Zadeva T‑480/12

The Coca-Cola Company

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu
(znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti Master – Prejšnje figurativne znamke Skupnosti Coca-Cola in prejšnja nacionalna figurativna znamka C – Relativni razlog za zavrnitev – Člen 8(5) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Podobnost znakov – Dokazi v zvezi s komercialno rabo prijavljene znamke“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 11. decembra 2014

1.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika enake ali podobne prejšnje znamke z ugledom – Varstvo prejšnje ugledne znamke, razširjeno na proizvode ali storitve, ki niso podobni – Pogoji – Zveza med znamkami – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(5))

2.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika enake ali podobne prejšnje znamke z ugledom – Varstvo prejšnje ugledne znamke, razširjeno na proizvode ali storitve, ki niso podobni – Podobnost med zadevnimi znamkami – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(5))

3.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika enake ali podobne prejšnje znamke z ugledom – Varstvo prejšnje ugledne znamke, razširjeno na proizvode ali storitve, ki niso podobni – Figurativna znamka Master – Figurativni znamki Coca-Cola in C

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(5))

4.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika prejšnje enake ali podobne znamke, registrirane za enake ali podobne proizvode ali storitve – Varstvo prejšnje ugledne znamke, razširjeno na proizvode ali storitve, ki niso podobni – Pogoji – Neupravičeno izkoriščanje razlikovalnega značaja ali ugleda prejšnje znamke

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 8(5))

1.      Iz besedila člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti je razvidno, da je njegova uporaba odvisna od naslednjih pogojev: prvič, od enakosti ali podobnosti nasprotujočih si znamk; drugič, od obstoja ugleda prejšnje znamke, navedene v ugovoru, in tretjič, od obstoja tveganja, da bi se z uporabo prijavljene znamke brez upravičenega razloga izkoristil ali oškodoval razlikovalni učinek ali ugled prejšnje znamke. Ti pogoji so kumulativni in neobstoj enega izmed njih zadostuje, da se navedena določba ne uporabi.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je več kršitev, ki ju določa člen 8(5) Uredbe št. 207/2009, posledica določene stopnje podobnosti med prejšnjo znamko in prijavljeno znamko, zaradi česar ju zadevna javnost povezuje, kar pomeni, da med njima ustvari zvezo, čeprav ju nujno ne zamenjuje. Obstoj zveze med prijavljeno znamko in prejšnjo ugledno znamko, ki jo je treba presojati celovito, z upoštevanjem upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera, je torej temeljni pogoj za uporabo te določbe.

Med temi dejavniki lahko navedemo, prvič, stopnjo podobnosti med nasprotujočimi si znaki, drugič, naravo proizvodov ali storitev, za katere so nasprotujoči si znaki registrirani, vključno s stopnjo podobnosti ali različnosti teh proizvodov ali storitev ter upoštevno javnostjo, tretjič, intenzivnost ugleda prejšnje znamke, četrtič, stopnjo razlikovalnega učinka prejšnje znamke, ki ga ima sama po sebi ali ki je pridobljen z uporabo, in petič, obstoj verjetnosti zmede v javnosti.

(Glej točke od 25 do 27.)

2.      V skladu s sodno prakso Sodišča je obstoj podobnosti med prejšnjo in izpodbijano znamko pogoj za uporabo odstavka 1(b) in odstavka 5 člena 8 Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti. Ta pogoj podobnosti med nasprotujočimi si znamkami tako v okviru odstavka 1(b) kot v okviru odstavka 5 tega člena predpostavlja obstoj zlasti vizualne, fonetične ali pomenske podobnosti.

Nedvomno se stopnji podobnosti, ki se zahteva v okviru ene in druge navedene določbe, razlikujeta. Medtem ko je namreč izvajanje varstva, določenega v odstavku 1(b) člena 8 Uredbe št. 40/94, pogojeno z ugotovitvijo take stopnje podobnosti med nasprotujočima si znamkama, da pri upoštevni javnosti obstaja verjetnost zmede glede njiju, se obstoj take verjetnosti ne zahteva za varstvo na podlagi odstavka 5 tega člena. Zato so kršitve iz tega odstavka 5 lahko posledica manjše stopnje podobnosti med prejšnjo in prijavljeno znamko, če ta podobnost zadostuje za to, da ju zadevna javnost poveže oziroma med njima vzpostavi zvezo.

Čeprav celovita presoja obstoja zveze med prejšnjo znamko in izpodbijano znamko v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 predpostavlja določeno soodvisnost med dejavniki, ki se upoštevajo, saj lahko nizko stopnjo podobnosti med znamkama odtehta velik razlikovalni učinek prejšnje znamke, pa to še ne pomeni, da to, da je prejšnja znamka, če med njo in prijavljeno znamko ni podobnosti, splošno znana ali da ima ugled, kot tudi enakost oziroma podobnost zadevnih proizvodov ali storitev ne zadostujeta za ugotovitev, da obstaja verjetnost zmede glede nasprotujočih si znamk ali verjetnost, da ju zadevna javnost poveže. Enakost ali podobnost nasprotujočih si znamk je namreč nujni pogoj tako za uporabo odstavka 1(b) in odstavka 5 člena 8 Uredbe št. 207/2009. Zato te določbe očitno ni mogoče uporabiti, če Splošno sodišče izključi vsakršno podobnost nasprotujočih si znamk. Le v primeru, da med nasprotujočima si znamkama obstaja neka podobnost, čeprav majhna, je naloga navedenega sodišča, da opravi celovito presojo, zato da ugotovi, ali ne glede na nizko stopnjo podobnosti nasprotujočih si znamk zaradi drugih upoštevnih dejavnikov, kot je znanost ali ugled prejšnje znamke, obstaja verjetnost zmede ali verjetnost, da ju zadevna javnost poveže.

Iz te sodne prakse Sodišča je jasno razvidno, da obstoj enakosti ali podobnosti, čeprav majhne, med nasprotujočimi si znamkami pomeni pogoj, ki je določen za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, in ne zgolj dejavnik za presojo obstoja povezave med navedenimi znamkami v smislu te določbe. Poleg tega ta ugotovitev izhaja neposredno iz naslednjega izraza, ki je uporabljen v navedenem členu: „če je [prijavljena znamka] enaka ali podobna prejšnji blagovni znamki“.

(Glej točke od 31 do 34.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 64, 65, 70 in od 74 do 76.)

4.      Za izkoriščanje razlikovalnega značaja ali ugleda prejšnje znamke gre zlasti v primerih očitnega izkoriščanja in parazitstva slavne znamke in je tu zato naveden pojem „parazitstvo“. Povedano drugače, gre za verjetnost, da se podoba ugledne znamke ali značilnosti, ki jih ta prikazuje, prenesejo na proizvode, na katere se nanaša prijavljena znamka, tako da se njihovo trženje olajša z miselnim povezovanjem s prejšnjo ugledno znamko.

Verjetnost parazitstva se, prvič, razlikuje od „verjetnosti oslabitve“, pojma, v skladu s katerim se škoda, ki nastane razlikovalnemu učinku prejšnje znamke, običajno ugotovi, kadar bi raba znamke, katere registracija se zahteva, imela za posledico, da prejšnja znamka ne bi bila več sposobna izzvati takojšnje asociacije s proizvodi, za katere je registrirana in za katere se uporablja, in drugič, od „verjetnosti očrnitve“, pojma, v skladu s katerim se škoda, ki nastane ugledu prejšnje znamke, ugotovi, kadar proizvode, za katere se zahteva registracija, javnost zaznava tako, da je privlačnost prejšnje znamke zmanjšana.

V skladu z ustaljeno sodno prakso se lahko verjetnost parazitstva ter verjetnost oslabitve ali očrnitve ugotovi zlasti na podlagi logičnih sklepanj, ki izhajajo iz preučitve možnosti, če niso omejena zgolj na predpostavke in upoštevajo običajne prakse v upoštevni gospodarski panogi ter vse druge okoliščine obravnavanega primera.

Sodišče je zlasti presodilo, da je treba pri splošni presoji, da ugotovi, ali gre za nepošteno izkoriščanje razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnje znamke, med drugim upoštevati dejstvo, da je bil namen uporabe škatlic in stekleničk, podobnih škatlicam in stekleničkam imitiranih parfumov, pridobitev ugodnosti pri oglaševanju zaradi razlikovalnega značaja in ugleda znamk, pod katerimi so se ti parfumi tržili. Sodišče je poleg tega presodilo, da kadar se tretja oseba poskuša z uporabo ugledni znamki podobnega znaka obesiti na njen ugled – in sicer zaradi pridobitve ugodnosti zaradi njene privlačnosti, ugleda in veljave ter zaradi izkoriščanja tržnih prizadevanj imetnika znamke za ustvarjenje in ohranitev podobe te znamke brez kakršnega koli finančnega nadomestila in brez tovrstnega lastnega truda – je treba koristi, ki nastanejo zaradi te uporabe, šteti za nepošteno izkoriščanje razlikovalnega učinka ali ugleda navedene znamke.

Vendar ta sodna praksa upoštevne elemente za presojo verjetnosti parazitstva – in sicer, ali gre za nepošteno izkoriščanje razlikovalnega učinka ali ugleda prejšnjih znamk – nikakor ne omejuje le na prijavljeno znamko, temveč dovoljuje vse dokaze, s katerimi bi se olajšala ta preučitev možnosti v zvezi z nameni imetnika prijavljene znamke, in še zlasti upoštevanje dokazov v zvezi z dejansko komercialno rabo prijavljene znamke.

(Glej točke od 82 do 85 in 88.)