SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 31. maja 2018(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Siriji – Zamrznitev sredstev – Zloraba pooblastil – Načelo dobrega upravljanja – Načelo pravnomočnosti – Kršitev člena 266 PDEU – Očitna napaka pri presoji – Temeljne pravice – Sorazmernost – Načelo prepovedi diskriminacije“
V zadevi T‑461/16,
Khaled Kaddour, stanujoč v Damasku (Sirija), ki ga zastopajo V. Davies in V. Wilkinson, solicitors, in R. Blakeley, barrister,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki sta ga sprva zastopala J. Bauerschmidt in G. Étienne, nato J. Bauerschmidt in S. Kyriakopoulou, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta (SZVP) 2016/850 z dne 27. maja 2016 o spremembi Sklepa 2013/255/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL 2016, L 141, str. 125) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2016/840 z dne 27. maja 2016 o izvajanju Uredbe (EU) št. 36/2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL 2016, L 141, str. 30) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, I. Labucka, sodnica, in I. Ulloa Rubio (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 16. novembra 2017,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka Khaled Kaddour je sirski državljan in poslovnež, ki opravlja gospodarsko dejavnost zlasti v tobačni in avtomobilski panogi.
2 Ker je Svet Evropske unije ostro obsodil nasilno zatiranje miroljubnih demonstracij v Siriji in ker je sirske organe pozval, naj se vzdržijo uporabe sile, je 9. maja 2011 sprejel Sklep 2011/273/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL 2011, L 121, str. 11). Glede na resnost položaja je Svet uvedel embargo na orožje, prepoved izvoza opreme, ki bi se lahko uporabila za notranjo represijo, omejitve glede sprejemanja določenih oseb in subjektov, odgovornih za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, v Unijo ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tem osebam in subjektom.
3 Imena oseb, odgovornih za nasilno zatiranje civilnega prebivalstva v Siriji, ter imena fizičnih in pravnih oseb in subjektov, ki so z njimi povezani, so navedena v Prilogi k Sklepu 2011/273. Svet lahko v skladu s členom 5(1) tega sklepa na predlog države članice ali visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko navedeno prilogo spremeni. Ime tožeče stranke v njej ni bilo navedeno.
4 Ker nekateri omejevalni ukrepi proti Sirski arabski republiki spadajo na področje uporabe Pogodbe DEU, je Svet sprejel Uredbo (EU) št. 442/2011 z dne 9. maja 2011 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji (UL 2011, L 121, str. 1). Ta uredba je v bistvenem enaka Sklepu 2011/273, vendar so v njej predvidene možnosti za sprostitev zamrznjenih sredstev. Seznam oseb, subjektov in organov, bodisi spoznanih za odgovorne za zadevno zatiranje bodisi povezanih s temi odgovornimi, iz Priloge II k tej uredbi je enak seznamu iz Priloge k Sklepu 2011/273. Ime tožeče stranke v njej torej ni bilo navedeno. Na podlagi člena 14(1) in (4) Uredbe št. 442/2011 Svet, kadar odloči, da se bodo za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ uporabljali zadevni omejevalni ukrepi, ustrezno spremeni Prilogo II in v rednih časovnih presledkih, najmanj pa vsakih 12 mesecev, pregleda seznam iz te priloge.
Prvotni vpis imena tožeče stranke na sezname oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi
5 Svet je z Izvedbenim sklepom 2011/367/SZVP z dne 23. junija 2011 o izvajanju Sklepa 2011/273 (UL 2011, L 164, str. 14) spremenil Sklep 2011/273 zlasti z namenom, da bi se zadevni omejevalni ukrepi uporabili za druge osebe in subjekte. V vrstici 6 razpredelnice dela A Priloge v zvezi z osebami, na katere se nanaša ta izvedbeni sklep, je bilo ime tožeče stranke in datum vpisa njenega imena na zadevni seznam, in sicer 23. junij 2011, ter naslednji razlogi:
„poslovni partner Maherja Al Asada; zagotavlja financiranje režima“.
6 Istega dne je Svet na podlagi člena 215(2) PDEU in Sklepa 2011/273 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 611/2011 o izvajanju Uredbe št. 442/2011 (UL 2011, L 164, str. 1). V njej je bilo v vrstici 6 razpredelnice v Prilogi k navedeni izvedbeni uredbi ime tožeče stranke navedeno z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/367.
7 Svet je s Sklepom 2011/782/SZVP z dne 1. decembra 2011 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/273 (UL 2011, L 319, str. 56) ugotovil, da je zaradi resnosti razmer v Siriji potrebna uvedba dodatnih omejevalnih ukrepov. Zaradi jasnosti so bili ukrepi, uvedeni s Sklepom 2011/273, in dodatni ukrepi združeni v en sam pravni instrument. V členu 18 Sklepa 2011/782 so določene omejitve vstopa na ozemlje Unije, v členu 19 pa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov osebam in subjektom, katerih ime je navedeno v Prilogi I. Ime tožeče stranke je bilo v vrstici 29 razpredelnice v Prilogi I v zvezi z osebami, na katere se nanaša ta sklep, navedeno z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/367.
8 Tožeča stranka je 26. decembra 2011 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti sklepov 2011/273 in 2011/782 ter Uredbe št. 442/2011, kakor so se izvajali ali bili spremenjeni do datuma vložitve tožbe, v delih, v katerih se ti akti nanjo nanašajo. Ta tožba je bila vnesena v register Splošnega sodišča kot zadeva T‑654/11.
9 Uredba št. 442/2011 je bila nadomeščena z Uredbo Sveta (EU) št. 36/2012 z dne 18. januarja 2012 o omejevalnih ukrepih glede na razmere v Siriji in razveljavitvi Uredbe št. 442/2011 (UL 2012, L 16, str. 1). Ime tožeče stranke je bilo v vrstici 29 razpredelnice v Prilogi II k tej zadnji uredbi navedeno z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/367.
10 S Sklepom Sveta 2012/739/SZVP z dne 29. novembra 2012 o omejevalnih ukrepih proti Siriji in razveljavitvi Sklepa 2011/782/SZVP (UL 2012, L 330, str. 21) so bili zadevni omejevalni ukrepi združeni v en sam pravni instrument. Ime tožeče stranke je bilo v vrstici 28 razpredelnice v Prilogi I k Sklepu 2012/739 navedeno z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/367.
11 Namen Izvedbenega sklepa Sveta 2013/185/SZVP z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Sklepa 2012/739 (UL 2013, L 111, str. 77) je bil posodobiti seznam oseb in subjektov, za katere se uporabljajo omejevalni ukrepi iz Priloge I k Sklepu 2012/739. Ime tožeče stranke je bilo navedeno v vrstici 28 razpredelnice v Prilogi I z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/367.
12 Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 363/2013 z dne 22. aprila 2013 o izvajanju Uredbe št. 36/2012 (UL 2013, L 111, str. 1) je vsebovala enake podatke in razloge, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/367.
13 Svet je 31. maja 2013 sprejel Sklep 2013/255/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Siriji (UL 2013, L 147, str. 14). Ime tožeče stranke je bilo v vrstici 28 razpredelnice v Prilogi I k navedenemu sklepu navedeno z enakimi podatki in razlogi, kot so navedeni v Prilogi k Izvedbenemu sklepu 2011/367.
14 Tožeča stranka je z vlogami za prilagoditev, ki jih je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 22. in 28. junija, 23. in 31. julija 2012 ter 7. januarja in 24. junija 2013, predlagala razglasitev ničnosti med drugim Uredbe št. 36/2012, Sklepa 2012/739, Izvedbenega sklepa 2013/185, Izvedbene uredbe št. 363/2013 in Sklepa 2013/255 v delih, v katerih se ti akti nanašajo nanjo.
15 Splošno sodišče je v sodbi z dne 13. novembra 2014, Kaddour/Svet (T‑654/11, neobjavljena, v nadaljevanju: sodba Kaddour I, EU:T:2014:947), ugodilo tožbenemu razlogu glede očitne napake pri presoji, ki jo je s tem, da je vpisal ime tožeče stranke na sezname oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, storil Svet. V bistvu je menilo, da v dokumentaciji Sveta ni bilo nobenega dokaza za potrditev trditev, da je imela tožeča stranka poslovno razmerje z Maherjem Al-Assadom oziroma da je finančno podpirala sirski režim. Splošno sodišče je zato, ker je delno ugodilo tožbi tožeče stranke, za nične razglasilo Uredbo št. 36/2012, Izvedbeno uredbo št. 363/2013 in Sklep 2013/255 v delih, v katerih so se nanašali nanjo, z učinkom od 23. januarja 2015. Splošno sodišče je tožbo glede drugih aktov, zoper katere je bila naperjena, razglasilo za nedopustno.
16 Svet zoper sodbo z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), ni vložil pritožbe.
Ponovni vpis in ohranitev imena tožeče stranke na seznamih oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi
17 Svet je 26. januarja 2015 sprejel Izvedbeni sklep (SZVP) 2015/117 o izvajanju Sklepa 2013/255 (UL 2015, L 20, str. 85). Istega dne je sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 2015/108 o izvajanju Uredbe št. 36/2012 (UL 2015, L 20, str. 2). S tema aktoma je bilo ime tožeče stranke ponovno vpisano na zadevna seznama.
18 Predvsem je bilo ime tožeče stranke ponovno vpisano v vrstico 28 razpredelnice, ki vsebuje zadevne sezname pod naslovom „A. Osebe“, pri čemer ta ponovni vpis temelji na teh razlogih:
„Pomemben sirski poslovnež, ki je blizu Maherju al Asadu [Maherju Al-Assadu], ključnemu predstavniku sirskega režima. Khalid Quaddur [Khaled Kaddour] podpira sirski režim in ima koristi od njega ter je povezan z osebami, ki podpirajo sirski režim in imajo koristi od njega.“
19 Tožeča stranka je 27. marca 2015 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa 2015/117 in Izvedbene uredbe 2015/108 v delih, v katerih se nanašata nanjo. Ta tožba je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisana kot zadeva T‑155/15.
20 Svet je 12. oktobra 2015 sprejel Sklep (SZVP) 2015/1836 o spremembi Sklepa 2013/255 (UL 2015, L 266, str. 75). Istega dne je sprejel Uredbo (EU) 2015/1828 o spremembi Uredbe št. 36/2012 (UL 2015, L 266, str. 1). Ta akta sta določala takojšnje omejitve glede vstopa ali tranzita na ozemlju držav članic in zamrznitev sredstev „v Siriji delujočih vodilnih poslovnežev“ in „članov družin Assad ali Makhlouf“, razen če je obstajalo „dovolj informacij o tem, da [te osebe] niso ali niso več povezane z režimom“.
21 Svet je z dopisom z dne 18. marca 2016, ki je bil naslovljen na zastopnike tožeče stranke v zadevi T‑155/15, tožečo stranko obvestil, da namerava spremeniti razloge za vpis njenega imena na zadevne sezname, potem ko je ponovno preučil ta vpis. Svet je tožeči stranki določil rok za predložitev morebitnega stališča.
22 Zastopniki tožeče stranke v zadevi T‑155/15 so z dopisom z dne 13. aprila 2016 nasprotovali ohranitvi imena tožeče stranke na zadevnih seznamih.
23 Svet je 27. maja 2016 sprejel Sklep (SZVP) 2016/850 o spremembi Sklepa 2013/255 (UL 2016, L 141, str. 125). Istega dne je sprejel Izvedbeno uredbo (EU) 2016/840 o izvajanju Uredbe št. 36/2012 (UL 2016, L 141, str. 30). Z aktoma (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana akta) se je ime tožeče stranke ohranilo na zadevnih seznamih.
24 Zlasti se je ime tožeče stranke ohranilo v vrstici 28 razpredelnice, ki vsebuje zadevne sezname pod naslovom „A. Osebe“ iz Priloge, s to obrazložitvijo:
„V Siriji delujoč vodilni poslovnež z deleži in/ali dejavnostjo v sektorjih telekomunikacij, nafte in plastike. Je v tesnih poslovnih odnosih z Maherjem al-Asadom. Prek svojih poslovnih dejavnosti ima koristi od sirskega režima in mu zagotavlja podporo. Sodelavec Maherja Al-Assada, tudi prek poslovnih dejavnosti.“
25 Svet je z dopisom z dne 30. maja 2016 zastopnike tožeče stranke v zadevi T‑155/15, o kateri takrat še ni bilo odločeno, obvestil o novih razlogih za utemeljitev vpisa tožeče stranke na zadevne sezname in jim poslal dokumentacijo z dokazi, ki potrjujejo ohranitev tega vpisa.
26 Novi zastopniki tožeče stranke so z dopisom z dne 6. julija 2016 Svet obvestili, da od tedaj naprej zastopajo tožečo stranko, in od Sveta zahtevali, naj odpravi vpis imena tožeče stranke z zadevnih seznamov.
27 Svet je z dopisom z dne 26. julija 2016, naslovljenim na nove zastopnike tožeče stranke, odgovoril na njihov dopis z dne 6. julija 2016 in jim vročil izvod izpodbijanih aktov in dokumentacijo, na kateri temeljijo ti akti.
28 Splošno sodišče je s sodbo z dne 26. oktobra 2016, Kaddour/Svet (T‑155/15, neobjavljena, v nadaljevanju: sodba Kaddour II, EU:T:2016:628), zavrnilo tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila proti Izvedbenemu sklepu 2015/117 in Izvedbeni uredbi št. 2015/108 v delih, v katerih sta se ta akta nanašala nanjo. Menilo je, da je ponovni vpis njenega imena na zadevne sezname utemeljuje dejstvo, da je Svet predložil sklop natančnih in skladnih indicev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je bila tožeča stranka povezana z nekaterimi ključnimi osebami sirskega režima, kot je Maher Al-Assad, v smislu člena 28(1) Sklepa 2013/255 in člena 15(1)(a) Uredbe št. 36/2012.
29 Tožeča stranka ni vložila pritožbe proti sodbi z dne 26. oktobra 2016, Kaddour II (T‑155/15, neobjavljena, EU:T:2016:628).
Postopek in predlogi strank
30 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča to tožbo vložila 19. avgusta 2016.
31 Svet je 28. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil odgovor na tožbo.
32 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijana akta razglasi za nična;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
33 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo v celoti zavrne;
– podredno, če bo Splošno sodišče omejevalne ukrepe, ki so bili sprejeti zoper tožečo stranko, razglasilo za nične, naloži, da se glede tožeče stranke ohranijo učinki Sklepa 2016/850, dokler ne začne učinkovati razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe 2016/840;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
34 Uvodoma je treba navesti, da je bil Sklep 2016/850 sprejet na podlagi člena 29 PEU, ki daje Svetu pristojnost za sprejemanje sklepov, ki opredeljujejo pristop Unije do posamezne geografske ali vsebinske zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2013, Anbouba/Svet, T‑592/11, neobjavljena, EU:T:2013:427, točka 41).
35 Svet je tudi na podlagi člena 29 PEU sprejel Sklep 2015/1836, v skladu s katerim je biti v Siriji delujoč vodilni poslovnež pravno merilo, ki dopušča uporabo omejevalnih ukrepov.
36 V uvodni izjavi 6 Sklepa 2015/1836 je navedeno:
„Svet ocenjuje, da lahko ob strogem nadzoru sirskega režima nad gospodarstvom ožji krog v Siriji delujočih vodilnih poslovnežev ohranja svoj položaj le zato, ker je tesno povezan z režimom, uživa njegovo podporo in ima nanj tudi določen vpliv. Svet meni, da bi moral z omejevalnimi ukrepi uvesti omejitev vstopa in zamrzniti vsa sredstva in gospodarske vire, ki pripadajo, so v lasti, posesti ali pod nadzorom teh v Siriji delujočih vodilnih poslovnežev, ki jih je določil Svet in so na seznamu v Prilogi I, da bi jim tako preprečili zagotavljanje materialne ali finančne podpore režimu, prek vpliva, ki ga imajo, pa tudi povečali pritisk na sam režim, da bi spremenil svojo politiko zatiranja.“
37 Prav tako člena 27 in 28(2) Sklepa 2013/255, kakor sta bila spremenjena s Sklepom 2015/1836, določata omejitve glede vstopa na ozemlje držav članic ali tranzita prek njega in zamrznitev sredstev „v Siriji delujočih vodilnih poslovnežev“. Poleg tega člena 27 in 28(3) istega sklepa določata, da se te osebe „ne vključijo ali ohranijo na seznamu oseb in subjektov v Prilogi I, če obstaja dovolj informacij o tem, da niso ali niso več povezane z režimom ali nimajo vpliva nanj ali ne pomenijo realne nevarnosti za izognitev“.
38 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja pet tožbenih razlogov. Prvi se nanaša na zlorabo pooblastil in kršitve načel dobrega upravljanja, pravnomočnosti in pravne varnosti ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 266 PDEU. Tretji tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev temeljnih pravic glede spoštovanja ugleda in pravice do mirnega uživanja premoženja ter na kršitev načela sorazmernosti. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije.
Prvi tožbeni razlog: zloraba pooblastil in kršitve načel dobrega upravljanja, pravnomočnosti in pravne varnosti ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva
39 Prvi tožbeni razlog se deli na tri dele. Prvič, tožeča stranka trdi, da je Svet s tem, da je glede nje ohranil sporne ukrepe, zlorabil pooblastila. Drugič, trdi, da je Svet kršil načelo dobrega upravljanja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker do tega dne ni odstranil njenega imena s seznama. Tretjič, trdi, da je Svet kršil njeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva in načelo pravnomočnosti, ker je ponovno vpisal njeno ime na te sezname, čeprav je Splošno sodišče razglasilo ničnost prvotnega vpisa tega imena na te sezname.
Prvi del: zloraba pooblastil
40 Tožeča stranka trdi, da je Svet s tem, da je vpisal njeno ime na zadevne sezname, „očitno zlorabil svoja pooblastila“ in tako ni upošteval sodbe z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947). Meni, da bi moral Svet zoper to sodbo vložiti pritožbo, ne pa ponovno vpisati njenega imena na te sezname na podlagi razlogov, ki so bili v bistvenem enaki tistim, za katere je Splošno sodišče ugotovilo, da so neutemeljeni. Poleg tega trdi, da je Svet vpis tega imena na seznamih ohranil na podlagi meril povezovanja in podpore sirskemu režimu, ki ju je Splošno sodišče že razglasilo za nični. Poleg tega trdi, da so se nove trditve Sveta nanašale tudi na dejstva, dokaze in okoliščine, za katere je Splošno sodišče odločilo, da so nezadostni, in s katerimi je Svet razpolagal že v času prvotnega vpisa njenega imena na te sezname.
41 Svet trditve tožeče stranke izpodbija.
42 V skladu s sodno prakso je o aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, mogoče govoriti le takrat, kadar je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih indicev mogoče sklepati, da je bil sprejet izključno ali vsaj odločilno za izpolnjevanje drugih ciljev, kot so navedeni v njem, ali v izognitev postopku, ki je posebej določen s Pogodbo za obravnavanje okoliščin obravnavanega primera (glej sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 50 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi lahko dokazala, da je imel Svet s tem, da je sprejel izpodbijana akta in zamrznil sredstva oseb, ki imajo koristi od sirskega režima in ga podpirajo, v skladu s postopkom, ki je v ta namen določen s Pogodbo DEU in z Uredbo št. 36/2012, drugačen namen, kot je končanje nasilnega zatiranja civilnega prebivalstva v Siriji, ki ga izvaja navedeni režim.
43 Na prvem mestu je treba trditev tožeče stranke, da je Svet s tem, da je skoraj pet let ohranil sporne ukrepe glede nje, čeprav je bil prvotni vpis njenega imena na zadevne sezname razglašen za ničen s sodbo z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), očitno zlorabil pooblastila, je treba zavrniti. Iz točke 93 te sodbe namreč izhaja, da ima Svet v okviru ponovnega odločanja možnost, da na podlagi pravno zadostno dokazanih razlogov ponovno vpiše ime tožeče stranke na zadevne sezname.
44 Dalje, spomniti je treba, da člen 32(1) in (3) Uredbe št. 36/2012, določa, da če Svet odloči, da bodo za fizično ali pravno osebo, subjekt ali organ veljali zadevni omejevalni ukrepi, ustrezno spremeni Prilogo II ali Prilogo IIa k navedeni uredbi, in da če so predloženi novi tehtni dokazi, Svet preuči svoj sklep in o tem ustrezno obvesti zadevno fizično osebo. Poleg tega bo moral sezname iz teh prilog pregledovati v rednih časovnih presledkih in vsaj vsakih 12 mesecev v skladu z odstavkom 4 tega člena uredbe. Iz zgoraj navedenega izhaja, da mora Svet zadevne sezname pregledovati in lahko, če so predloženi novi tehtni dokazi, kot je bilo to v obravnavanem primeru, spremeni razloge ali ponovno vpiše ime tožeče stranke na te sezname. Ker sta torej izpodbijana akta nastala na podlagi pregledovanja, ki ga mora Svet izvesti glede ukrepov, ki so bili sprejeti v zvezi s tožečo stranko, je Svet ravnal v skladu s svojimi pooblastili.
45 Na drugem mestu je treba trditev tožeče stranke, da je obrazložitev Sveta, s katero je utemeljil vpis njenega imena na zadevne sezname, skoraj enaka kot tista, ki je bila podlaga za akte, ki so bili razglašeni za nične s sodbo z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), zavrniti kot neutemeljeno. Kot namreč izhaja iz točke 64 sodbe z dne 26. oktobra 2016, Kaddour II (T‑155/15, neobjavljena, EU:T:2016:628), lahko sklep o ponovnem vpisu imena na te sezname, ki je bil sprejet na podlagi enakih razlogov, kot so razlogi za prvi vpis tega imena, zadostuje za utemeljitev tega ponovnega vpisa, če dokazi, ki jih je predložil Svet, pravno zadostno utemeljujejo te razloge.
46 Poleg tega je treba navesti, da je, drugače kot trdi tožeča stranka, obrazložitev, ki izhaja iz izpodbijanih aktov, očitno drugačna kot obrazložitev, ki jo je podal Svet v aktih, ki so bili razglašeni za nične s sodbo z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947). Ime tožeče stranke je bilo namreč prvotno vpisano na sezname, ki so bili priloženi k Sklepu 2011/273 in Uredbi št. 442/2011, ker je sodeloval z Maherjem Al-Assadom in ker je finančno podpiral sirski režim (merilo finančne pomoči). Nasprotno pa ohranitev imena tožeče stranke na zadevnih seznamih temelji na eni strani na njenem pogoju vodilnega poslovneža (merilo v Siriji delujočega vodilnega poslovneža) in na drugi strani na tesnih poslovnih odnosih, ki jih ima z Maherjem Al-Assadom (merilo povezanosti z režimom). Iz tega izhaja, da ima zaradi svojih poslovnih dejavnosti glede na izpodbijana akta korist od tega režima in ga podpira (merilo povezanosti in koristi od sirskega režima).
47 Na tretjem mestu je treba glede trditev tožeče stranke, da nove trditve Sveta temeljijo na dejstvih, dokazih ali okoliščinah, ki jih je Splošno sodišče v sodbi z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), razglasilo za nezadostne, ugotoviti, da se to vprašanje nanaša na utemeljenost razlogov, ki so bili izkazani glede tožeče stranke. Te trditve je treba torej zavrniti kot brezpredmetne v delu, v katerem se nanašajo na ta tožbeni razlog.
48 Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: kršitev načela dobrega upravljanja
49 Tožeča stranka trdi, da je Svet s tem, da je vpisal in ohranil njeno ime na zadevnih seznamih, kršil načelo dobrega upravljanja, ki ga določa člen 41 Listine o temeljnih pravicah. Meni, da je bil njen primer obravnavan pristransko in nepravično in da ni bil obravnavan v razumnem roku. V zvezi s tem v bistvu trdi, da je bilo njeno ime vpisano na zadevne sezname pet let in več ter da je Svet s tem, da v prvotnem vpisu ni navedel vseh svojih trditev, podaljšal trajanje obravnavanja tega vpisa in s tem kršil pravico, da se njene zadeve obravnavajo v razumnem roku, in obveznost dobrega upravljanja.
50 Svet trditve tožeče stranke izpodbija.
51 Uvodoma je treba spomniti, da člen 41 Listine o temeljnih pravicah določa:
„1. Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.
2. Ta pravica vključuje predvsem:
(a) pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene;
(b) pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti;
(c) obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži.
[…].“
52 Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora Svet pri sprejemanju omejevalnih ukrepov spoštovati navedeno načelo dobrega upravljanja, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso povezano z obveznostjo pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike obravnavanega primera (glej sodbo z dne 30. junija 2016, Al Matri/Svet, T‑545/13, neobjavljena, EU:T:2016:376, točka 58 in navedena sodna praksa).
53 V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, da tožeča stranka s svojimi trditvami izpodbija le dejstvo, da je njeno ime še vedno vpisano na zadevne sezname, ne izpodbija pa dejstva, da je bila zaslišana, preden so bili glede nje sprejeti ti ukrepi, dejstva, da je imela dostop do svojega upravnega spisa, niti dejstva, da sta bila sporna akta dovolj utemeljena na podlagi člena 41(2) Listine o temeljnih pravicah.
54 Najprej, glede trditve tožeče stranke, da je Svet s tem, da je njeno ime ponovno vpisal in ga ohranil na zadevnih seznamih, kršil načelo dobrega upravljanja, iz točk 43 in 44 zgoraj izhaja, da je Svet lahko, potem ko je te sezname pregledal, utemeljeno ponovno vpisal in ohranil ime tožeče stranke na teh seznamih. To trditev je treba zato zavrniti.
55 Dalje, glede trditev tožeče stranke v zvezi s tem, da Svet njenega primera ni obravnaval nepristransko in pravično ter v razumnem roku, je treba navesti, da le na podlagi dejstva, ki ga je navedla tožeča stranka, da njeno ime ostaja daljše obdobje na zadevnih seznamih, samo po sebi ni mogoče šteti, da je Svet, ko je sprejel izpodbijana akta, njen primer obravnaval pristransko, nepravično oziroma v nerazumnem roku. Poleg tega je treba spomniti, da sta bila izpodbijana akta sprejeta na podlagi člena 29 PEU, ki določa, da je Svet pristojen za sprejemanje sklepov, ki opredeljujejo pristop Unije do posamezne geografske ali vsebinske zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2013, Anbouba/Svet, T‑592/11, neobjavljena, EU:T:2013:427, točka 41). Zgolj dejstvo, da je ime tožeče stranke na zadevnih seznamih, še ne more zadostovati za to, da se podvomi o nepristranskosti Sveta.
56 Vsekakor je treba ugotoviti, da tožeča stranka v utemeljitev svojih trditev ni predložila nobenega posebnega dokaza, zato jih je treba zavrniti.
57 Nazadnje je treba glede trditve tožeče stranke, da Svet svoje odločitve glede ponovnega vpisa njenega imena na zadevne sezname ni mogel utemeljiti z razlogi, ki bi jih lahko uporabil pri prvotnem vpisu tega imena na te sezname, navesti, da glede na razloge, iz katerih je bil s sodbo z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), sklep o prvem vpisu tega imena na te sezname razglašen za ničen, Sveta nič ni oviralo, da ponovno vpiše to ime iz enakih razlogov, če je bil ta ponovni vpis utemeljen na drugačnih dokazih, kot so tisti, za katere je Splošno sodišče odločilo, da ne zadostujejo za utemeljitev uporabe spornih ukrepov za tožečo stranko. Te trditve je treba torej zavrniti.
58 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Tretji del: kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter načel pravnomočnosti in pravne varnosti
59 Tožeča stranka na eni strani trdi, da je Svet kršil njeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ker je ponovno vpisal njeno ime na zadevne sezname, potem ko je Splošno sodišče razglasilo ničnost prvotnega vpisa tega imena na te sezname. Meni, da je ta ponovni vpis tožbi v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), odvzel „vsako praktično vrednost“.
60 Tožeča stranka na drugi strani trdi, da je Svet s tem, da je ponovno vpisal njeno ime na zadevne sezname, potem ko je Splošno sodišče prvotni vpis njenega imena na te sezname razglasilo za ničen, kršil načeli pravnomočnosti in pravne varnosti.
61 Svet izpodbija trditve tožeče stranke.
62 Na prvem mestu je treba spomniti, da je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz ustavnih tradicij, ki so skupne državam članicam, in je izraženo v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP) in v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (sodba z dne 21. marca 2012, Fulmen/Svet, T‑439/10 in T‑440/10, EU:T:2012:142, točka 87).
63 Najprej je treba navesti, da so bile trditve tožeče stranke glede dejstva, da je Svet ponovno vpisal njeno ime na zadevne sezname po razglasitvi ničnosti prvotnega vpisa njenega imena, zavrnjene že v točkah 43 in 44 zgoraj.
64 Dalje, glede trditve tožeče stranke, da je bila tožbi v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), odvzeta „vsaka praktična vrednost“, je treba šteti, da sklep o ponovnem vpisu in o ohranitvi imena tožeče stranke na zadevnih seznamih ne ogroža učinkovitosti tožbe, na podlagi katere je bila izdana ta sodba. Posledica te sodbe je bila namreč, da se to ime odstrani s teh seznamov z učinkom ex tunc. Vendar pa, kot izhaja iz točke 93 te sodbe, je imel Svet v okviru nove preučitve možnost, da to ime ponovno vpiše na te sezname na podlagi pravno zadostno dokazanih razlogov.
65 Nazadnje je treba ugotoviti, da je tožeča stranka uresničila svojo pravico do vložitve te tožbe proti izpodbijanima aktoma pri sodišču Unije na podlagi člena 275, drugi odstavek, PDEU v povezavi s členom 263, četrti in šesti odstavek, PDEU. Tožeča stranka torej ne more trditi, da je bila kršena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.
66 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba trditve tožeče stranke v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva zavrniti.
67 Na drugem mestu je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso postanejo sodbe o razglasitvi ničnosti, ki jih razglasijo sodišča Unije, ko ni več mogoče vložiti pravnih sredstev, absolutno pravnomočne. Pravnomočnost ne velja le za izrek ničnostne sodbe, ampak tudi za obrazložitev, ki je pripeljala do izreka in je nujna podlaga zanj, tako da je nujna za določitev točnega pomena tega, kar je bilo razsojeno v izreku (sodba z dne 3. oktobra 2000, Industrie des poudres sphériques/Svet, C‑458/98 P, EU:C:2000:531, točka 81; v tem smislu glej tudi sodbo z dne 1. julija 2009, ThyssenKrupp Stainless/Komisija, T‑24/07, EU:T:2009:236, točki 113 in 140). Ko po ničnostni sodbi avtor akta, ki je bil razglašen za ničen, sprejme nov akt, mora pri tem upoštevati ne le izrek sodbe ampak tudi obrazložitev, ki je nujna podlaga tega izreka, ter tako poskrbi za to, da novi akt nima enakih nepravilnosti, kot so bile ugotovljene v ničnostni sodbi (glej v tem smislu sodbi z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑471/11, EU:T:2014:739, točka 56, in z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točki 29 in 30 ter navedena sodna praksa).
68 Pravnomočnost sodbe pa se nanaša samo na dejanska in pravna vprašanja, ki so bila resnično ali nujno obravnavana v njej (sodba z dne 19. februarja 1991, Italija/Komisija, C‑281/89, EU:C:1991:59, točka 14). Člen 266 PDEU zato institucijo, katere akt je bil razglašen za ničen, zavezuje samo v obsegu, v katerem je treba zagotoviti izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti. Poleg tega avtor akta lahko v novi odločbi navaja druge razloge, kot so bili tisti, na katerih je utemeljil svojo prvo odločbo (glej v tem smislu sodbo z dne 6. marca 2003, Interporc/Komisija, C‑41/00 P, EU:C:2003:125, točke od 30 do 32).
69 V obravnavanem primeru tožeča stranka trdi, da je Svet s tem, da je njeno ime ponovno vpisal na zadevne sezname, čeprav je Splošno sodišče prvotni vpis tega imena na zadevne sezname razglasilo za ničen, kršil načeli pravnomočnosti in pravne varnosti. Treba pa je spomniti, da dejstvo, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), odločilo, da Svet pravno ni dovolj dokazal meril, na podlagi katerih je bil sprejet ta prvotni vpis, ne vpliva na veljavnost kasnejših sklepov o ponovnem vpisu in ohranitvi tega imena na teh seznamih, ki temeljijo na drugačnih merilih in dokazih. Drugače kot trdi tožeča stranka, Svet namreč kot utemeljitev teh zadnjih sklepov v izpodbijanih aktih navaja drugo podlago, in sicer, da gre za v Siriji delujočega vodilnega poslovneža, ki je povezan s sirskim režimom.
70 Poleg tega je treba glede kršitve načela pravne varnosti, ki jo zatrjuje tožeča stranka, spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da to načelo zahteva, da mora biti zakonodaja Unije jasna in da mora biti njena uporaba predvidljiva za pravne subjekte, na katere se nanaša (glej sodbi z dne 22. junija 2006, Belgija in Forum 187/Komisija, C‑182/03 in C‑217/03, EU:C:2006:416, točka 69, in z dne 14. oktobra 2010, Nuova Agricast in Cofra/Komisija, C‑67/09 P, EU:C:2010:607, točka 77).
71 V obravnavanem primeru je treba ponovno spomniti, da je Svet lahko po sodbi z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), sklenil, da ponovno vpiše ime tožeče stranke na zadevne sezname. Svet namreč lahko v skladu s členom 266 PDEU pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v ničnostni sodbi, odpravi tako, da po novi preučitvi sprejme nov sklep o vpisu na podlagi pravno zadostno dokazanih razlogov. Poleg tega je Splošno sodišče ohranilo učinke sklepa in uredbe, s katerima je bilo ime tožeče stranke prvotno vpisano na te sezname do poteka pritožbenega roka, da se Svetu omogoči, da pravočasno odpravi pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v zadevni sodbi in da se prepreči ogrožanje učinkovitosti ukrepov o zamrznitvi sredstev, ki se jih lahko v prihodnosti sprejme glede tožeče stranke (sodba z dne 13. novembra 2014, Kaddour I, T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947, točki 92 in 93).
72 Čeprav Svet ni vložil pritožbe zoper sodbo z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), in ni izkoristil možnosti, ki jo ponuja Splošno sodišče, da ponovno vpiše ime tožeče stranke na zadevne sezname v pritožbenem roku, ki je potekel 23. januarja 2015, te okoliščine pri tožeči stranki niso mogle vzbuditi upanja, da njeno ime ne bo ponovno vpisano na te sezname. Na eni strani namreč dejstva, da zoper to sodbo ni bila vložena pritožba, nikakor ni mogoče razlagati tako, da se je Svet odpovedal ponovnemu vpisu imena tožeče stranke na te sezname, ker je Splošno sodišče izrecno navedlo, da mora Svet sprejeti ukrepe za izvršitev te sodbe, ki so lahko v obliki ponovnega vpisa na podlagi pravno zadostno dokazanih razlogov. Na drugi strani je z ohranitvijo učinkov prvega vpisa do poteka pritožbenega roka želelo le preprečiti, da tožeča stranka prenese svoja sredstva iz Unije, preden Svet odpravi pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v tej sodbi. Vendar pa Svetu ni bila naložena obveznost, da ponovno vpiše ime tožeče stranke v tem roku, ki se lahko v nekaterih okoliščinah izkaže za prekratkega, da bi Svet lahko pregledal in popravil te pomanjkljivosti, zlasti če to – kakor v obravnavanem primeru – zahteva zbiranje dodatnih dokazov.
73 V teh okoliščinah Svetu ni mogoče očitati, da je kršil načeli pravnomočnosti in pravne varnosti.
74 Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti tretji del prvega tožbenega razloga in prvi tožbeni razlog v celoti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 266 PDEU
75 Tožeča stranka trdi, da bi moral Svet na podlagi člena 266 PDEU popraviti napake, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče v sodbi z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), ali odstraniti njeno ime z zadevnih seznamov. Meni, da pa je Svet s tem, da je njeno ime ponovno vpisal na te sezname na podlagi istih pravnih meril, razlogov in dokazov, kot so bili uporabljeni za prvotni vpis tega imena na te sezname, obšel to sodbo. Trdi, da Svet ni sprejel potrebnih ukrepov za odpravo pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče glede zadevnega prvotnega vpisa na podlagi člena 266 PDEU.
76 Svet trditve tožeče stranke izpodbija.
77 Institucija, ki je avtor akta, ki je razglašen za ničen, mora na podlagi člena 266 PDEU sprejeti ukrepe za izvršitev ničnostne sodbe.
78 Po delni razglasitvi ničnosti Uredbe št. 36/2012, Izvedbene uredbe št. 363/2013 in Sklepa 2013/255 je moral Svet na podlagi člena 266 PDEU ponovno preučiti dejansko stanje, da bi ugotovil, ali je treba zadevno ime ponovno vpisati na zadevne sezname na podlagi novih pravno zadostno dokazanih razlogov (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2015, Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, T‑95/14, EU:T:2015:433, točka 63 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).
79 Najprej je treba spomniti, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), menilo, da Svet ni dokazal, da je bila tožeča stranka poslovno povezana z Maherjem Al-Assadom niti da je finančno podpirala sirski režim, in je zato Uredbo št. 36/2012, Izvedbeno uredbo št. 363/2013 in Sklep 2013/255 v delih, v katerih se nanašajo na tožečo stranko, razglasilo za nične z učinkom od 23. januarja 2015.
80 Dalje, treba je šteti, da drugi tožbeni razlog temelji na napačni razlagi člena 266 PDEU. Treba je namreč navesti, da je, prvič, izbris imena tožeče stranke z zadevnih seznamov posledica ničnostne sodbe, na podlagi katere se akti, ki so bili razglašeni za nične, iz pravnega reda Unije izločijo ex tunc. Drugič, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 78 zgoraj, ta člen ne nasprotuje možnosti, da Svet ponovno vpiše ime tožeče stranke na te sezname na podlagi drugačnih razlogov, kot so bili tisti, na podlagi katerih je bilo to ime prvotno vpisano na iste sezname.
81 Tako je po sodbi z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), Svet lahko veljavno odločil, da ponovno vpiše ime tožeče stranke na zadevne sezname, kot izhaja iz točk 72 in 73 zgoraj. V zvezi s tem je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točki 93 te sodbe odločilo, da Svet lahko s tem, da glede tožeče stranke sprejme nove omejevalne ukrepe, odpravi kršitve, ki so bile ugotovljene v ničnostni sodbi. Poleg tega je Splošno sodišče ohranilo učinke prvotnega vpisa tega imena na zadevne sezname do poteka pritožbenega roka, da bi lahko Svet pravočasno odpravil pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v tej sodbi, in da bi se preprečilo ogrožanje učinkovitosti ukrepov zamrznitve sredstev, ki bi lahko bili v prihodnje sprejeti glede tožeče stranke.
82 V izpodbijanih aktih, ki ohranjajo ime tožeče stranke na zadevnih seznamih, pa je Svet uporabil drugačna merila in je svojo odločitev tudi utemeljil na drugačnih razlogih. In sicer, prvič, predstavitev razlogov za odločitev o ohranitvi temelji na merilu povezanosti, koristi in podpiranja sirskega režima na podlagi člena 28(1) Sklepa 2013/255 in člena 15(1) Uredbe št. 36/2012 ter na podlagi merila v Siriji delujočega vodilnega poslovneža iz člena 27(2), člena 28(2)(a) Sklepa 2013/255 in člena 15(1)(a) Uredbe št. 36/2012. Drugič, nad razlogi, ki so podlaga sklepa o ohranitvi, in sicer „[v] Siriji delujoč vodilni poslovnež z deleži in/ali dejavnostjo v sektorjih telekomunikacij, nafte in plastike. Je v tesnih poslovnih odnosih z Maherjem al-Asadom“, ki niso v Uredbi št. 36/2012, Izvedbeni uredbi št. 363/2013 in Sklepu 2013/255, v delu, v katerem so se nanjo nanašali, z učinkom od 23. januarja 2015, torej Splošno sodišče v sodbi z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), ni opravilo nadzora.
83 Vsekakor je treba spomniti, da ima Svet, kot izhaja iz točke 93 sodbe z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), pri novi preučitvi možnost, da ime tožeče stranke ponovno vpiše na zadevne sezname na podlagi razlogov, ki so pravno zadostno utemeljeni. Odločitev o ohranitvi imena tožeče stranke na teh seznamih, ki je bila sprejeta na podlagi enakih razlogov, kot so se upoštevali pri prvem vpisu, lahko torej zadošča za utemeljitev navedenega vpisa, če so navedeni razlogi pravno zadostno utemeljeni z dokazi, ki jih je predložil Svet.
84 Glede trditve tožeče stranke, da nove trditve Sveta temeljijo na dejanskem stanju, dokazih ali okoliščinah, za katere je Splošno sodišče v sodbi z dne 13. novembra 2014, Kaddour I (T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947), odločilo, da so nezadostni, je treba ugotoviti, da se to vprašanje nanaša na utemeljenost razlogov, ki so bili predloženi glede tožeče stranke, in posledično na materialno zakonitost spornega akta. To trditev je treba torej kot brezpredmetno zavrniti v delu, v katerem se nanaša na drugi tožbeni razlog.
85 Drugi tožbeni razlog je treba zato zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji
86 Tožeča stranka najprej trdi, da je Svet ohranil vpis njenega imena na zadevne sezname s tem, da je svojo odločitev utemeljil na enakih trditvah, kot so tiste, na katerih je temeljil prvotni vpis njenega imena na te sezname, in sicer finančna pomoč, ki naj bi jo zagotovil sirskemu režimu (glej točko 5 zgoraj). Dalje, trdi, da Svet ni predložil dokazov za utemeljenost razlogov za ohranitev tega vpisa. Nazadnje nasprotuje tudi temu, da je sedaj vodilni poslovnež v Siriji.
87 Svet trditve tožeče stranke izpodbija.
88 V skladu s sodno prakso se z učinkovitostjo sodnega nadzora, ki jo zagotavlja člen 47 Listine o temeljnih pravicah, zahteva zlasti, da se sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti razlogov, na katerih temelji odločitev o vpisu ali ohranitvi imena neke osebe na seznamih oseb, na katere se sankcije nanašajo, prepriča, da ta odločba temelji na dovolj trdni dejanski osnovi. To vključuje preverjanje dejstev, ki so navedena v obrazložitvenem memorandumu, na katerem temelji navedeni sklep, tako da sodni nadzor ni omejen na presojo abstraktne verjetnosti navedenih razlogov, temveč se nanaša na vprašanje, ali so ti razlogi, oziroma vsaj eden od njih, za katerega se šteje, da je zadosten za utemeljitev te odločbe, utemeljeni (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 119).
89 Pristojni organ Unije je tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov. Razlogi, ki so bili navedeni zoper zadevno osebo, morajo biti utemeljeni z informacijami ali dokazi, ki jih predloži zadevni organ. Če na podlagi teh dokazov ni mogoče ugotoviti utemeljenosti razloga, ga sodišče Unije umakne kot podlago za zadevni sklep o vpisu ali ohranitvi vpisa (sodba z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točke od 121 do 123).
90 V skladu s sodno prakso Sodišča je treba presojo utemeljenosti razlogov za vpis opraviti tako, da se dokazi ne preučijo ločeno, temveč znotraj okvira, v katerega spadajo (sodbi z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑630/13 P, EU:C:2015:247, točka 51, in z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑605/13 P, EU:C:2015:248, točka 50).
91 Poleg tega Svet ob upoštevanju razmer v Siriji izpolni dokazno breme, ki ga nosi, če sodišču Unije predloži vrsto dovolj konkretnih, natančnih in skladnih indicev, ki omogočajo, da se dokaže obstoj zadostne povezave med osebo, za katero velja ukrep zamrznitve njenih sredstev, in režimom, ki se mu nasprotuje (sodba z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet, C‑630/13 P, EU:C:2015:247, točka 53).
92 V tem primeru je treba spomniti, da vpis imena tožeče stranke na zadevne sezname temelji na dveh različnih razlogih, in sicer, prvič, na njenem statusu vodilnega poslovneža (merilo v Siriji delujočega vodilnega poslovneža) in, drugič, na tesnih poslovnih odnosih z Maherjem Al-Assadom (merilo povezanosti z režimom). Iz tega izhaja, da ima tožeča stranka zaradi svojih poslovnih dejavnosti v skladu z izpodbijanima aktoma korist od sirskega režima in ga podpira (merili povezanosti in koristi od režima).
93 Poleg tega je treba ugotoviti, kot je bilo navedeno v točkah 35 in 36 zgoraj, da je biti v Siriji delujoč vplivni poslovnež v skladu s členoma 27(2) in 28(2) Sklepa 2013/255, kakor je bil nazadnje spremenjen s Sklepom 2015/1836, eno od pravnih meril za uporabo omejevalnih ukrepov in posledično za vpis imena tožeče stranke na zadevne sezname.
94 V skladu s členoma 27(3) in 28(3) Sklepa 2013/255, kakor se uporablja v tem primeru, imena v Siriji delujočih vodilnih poslovnežev niso vpisana oziroma se ne ohranijo na njem, če obstaja dovolj informacij o tem, da niso ali niso več povezani z režimom ali nimajo vpliva nanj ali ne pomenijo realne nevarnosti za izognitev.
95 Tožeča stranka na prvem mestu trdi, da je Svet s tem, da ga je utemeljil na istih razlogih, kot so tisti, ki utemeljujejo prvotni vpis tega imena na zadevne sezname, in sicer njeno partnerstvo z Maherjem Al-Assadom in njena finančna pomoč sirskemu režimu, napačno ohranil vpis njenega imena na zadevnih seznamih.
96 V tem primeru je treba navesti, kot izhaja iz točk 82 in 83 zgoraj, da razlogi za ohranitev imena tožeče stranke na zadevnih seznamih niso enaki kot razlogi za prvotni vpis tega imena na te sezname. Razlogi „[v] Siriji delujoč vodilni poslovnež z deleži in/ali dejavnostjo v sektorjih telekomunikacij, nafte in plastike. Je v tesnih poslovnih odnosih z Maherjem al-Asadom“ so namreč drugačni kot tisti, na katerih temelji ta prvotni vpis. Tako se niso spremenila le merila za vpis na te sezname, ampak tudi razlogi, ki jih je glede nje upošteval Svet, med tem prvotnim vpisom na eni strani ter ponovnim vpisom imena tožeče stranke na zadevne sezname in ohranitvijo tega imena na njih na drugi.
97 Vsekakor je treba spomniti, da sklep o ohranitvi imena tožeče stranke na zadevnem seznamu, ki je bil sprejet na podlagi enakih razlogov, kot so tisti, ki so bili upoštevani pri prvem vpisu, lahko zadostuje za utemeljitev tega vpisa, če dokazi, ki jih je predložil Svet, pravno zadostno utemeljujejo te razloge (glej po analogiji sodbo z dne 13. novembra 2014, Kaddour I, T‑654/11, neobjavljena, EU:T:2014:947, točka 93).
98 Trditev tožeče stranke, da je Svet s tem, da je to ohranitev utemeljil na enakih razlogih, kot so tisti, ki so utemeljevali prvotni vpis tega imena na zadevne sezname, napačno ohranil vpis njenega imena na zadevnih seznamih, je treba torej zavrniti.
99 Tožeča stranka na drugem mestu trdi, da Svet ni predložil novih dokazov ali dokazov, ki bi utemeljevali razloge za vpis njenega imena na zadevne sezname, med drugim njeno povezanost z Maherjem Al-Assadom in njeno podporo sirskemu režimu.
100 Uvodoma je treba spomniti, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 26. oktobra 2016, Kaddour II (T‑155/15, neobjavljena, EU:T:2016:628), menilo, da je bil ponovni vpis imena tožeče stranke na zadevne sezname utemeljen, ker je Svet predložil sklop natančnih in skladnih indicev, ki kažejo na to, da je tožeča stranka ohranila vezi z nekaterimi ključnimi osebami sirskega režima, kot je Maher Al-Assad.
101 Poleg tega je v obravnavanem primeru treba navesti, da je Svet zastopnikom tožeče stranke v utemeljitev ohranitve njenega imena na zadevnih seznamih predložil dokument COREU z dne 20. maja 2016, ki se nanaša na referenčno oznako SZVP/0049/16 – ST 9478/16, in dokumente, ki se nanašajo na referenčne oznake od 430/16 do 435/16 RELEX. Gre za več dokumentov, ki vsebujejo javno dostopne informacije in ki so po mnenju Sveta namenjeni pojasnjevanju splošnih in osebnih okoliščin v zvezi s tožečo stranko. Predvsem dokument COREU z dne 20. maja 2016 vsebuje razlago novih razlogov, upoštevanih zoper tožečo stranko, in informacije, predložene v utemeljitev te obrazložitve. Te informacije so med drugim povezave do spletnih mest Washington Institute, Jamestown Foundation, WorldCrunch,The New York Sun, Lebanon Wire, Middle East Transparent, Recherches sur le terrorisme, Shabab Kurd, Ya Libnan in Syrian Democratic Union Organization, ki objavljajo članke v zvezi s tožečo stranko. Dokumenti, ki se nanašajo na referenčne oznake od 430/16 do 435/16 RELEX, vsebujejo nove časopisne članke, ki so navedeni v dokumentu COREU z dne 20. maja 2016 in objavljeni na spletnih mestih Shabab Kurd, Ya Libnan, Writtingcompany, WorldCrunch in Syrian Democratic Union Organization, ter poročilo o kreditni sposobnosti družbe za prevoz avtomobilov in kombijev, ki ga je decembra 2015 izdelala družba Orbis.
102 Treba pa je navesti, da zadevni dokumenti v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, dajejo na voljo različne informacije iz odprtih in javnih virov, ki so raznovrstni in se razlikujejo od tistih, ki jih je Splošno sodišče obravnavalo v sodbi z dne 26. oktobra 2016, Kaddour II (T‑155/15, neobjavljena, EU:T:2016:628), kot sklop indicev, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti ponovni vpis imena tožeče stranke na zadevne sezname. Edina podobnost med temi dokumenti in dokumentacijo, ki jo je predložil Svet v utemeljitev tega ponovnega vpisa, je, da iz teh informacij izhaja, da je tožeča stranka del jedra vodilnega gospodarskega razreda v Siriji, ker upravlja zadeve Maherja Al-Assada, in da ni mogoče zanikati njenih vezi s sirskim režimom, saj zaradi svojih poslovnih in poklicnih dejavnost odločilno vpliva na prvi krog voditeljev tega režima.
103 Predvsem je treba ugotoviti, da:
– prvič, dokument z referenčno oznako 433/16 RELEX, in sicer članek, ki je bil objavljen 27. marca 2005 na blogu Writtingcompany, glede stečaja libanonske banke, tožečo stranko opredeljuje kot „pristojnega za vodenje poslov (officer manager) podpolkovnika Maherja Al-Assada“. Tudi dokument, ki se nanaša na referenčno oznako 431/16 RELEX, in sicer članek, ki je bil objavljen 9. februarja 2013 na spletnem mestu Ya Libnan, vsebuje trditev, da je „[o]seba, ki vodi posle Maherja, Khaled Kaddour, brezplačno prenesla stanovanje v B[ejrutu], vredno 2,5 milijona dolarjev, pod nadzor Maherja“;
– dalje, dokument z referenčno oznako 432/16 RELEX, in sicer članek, ki je bil objavljen 26. novembra 2015 na spletnem mestu WorldCrunch, vsebuje trditve, da „[v] sirsko oligarhijo spada tudi Maher [A]l-Assad, predsednikov brat, in njegovi služabniki Mohamad Hamcho, Samer Debs in Khaled Kaddour“ in da „v zameno za finančni prispevek države, ti poslovneži prenesejo del svojega dobička“;
– dalje, dokument z referenčno oznako 430/16 RELEX, in sicer članek, ki je bil objavljen 27. marca 2012 na spletnem mestu Shababa Kurda, se nanaša na seznam članov „zasebne gospodarske skupine Maherja Al-Assada“, ki tožečo stranko opisuje kot „[d]esno roko Maherja Al-Assada“. V tem članku je navedeno tudi, da ima tožeča stranka „[t]ovarno plastike in podjetja, specializiranega za zunanja javna naročila za vojsko“;
– poleg tega dokument z referenčno oznako 434/16 RELEX, in sicer članek, ki je bil objavljen 3. junija 2015 na spletnem mestu Syrian Democratic Union Organization, naslovljen „Nova sirska mafija Maherja Al-Assada“, vsebuje informacijo, da „korupcija Maherja Al-Assada zunaj Sirije poteka prek Mirze Nithama Eddina in njegovega zeta, Khaleda Nasserja Kaddourja, ki ‚vodita‘ njegove posle v tujini“;
– nazadnje, dokument z referenčno številko 435/16 RELEX vsebuje poročilo o kreditni sposobnosti, ki ga je decembra 2015 izdelala družba Orbis glede podjetja za prevoz avtomobilov in manjših tovornih vozil, katerega lastnik je Ayman Jaber, ki je bilo ustanovljeno 2010 in v katerem ima tožeča stranka velik delež, in sicer 40 % delnic te družbe.
104 Posledično je treba šteti, drugače kot trdi tožeča stranka, da je Svet v tem postopku predložil nove upoštevne dokumente, ki utemeljujejo razloge za ohranitev imena tožeče stranke na zadevnih seznamih.
105 Tožeča stranka na tretjem mestu izpodbija točnost informacij iz zadevnih dokumentov in trdi, da ti dokumenti nimajo dokazne vrednosti.
106 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da tožeča stranka izpodbija točnost informacij iz zadevnih dokumentov, vendar razen svoje izjave, ki je priložena k tožbi, ne predloži nobenega dokaza, s katerim bi to podprla.
107 Dalje, glede zanesljivosti informacij, ki jih je predložil Svet, je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejavnost Sodišča in Splošnega sodišča ureja načelo proste presoje dokazov in je edino merilo za presojo dokazov njihova verodostojnost. Poleg tega je za oceno dokazne vrednosti posameznega dokumenta treba preveriti verjetnost podatkov, ki jih vsebuje, in zlasti upoštevati izvor dokumenta, okoliščine njegove izdelave in njegovega naslovnika ter se vprašati, ali se glede na svojo vsebino zdi razumen in zanesljiv (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06, EU:T:2012:478, točka 161 in navedena sodna praksa).
108 Treba je navesti, kot izhaja iz točke 101 zgoraj, da ima vsak digitalni vir informacij, ki je javno dostopen, drugačne informacije, in da so vsi ti viri v bistvu enotni v tem, da tožečo stranko zaradi njenih poslovnih dejavnosti in vodenja zadev Maherja Al-Assada opredeljujejo kot člana jedra vodilnega gospodarskega razreda v Siriji, ki ima zato korist od sirskega režima, zlasti v trenutnih okoliščinah državljanske vojne. Poleg tega je treba navesti, da je bila ta dokumentacija objavljena z različnimi datumi, nekateri članki pa so bili objavljeni celo pred začetkom sirske krize, in da je bila tožeča stranka že takrat povezana z Maherjem Al-Assadom.
109 Nazadnje, ta dokumentacija ne potrjuje le informacij, ki jih je obravnavalo Splošno sodišče v sodbi z dne 26. oktobra 2016, Kaddour II (T‑155/15, neobjavljena, EU:T:2016:628), kot sklop natančnih in skladnih indicev, ki lahko kažejo na to, da je tožeča stranka ohranila vezi z nekaterimi ključnimi osebami sirskega režima, kot je Maher Al-Assad, ampak prinaša tudi nove in posodobljene informacije, s katerimi se lahko utemelji ohranitev imena tožeče stranke na zadevnih seznamih.
110 Zlasti dokument z referenčno oznako 430/16 RELEX, in sicer članek, ki je bil objavljen 27. marca 2012 na spletnem mestu Shababa Kurda, namreč opisuje nekatere poslovne dejavnosti tožeče stranke, med drugim dejstvo, da je lastnik „tovarne plastike in podjetja, specializiranega za zunanja javna naročila za vojsko“. Poleg tega dokument z referenčno oznako 434/16 RELEX, in sicer članek, ki je bil objavljen 3. junija 2015 na spletnem mestu Syrian Democratic Union Organization, poudarja poslovno razmerje in družinsko povezavo tožeče stranke z Mirzo Nithamom Eddinom, in sicer, da je tožeča stranka svak slednjega, kar je sicer priznala tudi sama tožeča stranka v tožbeni vlogi. V tem zadnjem članku je tudi navedeno, da tožeča stranka vodi posle Maherja Al-Assada v tujini. V zadnjenavedenem članku je še navedeno, da je tožeča stranka pristojna za vodenje poslov Maherja Al-Assada v tujini. Poleg tega dokument z referenčno oznako 435/16 RELEX, in sicer poročilo o kreditni sposobnosti, ki ga je decembra 2015 izdelala družba Orbis, poudarja, da ima tožeča stranka velik delež v družbi za prevoz avtomobilov in manjših tovornih vozil, katere lastnik je A. Jaber, sirski poslovnež, čigar ime je tudi vpisano na zadevne sezname, o čemer se s sodbo z dne 26. oktobra 2016, Jaber/Svet (T‑154/15, neobjavljena, EU:T:2016:629), ni podvomilo. V zvezi s tem tožeča stranka trdi le, ne da bi izpodbijala svoj delež v družbi ali predložila kak nasprotni dokaz, da ta družba ni nikoli delovala niti ni izvajala poslovnih dejavnosti. Zanesljivosti teh informacij zato ni mogoče izpodbijati.
111 Iz tega izhaja, da je trditve tožeče stranke glede verodostojnosti informacij, ki jih vsebujejo ti dokumenti, in zanesljivosti slednjih, treba zavrniti kot neutemeljene.
112 Tožeča stranka na četrtem mestu izpodbija trditve Sveta v zvezi z razlogi za ohranitev vpisa njenega imena na zadevnih seznamih in se sklicuje na izvlečke njenega pričanja, ki je priloženo k tožbi. Tožeča stranka Splošno sodišče poziva tudi, naj „v celoti preuči predložene dokaze“.
113 V zvezi s tem je treba spomniti, da čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj mogoče utemeljiti in dopolniti s sklicevanjem na določene dele priloženih dokumentov, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so ji priložena, ne more nadomestiti tega, da v tožbi ni bistvenih elementov. Splošno sodišče ni dolžno v prilogah iskati ter prepoznavati tožbenih razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo, saj imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (glej sklep z dne 19. maja 2008, TF1/Komisija, T‑144/04, EU:T:2008:155, točka 29 in navedena sodna praksa; sodba z dne 25. oktobra 2012, Arbos/Komisija, T‑161/06, neobjavljena, EU:T:2012:573, točka 23).
114 Splošno sodišče bo zato preučilo le izvlečke iz pričanja tožeče stranke, ki so izrecno navedeni in razčlenjeni v tožbi, saj je sklicevanje na to pričanje v celoti treba šteti za nedopustno.
115 Glede delov njenega pričanja, ki so bili navedeni in razčlenjeni v tožbi, tožeča stranka najprej trdi, da ni niti v poklicnem niti v poslovnem razmerju z Maherjem Al-Assadom in da ni nikoli podpirala niti zasedala političnega mesta v vladi. Dalje, ostaja pri trditvi, da njeno „nekdanje“ premoženje in njeni poslovni interesi ne izhajajo iz koristi ali ugodnosti, ki ji jih je podelil sirski režim, temveč iz njenih poslovnih iniciativ (zlasti v tobačnem sektorju). Poleg tega izpodbija obstoj njenih domnevnih dejavnosti v sektorju telekomunikacij, nafte in plastike. Poleg tega trdi, da nikoli ni sklepala pogodb z vlado niti ni opravila nobenih transakcij, pri katerih bi dobila provizijo. Nazadnje trdi, da je sicer poslovnež brez kakršnega koli vpliva, saj so bili njeni poslovni interesi uničeni z začetkom vojne. V utemeljitev svojega pričanja prilaga fotokopije fotografij, s katerimi želi dokazati, da je bila njena tobačna tovarna uničena.
116 V zvezi s tem je tožeča stranka predložila le svoja pričanja in fotokopije črno-belih fotografij slabe kakovosti, ki kažejo na uničeno stavbo, ne da bi predložila kakršen koli dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče ovreči trditve Sveta, in dokumentacijo, na katero se ta v tem primeru sklicuje. Tožeča stranka bi namreč lahko predložila statut, pogodbe ali druge dokumente, ki bi izkazovali njene trgovinske in poslovne dejavnosti ali celo prenehanje vsakršne dejavnosti. Poleg tega je treba dodati, da ima to pričanje, ki je le pričanje tožeče stranke, zelo majhno dokazno vrednost.
117 Posledično je treba navesti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče izpodbijati utemeljenost razlogov za ohranitev vpisa njenega imena na zadevnih seznamih. Nasprotno, v pisnih navedbah priznava, da je bila v Siriji pred začetkom vojne vodilni poslovnež.
118 Poleg tega je Svet, kot je bilo navedeno v točkah 101, 103, 109 in 110 zgoraj, predložil več dokumentov različnih izvorov, ki bi lahko izkazali, da je bila tožeča stranka povezana z veljavnim sirskim režimom, kar je utemeljevalo ohranitev imena tožeče stranke na zadevnih seznamih.
119 Treba je namreč spomniti, da je Svet zastopnikom tožeče stranke z dopisoma z dne 30. maja in 26. julija 2016 predložil fotokopijo novih dokumentov in informacij (dokument COREU z dne 20. maja 2016 z referenčno oznako PESC/0049/16 – ST 9478/16 in dokumenti z referenčnimi oznakami od 430/16 do 435/16 RELEX) v zvezi z ohranitvijo imena tožeče stranke na zadevnih seznamih in s spremembo predstavitve razlogov, ki so podlaga za ta vpis (točki 25 in 27 zgoraj). Ta nova dokumentacija vsebuje, prvič, nove indice in nove informacije v zvezi s tožečo stranko glede indicev, za katere je bilo že v sodbi z dne 26. oktobra 2016, Kaddour II (T‑155/15, neobjavljena, EU:T:2016:628), odločeno, da zadostujejo za potrditev razlogov, s katerimi je Svet utemeljil ponovni vpis tega imena na zadevne sezname (glej točke 101, 103 in 110 zgoraj), in drugič, informacije, ki podpirajo indice, ki jih je Svet že predložil pri tem ponovnem vpisu.
120 Poleg tega je Svet v prilogi k odgovoru na tožbo priložil druge časopisne članke iz različnih virov. V teh člankih je navedeno, da sirsko gospodarsko elito večinoma sestavljajo podjetniki, ki so jih izbrali Bachar Al-Assad in njegova razširjena družina, ter da je bila ta elita uspešna zaradi naklonjenosti režima. Tako je treba šteti, da je Svet upravičeno upošteval te elemente ne z namenom, da bi naknadno utemeljil sporne akte, ampak kot indice za to, da je bila obrazložitev spornih aktov glede na okoliščine, v katerih so bili sprejeti, zadostna (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 62).
121 Zato je treba šteti, da vsi ti dokumenti skupaj spadajo v sklop indicev v smislu sodbe z dne 21. aprila 2015, Anbouba/Svet (C‑630/13 P, EU:C:2015:247, točka 52), na podlagi katerih je tudi mogoče utemeljiti ohranitev imena tožeče stranke na zadevnih seznamih.
122 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Svet predložil sklop natančnih in skladnih indicev v smislu sodne prakse, navedene v točki 91 zgoraj, ki lahko kažejo na to, da bila tožeča stranka povezana z nekaterimi ključnimi osebami sirskega režima, kot je Maher Al-Assad. Tako je treba ugotoviti, da je bil drugi razlog, s katerim se utemeljuje ohranitev imena tožeče stranke na zadevnih seznamih, dovolj utemeljen.
123 Poleg tega iz sodne prakse glede odločbe, s katero so bili sprejeti omejevalni ukrepi, izhaja, da če sodišče Unije ob upoštevanju preventivnosti zadevnih omejevalnih ukrepov ugotovi, da je vsaj eden od navedenih razlogov dovolj natančen in konkreten, da je utemeljen in da je sam po sebi zadostna osnova za utemeljitev te odločbe, potem okoliščina, da drugi od teh razlogov to niso, ne more upravičiti razglasitve ničnosti navedene odločbe (glej sodbo z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, EU:C:2013:776, točka 72 in navedena sodna praksa).
124 Ker je Svet v obravnavanem primeru drugi razlog za ohranitev vpisa imena tožeče stranke na zadevnih seznamih, in sicer njena tesna poslovna razmerja z Maherjem Al-Assadom, pravilno ugotovil in ker je ta razlog zadostna podlaga za vpis na podlagi zakonitega merila, ki ga določata člen 28(1) Sklepa 2013/255 in člen 15(1)(a) Uredbe št. 36/2012, ni nujno, da se preuči utemeljenost prvega razloga.
125 Vendar je treba izključno zaradi celovitosti navesti, da je Svet predložil tudi nove indice, na podlagi katerih želi dokazati, da je bila tožeča stranka vodilni poslovnež, zlasti indic glede tega, da ima tovarno plastike in podjetje, ki je specializirano za zunanja javna naročila za vojsko, in indic glede njenega 40‑odstotnega kapitalskega deleža v družbi za prevoz avtomobilov z A. Jaberjem, vodilnim poslovnežem, ki je tudi vpisan na zadevne sezname. Tožeča stranka je tudi sama v pričanju, ki ga je priložila k tožbi, priznala, da je bila v Siriji vodilni poslovnež, in ni predložila dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da ni več tako.
126 Kot pa izhaja iz členov 27(3) in 28(3) Sklepa 2013/255, se imena vplivnih poslovnežev ne bodo vključila na sezname oseb ali subjektov v Prilogi I oziroma se na njih ne bodo ohranila, če obstaja dovolj informacij o tem, da niso ali niso več povezani z režimom ali nimajo vpliva nanj ali ne pomenijo realne nevarnosti za izognitev. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da razen pričanja tožeče stranke, ki ga – kot je bilo navedeno v točki 116 zgoraj – ni mogoče šteti za zadosten dokaz, iz spisa v tej zadevi ne izhaja, da tožeča stranka ni več povezana z režimom, in zato Svet s tem, da jo je vpisal na sporne sezname na podlagi merila „vodilnega poslovneža“, ki je določeno v teh določbah, ni storil napake.
127 Poleg tega je treba opozoriti, da se ukrepi, določeni v členih 27(2) in 28(2) Sklepa 2013/255, kakor je bil nazadnje spremenjen s Sklepom 2015/1836, nanašajo na „v Siriji delujoče vodilne poslovneže“ ter na „osebe, ki so z njimi povezane, katerih seznam je v Prilogi I“. Vendar glede na to, da je Svet na eni strani, kot izhaja iz sodbe z dne 26. oktobra 2016, Jaber/Svet (T‑154/15, neobjavljena, EU:T:2016:629, točka 109), predložil dovolj dokazov, da je bil A. Jaber upravičeno vpisan na zadevne sezname, in da je tožeča stranka na drugi strani, kot izhaja iz elementov, ki jih je v tem primeru predložil Svet, povezana z A. Jaberjem, je K. Kaddour verjetno povezan z režimom v smislu členov 27(2) in 28(2) Sklepa 2013/255. Tega tudi ni mogoče ovreči z nobenim dokazom iz spisa. Prav nasprotno, kot je bilo že navedeno, je tožeča stranka povezana z A. Jaberjem, saj sta oba večinska delničarja v višini 40 % kapitala prevozne družbe.
128 Glede na zgoraj navedeno je treba tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic in načela sorazmernosti
129 Tožeča stranka na eni strani trdi, da ohranitev njenega imena na zadevnih seznamih po razglasitvi ničnosti prvotnega vpisa njenega imena na zadevne sezname pomeni kršitev pravic spoštovanja njenega ugleda in lastnine, ki ju zagotavljata člena 7 in 17 Listine o temeljnih pravicah in člena 1 in 8 EKČP. Na drugi strani trdi, da so bili ukrepi, ki so bili sprejeti glede nje, nesorazmerni, ker, prvič, Svet ni mogel dokazati utemeljenosti razlogov, ki so bili v zvezi s tem navedeni, drugič, ti ukrepi ne bodo imeli nobenih posledic za sirski režim, ker ni del njega in nima vplivnega položaja, ter tretjič, ker so ti ukrepi povzročili dejansko škodo njej in njeni družini.
130 Svet trditve tožeče stranke izpodbija.
131 Prvič, glede trditve tožeče stranke v zvezi s kršitvijo njene lastninske pravice je najprej treba opozoriti, da ta pravica spada med splošna načela prava Unije in je urejena s členom 17 Listine o temeljnih pravicah (glej sodbo z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, EU:T:2013:431, točka 96 in navedena sodna praksa).
132 V skladu z ustaljeno sodno prakso pa se lastninski pravici v pravu Unije ne zagotavlja absolutnega varstva. Izvrševanje lastninske pravice je torej mogoče omejiti, če te omejitve dejansko ustrezajo ciljem v splošnem interesu, ki jim Unija sledi, ter glede na te cilje ne pomeni nesorazmernega in nedopustnega ukrepa, ki bi ogrožal bistvo tako zagotovljene pravice (glej v tem smislu sodbi z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P ter C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 121, in z dne 25. junija 2015, Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, T‑95/14, EU:T:2015:433, točka 59 (neobjavljena)).
133 Iz tega izhaja, da glede na bistven pomen zaščite civilnega prebivalstva v Siriji omejitve lastninske pravice, na katere se sklicuje tožeča stranka, niso nesorazmerne (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, EU:T:2013:431, točka 106), in sicer še toliko bolj, ker Sklep 2013/255 in Uredba št. 36/2012 določata nekatere izjeme, ki osebam in subjektom, zoper katere so bili sprejeti omejevalni ukrepi, omogočajo kritje bistvenih stroškov.
134 Sklep 2013/255 in Uredba št. 36/2012 namreč določata možnost, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje nekaterih obveznosti, da se izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov in da se periodično preuči uvrstitev na seznam, zato da se osebe in subjekti, ki ne ustrezajo več merilom za uvrstitev na sporni seznam, s tega seznama izbrišejo (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, EU:T:2013:431, točki 102 in 105).
135 V zvezi s tem je treba navesti, da tožeča stranka ni nikoli uveljavljala potrebe po dostopu do celote ali dela zamrznjenih sredstev.
136 To trditev je treba zato zavrniti.
137 Na drugem mestu je treba v zvezi s trditvijo tožeče stranke glede zatrjevanega posega v pravico do ugleda spomniti, da to ni absolutna pravica in da je njeno uresničevanje mogoče omejiti s cilji v splošnem interesu, ki jim Unija sledi. Tako vsak gospodarski ali finančni omejevalni ukrep po definiciji povzroča učinke, ki posegajo v pravico do ugleda osebe ali subjekta, na katerega se nanaša, in mu tako povzroča škodo. Vendar se s pomenom ciljev, ki jih uresničujejo zadevni omejevalni ukrepi, utemeljijo negativne, celo zelo negativne posledice za subjekte, na katere se ti ukrepi nanašajo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. marca 2015, Central Bank of Iran/Svet, T‑563/12, EU:T:2015:187, točka 115).
138 Poleg tega in vsekakor je treba ugotoviti, da – kot je navedel Svet – tožeča stranka ni predložila nobenega dejstva ali dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da so ukrepi, ki so bili sprejeti zoper njo, ogrožali njen ugled, zato je treba te trditve zavrniti.
139 Na tretjem mestu glede trditve tožeče stranke v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je načelo sorazmernosti eno od splošnih načel prava Unije in zahteva, da so ukrepi, sprejeti v skladu s pravom Evropske unije, primerni za uresničenje legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, in da ne smejo prekoračiti okvirov, ki so potrebni za njihovo doseganje (sodbe z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 122; z dne 25. junija 2015, Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, T‑95/14, EU:T:2015:433, točka 60 (neobjavljena), in z dne 14. marca 2017, Bank Tejarat/Svet, T‑346/15, neobjavljena, EU:T:2017:164, točka 149).
140 Pravice tožeče stranke so sicer do neke mere omejene zato, ker so bili glede nje sprejeti omejevalni ukrepi, tako da zlasti ne more razpolagati s svojimi sredstvi, ki se morda nahajajo na ozemlju Unije, niti jih ne sme prenesti v Unijo, razen na podlagi posebnih dovoljenj. Prav tako lahko ukrepi, ki se nanašajo na tožečo stranko, pri njenih partnerjih ali strankah glede nje povzročijo sumničavost ali nezaupanje.
141 Vendar iz preučitve tretjega tožbenega razloga izhaja, da je Svet upravičeno ohranil ime tožeče stranke na zadevnih seznamih, pri čemer je svojo odločitev utemeljil na poslovnih razmerjih s ključnimi osebami režima, zlasti z Maherjem Al-Assadom. Tožečo stranko je treba zato obravnavati kot v Siriji delujočega vodilnega poslovneža.
142 Odločitev o ohranitvi imena tožeče stranke na zadevnih seznamih v delu, v katerem je utemeljena z merilom povezanosti tožeče stranke s sirskim režimom zaradi njenih tesnih razmerji z Maherjem Al-Assadom in posledično s podporo temu režimu, lahko uresniči cilj splošnega interesa, ki mu sledi politika omejevalnih ukrepov, ki jo je sprejel Svet, in sicer konec nasilnega zatiranja civilnega prebivalstva v Siriji, ki je tisoče državljanov stala življenja. Ta cilj spada v širši okvir prizadevanj za ohranjanje miru in mednarodne varnosti, ki so določeni v členu 21 PEU, ki se nanaša na določbe zunanjega delovanja Unije, in je zato legitimen.
143 Glede domnevne nesorazmernosti ohranitve imena tožeče stranke na zadevnih seznamih je treba spomniti, kot izhaja iz točk 133 in 134 zgoraj, da člen 28(6) Sklepa 2013/255 v spremenjeni različici določa možnost, prvič, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje določenih obveznosti in, drugič, da se izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov (glej po analogiji sodbe z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 364, ter z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 127).
144 Poleg tega je treba upoštevati, da ohranitve imena tožeče stranke na zadevnih seznamih ni mogoče opredeliti kot nesorazmerne zaradi tega, ker je potencialno časovno neomejena. Ta ohranitev se namreč redno preverja (najmanj enkrat letno), da se zagotovi, da se osebe in subjekti, ki ne izpolnjujejo več meril za uvrstitev na sporni seznam, iz tega seznama izbrišejo (glej po analogiji sodbi z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 365, ter z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 129).
145 Glede domnevne škode, za katero tožeča stranka navaja, da je nastala zaradi ohranitve vpisa njenega imena na zadevnih seznamih, in zaradi katere so bila njena podjetja uničena, njeno življenje in življenje njene družine pa je bilo v nevarnosti, je treba najprej ugotoviti, da tožeča stranka v svojih predlogih ni zahtevala odškodnine za to škodo.
146 V zvezi s tem in vsekakor je treba nato ugotoviti, da je tožeča stranka kot dokaz obstoja domnevne škode predložila le svoje pričanje in črno-bele fotokopije fotografij slabe kvalitete nečesa, kar je videti kot uničena zgradba. Dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, torej ne zadostujejo za dokaz nastanka te škode.
147 Nazadnje, spomniti je treba, da pomembnost ciljev izpodbijanih aktov upravičuje negativne posledice, celo precejšnje, za tožečo stranko, ne da bi to vplivalo na zakonitost teh aktov (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2014, Ezz in drugi/Svet, T‑256/11, EU:T:2014:93, točka 191).
148 Iz tega izhaja, da glede na temeljni pomen ohranjanja mednarodnega miru in varnosti omejitve lastninske pravice in pravice do ugleda tožeče stranke, ki bi morebiti bile posledica izpodbijanih aktov, upravičujejo cilj v splošnem interesu in niso nesorazmerne glede na zastavljene cilje.
149 Glede na zgoraj navedeno je treba četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev temeljnih pravic in načela sorazmernosti, zavrniti.
Peti tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije
150 Tožeča stranka trdi, da je Svet s tem, da je ohranitev vpisa njenega imena na zadevnih seznamih obravnaval enako kot ohranitev vpisa imen M. Hamcha in A. Jaberja na te sezname, kršil načelo prepovedi diskriminacije. V zvezi s tem trdi, da to načelo ne zahteva le, da se podobne zadeve obravnavajo enako, ampak tudi, da se različne zadeve obravnavajo različno. Meni, da čeprav je imela istega zakonitega zastopnika kot M. Hamcho in A. Jaber, so dejstva, ki se ji očitajo, in njen poklicni položaj vendarle popolnoma drugačni kot dejstva, ki se očitajo slednjima, in njuna poklicna položaja.
151 Svet trditve tožeče stranke izpodbija.
152 V skladu s sodno prakso načelo enakega obravnavanja, ki je temeljno pravno načelo, prepoveduje, da bi se primerljivi položaji obravnavali različno ali da bi se različni položaji obravnavali enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 56).
153 V obravnavanem primeru je treba navesti, kot je Svet navedel v svoji obrambi, da so bili glede tožeče stranke omejevalni ukrepi sprejeti po posamični presoji na podlagi konkretnih dokazov. Razlogi in dokazi, na katerih je Svet utemeljil svojo odločitev za ohranitev vpisa imena tožeče strank na zadevnih seznamih, so namreč drugačni kot razlogi in dokazi, na podlagi katerih je ta institucija utemeljila svojo odločitev o vpisu imen M. Hamcha in A. Jaberja na te sezname, kar je tožeča stranka priznala. Res je, da so bila imena teh treh oseb vpisana na te sezname zaradi njihovih poslovnih dejavnosti, saj imajo korist od sirskega režima in ga podpirajo (merilo v Siriji delujočega vplivnega poslovneža), čeprav so njihove dejavnosti različne. Vendar nič ne kaže na to, da je Svet položaj tožeče stranke obravnaval enako kot položaja M. Hamcha in A. Jaberja.
154 V skladu s tem je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
155 Peti tožbeni razlog in torej tožbo je treba zato v celoti zavrniti.
Stroški
156 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo lastnih stroškov in stroškov Sveta.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Khaled Kaddour nosi svoje stroške in stroške Sveta Evropske unije.
Gratsias | Labucka | Ulloa Rubio |
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 31. maja 2018.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Prvotni vpis imena tožeče stranke na sezname oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi
Ponovni vpis in ohranitev imena tožeče stranke na seznamih oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi
Postopek in predlogi strank
Pravo
Prvi tožbeni razlog: zloraba pooblastil in kršitve načel dobrega upravljanja, pravnomočnosti in pravne varnosti ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva
Prvi del: zloraba pooblastil
Drugi del: kršitev načela dobrega upravljanja
Tretji del: kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter načel pravnomočnosti in pravne varnosti
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 266 PDEU
Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji
Četrti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic in načela sorazmernosti
Peti tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije
Stroški