SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 6. februarja 2014(*)
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Uredba (ES) št. 1383/2003 – Ukrepi za preprečitev sprostitve ponarejenega in piratskega blaga v promet – Člen 2 – Področje uporabe Uredbe – Prodaja ponarejene ročne ure prek spleta iz tretje države posamezniku s prebivališčem v državi članici za lastno uporabo – Zaseg ročne ure s strani carinskih organov ob njenem vnosu na ozemlje države članice – Zakonitost zasega – Pogoji – Pogoji glede kršitve pravic intelektualne lastnine – Direktiva 2001/29/ES – Člen 4 – Javno distribuiranje – Direktiva 2008/95/ES – Člen 5 – Uredba (ES) št. 207/2009 – Člen 9 – Uporaba v gospodarskem prometu“
V zadevi C‑98/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Højesteret (Danska) z odločbo z dne 25. februarja 2013, ki je prispela na Sodišče 27. februarja 2013, v postopku
Martin Blomqvist
proti
Rolex SA,
Manufacture des Montres Rolex SA,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, predsednica senata, J. L. da Cruz Vilaça, G. Arestis, J.‑C. Bonichot (poročevalec) in A. Arabadžiev, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Cruz Villalón,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za M. Blomqvista J. Petersen, odvetnik,
– za Rolex SA in Manufacture des Montres Rolex SA K. Dyekjær in T. Mølsgaard, odvetnika,
– za estonsko vlado N. Grünberg in M. Linntam, agentki,
– za francosko vlado D. Colas in B. Beaupère‑Manokha, agenta,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo M. Clausen in F. W. Bulst, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 13, str. 469, v nadaljevanju: Carinska uredba), člena 4(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230, v nadaljevanju: Direktiva o avtorski pravici), člena 5(1) in (3) Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 299, str. 25, v nadaljevanju: Direktiva o blagovnih znamkah) ter člena 9(1) in (2) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1, v nadaljevanju: Uredba o blagovni znamki Skupnosti).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. Blomqvistom in družbama Rolex SA ter Manufacture des montres Rolex SA (v nadaljevanju: skupaj: Rolex) zaradi uničenja ponarejene ročne ure, ki jo je M. Blomqvist kupil pri kitajski spletni trgovini in so jo carinski organi zasegli.
Pravni okvir
Pravo Unije
Carinska uredba
3 V uvodnih izjavah 2 in 8 Carinske uredbe je navedeno:
„(2) Trženje ponarejenega in piratskega blaga ter v resnici vsega blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine, povzroča znatno škodo proizvajalcem in trgovcem, ki se ravnajo po zakonu, in imetnikom pravic, ter zavaja in v nekaterih primerih ogroža zdravje in varnost potrošnikov. Kolikor mogoče si je treba prizadevati, da tako blago ne bi doseglo tržišča, ter sprejeti ukrepe, ki bodo učinkovito opravili s to nezakonito dejavnostjo, ne da bi pri tem ovirali svobodo zakonite trgovine. Ta cilj je v skladu s prizadevanji, ki potekajo na mednarodni ravni.
[…]
(8) Postopek, sprožen zato, da se ugotovi, ali je bila pravica intelektualne lastnine kršena po nacionalnem pravu, se vodi z upoštevanjem meril, uporabljenih zato, da se ugotovi, ali blago, proizvedeno v tej državi članici, krši pravice intelektualne lastnine. Ta uredba ne vpliva na določbe držav članic glede pristojnosti sodišč ali sodnih postopkov.“
4 Člen 1 te uredbe določa:
„1. Ta uredba določa pogoje, pod katerimi lahko carinski organi ukrepajo, kadar glede blaga v naslednjih situacijah obstaja sum, da krši pravico intelektualne lastnine:
[…]
(b) kadar je najdeno med pregledi blaga, ki je v skladu s členoma 37 in 183 Uredbe [Sveta] (EGS) št. 2913/92 [z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307)] vneseno na carinsko območje Skupnosti ali ga zapušča […].
2. Ta uredba določa tudi ukrepe, ki jih morajo pristojni organi sprejeti, kadar je ugotovljeno, da blago iz odstavka 1 krši pravice intelektualne lastnine.“
5 Člen 2(1)(a) in (b) navedene uredbe določa:
„V tej uredbi ‚blago, ki krši pravico intelektualne lastnine‘, pomeni:
(a) ‚ponarejeno blago‘, in sicer:
(i) blago, skupaj z embalažo, ki brez dovoljenja nosi blagovno znamko, ki je bodisi enaka blagovni znamki, veljavno registrirani glede istovrstnega blaga, bodisi je v njenih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od take blagovne znamke, in ki s tem krši pravice imetnika blagovne znamke po pravu Skupnosti, določene z Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti [(UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1 str. 146)], ali po pravu države članice, v kateri je bila vložena zahteva za ukrepanje carinskih organov;
[…]
(b) ‚piratsko blago‘, torej blago, ki je kopija ali ga utelešajo kopije, izdelane brez soglasja bodisi imetnika avtorske ali sorodne pravice ali nosilca pravice iz modela, ne glede na to, ali je registrirana po nacionalnem pravu, bodisi osebe s pooblastilom nosilca pravice v državi izdelave, kadar izdelava teh kopij pomeni kršitev omenjene pravice po [Uredbi Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142)] ali po pravu države članice, v kateri je vložena zahteva za carinsko ukrepanje.“
6 Člen 9(1) te uredbe določa:
„Če carinski urad […] ugotovi, da glede blaga v eni od situacij iz člena 1(1) obstaja sum, da krši pravico intelektualne lastnine, […] prekine sproščanje blaga ali ga zadrži.“
7 Člen 10, prvi odstavek, Carinske uredbe določa:
„Trenutno veljavna zakonodaja v državi članici, na katere ozemlju se nahaja blago v enem izmed položajev iz člena 1(1), se uporablja pri odločanju o tem, ali je bila kršena pravica intelektualne lastnine po nacionalnem pravu.“
8 Člen 17(1) te uredbe določa:
„Brez poseganja v druga pravna sredstva, ki so na voljo imetniku pravice, države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki pristojnim organom omogočajo:
(a) da v skladu z ustreznimi predpisi nacionalnega prava uničijo blago, glede katerega je ugotovljeno, da krši pravico intelektualne lastnine, ali ga odstranijo mimo komercialnih kanalov tako, da preprečijo škodo imetniku pravice, in sicer brez kakršnega koli nadomestila in, razen če nacionalna zakonodaja ne določa drugače, brez stroškov za državno blagajno;
[…]“
Direktiva o avtorski pravici
9 Člen 4(1) Direktive o avtorski pravici določa:
„Države članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.“
Direktiva o blagovnih znamkah
10 Člen 5(1) in (3) Direktive o blagovnih znamkah določa:
„1. Registrirana blagovna znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam, ki nimajo njegove privolitve, prepreči, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
(a) kateri koli znak, ki je enak blagovni znamki […];
[…]
3. Na podlagi odstavkov 1 in 2 je lahko med drugim prepovedano naslednje:
[…]
(b) ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
(c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
[…]“
Uredba o blagovni znamki Skupnosti
11 Člen 9(1) in (2) Uredbe o blagovni znamki Skupnosti določa:
„1. Blagovna znamka Skupnosti daje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
(a) kateri koli znak, ki je enak blagovni znamki […];
[…]
2. Po odstavku 1 je med drugim lahko prepovedano:
[…]
(b) ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom, ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
(c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
[…]“
Dansko pravo
12 Člen 2(1) in (3) zakona o avtorski pravici (ophavsretsloven) v različici iz odloka o konsolidaciji št. 202 (lovbekendtgørelse nr. 202) z dne 27. februarja 2010, s katerim se je prenesla Direktiva o avtorski pravici, določa:
„1. V okviru omejitev, določenih v tem zakonu, avtorska pravica obsega izključno pravico razpolaganja z delom z reproduciranjem in dajanjem na voljo javnosti v izvirniku ali spremenjeni obliki, v prevodu ali preoblikovanim v drugo književno ali umetniško zvrst ali v drugo tehniko.
[…]
3. Delo je dano na voljo javnosti, če:
(1) so kopije dela predmet ponudbe za prodajo, najem ali zakup ali se drugače distribuirajo v javnosti;
(2) se kopije dela javno prikazujejo ali
(3) se delo javno izvaja.“
13 Člen 4(1) in (3) zakona o blagovnih znamkah (varemærkeloven) v različici iz odloka o konsolidaciji št. 109 (lovbekendtgørelse nr. 109) z dne 24. januarja 2012, s katerim se je prenesla Direktiva o blagovnih znamkah, določa:
„1. Imetnik znamke lahko drugim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo kateri koli znak, če:
(1) je znak enak znamki in so blago ali storitve, za katere se znak uporablja, enaki blagu ali storitvam, ki jih znamka varuje, ali
(2) je znak enak ali podoben znamki in so blago ali storitve enaki ali podobni tistim, ki jih znamka obsega, če obstaja verjetnost zmede, vključno z verjetnostjo povezovanja z znamko.
[…]
3. Uporaba v gospodarskem prometu pomeni zlasti:
(1) opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;
(2) ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
(3) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom in
(4) uporaba znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.“
14 Člen 5 odloka o konsolidaciji št. 1047 o izvajanju evropske uredbe o blagu, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (lovbekendtgørelse nr. 1047 om anvendelse af Det Europæiske Fællesskabs forordning om toldmyndighedernes indgriben over for varer, der mistænkes for at krænke visse intellektuelle ejendomsrettigheder, og om de foranstaltninger, som skal træffes over for varer, der krænker sådanne rettigheder) z dne 20. oktobra 2005 določa:
„[1.] Prejemnik blaga lahko pri ukrepu, sprejetem na podlagi člena 9 [Carinske uredbe], zahteva, da o tem, ali so izpolnjeni pogoji za prekinitev sprostitve blaga v promet iz tega člena, odloči sodišče. To lahko odredi, da se blago sprosti.
2. Prejemnik blaga ne sme pri višjem upravnem organu izpodbijati odločbe carinske in davčne uprave o prekinitvi sprostitve blaga v promet.“
15 Člen 4 odloka št. 12 o izvajanju evropske uredbe o blagu, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (bekendtgørelse nr. 12 om anvendelse af Det Europæiske Fællesskabs forordning om toldmyndighedernes indgriben over for varer, der mistænkes for at krænke visse intellektuelle ejendomsrettigheder, og om de foranstaltninger, som skal træffes over for varer, der krænker sådanne rettigheder) z dne 9. januarja 2006 določa:
„[1.] Blago, za katero se ugotovi, da krši pravico intelektualne lastnine, kot je opredeljeno v členu 2(1) [Carinske uredbe], se preda državni blagajni v uničenje. Uničenje se izvede v skladu s členom 17(1)(a) te uredbe.
2. Zaradi uničenja blaga po odstavku 1 ni mogoče zahtevati nobenega nadomestila.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
16 M. Blomqvist, ki prebiva na Danskem, je januarja 2010 pri kitajski spletni trgovini naročil zapestno uro, za katero je bilo v opisu navedeno, da je znamke Rolex. Naročilo in plačilo sta bili opravljeni prek angleške jezikovne različice spletnega mesta tega prodajalca. Prodajalec je zapestno uro poslal s paketno pošto iz Hongkonga.
17 Ob prispetju na Dansko so carinski organi paket pregledali. Sprostitev zapestne ure v promet so prekinili zaradi suma, da gre za ponaredek izvirne ročne ure znamke Rolex in da so bile kršene avtorske pravice na zadevnem modelu. O tem so 18. marca 2010 obvestili družbo Rolex in M. Blomqvista.
18 Potem ko je družba Rolex ugotovila, da res gre za ponaredek, je v skladu s postopkom, določenim s Carinsko uredbo, zahtevala, da se prekinitev sprostitve ročne ure v promet ohrani, M. Blomqvista pa je pozvala, naj da soglasje za uničenje ročne ure s strani carinskih organov.
19 M. Blomqvist je trdil, da je uro kupil zakonito, in je uničenju nasprotoval.
20 Družba Rolex je nato pri Sø- og Handelsretten (trgovinsko sodišče) vložila tožbo, s katero je zahtevala, da M. Blomqvist pripozna prekinitev sprostitve v promet in uničenje brez nadomestila. To sodišče je zahtevi družbe Rolex ugodilo.
21 M. Blomqvist je pri Højesteret vložil pritožbo. To sodišče se sprašuje, ali v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, obstaja resnična kršitev pravice intelektualne lastnine, ki je nujen pogoj za uporabo Carinske uredbe, glede na to, da se ta uredba lahko uporabi, če je, po eni strani, bila kršena avtorska pravica ali pravica iz blagovne znamke, ki je zavarovana na Danskem, in po drugi, če je do kršitve prišlo v tej državi. Ker ni sporno, da je M. Blomqvist kupil ročno uro za osebno uporabo in da ni ravnal v nasprotju z danskimi zakoni, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je prodajalec kršil avtorsko pravico in pravico iz blagovne znamke na Danskem. Zaradi navedenega in glede na sodno prakso Sodišča (sodbe z dne 12. julija 2011 v zadevi L’Oréal in drugi, C‑324/09, ZOdl., str. I‑6011; z dne 1. decembra 2011 v združenih zadevah Philips, C‑446/09 in C‑495/09, ZOdl., str. I‑12435, in z dne 21. junija 2012 v zadevi Donner, C‑5/11) se Højesteret sprašuje, ali gre v obravnavani zadevi za javno distribuiranje v smislu Direktive o avtorski pravici in za uporabo v gospodarskem prometu v smislu Direktive o blagovnih znamkah in Uredbe o blagovni znamki Skupnosti.
22 V teh okoliščinah je Højesteret prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 4(1) Direktive [o avtorski pravici] razlagati tako, da gre za ‚javno distribuiranje‘ v državi članici avtorskopravno varovanega blaga, če podjetje prek spletnega mesta v tretji državi sklene pogodbo za prodajo in pošiljanje blaga zasebnemu kupcu s prodajalcu poznanim naslovom v državi članici, v kateri je blago avtorskopravno varovano, prejme plačilo za blago in odpremi blago kupcu na dogovorjeni naslov, ali pa mora biti v takem primeru tudi izpolnjen pogoj, da je bilo blago pred prodajo predmet ponudbe za prodajo ali oglaševanja, ki je naslavljalo potrošnike v državi članici, v katero bo blago dostavljeno, ali je bilo objavljeno na spletnem mestu, namenjenem tem potrošnikom?
2. Ali je treba člen 5(1) in (3) Direktive [o blagovnih znamkah] razlagati tako, da gre za ‚[uporabo] [znamke] v gospodarskem prometu‘ v državi članici, če podjetje prek spletnega mesta v tretji državi sklene pogodbo za prodajo in pošiljanje blaga, označenega z znamko, zasebnemu kupcu s prodajalcu poznanim naslovom v državi članici, v kateri je znamka registrirana, prejme plačilo za blago in odpremi blago kupcu na dogovorjeni naslov, ali pa mora biti v takem primeru tudi izpolnjen pogoj, da je bilo blago pred prodajo predmet ponudbe za prodajo ali oglaševanja, ki je naslavljalo potrošnike v zadevni državi članici ali je bilo objavljeno na spletnem mestu, namenjenem tem potrošnikom?
3. Ali je treba člen 9(1) in (2) Uredbe [o blagovni znamki Skupnosti] razlagati tako, da gre za ‚[uporabo] [znamke] v gospodarskem prometu‘ v državi članici, če podjetje prek spletnega mesta v tretji državi sklene pogodbo za prodajo in pošiljanje blaga, označenega z znamko Skupnosti, zasebnemu kupcu s prodajalcu poznanim naslovom v državi članici, prejme plačilo za blago in odpremi blago kupcu na dogovorjen naslov, ali pa mora biti v takem primeru tudi izpolnjen pogoj, da je bilo blago pred prodajo predmet ponudbe za prodajo ali oglaševanja, ki je naslavljalo potrošnike v zadevni državi članici ali je bilo objavljeno na spletnem mestu, namenjenem tem potrošnikom?
4. Ali je treba člen 2(1)(b) [Carinske uredbe] razlagati tako, da je uporaba določb o preprečevanju sprostitve v prosti promet in uničenju ‚piratskega blaga‘ v državi članici pogojena s tem, da je v državi članici prišlo do ‚javnega distribuiranja‘ po merilih, ki so opredeljena v odgovoru na prvo vprašanje?
5. Ali je treba člen 2(1)(a) [Carinske uredbe] razlagati tako, da je uporaba določb o preprečevanju sprostitve v prosti promet in uničenju ‚ponarejenega blaga‘ v državi članici pogojena s tem, da je v državi članici prišlo do ‚[uporabe] v gospodarskem prometu‘ po merilih, ki so opredeljena v odgovoru na drugo in tretje vprašanje?“
Vprašanja za predhodno odločanje
23 Najprej je treba poudariti, da predložitveno sodišče s postavljenimi vprašanji želi razjasnitev pojma „javno distribuiranje“ v smislu člena 4(1) Direktive o avtorski pravici in pojma „uporaba v gospodarskem prometu“ v smislu člena 5(1) in (3) Direktive o blagovnih znamkah ter člena 9(1) in (2) Uredbe o blagovni znamki Skupnosti, da bi lahko v zadevi v glavni stvari presodilo o obstoju kršitve pravice intelektualne lastnine.
24 Pojma „ponarejeno blago“ in „piratsko blago“ iz člena 2(1) Carinske uredbe se v skladu z njuno opredelitvijo nanašata na kršitve znamke, avtorske ali sorodne pravice oziroma modela, ki se uporablja na podlagi ureditve Unije ali na podlagi notranjega prava države članice, v kateri so carinski organi ukrepali. Iz tega je razvidno, da gre zgolj za kršitve pravic intelektualne lastnine, ki so določene s pravom Unije in z nacionalnim pravom držav članic (glej zgoraj navedeno sodbo Philips, točka 50).
25 V zvezi s tem Carinska uredba ne uvaja nobenega novega merila, ki bi omogočalo preizkus obstoja kršitve pravic intelektualne lastnine (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2006 v zadevi Montex Holdings, C‑281/05, ZOdl., str. I‑10881, točka 40). Na tako kršitev bi se bilo v utemeljitev ukrepanja carinskih organov na podlagi te uredbe mogoče sklicevati le, če bi se s prodajo zadevnega blaga lahko kršile pravice, podeljene pod pogoji iz Direktive o avtorski pravici, Direktive o blagovnih znamkah in Uredbe o blagovni znamki Skupnosti.
26 V teh okoliščinah je treba vprašanja za predhodno odločanje razumeti tako, da predložitveno sodišče z njimi sprašuje, ali iz Carinske uredbe izhaja, da se mora – zato da bi imetnik pravice intelektualne lastnine na blagu, ki se osebi, ki prebiva na ozemlju države članice, proda prek spletne trgovine v tretji državi, užival ob vnosu tega blaga na ozemlje te države članice varstvo, ki mu je podeljeno z navedeno uredbo – v navedeni državi članici šteti, da je ta prodaja oblika „javnega distribuiranja“ ali da pomeni „uporabo v gospodarskem prometu“. Predložitveno sodišče se tudi sprašuje, ali je moralo biti navedeno blago pred prodajo predmet ponudbe za prodajo ali oglaševanja, ki je naslavljalo potrošnike v tej državi.
27 V zvezi s tem je treba po eni strani opozoriti, da ima imetnik znamke na podlagi Direktive o blagovnih znamkah in Uredbe o blagovni znamki Skupnosti pravico, da tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, prepove uporabo znaka, ki je enak navedeni znamki, kadar gre za tako uporabo v gospodarskem prometu, za blago ali storitve, ki so enake ali podobne tistim, za katere je navedena znamka registrirana, in taka uporaba vpliva ali bi lahko vplivala na funkcije znamke (sodba z dne 23. marca 2010 v združenih zadevah Google France in Google, od C‑236/08 do C‑238/08, ZOdl., str. I‑2417, točka 49 in navedena sodna praksa).
28 Po drugi strani je avtorjem v skladu z Direktivo o avtorski pravici v zvezi z izvirnikom ali primerki del podeljena izključna pravica, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače. Za javno distribuiranje je značilnih več operacij, ki potekajo vsaj od sklenitve prodajne pogodbe do njene izvršitve z dobavo posamezniku. Trgovec je zato odgovoren za vse transakcije, ki jih izvede sam ali se izvedejo za njegov račun in ki vključujejo „javno distribuiranje“ v državi članici, v kateri je distribuirano blago avtorskopravno varovano (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Donner, točki 26 in 27).
29 V teh okoliščinah pravo Unije zahteva, da se ta prodaja na ozemlju države članice šteje za obliko javnega distribuiranja v smislu Direktive o avtorski pravici ali da pomeni uporabo v gospodarskem prometu v smislu Direktive o blagovnih znamkah in Uredbe o blagovni znamki Skupnosti. Ob sklenitvi pogodbe za prodajo in pošiljanje je treba šteti, da je tako javno distribuiranje dokazano.
30 V zadevi v glavni stvari ni sporno, da je družba Rolex imetnica avtorskih pravic in pravic iz blagovnih znamk, ki jih uveljavlja, ter da je ročna ura, ki je sporna v tej zadevi, ponarejeno blago in piratsko blago v smislu člena 2(1)(a) in (b) Carinske uredbe. Prav tako ni sporno, da bi družba Rolex, če bi to blago prodajal trgovec s sedežem v tej državi članici, upravičeno zatrjevala kršitev njenih pravic, saj bi pri taki prodaji, opravljeni v komercialen namen, ob javnem distribuiranju uporabljal njene pravice v gospodarskem prometu. Za odgovor na postavljena vprašanja je treba preučiti še, ali lahko imetnik pravic intelektualne lastnine, kot je družba Rolex, uveljavlja enako zaščito svojih pravic tudi v primeru, kakršen je ta iz zadeve v glavni stvari, ko je bilo sporno blago prodano prek spletne trgovine v tretji državi, na ozemlju katere se ta zaščita ne uporablja.
31 Res je sicer, da zgolj dostopnost spletnega mesta na ozemlju, za katero se ta zaščita uporablja, ne zadostuje za ugotovitev, da so ponudbe za prodajo, ki so na tem spletnem mestu prikazane, namenjene potrošnikom na tem ozemlju (glej zgoraj navedeno sodbo L’Oréal in drugi, točka 64).
32 Vendar je Sodišče že razsodilo, da je kršitev tako varovanih pravic lahko podana tudi, kadar je blago iz tretjih držav, še preden je bilo vneseno na ozemlje, ki ga ta zaščita zajema, predmet komercialne dejavnosti, usmerjene k potrošnikom na tem ozemlju, kot je prodaja, ponudba za prodajo ali oglaševanje (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Philips, točka 57 in navedena sodna praksa).
33 Tako so z blagom s poreklom iz tretje države, pri katerem gre za ponaredek proizvoda, ki je v Evropski uniji zaščiten s pravico iz znamke, ali kopijo proizvoda, ki je v Uniji zaščiten z avtorsko ali sorodno pravico ali z modelom, te pravice lahko kršene in ga je torej mogoče opredeliti kot „ponarejeno blago“ ali „piratsko blago“, če je dokazano, da je namenjeno prodaji v Uniji, tak dokaz pa je predložen med drugim, kadar se izkaže, da je bilo to blago predmet prodaje stranki v Uniji, ponudbe za prodajo, ali oglaševanja, ki naslavlja potrošnike v Uniji (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Philips, točka 78).
34 V zadevi v glavni stvari ni sporno, da je bilo sporno blago predmet prodaje stranki v Uniji, tako da ta položaj ni nikakor primerljiv s položajem izdelkov, ki se ponujajo na „spletnem trgu“, niti s položajem izdelkov, ki so bili na carinsko ozemlje Unije vneseni pod odložnim postopkom. Zato zgolj okoliščina, da je bila ta prodaja opravljena prek spletne trgovine v tretji državi, ne more imeti za posledico tega, da bi se imetniku pravice intelektualne lastnine na blagu, ki je bilo predmet prodaje, odtegnila zaščita iz Carinske uredbe, ne da bi bilo treba preučiti, ali je bilo tako blago pred to prodajo poleg tega predmet javne ponudbe ali oglaševanja, naslovljenega na potrošnike v Uniji.
35 Glede na navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba Carinsko uredbo razlagati tako, da imetnik pravice intelektualne lastnine na blagu, ki se osebi, ki prebiva na ozemlju države članice, proda prek spletne trgovine v tretji državi, uživa ob vnosu tega blaga na ozemlje te države članice varstvo, ki mu je podeljeno z navedeno uredbo, že zgolj na podlagi nakupa navedenega blaga. Za to ni potrebno, da bi bilo zadevno blago pred prodajo poleg tega predmet ponudbe za prodajo ali oglaševanja, naslovljenega na potrošnike v tej državi.
Stroški
36 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Uredbo Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice, je treba razlagati tako, da imetnik pravice intelektualne lastnine na blagu, ki se osebi, ki prebiva na ozemlju države članice, proda prek spletne trgovine v tretji državi, uživa ob vnosu tega blaga na ozemlje te države članice varstvo, ki mu je podeljeno z navedeno uredbo, že zgolj na podlagi nakupa navedenega blaga. Za to ni potrebno, da bi bilo zadevno blago pred prodajo poleg tega predmet ponudbe za prodajo ali oglaševanja, naslovljenega na potrošnike v tej državi.
Podpisi