SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi razširjeni senat)
z dne 26. julija 2023(*)
„Ničnostna in odškodninska tožba – Mednarodni pogodbeni uslužbenec pri posebnem predstavniku Evropske unije v Bosni in Hercegovini – Skupna zunanja in varnostna politika – Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Unije – Pristojnost sodišča Unije – Pogodbena narava spora – Neobstoj arbitražne klavzule in klavzule o pristojnosti – Členi 263, 268, 272 in 274 PDEU – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Dopustnost – Opredelitev toženih strank – Pojem ,organ, urad ali agencija Unije‘ – Delna nepristojnost in delna nedopustnost“
V zadevi T‑776/20,
Robert Stockdale, stanujoč v Bristolu (Združeno kraljestvo), ki ga zastopa N. de Montigny, odvetnica,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo A. Vitro, M. Bauer in J. Rurarz, agenti,
Evropski komisiji, ki jo zastopata D. Bianchi in G. Gattinara, agenta,
Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD), ki jo zastopajo S. Marquardt, K. Kouri, R. Spáč in S. Rodríguez Sánchez-Tabernero, agenti,
in
posebnemu predstavniku Evropske unije v Bosni in Hercegovini, ki ga zastopa B. Bajic, agentka, skupaj z E. Raoult, odvetnico,
tožene stranke,
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi R. da Silva Passos (poročevalec), predsednik, V. Valančius, sodnik, I. Reine, sodnica, L. Truchot in M. Sampol Pucurull, sodnika,
sodna tajnica: H. Eriksson, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 17. novembra 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, Robert Stockdale, s tožbo na podlagi členov 263, 268 in 272 PDEU predlaga primarno, prvič, naj se odločba posebnega predstavnika Evropske unije (v nadaljevanju: PPEU) v Bosni in Hercegovini z dne 17. novembra 2020, s katero je ta odpovedal njeno pogodbo o zaposlitvi z učinkom od 31. decembra 2020 (v nadaljevanju: odločba o odpovedi), razglasi za nezakonito in naj se ji povrne škoda, ki naj bi jo utrpela zaradi te odločbe, drugič, naj se njeno pogodbeno razmerje s PPEU v Bosni in Hercegovini preoblikuje v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tretjič, odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela, ker Svet Evropske unije, Evropska komisija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) niso sprejeli jasnih kadrovskih predpisov, ki bi se zanjo uporabljali, in podredno, naj se v primeru zavrnitve njenih primarnih predlogov uveljavi nepogodbena odgovornost Unije.
Dejansko stanje
2 Tožeča stranka je državljan Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, ki je opravljala funkcijo vodje financ in uprave pri PPEU v Bosni in Hercegovini.
3 Imenovanje PPEU je določeno v členu 33 PEU, ki je določba iz poglavja 2 o skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) naslova V Pogodbe o Evropski uniji, v skladu s katero „Svet lahko, na predlog visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko imenuje posebnega predstavnika za določena politična vprašanja[; p]osebni predstavnik opravlja svoje naloge pod vodstvom visokega predstavnika.“
4 Svet je 11. marca 2002 sprejel Skupni ukrep 2002/211/SZVP o imenovanju PPEU v Bosni in Hercegovini (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1 str. 284).
5 Svet je nato sprejel več zaporednih aktov, s katerimi je brez prekinitve imenoval PPEU v Bosni in Hercegovini za določen mandat.
6 Na dan vložitve te tožbe, 29. decembra 2020, je bil PPEU v Bosni in Hercegovini imenovan s Sklepom Sveta (SZVP) 2019/1340 z dne 8. avgusta 2019 o imenovanju PPEU v Bosni in Hercegovini (UL 2019, L 209, str. 10) za obdobje od 1. septembra 2019 do 31. avgusta 2021. Njegov mandat je bil podaljšan do 31. avgusta 2023 s Sklepom Sveta (SZVP) 2021/1193 z dne 19. julija 2021 o podaljšanju mandata PPEU v Bosni in Hercegovini in spremembi Sklepa 2019/1340 (UL 2021, L 258, str. 46).
7 Tožeča stranka je bila zaposlena na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila s PPEU v Bosni in Hercegovini sklenjena 15. februarja 2006 in za čas trajanja, ki ne sme presegati mandata zadnjenavedenega. Tožeča stranka je od 1. marca 2007 s PPEU v Bosni in Hercegovini sklenila šestnajst zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je sklenila tožeča stranka (v nadaljevanju: zadevna pogodba), je v členu 5 določala čas trajanja od 1. septembra 2019 do 31. avgusta 2021.
8 Hkrati s svojimi 17 zaporednimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas je tožeča stranka s Komisijo in PPEU v Bosni in Hercegovini podpisala trinajst tristranskih pogodb, s katerimi je bila od 1. julija 2007 imenovana za začasnega vodjo urada.
9 V zadevnih tristranskih pogodbah je bilo določeno, da v primeru smrti ali odstopa PPEU v Bosni in Hercegovini, nesreče ali bolezni, ki mu onemogoča opravljanje nalog, ali v primeru prenehanja sporazuma o financiranju, sklenjenega med Komisijo in tem PPEU, tožeča stranka postane odgovorna za upravljanje sredstev, dodeljenih navedenemu PPEU. Zadnjo pogodbo začasnega vodje urada je tožeča stranka podpisala 7. oktobra 2019 (v nadaljevanju: pogodba začasnega vodje urada).
10 Predstavniki Unije in Združenega kraljestva so 24. januarja 2020 podpisali Sporazum o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7; v nadaljevanju: Sporazum o izstopu Združenega kraljestva). Svet je 30. januarja 2020 sprejel Sklep (EU) 2020/135 o sklenitvi Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva (UL 2020, L 29, str. 1). Na podlagi člena 1 tega sklepa je bil Sporazum o izstopu Združenega kraljestva odobren v imenu Unije.
11 Združeno kraljestvo je 31. januarja 2020 ob polnoči izstopilo iz Unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo, 1. februarja 2020 pa je začel veljati Sporazum o izstopu Združenega kraljestva v skladu z njegovim členom 185.
12 Člen 126 Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva določa prehodno obdobje, ki se začne na dan začetka veljavnosti tega sporazuma in konča 31. decembra 2020. V tem obdobju je bilo treba v skladu s členom 127(6) istega sporazuma sklicevanje na „države članice“ v pravu Unije razumeti tako, da vključuje Združeno kraljestvo.
13 Tožeča stranka je 24. junija 2020 PPEU v Bosni in Hercegovini poslala dopis, v katerem je spraševala o njenih pravicah, in se pritožila zaradi diskriminacije, če bi se njeno delovno mesto v primeru prenosa urada PPEU v Bosni in Hercegovini na delegacijo Unije v tej državi in torej na ESZD na koncu štelo za presežno. Natančneje, poudarila je, da za mednarodno osebje navedenega PPEU ni bila predvidena nobena odpravnina niti pravica za primer brezposelnosti, prav tako ni obstajala nobena določba o pokojninskih prispevkih.
14 PPEU v Bosni in Hercegovini je 7. julija 2020 to zahtevo posredoval direktorici službe Komisije za instrumente zunanje politike, pri čemer je navedel, da tožeča stranka postavlja vprašanja o pogojih zaposlitve, zlasti zaradi verjetne odpovedi zadevne pogodbe zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Unije. Vodja oddelka navedene službe je 13. julija odgovorila, da ta služba ni zadolžena za kadrovske zadeve v zvezi z osebjem SZVP, in svetovala PPEU v Bosni in Hercegovini, naj se glede tega posvetuje z ESZD. Poleg tega je poudarila, da tožeči stranki, v delu, v katerem se njen zahtevek nanaša na finančne vidike, v skladu s klavzulami zadevne pogodbe ne bi bilo mogoče izplačati nobene odpravnine ali pokojninskih prispevkov.
15 PPEU v Bosni in Hercegovini se je 15. septembra 2020 obrnil na ESZD in ji posredoval dopis tožeče stranke z dne 24. junija 2020.
16 Tožeča stranka je 28. septembra 2020 pisala PPEU v Bosni in Hercegovini in ga zaprosila za več informacij o možnostih, da ostane na položaju tudi po koncu prehodnega obdobja, ki se je v skladu s Sporazumom o izstopu Združenega kraljestva iztekel 31. decembra 2020. Potem ko je navedeni PPEU zadevo predložil službi Komisije za instrumente zunanje politike, mu je direktorica zadnjenavedene 2. oktobra 2020 odgovorila, da za državljane Združenega kraljestva ni predvidena nobena izjema in da bodo njihove pogodbe prenehale veljati 31. decembra 2020.
17 PPEU v Bosni in Hercegovini je 17. novembra 2020 sprejel odločbo o odpovedi, s katero je z odpovednim rokom zadevno pogodbo odpovedal, pri čemer je ta odločba začela učinkovati 31. decembra 2020.
18 Tožeča stranka je 25. novembra 2020 pisala PPEU v Bosni in Hercegovini in ga prosila za ponovno preučitev odločbe o odpovedi.
Predlogi strank
19 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno:
– odločbo o odpovedi razglasi za nezakonito;
– glede pravic, ki izhajajo iz njene pogodbe o zaposlitvi pri PPEU v Bosni in Hercegovini:
– njeno pogodbeno razmerje preoblikuje v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas;
– ugotovi, da je bila diskriminirana glede odpovednega razloga, in zato toženim strankam naloži, naj ji iz naslova odškodnine za duševne bolečine plačajo znesek 10.000 EUR skupaj z obrestmi;
– ugotovi, da so tožene stranke kršile svoje pogodbene obveznosti in zlasti obveznost veljavne predhodne obvestitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas;
– toženim strankam naloži, da ji omogočijo vrnitev na delo, ali, podredno, da ji plačajo odškodnino, ki bo določena naknadno in začasno znaša 393.850,08 EUR, skupaj z obrestmi;
– glede drugih pravic, ki temeljijo na obstoju diskriminacije v primerjavi z drugimi uslužbenci Unije:
– ugotovi, da bi morala biti zaposlena kot začasni uslužbenec Sveta, Komisije ali ESZD, in ugotovi, da so jo te tri tožene stranke obravnavale diskriminatorno glede njene plače, pokojninskih pravic in s tem povezanih ugodnosti ter zagotavljanja poznejše zaposlitve;
– Svetu, Komisiji in ESZD naloži plačilo odškodnine zaradi izgube plače, pokojnine, nadomestil in ugodnosti, ki ji je bila povzročena s kršitvami prava Unije, na katere se sklicuje, skupaj z obrestmi na te zneske;
– strankam določi rok za določitev zneska take odškodnine ob upoštevanju razreda in stopnje, v katerih bi morala biti tožeča stranka zaposlena, povprečnega zvišanja plače, razvoja njene kariere in nadomestil, ki bi jih morala prejemati iz naslova pogodb začasnega uslužbenca, po odbitku plače, ki jo je dejansko prejemala;
– podredno, Svetu, Komisiji in ESZD naloži plačilo odškodnine iz naslova nepogodbene odgovornosti Unije zaradi nespoštovanja njenih temeljnih pravic v znesku, ki je začasno določen na 400.000 EUR;
– toženim strankam naloži plačilo stroškov.
20 Svet, Komisija in ESZD v ugovorih nepristojnosti in nedopustnosti, vloženih na podlagi člena 130 Poslovnika Splošnega sodišča, Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– tožbo v delu, ki se nanaša nanje, zavrže kot nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
21 PPEU v Bosni in Hercegovini v ugovoru nepristojnosti in nedopustnosti, vloženem na podlagi člena 130 Poslovnika, Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
22 Splošno sodišče lahko na podlagi člena 130(1) Poslovnika na predlog tožene stranke odloči o nepristojnosti ali nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. V skladu s členom 130(7) navedenega poslovnika Splošno sodišče čim prej odloči o predlogu ali pa, če to upravičujejo posebne okoliščine, odločanje o predlogu pridrži za končno odločbo.
23 V obravnavani zadevi so tožene stranke predlagale, naj se odloči o nepristojnosti in nedopustnosti. V teh okoliščinah je Splošno sodišče presodilo, da je treba o teh predlogih odločiti pred odločanjem o zadevi po vsebini.
24 Tožeča stranka v tožbi v bistvu podaja:
– glavni tožbeni predlog, povezan z odločbo o odpovedi, s katerim Splošnemu sodišču predlaga, prvič, naj odločbo o odpovedi razglasi za nezakonito, drugič, naj toženim strankam naloži, da ji plačajo znesek 10.000 EUR za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi te odločbe, in tretjič, odredi njeno vrnitev na delovno mesto ali, podredno, toženim strankam naloži, naj ji plačajo znesek 393.850,08 EUR za povrnitev premoženjske škode, nastale zaradi navedene odločbe (v nadaljevanju: prvi tožbeni predlog);
– glavni tožbeni predlog, povezan z veriženjem pogodb o zaposlitvi za določen čas, sklenjenih s PPEU v Bosni in Hercegovini, s katerim Splošnemu sodišču predlaga, prvič, naj njeno pogodbeno razmerje s PPEU v Bosni in Hercegovini preoblikuje v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in, drugič, ugotovi, da so tožene stranke kršile svoje pogodbene obveznosti in zlasti obveznost veljavne predhodne obvestitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (v nadaljevanju: drugi tožbeni predlog);
– glavni tožbeni predlog, ki temelji na obstoju diskriminacije, s katerim Svetu, Komisiji in ESZD očita, da za mednarodno pogodbeno osebje, zaposleno v okviru SZVP, niso uporabljali Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Unije (v nadaljevanju: PZDU) ali da za to osebje niso sprejeli pravne ureditve, primerljive tisti v PZDU, na podlagi česar Splošnemu sodišču predlaga, naj tem trem toženim strankam naloži, da ji plačajo odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi neobstoja takega statuta (v nadaljevanju: tretji tožbeni predlog);
– podredni predlog v primeru zavrnitve prvih treh predlogov, s katerim predlaga, naj se Svetu, Komisiji in ESZD naloži, naj ji na podlagi nepogodbene odgovornosti Unije, ki izhaja iz nespoštovanja njenih temeljnih pravic, plačajo znesek 400.000 EUR (v nadaljevanju: četrti tožbeni predlog).
25 Za odgovor na ugovora nepristojnosti in nedopustnosti je treba v obravnavani zadevi preučiti, prvič, ali je Splošno sodišče pristojno za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu, drugič, ali so bile spoštovane formalne zahteve za tožbo, tretjič, ali je bil predhodni postopek, določen v Kadrovskih predpisih za uradnike Unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), spoštovan, in četrtič, ali je tožba dopustna glede vseh toženih strank.
Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu ob neobstoju arbitražne klavzule
26 Tožene stranke v svojih vlogah trdijo, da sta prvi in drugi tožbeni predlog povezana z zadevno pogodbo in sta zato pogodbene narave. Opozarjajo tudi, da navedena pogodba ne vsebuje arbitražne klavzule, in iz tega sklepajo, da je izključena pristojnost Splošnega sodišča na podlagi člena 272 PDEU.
27 Tožene stranke so na obravnavi pojasnile, da je treba odločbo o odpovedi, ker je temeljila na razlogu, da je tožeča stranka izgubila državljanstvo države članice, šteti za oblastveni akt, ki ga je mogoče ločiti od zadevne pogodbe. Tako je po njihovem mnenju Splošno sodišče pristojno za nadzor zakonitosti navedenega akta na podlagi člena 263 PDEU in torej za odločanje o prvem tožbenem predlogu v delu, v katerem tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti tega akta.
28 Glede drugih zahtevkov tožeče stranke, podanih v okviru prvega in drugega tožbenega predloga, pa so tožene stranke tako na obravnavi kot v odgovor na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepa procesnega vodstva, trdile, da niti na podlagi določb zadevne pogodbe niti na podlagi določb Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1, v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia) ni mogoče opredeliti pristojnega nacionalnega sodišča. Na obravnavi so trdile, da bi lahko bila za takšne zahtevke pristojna sodišča Bosne in Hercegovine, v kraju kjer ima v Bosni in Hercegovini PPEU sedež, in kjer je bila zadevna pogodba izvršena. Navedeni PPEU je tudi poudaril, da člen 17 zadevne pogodbe določa pristojnost arbitražnega organa, ki bi ga bilo treba šteti za pristojnega za odločanje o navedenih zahtevkih, saj tožeča stranka ni dokazala, da pristojnost takega organa ovira njeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
29 Tožeča stranka pa v bistvu primarno trdi, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu na podlagi člena 272 PDEU v skladu z arbitražno klavzulo iz pogodbe začasnega vodje urada.
30 Tožeča stranka podredno trdi, da bi lahko bila na podlagi Uredbe Bruselj Ia za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu pristojna belgijska sodišča in da bi se moralo Splošno sodišče, če bi bila pristojnost sodišč držav članic izključena, na podlagi členov 263 in 268 PDEU izreči za pristojno za odločanje o vseh zahtevkih, podanih v okviru teh predlogov.
Narava prvega in drugega tožbenega predloga
31 Za ugotovitev, ali prvi in drugi tožbeni predlog spadata med zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji, je treba na eni strani opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ničnostno tožbo na podlagi člena 263 PDEU mogoče vložiti zoper vse akte, ki jih sprejmejo institucije, ne glede na vrsto ali obliko, in katerih namen je ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki lahko posežejo v interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj. Zato lahko sodišče Unije, če je pogodba sklenjena med tožečo stranko in eno od institucij, o tožbi na podlagi člena 263 PDEU odloča samo, če izpodbijani akt ustvarja zavezujoče pravne učinke, ki presegajo tiste iz pogodbenih razmerij, ki vežejo pogodbeni stranki, in ki pomenijo izvajanje prerogativ javne oblasti, ki so instituciji podeljene kot upravnemu organu (glej sodbo z dne 25. junija 2020, SC/Eulex Kosovo, C‑730/18 P, EU:C:2020:505, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa).
32 Na drugi strani morata sodišči Unije za ugotovitev, ali je predmet tožbe pogodbena odgovornost Unije ali njena nepogodbena odgovornost, preveriti, ali je predmet tožbe odškodninski zahtevek, ki objektivno in splošno temelji na pravicah in obveznostih pogodbenega ali nepogodbenega prava. Torej morata ti sodišči z analizo različnih elementov spisa – med katerimi so na primer domnevno kršeno pravno pravilo, narava zatrjevane škode, očitano ravnanje in pravna razmerja med zadevnimi strankami – preveriti, ali med temi res obstaja pogodbeno razmerje, povezano s predmetom spora, ki ga je treba podrobno preučiti za odločanje o navedeni tožbi (glej v tem smislu sodbo z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg, C‑103/11 P, EU:C:2013:245, točka 66).
33 V obravnavani zadevi tožeča stranka na prvem mestu s prvim tožbenim predlogom uveljavlja zahteve v zvezi z odločbo o odpovedi (glej točko 24 zgoraj).
34 V zvezi s tem je res, da je obrazložitev odločbe o odpovedi temeljila na okoliščini, da tožeča stranka zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Unije ni več imela državljanstva države članice, kar je po mnenju PPEU v Bosni in Hercegovini pomenilo, da je ni bilo več mogoče obdržati med člani osebja.
35 Vendar v nasprotju s tem, kar so tožene stranke trdile na obravnavi, na podlagi te okoliščine same po sebi ni mogoče šteti, da ima odločba o odpovedi zavezujoče pravne učinke, ki presegajo tiste iz pogodbenega razmerja, ki je tožečo stranko povezovalo s PPEU v Bosni in Hercegovini, in ki pomenijo izvajanje prerogativ javne oblasti v smislu sodne prakse, navedene v točki 31 zgoraj.
36 Najprej, predmet odločbe o odpovedi je namreč predčasno prenehanje zadevne pogodbe, tako da učinki te odločbe ne presegajo te pogodbe. Dalje, kot je Svet navedel v ugovoru nepristojnosti in nedopustnosti, člen 16 zadevne pogodbe določa možnost enostranske odpovedi ene ali druge stranke, s štiritedenskim odpovednim rokom. Tako je očitno, da je bila ta odločba, s katero je PPEU v Bosni in Hercegovini enostransko odpovedal zadevno pogodbo s takim odpovednim rokom, sprejeta na podlagi pooblastil, ki jih ima na podlagi te pogodbe. Nazadnje, navedena odločba temelji na obrazložitvi, da bo tožeča stranka od začetka njenega učinkovanja v skladu s Sporazumom o izstopu Združenega kraljestva izgubila status državljana države članice in da zato ne bo več izpolnjevala pogoja, ki se je zahteval z zadevno pogodbo. Pogoji za zaposlitev, ki so bili sestavni del zadevne pogodbe, kot izhaja iz členov 1 in 18 te pogodbe, so namreč določali, da mora biti vodja financ in uprave PPEU v Bosni in Hercegovini državljan države članice.
37 Zato je odločba o odpovedi neposredno povezana z zadevno pogodbo. Iz tega sledi, da zahtevki tožeče stranke, podani v okviru prvega tožbenega predloga, ki je tesno povezan s to odločbo (glej točko 24, prva alinea, zgoraj), izhajajo iz zadevne pogodbe in so zato pogodbene narave.
38 Na drugem mestu, tožeča stranka z drugim tožbenim predlogom uveljavlja zahteve, ki se nanašajo na njeno celotno delovno razmerje s PPEU v Bosni in Hercegovini, ki je bilo sklenjeno z zaporednimi pogodbami o zaposlitvi za določen čas in za katero tožeča stranka predlaga, naj se preoblikuje v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato so tudi zahtevki tožeče stranke, podani v okviru drugega tožbenega predloga, pogodbene narave, ker izhajajo iz vseh zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenila z navedenim PPEU.
Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu na podlagi člena 272 PDEU
39 V skladu s členom 272 PDEU je „Sodišče Evropske unije […] pristojno za izrekanje sodb na podlagi arbitražne klavzule v pogodbah, ki jih sklene Unija ali ki so sklenjene v njenem imenu, ne glede na to, ali jih ureja javno ali zasebno pravo“.
40 Pristojnosti Splošnega sodišča so izčrpno naštete v členu 256 PDEU, kot je natančneje opredeljeno v členu 51 Statuta Sodišča Evropske unije. Splošno sodišče je v skladu s temi določbami za odločanje o pogodbenih sporih, ki so mu predloženi, na prvi stopnji pristojno le na podlagi arbitražne klavzule. Če take klavzule ne bi bilo, bi svojo sodno pristojnost razširilo prek sporov, za odločanje o katerih je omejeno pristojno na podlagi člena 274 PDEU, saj ta določba nacionalnim sodiščem podeljuje splošno pristojnost za odločanje o sporih, v katerih je ena od strank Unija (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2007, Citymo/Komisija, T‑271/04, EU:T:2007:128, točka 53, in sklep z dne 30. septembra 2014, Bitiqi in drugi/Komisija in drugi, T‑410/13, neobjavljen, EU:T:2014:871, točka 26).
41 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da zaporedne pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke, iz katerih izhajata prvi in drugi tožbeni predlog, ne vsebujejo arbitražne klavzule, ki bi pogodbeno določila pristojnost Splošnega sodišča.
42 Poleg tega se tožeča stranka ne more sklicevati na arbitražno klavzulo v korist Splošnega sodišča, ki jo vsebuje pogodba začasnega vodje urada.
43 Najprej, pogodba začasnega vodje urada je namreč pogodba, katere predmet ni vzpostavitev delovnega razmerja med tožečo stranko in drugima strankama te pogodbe, temveč dodelitev nekaterih določenih funkcij tožeči stranki. Poleg tega gre, kot poudarja Svet, za prilogo k sporazumu o financiranju, ki ga redno sklepata Komisija in PPEU v Bosni in Hercegovini v okviru pooblastila, ki je zadnjenavedenemu podeljeno za izvrševanje proračuna v skladu s členom 5(3), prvi stavek, Sklepa 2019/1340, v skladu s katerim se „[u]pravljanje odhodkov […] uredi s pogodbo med PPEU [v Bosni in Hercegovini] in Komisijo“.
44 Dalje, pogodba začasnega vodje urada je pomožna pogodbam o zaposlitvi za določen čas tožeče stranke. Na eni strani namreč člen 8 sporazuma o financiranju, ki sta ga Komisija in PPEU sklenila v Bosni in Hercegovini, z referenčno številko CFSP/2019/15 določa, da „mora biti začasni vodja urada član osebja PPEU [v Bosni in Hercegovini]“. Na drugi strani je v skladu s pogodbo začasnega vodje urada, ki v preambuli napotuje na člen 8 sporazuma o financiranju CFSP/2019/15, določeno, da „[č]e je začasni vodja urada član osebja, zaposlen pri PPEU [v Bosni in Hercegovini], se njegovi osebni prejemki, pravice in obveznosti ohranijo v skladu s pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi“.
45 Nazadnje, pogodba začasnega vodje urada je pogojne narave, ker se lahko uporabi le ob obstoju nekaterih pogojev, povezanih s stanjem PPEU v Bosni in Hercegovini, kot so njegova smrt, nezmožnost za delo, odstop ali v primeru nezasedenosti mesta med zaporednima mandatoma dveh PPEU v Bosni in Hercegovini (glej točko 9 zgoraj). Na dan odločbe o odpovedi, s katero so prenehale naloge tožeče stranke pri PPEU v Bosni in Hercegovini, pa ni bil izpolnjen nobeden od zgoraj navedenih pogojev, tako da se pogodba začasnega vodje urada ni uporabljala.
46 Ob upoštevanju vsega navedenega Splošno sodišče, ker v pogodbah o zaposlitvi za določen čas tožeče stranke ni arbitražne klavzule, ni pristojno za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu na podlagi člena 272 PDEU.
Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu na podlagi členov 263 in 268 PDEU
47 Kot je bilo ugotovljeno v točkah 37 in 38 zgoraj, zahtevki tožeče stranke, podani v okviru prvega in drugega tožbenega predloga, izhajajo iz njenih pogodb o zaposlitvi, ki ne vsebujejo arbitražne klavzule, ki bi na podlagi člena 272 PDEU pogodbeno določila pristojnost Splošnega sodišča (glej točko 41 zgoraj). Zato na podlagi načel, navedenih v točki 40 zgoraj, ta predloga načeloma spadata v pristojnost nacionalnih sodišč v skladu s členom 274 PDEU.
48 Vendar če sodišče Unije v okviru spora pogodbene narave zavrne pristojnost, ki mu je podeljena s členoma 263 in 268 PDEU, to stori zato, da bi zagotovilo skladno razlago teh določb s členoma 272 in 274 PDEU ter s tem ohranilo skladnost sodnega sistema Unije, ki je sestavljen iz celovitega sistema pravnih sredstev in postopkov, namenjenega zagotavljanju nadzora zakonitosti aktov institucij, organov, uradov in agencij Unije oziroma povračilu škode, ki jo povzroči Unija (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2020, Satcen/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točke od 80 do 82).
49 Zato sodišče Unije v okviru pogodbenega spora ne more zavrniti pristojnosti, ki mu je podeljena s Pogodbo DEU, če bi to povzročilo, da se akti institucij, organov, uradov ali agencij Unije ali odškodninski zahtevki za škodo, ki jo je povzročila Unija, izvzamejo iz vsakršnega sodnega nadzora sodišč Unije ali sodišč držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2020, Satcen/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točke od 84 do 85).
50 V teh okoliščinah lahko Splošno sodišče kljub pogodbeni naravi prvega in drugega tožbenega predloga, zaradi zagotovitve učinkovitega sodnega nadzora, pristojnost, ki jo ima na podlagi členov 263 in 268 PDEU, zavrne šele po tem, ko se prepriča, da lahko tožeča stranka te zahtevke predloži nacionalnemu sodišču v smislu člena 274 PDEU, torej sodišču države članice.
51 Zato ni mogoče sprejeti, da bi lahko ta predloga, kot so tožene stranke trdile na obravnavi, spadala v pristojnost bosanskih sodišč, saj ta niso sodišča držav članic. Prav tako je treba zavrniti trditev PPEU v Bosni in Hercegovini, da je imela tožeča stranka možnost, da se obrne na arbitražni organ iz člena 17 zadevne pogodbe, da bi odločil o navedenih predlogih, saj pristojnost takega organa ob izključitvi pristojnosti sodišča Unije ali sodišč držav članic ni predvidena, tudi če bi navedeni organ izpolnjeval merili neodvisnosti in nepristranskosti.
52 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba preveriti, ali vsebina zadevne pogodbe ali, če to ni mogoče, pravila prava Unije, ki se uporabljajo, omogočajo opredelitev sodišča države članice, ki je pristojno za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu.
– Pogodbena določila
53 Na prvem mestu je treba ugotoviti, da nobena od pogodb o zaposlitvi tožeče stranke ni vsebovala klavzule, ki bi določala pristojnost sodišča države članice. Razen prve so namreč te pogodbe vsebovale le klavzulo v zvezi z „reševanjem sporov“, ki je omogočala predložitev zadeve arbitražnemu organu v primeru neuspelega poskusa mirne rešitve spora med strankama navedenih pogodb, pri čemer zoper arbitražno odločbo ni bilo pritožbe.
54 Na drugem mestu, iz členov 1 in 18 zadevne pogodbe je razvidno, da se je tožeča stranka zavezala, da bo spoštovala standardne operativne postopke PPEU v Bosni in Hercegovini, splošni dokument, ki se uporablja za vse člane osebja navedenega PPEU. V zvezi s pravnimi sredstvi, ki so na voljo tem članom, poglavje 11 navedenih standardnih operativnih postopkov, naslovljeno „Pravna sredstva in spori“, vsebuje člen 11.1, naslovljen „Pritožbe“, ki določa, da lahko uslužbenec PPEU v Bosni in Hercegovini pri svojem nadrejenem vloži pritožbo zoper akt, ki posega v njegov položaj, in člen 11.2, naslovljen „Reševanje sporov“, ki določa le možnost predložitve zadeve arbitražnem organu, zoper odločbe katerega ni pritožbe.
55 Iz navedenega izhaja, da na podlagi pogodb o zaposlitvi tožeče stranke ni mogoče opredeliti sodišča države članice, ki je pristojno za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu.
– Določbe prava Evropske unije
56 Kar zadeva določbe prava Unije v zvezi s pristojnostjo sodišč držav članic, je zakonodajalec Unije sprejel Uredbo Bruselj Ia, katere namen je, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 4 in 15, poenotenje kolizijskih pravil o pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah s čim bolj predvidljivimi pravili o pristojnosti. Ta uredba tako sledi cilju pravne varnosti, ki vključuje izboljšanje pravnega varstva oseb s sedežem ali stalnim prebivališčem v Uniji s tem, da tožniku omogoča, da zlahka ugotovi, na katero sodišče se lahko obrne, tožencu pa, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožen (sodba z dne 4. oktobra 2018, Feniks, C‑337/17, EU:C:2018:805, točka 34).
57 V nasprotju s trditvami toženih strank na obravnavi je treba šteti, da se v obravnavani zadevi uporablja Uredba Bruselj Ia. V zvezi s tem je v členu 1(1) te uredbe določeno, da se ta uredba „uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča“, in da „[z]lasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii)“. V obravnavani zadevi pa iz točke 36 zgoraj izhaja, da odločba o odpovedi ni oblastveni akt v smislu člena 1(1) Uredbe Bruselj Ia, ampak temelji na zadevni pogodbi. Zato prvi tožbeni predlog spada med civilne in gospodarske zadeve v smislu člena 1 te uredbe. Prav tako iz preudarkov, navedenih v točki 38 zgoraj, izhaja, da tudi drugi tožbeni predlog spada med navedene zadeve.
58 Ker se torej v obravnavani zadevi prvi in drugi tožbeni predlog nanašata na spor pogodbene narave, ki naj bi v skladu s členom 274 PDEU načeloma spadal v pristojnost nacionalnih sodišč (glej točko 40 zgoraj), je treba preučiti, ali določbe Uredbe Bruselj Ia omogočajo opredelitev sodišča države članice, ki je pristojno za odločanje o njima.
59 Za individualne pogodbe o zaposlitvi so pravila o pristojnosti določena v členu 21 Uredbe Bruselj Ia, ki določa:
„1. Delodajalec s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožen:
(a) pred sodišči države članice, v kateri ima stalno prebivališče, ali
(b) v drugi državi članici:
(i) pred sodišči v kraju, kjer ali odkoder delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo, ali
(ii) če delavec običajno ne opravlja ali ni opravljal svojega dela v eni in isti državi, pred sodišči v kraju, kjer se nahaja ali se je nahajala poslovna enota, ki je zaposlila delavca.
2. Delodajalec, ki nima stalnega prebivališča v državi članici, je lahko tožen pred sodiščem države članice v skladu s točko (b) odstavka 1.“
60 Prvič, v skladu s členom 21 Uredbe Bruselj Ia je pristojno nacionalno sodišče v kraju stalnega prebivališča delodajalca, tako da je treba opredeliti delodajalca tožeče stranke.
61 V zvezi s tem je v skladu s sodno prakso Sodišča delavec v razmerju podrejenosti do delodajalca, katerega obstoj je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na vse vidike in okoliščine, značilne za razmerja med strankami (glej v tem smislu sodbo z dne 20. oktobra 2022, ROI Land Investments, C‑604/20, EU:C:2022:807, točke od 30 do 32). Zato je treba za določitev delodajalca delavca opredeliti subjekt, pod nadzorom katerega je navedeni delavec, pri čemer je ta subjekt med drugim tisti, ki mora nositi ustrezajoče stroške plače in ki dejansko odloča o odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedenemu delavcu (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, AFMB in drugi, C‑610/18, EU:C:2020:565, točki 56 in 61).
62 V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, da je tožeča stranka vse svoje pogodbe o zaposlitvi sklenila s PPEU v Bosni in Hercegovini, ki je bil v pogodbah določen kot „delodajalec“.
63 Dalje, v skladu s členom 6(1) Sklepa 2019/340 je PPEU v Bosni in Hercegovini „v okviru svojega mandata in ustreznih razpoložljivih finančnih sredstev odgovoren za sestavo ekipe“, ter „nemudoma obvesti Svet in Komisijo o sestavi ekipe“. Člen 6(2) istega sklepa določa, da „[d]ržave članice, institucije Unije in ESZD lahko predlagajo napotitev osebja za delo pri PPEU [v Bosni in Hercegovini; p]lače takega napotenega osebja krije zadevna država članica, institucija Unije oziroma ESZD“ in da ima „mednarodno pogodbeno osebje […] državljanstvo ene od držav članic“.
64 Na eni strani iz teh določb izhaja, da lahko PPEU v Bosni in Hercegovini zaposli mednarodno pogodbeno osebje, ki ga lahko izbere neodvisno od Sveta, Komisije ali ESZD, in da mora o tem Svet in Komisijo obvestiti šele po taki izbiri, kot je bilo potrjeno na obravnavi. Na drugi strani iz istih določb izhaja, da se plače članov mednarodnega pogodbenega osebja, ki ga je zaposlil navedeni PPEU, odštejejo od proračuna, dodeljenega temu PPEU, tako da je PPEU tisti, ki nosi dejanske stroške teh plač.
65 Nazadnje, kot je bilo navedeno v točki 54 zgoraj, je PPEU v Bosni in Hercegovini sprejel standardne operativne postopke, ki se uporabljajo za vse uslužbence, zaposlene pri PPEU, in na katere napotuje zadevna pogodba. Iz tega izhaja, da:
– PPEU v Bosni in Hercegovini odloča o odpuščanju svojega pogodbenega osebja (glej člen 12.2);
– se lahko odločitev o podaljšanju pogodbe mednarodnega pogodbenega uslužbenca sprejme le na pobudo in po absolutni diskreciji PPEU v Bosni in Hercegovini (glej člen 5.6);
– je PPEU v Bosni in Hercegovini disciplinski organ za člane svojega osebja (glej člen 10.2.5);
– je PPEU v Bosni in Hercegovini odgovoren za letno ocenjevanje svojih članov osebja, ki imajo več kot šest mesecev delovne dobe (glej člen 5.4);
– PPEU v Bosni in Hercegovini določi urnik in delovni čas svojega osebja ter odobri vse spremembe rednega delovnega časa in vse zahteve za nadurno delo, ki se nadomesti z dnevi dopusta ali izjemoma na podlagi dovoljenja PPEU v Bosni in Hercegovini s plačilom nadomestila (glej člen 7.1);
– mora PPEU v Bosni in Hercegovini odobriti vsako prošnjo člana svojega osebja za letni ali posebni dopust, prav tako odloča o izjemni dodelitvi nadomestila za neizrabljen dopust pogodbenemu uslužbencu pred iztekom njegove pogodbe (glej člena 7.2 in 7.3).
66 V teh okoliščinah je bila tožeča stranka pri izvajanju njenih pogodb o zaposlitvi dejansko podrejena PPEU v Bosni in Hercegovini, ki je bil zato njen delodajalec v smislu člena 21 Uredbe Bruselj Ia.
67 Ker pa ima PPEU v Bosni in Hercegovini sedež v Sarajevu (Bosna in Hercegovina), sodišče kraja njegovega stalnega prebivališča ni v državi članici. Tako na podlagi člena 21(1)(a) Uredbe Bruselj Ia ni mogoče opredeliti sodišča države članice, ki bi bilo pristojno za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu.
68 Drugič, tudi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke naj bi se izvajale v Sarajevu. To je glede zadevne pogodbe razvidno zlasti iz njenega člena 3 in iz opisa delovnega mesta tožeče stranke, priloženega navedeni pogodbi. Zato tudi člen 21(1)(b)(i) Uredbe Bruselj Ia ne omogoča, da bi se na podlagi kraja, v katerem je tožeča stranka opravljala delo, opredelilo sodišče države članice, ki je pristojno za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu.
69 Tretjič, iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožeča stranka običajno opravljala svoje delo v več državah, tako da se pravila o pristojnosti iz člena 21(1)(b)(ii) Uredbe Bruselj Ia za njen položaj ne uporabljajo.
70 Četrtič, tožeča stranka se sklicuje na člen 20(2) Uredbe Bruselj Ia, v skladu s katerim je treba šteti, da ima delodajalec, ki nima sedeža v državi članici, sedež v državi članici, v kateri ima podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto. V zvezi s tem uporaba te določbe med drugim zahteva, da se spor nanaša bodisi na ravnanja v zvezi z upravljanjem teh subjektov bodisi na obveznosti, ki so jih ti prevzeli v imenu matične družbe, če je treba obveznosti izpolniti v državi, v kateri so ti subjekti (glej v tem smislu sodbo z dne 19. julija 2012, Mahamdia, C‑154/11, EU:C:2012:491, točka 48 in navedena sodna praksa).
71 V obravnavani zadevi pa na podlagi ničesar ni mogoče šteti, da ima dejanski delodajalec tožeče stranke, in sicer PPEU v Bosni in Hercegovini, podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto na ozemlju države članice, še toliko manj pa, da se prvi in drugi tožbeni predlog nanašata na ravnanja, povezana s takimi subjekti.
72 Prav tako drži, kot navaja tožeča stranka, da imajo Svet, Komisija in ESZD vsi trije sedeže v Bruslju (Belgija), medtem ko člen 8, točka 1, Uredbe Bruselj Ia omogoča, da so, kadar je toženih več oseb skupaj, tožene pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče. Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se ta določba ne uporablja za toženo stranko, ki nima stalnega prebivališča na ozemlju države članice, kadar je tožena s tožbo, vloženo proti več toženim strankam, med katerimi so tudi osebe s stalnim prebivališčem v Uniji (glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2013, Sapir in drugi, C‑645/11, EU:C:2013:228, točka 56). Tako naj člen 8, točka 1, navedene uredbe tožeči stranki ne bi omogočal, da v zvezi s prvim in drugim tožbenim predlogom PPEU v Bosni in Hercegovini toži pred sodišči v Bruslju.
73 Poleg tega se v skladu s členom 20(1) Uredbe Bruselj Ia člen 8, točka 1, te uredbe v zvezi s pogodbo o zaposlitvi uporablja le „v primeru postopka zoper delodajalca“. Kot pa je bilo navedeno v točki 66 zgoraj, je bil delodajalec tožeče stranke PPEU v Bosni in Hercegovini. Tako prvi in drugi tožbeni predlog v delu, v katerem so v tožbi kot tožene stranke navedene Svet, Komisija in ESZD, ki imajo vse tri sedež v Bruslju, ne pomenita „postopka zoper delodajalca“, zaradi katerega bi bilo treba uporabiti pravilo iz zadnjenavedene določbe.
74 Iz navedenega izhaja, da bi bilo treba v zvezi s prvim in drugim tožbenim predlogom, ki se nanašata na zadevno pogodbo, načeloma uporabiti člen 6(1) Uredbe Bruselj Ia, ki je splošna določba, v skladu s katero se, „[č]e toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, […] pristojnost sodišč vsake države članice […] določi po pravu te države“.
75 Uporaba člena 6(1) Uredbe Bruselj Ia bi pomenila, da je morebitna pristojnost nacionalnega sodišča negotova, saj bi bilo pravo vsake države članice tisto, ki bi določalo, ali se lahko pri sodiščih te države članice začne postopek v takem sporu, kar bi lahko pomenilo, da na koncu nobeno sodišče države članice ne bi bilo pristojno. Taka posledica je v obravnavani zadevi še posebej verjetna, ker ima tožeča stranka, tako kot PPEU v Bosni in Hercegovini, stalno prebivališče v tretji državi, v Združenem kraljestvu, in ker ni očitno, da ima ta spor navezno okoliščino z eno ali drugo državo članico, ki bi lahko utemeljila pristojnost sodišča te države.
76 Kot pa je bilo navedeno v točkah 48 in 49 zgoraj, Splošno sodišče v okviru spora pogodbene narave, v katerem je Unija stranka, ne more zavrniti pristojnosti, ki mu je podeljena s členoma 263 in 268 PDEU, če bi to povzročilo, da se odločbe institucij, organov, uradov ali agencij Unije ali odškodninski zahtevki za škodo, ki jo je povzročila Unija, izvzamejo iz vsakršnega sodnega nadzora sodišč Unije ali sodišč držav članic.
77 V teh okoliščinah mora Splošno sodišče preučiti, ali zahtevki, vloženi v okviru prvega in drugega tožbenega predloga, spadajo v pristojnost, ki jo ima na podlagi teh določb, in se po potrebi izreči za pristojno za odločanje o teh zahtevkih.
78 V zvezi s tem je Splošno sodišče na podlagi člena 263 PDEU pristojno za odločanje o zahtevku tožeče stranke v okviru prvega tožbenega predloga, ki se nanaša na zakonitost odločbe o odpovedi, ki je odločba, ki jo sprejme subjekt Unije, ustanovljen na podlagi Pogodb, in sicer PPEU v Bosni in Hercegovini, in ki jo je zato treba pripisati instituciji, organu, uradu ali agenciji Unije. Tako je treba šteti, da tožeča stranka v okviru tega tožbenega predloga zahteva razglasitev ničnosti navedene odločbe. Prav tako je treba v delu, v katerem tožeča stranka v okviru navedenega tožbenega predloga zahteva denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi odločbe o odpovedi, za tak zahtevek šteti, da se nanaša na uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije, za katero je Splošno sodišče pristojno na podlagi člena 268 PDEU.
79 Poleg tega je treba zahtevek tožeče stranke, ki je bil vložen v okviru prvega tožbenega predloga, naj Splošno sodišče odredi njeno vrnitev na delovno mesto med osebje PPEU v Bosni in Hercegovini, zavreči zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča za odločanje o njem.
80 V skladu s sodno prakso namreč sodišče Unije načeloma na institucijo, organ, urad ali agencijo Unije ne more nasloviti odredb, ne da bi poseglo v prerogative upravne oblasti (glej sodbi z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, C‑127/13 P, EU:C:2014:2250, točka 145 in navedena sodna praksa, in z dne 9. septembra 2020, P. Krücken Organic/Komisija, T‑565/18, neobjavljena, EU:T:2020:395, točka 23 in navedena sodna praksa). To načelo se načeloma uporablja v okviru odškodninske tožbe, s katero tožeča stranka zahteva, naj se toženi instituciji naloži sprejetje določenih ukrepov za povrnitev zatrjevane škode (glej v tem smislu sklepa z dne 14. januarja 2004, Makedoniko Metro in Michaniki/Komisija, T‑202/02, EU:T:2004:5, točka 53, in z dne 17. decembra 2008, Portela/Komisija, T‑137/07, neobjavljen, EU:T:2008:589, točka 46).
81 Člena 268 in 340, drugi odstavek, PDEU, ki se nanašata na nepogodbeno odgovornost Unije, sicer res omogočata dodelitev naravne restitucije, ki je lahko – če je v skladu s splošnimi načeli, skupnimi pravnim ureditvam držav članic na področju nepogodbene odgovornosti – v obliki odredbe, da se nekaj stori ali opusti, kar lahko toženo institucijo prisili k določenemu ravnanju (sklep z dne 3. septembra 2013, Idromacchine in drugi/Komisija, C‑34/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:552, točka 29; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 10. maja 2006, Galileo International Technology in drugi/Komisija, T‑279/03, EU:T:2006:121, točka 63).
82 Vendar je taka možnost mogoča le v posebnih primerih, v katerih se tožeča stranka sklicuje na škodo, ki je ni mogoče v celoti povrniti z denarno dajatvijo, in katere posebne značilnosti zahtevajo izdajo odredbe, naj se nekaj stori ali opusti, zlasti če je namen take odredbe prenehanje dejanja, ki je vzrok za škodo, katere učinki se nadaljujejo. V obravnavanem primeru ni tako, saj je tožeča stranka lahko opredelila obseg premoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi odločbe o odpovedi, ki jo ocenjuje na 393.850,08 EUR, pri čemer ta znesek ustreza plačam, ki jih zaradi prenehanja delovnega razmerja ni mogla prejemati tri leta.
83 Poleg tega je treba – ker tožeča stranka v okviru prvega tožbenega predloga podredno glede na svoj zahtevek za vrnitev na delovno mesto zahteva, naj se toženim strankam naloži plačilo 393.850,08 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi odločbe o odpovedi – za tak zahtevek šteti, da se nanaša na uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije, za katero je Splošno sodišče pristojno na podlagi člena 268 PDEU.
84 Nazadnje, v zvezi z drugim tožbenim predlogom je treba na eni strani zahtevek, naj Splošno sodišče njeno pogodbo o zaposlitvi preoblikuje v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, šteti za predlog za izdajo odredbe, naslovljen na PPEU v Bosni in Hercegovini kot delodajalca tožeče stranke (glej točko 66 zgoraj). V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 80 zgoraj, pa Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o takem zahtevku. Poleg tega, tudi če bi bilo treba šteti, da je namen takega zahtevka povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi nesklenitve pogodbe za nedoločen čas, ne bi šlo za poseben primer, v zvezi s katerim bi Splošno sodišče lahko na podlagi sodne prakse, navedene v točki 81 zgoraj, izdalo odredbo, naj se nekaj stori. Morebitno škodo, nastalo zaradi nesklenitve pogodbe, ki vključuje določeno plačilo, bi bilo namreč mogoče po potrebi povrniti tako, da bi Splošno sodišče Uniji naložilo, naj tožeči stranki plača denarni znesek.
85 Na drugi strani zahtevek, ki je bil prav tako vložen v okviru drugega tožbenega predloga, naj Splošno sodišče ugotovi, da so tožene stranke kršile svoje pogodbene obveznosti, ni vložen v podporo predlogom za razglasitev ničnosti v smislu člena 263 PDEU. Ta zahtevek tudi ni vložen v podporo zahtevku za povrnitev škode, ki bi ga Splošno sodišče lahko preučilo na podlagi člena 268 PDEU. Zato je treba šteti, da se s takšnim zahtevkom želi doseči le razglasitev pravne opredelitve Splošnega sodišča. Pristojnosti, ki jih ima Splošno sodišče na podlagi Pogodb, zlasti členov 263 in 268 PDEU, pa mu ne dopuščajo, da sprejme stališče s splošno ali načelno opredelitvijo (glej v tem smislu sklep z dne 9. decembra 2003, Italija/Komisija, C‑224/03, neobjavljen, EU:C:2003:658, točki 20 in 21; sodba z dne 21. marca 2012, Fulmen in Mahmoudian/Svet, T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142, točka 41, in sklep z dne 25. oktobra 2011, DMA Die Marketing Agentur in Hofmann/Avstrija, T‑472/11, neobjavljen, EU:T:2011:631, točka 10).
86 Zato je treba drugi tožbeni predlog zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča v celoti zavreči.
Sklep
87 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba, prvič, ugovore nedopustnosti v delu, v katerem se nanašajo na nepristojnost Splošnega sodišča za odločanje o prvem tožbenem predlogu glede zahtevka za razglasitev ničnosti odločbe o odpovedi, za katerega je Splošno sodišče pristojno na podlagi člena 263 PDEU, in glede zahtevkov tožeče stranke za denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi te odločbe, za katere je Splošno sodišče pristojno na podlagi člena 268 PDEU, zavrniti.
88 Drugič, zahtevek, ki ga je tožeča stranka vložila v okviru prvega tožbenega predloga, naj se odredi njena vrnitev na delovno mesto med osebje PPEU v Bosni in Hercegovini, je treba zaradi nepristojnosti zavreči.
89 Tretjič, drugi tožbeni predlog je treba zaradi nepristojnosti zavreči.
Ugovori nedopustnosti, ki se nanašajo na nespoštovanje formalnih zahtev tožbe
90 Svet, ESZD in PPEU v Bosni in Hercegovini trdijo, da je tožba v nasprotju s formalnimi zahtevami iz člena 76 Poslovnika. Skupaj ali ločeno se sklicujejo na nejasnost, prvič, predlogov v celoti, drugič, njihovih pravnih podlag, tretjič, zlasti četrtega tožbenega predloga in, četrtič, tožbenih razlogov, navedenih v podporo tožbenim predlogom.
91 Na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, in člena 76(d) Poslovnika morajo biti v vsaki tožbi navedeni predmet spora, navajani razlogi in trditve ter povzetek navedenih razlogov. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da odloči o tožbi, po potrebi brez dodatnih podatkov. Da bi se zagotovila pravna varnost in učinkovito izvajanje sodne oblasti, je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, vendar koherentno in razumljivo razvidni iz besedila same tožbe (glej sodbo z dne 25. januarja 2018, BSCA/Komisija, T‑818/14, EU:T:2018:33, točka 95 in navedena sodna praksa).
92 Poleg tega mora pravno podlago svoje tožbe izbrati tožeča stranka in ni dolžnost sodišča Unije, da samo izbere najbolj ustrezno pravno podlago (glej sodbo z dne 15. marca 2005, Španija/Eurojust, C‑160/03, EU:C:2005:168, točka 35 in navedena sodna praksa).
93 Nazadnje, tožba za povrnitev škode, ki naj bi jo povzročila institucija Skupnosti, mora vsebovati elemente, na podlagi katerih je mogoče opredeliti ravnanje, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, iz katerih meni, da obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, za katero trdi, da ji je nastala, ter naravo in obseg te škode (glej sodbo z dne 2. marca 2010, Arcelor/Parlament in Svet, T‑16/04, EU:T:2010:54, točka 132 in navedena sodna praksa).
94 Na podlagi teh preudarkov je treba preučiti te ugovore nedopustnosti.
95 Poleg tega je treba preizkus teh ugovorov nedopustnosti, glede na to, da so bili zahtevek tožeče stranke za njeno vrnitev na delovno mesto med osebje PPEU v Bosni in Hercegovini in njeni zahtevki, vloženi v okviru drugega tožbenega predloga, zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča zavrženi (glej točki 88 in 89 zgoraj), omejiti na druge zahtevke tožeče stranke.
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost predlogov tožeče stranke v celoti
96 Svet poudarja, da so na seznamu tožbenih predlogov v tožbenem zahtevku navedeni trije tožbeni predlogi, medtem ko sta v delu tožbe, ki se nanaša na pravno argumentacijo, navedena le dva.
97 Vendar je iz predlogov tožeče stranke, kot so navedeni na začetku in na koncu tožbe ter povzeti v točki 24 zgoraj, razvidno, da so tožbeni predlogi tožeče stranke sestavljeni na eni strani iz treh zahtevkov, vloženih kot primarni zahtevek, in na drugi strani iz enega podrednega zahtevka.
98 V nasprotju s tem, kar trdi Svet, je ta predstavitev v skladu z navedbo dveh tožbenih predlogov v delu tožbe, ki se nanaša na pravno argumentacijo. Iz besedila tega dela je namreč mogoče razumeti, po eni strani, da sklicevanje na „prvi predlog, podan primarno“ v tožbi napotuje na njegove tri primarne zahtevke, naštete v predlogih, povzetih v točki 24, prva, druga in tretja alinea, zgoraj. Po drugi strani je „drugi tožbeni predlog“, naveden v tožbi, podreden in torej ustreza četrtemu tožbenemu zahtevku, povzetemu v točki 24, četrta alinea, zgoraj.
99 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost predlogov tožeče stranke v celoti, zavrniti.
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost pravne podlage tožbe
100 Svet, ESZD in PPEU v Bosni in Hercegovini trdijo, da pravna podlaga tožbe ni dovolj jasna.
101 Res je, da je tožba nekoliko nenatančna glede določb, na podlagi katerih je bila vložena. Na prvi strani tožbe je namreč naslov „Ničnostna in odškodninska tožba“, navedeno pa je, da tožeča stranka „vlaga ničnostno in odškodninsko tožbo v skladu s členi 263, 268 in 272 PDEU“.
102 Vendar je, na prvem mestu, kljub nenatančnosti tožbe na podlagi besedila njenih delov, ki se nanašajo na pristojnost Splošnega sodišča in na pravno argumentacijo, mogoče razumeti, da je tožeča stranka prvi tožbeni predlog podala primarno na podlagi člena 272 PDEU in arbitražne klavzule v korist Splošnega sodišča, ki jo vsebuje pogodba začasnega vodje urada. Poleg tega je iz tožbe razvidno, da se ta tožbeni predlog podredno uveljavlja na podlagi členov 263 in 268 PDEU, kar je tožeča stranka potrdila na obravnavi.
103 Na drugem mestu želi tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom na podlagi člena 268 PDEU doseči povrnitev škode, povezane z odločitvijo, ki naj bi jo Svet, Komisija in ESZD sprejeli v zvezi s politiko zaposlovanja in upravljanja mednarodnega pogodbenega osebja, ki ga je PPEU zaposlil v Bosni in Hercegovini, kar je tožeča stranka potrdila v stališču glede ugovora nepristojnosti in nedopustnosti.
104 Na tretjem mestu, četrti tožbeni predlog, vložen podredno, če bi bili glavni tožbeni predlogi zavrnjeni, se izrecno nanaša na nepogodbeno odgovornost Unije. Iz tega izhaja, da ta tožbeni predlog temelji na členu 268 PDEU.
105 Glede na navedeno je treba ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost pravne podlage tožbe, zavrniti.
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost zlasti četrtega tožbenega predloga
106 Svet trdi, da v četrtem tožbenem predlogu niso dovolj jasno navedeni trije pogoji, pod katerimi je mogoče uveljavljati nepogodbeno odgovornost Unije.
107 Poleg tega Komisija v bistvu trdi, da četrti tožbeni predlog ni jasen, ker tožeča stranka ne določa niti deleža odgovornosti različnih toženih strank niti protipravnega ravnanja, ki bi se jim lahko očitalo. Pravo Unije pa naj ne bi poznalo kolektivne in pavšalne odgovornosti.
108 Kljub tem ugovorom je na podlagi vsebine tožbe mogoče razumeti, da tožeča stranka, če bi bili njeni prvi trije tožbeni predlogi zavrženi kot nedopustni ali zavrnjeni kot neutemeljeni, podredno navaja četrti tožbeni predlog. Tožeča stranka meni, da bi bilo treba tako zavrženje ali zavrnitev nujno pripisati temu, da Svet, Komisija in ESZD niso sprejeli dovolj jasnega pravnega okvira, ki bi ji med drugim omogočil, da zadevo predloži sodišču, ki bi ga bilo mogoče opredeliti v skladu z določenimi pravili. Tako očita neupoštevanje načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj ter načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja. Zato zahteva odškodnino za škodo, ocenjeno na 400.000 EUR.
109 V zvezi s trditvijo Komisije, da protipravna ravnanja, očitana trem toženim strankam, na katere se nanaša četrti tožbeni predlog, niso opredeljena, taka okoliščina ne vpliva na dopustnost navedenega tožbenega predloga, ker je na podlagi vsebine tožbe mogoče razumeti, da tožeča stranka meni, da bi lahko vse te tožene stranke sodelovale pri sprejetju splošne ureditve, ki se uporablja za pogodbeno osebje SZVP. Prav tako Komisija tožeči stranki napačno očita, da ni določila „deleža odgovornosti“ vsake od navedenih toženih strank. V nasprotju s tem, kar trdi, iz sodbe z dne 13. novembra 1973, Werhahn Hansamühle in drugi/Svet in Komisija (od 63/72 do 69/72, EU:C:1973:121, točka 8), izhaja, da v okviru tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti predlog za naložitev solidarne odgovornosti več institucijam, ki se jim pripisuje dejanje, ki je podlaga za odgovornost, ni nedopusten.
110 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost četrtega tožbenega predloga, zavrniti.
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost tožbenih razlogov v zvezi z različnimi tožbenimi predlogi
111 Po mnenju Sveta iz tožbe niso jasno razvidni tožbeni razlogi, ki se nanašajo na posameznega od tožbenih predlogov.
112 V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da tožeča stranka v podporo prvemu tožbenemu predlogu navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja na splošno in zlasti v delu, v katerem jo varuje angleško pravo. Po eni strani naj bi tako neupoštevanje izhajalo iz razloga, na katerem temelji odločba o odpovedi, in sicer iz državljanstva tožeče stranke. Po drugi strani tožeča stranka trdi, da je bila žrtev neenakega obravnavanja v primerjavi z uradniki in uslužbenci Združenega kraljestva, za katere veljajo Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Unije (v nadaljevanju: PZDU), ker naj bi lahko na podlagi odstopanja, ki jim je bilo ponujeno, ohranili svoje delovno mesto kljub izstopu Združenega kraljestva iz Unije. Poleg tega je iz tožbe mogoče razumeti tudi, da tožeča stranka zahteva povračilo nepremoženjske škode v višini 10.000 EUR, ki naj bi jo utrpela zaradi diskriminatornega razloga odločbe o odpovedi, in premoženjske škode, povezane z navedeno odločbo, tako da se toženim strankam naloži, naj ji plačajo odškodnino v višini 393.850,08 EUR.
113 Drugič, iz vsebine tožbe je razvidno, da tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom Svetu, Komisiji in ESZD očita, da niso sprejeli pravne ureditve, primerljive s tisto iz PZDU, da bi se ta ureditev uporabljala za mednarodno pogodbeno osebje, zaposleno v okviru SZVP in zlasti pri PPEU v Bosni in Hercegovini, oziroma da za to osebje niso veljali PZDU. Taka opustitev naj, prvič, ne bi upoštevala člena 336 PDEU in, drugič, naj bi povzročila vzpostavitev diskriminatornega sistema za mednarodno pogodbeno osebje PPEU v Bosni in Hercegovini v primerjavi s pogodbenimi uslužbenci, za katere veljajo PZDU, zlasti tistimi, ki delajo pri tem PPEU kot vodji delegacije Unije v tej državi. Tožeča stranka meni, da ji je zaradi tega neenakega obravnavanja nastala škoda, ki ustreza znesku nadomestil in dodatkov, ki bi jih prejela, če bi bila zaposlena kot začasni uslužbenec, za katerega veljajo PZDU, in katere povračilo zahteva v okviru tega tožbenega predloga.
114 Tretjič, tožeča stranka v zvezi s četrtim tožbenim predlogom v bistvu trdi, da bi, če bi bili njeni prvi trije tožbeni predlogi zavrženi ali zavrnjeni, tako zavrženje ali zavrnitev izhajala iz neobstoja dovolj jasnega pravnega okvira, ki bi ji omogočal, da zadevo predloži sodišču v skladu z dovolj določenimi postopkom in pravili (glej točko 108 zgoraj). Iz vsebine tožbe je razvidno, da tožeča stranka med drugim trdi, da so Svet, Komisija in ESZD s tem, ko niso določili takega pravnega okvira, kršili načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, načelo pravne varnosti, načelo varstva legitimnih pričakovanj ter načelo dobrega upravljanja in dolžnost skrbnega ravnanja.
115 Res je, da nekateri tožbeni razlogi, navedeni v okviru četrtega tožbenega predloga, ki se nanašajo na kršitev domnevnega načela varstva posameznikov in Evropskega kodeksa dobrega ravnanja, niso posebej razloženi tako, da bi bilo mogoče razumeti, kakšne naj bi bile te kršitve. Vendar, čeprav ti tožbeni razlogi ne izpolnjujejo zahtev iz člena 76(d) Poslovnika, taka ugotovitev ne pomeni, da je četrti tožbeni predlog v celoti nedopusten, saj je dovolj jasno podprt s tožbenimi razlogi, navedenimi v točki 114 zgoraj.
Sklep
116 Ob upoštevanju vsega navedenega se ugovori nedopustnosti, ki se nanašajo na to, da naj tožeča stranka ne bi spoštovala formalnih zahtev iz člena 76 Poslovnika, zavrnejo.
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nedopustnost tretjega in četrtega tožbenega predloga zaradi nespoštovanja predhodnega postopka iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov
117 Svet trdi, da tretji in četrti predlog nista dopustna, ker pred njima ni bila izvedena predhodna faza postopka v skladu s členom 270 PDEU. Meni, da bi morala tožeča stranka – ker v okviru teh tožbenih predlogov zahteva povrnitev škode, ki ustreza zneskom, ki bi jih prejela, če njene zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne bi bile sklenjene s PPEU v Bosni in Hercegovini, ampak z organom, pooblaščenim za sklepanje pogodb v smislu PZDU – v skladu s členom 90(1) Kadrovskih predpisov pri organu, ki je po njenem mnenju pristojen, vložiti predlog za preoblikovanje navedenih pogodb in odškodninski zahtevek.
118 Splošno sodišče je na podlagi člena 270 PDEU v povezavi s členom 256(1) PDEU „v mejah in pod pogoji, ki so določeni v [K]adrovskih predpisih […] ali v [PZDU] pristojno za vse spore med Unijo in njenimi uslužbenci“. Pravna sredstva, zlasti roki in postopkovna pravila, so predmet členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, na katera napotuje člen 46 PZDU.
119 V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da se ta pravna sredstva ne uporabljajo le za osebe, ki so uradniki ali uslužbenci – vendar ne lokalni – ampak tudi za osebe, ki zahtevajo priznanje teh statusov (glej sodbo z dne 23. januarja 1997, Coen, C‑246/95, EU:C:1997:33, točka 17 in navedena sodna praksa).
120 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom, vloženim na podlagi člena 268 PDEU, Splošnemu sodišču predlaga, naj Svetu, Komisiji in ESZD naloži, naj ji povrnejo škodo, ki ji je nastala, ker so domnevno opustili sprejetje ureditve za mednarodno pogodbeno osebje, ki dela za PPEU v Bosni in Hercegovini, ali vsaj, ker na to osebje niso razširili uporabe PZDU. Posledica take opustitve naj bi bila, da je bila tožeča stranka sistematično zaposlena kot pogodbena uslužbenka tega PPEU na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, za katere velja angleško pravo, zaradi česar naj bi bila diskriminirana v primerjavi z začasnimi uslužbenci, za katere veljajo PZDU, ki delajo pri navedenem PPEU.
121 V teh okoliščinah tožeča stranka trdi, da bi ji moral biti priznan status začasne uslužbenke ESZD, „ker ni nobenega drugega veljavnega pravnega statusa“, in zahteva povračilo škode, ki ustreza nadomestilu in dodatkom, do katerih bi bila upravičena kot začasna uslužbenka, zaposlena na podlagi PZDU, „če se ne bi uporabil drug primerjalni okvir“. Poleg tega je tožeča stranka v stališču glede ugovorov nepristojnosti in nedopustnosti navedla, da „ne zatrjuje, da bi bilo treba njeno pogodbo preoblikovati v pogodbo začasne uslužbenke“.
122 Kar zadeva četrti tožbeni predlog, tožeča stranka ne zahteva priznanja statusa začasne uslužbenke v smislu PZDU, temveč v bistvu podredno predlaga, naj se ji, če bi bili prvi trije tožbeni predlogi zavrnjeni, povrne škoda, ki jo je utrpela zaradi neobstoja jasne pravne ureditve, ki bi ji med drugim omogočila dostop do sodišča.
123 V teh okoliščinah odškodninski zahtevki, navedeni v tretjem in četrtem tožbenem predlogu, spadajo na področje uporabe člena 268 PDEU, in ne člena 270 PDEU, tako da tožeči stranki ni mogoče očitati, da ni spoštovala predhodnega postopka iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.
124 Iz tega sledi, da je treba ugovor, ki se nanaša na nedopustnost tretjega in četrtega tožbenega predloga zaradi nespoštovanja predhodnega postopka iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, zavrniti.
Ugovori nedopustnosti v zvezi z opredelitvijo tožene stranke ali toženih strank
125 Svet, Komisija in ESZD oporekajo, da bi lahko bili tožena stranka v zvezi s prvim in drugim tožbenim predlogom, ker niso bili nikoli stranke zadevne pogodbe in ker njihova vloga v razmerju do PPEU v Bosni in Hercegovini ni upravljanje njegovega pogodbenega osebja. Predvsem jim naj ne bi bilo mogoče pripisati odločbe o odpovedi, saj jo je sprejel PPEU v Bosni in Hercegovini, ki bi ga bilo treba šteti za organ Unije, ki je lahko tožena stranka v zvezi s prvim tožbenim predlogom.
126 Poleg tega Komisija v zvezi s tretjim tožbenim predlogom trdi, da ji ni mogoče pripisati odločitve za veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas za mednarodno pogodbeno osebje, ki ga zaposlujejo subjekti SZVP. V zvezi s tem poudarja, da je Svet tisti, ki je pristojen za sprejem odločitve o določitvi statusa osebja SZVP.
127 Tožeča stranka pojasnjuje, da je v tožbi navedla štiri tožene stranke ob upoštevanju, da PPEU v Bosni in Hercegovini ni neodvisen in naj bi bil v razmerju podrejenosti tako do Sveta kot do Komisije in ESZD. Poudarja, da Svet imenuje navedenega PPEU, da je Komisija odgovorna za nadzor nad izvajanjem mandata tega PPEU in da je ESZD delodajalka istega PPEU. Poleg tega tožeča stranka trdi, da se tretji tožbeni predlog ne nanaša na PPEU v Bosni in Hercegovini, ker ni pristojen za sprejetje zaposlitvenega okvira za mednarodne pogodbene uslužbence, ki delajo pri njem.
128 Glede na to, da so bili zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča zavrženi zahtevki tožeče stranke za njeno vrnitev na delovno mesto med osebje PPEU v Bosni in Hercegovini in njeni zahtevki, vloženi v okviru drugega tožbenega predloga (glej točki 88 in 89 zgoraj), je treba preizkus teh ugovorov nedopustnosti omejiti na druge zahtevke tožeče stranke.
Prvi tožbeni predlog
129 Kot je bilo ugotovljeno v točki 87 zgoraj, je Splošno sodišče pristojno za odločanje o prvem tožbenem predlogu na podlagi člena 263 PDEU v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti odločbe o odpovedi, in na podlagi člena 268 PDEU v delu, ki se nanaša na denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi nastala zaradi te odločbe.
130 V zvezi s tem je na eni strani v skladu s členom 263, prvi odstavek, PDEU ničnostno tožbo mogoče vložiti proti aktom nekaterih poimensko določenih institucij, pa tudi širše, proti aktom, ki jih sprejmejo organi, uradi ali agencije Unije, če gre za akte z zavezujočimi pravnimi učinki (sklep z dne 4. junija 2013, Elitaliana/Eulex Kosovo, T‑213/12, EU:T:2013:292, točka 19). Ničnostna tožba mora biti tako vložena proti instituciji, organu, uradu ali agenciji Unije, ki je sprejela zadevni akt (glej sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 19 in navedena sodna praksa).
131 Na drugi strani je Splošno sodišče na podlagi člena 268 PDEU in člena 340, drugi in tretji odstavek, PDEU na področju nepogodbene odgovornosti pristojno za odločanje o sporih glede povračila škode, ki jo povzročijo institucije Unije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti. Izraz „institucija“, uporabljen v členu 340, drugi odstavek, PDEU, se ne nanaša le na institucije Unije, naštete v členu 13(1) PEU, ampak tudi na vse druge organe, urade in agencije Unije, ki so ustanovljeni na podlagi Pogodb in naj bi prispevali k uresničevanju ciljev Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2002, Lamberts/Evropski varuh človekovih pravic, T‑209/00, EU:T:2002:94, točka 49 in navedena sodna praksa).
132 Tako v okviru tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti Unije to pred Splošnim sodiščem zastopa institucija, organ, urad ali agencija, ki se ji očita dejanje, ki je podlaga za odgovornost (glej v tem smislu sklep z dne 6. januarja 2015, Kendrion/Evropska unija, T‑479/14, neobjavljen, EU:T:2015:2, točka 15 in navedena sodna praksa).
133 V obravnavani zadevi se prvi tožbeni predlog nanaša na odločbo o odpovedi, ki jo je mogoče pripisati PPEU v Bosni in Hercegovini. Zato je treba preučiti, ali je navedeni PPEU mogoče opredeliti kot organ, urad ali agencijo Unije, ki ga je mogoče šteti za toženo stranko v okviru tožbe, vložene na podlagi členov 263 in 268 PDEU.
134 V zvezi s tem je treba za ugotovitev, ali je mogoče subjekt ali strukturo, ki je del organizacijske sheme Unije ali deluje znotraj nje, šteti za organ, urad ali agencijo Unije, preveriti, ali ima glede na določbe, ki urejajo status zadevnega subjekta ali strukture, zadostno pravno sposobnost, da ga je mogoče šteti za samostojen organ Unije in mu priznati status tožene stranke (glej v tem smislu sklep z dne 4. junija 2012, Elti/Delegacija Unije v Črni gori, T‑395/11, EU:T:2012:274, točke od 27 do 29). Zlasti je treba zadevni subjekt ali strukturo opredeliti kot organ, urad ali agencijo Unije, kadar ima po eni strani pooblastilo, ki je neločljivo povezano z delovanjem Unije, po drugi strani pa je pravno ločen od obstoječih institucij, organov, uradov in agencij Unije (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 3. marca 2022, Komisija/Svet, C‑551/21, EU:C:2022:163, točka 14).
135 V zvezi s PPEU v Bosni in Hercegovini je treba najprej navesti, da ga je na podlagi člena 33 PEU imenoval Svet na predlog visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (v nadaljevanju: visoki predstavnik) za izvajanje „določenih političnih vprašanj“ (glej točko 3 zgoraj). Tako ima navedeni PPEU pooblastila, ki so neločljivo povezana z delovanjem Unije.
136 Dalje, v skladu s členom 4(1) Sklepa 2019/1340 je PPEU v Bosni in Hercegovini „odgovoren za izvajanje mandata“. Čeprav je v tej določbi navedeno tudi, da je ta PPEU „podrejen [visokemu predstavniku]“, se ta podrejenost nanaša le na izvajanje mandata navedenega PPEU, kot je opredeljen v členu 3 tega sklepa, ne pa na upravno vodenje v okviru takega mandata, zlasti v zvezi z osebjem.
137 Poleg tega več določb Sklepa 2019/1340 kaže, da je PPEU v Bosni in Hercegovini pravno ločen od drugih institucij, organov, uradov ali agencij Unije. V zvezi s tem, prvič, člen 5(2) in (3) tega sklepa navedenemu PPEU podeljuje pravno sposobnost, da odda javna naročila in kupi blago, ter mu nalaga, da s Komisijo sklene pogodbo o upravljanju njegovih odhodkov. Drugič, kot je bilo navedeno v točki 63 zgoraj, člen 6(2) istega sklepa temu PPEU omogoča, da sprejme osebje, ki ga napotijo institucije Unije ali ESZD.
138 Nazadnje, PPEU v Bosni in Hercegovini ima na področju upravljanja svojega pogodbenega osebja pravno sposobnost, ki mu omogoča samostojno delovanje. Po eni strani iz člena 6(1) in (2) Sklepa 2019/1340 izhaja, da je navedeni PPEU „odgovoren za sestavo ekipe“ in da ima pravno sposobnost, da sklene pogodbe o zaposlitvi mednarodnega osebja, ki ga izbere, ne da bi moral pridobiti odobritev drugih institucij, organov, uradov ali agencij Unije, Svet in Komisijo pa je treba naknadno obvestiti (glej točki 63 in 64 zgoraj). Po drugi strani navedeni sklep omenja „člane osebja PPEU [v Bosni in Hercegovini]“ (člen 7), „člane ekipe PPEU“ (člen 8), „osebje, ki je pod neposrednim nadzorom PPEU“ (člen 10) in „PPEU [v Bosni in Hercegovini] in osebje PPEU“ (člen 13).
139 Zato je treba za potrebe te zadeve, ki se nanaša na vprašanja v zvezi z upravljanjem osebja PPEU v Bosni in Hercegovini, PPEU enačiti z organi, uradi in agencijami Unije, ki so lahko tožene stranke v okviru tožbe na podlagi členov 263 in 268 PDEU v smislu sodne prakse, navedene v točkah od 130 do 132 zgoraj. Iz tega sledi, da je prvi predlog dopusten v delu, ki se nanaša na PPEU v Bosni in Hercegovini.
140 Kar zadeva Svet, je res, da ta institucija imenuje PPEU v Bosni in Hercegovini, opredeljuje pogoje in trajanje njegovega mandata ter se lahko odloči, da ga predčasno prekine. Vendar taka okoliščina ne more postaviti pod vprašaj avtonomije in pravne sposobnosti tega PPEU v zvezi z upravljanjem njegovega osebja, kot sta bili ugotovljeni v točki 138 zgoraj. Poleg tega, člen 4(2) Sklepa 2019/1340 sicer določa, da Svet prek Političnega in varnostnega odbora (PVO) navedeni PPEU strateško vodi in politično usmerja, vendar se prvi tožbeni predlog nanaša le na vprašanja v zvezi z upravljanjem osebja tega PPEU in ga torej ni mogoče povezati z njegovimi akti strateške ali politične narave. Iz tega sledi, da ta tožbeni predlog v delu, ki se nanaša na Svet, ni dopusten.
141 Kar zadeva Komisijo, je treba ugotoviti, da se v skladu s členom 5(3) Sklepa 2019/340 upravljanje odhodkov uredi s pogodbo med njo in PPEU v Bosni in Hercegovini, in zadnjenavedeni za vse odhodke odgovarja Komisiji. Vloga Komisije v razmerju do PPEU v Bosni in Hercegovini je tako nadzor nad proračunskim izvajanjem mandata zadnjenavedenega. Prvi tožbeni predlog pa se nanaša na upravljanje osebja PPEU v Bosni in Hercegovini, in ne na njegovo izvrševanje svojega proračuna. Zato je treba prvi tožbeni predlog v delu, ki se nanaša na Komisijo, zavreči kot nedopusten (glej po analogiji sodbo z dne 19. julija 2016, H/Svet in drugi, C‑455/14 P, EU:C:2016:569, točka 65).
142 Kar zadeva ESZD, je res, da je PPEU v Bosni in Hercegovini dejansko tudi vodja delegacije Unije v tej državi in v tej vlogi začasni uslužbenec ESZD. Vendar je, prvič, zadevno pogodbo in pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene pred njo, podpisal izključno navedeni PPEU v tej vlogi, ne da bi se skliceval na svoj status vodje delegacije Unije v Bosni in Hercegovini. Drugič, člen 1(4) Sklepa 2010/427/EU z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju ESZD (UL 2010, L 201, str. 30) določa, da ESZD „sestavljajo notranja služba in delegacije Unije v tretjih državah ter pri mednarodnih organizacijah“, ne da bi vključevala PPEU. Tretjič, iz listin iz spisa in zlasti iz delovnega dokumenta ESZD z dne 16. marca 2016 je razvidno, da osebje PPEU v tretji državi ni enako osebju, dodeljenemu delegaciji EU v tej državi, tudi če sta, kot v primeru Bosne in Hercegovine, PPEU in vodja delegacije Unije ista oseba. Iz tega sledi, da prvi tožbeni predlog ni dopusten v delu, ki se nanaša na ESZD.
Tretji tožbeni predlog
143 Kot je bilo navedeno v točki 132 zgoraj, v okviru tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti Unije to pred Splošnim sodiščem zastopa institucija, organ, urad ali agencija, ki se ji očita dejanje, ki je podlaga za odgovornost.
144 V obravnavani zadevi tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom na podlagi člena 268 PDEU vlaga odškodninski zahtevek, ki temelji na obstoju diskriminacije. V tem predlogu Svetu, Komisiji in ESZD očita, da za mednarodno pogodbeno osebje, zaposleno v okviru SZVP, niso uporabljali PZDU oziroma da za to osebje niso sprejeli pravne ureditve, ki bi bila primerljiva s tisto iz PZDU.
145 Iz tega sledi, da dejanje, ki je podlaga za nepogodbeno odgovornost Unije, ki jo zatrjuje tožeča stranka, pomeni odločitev na institucionalni ravni glede pravne ureditve, ki se uporablja za zaposlovanje pogodbenega osebja, zaposlenega v okviru SZVP.
146 V zvezi s tem tožeča stranka na prvem mestu trdi, da bi morala biti ureditev, ki se uporablja za mednarodno pogodbeno osebje, ki ga je PPEU zaposlil v Bosni in Hercegovini, sprejeta na podlagi člena 336 PDEU, v skladu s katerim „Evropski parlament in Svet z uredbami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, […] določita kadrovske predpise […] in [PZDU]“. Vendar je PPEU v Bosni in Hercegovini subjekt SZVP (glej točko 3 zgoraj), iz člena 24(1) PEU in člena 31(1) te pogodbe pa jasno izhaja, da je sprejetje zakonodajnih aktov na področju SZVP izključeno.
147 Zato člen 336 PDEU v obravnavani zadevi ni upošteven za opredelitev institucije ali institucij, ki se jim v okviru tretjega tožbenega predloga očita dejanje, ki je podlaga za odgovornost.
148 Na drugem mestu je treba navesti, da je v skladu s členom 26 PEU naloga Sveta, da na podlagi splošnih smernic in strateških usmeritev, ki jih določi Evropski svet, oblikuje SZVP in sprejme odločitve, potrebne za opredelitev in izvajanje te politike. Sprejetje morebitne pravne ureditve, ki se uporablja za pogodbeno osebje, zaposleno v okviru SZVP, pa spada na področje izvajanja te politike in je zato v pristojnosti Sveta.
149 V zvezi s tem je, kot poudarja tožeča stranka, iz točke 1.5 v povezavi s točko 3.3 Sporočila C(2012) 4052 final z dne 26. junija 2012 o pravilih za finančno upravljanje misij SZVP razvidno, da je Komisija Svetu predlagala, naj za pogodbene uslužbence misij SZVP in PPEU uporabi PZDU.
150 Če pa tak predlog ni bil sprejet, je to zato, ker delegacije držav članic v Svetu niso dosegle dogovora, kot je razvidno iz obvestila, ki ga je predsedstvo te institucije 22. maja 2013 poslalo Odboru stalnih predstavnikov (Coreper). V tem obvestilu je bilo zlasti poudarjeno, da bi navedene delegacije pred začetkom spreminjanja sistema misij SZVP potrebovale čas za preučitev pravnih, institucionalnih in operativnih posledic, in da menijo, da so glede položaja PPEU potrebne nadaljnje razprave. Temu obvestilu je bil priložen predlog, v katerem je bilo glede PPEU navedeno:
„Svet meni, da so glede položaja PPEU potrebne nadaljnje razprave in da bi moral trenutno ostati v veljavi status quo. [V] tej fazi se lahko strinja le z naslednjim:
[…]
– [d]odatno je treba preučiti možnosti alternativ položaju, v katerem je vsak PPEU osebno odgovoren za proračun in zaposluje osebje, vključno z možnostjo ustanovitve enote za podporo PPEU, in o tem poročati Coreperju do 31. marca 2014.“
151 Poleg tega je generalni sekretariat Sveta 13. marca 2014 pripravil obvestilo z namenom odobritve novih smernic o imenovanju, mandatu in financiranju PPEU, katerih besedilo je po razpravah na podlagi delovnega dokumenta ESZD sprejela delovna skupina Sveta za zunanje odnose, ki je sledil sklepu delovne skupine Sveta za splošne zadeve z dne 17. decembra 2013, da je treba te nove smernice sprejeti. Iz tega obvestila je razvidno, da so delegacije držav članic menile, da je treba pojasniti pravne, institucionalne in operativne posledice uporabe novih pravil o pogodbenem osebju misij SZVP za pogodbeno osebje PPEU.
152 V teh okoliščinah je treba šteti, da je sprejetje pravne ureditve, ki se uporablja za pogodbeno osebje, zaposleno v okviru SZVP, posledica izbire na ravni Sveta, kot je poudarila tudi ESZD v ugovoru nepristojnosti in nedopustnosti.
153 Na tretjem mestu je treba poudariti, da je imenovanje PPEU v skladu s členom 33 PEU v pristojnosti Sveta na predlog visokega predstavnika.
154 Poleg tega člen 28 PEU v odstavku 1, prvi pododstavek, določa, da kadar mednarodni položaj zahteva operativno ukrepanje Unije, Svet sprejme potrebne sklepe, v katerih so določeni njihovi cilji, obseg in sredstva, ki morajo biti dana na razpolago Uniji, ter pogoji za njihovo izvajanje, po potrebi pa tudi njihovo trajanje. Tako je v posebnem okviru SZVP Svet tisti, ki odloča o sredstvih, ki morajo biti dana na razpolago Uniji, in pogojih za izvajanje sklepov, ki jih sprejme v zvezi z zadevnim operativnim ukrepanjem Unije, kar med drugim vključuje osebje, ki je dano na razpolago za navedeno ukrepanje (glej v tem smislu sodbo z dne 10. novembra 2021, Jenkinson/Svet in drugi, T‑602/15 RENV, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:764, točka 226).
155 Res je, da se Sklep 2019/1340 ne nanaša izrecno na člen 28 PEU, ampak le na „Pogodbo [EU] ter zlasti člena 33 in 31(2) Pogodbe“. Vendar ta sklep vključuje operativno ukrepanje SZVP, ker ustanavlja PPEU v Bosni in Hercegovini, katerega mandat je v bistvu podpreti delovanje Unije pri določenih političnih vprašanjih na ozemlju te države v povezavi z lokalnimi organi in ki ima za izvrševanje tega mandata na voljo proračun in ekipo.
156 Poleg tega je bil Skupni ukrep 2002/211, s katerim je bil PPEU v Bosni in Hercegovini prvič imenovan, sprejet na podlagi člena 14 EU (v različici pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe), ki v odstavku 1 vsebuje določbo, podobno členu 28 PEU v sedanji različici. Poleg tega sta bila Sklep Sveta 2012/330/SZVP z dne 25. junija 2012 o spremembi Sklepa 2011/426/SZVP o imenovanju PPEU za Bosno in Hercegovino (UL 2012, L 165, str. 66) in Sklep Sveta 2013/351/SZVP z dne 2. julija 2013 o spremembi Sklepa 2011/426/SZVP o imenovanju PPEU za Bosno in Hercegovino (UL 2013, L 185, str. 7) sprejeta po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe, zlasti ob upoštevanju člena 28 PEU.
157 Imenovanje PPEU v Bosni in Hercegovini tako dejansko spada na področje uporabe člena 28 PEU, tako da mora v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 154 zgoraj, Svet določiti osebje, ki je na voljo temu subjektu.
158 Ta ugotovitev je potrjena s smernicami o imenovanju, mandatu in financiranju PPEU iz točke 151 zgoraj, v oddelku C katerih je navedeno, da mora sklep Sveta o imenovanju PPEU vsebovati več elementov, med katerimi so pravila o ustanovitvi in sestavi ekipe PPEU.
159 V teh okoliščinah sprejetje kadrovskih predpisov, ki se uporabljajo za mednarodno pogodbeno osebje PPEU v Bosni in Hercegovini, spada med pristojnosti Sveta.
160 Na četrtem mestu, ESZD je na obravnavi s sklicevanjem na člen 30(1) PEU trdila, da Svet ne more sprejeti pravne ureditve, ki bi se uporabljala za pogodbeno osebje SZVP, ne da bi mu bil v zvezi s tem predložen predlog bodisi visokega predstavnika bodisi države članice. Vendar iz te določbe, v skladu s katero lahko „[d]ržave članice, visoki predstavnik […] ali visoki predstavnik s podporo Komisije […] na Svet naslovijo vprašanja [SZVP] ter mu ustrezno predložijo svoje pobude oziroma predloge“, izhaja, da imajo visoki predstavnik in države članice pravico do pobude, vendar ta ne pomeni monopola ali pogoja za to, da bi Svet lahko sprejel akt, kot je sklep o pravni ureditvi za pogodbeno osebje, zaposleno v okviru SZVP na splošno, ali zlasti v okviru PPEU v Bosni in Hercegovini. Ta določba tako ne izključuje možnosti, da Svet na lastno pobudo, če meni, da je to potrebno, sprejme sklep za sprejetje take ureditve, ali da od visokega predstavnika zahteva, naj mu v zvezi s tem predloži predlog.
161 To ugotovitev potrjujejo podatki spisa. Po eni strani je iz točke 151 zgoraj razvidno, da so bile smernice o imenovanju, mandatu in financiranju PPEU revidirane na pobudo delovne skupine Sveta za splošne zadeve. Po drugi strani je v teh istih smernicah v zvezi s postopkom imenovanja PPEU pojasnjeno, da „[l]ahko Svet, kadar meni, da to zahtevajo politične okoliščine, povabi [visokega predstavnika], naj predloži predlog za imenovanje PPEU, ki mu je zaupan mandat v zvezi z določenim političnim vprašanjem“.
162 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je treba vsako morebitno krivdno opustitev sprejetja splošne ureditve za pogodbeno osebje SZVP na splošno, ali zlasti za osebje PPEU v Bosni in Hercegovini, pripisati Svetu. Tretji tožbeni predlog je torej dopusten v delu, ki se nanaša na Svet, in nedopusten v delu, ki se nanaša na Komisijo in ESZD.
Četrti tožbeni predlog
163 Tožeča stranka s četrtim tožbenim predlogom, ki je podreden prvim trem, predlaga, naj se Svetu, Komisiji in ESZD na podlagi nepogodbene odgovornosti Unije naloži, naj ji plačajo znesek 400.000 EUR, ker naj se z njenimi pogoji za zaposlitev ne bi spoštovale njene temeljne pravice.
164 Kot pa je razvidno iz točk od 148 do 162 zgoraj, mora pogoje za zaposlitev pogodbenega osebja PPEU v Bosni in Hercegovini določiti Svet. Zato je treba v zvezi s četrtim tožbenim predlogom kot toženo stranko opredeliti Svet.
165 Tožeča stranka se sicer sklicuje tudi na tožbene razloge, navedene v podporo prvemu in drugemu tožbenemu predlogu, ki se nanašata na PPEU v Bosni in Hercegovini kot delodajalca. Vendar tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega predloga ni nameravala uveljavljati nepogodbene odgovornosti Unije za ravnanje PPEU v Bosni in Hercegovini. Tožeča stranka namreč tako v tožbi kot v stališču glede ugovorov nepristojnosti in nedopustnosti pojasnjuje, da se četrti predlog nanaša na „evropske institucije“, kar je treba v skladu z besedilom vseh njenih pisanj razumeti kot sklicevanje ne na PPEU v Bosni in Hercegovini, temveč na Svet, Komisijo in ESZD, čeprav slednja ni institucija v smislu člena 13 PEU.
166 Glede na navedeno je treba četrti tožbeni predlog razglasiti za dopusten v delu, ki se nanaša na Svet, in za nedopusten v delu, ki se nanaša na Komisijo in ESZD.
Sklep
167 Glede na vse navedeno je Splošno sodišče, prvič, v zvezi s prvim tožbenim predlogom pristojno, na eni strani, na podlagi člena 263 PDEU za odločanje o zahtevku za razglasitev ničnosti odločbe o odpovedi in, na drugi strani, na podlagi člena 268 PDEU za odločanje o zahtevkih za denarno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi te odločbe. Ti zahtevki so dopustni v delu, ki se nanaša na PPEU v Bosni in Hercegovini, in nedopustni v delu, ki se nanaša na Svet, Komisijo in ESZD.
168 Poleg tega je treba zahtevek za vrnitev tožeče stranke med osebje PPEU v Bosni in Hercegovini zaradi nepristojnosti zavreči.
169 Drugič, drugi tožbeni predlog je treba zaradi nepristojnosti v celoti zavreči.
170 Tretjič, tretji in četrti tožbeni predlog, za katera je Splošno sodišče pristojno na podlagi člena 268 PDEU, sta dopustna v delu, ki se nanaša na Svet, in nedopustna v delu, ki se nanaša na Komisijo in ESZD.
Stroški
171 V skladu s členom 133 Poslovnika končna sodba ali končni sklep vsebuje odločbo o stroških. Poleg tega lahko Splošno sodišče v skladu s členom 135(1) Poslovnika Splošnega sodišča izjemoma, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi le del stroškov druge stranke ali celo, da se ji plačilo teh stroškov ne naloži.
172 Iz razlogov, navedenih v tej sodbi, izhaja, da se s to sodbo konča postopek v zvezi s Komisijo in ESZD, toženima strankama, v zvezi s katerima je treba tožbo zavreči, pri čemer sta izrecno predlagali, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
173 Vendar, kot je navedeno v točkah od 140 do 142 zgoraj, se delovanje PPEU v Bosni in Hercegovini uvršča v zapleten pravni okvir, za katerega so značilne njegove povezave s Svetom, Komisijo in ESZD. Tako je tožeča stranka ob vložitvi te tožbe nedvomno težko opredelila tožene stranke. V teh okoliščinah je Splošno sodišče presodilo, da je pravično in pošteno odločiti, da Komisija in ESZD nosita svoje stroške.
174 Poleg tega se s to sodbo ne konča postopek v zvezi s Svetom in PPEU v Bosni in Hercegovini. Zato je treba pridržati odločitev o stroških, ki so nastali tožeči stranki in tema toženima strankama v zvezi z ugovoroma nepristojnosti in nedopustnosti.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrže:
– zaradi nepristojnosti v delu, v katerem se predlaga, da se odredi vrnitev Roberta Stockdala na delovno mesto med osebje posebnega predstavnika Evropske unije v Bosni in Hercegovini;
– zaradi nepristojnosti v delu, v katerem se predlaga, da se pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene z R. Stockdalom, preoblikujejo v eno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da se ugotovi, da so tožene stranke kršile svoje pogodbene obveznosti;
– kot nedopustna v delu, ki se nanaša na Svet Evropske unije, Evropsko komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), v katerem se predlaga razglasitev ničnosti odločbe posebnega predstavnika Evropske unije v Bosni in Hercegovini z dne 17. novembra 2020, s katero je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi R. Stockdala, in v katerem se predlaga povrnitev škode, ki naj bi bila povzročena s to odločbo;
– kot nedopustna v preostalem delu, ki se nanaša na Komisijo in ESZD.
2. V preostalem delu se ugovori nepristojnosti in nedopustnosti zavrnejo.
3. Komisija in ESZD nosita svoje stroške v zvezi z ugovoroma nepristojnosti in nedopustnosti.
4. Odločitev o stroških, ki so jih imeli R. Stockdale, Svet in posebni predstavnik Evropske unije v Bosni in Hercegovini v zvezi z ugovoroma nepristojnosti in nedopustnosti, se pridrži.
da Silva Passos | Valančius | Reine |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 26. julija 2023.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Predlogi strank
Pravo
Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu ob neobstoju arbitražne klavzule
Narava prvega in drugega tožbenega predloga
Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu na podlagi člena 272 PDEU
Pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o prvem in drugem tožbenem predlogu na podlagi členov 263 in 268 PDEU
– Pogodbena določila
– Določbe prava Evropske unije
Sklep
Ugovori nedopustnosti, ki se nanašajo na nespoštovanje formalnih zahtev tožbe
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost predlogov tožeče stranke v celoti
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost pravne podlage tožbe
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost zlasti četrtega tožbenega predloga
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nejasnost tožbenih razlogov v zvezi z različnimi tožbenimi predlogi
Sklep
Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nedopustnost tretjega in četrtega tožbenega predloga zaradi nespoštovanja predhodnega postopka iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov
Ugovori nedopustnosti v zvezi z opredelitvijo tožene stranke ali toženih strank
Prvi tožbeni predlog
Tretji tožbeni predlog
Četrti tožbeni predlog
Sklep
Stroški