SODBA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 5. marca 2015(*)
„Predhodno odločanje – Obdavčitev – Direktiva 92/12/EGS – Splošni režim za trošarinske proizvode – Obdavčitev tihotapskega blaga – Blago, sproščeno v porabo v eni državi članici in prepeljano v drugo državo članico – Določitev pristojne države članice – Pravica tranzitne države, da obdavči navedeno blago“
V zadevi C‑175/14,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (Avstrija) z odločbo z dne 28. marca 2014, ki je prispela na Sodišče 10. aprila 2014, v postopku
Ralph Prankl
proti
Zollamt Wien,
SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi S. Rodin, predsednik senata, M. Berger, sodnica, in F. Biltgen (poročevalec), sodnik,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,
– za nemško vlado T. Henze in K. Petersen, agenta,
– za Evropsko komisijo M. Wasmeier in R. Lyal, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 7(1) in (2) ter 9(1) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 179), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 235, v nadaljevanju: Direktiva 92/12).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med R. Pranklom, voznikom tovornega vozila, in Zollamt Wien (carinski urad na Dunaju) zaradi odločbe slednjega, da je prvonavedeni zavezan za plačilo trošarine na tobačne izdelke.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V peti, šesti in sedmi uvodni izjavi Direktive 92/12 je navedeno:
„ker vsaka dobava, skladiščenje zaradi dobave ali oskrba gospodarskega subjekta, ki opravlja neodvisno gospodarsko dejavnost, ali subjekta, za katerega velja javno pravo, ki se opravi v drugi državi članici kakor tisti, v kateri se proizvod sprosti v porabo, povzroči obveznost plačila trošarine v tej drugi državi članici;
ker je treba pri trošarinskih proizvodih, ki jih nabavijo fizične osebe za svojo lastno uporabo in ki jih sami prevažajo, trošarino obračunati v državi, v kateri so ti proizvodi nabavljeni;
ker morajo države članice pri ugotavljanju, da trošarinski proizvodi niso namenjeni zasebnim, ampak komercialnim namenom, upoštevati veliko meril.“
4 Člen 6 te direktive določa:
„1. Obveznost za plačilo trošarine nastane ob sprostitvi v porabo ali ko se ugotovi primanjkljaj, od katerega je treba plačati trošarino v skladu s členom 14(3).
Sprostitev trošarinskih proizvodov v porabo je:
(a) vsaka odprema, tudi nepravilna, iz režima odloga plačila trošarine;
(b) vsaka proizvodnja teh proizvodov, tudi nepravilna, zunaj režima odloga plačila trošarine;
(c) vsak uvoz teh proizvodov, tudi nepravilen, če ti proizvodi niso pod režimom odloga plačila trošarine.
2. Sprejmejo se tisti pogoji za plačilo obveznosti in stopnje trošarine, ki veljajo na dan nastanka obveznosti za plačilo trošarine v državi članici, v kateri se proizvodi sprostijo v porabo ali v kateri se ugotovi primanjkljaj. Trošarina se določi in pobere v skladu s postopkom posamezne države članice, pri čemer velja, da države članice uporabljajo enake postopke odmere in pobiranja trošarine za domače proizvode in proizvode iz drugih držav članic.“
5 Člen 7, od (1) do (6), navedene direktive določa:
„1. Pri trošarinskih proizvodih, ki so že sproščeni v porabo v eni državi članici in se zaradi komercialnih namenov nahajajo v drugi državi članici, se trošarina pobere v državi članici, v kateri se proizvodi nahajajo.
2. Zato nastane brez poseganja v člen 6 za proizvode, ki so že sproščeni v porabo v eni državi članici v skladu s členom 6, in so dobavljeni, ali predvideni za dobavo v drugi državi članici ali uporabljeni v drugi državi članici za namene gospodarskega subjekta, ki neodvisno opravlja gospodarsko dejavnost, ali za namene subjekta, za katerega velja javno pravo, obveznost za plačilo trošarine v tej drugi državi članici.
3. Glede na vse okoliščine primera lahko trošarino dolguje oseba, ki opravlja dobavo ali skladišči proizvode za dobavo, ali oseba, ki proizvode prejme za uporabo v državi članici, ki ni država v kateri so proizvodi že sproščeni v porabo, ali ustrezen gospodarski subjekt ali subjekt, za katerega velja javno prav[o].
4. Proizvodi iz odstavka 1 se premikajo med ozemlji držav članic skupaj s spremnim dokumentom, v katerem so navedeni vsi najvažnejši podatki iz dokumenta iz člena 18(1). Oblika in vsebina tega dokumenta se določita v skladu s postopkom iz člena 24.
5. Oseba, gospodarski subjekt ali subjekt javnega prava iz odstavka 3 mora izpolnjevati naslednje zahteve:
(a) pred odpremo prijaviti blago davčnim organom namembne države članice in jamčiti za plačilo trošarine;
(b) plačati trošarino namembne države članice v skladu s postopkom, ki ga določi ta država članica;
(c) privoliti v vse preglede, ki administraciji namembne države članice omogočijo ugotoviti, da je blago dejansko prejeto in da je trošarina plačana.
6. Trošarina, ki je že bila plačana v prvi državi članici iz odstavka 1, se povrne v skladu s členom 22(3).“
6 Člen 8 iste direktive določa:
„Za proizvode, ki jih nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in jih same prevažajo, se po načelu, ki ureja notranji trg, trošarina obračuna v državi članici, v kateri so nabavljeni.“
7 Člen 9(1) in (2) Direktive 92/12 določa:
„1. Brez poseganja v člene 6, 7 in 8, nastane obveznost za plačilo trošarine, kadar so proizvodi sproščeni v porabo v državi članici zaradi komercialnih namenov, v drugi državi članici.
V takem primeru dolguje trošarino in plačilo obveznosti državi članici, na ozemlju katere se nahajajo proizvodi, njihov imetnik.
2. Za ugotovitev, da so proizvodi iz člena 8 predvideni za komercialne namene, morajo države članice med drugim upoštevati naslednje:
– komercialni status imetnika proizvodov in njegove razloge za razpolaganje z njimi,
– kraj, kjer se proizvodi nahajajo ali, če je ustreznejše, način uporabljenega prevoza,
– vse dokumente, ki se nanašajo na proizvode,
– naravo proizvodov,
– količino proizvodov.
[…]“
8 Člen 10 te direktive določa:
„1. Trošarinski proizvodi, ki jih kupijo osebe, ki niso imetniki trošarinskih skladišč ali pooblaščeni ali nepooblaščeni trošarinski prejemniki, in jih neposredno ali posredno pošlje ali prevaža prodajalec ali nekdo v njegovem imenu, so zavezani plačilu trošarine v namembni državi članici. Za namene tega člena pomeni ,namembna država članica‘ tisto državo članico, v katero prispe pošiljka ali transport.
2. Zato nastane obveznost za plačilo trošarine v namembni državi članici, ko gre za dobavo trošarinskih proizvodov, ki so že sproščeni v porabo v državi članici in jih je treba poslati ali prepeljati osebi iz odstavka 1, ki opravlja dejavnost v drugi državi članici, in ki jih neposredno ali posredno pošlje ali prevaža prodajalec ali kdo drug v njegovem imenu.
3. Trošarina namembne države članice se obračuna prodajalcu ob dostavi. Vendar pa države članice lahko sprejmejo predpise, ki določajo, da trošarino plača davčni zastopnik, ki ni prejemnik izdelka. Tak davčni zastopnik mora opravljati dejavnost v namembni državi članici in imeti dovoljenje davčnih organov te države.
Država članica, v kateri prodajalec opravlja dejavnost, mora zagotoviti, da ravna v skladu z naslednjimi zahtevami:
– preden odpošlje proizvode, jamči za plačilo trošarine pod pogoji, ki jih določi namembna država članica, in zagotovi, da je trošarina plačana po dobavi proizvodov,
– vodi evidenco dobavljenih proizvodov.
4. V primeru iz odstavka 2 se trošarina, plačana v prvi državi članici, povrne v skladu s členom 22(4).
5. Ob upoštevanju prava Skupnosti, lahko države članice sprejmejo posebna pravila o uporabi te določbe za trošarinske proizvode, vključene v posebni nacionalni režim distribucije, ki je združljiv s Pogodbo.“
9 Člen 20 navedene direktive, ki je v naslovu III „Gibanje blaga“, določa:
„1. Če je med premikanjem trošarinskih proizvodov prišlo do nepravilnosti ali prekrškov v zvezi s plačilom obveznosti trošarin, mora dolg iz trošarine plačati fizična ali pravna oseba, ki je jamčila za plačilo trošarine v skladu s členom 15(3), v državi članici kjer je prekršek ali nepravilnost storila, neodvisno od uvedbe kazenskega postopka.
Če se trošarina pobere v državi članici, ki ni država odpreme, mora država članica, ki trošarino pobere, o tem obvestiti pristojne organe v državi odpreme.
2. Če se med premikanjem odkrije prekršek ali nepravilnost in se ne da ugotoviti, kje je bil storjen, se šteje, da je storjen v državi članici, v kateri je bil odkrit.
3. Ne glede na določbe člena 6(2), kadar se za trošarinske proizvode, ki ne prispejo v namembni kraj in ni mogoče ugotoviti, kje je prekršek ali nepravilnost bila storjena velja, da sta prekršek ali nepravilnost bila storjena v državi članici odpreme, ki pobere trošarino po stopnji, veljavni na dan odpošiljanja proizvodov […]. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, potrebne za obravnavanje kakršnekoli kršitve predpisov ali nepravilnosti in za učinkovito kaznovanje.
4. Če se je pred iztekom triletnega obdobja od datuma izdaje spremnega dokumenta ugotovila država članica, v kateri je bila dejansko storjena nepravilnost ali prekršek, ta država članica pobere trošarino po stopnji, veljavni na dan, ko je bilo blago odposlano. V tem primeru se takoj ob predložitvi dokazila o pobrani trošarini, prvotno pobrana trošarina povrne.“
10 Člen 22 Direktive 92/12, ki je v naslovu IV „Vračila“, določa:
„1. V ustreznih primerih lahko gospodarski subjekt pri opravljanju svoje dejavnosti zahteva za trošarinske proizvode, sproščene v porabo, vračilo trošarine od davčnih organov države članice, v kateri so proizvodi bili sproščeni v porabo, če niso namenjeni porabi v tej državi članici.
Vendar pa države članice lahko zavrnejo zahtevo za vračilo, če niso izpolnjena merila glede pravilnosti, ki jih določijo.
2. Pri uporabi odstavka 1 se uporabljajo naslednje določbe:
(a) preden se blago odpošlje, mora pošiljatelj vložiti zahtevo za vračilo od pristojnih organov svoje države članice in predložiti dokazilo, da je trošarina plačana. Vendar pristojni organi ne smejo zavrniti vračila le zato, ker ni predložen dokument, ki ga pripravijo ti isti organi, ki potrjuje, da je bilo prvotno plačilo opravljeno;
(b) prevoz blaga iz točke (a) se opravi v skladu z določbami naslova III;
(c) pošiljatelj predloži pristojnim organom svoje države članice od prejemnika vrnjeni in ustrezno izpolnjeni izvod dokumenta iz točke (b), ki ga mora spremljati bodisi dokument, ki potrjuje, da je trošarina zavarovana v državi članici porabe, bodisi dokument z naslednjimi podatki:
– naslov pristojnega urada davčnih organov v namembni državi članici,
– datum, ko je ta urad prejel obračun trošarine, skupaj s sklicno ali evidenčno številko tega obračuna;
(d) za trošarinske proizvode, sproščene v porabo v državi članici, ki so opremljeni z davčno oznako ali identifikacijskim znakom države članice, se lahko zahteva vračilo trošarine, ki jo morajo vrniti davčni organi držav članic, ki so izdali davčne oznake ali identifikacijske znake, če so davčni organi države članice, ki so jih izdali, ugotovili, da so te oznake ali znaki uničeni.
3. V primerih iz člena 7 mora država članica odpreme vrniti plačano trošarino le, če je bila ta že plačana v namembni državi članici v skladu s postopkom iz člena 7(5).
Vendar pa države članice lahko zavrnejo to zahtevo za vračilo, če niso izpolnjena merila za pravilnost, ki jih določijo.
4. V primerih iz člena 10 mora država članica odpreme na zahtevo prodajalca vrniti plačano trošarino, če je ta ravnal po postopku, določenem v členu 10(3).
Vendar pa države članice lahko zavrnejo to zahtevo za vračilo, če niso izpolnjena merila za pravilnost, ki jih določijo.
Države članice lahko določijo poenostavljen postopek vračila, če je prodajalec imetnik trošarinskega skladišča.
5. Davčni organi vsake države članice določijo postopke nadzora in metode, ki se uporabljajo za vračila, opravljena na njihovem ozemlju. Države članice zagotovijo, da vračilo trošarine ne presega dejansko plačanega zneska.“
Avstrijsko pravo
11 Člen 27(1) in (2) zakona o davku na tobak iz leta 1995 (Tabaksteuergesetz 1995, BGBl. 704/1994, v nadaljevanju: TabStG) določa:
„1. Če se tobačni proizvodi, ki so sproščeni v porabo v eni državi članici, nabavijo v komercialne namene, davčna obveznost nastane s tem, da kupec
1. tobačne proizvode prevzame na davčnem ozemlju ali
2. tobačne proizvode, prevzete zunaj davčnega ozemlja, vnese na davčno ozemlje ali naroči, naj se vnesejo.
Davčni zavezanec je kupec. Nabava javnopravnega subjekta je izenačena z nabavo v komercialne namene.
2. Če se tobačni proizvodi, ki so sproščeni v porabo v eni državi članici, vnesejo na davčno ozemlje v primerih, ki niso navedeni v odstavku 1, nastane obveznost plačila davka s tem, da so ti proizvodi prvič na davčnem ozemlju ali da se prvič uporabljajo v komercialne namene. Davčni zavezanec je oseba, pri kateri so ali ki jih uporablja.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
12 R. Prankl je med aprilom in oktobrom 2005 na pobudo osebe, ki stalno prebiva v Avstriji, iz Madžarske v Združeno kraljestvo prepeljal 12.650.000 cigaret. Te cigarete, ki so jih neznane osebe pretihotapile v carinsko območje Evropske unije, so bile s petimi zaporednimi vožnjami prepeljane prek, med drugim, Avstrije. Bile so zakrite s tovorom, ki je bil v prevoznih listinah deklariran kot celoten tovor. V Združenem kraljestvu so v štirih primerih cigarete s tovornjaka raztovorile neznane osebe, v enem primeru pa so jih zasegli britanski organi.
13 Zollamt Wien je z odločbo z dne 11. aprila 2011 R. Pranklu določil davek na tobak v višini 1.249.820 EUR, ker je prejel zadevne cigarete in jih vnesel v Avstrijo.
14 R. Prankl je zoper to odločbo vložil pravno sredstvo. V njegovi utemeljitvi je navedel, da ga je tretja oseba nagovorila, da navedene cigarete nezakonito prepelje iz Madžarske v Združeno kraljestvo. Po njegovem mnenju je imel podrejeni položaj v hierarhiji organizacije, ki ima razpredeno široko mrežo tihotapljenja cigaret in za katero je opravil prevoze. Poleg tega naj ne bi imel nobenih informacij o količini cigaret, ki so bile naložene na vozilo, ki ga je vozil, in naj ne bi bil seznanjen z zadevnimi koncepti razpečevanja. Prav tako naj zgolj kot voznik tovornega vozila z ekonomskega vidika ne bi imel pravice razpolagati s temi cigareti in naj torej ne bi bil kupec v smislu člena 27 TabStG. Zadevnih cigaret naj tudi ne bi dal na trg v Avstriji in zgolj „tranzit“ tobačnih proizvodov prek Avstrije naj ne bi spadal v ta člen.
15 Unabhängiger Finanzsenat (neodvisni finančni senat) je potrdil določitev davka na tobak v navedenem znesku in se oprl na člen 27(2) TabStG. Po mnenju tega sodišča je R. Prankl, čeprav ni bil kupec zadevnih cigaret, vseeno vedel za nezakonitost prevozov, za katere je poleg tega prejel plačilo. R. Prankl naj bi kot voznik tovornega vozila, uporabljenega za prevoz navedenih cigaret, te prvič hranil v komercialne namene na avstrijskem davčnem ozemlju in naj bi bil zato v Avstriji zavezanec za davek na tobak.
16 Verwaltungsgerichtshof, ki obravnava ničnostno tožbo, ki jo je R. Prankl vložil zoper odločbo navedenega sodišča, se sprašuje, ali določbe Direktive 92/12 in zlasti njen člen 7 ne nasprotujejo ugotovitvi, do katere je Unabhängiger Finanzsenat prišel na podlagi nacionalne zakonodaje. Ugotovitev, v skladu s katero bi se morala med prevozom, kakršen je tisti iz postopka v glavni stvari, trošarina pobrati v vsaki tranzitni državi članici, naj bi bila namreč v nasprotju s sistematiko te direktive, namreč, da je treba trošarinske proizvode, ki so tam v komercialne namene, obdavčiti v namembni državi članici.
17 Sodišče je sicer že ugotovilo, da normodajalec Unije preprečitve dvojnega obdavčevanja ni povzdignil na raven absolutnega načela (sodba BATIG, C‑374/06, EU:C:2007:788). Vendar predložitveno sodišče meni, da je treba to ugotovitev uvrstiti v okvir dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, v kateri so bili trošarinski proizvodi nezakonito sproščeni v porabo v državi članici, ki ni država članica, s katere davčnimi oznakami so ti proizvodi že opremljeni.
18 V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člena 7(1) in (2) ter 9(1) Direktive 92/12 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim predpisom, v skladu s katerimi se za trošarinske proizvode […], ki so bili v porabo sproščeni v (prvi) državi članici in so bili brez spremnega dokumenta na podlagi člena 7(4) te direktive prek ene ali več [tranzitnih] držav članic […] po kopnem prepeljani v drugo državo članico (namembna država članica), da bi se v namembni državi članici prodali, trošarina […] pobira tudi v tranzitni državi članici?“
Vprašanje za predhodno odločanje
19 Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člena 7(1) in (2) ter 9(1) Direktive 92/12 razlagati tako, da so, kadar je trošarinsko blago, ki je bilo pretihotapljeno na ozemlje ene države članice, brez spremljevalnega dokumenta, določenega v členu 7(4) te direktive, prepeljano v drugo državo članico, na katere ozemlju so pristojni organi odkrili to blago, tranzitne države članice upravičene, da tudi od voznika tovornega vozila, ki je opravil navedeni prevoz, poberejo trošarino, zato ker je navedeno blago na njihovem ozemlju hranil v komercialne namene.
20 Najprej je treba navesti, da je namen Direktive 92/12 uvesti nekaj pravil v zvezi s skladiščenjem, gibanjem in nadzorom trošarinskih proizvodov, in to predvsem zato, ker mora biti obveznost plačila trošarine v vseh državah članicah enaka. Ta uskladitev načeloma omogoča izogibanje dvojnemu obdavčevanju v odnosih med državami članicami (sodbi Scandic Distilleries, C‑663/11, EU:C:2013:347, točki 22 in 23, in Gross, C‑165/13, EU:C:2014:2042, točka 17).
21 Prav tako je treba opozoriti, da člen 7(1) in (2) Direktive 92/12 določa splošno pravilo, da je trošarinski proizvod, ki je sproščen v porabo v eni državi članici in je v komercialne namene v drugi državi članici, predmet trošarine v tej drugi državi članici. Trošarina je tako izterljiva v namembni državi članici proizvoda in ne v državi članici, v kateri je bil sproščen v porabo (sodba Meiland Azewijn, C‑292/02, EU:C:2004:499, točka 35).
22 Razlago, v skladu s katero se trošarine na splošno poberejo le v eni državi članici, to je državi članici, ki ji je zadevni proizvod namenjen in v kateri bo porabljen, potrjuje tudi člen 22 Direktive 92/12, ki pod določenimi pogoji določa vračilo trošarine, ki je plačana v drugi državi članici (sodba Scandic Distilleries, EU:C:2013:347, točka 24).
23 Res je, da člen 7(1) in (2) ter člen 9(1) Direktive 92/12 izrecno ne izključujeta izterjave trošarine na to blago v državi članici, prek katere je bilo tihotapsko blago prepeljano, čeprav tega blaga ni več na ozemlju te države in je prispelo v namembno državo članico.
24 Vendar je Sodišče presodilo, da kadar so proizvodi, ki so nezakonito vnešeni na ozemlje Unije, kakršno je blago iz postopka v glavni stvari, tam v komercialne namene, iz določb člena 6(1) v povezavi z določbo člena 7(1) navedene direktive izhaja, da so za izterjavo trošarine pristojni organi države članice, v kateri so bili ti proizvodi odkriti (sodba Dansk Transport og Logistik, C‑230/08, EU:C:2010:231, točka 114, in sklep Febetra, C‑333/11, EU:C:2012:134, točka 41). V postopku v glavni stvari gre za organe Združenega kraljestva.
25 Nasprotno naj bi le v primeru, da zadevni proizvodi tam niso v komercialne namene, država članica odpreme v skladu s členom 6 Direktive 92/12 ostala pristojna za izterjavo trošarine in to tudi, če so nezakonito vnesene proizvode organi druge države članice odkrili šele pozneje (glej v tem smislu sodbo Dansk Transport og Logistik, EU:C:2010:231, točka 115, in sklep Febetra, EU:C:2012:134, točka 42).
26 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da tranzitne države članice, enako kot država članice odpreme, niso pristojne za izterjavo trošarine, kadar organi druge države članice take proizvode odkrijejo na ozemlju, na katerem so v komercialne namene.
27 Ni mogoče namreč uspešno trditi, da je normodajalec Unije želel dati prednost preprečevanju zlorab in goljufij s tem, da je na splošno v primeru nezakonitega prevoza trošarinskih proizvodov vsem tranzitnim državam članicam dovolil, da pobirajo trošarino.
28 Te razlage ne potrjuje dejstvo, da je Sodišče v točki 57 sodbe BATIG (EU:C:2007:788) presodilo, da je normodajalec Unije dal prednost preprečevanju zlorab in goljufij pred zmanjšanjem pomena načela obdavčitve le v eni državi članici. Ta presoja je, kot je razvidno iz prvega stavka te točke, povezana s posebnim dejanskim stanjem v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba in ki se je nanašala na primer nezakonite zapustitve režima odloga plačila trošarine zaradi kraje proizvodov, ki so bili označeni z davčnimi oznakami države članice odpreme, in zanjo je značilno to, da država članica, ki je izdala te davčne oznake, ni mogla ugotoviti njihovega uničenja. Tako je bila za te proizvode trošarina plačana hkrati v državi članici, v kateri so bili sproščeni v porabo, in v državi članici, v kateri so bili namenjeni za uporabo in so že bili opremljeni z davčnimi oznakami te države članice.
29 Drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba BATIG (EU:C:2007:788), blago, ki je sporno v postopku v glavni stvari, ni bilo označeno z davčnimi oznakami in ni izginilo med krajem, kjer se je začel prevoz, in namembno državo članico. Kot je navedla Evropska komisija, v teh okoliščinah tako pobiranje trošarine v tranzitnih državah članicah, ki bi lahko pripeljalo do večkratne obdavčitve, ni nujno za preprečevanje zlorab in goljufij, ker sta znani tako država članica uvoza kot namembna država članica in ni sporno, da je bilo blago dobavljeno v zadnjenavedeno državo.
30 Dodati je še treba, da te razlage ne more omajati niti trditev, da se obveznost plačila trošarine v primerih nezakonitega prevoza določi v skladu z določbami iz člena 9(1) Direktive 92/12.
31 Ne glede na vprašanje, ali je mogoče šteti, da je člen 9(1) Direktive 92/12, kot to zatrjuje nemška vlada, podredna določba, ki bi se uporabila, kadar bi v primeru nezakonitega tranzita trošarinski proizvodi tam bili v komercialne namene, ne da bi to utemeljevalo naročilo ali dobava, zadošča spomniti, da v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, obveznost plačila trošarine nastane v namembni državi članici, v kateri je bilo zadevno blago dejansko sproščeno v uporabo, in da pobiranje trošarine v drugi ali celo v več drugih državah članicah ni nujno za preprečevanje zlorab in goljufij, kot je razvidno iz točke 29 te sodbe.
32 Glede na vse preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 7(1) in (2) ter 9(1) Direktive 92/12 razlagati tako, da kadar je trošarinsko blago, ki je bilo pretihotapljeno na ozemlje ene države članice, brez spremljevalnega dokumenta, določenega v členu 7(4) navedene direktive, prepeljano v drugo državo članico, na katere ozemlju so pristojni organi odkrili to blago, tranzitne države članice niso upravičene, da tudi od voznika tovornega vozila, ki je opravil navedeni prevoz, poberejo trošarino, zato ker je bilo navedeno blago na njihovem ozemlju v komercialne namene.
Stroški
33 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:
Člena 7(1) in (2) ter 9(1) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992, je treba razlagati tako, da kadar je trošarinsko blago, ki je bilo pretihotapljeno na ozemlje ene države članice, brez spremljevalnega dokumenta, določenega v členu 7(4) navedene direktive, prepeljano v drugo državo članico, na katere ozemlju so pristojni organi odkrili to blago, tranzitne države članice niso upravičene, da tudi od voznika tovornega vozila, ki je opravil navedeni prevoz, poberejo trošarino, zato ker je bilo navedeno blago na njihovem ozemlju v komercialne namene.
Podpisi