Zadeva T‑126/14

Kraljevina Nizozemska

proti

Evropski komisiji

„EKUJS – Jamstveni oddelek – EKJS in EKSRP – Finančni popravek za neprijavljene obresti – Obveznost obrazložitve – Obveznost obračunavanja obresti – Člen 32(5) Uredbe št. 1290/2005 – Načelo enakovrednosti – Dolžnost skrbnega ravnanja“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 24. novembra 2015

1.      Kmetijstvo – Skupna kmetijska politika – Financiranje iz EKUJS – Postopek za potrditev obračuna – Zneski, katerih vračilo je mogoče zagotoviti od države članice – Nepravočasno vračilo zneskov, dolgovanih zaradi nepravilnosti ali malomarnosti, s strani države članice – Finančne posledice – Upoštevanje obresti – Zahteva – Obstoj obveznosti obračunavanja obresti

(Uredba Sveta št. 1290/2005, člen 32(1) in (5))

2.      Kmetijstvo – Skupna kmetijska politika – Financiranje iz EKUJS – Postopek za potrditev obračuna – Zneski, katerih vračilo je mogoče zagotoviti od države članice – Obveznost države članice, da na podlagi člena 32(1) in (5) Uredbe št. 1290/2005 zahteva obresti na dolgovane zneske – Neobstoj

(uredbi Sveta št. 729/70, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1287/95, člen 8(2), drugi pododstavek, in št. 1290/2005, člen 32(1) in (5))

3.      Kmetijstvo – Skupna kmetijska politika – Financiranje iz EKUJS – Postopek za potrditev obračuna – Zneski, katerih vračilo je mogoče zagotoviti od države članice – Sklicevanje na načelo enakovrednosti za utemeljitev obveznosti, da se pri zagotovitvi vračila zneskov zahtevajo obresti – Dopustnost – Zahteva – Primerljivost terjatev Unije z enakovrstnimi nacionalnimi terjatvami – Primerjava terjatev Unije, ki se nanašajo na dodatne dajatve za mleko in izvozna nadomestila, z nacionalnimi davčnimi terjatvami – Neobstoj primerljivosti

(člen 325(2) PDEU; Uredba Sveta št. 1290/2005, člen 32(1) in (5))

4.      Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Unije – Obseg – Pooblastilo Splošnega sodišča, da s svojo obrazložitvijo nadomesti obrazložitev avtorja izpodbijanega akta – Izključitev

(člena 263 PDEU in 264 PDEU)

5.      Ničnostna tožba – Roki – Narava javnega reda

(člen 263, šesti odstavek, PDEU)

1.      Člen 32 Uredbe št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike se nanaša na obveznosti držav članic glede izterjave zneskov od prejemnikov zaradi njihovih nepravilnosti oziroma malomarnosti. V skladu z odstavkom 1 navedenega člena se zlasti, na eni strani, zneski, izterjani zaradi nepravilnosti ali malomarnosti, in pripadajoče obresti nakažejo plačilnim agencijam, ki jih vknjižijo kot prihodke, namenjene Evropskemu kmetijskemu jamstvenemu skladu (EKJS), in sicer za mesec, ko je bil denar dejansko prejet. Odstavek 5 člena 32 se, na drugi strani, nanaša na posebne primere, v katerih država članica zneskov ni izterjala v določenem roku. Za take primere je določeno, da zadevna država članica krije 50 % finančnih posledic zaradi neizvršene izterjave, ostalih 50 % pa je kritih iz proračuna Unije. Ta razdelitev finančne odgovornosti se uporablja v primeru vseh finančnih učinkov, povezanih z neizterjavo neupravičeno izplačanih zneskov, zlasti glavnice in pripadajočih obresti, ki bi morale biti nakazane v skladu s členom 32(1) te uredbe.

Iz tega izhaja, da je Komisija načeloma pooblaščena, da v zneske, dolgovane na podlagi člena 32(5) Uredbe št. 1290/2005, vključi obresti na terjatve, za katere izterjava ni bila izvedena v roku, določenem v tej določbi. Vendar je ta vključitev obresti nujno odvisna od obstoja – v tem primeru – obveznosti zadevne države članice, da zahteva plačilo obresti na zadevne zneske.

(Glej točke 72, 73 in od 75 do 78.)

2.      Člen 32(1) in (5) Uredbe št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike ne vsebuje nobene obveznosti za države članice, da zahtevajo obresti na terjatve, ki jih je treba izterjati. Na eni strani, tako kot člen 8(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 729/70 o financiranju skupne kmetijske politike v različici iz Uredbe št. 1287/95, tudi člen 32(1) Uredbe št. 1290/2005 zajema le splošno pravilo o proračunski dodelitvi zneskov, izterjanih zaradi nepravilnosti ali malomarnosti, ne da bi bila določena obveznost, da države članice zahtevajo obresti na take izterjane zneske. Na drugi strani niti člen 32(5) te uredbe ne določa take obveznosti, ker ta določba vsebuje le pravilo o delitvi finančne odgovornosti v zvezi s posledicami neizterjave zadevnih zneskov po izteku rokov, določenih v tej določbi.

Čeprav bi bila glede tega izključitev obresti iz zneska, ki ga je treba izterjati, in torej znižanje zneska, ki bremeni zadevno državo članico, v skladu s členom 32(5) Uredbe št. 1290/2005 nezdružljiva z varovanjem finančnih interesov proračuna Unije, pa iz teh ugotovitev ne more izhajati potrditev splošnega načela, v skladu s katerim bi morale države članice zahtevati obresti pri izterjavi zneskov, dolgovanih zaradi nepravilnosti.

(Glej točke od 80 do 82, 85 in 86.)

3.      Ker na področju vračila kmetijskih terjatev niti v sektorskih uredbah niti v Uredbi št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike ni določena obveznost zahtevati obresti na take terjatve, lahko taka obveznost, odvisno od primera, temelji na načelu enakovrednosti, kadar notranje pravo zadevne države članice določa obračunavanje obresti v okviru vračila neupravičeno pridobljene koristi iste vrste iz njenega nacionalnega proračuna. Enako velja glede finančnih stroškov, ki jih morajo upravni organi držav članic pobrati v imenu Unije.

Za uporabo načela enakovrednosti se ne morejo šteti za enakovredne na eni strani terjatve, ki se nanašajo na dodatne dajatve za mleko in izvozna nadomestila, in na drugi nacionalne davčne terjatve. Dodatne dajatve so namreč namenjene pridobivanju sredstev za proračun Unije in zanje je značilna funkcija stabiliziranja kmetijskih trgov, medtem ko je za nacionalne davke značilna njihova primarna, če ne izključna funkcija ustvarjanja prihodkov nacionalnega proračuna. Poleg tega se kmetijske dajatve obračunajo strogo omejeni kategoriji zavezancev za plačilo, in ne celotnemu prebivalstvu, prihodki od dodatnih dajatev se uporabijo za financiranje izdatkov v sektorju mleka in, natančneje, za odprodajo proizvodnje, ki so jo proizvajalci dosegli s prekoračitvijo njihovih kvot.

Poleg tega je namen sistema izvoznih nadomestil omogočiti izvoz evropskih proizvodov, ki sicer ne bi bili več dobičkonosni za gospodarski subjekt. Izvozna nadomestila, ki pomenijo korist, dodeljeno kmetom, se kot taka razlikujejo od nacionalnih davkov. Medtem ko se namreč prva financirajo iz proračuna Unije, drugi povišujejo nacionalni proračun. Čeprav so zneski, ki se nanašajo na neupravičeno dodeljena izvozna nadomestila in izterjana izvozna nadomestila, izkazani kot prihodki v proračunu Unije, pa v nasprotju z izterjavo nacionalnih davkov proračun Unije zaradi vračila neupravičenih izvoznih nadomestil ni povišan, temveč so povrnjeni zneski, ki nikoli ne bi smeli biti nakazani.

(Glej točke 91, 92, od 97 do 100, 104, 106, 110 in 111.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 121.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 142 in 149.)