SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 20. marca 2013(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti CLUB GOURMET – Prejšnja nacionalna figurativna znamka CLUB DEL GOURMET, EN…. El Corte Inglés – Relativni razlog za zavrnitev – Neobstoj podobnosti proizvodov in storitev – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Argumenti in dokazi, prvič predloženi pred Splošnim sodiščem“
V zadevi T‑571/11,
El Corte Inglés, SA, s sedežem v Madridu (Španija), ki jo zastopata E. Seijo Veiguela in J. L. Rivas Zurdo, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa M. Ó. Mondéjar Ortuño, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT je
Groupe Chez Gerard Restaurants Ltd s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo),
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 28. julija 2011 (zadeva R 1946/2010‑1) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama El Corte Inglés, SA, in Groupe Chez Gerard Restaurants Ltd,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. novembra 2011,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. marca 2012,
na podlagi pisnih vprašanj Splošnega sodišča strankam in njihovih odgovorov na ta vprašanja, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. in 14. novembra 2012,
na podlagi obravnave z dne 11. decembra 2012,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Groupe Chez Gerard Restaurants Ltd je 24. maja 2004 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak CLUB GOURMET.
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo – po zožitvi seznama med postopkom pred UUNT – v razrede 16, 21, 29, 30, 32 in 33 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in so opisani za vsak razred tako:
– razred 16: „Pisalne potrebščine; podstavki iz papirja, namizni prti, namizni podstavki in namizne serviete iz papirja, papirnate darilne vrečke“;
– razred 21: „Zalivalne žlice, neelektrični mešalci, odpirači za steklenice, kuhinjski čopiči, keramični izdelki za gospodinjstvo, mlinčki za kavo, lončki za kuhanje filter kave, slaščičarske okrasne vrečke, kuhinjski modeli, nabodala za kuho, kuhinjske potrebščine, odpirači za buteljke, stiskalnice za hrano, lijaki, ribežni, železne plošče za pečenje, vedra za led, kalupi za ledene kocke, kuhinjske posode, kuhinjski mešalci, kuhinjske potrebščine, mlinčki za gospodinjsko uporabo, mešalni stroji, žlice za mešanje, naprave za rezance, šobe, mlinčki za poper in sol, pipete, lončeni vrči, lonci, kuhinjski valjarji, namizni pribor, lopatice, škropilniki, cedila-kroglice za čaj, posodice za shranjevanje čaja, čajniki, čajni servisi, pladnji, termovke in pipete (kapalke za preizkušanje vina); posode za shranjevanje hrane, steklena posoda, porcelan in fajansa“;
– razred 29: „Konzervirano, suho in kuhano sadje in zelenjava; želeji, džemi, meso, ribe, perutnina in divjačina, mesne delikatese, siri, juhe, jogurt, olivna olja, paštete“;
– razred 30: „Kava, testenine, čaj, kakav, moka, sladkor, kruh, pecivo, slaščice, torte, sladoled in sorbeti, sendviči, med, melasa, gorčica, kis, omake, dišave in začimbe, sadni prelivi“;
– razred 32: „Piva, mineralne vode in sodavice ter druge brezalkoholne pijače, sadne pijače in sadni sokovi; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“;
– razred 33: „Alkoholne pijače (razen piva); vina; likerji“.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 17/2005 z dne 25. aprila 2005.
5 Družba El Corte Inglés, SA, tožeča stranka, je 22. julija 2005 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za vse proizvode, navedene zgoraj v točki 3.
6 Ugovor je sprva temeljil na teh štirih prejšnjih znamkah:
– španska figurativna znamka št. 1817328, registrirana za storitve iz razreda 35;
– prijava španske besedne znamke št. 2229135 za proizvode iz razreda 16;
– prijava španske besedne znamke št. 2589335 za proizvode iz razredov 29, 30, 31, 32, 33 in 34;
– prijava besedne znamke Skupnosti št. 3789054 za proizvode in storitve iz razredov 29, 30, 31, 32, 33 in 35.
7 Prijava znamke Skupnosti št. 3789054 je bila nato zavrnjena z odločbo drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 17. julija 2006 (zadeva R 343/2006‑2), ki je postala dokončna. Poleg tega se je tožeča stranka z dopisoma z dne 24. novembra 2009 in 11. avgusta 2010 v okviru postopka pred oddelkom za ugovore odpovedala temu, da bi svoj ugovor utemeljevala na prijavah španskih znamk št. 2229135 in 2589335.
8 Zato ugovor temelji samo še na prejšnji španski figurativni znamki (v nadaljevanju: prejšnja znamka), prikazani spodaj, registrirani pod številko 1817328
za storitve iz razreda 35, ki ustrezajo temu opisu: „Oglasni stavek. Uporabljal se bo za proizvode, na katere se nanašajo znamke št. 1013156 (razred 29), št. 1013157 (razred 30), št. 1815538 (razred 31), št. 1815539 (razred 32), št. 1013158 (razred 33), št. 1815547 (razred 42) ‚El Corte Inglés‘ (figurativna znamka)“:
9 V utemeljitev ugovora so bili navedeni razlogi iz člena 8(1)(b) in (5) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) in (5) Uredbe št. 207/2009).
10 Oddelek za ugovore je 3. septembra 2010 ugovor zavrnil.
11 Tožeča stranka je 6. oktobra 2010 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009.
12 Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 28. julija 2011 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo. Menil je zlasti, primarno, da opis storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, kot „oglasni stavek“ ne omogoča nikakršne primerjave s proizvodi, ki jih označuje prijavljena znamka, saj ne pomeni niti proizvoda niti storitve. Podredno, tudi če bi prejšnja znamka označevala „oglaševalske storitve“ iz razreda 35, bi bili proizvodi in storitve, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, različni. Proizvodi, ki jih označuje prijavljena znamka, naj bi bili namreč namenjeni povprečnemu potrošniku, medtem ko naj bi bile oglaševalske storitve, na katere bi se v tem primeru nanašala prejšnja znamka, namenjene predvsem strokovni javnosti. Nazadnje, nasprotujoči si znamki naj bi bili, prvič, vizualno povsem različni, drugič, fonetično nepodobni in, tretjič, pomensko malo podobni.
Predlogi strank
13 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
14 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
15 Tožeča stranka navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
16 Na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 se ob ugovoru imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti proizvodov ali storitev, ki jih znamki označujeta, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka. Verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Poleg tega je na podlagi člena 8(2)(a) Uredbe št. 207/2009 za prejšnje znamke treba šteti znamke, registrirane v državi članici, z datumom zahteve za registracijo, ki je pred datumom zahteve za registracijo znamke Skupnosti.
17 V skladu z ustaljeno sodno prakso verjetnost zmede obstaja takrat, kadar bi javnost lahko menila, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja ali iz gospodarsko povezanih podjetij. Po isti sodni praksi je treba verjetnost zmede presojati celovito, in sicer glede na to, kako upoštevna javnost zazna znake in zadevne proizvode ali storitve, ter ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v zadevi, zlasti soodvisnosti podobnosti znakov in podobnosti proizvodov ali storitev, ki jih ti označujejo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T‑162/01, Recueil, str. II‑2821, točke od 30 do 33 in navedena sodna praksa).
18 Najprej je treba preučiti, katere proizvode označuje prejšnja znamka, saj tožeča stranka izpodbija presojo odbora za pritožbe.
19 Odbor za pritožbe je v točki 17 izpodbijane odločbe ugotovil, da opis proizvodov in/ali storitev, za katere je bila prejšnja znamka registrirana, narave storitev, na katere se nanaša prejšnja znamka, ne določa jasno in ne ustreza nobenemu od proizvodov in storitev, naštetih v Nicejski klasifikaciji. Poleg tega naj „oglasni stavek“ ne bi bil niti proizvod niti storitev v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Zato naj ta opis ne bi omogočal nikakršne primerjave proizvodov in storitev, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, torej bi bilo treba ugovor zavrniti. Odbor je nato zgolj podredno preučil pritožbo na podlagi razlage oddelka za ugovore, da bi bilo izraz „oglasni stavek“ treba izenačiti z „oglaševalskimi storitvami“ iz razreda 35.
20 Tožeča stranka v zvezi s tem v bistvu navaja, da se v skladu s prakso, ki ji je španski urad za patente in znamke (OEMP) sledil do leta 1997, „sloganska znamka“, kot je prejšnja znamka, varuje ne samo za storitve iz razreda 35, ampak tudi za vse proizvode in storitve, ki jih označujejo ena ali več „osnovnih znamk“. V obravnavani zadevi naj bi bila prejšnja znamka, prijavljena 26. aprila 1994 in registrirana 5. januarja 1996, tako varovana tudi za proizvode in storitve iz razredov 29, 30, 31, 32, 33 in 42, ki jih označujejo znamke, navedene v opisu storitev prejšnje znamke. Zato bi bilo treba upoštevati tudi te proizvode in storitve pri primerjavi s tistimi, ki jih označuje prijavljena znamka, ne pa zgolj storitev iz razreda 35.
21 UUNT v zvezi s tem trdi, da varstva, ki ga ima prejšnja znamka, ni mogoče razširiti na proizvode iz drugih razredov ali na proizvode in storitve, varovane z drugimi pravicami, ki niso bili navedeni v utemeljitev ugovora.
22 V teh okoliščinah je treba najprej določiti obseg opisa proizvodov in/ali storitev, za katere je bila prejšnja znamka registrirana. Glede tega je na prvem mestu treba upoštevati besedilo opisa zadevnih proizvodov in/ali storitev, kakor je navedeno zgoraj v točki 8. Na drugem mestu je treba presoditi dodatne navedbe tožeče stranke pred UUNT, na tretjem mestu pa je treba preučiti, ali je UUNT morebiti zavezan, da nekatere okoliščine preuči po uradni dolžnosti.
Besedilo opisa proizvodov in storitev, ki jih označuje prejšnja znamka
23 Na prvem mestu je treba ponoviti, da se seznam proizvodov in storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, glasi: „[razred] 35: Oglasni stavek. Uporabljal se bo za proizvode, na katere se nanašajo znamke št. 1013156 (razred 29), št. 1013157 (razred 30), št. 1815538 (razred 31), št. 1815539 (razred 32), št. 1013158 (razred 33), št. 1815547 (razred 42) ‚El Corte Inglés‘ (figurativna znamka)“.
24 Glede tega je treba ugotoviti, da je na tem seznamu navedena samo ena storitev iz razreda 35, in sicer „oglasni stavek“, v nadaljevanju pa je opisana njena nameravana uporaba. Iz besedila, navedenega v prejšnji točki, pa ni razvidno, da naj bi prejšnja znamka označevala tudi proizvode, ki jih zadevajo znamke, ki so navedene kot področje uporabe zadevne storitve. Poleg tega v nasprotju s trditvami tožeče stranke na obravnavi samo z branjem tega seznama ni mogoče ugotoviti, kateri so proizvodi, ki jih označujejo znamke, naštete na seznamu, saj ti niso konkretno opredeljeni, temveč samo s sklicevanjem na znamke, ki jih označujejo, in na razrede, v katere spadajo. Razredi Nicejskega aranžmaja pa pogosto združujejo veliko zelo različnih proizvodov, tako da take navedbe ne zadoščajo za konkretno opredelitev zadevnih proizvodov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 19. junija 2012 v zadevi The Chartered Institute of Patent Attorneys, C‑307/10, točke 49, 56, 61 in 62).
Navedbe tožeče stranke pred UUNT
25 Na drugem mestu, v skladu z ustaljeno sodno prakso je namen tožbe pred Splošnim sodiščem preizkus zakonitosti odločb odborov za pritožbe UUNT v smislu člena 65 Uredbe št. 207/2009. Iz te določbe je razvidno, da dejstev, na katera se stranke niso sklicevale pred organi UUNT, ni mogoče več navajati v fazi tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, in da to ne sme ponovno preizkusiti dejanskega stanja ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim. Zakonitost odločbe odbora za pritožbe UUNT je namreč treba presojati na podlagi podatkov, ki jih je imel na voljo v trenutku, ko je sprejel odločbo (sodbi Sodišča z dne 18. julija 2006 v zadevi Rossi proti UUNT, C‑214/05 P, ZOdl., str. I‑7057, točke od 50 do 52, in z dne 18. decembra 2008 v zadevi Les Éditions Albert René proti UUNT, C‑16/06 P, ZOdl., str. I‑10053, točke od 136 do 138).
26 Ugotoviti pa je treba, da se je tožeča stranka šele pred Splošnim sodiščem prvič sklicevala na posebno prakso OEMP glede obravnave „sloganskih znamk“ do leta 1997 in na sodno prakso španskih sodišč v zvezi z obsegom varstva registracij, opravljenih pred tem letom. Iz besedila njenih vlog, predloženih UUNT, je razvidno, da tožeča stranka ni niti pred oddelkom za ugovore niti pred odborom za pritožbe nikoli izrecno trdila, da se varstvo prejšnje znamke razteza dlje od storitev iz razreda 35.
27 Zlasti je, prvič, tožeča stranka na obrazcu za ugovor, predloženem pri UUNT 22. julija 2005, označila polje, v katerem je bilo navedeno, da ugovor temelji na „vseh proizvodih/storitvah, za katere je prejšnja znamka registrirana“, ne da bi bilo iz obrazca razvidno, za katere proizvode in storitve gre, niti v katere razrede ti spadajo.
28 Drugič, v prilogi k navedenemu obrazcu, v kateri so natančneje opredeljeni razlogi za ugovor, se je tožeča stranka sklicevala na štiri zgoraj v točki 6 omenjene pravice, med katerimi je bila tudi prejšnja znamka, pri čemer je za vsako od teh pravic navedla, v katere razrede spadajo proizvodi in storitve, na katere se te pravice nanašajo. Vendar pa je za prejšnjo znamko navedla samo razred 35, ne pa razredov od 29 do 33 in 42, na katere se po njenih navedbah razteza varstvo te znamke.
29 Tretjič, UUNT je z dopisom z dne 27. oktobra 2005 tožečo stranko obvestil, da njen ugovor ne vsebuje nobene navedbe proizvodov in storitev, na katerih temelji, in da zgolj navedba, da ugovor temelji na vseh proizvodih in storitvah, za katere je bila registrirana prejšnja znamka, v zvezi s tem ne zadošča. Tožeča stranka pa je v odgovoru z dne 28. oktobra 2005 v zvezi s prejšnjo znamko predložila samo izvlečke iz podatkovne baze glede pravnega stanja zadeve pred OEMP (imenovane podatkovna baza sitadex) v španskem in angleškem jeziku, v katerih je bilo v rubriki „razred“ navedeno zgolj „35“.
30 Četrtič, druga stranka v postopku pred UUNT je v svojih stališčih z dne 10. julija 2008 v zvezi z ugovorom navedla, da je bila prejšnja znamka registrirana za storitve iz razreda 35, opredeljene kot oglasni stavek, ki se uporablja za številne znamke, in da te storitve niso na noben način podobne niti v nikakršni povezavi s proizvodi, ki jih označuje prijavljena znamka. Dodala je, da tožeča stranka ugovora ni utemeljila z nobeno registracijo za razrede 29, 30, 32 in 33. Tožeča stranka pa je v stališčih z dne 15. decembra 2008, predloženih oddelku za ugovore v odgovor na stališča druge stranke pred UUNT, samo navedla, da prejšnje pravice zadevajo proizvode in storitve iz razredov 16, od 29 do 35 in 42. Ker je tožeča stranka takrat svoj ugovor utemeljevala s prejšnjo znamko in še z dvema prijavama španske znamke (glej zgoraj točki 6 in 7), oddelek za ugovore na podlagi te navedbe ni mogel vedeti, da naj bi prejšnja znamka označevala proizvode iz drugih razredov kot iz razreda 35.
31 Petič, oddelek za ugovore je v odločbi z dne 3. septembra 2010 v zvezi s storitvami, ki jih označuje prejšnja znamka, navedel, da so te „v bistvu opredeljene kot oglasni stavek iz razreda 35“ in da si ta „nekoliko neobičajen in precej nejasen seznam“ razlaga tako, da se nanaša na oglaševalske storitve v zvezi s proizvodi iz razredov 29, 30, 31, 32, 33 in 42. Dodal je, da „ker je [seznam storitev] naveden samo pod naslovom razreda 35, ga oddelek za ugovore razlaga tako, da se nanaša samo na storitve iz razreda 35, ne pa na proizvode/storitve iz razredov 29, 30, 31, 32, 33 in 42“.
32 Kljub tej izrecni zavrnitvi oddelka za ugovore, da bi upošteval proizvode iz navedenih razredov kot proizvode, ki naj bi jih označevala prejšnja znamka, se tožeči stranki vseeno ni zdelo potrebno, da bi v utemeljitvi pritožbe pri odboru za pritožbe jasno navedla, da bi po njenem mnenju navedena znamka morala biti varovana tudi za te proizvode. Nasprotno, tožeča stranka je najprej v delu navedene pritožbe, naslovljenem „dejansko stanje in postopek“, navedla, da je njen ugovor temeljil na „registraciji [prejšnje znamke] za razred 35“. V nadaljevanju je v delih pritožbe, namenjenih primerjavi proizvodov, izpostavila, da „se prejšnja znamka nanaša na storitve iz razreda 35 ‚oglaševalske storitve, ki zadevajo proizvode iz razredov 29, 30, 31, 32, 33 in 42‘“, nazadnje pa se je oprla zgolj na argument, da so „oglaševalske storitve“, ki spadajo v razred 35, v razmerju do proizvodov, ki jih označuje prijavljena znamka, dopolnilne in da so z nekaterimi od teh proizvodov povezane. V zvezi s tem je treba po eni strani poudariti, da prejšnja znamka označuje „oglasni stavek“, ne pa „oglaševalskih storitev“ in da so bile torej navedbe tožeče stranke pred odborom za pritožbe nepopolne, kar zadeva dejansko stanje. Po drugi strani, če je tožeča stranka nameravala uveljavljati to, da se varstvo prejšnje znamke razteza na proizvode in storitve iz razredov 29, 30, 31, 32, 33 in 42, bi zadoščalo, da bi se sklicevala na vsaj delno podobnost ali enakost zadevnih proizvodov in storitev, namesto da je zatrjevala, da obstaja zveza dopolnilnosti med storitvami iz razreda 35 in proizvodi, ki jih označuje prejšnja znamka in ki spadajo v razrede 16, 21, 29, 30, 32 in 33.
33 Iz tega sledi, da v nasprotju s tem, kar je tožeča stranka navedla na obravnavi, dokazi, ki jih je predložila med upravnim postopkom, obravnavani kot celota, ne vsebujejo nobene izrecne navedbe, da naj bi se varstvo, ki ga zagotavlja prejšnja znamka, po njenem mnenju raztezalo dlje od zgolj storitev iz razreda 35. Nasprotno, navedeni dokazi so vsebovali več navedb, izrecnih ali implicitnih, da naj bi prejšnja znamka označevala izključno storitve iz razreda 35 – in to ne da bi se v tej fazi preučitve Splošnega sodišča posegalo v vprašanje, kako je treba razumeti navedbo „oglasni stavek“.
Obveznost UUNT, da po uradni dolžnosti upošteva špansko pravo
34 Kljub temu je treba preučiti, ali je bil UUNT, kot je tožeča stranka trdila na obravnavi, zavezan po uradni dolžnosti upoštevati, da se na podlagi španskega prava varstvo, ki ga zagotavlja prejšnja znamka, razteza na proizvode, ki spadajo v razrede 29, 30, 31, 32, 33 in 42 in ki jih označujejo znamke, navedene v opisu storitev.
35 V zvezi s tem je treba navesti, da za institucije Unije ugotavljanje in razlaga pravil nacionalnega prava, kadar sta ta nujno potrebna pri njihovi dejavnosti, načeloma pomenita ugotavljanje dejanskega stanja, ne pa uporabe prava. Uporaba prava se namreč nanaša samo na uporabo prava Unije. Čeprav je sicer člen 65(2) Uredbe št. 207/2009, na katerega se sklicuje tožeča stranka, res treba razumeti tako, da pravna pravila, v primeru kršitve katerih je mogoče vložiti tožbo pri Splošnem sodišču, lahko spadajo tako v nacionalno pravo kot v pravo Skupnosti, pa vendar samo zadnjenavedeno pomeni področje upoštevnega prava, za katero velja načelo iura novit curia, medtem ko se prvo v okviru trditvenega in dokaznega bremena umešča med predložena dejstva, njegovo vsebino pa je treba, če je to potrebno, dokazati s predložitvijo dokazov (sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott k sodbi Sodišča z dne 5. julija 2011 v zadevi Edwin proti UUNT, C‑263/09 P, ZOdl., str. I‑5853, točke 55, 56, 75 in 77; glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Edwin proti UUNT, točke od 47 do 50).
36 Kar posebej zadeva obseg varstva, ki ga daje prejšnja nacionalna znamka, je tako razlago mogoče utemeljiti tudi z besedilom pravila 19(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), kakor je bila spremenjena, ki določa, da „[v] roku [ki ga določi UUNT] lahko stranka, ki ugovarja, vloži dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva svoje prejšnje znamke ali prejšnje pravice“. V skladu s pravilom 20(1) navedene uredbe „[č]e stranka, ki ugovarja, ne dokaže obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnje znamke ali pravice […] do izteka roka […], se ugovor kot neutemeljen zavrne“. Glede na ti določbi mora torej stranka, ki ugovarja, dokazati obseg varstva navedene prejšnje pravice, UUNT pa tega ni treba raziskati.
37 Zato je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da je nacionalno pravo del pravnega okvira Unije, ki ga Splošno sodišče mora upoštevati pri preizkusu zakonitosti odločb UUNT. Čeprav Splošno sodišče pri tem preizkusu lahko odpravi tudi napake, ki jih je UUNT storil pri presoji dejanskega stanja, pa mora zadevna dejstva – da bi jih UUNT lahko upošteval – navesti in, če je potrebno, dokazati, stranka, ki se nanje sklicuje.
38 Iz tega sledi, da mora v postopku pred institucijami Unije načeloma stranka, ki se sklicuje na nacionalno pravo, dokazati, da so z njim podprte njene trditve.
39 Splošno sodišče je to načelo res opredelilo s tem, da je presodilo, da se mora UUNT, če so take informacije potrebne za presojo pogojev uporabe razloga za zavrnitev zadevne registracije in predvsem resničnosti predloženih dejstev ali dokazne moči predloženih listin, po uradni dolžnosti in s sredstvi, ki se mu zdijo za to primerna, informirati o nacionalnem pravu zadevne države članice (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 20. aprila 2005 v zadevi Atomic Austria proti UUNT – Fabricas Agrupadas de Muñecas de Onil (ATOMIC BLITZ), T‑318/03, ZOdl., str. II‑1319, točka 35, in navedena sodna praksa).
40 Splošno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da mora UUNT pri presoji dokazov, ki so mu bili predloženi, upoštevati nacionalno pravo in prakso v položaju, v katerem je stranka, ki ugovarja, predložila izvlečke iz registra, ki so dokazovali vpis njenih nacionalnih znamk, ni pa mogla dokazati njihovega podaljšanja, ker zadevni nacionalni urad za znamke načeloma ni izdajal uradnih dokumentov o takem podaljšanju (zgoraj navedena sodba ATOMIC BLITZ, točke od 43 do 47).
41 Vendar je bila, kot je navedeno zgoraj v točki 39, obveznost UUNT po uradni dolžnosti se informirati o nacionalnem pravu, pogojena s tem, da „so take informacije potrebne za presojo pogojev uporabe razloga za zavrnitev zadevne registracije in predvsem resničnosti predloženih dejstev ali dokazne moči predloženih listin“. Tako se mora UUNT samo v primeru, ko že ima informacije o nacionalnem pravu, bodisi v obliki navedb o njegovi vsebini bodisi v obliki predloženih elementov, katerih dokazna moč je bila zatrjevana, če je to potrebno, po uradni dolžnosti informirati o nacionalnem pravu.
42 V obravnavani zadevi pa, kot je bilo navedeno zgoraj v točkah od 27 do 33, tožeča stranka ni pred UUNT nikoli izrecno trdila, da je predvsem prejšnja znamka varovana za druge proizvode in storitve, kot te iz razreda 35. Nasprotno, večkrat je celo podala navedbe, iz katerih bi se lahko sklepalo, da se navedena znamka nanaša izključno na razred 35.
43 V teh okoliščinah niti oddelek za ugovore niti odbor za pritožbe nista mogla upoštevati tega, da naj bi prejšnja znamka označevala tudi proizvode in storitve, ki jih označujejo „osnovne znamke“ in ki spadajo v razrede 16, 29, 30, 31, 32, 33 in 42. Zato se UUNT v obravnavani zadevi ni bilo treba informirati o španskem pravu in tega raziskati.
44 Nazadnje je treba zavrniti argument tožeče stranke, da se UUNT dejansko sploh ne bi bilo treba informirati o španskem pravu ali tega raziskati, saj naj bi po njenih navedbah v odločbi drugega odbora za pritožbe z dne 17. julija 2006 v zadevi R 343/2006‑2, ki zadeva tudi tožečo stranko, „priznal obstoj, vsebino in učinke ‚sloganskih znamk‘“, oddelek za ugovore pa naj bi to odločbo upošteval v svoji odločbi z dne 3. septembra 2010 v obravnavani zadevi.
45 Prvič, prvi odlomek iz odločbe z dne 17. julija 2006, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je namreč v oddelku z naslovom „argumenti pritožnice“, tako da je odbor za pritožbe zgolj navedel argumente, na katere se je sklicevala tožeča stranka. V zvezi s tem je treba poudariti, da se tožeči stranki ne more dovoliti, da bi pri izpodbijanju zakonitosti izpodbijane odločbe v obravnavani zadevi navajala argumente in dejstva, na katere se ni sklicevala pred UUNT v okviru zadevnega postopka inter partes, temveč v okviru postopka ex parte v zvezi z drugo prijavo znamke.
46 Drugič, v drugem odlomku, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je odbor za pritožbe jasno navedel, da se posebna praksa OEPM v zvezi s „sloganskimi znamkami“, na katero se je sklicevala tožeča stranka v okviru argumenta, ki temelji na obstoju prejšnjih nacionalnih registracij, „na prvi pogled ne zdi upoštevna“. V odločbi, ki jo navaja tožeča stranka, UUNT torej argumenta tožeče stranke o posebnostih španskega prava v zvezi s „sloganskimi znamkami“ sploh ni vsebinsko presojal. A fortiori ni mogoče šteti, da je priznal obstoj, vsebino in učinke teh posebnosti.
47 Tretjič, v nasprotju s trditvami tožeče stranke UUNT navedenih posebnosti španskega prava nikakor ni „poznal in sam navedel v postopku z ugovorom [v obravnavani zadevi]“. Kot je namreč razvidno iz predhodnih ugotovitev oddelka za ugovore, navedenih v njegovi odločbi z dne 3. septembra 2010, izdani v obravnavani zadevi, je ta zgolj upošteval izrek odločbe drugega odbora za pritožbe z dne 17. julija 2006 v zadevi R 343/2006‑2, odbor pa je s tem, da je zavrnil pritožbo, ki jo je vložila tožeča stranka, dokončno zavrnil registracijo ene od prejšnjih znamk, ki jo je tožeča stranka sprva navedla v utemeljitev svojega ugovora v obravnavani zadevi.
48 Iz zgornjih navedb je razvidno, da UUNT niti iz besedila opisa storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, niti na podlagi informacij, ki jih je pred njim predložila tožeča stranka, ni mogel vedeti, da naj bi se varstvo, ki ga daje prejšnja znamka, raztezalo na proizvode, ki jih označujejo „osnovne znamke“ tožeče stranke v razredih 29, 30, 31, 32, 33 in 42. Prav tako v okoliščinah obravnavane zadeve UUNT ni bilo treba po uradni dolžnosti upoštevati posebnosti španskega prava v zvezi s „sloganskimi znamkami“ niti po uradni dolžnosti raziskati teh posebnosti.
49 Torej je treba v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 25, kot nedopustne zavreči vse dokaze in argumente tožeče stranke, ki zadevajo špansko pravo.
50 Zato se za namene obravnavane zadeve opis storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, omeji na storitve iz razreda 35, kot so opredeljene v opisu, navedenem zgoraj v točki 8.
Razlaga opisa storitev, ki jih označuje prejšnja znamka
51 Odbor za pritožbe je na prvem mestu ugotovil, da navedba „oglasni stavek“ kot opis storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, ne ustreza nobenemu od proizvodov ali storitev, naštetih v Nicejski klasifikaciji, ne pomeni niti proizvoda niti storitve v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in je ni mogoče razlagati kot „oglaševalske storitve“, ne da bi se obseg storitev, na katere se nanaša prejšnja znamka, nedopustno razširil.
52 Tožeča stranka, ki jo je Splošno sodišče v okviru pisnih vprašanj in na obravnavi pozvalo, naj zavzame stališče o tej presoji, je na obravnavi navedla, da načeloma ne nasprotuje temu, da se izraz „oglasni stavek“ razlaga, kot je to storil oddelek za ugovore, tako, da se dejansko nanaša na oglaševalske storitve, vendar je poudarila, da nasprotuje temu, da je varstvo prejšnje znamke omejeno na te storitve in da so iz njega izključeni proizvodi, ki jih označujejo „osnovne znamke“. Poleg tega meni, da so storitve iz razreda 35, ki jih označuje prejšnja znamka, podobne, dopolnjujoče ali tesno povezane s proizvodi, ki jih označuje prijavljena znamka. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi, v katerih je Splošno sodišče priznalo obstoj podobnosti med storitvami, ki so bile med drugim iz razreda 35, in proizvodi iz razredov 5, 14, 18 in 25.
53 V zvezi s tem zadošča navesti, da ti argumenti tožeče stranke nikakor ne zadevajo presoje odbora za pritožbe, navedene zgoraj v točki 53, in da je a fortiori ne morejo omajati.
54 Kot je bilo navedeno zgoraj, je za okoliščine obravnavane zadeve značilno na eni strani, da niti iz besedila opisa storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, niti iz navedb in trditev tožeče stranke v postopku pred UUNT ne izhaja, da se obseg varstva navedene znamke razteza dlje od jezikovnega pomena besedila. Na drugi strani pa posebnosti španskega prava, na podlagi katerih je po mnenju tožeče stranke mogoče koristno opredeliti pomen navedenega opisa storitev, Splošno sodišče iz postopkovnih razlogov ne more upoštevati. V teh okoliščinah je treba enako kot od odbor za pritožbe ugotoviti, da opis storitev, ki jih označuje prejšnja znamka, kot je naveden zgoraj v točki 8, ne omogoča primerjave teh storitev s proizvodi, ki jih označuje prijavljena znamka.
55 Zato odbor za pritožbe s tem, da je ugotovil, da je bilo zato ugovor treba zavrniti, ni storil napake.
56 Glede na zgornje navedbe je edini tožbeni razlog tožeče stranke treba zavrniti in torej tudi tožbo v celoti.
Stroški
57 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
58 Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. El Corte Inglés, SA, se naloži plačilo stroškov.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. marca 2013.
Podpisi