SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)
z dne 15. marca 2006(*)
„Znamka Skupnosti – Tridimenzionalna znamka – Oblika plastične steklenice – Zavrnitev registracije – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Prejšnja nacionalna znamka – Pariška konvencija – Sporazum TRIPS – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94“
V zadevi T-129/04,
Develey Holding GmbH & Co. Beteiligungs KG, s sedežem v Unterhachingu (Nemčija), ki ga zastopata R. Kunz-Hallstein in H. Kunz-Hallstein, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa G. Schneider, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi tožbe na razveljavitev odločbe drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 20. januarja 2004 (zadeva R 367/2003-2), s katero je zavrnila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti tridimenzionalnega znaka v obliki steklenice,
SODIŠČE PRVE STOPNJEEVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),
v sestavi J. Pirrung, predsednik, A. W. H. Meij, sodnik, in I. Pelikánová, sodnica,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 1. aprila 2004,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 28. julija 2004,
na podlagi vprašanj, ki jih je Sodišče prve stopnje naslovilo na stranke 23. maja 2005,
na podlagi obravnave z dne 12. julija 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka je 14. februarja 2002 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena, vložila prijavo znamke Skupnosti, s katero zahteva prednost prejšnje vloge v Nemčiji z dne 16. avgusta 2001.
2 Prijava se je nanašala na registracijo tridimenzionalnega znaka v obliki steklenice, prikazane v nadaljevanju: (v nadaljevanju: prijavljena znamka):
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 29, 30 in 32 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen, in ustrezajo naslednjemu opisu:
– razred 29: „Paprika, paradižnikov koncentrat, mleko in mlečni izdelki, jogurt, sveža smetana, jedilno olje in maščoba“;
– razred 30: „Začimbe; dodatki za izboljšanje okusa jedem; gorčica, proizvodi na gorčični osnovi; majoneza, proizvodi na majonezni osnovi; kis, proizvodi na osnovi kisa; pijače, proizvedene iz kisa; pikantne zeliščne omake; pripravljene omake iz sadja ali zelenjave; arome in esence za živilske namene; citronska kislina, jabolčna kislina, vinska kislina za arome za prehrambeno proizvodnjo; pripravljen hren; ketchup [pikantna paradižnikova omaka] in pripravki na ketchupovi osnovi, sok iz sadja; solatne polivke, solatne kreme“;
– razred 32 : „sadne pijače in sadni sokovi; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“.
4 Z odločbo z dne 1. aprila 2003 je preizkuševalec v skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 zavrnil prijavo za registracijo. Preizkuševalec je ugotovil, da po eni strani UUNT ni vezan na predhodne nacionalne registracije in da po drugi strani oblika prijavljene znamke nima nobenega nenavadnega in zlahka prepoznavnega elementa, ki bi ji omogočil, da bi se razlikovala od običajnih oblik, ki se pojavljajo na trgu, in ki bi imel funkcijo označevanja trgovskega izvora.
5 Pritožbo, ki jo je vložila tožeča stranka in ki je temeljila zlasti na nenavadni in posebni naravi zadevne steklenice, je drugi odbor za pritožbe zavrnil z odločbo z dne 20. januarja 2004 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Odbor za pritožbe se je strinjal z utemeljitvijo preizkuševalca. Dodal je, da bi bilo zato, ker gre za znamko, ki je sestavljena iz oblike embalaže, treba upoštevati dejstvo, da zaznavanje zadevne javnosti ni nujno enako kot pri besedni, figurativni ali tridimenzionalni znamki, ki je neodvisna od videza proizvoda, ki ga označuje. Končni zadevni uporabnik naj bi bil navadno bolj pozoren na etiketo na steklenici kot zgolj na brezbarven in gol zbirnik..
6 Odbor za pritožbe je menil, da prijavljena znamka nima nobene dodatne značilnosti, ki bi ji dajala sposobnost, da se jasno razlikuje od oblik, ki so trenutno na voljo, in da ostane v spominu potrošnika kot označba trgovskega izvora. V bistvu je menil, da je do posebnega zaznavanja, ki ga je navajala tožeča stranka, prišlo šele po izboljšanem analitičnem preizkusu, ki ga povprečni potrošnik ne izvaja.
7 Odbor za pritožbe je končno dodal, da se tožeča stranka ni mogla sklicevati na registracijo prijavljene znamke v nemškem registru znamk, ker takšna nacionalna registracija, čeprav se lahko upošteva, ni odločilna. Poleg tega po mnenju odbora za pritožbe dokumenti za registracijo, ki jih je predložila tožeča stranka, niso natančno določili razlogov, na podlagi katerih je bila sprejeta registracija zadevnega znaka.
Predlogi strank
8 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
9 UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
10 Tožeča stranka navaja štiri tožbene razloge, in sicer nespoštovanje bremena dokazovanja s strani UUNT, kar naj bi pomenilo kršitev člena 74(1) Uredbe št. 40/94 (prvi tožbeni razlog), nespoštovanje člena 6 quinquies, točka A, odstavek 1, Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, zadnjič revidirane v Stockholmu dne 14. julija 1967 in spremenjene dne 28. septembra 1979 (zbirka pogodb Združenih narodov, zvezek 828, št. 11847, str. 108, v nadaljevanju: Pariška konvencija), ki izhaja iz tega, da naj UUNT ne bi upošteval varstva prejšnje nacionalne registracije (drugi tožbeni razlog), kršitev člena 73 Uredbe št. 40/94, člena 6 quinquies Pariške konvencije in člena 2(1) Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine vključno s trgovino s ponarejenim blagom z dne 15. aprila 1994 (v nadaljevanju: Sporazum TRIPS), ki izhaja iz dejstva, da naj UUNT ne bi dovolj preučil prejšnje nacionalne registracije (tretji tožbeni razlog) in kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, ki izhaja iz dejstva, da naj UUNT ne bi upošteval razlikovalnega učinka prijavljene znamke, in dejstva, da značilnosti te znamke nimajo nobene tehnične funkcije (četrti tožbeni razlog).
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 74(1) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
11 Tožeča stranka meni, da odbor za pritožbe ni upošteval obveznosti dokazati neobstoj razlikovalnega učinka, ki jo ima na podlagi Uredbe št. 40/94, ker je menil, da se zadevna oblika zazna kot navadna steklenica in ne kot označba trgovskega izvora, ne da bi svoj predlog utemeljil s konkretnimi primeri. Tožeča stranka trdi, da mora UUNT, ki je zadolžen, da po uradni dolžnosti preišče dejstva v okviru preizkusa obstoja absolutnih razlogov za zavrnitev, ugotoviti neobstoj razlikovalnega učinka. Samo če bi UUNT dokazal neobstoj bistvenega razlikovalnega učinka prijavljene znamke, bi prosilec pozneje lahko utemeljil, da je bil razlikovalni učinek pridobljen z uporabo.
12 Na obravnavi je tožeča stranka dodala, da dejstvo, da breme dokaza nosi UUNT, prav tako izhaja iz člena 6 quinquies Pariške konvencije. Po mnenju tožeče stranke ta člen določa, da mora biti varstvo znamke, ki je registrirana v državi podpisnici Pariške konvencije, pravilo, saj je zavrnitev varstva izjema, ki jo je treba ozko razlagati.
13 UUNT ugovarja utemeljitvi tožeče stranke, saj meni, da se preizkus dejstev po uradni dolžnosti ne nanaša na dokazno breme. Dodaja, da se od njega ne more zahtevati, da predloži negativni dokaz, torej dokaz o neobstoju razlikovalnega učinka. Nazadnje, sklicujoč se na sodno prakso Sodišča prve stopnje, UUNT navaja, da je glede neobstoja razlikovalnega učinka podvržen zgolj obveznosti obrazložitve. UUNT prav tako meni, da iz sodne prakse izhaja, da se lahko sklicuje na splošne informacije, ki kot v tem primeru izhajajo iz prakse, in da mora prosilec v tem primeru predložiti konkretne in utemeljene navedbe o zaznavanju teh znakov kot označb trgovskega izvora s strani zadevnih potrošnikov.
Presoja Sodišča prve stopnje
14 Prvič, treba je povedati, da sklicevanje na Pariško konvencijo, kot je to na obravnavi storila tožeča stranka, nima učinka. Člen 6 quinquies te konvencije, ki obravnava varstvo in registracijo znamk, prijavljenih v drugi državi podpisnici Pariške konvencije, namreč ne vsebuje določb o porazdelitvi dokaznega bremena v postopkih registracije znamk Skupnosti.
15 Drugič je treba pripomniti, da je v okviru preizkusa absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7(1) Uredbe št. 40/94 naloga UUNT, da odloča, potem ko je objektivno in nepristransko ocenil okoliščine v določenem primeru glede na pravila iz Uredbe št. 40/94 in razlage le-teh, s strani sodnega organa Skupnosti, tako, da se prijavitelju omogoči, da uveljavlja svoja stališča in da je seznanjen z razlogi sprejete odločbe, če prijava za registracijo znamke naleti na absolutni razlog zavrnitve. Ta odločitev izhaja iz presoje pravnega reda, ki po svoji naravi ne more biti podvržen obveznosti dokazovanja, ker se utemeljenost te presoje sicer lahko izpodbija s tožbo pred Sodiščem prve stopnje (glej točko 18 v nadaljevanju).
16 Na podlagi člena 74(1) Uredbe št. 40/94 mora UUNT pri preizkusu absolutnih razlogov za zavrnitev po uradni dolžnosti preizkusiti ustrezna dejstva, ki bi ga lahko privedla k uporabi absolutnega razloga za zavrnitev.
17 Če UUNT ugotovi obstoj dejstev, ki utemeljujejo uporabo absolutnega razloga za zavrnitev, je treba o tem obvestiti prijavitelja in mu dopustiti, da na podlagi člena 38(3) omenjene uredbe umakne ali spremeni svojo prijavo ali predloži svoje pripombe.
18 Končno mora UUNT, če namerava zavrniti prijavo znamke zaradi absolutnega razloga za zavrnitev, obrazložiti svojo odločitev na podlagi člena 73, prvi stavek, zgoraj navedene uredbe. Ta obrazložitev ima dvojen namen, in sicer zainteresiranim strankam omogoči seznanitev z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko uveljavljajo svoje pravice, in sodnemu organu Skupnosti omogoči, da izvaja nadzor nad zakonitostjo odločbe (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 2004 v zadevi Sunrider proti UUNT – Vitakraft-Werke Wührmann in Friesland Brands (VITATASTE in METABALANCE 44), T‑124/02 in T‑156/02, Recueil, str. II‑1149, točki 72 in 73, in navedeno sodno prakso).
19 Tretjič, treba je povedati, da potem, ko je odbor za pritožbe sklenil, da ni bistvenega razlikovalnega učinka prijavljene znamke, lahko svojo analizo utemelji z dejstvi, ki izhajajo iz praktičnih splošno pridobljenih izkušenj trženja blaga široke potrošnje in ki jih lahko poznajo vsi, zlasti pa potrošniki teh proizvodov (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. junija 2004 v zadevi Ruiz-Picasso in drugi proti UUNT – DaimlerChrysler (PICARO), T‑185/02, ZOdl., str. II‑1739, točka 29). V takem primeru odboru za pritožbe ni treba predložiti primerov takih praktičnih izkušenj.
20 Na te pridobljene izkušnje se je oprl odbor za pritožbe, ko je v točki 52 izpodbijane odločbe ugotovil, da naj bi zadevni potrošnik prijavljeno znamko zaznal kot obliko navadne steklenice za shranjevanje pijač, začimb in tekoče hrane in ne kot znamko določenega proizvajalca.
21 Če se tožeča stranka kljub analizi odbora za pritožbe, ki temelji na zgoraj navedenih izkušnjah, sklicuje na razlikovalni učinek prijavljene znamke, mora sama predložiti konkretne in utemeljene podatke, ki dokazujejo, da ima prijavljena znamka bistven razlikovalni učinek ali razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo, ker lahko to sama glede na njeno dobro poznavanje trga bolje stori (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. marca 2003 v zadevi Unilever proti UUNT (Ploščica jajčaste oblike), T‑194/01, Recueil, str. II‑383, točka 48).
22 Iz tega izhaja, da je tožeča stranka napačno menila, da odbor za pritožbe s tem, ko ni predložil teh podatkov, ni spoštoval člena 74(1) Uredbe št. 40/94. Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 6 quinquies, točka A, odstavek 1, Pariške konvencije
Trditve strank
23 Tožeča stranka zatrjuje, da je UUNT s tem, ko je odločil, da prijavljena znamka ni imela razlikovalnega učinka na ozemlju Skupnosti, dejansko štel za neveljavno prejšnjo nemško znamko, ki je zaščitila enak znak in je bila registrirana pri Deutsches Patent- und Markenamt (nemški patentni urad), in ji tako odvzel varstvo na nemškem ozemlju. Tožeča stranka zatrjuje, da je to ravnanje UUNT kršitev člena člena 6 quinquies, točka A, odstavek 1, Pariške konvencije, ki naj bi UUNT prepovedoval, da izjavi, da znamka ne more imeti varstva na ozemlju države podpisnice Pariške konvencije, v kateri je bila registrirana.
24 UUNT zatrjuje, da člen 6 quinquies, točka A, odstavek 1, Pariške konvencije določa, da ima znamka, ki je registrirana v državi izvora, varstvo kot tako, torej kot je bila registrirana v tujini, s pridržkom, navedenim v tem členu. Torej naj bi člen 6 quinquies, točka B(ii), izrecno predvidel zavrnitev registracije ob neobstoju razlikovalnega učinka. Dodaja, da zavrnitev registracije znamke Skupnosti ne povzroči ničnosti nacionalne registracije, ki ščiti enak znak.
Presoja Sodišča prve stopnje
25 Če predpostavimo, da mora UUNT spoštovati člen 6 quinquies Pariške konvencije, je treba povedati, prvič, da tožeča stranka izhaja iz napačne predpostavke, ko trdi, da je UUNT veljavno registracijo v državi podpisnici Pariške konvencije razglasil za neveljavno. Na podlagi pete uvodne izjave Uredbe št. 40/94 zakonodaja Skupnosti glede znamk ne nadomesti zakonov držav članic o znamkah. Zato izpodbijana odločba, s katero je bila zavrnjena registracija prijavljene znamke kot znamke Skupnosti, ne vpliva niti na veljavnost niti na varstvo na nemškem ozemlju prejšnje nacionalne registracije. Iz tega izhaja, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke UUNT s tem, da je sprejel izpodbijano odločbo, ni odrekel prejšnjega nacionalnega varstva na nemškem ozemlju in torej ni kršil člena 6 quinquies Pariške konvencije.
26 Drugič, ker s tem tožbenim razlogom tožeča stranka ugovarja UUNT, da ni sprejel registracije prijavljene znamke na podlagi člena 6 quinquies, točka A, odstavek 1, Pariške konvencije, je treba povedati, kot UUNT, da ta isti člen, točka B(ii), določa možnost zavrnitve registracije, če je prijavljena znamka brez razlikovalnega učinka. Iz tega izhaja, da UUNT ni kršil člena 6 quinquies, točka A, odstavek 1, Pariške konvencije zaradi dejstva, ker je ugovarjal registraciji prijavljene znamke zaradi absolutnega razloga za zavrnitev, določenega v členu 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, ki prepoveduje registracijo znamk, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka. Ker je utemeljitev sklepa odbora za pritožbe glede neobstoja razlikovalnega učinka prijavljene znamke predmet četrtega tožbenega razloga, je v tem tožbenem razlogu ni treba preizkusiti.
27 Iz tega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 73 Uredbe št. 40/94, člena 6 quinquies Pariške konvencije in člena 2 Sporazuma TRIPS
Trditve strank
28 Tožeča stranka meni, da UUNT ni dovolj preizkusil registracije, ki jo je predhodno izvedel Deutsches Patent- und Markenamt za znak, ki je enak znaku prijavljene znamke. Po mnenju UUNT so znamka Skupnosti in nacionalne registracije zaradi možnosti zahtevanja prednosti slednjih povezani. Tožeča stranka iz tega sklepa, da mora UUNT upoštevati predhodne nacionalne registracije. Podredno meni, da iz skladnosti pravne podlage, ki jo sestavljata Prva direktiva Sveta 89/104/ES z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1) in Uredba št. 40/94, izhaja, da morata UUNT in zadevni nacionalni urad uporabiti enaka merila, določena s tema predpisoma, in da mora zato UUNT pojasniti, zakaj uporablja ta merila drugače kot nacionalni urad, ker ta obveznost izhaja iz Uredbe št. 40/94, Pariške konvencije in iz Sporazuma TRIPS.
29 UUNT zatrjuje, da je sklicevanje na Pariško konvencijo in na sporazum TRIPS nepotrebno, ker se ta predpisa ne nanašata na obveznost obrazložitve. Nato opozarja, da mora obveznost obrazložitve odločitve jasno in enotno izraziti ugotovitve pristojnega organa. Po mnenju UUNT je izpodbijana odločba upoštevala te zahteve, ker je odbor za pritožbe opozoril, da predhodna nacionalna registracija v sistemu znamk Skupnosti nima zavezujočega učinka.
Presoja Sodišča prve stopnje
30 Uvodoma je treba zavrniti sklicevanje tožeče stranke na Pariško konvencijo in Sporazum TRIPS. Za razliko od Uredbe št. 40/94 ti dve pogodbi namreč ne določata obveznosti obrazložitve odločb in zato nista upoštevni za odločanje o tem tožbenem razlogu.
31 Prav tako je treba zavrniti navedbo tožeče stranke glede tega, da imetnik prejšnje nacionalne znamke lahko zahteva prednost slednje pred prijavo za registracijo Skupnosti ali pred znamko Skupnosti, ki se nanaša na enak znak ali enake proizvode ali storitve. Seveda se na podlagi členov 34 in 35 Uredbe št. 40/94, kot je predstavila tudi tožeča stranka, če se imetnik znamke Skupnosti, ki je zahteval prednost enake prejšnje nacionalne znamke, slednji odpove ali dopusti, da njena registracija poteče, šteje, da ima še naprej iste pravice, kot bi jih imel, če bi bila prejšnja znamka še naprej registrirana. Vendar naj predmet ali učinek teh določb ne bi bil zagotoviti imetniku nacionalne znamke registracije te kot znamke Skupnosti neodvisno od obstoja absolutnega ali relativnega razloga zavrnitve.
32 Glede navedenega pomanjkanja preizkusa predhodne nemške registracije je treba povedati, da so pravila Skupnosti glede znamk avtonomen sistem, ki ga sestavlja skupek pravil in ki zasleduje njemu specifične cilje, uporaba tega sistema pa je neodvisna od vsakega nacionalnega sistema. Zato se značilnosti znaka, ki se lahko registrira kot znamka Skupnosti, lahko presoja le na podlagi ustrezne zakonodaje Skupnosti, tako da UUNT in v tem primeru sodni organ Skupnosti nista vezana na odločbo, do katere je prišlo v državi članici, s katero je ugotovljena sposobnost registracije tega znaka kot nacionalne znamke. To drži tudi, če je bila taka odločitev sprejeta po nacionalni zakonodaji, ki je usklajena z direktivo 89/104 (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 2002 v zadevi Streamserve proti UUNT (STREAMSERVE), T‑106/00, Recueil, str. II‑723, točka 47).
33 Vendar so registracije, do katerih je od takrat prišlo v državah članicah, dejavnik, ki se lahko, ne da bi bil odločilen, upošteva za namene registracije znamke Skupnosti (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 16. februarja 2000 v zadevi Procter & Gamble proti UUNT (Oblika mila), T‑122/99, Recueil, str. II‑265, točka 61; z dne 31. januarja 2001 v zadevi Sunrider proti UUNT (VITALITE), T‑24/00, Recueil, str. II‑449, točka 33, in z dne 19. septembra 2001 v zadevi Henkel proti UUNT (Okrogla rdeča in bela tabletka), T‑337/99, Recueil, str. II‑2597, točka 58). Torej so te registracije lahko v pomoč ob analizi presoje prijave za registracijo znamke Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 26. novembra 2003 v zadevi HERON Robotunits proti UUNT (ROBOTUNITS), T‑222/02, Recueil, str. II‑4995, točka 52).
34 Treba je povedati, da je odbor za pritožbe v točki 55 izpodbijane odločbe ugotovil naslednje:
„[…] registracija prijavljene znamke v nemškem registru znamk […] ni zavezujoča za sistem pravil znamke Skupnosti, ki je avtonomen pravni institut, neodvisen od nacionalnih sistemov znamk. Sicer registracije, ki obstajajo v državah članicah, pomenijo dejstvo, ki se lahko upošteva le v povezavi z registracijo znamke Skupnosti, ne da bi bilo odločilno. Poleg tega iz dokumentov o registraciji, ki jih je predložila tožeča stranka, ne izhaja, na podlagi katerih razlogov je bila sprejeta registracija zadevnega znaka […]“
35 Tako je odbor za pritožbe dosledno upošteval obstoj nacionalne registracije, ne da bi lahko preizkusil natančne razloge, ki so Deutsches Patent- und Markenamt privedli do priznanja registracije nacionalne znamke. Ker mu torej ti razlogi niso bili znani, mu niso mogli biti v pomoč pri analizi.
36 Glede obveznosti obrazložitve, na katero opozarja točka 18 zgoraj, je treba povedati, da točka 55 izpodbijane odločbe, omenjena v točki 34 zgoraj, jasno in nedvoumno razlaga razloge, ki so odbor za pritožbe privedli do tega, da ni sledil odločbi Deutsches Patent- und Markenamt. Treba je dodati, da je ta obrazložitev po eni strani omogočila tožeči stranki, da se seznani z obrazložitvami izpodbijane odločbe, da je lahko zaščitila svoje pravice, o čemer pričajo očitki, ki jih navaja tožeča stranka v drugem in tretjem tožbenem razlogu te tožbe, po drugi strani pa Sodišču prve stopnje, da izvaja nadzor nad zakonitostjo izpodbijane odločbe.
37 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št.40/94
Trditve strank
38 Tožeča stranka meni, da v tem primeru prijavljena znamka vsebuje minimalni razlikovalni učinek, ki ga zahteva sodna praksa. Glede tega navaja, da se celotni vtis, ki ga ustvari prijavljena znamka, izraža z ozkim vratom steklenice, širokim in ploščatim trupom steklenice, katere večji sprednji in zadnji del je trebušast, spodnji del pa se konča z zvitkom in votlimi deli, ki so simetrično porazdeljeni po straneh trupa steklenice.
39 Tožeča stranka nato ugovarja stališču UUNT, po katerem je prijavljena znamka zgolj minimalna in skrita različica tipičnih oblik in nima dodatne značilnosti, ki bi jo lahko šteli za nenavadno, posebno ali izvirno. Opozarja, da niti posebnost niti izvirnost nista merili za razlikovalni učinek znamke. Nasprotno, minimum razlikovalnega učinka naj bi zadoščal, da bi bila znamka lahko registrirana. Tožeča stranka dodaja, da za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalne znamke ni treba uporabiti strožjega merila.
40 Prav tako tožeča stranka ugovarja trditvam, po katerih se potrošnik pri izbiri odloča glede na etiketo ali logotip, označena na izdelku, in ne glede na obliko steklenice. Meni, da potrošnik pri nakupovanju izbira glede na obliko steklenice in šele potem, ko želeni izdelek izbere, na etiketi preveri svojo izbiro. Dodaja, da je povprečni potrošnik popolnoma sposoben zaznati obliko embalaže zadevnih izdelkov kot označbo njihovega trgovskega izvora.
41 Podredno tožeča stranka zatrjuje, da nobena značilnost prijavljene znamke nima tehnične funkcije.
42 UUNT trdi, da potrošnik na splošno ne povezuje med obliko ali embalažo izdelka in njegovim izvorom, ampak se za ugotovitev trgovskega izvora zanaša na etikete na embalaži.
43 Dodaja, da so značilnosti prijavljene znamke, ki jih navaja tožeča stranka, bodisi zgolj značilnosti navadnega zaznavanja bodisi jih zadevni potrošnik lahko zazna le z analitičnim preizkusom, ki pa ga ta potrošnik ne bo izvedel. Iz tega sklepa, da bo prijavljena znamka zaznana kot različica navadne oblike embalaže ustreznega proizvoda in ne kot označba njegovega trgovskega izvora.
44 Nazadnje UUNT navaja, da vprašanje, ali značilnosti dojemanja, ki se preučijo posamezno, ustrezajo tehničnim in ergonomskim funkcijam, v okviru preizkusa razlikovalnega učinka ni pomembno.
Presoja Sodišča prve stopnje
45 Uvodoma je treba opozoriti, da je treba razlikovalni učinek znamke po eni strani presojati glede na proizvode ali storitve, za katere je bila zahtevana registracija, po drugi strani pa glede na zaznavanje zadevne javnosti (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 3. decembra 2003 v zadevi Nestlé Waters France proti UUNT (Oblika steklenice), T‑305/02, Recueil, str. II‑5207, točka 29, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Eurocermex proti UUNT (Oblika steklenice za pivo), T‑399/02, Recueil, str. II‑1391, točka 19). Merila za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znamk, ki jih sestavlja oblika proizvoda, se ne razlikujejo od tistih, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk (zgoraj navedeni sodbi Oblika steklenice, točka 35, in Oblika steklenice za pivo, točka 22). Poleg tega je v okviru preizkusa razlikovalnega učinka znamke treba analizirati celoten vtis, ki ga slednja ustvarja (glej zgoraj navedeno sodbo Oblika steklenice, točka 39, in navedeno sodno prakso).
46 V tem primeru so proizvodi prijavljene znamke prehrambeni izdelki tekoče porabe. Zato se v zadevno javnost uvrščajo vsi potrošniki. Zato je treba razlikovalni učinek prijavljene znamke presojati upoštevajoč predvideno pričakovanje normalno obveščenega in razumno pozornega ter preudarnega povprečnega potrošnika (zgoraj navedeni sodbi Oblika steklenice, točka 33, in Oblika steklenice piva, točki 19 in 20).
47 Prvič, glede trditve tožeče stranke, po kateri v primeru izdelkov, kot so ti v zadevnem primeru, potrošnik izbira bolj glede na obliko embalaže kot glede na etiketo, je treba povedati, da povprečni potrošniki nimajo navade predvideti izvora proizvodov na osnovi njihove oblike ali oblike njihove embalaže, ne da bi upoštevali kakršenkoli grafični ali besedni element (glej sodbo Sodišča z dne 7. oktobra 2004 v zadevi Mag Instrument proti UUNT, C‑136/02 P, ZOdl., str. I‑9165, točka 30, in navedeno sodno prakso). Potrošniki prav tako steklenicam, v katerih so ti proizvodi ustekleničeni, pripisujejo predvsem preprosto vlogo embalaže (sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. januarja 2004 v zadevi Deutsche SiSi-Werke proti UUNT (Stoječa vrečka), T‑146/02 do T‑153/02, Recueil, str. II‑447, točka 38). Ker tožeča stranka ni predstavila dokazov, ki bi govorili zoper uporabo te sodne prakse v tem primeru, je treba to trditev zavrniti.
48 Treba je dodati, da izpodbijana ugotovitev UUNT ni nezdružljiva z okoliščino, ki jo navaja tožeča stranka, po kateri je povprečni potrošnik popolnoma sposoben zaznati obliko embalaže proizvodov tekoče potrošnje kot označbo njihovega trgovskega izvora (zgoraj navedena sodba Oblika steklenice, točka 34). Čeprav bi to držalo, to splošno sklepanje ne pomeni, da ima vsaka embalaža takega proizvoda razlikovalni učinek, ki se zahteva za registracijo znamke Skupnosti. V bistvu je treba obstoj razlikovalnega učinka znaka presoditi v vsakem posameznem primeru po merilih, določenih v točkah 45 in 46 zgoraj.
49 Drugič, glede štirih značilnosti, ki po mnenju tožeče stranke vplivajo na razlikovalni učinek steklenice, je treba uvodoma navesti, da zgolj dejstvo, da je oblika različica ene izmed običajnih oblik določenega tipa proizvodov, ne zadošča, da se ugotovi, da je znamka, ki je sestavljena iz te oblike, brez razlikovalnega učinka. Vedno je treba preveriti, ali taka znamka normalno obveščenemu in razumno pozornemu ter preudarnemu povprečnemu potrošniku dopušča, da brez analize ali brez posebne pozornosti razlikuje med zadevnim proizvodom in proizvodi drugih podjetij (zgoraj navedena sodba Mag Instrument proti UUNT, točka 32). Bolj kot se dejansko oblika, za katero se zahteva registracija znamke, približa najbolj verjetni obliki, ki jo bo imel zadevni proizvod, bolj je verjetno, da je ta oblika brez razlikovalnega učinka. (zgoraj navedena sodba Mag Instrument proti UUNT, točka 31).
50 Glede raztegnjenega vratu in ploščatega telesa je treba ugotoviti, da se parametri prijavljene znamke ne oddaljijo od navadne oblike steklenice, v kateri so ustekleničeni proizvodi, kot so proizvodi prijavljene znamke. Niti dolžina in premer vratu niti razmerje med širino in debelino steklenice nikakor ne zbujajo pozornosti.
51 Enako velja za zvitek. V bistvu gre za običajno oblikovno posebnost steklenic, trženih v zadevnem sektorju.
52 Edina značilnost, ki prijavljeno znamko oddaljuje od značilne oblike, so stranske vdolbine. Drugače kot primeri, ki jih je predložil UUNT, ima prijavljena znamka ozke krivulje, ki dajejo skoraj vtis polkroga.
53 Torej celo, če bi to posebnost lahko šteli za nenavadno, sama ne bi zadostovala za to, da bi vplivala na celotni vtis, ki ga ustvarja prijavljena znamka, tako da bi se slednja bistveno razlikovala od standarda ali navad sektorja in bi tako lahko izpolnila bistveno funkcijo označbe izvora. (zgoraj navedena sodba Mag Instrument proti UUNT, točka 31).
54 V celoti gledano štiri zgoraj navedene značilnosti torej ne ustvarjajo splošnega vtisa, zaradi katerega bi lahko dvomili v to ugotovitev. Iz tega izhaja, da je glede na celotni vtis, ki ga ustvarja, prijavljena znamka brez razlikovalnega učinka.
55 Tako sklepanje ni v nasprotju z okoliščino, ki jo navaja tožeča stranka, po kateri niti posebnost niti izvirnost nista merili za razlikovalni učinek znamke. Čeprav obstoj posebnih ali izvirnih značilnosti ne pomeni pogoja sine qua non za registracijo, pa kljub temu podeli zahtevano stopnjo razlikovalnega učinka znamki, ki ga sicer ne bi imela. Iz tega razloga je odbor za pritožbe, potem ko je preučil vtis, ki ga ustvari steklenica, in v točki 45 izpodbijane odločbe ugotovil, da „[S]tranka steklenice, kakršna je, ne bi povezala z nobeno označbo trgovskega izvora“, preučil, ali je imela prijavljena znamka posebne značilnosti, ki naj bi zanjo pomenile minimalno stopnjo zahtevanega razlikovalnega učinka. Ker je v točki 49 izpodbijane odločbe ugotovil, da ni bilo tako, je upravičeno sklenil, da je prijavljena znamka brez razlikovalnega učinka.
56 Tretjič, glede okoliščine, ki jo navaja tožeča stranka, po kateri značilnosti prijavljene znamke nimajo tehnične ali ergonomične funkcije, je treba povedati, da naj, čeprav smo jo šteli za že ugotovljeno, ta okoliščina ne bi vplivala na neobstoj razlikovalnega učinka prijavljene znamke. Če upoštevna javnost zazna znak kot označbo trgovskega izvora proizvoda ali storitve, je dejstvo, ali ta znak simultano izvaja neko drugo funkcijo od funkcije označbe trgovskega izvora, na primer tehnično funkcijo, ali ne, brez vpliva na njegov razlikovalni učinek (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. oktobra 2002 v zadevi KWS Saat proti UUNT (Odtenek oranžne barve), T‑173/00, Recueil, str. II‑3843, točka 30).
57 Iz tega izhaja, da je treba tudi četrti tožbeni razlog in s tem tožbo zavrniti.
Stroški
58 Na podlagi člena 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeča stranka nosi stroške postopka.
Razglašeno na obravnavi v Luxemburgu, 15. marca 2006