 Direktive 2001/29 ni mogoče razlagati drugače kot ločeno. Nacionalni zakonodajalci morajo izjemo za privatno kopiranje vsekakor uvesti tako, da je skladna z odstavkom 5(2)(b), poleg tega pa mora izpolnjevati tudi zahteve iz odstavka (5) člena 5 Direktive 2001/29 in s tem mednarodne obveznosti(32). Enako velja za nacionalna sodišča, ko razlagajo izjemo za privatno kopiranje. V nasprotju s tem, kar navaja nizozemska vlada, odstavek (5) člena 5 Direktive 2001/29 ne zavezuje le nacionalnega zakonodajalca.
49. Poleg tega je treba v zvezi s točko (a) drugega vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ugotoviti, da odstavka (5) člena 5 Direktive 2001/29 ni mogoče razlagati tako, da omogoča razširitev področja uporabe izjeme za privatno kopiranje iz odstavka (2)(b) tega člena, da bi nasprotno, po potrebi, nerazdružljivo prispeval k določitvi področja uporabe in obsega te direktive.
50. V obravnavanem primeru je mogoče z več vidikov sklepati, da je zelo podrobna opredelitev izjem in omejitev pravice reproduciranja, ki so navedene v členu 5 Direktive 2001/29, že sama po sebi posledica uporabe tristopenjskega preizkusa(33).
51. Tako podrobna opredelitev izjem in omejitev pravice reproduciranja v členu 5 Direktive 2001/29, med katerimi je tudi izjema za privatno kopiranje, vsekakor izpolnjuje prvi del „tristopenjskega preizkusa“, ki uporabo teh izjem in omejitev omejuje na posebne primere. V zvezi s tem je mogoče navesti tudi, da je zaradi omejitve pravice privatnega kopiranja iz odstavka (2)(b) člena 5 Direktive 2001/29 na fizične osebe in na namene, ki so privatni, in ne komercialni, ta pravica ožja, kot to zahteva preizkus.
52. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 38 Direktive 2001/29 navedeno tudi, da čeprav je treba državam članicam dovoliti, da – proti pravičnemu nadomestilu – uporabijo izjemo za privatno kopiranje za določene tipe reprodukcije avdio, vizualnega in avdiovizualnega gradiva za privatno uporabo, pa je treba ustrezno upoštevati razliko med digitalnim in analognim privatnim kopiranjem ter ju v nekaterih pogledih razlikovati, saj bo digitalno privatno kopiranje verjetno bolj razširjeno in bo imelo večji ekonomski učinek.
53. Države članice morajo torej izjemo za privatno kopiranje, ki je vsekakor eden izmed „primerov“ izjeme od izključne pravice reproduciranja, ki je določena v členu 2 Direktive 2001/29, oblikovati ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz omejitve področja uporabe te izjeme na posebne primere, nacionalna sodišča pa jo morajo tako tudi uporabljati(34).
54. Prav tako, in kot je Sodišče še presodilo, morajo države članice, če se odločijo za uvedbo izjeme za privatno kopiranje v nacionalno pravo, določiti, da se imetnikom pravic plačuje pravično nadomestilo. Izjeme za privatno kopiranje ni mogoče uvesti, ne da bi se določilo in dejansko pobiralo pravično nadomestilo. Nadomestilo iz odstavka (2)(b) člena 5 Direktive 2001/29 ustreza tretjemu delu „tristopenjskega preizkusa“ iz odstavka (5) tega člena, v skladu s katerim se ne sme pretirano vplivati na legitimne interese imetnika pravic(35).
55. Nasprotno pa je treba ugotoviti, da Direktiva 2001/29 ne vsebuje nobene izrecne navedbe, ki bi se nanašala na drugi pogoj iz člena 5(5) Direktive 2001/29, v skladu s katerim izjema ali omejitev izključne pravice reproduciranja ne sme biti v nasprotju z normalnim izkoriščanjem(36) varovanega dela ali predmeta. Sodišče ima tako v tej zadevi možnost, da se v zvezi s tem izreče(37), ob upoštevanju mednarodne prakse, v največji možni meri(38).
56. Na prvo vprašanje predložitvenega sodišča je treba odgovoriti na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev.
3. Omejitev področja uporabe izjeme za privatno kopiranje na reprodukcije, izdelane na podlagi zakonitih virov
57. Izhajati je treba iz ugotovitve, da člen 5 Direktive 2001/29 ne vsebuje izrecnih pojasnil, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali se izjema za privatno kopiranje uporablja za vse reprodukcije, ne glede na to, ali se izdelajo na podlagi zakonitih ali nezakonitih virov, ali pa se uporablja le za reprodukcije, ki se izdelajo na podlagi zakonitih virov. Poleg tega, kot je Sodišče že ugotovilo, niti člen 2 te direktive niti kaka druga njena določba ne opredeljujeta pojma „reproduciranje“(39) iz člena 2 te direktive, prav tako pa ne opredeljujeta pojmov „delnega reproduciranja“(40), „nagrade“(41), „pravične nagrade“(42) ali pojma „pravičnega nadomestila“(43) iz člena 5, pojma „priobčitve javnosti“ iz člena 3(1)(44) ali izraza „z lastno opremo“ iz člena 5(2)(d)(45) te direktive.
58. Ker te določbe v zvezi z določitvijo njihovega pomena in obsega tudi ne vsebujejo nobenega izrecnega napotila na pravo držav članic, jih je treba tako zaradi enotne uporabe prava Unije kot zaradi načela enakosti(46) v celotni Uniji razlagati samostojno in enotno(47), pri čemer je treba to razlago poiskati ob upoštevanju ne le besedila upoštevnih določb, temveč tudi konteksta, v katerem so, in cilja, ki se ga želi doseči z zakonodajo, ki jih vsebuje,(48) poleg tega pa tudi celotnih upoštevnih določb prava Unije(49). Dejstva, ki so pomembna za njihovo razlago, je mogoče razbrati tudi iz zgodovine nastajanja teh določb(50).
59. Poleg tega je treba akte Unije v največji možni meri razlagati ob upoštevanju mednarodnega prava(51), zlasti kadar se nanašajo ravno na izvajanje mednarodne pogodbe, ki jo je sklenila Skupnost(52).
60. V uvodni izjavi 15 Direktive 2001/29 je v zvezi s tem pojasnjeno, da je namen te direktive izvrševanje mednarodnih obveznosti, ki so nastale, ko je Unija sprejela PAP(53), zlasti v zvezi s sredstvi za boj proti piratstvu na globalni ravni v dobi informatike. Poleg tega je Sodišče presodilo, da je v zvezi z izvajanjem določb Bernske konvencije, na katere se nanaša področje uporabe Direktive 2001/29, Unija vstopila na mesto držav članic(54).
61. V obravnavanem primeru Direktiva 2001/29 določa obseg dejanj, ki jih zajema pravica reproduciranja,(55) in vsebuje izčrpen seznam izjem in omejitev te pravice(56). Poleg tega določa, da je treba državam članicam omogočiti, da predvidijo izjemo ali omejitev pravice reproduciranja za določene tipe reprodukcije avdio, vizualnega in avdiovizualnega gradiva za privatno uporabo, skupaj s pravičnim nadomestilom(57), pri čemer je treba, kot sem že pojasnil, upoštevati, prvič, razlike med digitalnim in analognim privatnim kopiranjem(58) in, drugič, tehnološki in gospodarski razvoj, kadar so na voljo učinkoviti ukrepi tehnične zaščite(59).
62. V Direktivi 2001/29 je poleg tega pojasnjeno, da je namen pravičnega nadomestila iz člena 5(2)(b) te direktive ta, da imetniki pravic prejmejo „ustrezno“ nadomestilo za uporabo svojih varovanih del ali predmetov in za uporabo izjeme za privatno kopiranje(60). Poleg tega morajo biti oblika, pogoji za dodelitev in raven tega nadomestila določeni ob upoštevanju okoliščin posamičnega primera, pri čemer se lahko te okoliščine presodijo na podlagi morebitne škode, ki je nastala imetniku pravic(61).
63. Iz besedila Direktive 2001/29 je tako mogoče sklepati, da je to pravično nadomestilo namenjeno ustrezni izravnavi škode, ki imetnikom pravic nastaja, ker države članice ohranjajo ali so uvedle izjemo za privatno kopiranje(62). Po drugi strani pa ni nobene izrecne navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, ali se lahko ta izjema uporablja le za reprodukcije, izdelane na podlagi zakonitih virov, ali pa se lahko uporablja tudi za reprodukcije, izdelane na podlagi nezakonitih virov.
64. Vendar pa neobstoja take izrecne navedbe, v nasprotju s tem, kar trdi nizozemska vlada, ni mogoče razlagati kot izraza namena(63) zakonodajalca Unije, da omogoči pobiranje pravičnega nadomestila za reprodukcije, ki so bile izdelane na podlagi nezakonitih virov. Za tako razlago v Direktivi 2001/29 ni mogoče najti nobene podlage, prav tako pa bi bila, kar je bolj bistveno, v nasprotju s členom 5(5) te direktive in z zahtevami tristopenjskega preizkusa, ki ga ta člen uvaja na podlagi mednarodnih obveznosti Unije in držav članic.
65. Nizozemska vlada se pri dokazovanju takega namena zakonodajalca Unije opira na besedilo člena 5(3)(d) Direktive 2001/29, v katerem se omenja zakonitost virov reprodukcij, ter členov5(3)(e)(64) in 6(4), drugi pododstavek, te direktive, v katerih se taki viri ne omenjajo, pa tudi na Direktivo Sveta z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov (91/250/EGS)(65).
66. Člen 5(3)(d) Direktive 2001/29 državam članicam omogoča, da določijo izjemo od pravice reproduciranja za citate, katerih namen je na primer kritika ali ocena, pri čemer je eden od pogojev ta, da se ti citati nanašajo na delo ali na predmet sorodnih pravic, ki je že bil zakonito dan na voljo javnosti.
67. Člen 5(3)(e) Direktive 2001/29, nasprotno, določa izjemo od izključne pravice reproduciranja v primeru uporabe dela ali predmeta sorodnih pravic v namene javne varnosti ali za zagotovitev pravilne izvedbe ali poročanja o upravnih, parlamentarnih in sodnih postopkih, ne da bi se pri tem omenjala zakonitost virov.
68. Člen 6(4) Direktive 2001/29 na splošno določa možnost, da države članice, če imetniki pravic ukrepov v zvezi s tem ne sprejmejo prostovoljno, sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi upravičencem do izjeme ali omejitve iz člena 5 omogočijo uveljavljanje te izjeme. Vendar pa se drugi pododstavek odstavka (4), ki se nanaša le na privatno kopiranje, od prvega pododstavka tega odstavka(66) razlikuje v tem, da nikjer ne omenja zakonitosti dostopa do dela ali predmeta sorodnih pravic.
69. Nazadnje, Direktiva 91/250 uvaja načelo izključne pravice avtorja računalniškega programa, da dovoli ali prepove reprodukcijo tega programa, pri čemer dopušča izjemo za varnostne kopije, ki jih naredi „zakoniti pridobitelj“(67).
70. Vendar pa področja uporabe in obsega izjeme za privatno kopiranje ni mogoče opredeliti s sklicevanjem na določbe, ki se uporabljajo v popolnoma drugačnih kontekstih in imajo lastne cilje.
71. V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 kot izjemo(68) od izključne pravice imetnikov pravic, ki jo zagotavlja člen 2 te direktive, razlagati ozko. Področja uporabe izjeme za privatno kopiranje zato ni mogoče razširiti na položaje, ki v Direktivi 2001/29 niso izrecno določeni(69).
72. Razlaga, ki jo zagovarja nizozemska vlada, je vsekakor v nasprotju s členom 5(5) Direktive 2001/29, kakor se razlaga v zvezi z Bernsko konvencijo, PAP in STVPIL, še posebej v povezavi z zahtevo, da se ne sme posegati v normalno izkoriščanje dela ali predmeta.
73. Stichting de Thuiskopie ter nizozemska in avstrijska vlada v zvezi s tem v bistvu navajajo, da je zakonodaja, ki določa pobiranje nadomestila za privatno kopiranje za reprodukcije, ki so bile izdelane na podlagi nezakonitih virov, zlasti v dobi informatike, ker ni zanesljivih tehničnih sredstev, s katerimi bi se lahko učinkovito preprečili objava ali razširjanje teh nezakonitih virov in njihova neomejena reprodukcija, edini način za povračilo škode, ki nastane imetnikom pravic. Taka zakonodaja naj bi bistveno bolj prispevala k normalnemu izkoriščanju del in predmetov kot zakonodaja, ki prepoveduje vsako reprodukcijo na podlagi nezakonitih virov, in naj bi zagotavljala uravnoteženost pravic imetnikov pravic ter uporabnikov del in predmetov.
74. Tudi če bi lahko v seštevku taka zakonodaja pomenila legitimen in primeren odziv na kršitve avtorske in sorodnih pravic, ki nastanejo z nezakonitim razširjanjem kopij varovanih del ali predmetov na internetu in njihovo reprodukcijo, pa ni sporno, da izjema za privatno kopiranje ni bila uvedena s tem namenom in da je izključeno, da bi lahko bila, ne da bi se s tem ogrozili njeni temelji, in to neodvisno od tega, ali tehnični ukrepi, s katerimi se je mogoče učinkovito boriti zoper izdelavo in razširjanjem nezakonitih kopij varovanih del ali predmetov, obstajajo.
75. V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da argumentacija nizozemske vlade temelji na tem, da nizozemski zakon dopušča prenos (downloading) varovanih del ali predmetov, ki so bili nezakonito dani na razpolago na internetu, z interneta in kaznuje le nalaganje (uploading) teh varovanih del ali predmetov na internet. S tem Kraljevina Nizozemska posredno vendar nedvomno spodbuja masivno razširjanje proizvodov, ki nastanejo z uporabo varovanih del in predmetov, ki je nikakor ne moremo šteti za normalno, se pravi ravno pojav, katerega škodljive posledice za imetnike pravic želi ta država članica odpraviti. Nekaznivost prenosa varovanih del in predmetov, ki se nezakonito razširjajo na internetu, z interneta lahko normalnemu izkoriščanju teh del samo škodi.
76. Poleg tega obstaja dvom o tem, ali lahko pobiranje nadomestila za privatno kopiranje v sedanji obliki kakor koli ustrezno nadomesti izgubo dobička, ki nastaja imetnikom pravic zaradi masivnega razširjanja njihovih varovanih del in predmetov prek interneta, s kršitvijo njihovih izključnih pravic reprodukcije, priobčitve del javnosti(70) ali distribuiranja(71).
77. Razen če bi temeljito spremenili sam razlog za obstoj izjeme za privatno kopiranje in glavne načine določitve pripadajočega pravičnega nadomestila, skupaj z vsemi posledicami, ki bi jih to imelo, izkupiček nadomestila za privatno kopiranje ne more izravnati izgube dohodkov, ki bi nastali z normalnim izkoriščanjem njihovih del na internetu. Najverjetneje bi bilo treba, med drugim, bistveno zvišati nadomestilo, ki ga mora plačati vsak uporabnik nosilca, tudi če ne bo nikoli izdelal reprodukcije na podlagi nezakonitih virov, sicer obstaja tveganje, da se poruši ravnovesje med pravicami imetnikov pravic in uporabniki varovanih del in predmetov.
78. Z argumentom, ki ga navaja nizozemska vlada, da naj bi se pri pobiranju nadomestila za privatno kopiranje za reprodukcije, izdelane na podlagi nezakonitih virov, med drugim bolj spoštovala pravica do zasebnega življenja uporabnikov varovanih del in predmetov, kot če bi se uvedel nadzor nad uporabo njihovih del v zasebni sferi teh uporabnikov(72), s čimer naj bi se zagotavljalo boljše ravnotežje pravic, ni mogoče izpodbiti take razlage člena 5 Direktive 2001/29. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da med izključitvijo uporabe izjeme za privatno kopiranje za reprodukcije, izdelane na podlagi nezakonitih virov, in morebitno kršitvijo pravice do spoštovanja zasebnega življenja uporabnikov ni nujno povezave(73).
79. Zato predlagam, naj se na prvo vprašanje in točko (a) drugega vprašanja predložitvenega sodišča odgovori, da se mora člen 5 Direktive 2001/29 razlagati tako, da se v tem členu določena izjema za privatno kopiranje uporablja le za reprodukcije del ali predmetov, varovanih z avtorsko in sorodnimi pravicami, ki se izdelajo na podlagi zakonitih virov.
VI – Ali se država članica lahko odloči, da bo pobirala nadomestilo za privatno kopiranje za reprodukcije, ki so izdelane na podlagi nezakonitih kopij (točka (b) drugega vprašanja)
80. Predložitveno sodišče se v točki (b) drugega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je to, da država članica sprejme nacionalno določbo, s katero se nalaga pobiranje pravičnega nadomestila za zasebno kopiranje, ne glede na to, ali je reprodukcija izdelana zakonito ali nezakonito, skladno s pravom Unije.
81. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da take možnosti ni mogoče dopustiti.
82. Na prvem mestu – in tudi neodvisno od vprašanja, ali je bila z Direktivo 2001/29 opravljena izčrpna uskladitev izjeme za privatno kopiranje(74) – taka možnost bi znatno vplivala na enega od ciljev, ki se ga želi doseči z Direktivo 2001/29, to je na koherentno uporabo izčrpno naštetih omejitev in izjem v njej določene pravice reproduciranja(75). V zvezi s tem je Sodišče že presodilo, da bi bilo doseganje tega cilja ogroženo, če bi lahko države članice merila za pravično nadomestilo določile nekoherentno in neusklajeno(76). Tak ukrep pa bi pomenil, kot navaja Komisija, plačilo sui generis za reprodukcije, izdelane na podlagi nezakonitih virov.
83. Na drugem mestu – in to je bistveno – dopustitev take možnosti bi bila v nasprotju z dvema zahtevama iz člena 5(5) Direktive 2001/29. Prvič, področje uporabe izjeme za privatno kopiranje bi se razširilo precej čez posebne primere, ki so navedeni v direktivi, pri čemer bi se kršila prva zahteva iz te določbe. Drugič, s tem bi se posredno uzakonila možnost resnih posegov v normalno izkoriščanje varovanih del in predmetov, s čimer bi se popolnoma kršila druga zahteva iz te določbe, s čimer bi bilo porušeno pravično ravnovesje, ki je bilo z njo vzpostavljeno med izključno pravico do reprodukcije, ki jo imajo imetniki pravic, in koristniki izjeme za privatno kopiranje.
84. Zato Sodišču predlagam, naj na točko (b) drugega vprašanja predložitvenega sodišča odgovori, da smejo države članice v okviru izjeme za privatno kopiranje, ki jo lahko določijo na podlagi člena 5 Direktive 2001/29, pobirati s to izjemo povezano nadomestilo le za reprodukcije del in predmetov, varovanih z avtorsko in sorodnimi pravicami, ki so izdelani na podlagi zakonitih virov.
VII – Ali se Direktiva 2004/48 uporablja v postopku v glavni stvari (tretje vprašanje)
85. Predložitveno sodišče v tretjem vprašanju Sodišče v bistvu sprašuje, ali se Direktiva 2004/48 in zlasti njen člen 14(77) uporabljata v postopku v glavni stvari.
86. To sodišče v predložitveni odločbi navaja, da je Stichting de Thuiskopie v nasprotni kasacijski pritožbi zahtevala povračilo vseh stroškov na podlagi člena 1019h zakona o civilnem postopku, ki naj bi temeljil na členu 14 Direktive 2004/48. Čeprav se sicer zdi, da se zahteve Stichting de Thuiskopie ne nanašajo na kršitev pravic intelektualne lastnine v smislu člena 2(1) te direktive, pa s trditvijo, da se člen 5 Direktive 2001/29 uporablja za reprodukcije, izdelane na podlagi nezakonitih virov, te pravice na nek način brani.
87. Z izjemo Stichting de Thuiskopie vse stranke, ki so predložile stališča, menijo, da se Direktiva 2004/48 v postopku v glavni stvari ne more uporabiti.
88. V zvezi s tem je treba spomniti, da čeprav je glede na predmet(78) in področje uporabe(79) splošni cilj Direktive 2004/48 približevanje zakonodaj držav članic, da bi se zagotovila visoka, enakovredna in homogena raven varstva intelektualne lastnine(80), pa ta direktiva ni namenjena urejanju vseh vidikov, ki so povezani s pravicami intelektualne lastnine, ampak le tistih, ki so povezani z uveljavljanjem ali s kršitvijo teh pravic, tako da se določijo učinkovita pravna sredstva za preprečevanje, odpravo ali popravo kakršnih koli kršitev obstoječih pravic intelektualne lastnine(81).
89. S tega vidika je namen člena 14 Direktive 2004/48 okrepiti raven varstva intelektualne lastnine, s čimer naj bi se preprečilo to, da bi bila oškodovana stranka odvrnjena od tega, da bi začela sodni postopek za zaščito svojih pravic(82), kar pomeni, da mora kršitelj pravic intelektualne lastnine načeloma v celoti nositi finančne posledice za svoje ravnanje(83).
90. V obravnavanem primeru, čeprav se spor o glavni stvari sicer zelo na splošno nanaša na zaščito interesov imetnikov avtorske in sorodnih pravic, ker se nanaša na obseg področja uporabe izjeme za privatno kopiranje iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, pa se glavni predmet spora sploh ne nanaša na področje uporabe Direktive 2004/48. V tem primeru tožbe, ki je predmet tega spora, niso vložili imetniki avtorskih ali sorodnih pravic(84) zaradi obrambe teh pravic(85), temveč gospodarski subjekti, ki morajo plačevati nadomestilo, ki ga je država članica uvedla kot pravično nadomestilo za uvedbo izjeme za privatno kopiranje.
91. Sodišču zato predlagam, da na tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovori, da je treba člen 14 Direktive 2004/48 razlagati tako, da se ne uporablja v sporu, ki se ne nanaša na obrambo avtorske in sorodnih pravic s strani imetnikov teh pravic.
VIII – Predlog
92. Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Hoge Raad der Nederlanden, odgovori tako:
1. Člen 5 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da se izjema za privatno kopiranje, ki je določena v tem členu, uporablja le za reprodukcije del ali predmetov, varovanih z avtorsko in sorodnimi pravicami, ki so izdelane na podlagi zakonitih virov.
2. Člen 5 Direktive 2001/29 je treba razlagati tako, da sme v okviru izjeme za privatno kopiranje, ki jo lahko države članice določijo na podlagi te določbe, država članica pobirati nadomestilo, ki je povezano s to izjemo, le za reprodukcije del ali predmetov, varovanih z avtorsko in sorodnimi pravicami, ki so izdelane na podlagi zakonitih virov.
3. Člen 14 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da se ne uporablja v sporu, ki se ne nanaša na obrambo avtorske in sorodnih pravic s strani imetnikov teh pravic.