Zadeva C‑435/12
ACI Adam BV in drugi
proti
Stichting de Thuiskopie
in
Stichting Onderhandelingen Thuiskopie vergoeding
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden)
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Intelektualna lastnina – Avtorska pravica in sorodne pravice – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Direktiva 2001/29/ES – Člen 5(2)(b) in (5) – Pravica reproduciranja – Izjeme in omejitve – Reprodukcija za zasebno rabo – Zakonitost vira kopije – Direktiva 2004/48/ES – Področje uporabe“
Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 10. aprila 2014
1. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravica reproduciranja – Izjema razmnoževanja v zasebne namene – Ozka razlaga – Možnost naložitve imetnikom avtorskih pravic naj dopuščajo kršitve njihovih pravic – Nedopustnost
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, člen 5(2))
2. Približevanje zakonodaj – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29 – Usklajevanje nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi – Pravica reproduciranja – Izjema zasebnega razmnoževanja – Nacionalni predpis, ki ne dela razlike med zakonitostjo ali nezakonitostjo vira, ki se uporabi za – Nedopustnost – Neobstoj tehinčnega ukrepa, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za boj proti nezakonitemu razmnoževanju v zasebne namene – Nevplivanje
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, uvodna izjava 31 in členi 5(2)(b), in 5 ter 6)
3. Približevanje zakonodaj – Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine – Direktiva 2004/48 – Področje uporabe – Tožba za ugotovitev pravičnega nadomestila, ki ga morato gospodarski subjekti plačati imetnikom avtorskih pravic – Izključitev
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48)
1. Ob upoštevanju načela ozke razlage določb direktive, ki odstopajo od splošnega načela, ki ga uvaja ta direktiva, je treba izjeme in omejitve iz člena 5(2) Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi razlagati ozko. Taka razlaga zahteva, da je treba to določbo, ki se nanaša na pogoje uporabe izjem in omejitev pravice reproduciranja razumeti tako, da ta imetnikom avtorske pravice res prepoveduje, da bi se sklicevali na svojo izključno pravico da dovolijo ali prepovedo reprodukcijo v zvezi z osebami, ki naredijo kopije njihovih del v zasebne namene, nasprotuje pa temu, da bi navedeno določbo razumeli tako, da imetnikom avtorske pravice – poleg te izrecno določene omejitve – nalaga, naj dopuščajo kršitve njihovih pravic, do katerih lahko pride ob izdelavi kopij v zasebne namene.
(Glej točke 22, 23, 25 in 31.)
2. Glede izjeme razmnoževanja v zasebne namene iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, je treba pravo Unije in zlasti navedeno določbo v povezavi s členom 5(5) razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki položaja, v katerem je vir, iz katerega se opravi reproduciranje v zasebne namene, zakonit, ne razlikuje od položaja, v katerem je ta vir nezakonit. Okoliščina, da ne obstaja nikakršen tehnični ukrep, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za boj proti nezakonitemu razmnoževanju v zasebne namene, ne more omajati te ugotovitve.
Če imajo namreč države članice možnost uvedbe ali neuvedbe različnih izjem iz zgoraj navedenega člena 5, in to v skladu s svojimi pravnimi tradicijami, pa morajo, ko se odločijo uvesti določeno izjemo, to uporabljati dosledno, tako da ta ne more škoditi ciljem Direktive 2001/29, katerih namen je zagotovitev dobrega delovanja notranjega trga. Toda, če imajo države članice možnost sprejetja ali nesprejetja predpisov, ki dovoljuje, da se reproduciranje v zasebne namene lahko opravi tudi iz nezakonitega vira, bi zaradi tega vsekakor nastala škoda za dobro delovanje notranjega trga.
Poleg tega lahko ob njegovi uporabi tak nacionalni predpis krši nekatere pogoje iz člena 5(5) Direktive 2001/29. Prvič, priznanje, da se tako reproduciranje lahko opravi iz nezakonitega vira bi namreč opogumilo promet s ponarejenimi ali piratskimi deli, kar bi nujno zmanjšalo obseg zakonite prodaje ali drugih transakcij v zvezi z varovanimi deli, tako da bi se škodilo normalnemu izkoriščanju teh del. Drugič, uporaba takega nacionalnega predpisa lahko ob upoštevanju ugotovitve iz točke 31 te sodbe povzroči neupravičeno škodo imetnikom avtorske pravice.
Nazadnje, kar zadeva pravično nadomestilo, ki se plača imetnikom pravic, sistem pristojbine za razmnoževanje v zasebne namene, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki pri izračunu pravičnega nadomestila, ki ga je treba plačati upravičencem, položaja, v katerem je vir, iz katerega se opravi reproduciranje v zasebne namene, zakonit, ne razlikuje od položaja, v katerem je ta vir nezakonit, ne spoštuje pravičnega ravnotežja med pravicami in interesi avtorjev, na eni strani ter pravicami in interesi uporabnikov varovanih del na drugi. V takšnem sistemu se namreč povzročena škoda in torej znesek pravičnega nadomestila, ki ga je treba plačati upravičencem, izračuna na podlagi merila škode, povzročene avtorjem, tako zaradi reproduciranja v zasebne namene iz zakonitega vira kot tudi zaradi reproduciranja iz nezakonitega vira. Tako izračunani znesek se nato na koncu vključi v ceno, ki jo uporabniki varovanih predmetov plačajo ob dajanju na voljo opreme, aparatov in nosilcev, ki omogočajo razmnoževanje v zasebne namene.
(Glej točke 34, 35, od 38 do 40, 45, 46, od 53 do 55 in 58 ter točko 1 izreka.)
3. Direktivo 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da je ni mogoče uporabiti za postopek, v katerem zavezanci za plačilo pravičnega nadomestila predložitvenemu sodišču predlagajo, naj odloči v škodo omenjene organizacije, ki je pooblaščena za pobiranje in razdeljevanje tega nadomestila imetnikom avtorskih pravic in ki temu predlogu oporeka. Direktiva 2004/48 se namreč ne uporabi za postopek, ki se ne začne s tožbo, ki jo vložijo imetniki pravice, da bi preprečili, odpravili ali popravili kakršnekoli obstoječe kršitve pravic intelektualne lastnine, temveč s tožbo, ki jo vložijo gospodarski subjekti v zvezi s pravičnim nadomestilom, ki ga morajo plačati.
(Glej točke od 63 do 65 in točko 2 izreka.)