Language of document : ECLI:EU:T:2008:457

Združene zadeve T-309/04, T-317/04, T-329/04 in T-336/04

TV 2/Danmark A/S in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pomoči, ki jih dodelijo države – Ukrepi, ki so jih danski organi sprejeli glede javne RTV postaje TV2 za financiranje njenih nalog javne službe – Ukrepi, opredeljeni kot pomoči, ki jih dodelijo države, ki so delno združljive in delno nezdružljive s skupnim trgom – Ničnostna tožba – Dopustnost – Pravni interes – Pravica do obrambe – Javna radiotelevizija – Opredelitev in financiranje – Državna sredstva – Obveznost obrazložitve – Obveznost preizkusa“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Pravni interes – Nujno obstoječ in dejanski pravni interes

(člen 230 ES)

2.      Konkurenca – Podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena – Opredelitev služb splošnega gospodarskega pomena – Diskrecijska pravica držav članic

(člen 86(2) ES; Amsterdamski protokol)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije o uvedbi formalnega postopka preizkusa nacionalnega ukrepa, ki je bil začasno opredeljen za novo pomoč – Obveznost obrazložitve

(člen 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 6)

1.      Ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, je dopustna le, če ima tožeča stranka interes, da se ugotovi ničnost izpodbijanega akta.

Ob takem interesu se predpostavlja, da ima že sama razglasitev ničnosti pravne posledice, ali povedano drugače, da lahko rezultat pritožbe prinese ugodnosti tisti stranki, ki jo je vložila.

Prejemnik državnih pomoči torej ima pravni interes za izpodbijanje Odločbe Komisije, s katero je ugotovila delno združljivost in delno nezdružljivost navedenih pomoči s skupnim trgom, ker analiza Komisije kaže medsebojno odvisnost in nerazdružljivost opredelitev združljivosti in nezdružljivosti in je zato prepovedan preizkus dopustnosti tožbe z razcepitvijo izpodbijane odločbe na dva dela, in sicer na del, v katerem so sporne državne pomoči opredeljene za delno nezdružljive s skupnim trgom, in na del, v katerem so opredeljene za delno združljive.

Poleg tega je o obstoju pravnega interesa, ki mora biti obstoječ in dejanski in se ga ugotavlja na dan vložitve tožbe, mogoče sklepati iz obstoja resnične „nevarnosti“, da bi se z vložitvijo tožb vplivalo na pravni položaj tožečih strank ali tudi iz tega, da „nevarnost“ vložitve tožbe dejansko obstaja.

(Glej točke 67, 68, od 72 do 74 in 79.)

2.      Države članice imajo široko diskrecijsko pravico pri opredelitvi tega, kaj štejejo za službe splošnega gospodarskega pomena. Zato lahko Komisija opredelitev, ki so jo države članice določile za te službe, izpodbija le v primeru očitne napake.

Te možnosti, da bi država članica široko opredelila radiotelevizijsko službo splošnega gospodarskega pomena, tako da bi vključevala oddajanje splošnih programov, ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da javna RTV‑postaja poleg tega izvaja tudi gospodarske dejavnosti, zlasti prodajo oglasnega prostora. Takšno izpodbijanje bi namreč ponovno povzročilo to, da bi bila opredelitev radiotelevizijske službe splošnega gospodarskega pomena odvisna od načina njenega financiranja. Služba splošnega gospodarskega pomena je torej opredeljena glede na splošni interes, ki ga zadovoljuje, in ne glede na sredstva, ki zagotavljajo njeno izvajanje.

(Glej točke 101, 107 in 108.)

3.      V skladu s členom 6 Uredbe št. 659/1999 „Formalni postopek preiskave“ – če se Komisija odloči uvesti formalni postopek preiskave nacionalnega ukrepa – se odločba o uvedbi postopka lahko omeji na povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključitev „predhodne ocene“ o značaju pomoči zadevnega državnega ukrepa in navedbo dvomov o njegovi združljivosti s skupnim trgom. V skladu z istim členom mora torej odločba o začetku postopka zainteresiranim strankam omogočiti učinkovito sodelovanje pri formalnem postopku preiskave, v katerem bodo imele možnost uveljavljati svoje trditve. V ta namen je dovolj, da so stranke seznanjene z obrazložitvijo, na podlagi katere je Komisija začasno sklenila, da bi zadevni ukrep lahko pomenil pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.

(Glej točki 138 in 139.)