SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)

z dne 15. januarja 2009

Zadeva T-306/08 P

Kurt-Wolfgang Braun-Neumann

proti

Evropskemu parlamentu

„Pritožba – Javni uslužbenci – Pokojnine – Družinska pokojnina – Plačilo v višini 50 % zaradi obstoja drugega preživelega zakonca – Akt, ki posega v položaj – Prepozna pritožba“

Predmet: Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije z dne 23. maja 2008 v zadevi Braun-Neumann proti Parlamentu (F‑79/07, še neobjavljen v ZOdl. JU), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.

Odločitev: Pritožba se zavrne. Vsaka stranka nosi stroške, ki jih je priglasila v postopku na tej stopnji.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Zahteve obličnosti - Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Neuradna narava ukrepa uprave ne nasprotuje temu, da je ta ukrep opredeljen kot akt, ki posega v položaj, kar ni odvisno od njegove oblike ali naslova, temveč od njegove vsebine in zlasti vprašanja, ali ima zavezujoče pravne učinke, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke, s tem ko bistveno spremenijo njen pravni položaj.

(Glej točko 32.)

Napotitev na: Sodišče, 1. februar 1979, Deshormes proti Komisiji, 17/78, Recueil, str. 189, točka 10; Sodišče prve stopnje, 19. oktober 1995, Obst proti Komisiji, T‑562/93, RecFP, str. I-A-247 in II-737, točka 23; Sodišče prve stopnje, 9. september 2008, Marcuccio proti Komisiji, T-144/08, še neobjavljen v ZOdl., točka 25.

2.      Nobena izrecna določba prava Skupnosti institucijam ne nalaga splošne obveznosti, da naslovnike obveščajo o mogočih pravnih sredstvih in o rokih, v katerih jih je mogoče vložiti. Dejstvo, da v odgovoru na predhodno upravno pritožbo niso navedena pravna sredstva, ki jih ima na voljo zainteresirana oseba, sodišča Skupnosti ne zavezuje, da prizna dopustnost tožbe, vložene po izteku rokov, na podlagi načel pravne varnosti in sorazmernosti.

(Glej točki 34 in 35.)

Napotitev na: Sodišče, 5. marec 1999, Guérin automobiles proti Komisiji, C‑153/98 P, Recueil, str. 1441, točki 13 in 15; Sodišče prve stopnje, 24. februar 2000, ADT Projekt proti Komisiji, T-145/98, Recueil, str. II-387, točka 210; Sodišče prve stopnje, 22. december 2005, Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu, T-146/04, ZOdl., str. II-5989, točka 131.

3.      Trimesečni rok za vložitev pritožbe zoper akt, ki posega v položaj, določen v členu 90(2) Kadrovskih predpisov, je del javnega reda in ni predmet diskrecije strank in sodišča, ker je bil uveden za zagotavljanje jasnosti in varnosti pravnih položajev ter gotovosti prava. Sodišče Skupnosti mora torej po uradni dolžnosti preveriti, ali je bil upoštevan. Dejstvo, da institucija v odgovoru na upravno pritožbo ni opozorila, da je bila ta vložena prepozno in je zato nedopustna, ali je celo izrecno navedla, da lahko tožeča stranka še vloži tožbo, ne vpliva na dopustnost tožbe v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Take okoliščine namreč ne morejo povzročiti odstopanja od sistema zavezujočih rokov, uvedenih s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov, še manj pa Sodišče za uslužbence oprostiti obveznosti, da preveri upoštevanje rokov iz Kadrovskih predpisov.

(Glej točki 36 in 37.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 17. oktober 1991, Offermann proti Parlamentu, T-129/89, Recueil, str. II-855, točka 34; Sodišče prve stopnje, 18. marec 1997, Rasmussen proti Komisiji, T-35/96, RecFP, str. I-A-61 in II-187, točka 30; Sodišče prve stopnje, 7. september 2005, Krahl proti Komisiji, T‑358/03, ZOdl. JU, str. I-A-215 in II-993, točka 35 in navedena sodna praksa ter točka 36.