Zadeva T-258/09

i-content Ltd Zweigniederlassung Deutschland

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Prijava besedne znamke Skupnosti BETWIN – Absolutni razlogi za zavrnitev – Opisnost – Člen 7(1)(b) in (c) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Obveznost obrazložitve – Enako obravnavanje – Člen 49 ES“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki označujejo lastnosti blaga

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(c))

2.      Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Ločen preizkus razlogov za zavrnitev glede vsakega od proizvodov ali storitev iz zahteve za registracijo – Obveznost obrazložitve zavrnitve registracije – Obseg

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 7(1) in 75)

3.      Znamka Skupnosti – Odločbe Urada – Zakonitost – Preizkus sodišča Skupnosti – Merila – Uporaba za tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije s predhodno prakso odločanja Urada

(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 7 in 76(1))

1.      Besedni znak BETWIN je s stališča angleško govoreče javnosti v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti opisen za storitve „ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, natečajev; prirejanje, organizacija in vodenje nastopov, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, natečajev vseh vrst; igralni saloni; upravljanje igralnic; storitve športnih ustanov, storitve v zvezi z igrami, stavami in loterijami, vključno na in prek interneta; dajanje na voljo športne in igralniške opreme ter opreme za stave in loterije, vključno na in prek interneta; upravljanje igralnih salonov; dajanje na voljo interaktivnih računalniških; upravljanje in vodenje igralnic ter organizacija iger na srečo, iger s kartami, stav, športnih stav, iger, ki niso odvisne od naključja; igralni avtomati; upravljanje igralnic in igralnih salonov; upravljanje vseh vrst stavnic in centrov za loterije“ iz razreda 41 Nicejskega aranžmaja in storitve „ustvarjanje in razvijanje predstav, iger, loterij, tekmovanj, plesov, žrebanj, poslovnih, organizacijskih in oglaševalskih natečajev“ iz razreda 35 tega aranžmaja.

Zvezo dveh angleških besed „bet“ (staviti, stava) in „win“ (dobiti, dobitek), ki izraža možnost „staviti in dobiti“, upoštevna javnost neposredno razume. Poleg tega obstaja ozka zveza med pomenoma teh dveh besed: stavimo, da bi dobili, in da bi dobili, moramo najprej staviti. Izpust besede „and“ ne vpliva na očiten pomen sestavljenega izraza „betwin“. Če se ta namreč razume kot zaporedje dveh samostalnikov, dveh nedoločnikov ali dveh glagolov v velelniku, ne gre za neobičajno ali izmišljeno kombinacijo, katere smisel se oddaljuje od smisla enostavnega skupka elementov, iz katerih je sestavljena. Povezava izrazov „bet“ in „win“ jasno kaže na namen zadevnih storitev in na pogoje njihove uporabe, tako da sta ta izraza glede na te storitve opisna.

(Glej točke 26, od 32 do 35 in 40.)

2.      Preučitev absolutnih razlogov za zavrnitev se mora nanašati na vsakega od proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija znamke, odločitev, s katero Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) zavrne registracijo znamke, pa mora biti načeloma obrazložena za vsakega od navedenih proizvodov ali navedenih storitev. Kadar se ugovarja istemu razlogu za zavrnitev za vrsto ali skupino proizvodov ali storitev, Urad lahko poda zgolj skupno obrazložitev za vse zadevne proizvode ali storitve. Vendar ta možnost ne sme kršiti osnovne zahteve, da so lahko vse odločbe, s katerimi se zavrne pravica, ki je priznana s pravom Unije, predmet sodnega nadzora, ki je namenjen zagotovitvi učinkovitega varstva te pravice in ki se mora zato nanašati na zakonitost razlogov za to zavrnitev.

Možnost odbora za pritožbe, da sprejme skupno obrazložitev za vrsto proizvodov ali storitev, se lahko razširi samo na proizvode in storitve, med katerimi obstaja zadosti neposredna in konkretna zveza, in sicer toliko, da ti proizvodi ali storitve tvorijo dovolj homogeno kategorijo, da je mogoče z vsemi dejanskimi in pravnimi ugotovitvami, ki tvorijo obrazložitev zadevne odločbe, prvič, za vsakega od proizvodov in storitev, ki spadajo v to kategorijo, zadosti jasno oblikovati razlogovanje odbora za pritožbe in, drugič, da jih je mogoče brez razlike uporabljati za vsakega od zadevnih proizvodov in storitev. Natančneje, tudi če so zadevni proizvodi ali storitve v istem razredu Nicejskega aranžmaja, to za ugotovitev zadostne homogenosti samo po sebi ne zadostuje, saj je v teh razredih pogosto veliko različnih proizvodov ali storitev, med katerimi ni nujno, da obstaja taka dovolj neposredna in konkretna zveza.

(Glej točke od 42 do 45.)

3.      Odločbe o registraciji znaka kot znamke Skupnosti, ki jih morajo sprejeti odbori za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) v skladu z Uredbo št. 2007/2009 o blagovni znamki Skupnosti, spadajo pod omejeno pristojnost in glede njih ni diskrecijske pravice. Zato se mora zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi predhodne prakse odločanja odborov za pritožbe.

V zvezi s tožbenim razlogom pred sodiščem Unije, s katerim se zatrjuje, da je Urad kršil načelo prepovedi diskriminacije z zavrnitvijo registracije danega znaka, čeprav naj bi dovolil registracijo primerljivega znaka, tako obstajata dva mogoča primera.

Če je odbor za pritožbe v prejšnji zadevi možnost registracije znaka kot znamke Skupnosti potrdil in s tem pravilno uporabil zadevne določbe Uredbe št. 207/2009, v neki kasnejši podobni zadevi pa sprejel nasprotno odločbo, bo sodišče Skupnosti to zadnjo odločbo razveljavilo zaradi kršitev upoštevnih določb Uredbe št. 207/2009. V tem prvem primeru je tožbeni razlog kršitve prepovedi diskriminacije torej neupošteven. Če pa je odbor za pritožbe v prejšnji zadevi pri potrditvi možnosti registracije znaka kot znamke Skupnosti storil pravno napako in je v neki kasnejši zadevi, ki je podobna prvotni, sprejel nasprotno odločbo, prva odločba ne more biti uspešno navedena v oporo predlogu za razveljavitev zadnje odločbe. Načelo enakega obravnavanja mora biti namreč usklajeno z načelom zakonitosti, v skladu s katerim se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist nekoga drugega. Zato je tudi v tem drugem primeru tožbeni razlog kršitve načela prepovedi diskriminacije neupošteven.

Poleg tega iz člena 76(1), prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 izhaja, da morajo preizkuševalci Urada in v primeru pritožb odbori za pritožbe Urada po uradni dolžnosti preveriti dejstva, da bi ugotovili, ali je pri prijavljeni znamki podan kateri od razlogov za zavrnitev registracije iz člena 7 te uredbe. Tako je treba glede na omejeno pristojnost in na načelo zakonitosti ta preizkus osredotočiti na pogoje uporabe člena 7 navedene uredbe in iz tega ne more slediti, da organe Urada zavezujejo pogoji registracije prejšnjih znamk.

(Glej točke od 77 do 79 in 81.)