Language of document : ECLI:EU:T:2017:105

Zadeva T‑40/15

Plásticos Españoles, SA (ASPLA)
in
Armando Álvarez, SA

proti

Evropski uniji, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije

„Nepogodbena odgovornost – Natančnost tožbe – Zastaranje – Dopustnost – Člen 47 Listine o temeljnih pravicah – Razumni rok sojenja – Premoženjska škoda – Obresti na znesek neplačane globe – Stroški bančne garancije – Vzročna zveza“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (tretji razširjeni senat) z dne 17. februarja 2017

1.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Tožba za povračilo škode, ki naj bi jo povzročila institucija Unije

(Statut Sodišča, člena 21, prvi odstavek in 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))

2.      Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Izhodišče – Odgovornost za neupoštevanje razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije – Datum razglasitve zadevne sodbe

(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člena 46 in 53, prvi odstavek)

3.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Kumulativni pogoji – Neizpolnitev enega od pogojev – Zavrnitev odškodninske tožbe v celoti

(člen 340, drugi odstavek, PDEU)

4.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pojem – Neupoštevanje razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije – Vključitev – Merila presoje

(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek)

5.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Dokazno breme

(člen 340, drugi odstavek, PDEU)

6.      Konkurenca – Upravni postopek – Sklep Komisije o ugotovitvi kršitve in naložitvi globe – Izvršljivost – Izpodbijanje sklepa pred sodiščem Unije – Neobstoj izpodbijanja izvršljivosti

(členi 101 PDEU, 263 PDEU, 278 PDEU in 299, prvi odstavek, PDEU)

7.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Vzročna zveza – Prekinitev zaradi nepravilnega ravnanja tožeče stranke in drugih oseb

(člen 340, drugi odstavek, PDEU)

8.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Vzročna zveza – Pojem – Stroški bančne garancije zaradi odločitve podjetja, da ne bo plačalo globe, ki jo je naložila Komisija – Neupoštevanje razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije v primeru tožbe, ki jo je vložilo to podjetje – Obstoj vzročne zveze – Pogoji

(člen 340, drugi odstavek, PDEU)

9.      Odškodninska tožba – Pristojnost sodišča Unije – Meje – Prepoved odločanja ultra petitum – Obveznost spoštovanja okvira spora, ki ga določijo stranke – Možnost sodišča Unije, da po uradni dolžnosti odloči, da se povrne škoda, utrpljena v drugem obdobju, kot je navedeno v vlogi – Izključitev

(člen 268 PDEU; Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1))

10.    Nepogodbena odgovornost – Škoda – Odškodnina – Upoštevanje izgube vrednosti valute – Kompenzacijske in zamudne obresti – Način izračuna

(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Uredba Komisije št. 1268/2012, člen 83(2)(b) in člen 111(4)(a))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 33.)

2.      Zastaralni rok začne teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila, določeni v členu 340, drugi odstavek, PDEU. Ti pogoji in s tem pravila zastaranja, ki urejajo tožbe za povračilo navedene škode, lahko temeljijo le na strogo objektivnih merilih. Zato se subjektivna presoja oškodovane osebe glede obstoja škode ne upošteva pri določitvi začetka teka zastaralnega roka za tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Unije.

V zvezi z odškodninsko tožbo za povrnitev škode, ki je domnevno nastala zaradi morebitnega neupoštevanja razumnega roka sojenja, je kršitev, na katero se nanaša tožba v smislu člena 46 Statuta Sodišča, kršitev postopka zaradi domnevnega neupoštevanja zahtev, povezanih s spoštovanjem razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije. Pri določitvi začetka teka petletnega zastaralnega roka iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije je torej treba upoštevati to okoliščino. Natančneje, zastaralni rok ne more začeti teči z dnem, ko dejanje, ki je vzrok za škodo, še traja, začetek teka tega roka pa je treba določiti na dan, ko se je dejanje, ki je vzrok za škodo, v celoti uresničilo. V posebnem primeru odškodninske tožbe za povrnitev škode, ki je domnevno nastala zaradi morebitnega neupoštevanja razumnega roka sojenja, je treba začetek teka petletnega zastaralnega roka iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije, če se je sporni rok sojenja končal s sporno odločbo, določiti na datum, ko je bila ta odločba sprejeta. Ta datum je namreč nedvoumen datum, ki se določi na podlagi objektivnih meril. Zagotavlja spoštovanje načela pravne varnosti in omogoča varstvo pravic tožečih strank.

(Glej točke od 45 do 49.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 54 in 55.)

4.      S postopkom v dveh zadevah na področju konkurence pred Splošnim sodiščem, ki je trajal približno pet let in devet mesecev, česar ni mogoče upravičiti z nobeno okoliščino navedenih zadev, je bil kršen člen 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah, ker je postopek za presegel razumni rok sojenja, kar pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice.

V obdobju med koncem pisnega dela postopka, ki je bil zaznamovan z vložitvijo duplike ter začetkom ustnega dela postopka, se med drugim opravijo povzetek trditev strank, priprava zadev, analiza dejanskih in pravnih elementov sporov ter priprava ustnega dela postopka. Tako je trajanje tega obdobja odvisno zlasti od zapletenosti spora ter ravnanja strank in nastanka postopkovnih dogodkov.

Prvič, glede zapletenosti spora, je treba najprej navesti, da tožbe, ki se nanašajo na Komisijino izvajanje konkurenčnega prava, izražajo višjo stopnjo zapletenosti kot v drugih vrstah zadev, predvsem zaradi dolžine izpodbijane odločbe, obsega spisa in potrebe po podrobni presoji številnih zapletenih dejstev, ki so pogosto razpršena v času in prostoru. Tako je obdobje 15 mesecev med koncem pisnega in začetkom ustnega dela postopka načeloma ustrezno obdobje za obravnavanje zadev, ki se nanašajo na uporabo konkurenčnega prava. Tožbe, vložene zoper isto odločbo, ki jo sprejme Komisija na podlagi konkurenčnega prava Unije, načeloma zahtevajo vzporedno obravnavanje, tudi tedaj, kadar se te zadeve ne združijo. To vzporedno obravnavanje je zlasti utemeljeno s povezanostjo navedenih tožb ter z nujnostjo zagotavljanja skladnosti pri njihovi analizi in odgovoru, ki ga je treba podati nanje. Tako lahko vzporedna obravnava povezanih zadev upravičuje, da se za vsako dodatno povezano zadevo obdobje med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela podaljša za en mesec. Nazadnje, kadar tako matična in njena hčerinska družba vložita tožbo zoper odločbo, sprejeto na podlagi konkurenčnega prava, s katero jima je bilo naloženo skupno in solidarno plačilo globe, sta zadevi zelo tesno povezani, kar upravičuje, da sta obravnavani skupaj in z enako hitrostjo. Ob tej predpostavki je torej upravičeno, da se ustni del postopka začne na isti datum v obeh zadevah, čeprav je bil pisni postopek v eni od teh zadev zaključen prej.

Drugič, upoštevati je treba dejstvo, da ravnanje strank ali nastanek postopkovnih dogodkov v vsaki od teh zadev nikakor ni vplivalo na čas med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka.

Zato obdobje 46 mesecev, ki je preteklo med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka v prvi zadevi ter obdobje 50 mesecev, ki je preteklo med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka v drugi zadevi, kažeta na obdobje neupravičene nedejavnosti 20 mesecev v vsaki od zadev.

(Glej točke 62, 63, 66, 68, 69, 71, 72, od 76 do 78, 80, 81 in 83.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 84 in 85.)

6.      V skladu s členom 299, prvi odstavek, PDEU je bila Odločba Komisije na podlagi člena 101 PDEU izvršilni naslov, ker naslovnikom nalaga denarno obveznost. Poleg tega vložitev ničnostne tožbe zoper to odločbo na podlagi člena 263 PDEU ni zadržala izvršitve navedene odločbe, ker v skladu s členom 278 PDEU tožbe, vložene pri Sodišču Evropske unije, nimajo odložilnega učinka.

(Glej točko 93.)

7.      Pogoj v zvezi z vzročno zvezo, ki se zahteva s členom 340 PDEU, zahteva, da je očitano ravnanje odločilni vzrok škode. Drugače povedano, tudi ob morebitnem prispevku institucij k škodi, za katero se zahteva odškodnina, je ta prispevek lahko preveč oddaljen zaradi odgovornosti drugih oseb, med drugim tožeče stranke.

(Glej točko 108.)

8.      Vsekakor drži, da škoda, ki zajema stroške bančne garancije, nastale družbi, kaznovani z odločbo Komisije, ki jo je sodišče Unije pozneje razglasilo za nično, ne izhaja neposredno iz nezakonitosti te odločbe, ker je ta škoda rezultat odločitve te družbe, da zagotovi bančno garancijo, da ne bi izpolnila obveznosti za plačilo globe v roku, ki je določen v sporni odločbi. Vendar je kljub temu drugače v primeru, kadar je bil v postopku pred sodiščem Unije prekoračen razumen rok sojenja, ker, prvič, ob zagotovitvi bančne garancije kršitev razumnega roka sojenja ni bila predvidljiva, tožeča stranka pa je lahko upravičeno pričakovala, da bo njena tožba obravnavana v razumnem roku. Drugič, do prekoračitve tega roka je prišlo po prvotni odločitvi tožeče stranke, da zagotovi bančno garancijo.

Iz tega izhaja, da obstaja da obstaja dovolj neposredna vzročna zveza, na eni strani, med kršitvijo razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije, na drugi strani pa škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka pred razglasitvijo zadevne sodbe, ki zajema plačilo stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi tega roka. V zvezi s tem plačilo stroškov bančne garancije po razglasitvi te sodbe, s katero je prenehala kršitev razumnega roka sojenja v tej zadevi, nima dovolj neposredne vzročne zveze s to kršitvijo, ker je plačilo takih stroškov posledica osebne in samostojne odločitve tožeče stranke, sprejete po navedeni kršitvi, da ne bo plačala globe, da ne bo predlagala odloga izvršitve sporne odločbe in da bo vložila pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo.

(Glej točke od 109 do 111, 119 in 120.)

9.      Iz predpisov, ki urejajo postopek pred sodišči Unije, zlasti iz člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da spor načeloma določijo in opredelijo stranke in da sodišče Unije ne sme odločati ultra petita. Sodišče Unije se ne more oddaljiti od predloga tožečih strank in po uradni dolžnosti odločiti, da se povrne škoda, ki je bila utrpljena v obdobju, ki se kronološko razlikuje od obdobja, za katero trdita, da jima je bila v njem povzročena škoda.

(Glej točki 127 in 128.)

10.    Če so izpolnjeni pogoji za nepogodbeno odgovornost Unije, ni mogoče prezreti neugodnih posledic zaradi časa, ki je pretekel med nastankom škodnega dogodka in datumom plačila odškodnine, ker je treba upoštevati izgubo vrednosti valute. V zvezi s tem je namen kompenzacijskih obresti izravnava poteka časa do sodne odmere zneska škode, ne glede na vsakršno zamudo dolžnika. Konec obdobja za revalorizacijo mora načeloma sovpadati z dnem razglasitve sodbe, s katero je ugotovljena obveznost povračila škode, ki je bila povzročena tožeči stranki. Če tožeča stranka ne predloži dokaza, da je negativne posledice v zvezi s potekom časa mogoče izračunati na podlagi stopnje, ki jo uporabi Evropska centralna banka za operacije glavnega refinanciranja, povečani za dve odstotni točki, se izguba vrednosti valute, povezana s pretečenim časom kaže v letni stopnji inflacije, ki jo je za zadevno obdobje v državi članici, v kateri ima sedež tožeča stranka, ugotovil Eurostat.

(Glej točke 138, 139, 143 in 145.)