SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)

z dne 28. januarja 2016(*)

„Državne pomoči – Proizvajanje opreme za prostočasne dejavnosti – Pomoč za prestrukturiranje – Sklep, s katerim je bila pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom in je bila odrejena njena izterjava – Obveznost obrazložitve – Pripisljivost državi – Test zasebnega vlagatelja“

V zadevi T‑507/12,

Republika Slovenija, ki jo zastopata V. Klemenc in A. Grum, agentki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo É. Gippini Fournier, T. Maxian Rusche, M. Kocjan in B. Rous Demiri, agenti, najprej skupaj z M. Ulčarjem in M. Ménard, nato z M. Ménard, P. Božičko in A. Krošel, odvetniki,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2014/273/EU z dne 19. septembra 2012 o ukrepih v korist podjetja ELAN d.o.o., SA.26379 (C 13/10) (ex NN 17/10), ki ju je izvedla Slovenija (UL 2014, L 144, str. 1),

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),

v sestavi A. Dittrich, predsednik, J. Schwarcz, sodnik, in V. Tomljenović (poročevalka), sodnica,

sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. julija 2015

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Elan d.o.o. (v nadaljevanju: upravičenec) je slovensko podjetje, dejavno na področju proizvodnje in trženja smučarske opreme ter morskih plovil, kot so jahte. Avgusta 2008 je bilo v večinski lasti slovenske države, ki je obvladovala 74,95 % njegovega kapitala prek Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d. (v nadaljevanju: KAD) in Družbe za svetovanje in upravljanje d.o.o. (v nadaljevanju: DSU) ter Prvega pokojninskega sklada Republike Slovenije (v nadaljevanju: KAD-PPS), ki so v stoodstotni lasti slovenske države. Prav tako je imela v tem obdobju slovenska država v posredni lasti dve tretjini Zavarovalnice Triglav in več kot 51 % delnic podjetja Triglav Naložbe, dveh drugih družbenikov upravičenca, ki sta imela v lasti 25,05 % njegovega kapitala.

2        Družba Marker Völkl International GmbH, nemški proizvajalec smuči, je 10. julija 2008 pri Komisiji Evropskih skupnosti vložila pritožbo, s katero je zatrjevala, da namerava Republika Slovenija v korist upravičenca sprejeti ukrep državne pomoči z dokapitalizacijo v višini 10 milijonov EUR.

3        Na skupščini upravičenca 28. avgusta 2008 so njegovi družbeniki na predlog KAD odločili, da ga bodo dokapitalizirali z 10 milijoni EUR. Upravičenec je že marca 2008 zaprosil za dokapitalizacijo v višini 25 milijonov EUR, ker mu kljub prejšnji dokapitalizaciji, ki je bila odobrena leta 2007, ni uspelo odpraviti finančnih težav in mu je po slabi zimski sezoni 2007/2008 celo grozila plačilna nesposobnost. To prošnjo so družbeniki upravičenca najprej zavrnili, ker po eni strani predstavljeni dolgoročni načrt ni ustrezal dokapitalizaciji v višini 25 milijonov EUR in ker so bili po drugi strani pripravljeni sodelovati v dokapitalizaciji samo z 10 milijoni EUR, pa še to pod pogojem, da bo sklenjen predhodni dogovor med upravičencem in njegovimi upniki o reprogramiranju njegovih dolgov.

4        Komisija je z dopisom z istega dne Republiko Slovenijo pozvala, naj predloži pripombe v zvezi s temi informacijami. Nato je Komisija Sloveniji poslala več zahtev za informacije, na katere je ta odgovorila z dopisi z dne 14. oktobra 2008, 30. januarja 2009 in 22. februarja 2010.

5        Komisija je z dopisom z dne 12. maja 2010 Republiko Slovenijo obvestila o svoji odločitvi, da bo začela formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU.

6        Komisija je s Sklepom z dne 19. septembra 2012 o ukrepih v korist podjetja ELAN d.o.o., SA.26379 (C 13/10) (ex NN 17/10), ki ju je izvedla Slovenija (2014/273/EU) (UL 2014, L 144, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ki ga je sprejela ob koncu formalnega postopka preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU, zlasti opredelila dokapitalizacijo upravičenca v višini 10 milijonov EUR iz avgusta 2008 kot državno pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom, in slovenskim organom odredila, naj jo nemudoma izterjajo od upravičenca, ker je bila izvršena v nasprotju s členom 108(3) PDEU. Republika Slovenija je bila o tem sklepu uradno obveščena 20. septembra 2012.

7        V zvezi z opredelitvijo zadevnega ukrepa dokapitalizacije kot državne pomoči je Komisija najprej navedla, da je bil ta ukrep izveden z državnimi sredstvi in da ga je bilo mogoče pripisati državi zaradi različnih indicev, ki so kazali na njeno vpletenost v odločitev družbenikov upravičenca za njegovo izvedbo (glej točke od 95 do 125 obrazložitve izpodbijanega sklepa). V nadaljevanju je ugotovila, da glede na, prvič, dejstvo, da je bil ob odobritvi zadevnega ukrepa upravičenec podjetje v težavah v smislu Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL 2004, C 244, str. 2, v nadaljevanju: Smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje), in drugič, pogoje, pod katerimi je bil navedeni ukrep odobren, upravičenec ni izpolnjeval zahtev načela zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu (glej točke od 130 do 141 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega je Komisija navedla, da je upravičenec dejaven na trgih, odprtih za konkurenco, in da bi mu ukrep dokapitalizacije lahko zagotovil prednost pred konkurenti, zaradi katere bi se njegov položaj v primerjavi z njimi okrepil. Tako je menila, da bi navedeni ukrep lahko izkrivil konkurenco in vplival na trgovino med državami članicami na področjih proizvodov, ki jih proizvaja in trži upravičenec (glej točke od 142 do 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nazadnje je Komisija ugotovila, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU in da Republika Slovenija ni spoštovala obveznosti zamrznitve tega ukrepa, ki je določena v členu 108(3) PDEU (točka 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

8        V zvezi z združljivostjo zadevnega ukrepa pomoči z notranjim trgom je Komisija menila, prvič, da navedeni ukrep ne izpolnjuje niti pogojev za pomoč za reševanje niti pogojev za pomoč za prestrukturiranje v smislu Smernic o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje (točke od 159 do 169 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in drugič, da se druge izjeme iz člena 107(2) in (3) PDEU v obravnavani zadevi ne uporabijo (točke od 170 do 179 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

9        Členi od 2 do 6 izpodbijanega sklepa določajo:

„Člen 2

Ukrep državne pomoči v korist Elana v obliki dokapitalizacije v višini 10 milijonov EUR v letu 2008 je Slovenija izvršila nezakonito, v nasprotju s členom 108(3) [PDEU], in je nezdružljiv z notranjim trgom.

Člen 3

1. Slovenija od upravičenca, tj. podjetja Elan, izterja pomoč iz člena 2.

2. Za znesek, ki ga je treba izterjati, se od datuma, ko je bil dan na razpolago upravičencu (8. septembra 2008), do datuma dejanske izterjave zaračunavajo obresti.

[…]

4. Slovenija z dnem sprejetja tega sklepa prekliče vsa še neporavnana plačila pomoči iz člena 2.

Člen 4

1. Izterjava pomoči iz člena 2 se izvede takoj in učinkovito.

2. Slovenija zagotovi, da se ta sklep izvrši v štirih mesecih po uradnem obvestilu o tem sklepu.

Člen 5

1. Slovenija v dveh mesecih po uradnem obvestilu o tem sklepu Komisiji predloži naslednje informacije:

(a)      skupni znesek (glavnica in obresti), ki ga mora upravičenec vrniti;

(b)      podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(c)      dokumente, ki dokazujejo, da se je od upravičenca zahtevalo vračilo pomoči.

2. Slovenija Komisijo obvešča o napredku nacionalnih ukrepov, sprejetih za izvršitev tega sklepa, do dokončne izterjave pomoči iz člena 2. Slovenija na zahtevo Komisije takoj predloži vse informacije o že sprejetih in načrtovanih ukrepih za uskladitev s tem sklepom. Prav tako predloži podrobne informacije o zneskih pomoči in obresti, ki so bili od upravičenca že izterjani.

Člen 6

Ta sklep je naslovljen na Republiko Slovenijo.“

 Postopek in predlogi strank

10      Republika Slovenija je 20. novembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

11      Republika Slovenija je z ločenim aktom, ki ga je 20. novembra 2012 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, podala predlog za izdajo začasne odredbe z namenom odložitve izvršitve izpodbijanega sklepa, dokler Splošno sodišče ne odloči o glavni tožbi. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 17. januarja 2013 zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe in pridržal odločitev o stroških.

12      S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 4. februarja 2015 je bila ta zadeva predodeljena petemu senatu Splošnega sodišča.

13      Splošno sodišče (peti senat) je na podlagi poročila sodnice poročevalke odločilo, da začne ustni postopek.

14      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 pozvalo Komisijo, naj pisno odgovori na nekatera vprašanja, kar je storila v določenem roku.

15      Stranki sta na obravnavi 15. julija 2015 ustno podali navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.

16      Republika Slovenija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep, s katerim je Komisija med drugim v členu 2 odločila, da je ukrep državne pomoči v obliki dokapitalizacije v višini 10 milijonov EUR Slovenija izvršila nezakonito, v nasprotju s členom 108(3) PDEU, zaradi česar je dolžna pomoč izterjati, razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

17      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov.

 Pravo

18      Republika Slovenija najprej zatrjuje obstoj konflikta interesov, kar zadeva enega od odvetnikov Komisije. V nadaljevanju v utemeljitev tožbe v bistvu navaja tri razloge. S prvim tožbenim razlogom Komisiji očita kršitev členov 107(1) PDEU in 345 PDEU, kar zadeva pripisljivost ukrepa pomoči slovenski državi. Z drugim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija kršila določbe člena 107(1) PDEU, kar zadeva uporabo testa zasebnega vlagatelja. S tretjim tožbenim razlogom Republika Slovenija Komisiji očita pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s, prvič, pripisljivostjo ukrepa pomoči slovenski državi, in drugič, uporabo testa zasebnega vlagatelja.

19      Republika Slovenija je na vprašanje Splošnega sodišča odgovorila, da umika očitek glede obstoja konflikta interesov in kršitve njenih procesnih pravic, kar je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.

20      Zaradi logičnosti in jasnosti je treba najprej preučiti tožbeni razlog, ki se nanaša na pomanjkljivost obrazložitve, nato pa preizkusiti tožbena razloga, ki se nanašata na napačno uporabo člena 107(1) PDEU, kar zadeva, prvič, pripisljivost ukrepa pomoči slovenski državi, in drugič, uporabo testa zasebnega vlagatelja.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

21      Republika Slovenija Komisiji v bistvu očita, da ni zadostno obrazložila izpodbijanega sklepa, kar zadeva pripisljivost ukrepa dokapitalizacije leta 2008 državi in uporabo testa zasebnega vlagatelja za zadevni ukrep.

22      Komisija zavrača vse trditve Republike Slovenije.

23      V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera in zlasti glede na vsebino zadevnega akta, naravo navedenih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj je treba to, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve člena 296 PDEU, presoditi ne samo ob upoštevanju njegovega besedila, ampak tudi njegovega okvira in celote pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, EU:C:1998:154, točka 63, in z dne 30. novembra 2011, Sniace/Komisija, T‑238/09, EU:T:2011:705, točka 37).

24      Obrazložitev v tem okviru tako ne sme biti omejena na ugotovitev, da navedeni ukrep pomeni pomoč, ampak mora vsebovati napotitev na konkretna dejstva, tako da lahko zadevne osebe primerno predstavijo svoja stališča glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter da lahko sodišče Unije opravi nadzor (glej sodbo z dne 26. februarja 2002, INMA in Itainvest/Komisija, T‑323/99, Recueil, EU:T:2002:38, točka 57 in navedena sodna praksa).

25      Vendar zaradi potrebne soodvisnosti med razlogi, ki jih navede vlagatelj pritožbe, in obrazložitvijo sklepa Komisije še ni mogoče zahtevati, da je Komisija dolžna zavrniti vsako od trditev, ki so bile navedene v utemeljitev teh razlogov. Zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za sistematiko sklepa (sodba z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, ZOdl., EU:C:2008:375, točka 96, in zgoraj v točki 23 navedena sodba Sniace/Komisija, EU:T:2011:705, točka 38).

26      Ob upoštevanju teh načel je treba preizkusiti različne trditve Republike Slovenije, s katerimi se dokazuje obstoj pomanjkljive obrazložitve.

27      Na prvem mestu Republika Slovenija trdi, da ne razume, kako je lahko Komisija prišla do ugotovitve, da so se predstavniki slovenske vlade udeleževali vseh sej skupščine in nadzornega sveta KAD (točka 105 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

28      Najprej je treba navesti, da je v navedeni točki obrazložitve in v točki 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katero točka 105 obrazložitve izrecno napotuje, Komisija navedla, da je dejstvo, da se predstavniki slovenske vlade udeležujejo vseh sej skupščine in nadzornega sveta, dodaten indic tesne vpletenosti navedene države v odločanje KAD.

29      Dalje, iz dopisa KAD z dne 16. januarja 2009, ki ga je Republika Slovenija posredovala Komisiji, je razvidno, prvič, da slovenska vlada imenuje vse člane skupščine, od katerih tretjina zastopa interese navedene države, in drugič, da ta vlada imenuje tudi vse člane nadzornega sveta, katerih imena so navedena v tem dopisu. Poleg tega KAD pojasnjuje, da v skladu z informacijami, ki jih ima, noben član njegovega nadzornega sveta nima položaja v slovenskih organih oblasti. Komisija je v odgovoru na ukrep procesnega vodstva, ki ga je sprejelo Splošno sodišče na podlagi člena 64 Poslovnika z dne 2. maja 1991, potrdila, da se je oprla na ta element, da je prišla do ugotovitve, da se predstavniki slovenske vlade udeležujejo vseh sej skupščine in nadzornega sveta KAD.

30      Zato je Komisija na podlagi tega elementa, ki spada v okvir izpodbijanega sklepa in ki ji ga je Republika Slovenija sama posredovala, v skladu s sodno prakso iz točke 23 zgoraj ugotovila, da se predstavniki slovenske vlade udeležujejo vseh sej skupščine in nadzornega sveta KAD. Na podlagi dejstva, da, kot v bistvu trdi Republika Slovenija, se Komisija v izpodbijanem sklepu ni sklicevala na elemente, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da se predstavniki slovenske vlade udeležujejo sej skupščine in nadzornega sveta, zlasti na element iz točke 29 zgoraj, ni mogoče sklepati, da je obrazložitev pomanjkljiva. Morebiten neobstoj elementov, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti te navedbe, tudi če bi bil dokazan, namreč ne more vplivati na obrazložitev, ampak lahko morda povzroči napačno presojo Komisije, kar pa je treba preizkusiti v okviru utemeljenosti sklepa.

31      Zato Komisiji ni mogoče očitati, da svojega sklepa v zvezi s tem ni obrazložila. To trditev je treba torej zavrniti.

32      Na drugem mestu Republika Slovenija navaja več očitkov, s katerimi Komisiji očita, da ni odgovorila na trditve, ki jih je podala med upravnim postopkom. Vendar je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da ti očitki nimajo dejanske podlage.

33      Prvič namreč glede očitka, da Komisija ni odgovorila na ugovore Republike Slovenije v zvezi novinarskimi informacijami, na katerih naj bi bil utemeljen izpodbijani sklep, po eni strani iz točke 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija ugotovila, da je Republika Slovenija izpodbijala resničnost zadevnih novinarskih informacij, zlasti kar zadeva vlogo države pri reševanju upravičenca, tako da jih je opredelila kot „govorice“ oziroma kot „posledice pretirane poenostavitve“. Po drugi strani iz navedene točke obrazložitve izhaja, da je Komisija odgovorila na te trditve s tem, da je menila, da „takšna poročila kažejo, kako je javnost v tistem času dojemala pristop vlade k industrijski politiki“, in da njihovo vsebino, ki kaže na to, da je slovenska vlada izvajala aktivno industrijsko politiko, „podpira tudi pregled upravljanja gospodarskih družb v Sloveniji, ki ga je pripravil OECD, v katerem je poudarjeno, da je vlada akcijski načrt za reformo upravljanja gospodarskih družb v Sloveniji sprejela šele skoraj leto dni po uveljavitvi ukrepa 2, to je sredi leta 2009“.

34      Drugič, v zvezi z očitkom, da Komisija v točki 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni odgovorila na trditev Republike Slovenije, ki kaže na protislovje v poročilu Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), v katerem je po eni strani navedeno, da ima vlada močan mehanizem za vplivanje na uprave in na upravljanje privatiziranih gospodarskih družb, po drugi strani pa poudarjena odsotnost centralne koordinacije, ki povzroča težave za učinkovito upravljanje lastniških interesov, je treba navesti, da je Komisija ta očitek upoštevala v točki 108 obrazložitve izpodbijanega sklepa in nanj odgovorila v točki 109 obrazložitve navedenega sklepa z ugotovitvijo, da „[d]ejstvo, da pregled OECD […] omenja odsotnost centralne koordinacije, ne spremeni splošnega vtisa v pregledu OECD, to je, da je slovenska vlada aktivno posegala v gospodarstvo in si prizadevala za uresničitev ciljev industrijske politike“. Zato je Komisija v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, odgovorila na njen očitek tako, da je v bistvu navedla, da odsotnost centralne koordinacije ne vpliva na ugotovitve v zvezi s poseganjem slovenske vlade v gospodarstvo in uresničevanjem ciljev industrijske politike. Dejstvo, da je, kot trdi Republika Slovenija, ugotovitev Komisije „napačna“, tudi če bi bilo dokazano, ne vpliva na obrazložitev izpodbijanega sklepa, s katero je v obravnavani zadevi dosledno odgovorjeno na trditve Republike Slovenije, ampak lahko le dokazuje obstoj napačne presoje Komisije, kar pa je treba preizkusiti v okviru utemeljenosti navedenega sklepa.

35      Tretjič, v zvezi z očitkom, da Komisija v točki 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni odgovorila na ugovore, ki jih je Republika Slovenija podala v zvezi s tem, da v poročilu OECD niso omenjeni drugi družbeniki upravičenca, je treba najprej pojasniti, da točka 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebuje ugotovitve Komisije glede pripisljivosti ukrepa dokapitalizacije leta 2008 slovenski državi, zlasti kar zadeva vzporedno ravnanje petih družbenikov upravičenca. V nadaljevanju je treba navesti, da je Komisija v točki 108 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je Republika Slovenija kritizirala neobstoj kakršne koli omembe v zvezi z neposrednim ali posrednim vplivom države v zvezi s premoženjem Zavarovalnice Triglav ali podjetja Triglav Naložb. Komisija je v točki 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa odgovorila na ta očitek s tem, da je po eni strani menila, da „[d]ejstvo, da pregled OECD ne omenja izrecno DSU, Zavarovalnice Triglav ali Triglav Naložb […], ne spremeni splošnega vtisa v pregledu OECD, to je, da je slovenska vlada aktivno posegala v gospodarstvo in si prizadevala za uresničitev ciljev industrijske politike“, po drugi strani pa, da so „[v] zvezi s podjetjema, ki ju pregled OECD in slovenski vladni dokument ne navajata izrecno, torej Zavarovalnico Triglav in Triglav Naložbami, […] podrobnosti o nadzoru, ki ga je izvajala država, navedene v nadaljevanju“. Nazadnje je treba navesti, da je Komisija v navedeni točki obrazložitve pojasnila, da je treba „[p]oleg tega […] upoštevati, da sta bili ti podjetji manjšinska družbenika, ki sta imela le 25‑odstotni delež Elana“.

36      Četrtič, v zvezi s trditvijo, da Komisija v točki 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni odgovorila na trditev Republike Slovenije, da je slovenska država dopustila, da je šlo v stečaj eno od zadevnih podjetij, naložba v katero je bila – tako kot naložba v upravičenca – v poročilu slovenske vlade iz leta 2009 z naslovom Strukturne prilagoditve v letih 2010 in 2011 opredeljena kot „strateška“, je treba navesti, da je Komisija v točki 108 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je Republika Slovenija izpodbijala njene ugotovitve, ki jih je podala v zvezi s tem dokumentom, navedenim v točki 107 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in je v točki 109 obrazložitve navedenega sklepa na kratko odgovorila na njene trditve s tem, da je menila, da „[g]lede vladnega dokumenta dejstvo, da je drugo podjetje v težavah, ki je štelo za ‚strateško naložbo‘, šlo v stečaj, za zadevni primer ni pomembno“. Tako je v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, Komisija odgovorila na njen očitek s tem, da je v bistvu navedla, da to dejstvo ne vpliva na ugotovitve v zvezi s poseganjem slovenske vlade v gospodarstvo in z uresničevanjem ciljev industrijske politike. Dejstvo, da je taka obrazložitev, kot trdi republika Slovenija, „brez razlogov oziroma je najmanj nekonsistentna“, ne more vplivati na obrazložitev izpodbijanega sklepa, ampak bi lahko eventualno povzročilo napačno presojo Komisije, kar pa je treba preizkusiti v okviru utemeljenosti navedenega sklepa.

37      Vsekakor je treba navesti, da tudi če se šteje, da Komisija ni odgovorila na očitke Republike Slovenije, Komisija v skladu z zgoraj v točki 25 navedeno sodno prakso ni bila dolžna zavrniti vsake trditve Republike Slovenije, da bi zagotovila zadostno obrazložitev izpodbijanega sklepa. V skladu z navedeno sodno prakso zadošča, da se navedejo dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za sistematiko sklepa, kar je Komisija v obravnavani zadevi storila. Ob upoštevanju elementov, ki jih je navedla Komisija in ki se nanašajo na nadzor, ki ga je izvajala država nad različnimi družbeniki upravičenca, ter na imenovanje članov njihovih nadzornih svetov (točke od 101 do 103, 105, 111, 113, 115, 117, 118, 120, 122, 123, 125 in 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in drugih indicev, ki jih je predstavila in ki se nanašajo na vpliv, ki ga je država lahko izvajala nad družbeniki upravičenca (točke od 100 do 102, 106, 107, 109 in od 126 do 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa), namreč na podlagi dejstva, da Komisija ni odgovorila na nekatere očitke Republike Slovenije, tudi če bi bilo dokazano, nikakor ni mogoče ugotoviti, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen.

38      Iz tega sledi, da Republika Slovenija ne more utemeljeno trditi, da Komisija ni odgovorila na trditve, ki jih je podala med upravnim postopkom, poleg tega pa, tudi če tega ni storila, zgolj ta okoliščina ne more pomeniti, da je obrazložitev pomanjkljiva.

39      Zato je treba vse te trditve zavrniti kot neutemeljene.

40      Na tretjem mestu Republika Slovenija Komisiji očita, da izpodbijanega sklepa ni utemeljila na relevantnih in zadostnih razlogih za ugotovitev, da zadevni ukrep ni prestal testa zasebnega vlagatelja.

41      Glede tega je treba najprej navesti, da je Komisija vprašanje v zvezi z uporabo testa zasebnega vlagatelja obravnavala v točkah od 132 do 141 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

42      V nadaljevanju je treba navesti, da je Komisija v točkah od 134 do 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavila trditve in dokaze, s katerimi je Republika Slovenija želela dokazati, da je bil zadevni ukrep z vidika zasebnega vlagatelja upravičen, ter jih preizkusila.

43      V točki 135 obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč Komisija navedla, da dolgoročni načrt 2008–2012, ki ga je pripravil upravičenec in v katerem je bila predvidena dokapitalizacija v višini 25 milijonov EUR, pri čemer je bil ta načrt podlaga za zadevni ukrep dokapitalizacije, po mnenju družbenikov ni bil ustrezen za izvedbo tako obsežne dokapitalizacije. Komisija je tudi navedla, prvič, da je „[s]anacijski načrt iz avgusta 2008 […] v glavnem temeljil na napovedih in ni zajemal informacij o načrtovani dokapitalizaciji“, in drugič, da je upravičenec „[t]ako dolgoročni načrt 2008–2012 kot sanacijski načrt […] sestavil sam, brez sodelovanja zunanjega svetovalca“. Prav tako je Komisija ugotovila, da je bila „[š]e en dokument, ki ga je Slovenija predložila v zvezi z drugo dokapitalizacijo, […] hitra ocena vrednosti Elana, ki jo je julija 2008 pripravil KAD“. Vendar je pojasnila, da „ta dokument ne podpira argumenta Slovenije, da so Elanovi družbeniki ravnali kot skrbni vlagatelji, saj je julija 2008 ob upoštevanju morebitnih obveznosti vrednost Elanovega lastniškega kapitala po navedeni oceni znašala –[29,5–34] milijona EUR“. Dodala je, da „[p]oleg tega hitra ocena kaže na možnost, da so projekcije v Elanovem dolgoročnem načrtu 2008–2012 glede na pretekle izkušnje močno preoptimistične, zaradi česar bi vrednost podjetja lahko bila še manjša“.

44      Komisija je v točki 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa izpodbijala trditve Republike Slovenije v zvezi z oceno vrednosti upravičenca iz junija 2008. Tako je Komisija ugotovila:

„Po tej oceni, ki [je bila pripravljena] junija 2008 […], naj bi bila tržna vrednost Elana na dan 31. decembra 2007 še pozitivna, in sicer naj bi znašala [35–40] milijonov EUR. Vendar pa se je […] v letu 2008 Elanov položaj drastično poslabšal. Glede na tak razvoj dogodkov je treba šteti, da je bila zgoraj navedena ocena vrednosti podjetja 28. avgusta 2008, ko so Elanovi družbeniki odločali o dokapitalizaciji, zastarela in ni zanesljiva kot dokaz, da so Elanovi družbeniki ravnali kot skrbni tržni vlagatelji, zlasti ne ob upoštevanju okoliščin v času druge dokapitalizacije.“

45      Poleg tega je Komisija v točki 137 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „[k]ot je opisano v uvodni izjavi (32), so družbeniki dokapitalizacijo pogojili s predhodnim dogovorom z bankami o reprogramiranju Elanovih obstoječih posojil“, in da „[č]eprav takšnega dogovora ni bilo mogoče doseči pred dokapitalizacijo, so jo Elanovi družbeniki izvedli, ker bi Elan sicer moral v stečaj“. Komisija je svoje razlogovanje nadaljevala v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa tako:

„Če bi banke pristale na reprogramiranje posojil pred dokapitalizacijo, bi bil to znak, da so bile prepričane v Elanovo ponovno doseganje rentabilnosti. Vendar pa temu ni bilo tako. Nasprotno, ena od bank je celo zahtevala sklep sodišča o izvršbi za izterjavo Elanovih neporavnanih dolgov. Stališče banke se lahko šteje za znak, da trg ni verjel v Elanovo ponovno doseganje rentabilnosti.“

46      Poleg tega je Komisija v točkah 139 in 140 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „so družbeniki že v letu 2007 Elan dokapitalizirali z 10,225 milijona EUR, kar ni obrodilo uspeha“, da „kljub temu, da je dokapitalizacija iz leta 2007 temeljila na tako imenovanem strateškem razvojnem načrtu, […] dokapitalizacije iz leta 2008 v višini 10 milijonov EUR ni mogoče šteti za drugi obrok naložbe v skladu s prvotnim strateškim razvojnim načrtom“, da je bila „[d]okapitalizacija iz leta 2008 […] potrebna za preprečitev plačilne nesposobnosti s pokritjem likvidnostne vrzeli in utrpljenih izgub Elana“, da „kapital ni bil posvečen namenom, določenim v strateškem razvojnem načrtu“, in da „pri dokapitalizaciji ni sodeloval noben zaseben družbenik“.

47      Komisija je v točki 141 obrazložitve izpodbijanega sklepa na podlagi celote teh preudarkov ugotovila, da zadevni ukrep ni bil odobren v skladu s testom zasebnega vlagatelja in da je dal prednost upravičencu. Zato v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, Komisiji ni mogoče očitati, da ni navedla „(relevantnih in zadostnih) razlogov za zgoraj navedeno odločitev“. Prav tako Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala vseh okoliščin, ki jih je Slovenija pravočasno uveljavljala.

48      Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, Komisiji ni mogoče očitati, da ni pojasnila, zakaj je izbrala nekatere ocene vrednosti namesto drugih. Na eni strani iz točke 135 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je navedena zgoraj v točki 43, izhaja, da je Komisija pri ugotavljanju, ali so družbeniki upravičenca ravnali kot skrbni zasebni vlagatelji, upoštevala oceno lastniškega kapitala upravičenca, v kateri so bile upoštevane njegove morebitne obveznosti. Na drugi strani, kot izhaja iz točke 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je navedena zgoraj v točki 44, je Komisija oceno vrednosti upravičenca, ki je bila na dan 31. decembra 2007 pozitivna, zavrnila, ker je menila, da se je položaj upravičenca v letu 2008 drastično poslabšal in da je bila torej 28. avgusta 2008 navedena ocena zastarela.

49      Prav tako v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, Komisiji ni mogoče očitati, da ni navedla razlogov, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti, da ukrep dokapitalizacije leta 2008 v nasprotju z ukrepom dokapitalizacije leta 2007 ni bil izveden v skladu z načelom zasebnega vlagatelja. Iz točk 92, 133, 135, 136 in 139 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija menila, da navedena ukrepa dokapitalizacije nista bila sprejeta v podobnih okoliščinah in pod podobnimi pogoji. Tako je Komisija, prvič, v točki 133 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „je bil v času odobritve ukrepa [dokapitalizacije leta 2008] Elan podjetje v težavah v smislu [S]mernic [o državni pomoči] za reševanje in prestrukturiranje[,] […] da [mu] je […] grozila plačilna nesposobnost in [da] je imel likvidnostno vrzel v višini [12,6–15] milijonov EUR“, kar naj ne bi držalo, ko je bil sprejet ukrep dokapitalizacije leta 2007 (glej točko 92 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Drugič, kot je bilo navedeno zgoraj v točkah 43 in 44, je Komisija v točkah 135 in 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla razloge, zaradi katerih dokumenti, na podlagi katerih je bila sprejeta dokapitalizacija leta 2008, niso bili sprejemljivi, v nasprotju z dokumenti, ki so bili predloženi v utemeljitev ukrepa dokapitalizacije leta 2007 (glej točko 92 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tretjič, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 46, je Komisija pojasnila, da je bila dokapitalizacija leta 2008 potrebna za preprečitev plačilne nesposobnosti in da kapital ni bil posvečen namenom, določenim v strateškem razvojnem načrtu (glej točko 139 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v nasprotju z dokapitalizacijo leta 2007, ko so bile naložbe namenjene izvedbi strateškega razvojnega načrta (glej točki 92 in 139 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

50      Te trditve je torej treba zavrniti kot neutemeljene.

51      Iz celote zgornjih preudarkov izhaja, da je razlogovanje Komisije glede presoje pripisljivosti ukrepa pomoči slovenski državi in uporabe testa zasebnega vlagatelja za zadevni ukrep v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, in skladno z zahtevami iz zgoraj v točki 23 omenjene sodne prakse izraženo tako, da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko Splošno sodišče opravi nadzor.

52      Te ugotovitve ne ovrže trditev Republike Slovenije, da je Komisija trditve, s katerimi dokazuje javnopravno naravo naloge družbenikov upravičenca, zlasti KAD in DSU, in s katerimi dopolnjuje obrazložitev izpodbijanega sklepa, prvič podala pred Splošnim sodiščem.

53      Res je sicer, da mora v skladu s sodno prakso sklep vsebovati obrazložitev, poznejših pojasnil, ki jih predloži Komisija, pa razen v izrednih okoliščinah ni mogoče upoštevati. Iz tega sledi, da mora biti sklep zadosten sam po sebi in njegova obrazložitev ne more izhajati iz pisnih ali ustnih pojasnil, podanih naknadno, ko je zadevni sklep že predmet postopka pred sodiščem Unije (glej sodbi z dne 15. junija 2005, Corsica Ferries France/Komisija, T‑349/03, ZOdl., EU:T:2005:221, točka 287 in navedena sodna praksa, in z dne 12. septembra 2007, Olympiaki Aeroporia Ypiresies/Komisija, T‑68/03, ZOdl., EU:T:2007:253, točka 254 in navedena sodna praksa).

54      Vendar je Komisija v izpodbijanem sklepu dejavnosti KAD in DSU opisala kot povezane z upravljanjem državnih pokojninskih skladov in premoženja v imenu slovenske države ter s privatizacijo državnih sredstev. Komisija je namreč v zvezi s KAD v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla: „Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d. (v nadaljnjem besedilu: KAD) je delniška družba, katere edini delničar je Slovenija. KAD upravlja državne pokojninske sklade in premoženje v imenu Slovenije. Odgovoren je tudi za privatizacijo državnih sredstev. Za KAD velja slovenski zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1).“ Na drugi strani je v zvezi z DSU v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla: „Družba za svetovanje in upravljanje, d.o.o. (v nadaljnjem besedilu: DSU) je družba z omejeno odgovornostjo, ki se ukvarja z upravljanjem in svetovanjem ter je v stoodstotni lasti države. Med drugim je podjetje DSU odgovorno tudi za privatizacijo državnih sredstev.“ Prav tako je iz točk 56 in 57 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je Republika Slovenija priznala, da je KAD in DSU poverila nalogi „v javnem interesu, in sicer upravljanje pokojninskih skladov in dokončanje privatizacije podjetij“.

55      Poleg tega, kot je trdila Komisija, iz dopisa z dne 14. junija 2010, ki ga je Republika Slovenija naslovila na Komisijo, izhaja, da je ta država priznala javnopravno naravo nalog, ki so poverjene KAD in DSU, s to navedbo: „Po Zakonu so sicer družbama [KAD] in DSU naložene naloge, ki sodijo med suverene pristojnosti oz. naloge države, in sicer polnjenje pokojninske blagajne in dokončanje privatizacije.“

56      Tako so v nasprotju z navedbami Republike Slovenije preudarki v zvezi z javnopravno naravo naloge družbenikov upravičenca, zlasti KAD in DSU, del okvira izpodbijanega sklepa in so tudi vsebovani v njem. Zato je treba šteti, da so bili v skladu z zgoraj v točki 23 navedeno sodno prakso del obrazložitve, na podlagi katere je Komisija menila, da je zadevni ukrep dokapitalizacije pomenil državno pomoč. Torej ji ni mogoče očitati, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa skušala dopolniti s trditvami, ki jih je podala naknadno v okviru postopka zoper navedeni sklep pred sodiščem Unije.

57      Zato je treba brez poseganja v utemeljenost trditev Republike Slovenije, ki se nanašajo na pripisljivost ukrepa pomoči slovenski državi in uporabo testa zasebnega vlagatelja, zavrniti prvi tožbeni razlog v delu, v katerem Republika Slovenija trdi, da izpodbijani sklep ni zadostno obrazložen.

 Drugi tožbeni razlog: napačna uporaba členov 107(1) PDEU in 345 PDEU, kar zadeva pripisljivost ukrepa pomoči slovenski državi

58      Republika Slovenija izpodbija pripisljivost dokapitalizacije leta 2008 slovenski državi.

59      Republika Slovenija zoper to, da je bil sporni ukrep dokapitalizacije pripisan slovenski državi, v bistvu navaja štiri očitke. S prvim očitkom Republika Slovenija Komisiji očita, da ni predložila konkretnih in neizpodbitnih dokazov za to, da je bila slovenska država aktivno vpletena v sprejetje zadevnega ukrepa. Z drugim očitkom Komisiji očita, da je prepozno predložila elemente, s katerimi dokazuje javnopravno naravo nalog KAD in DSU. S tretjim očitkom Komisiji očita, da je pripisljivost zadevnega ukrepa dokapitalizacije slovenski državi utemeljila na dejstvu, da je ta stoodstotni lastnik treh večinskih družbenikov upravičenca. Nazadnje s četrtim očitkom izpodbija ostale elemente, na katere se je oprla Komisija pri dokazovanju pripisljivosti navedenega ukrepa slovenski državi, in poleg tega meni, da so ti elementi nezadostni.

60      Komisija zavrača vse trditve Republike Slovenije.

61      Uvodoma je treba spomniti, da je v skladu s členom 107(1) PDEU vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami.

62      Republika Slovenija ne ugovarja temu, da je sredstva, ki so bila uporabljena za navedeno dokapitalizacijo, mogoče šteti za državna sredstva.

63      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se ne smejo razlikovati primeri, v katerih pomoč dodeli neposredno država, in primeri, v katerih jo dodelijo subjekti javnega ali zasebnega prava, ki jih država ustanovi ali določi za upravljanje pomoči. V pravu Unije namreč ni mogoče dovoliti, da bi se pravila v zvezi z državnimi pomočmi lahko zaobšla že z ustanavljanjem samostojnih ustanov, zadolženih za distribucijo pomoči (glej sodbo z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, Recueil, EU:C:2002:294, točka 23 in navedena sodna praksa).

64      Tako mora biti prednost, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, prvič, neposredno ali posredno podeljena iz državnih sredstev, in drugič, mogoče pripisati državi (glej zgoraj v točki 63 navedeno sodbo Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točka 24 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 26. junija 2008, SIC/Komisija, T‑442/03, ZOdl., EU:T:2008:228, točka 93 in navedena sodna praksa).

65      V skladu s sodno prakso na to, da je ukrep pripisljiv državi, ni mogoče sklepati že na podlagi okoliščine, da je zadevni ukrep sprejelo javno podjetje (zgoraj v točki 63 navedena sodba Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točka 51; zgoraj v točki 64 navedena sodba SIC/Komisija, EU:T:2008:228, točka 94, in sodba z dne 10. novembra 2011, Elliniki Nafpigokataskevastiki in drugi/Komisija, T‑384/08, EU:T:2011:650, točka 50).

66      Čeprav namreč država lahko nadzira neko javno podjetje in ima prevladujoč vpliv na njegovo poslovanje, ni mogoče samodejno sklepati, da se tak nadzor v konkretnem primeru dejansko izvaja. Javno podjetje lahko deluje z večjo ali manjšo neodvisnostjo glede na stopnjo avtonomije, ki mu jo prepušča država. Zato samo dejstvo, da je javno podjetje pod državnim nadzorom, ni dovolj, da se ukrepi, ki jih je sprejelo to podjetje, pripišejo državi. Preučiti je treba še, ali je treba javne organe šteti za tako ali drugače vpletene v sprejetje teh ukrepov (zgoraj v točki 63 navedena sodba Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točka 52; zgoraj v točki 64 navedena sodba SIC/Komisija, EU:T:2008:228, točka 95, in zgoraj v točki 65 navedena sodba Elliniki Nafpigokataskevastiki in drugi/Komisija, EU:T:2011:650, točka 51).

67      V zvezi s tem ni mogoče zahtevati, da se na podlagi natančne preiskave dokaže to, da so javni organi konkretno spodbudili javno podjetje k sprejetju zadevnih ukrepov pomoči. Po eni strani namreč zaradi tesnih odnosov med državo in javnim podjetjem obstaja resna nevarnost, da bodo prek njih državne pomoči odobrene nepregledno in ob nespoštovanju ureditve državnih pomoči, ki jo določa Pogodba (zgoraj v točki 63 navedena sodba Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točka 53; zgoraj v točki 64 navedena sodba SIC/Komisija, EU:T:2008:228, točka 96, in zgoraj v točki 65 navedena sodba Elliniki Nafpigokataskevastiki in drugi/Komisija, EU:T:2011:650, točka 52).

68      Po drugi strani na splošno tretja oseba ravno zaradi privilegiranih odnosov med državo in javnim podjetjem v posameznem primeru zelo težko dokaže, da so bili ukrepi pomoči, ki jih je sprejelo tako podjetje, dejansko sprejeti po navodilih javnih organov (zgoraj v točki 63 navedena sodba Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točka 54; zgoraj v točki 64 navedena sodba SIC/Komisija, EU:T:2008:228, točka 97, in zgoraj v točki 65 navedena sodba Elliniki Nafpigokataskevastiki in drugi/Komisija, EU:T:2011:650, točka 53).

69      Tako je treba v skladu s sodno prakso priznati, da se na to, da je ukrep pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, pripisljiv državi, lahko sklepa na podlagi celote indicev, ki izvirajo iz okoliščin zadeve in okvira, v katerem je bil sprejet ta ukrep (zgoraj v točki 63 navedena sodba Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točka 55; zgoraj v točki 64 navedena sodba SIC/Komisija, EU:T:2008:228, točka 98, in zgoraj v točki 65 navedena sodba Elliniki Nafpigokataskevastiki in drugi/Komisija, EU:T:2011:650, točka 54).

70      Glede tega je že bilo upoštevano dejstvo, da zadevni subjekt sporne odločitve ne bi mogel sprejeti, ne da bi upošteval zahteve javnih organov (glej v tem smislu sodbo z dne 2. februarja 1988, Kwekerij van der Kooy in drugi/Komisija, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, EU:C:1988:38, točka 37), ali da so morala javna podjetja, prek katerih so bile odobrene pomoči, poleg tega da so organsko povezana z državo, upoštevati navodila medministrskega odbora (glej v tem smislu sodbi z dne 21. marca 1991, Italija/Komisija, C‑303/88, Recueil, EU:C:1991:136, točki 11 in 12, in Italija/Komisija, C‑305/89, Recueil, EU:C:1991:142, točki 13 in 14).

71      Poleg tega iz sodne prakse izhaja tudi, da so lahko pri ugotavljanju, ali je ukrep pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, pripisljiv državi, glede na okoliščine primera upoštevni tudi drugi indici, kot je zlasti njegova integracija v strukturo javne uprave, narava njegovih dejavnosti in to, da jih izvaja na trgu v običajnih razmerah konkurence z drugimi zasebnimi gospodarskimi subjekti, pravni status podjetja, torej ali zanj velja javno pravo ali splošno pravo družb, intenzivnost vpliva javnih organov na upravljanje podjetja ali kateri koli drugi indici, ki v posameznem primeru kažejo na vpletenost javnih organov ali na težko verjetni neobstoj njihove vpletenosti pri sprejetju ukrepa, tudi ob upoštevanju razsežnosti tega ukrepa, njegove vsebine ali pogojev, ki jih vsebuje (zgoraj v točki 63 navedena sodba Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točka 56, in zgoraj v točki 64 navedena sodba SIC/Komisija, EU:T:2008:228, točka 99).

72      Vendar zgolj okoliščina, da je bilo javno podjetje ustanovljeno v obliki kapitalske družbe splošnega prava, glede na avtonomijo, ki mu jo lahko daje taka pravna oblika, ni dovolj za izključitev tega, da je neki ukrep pomoči, ki ga je sprejela taka družba, pripisljiv državi. Obstoj položaja nadzora in dejanske možnosti izvajanja prevladujočega vpliva, ki jih ta položaj daje v praksi, namreč preprečujejo takojšnjo izključitev vsakršne pripisljivosti ukrepa, ki ga je sprejela taka družba, državi in posledično tveganja nespoštovanja pravil Pogodbe v zvezi z državnimi pomočmi ne glede na to, da je pravna oblika javnega podjetja upoštevna kot eden od indicev, na podlagi katerega je mogoče v posameznem primeru ugotoviti vpletenost države (zgoraj v točki 63 navedena sodba Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točka 57, in zgoraj v točki 64 navedena sodba SIC/Komisija, EU:T:2008:228, točka 100).

73      Ob upoštevanju teh načel je treba preizkusiti štiri očitke, ki jih Republika Slovenija uveljavlja zoper pripisljivost ukrepa pomoči slovenski državi.

 Dokaz aktivne vpletenosti slovenske države v sprejetje zadevnega ukrepa

74      Republika Slovenija Komisiji očita, da ni predložila konkretnih in neizpodbitnih dokazov za to, da je bila slovenska država aktivno vpletena v sprejetje zadevnega ukrepa. Meni, da mora biti ukrep, ki se lahko pripiše državi, predvsem jasen odraz državne intervencije. Po njenem mnenju bi morala Komisija dokazati vse elemente, ki so potrebni za obstoj pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, vključno s pogojem pripisljivosti, česar pa naj v obravnavani zadevi ne bi storila.

75      Najprej je treba opozoriti, da kot je bilo navedeno zgoraj v točki 1, je bil upravičenec ukrepa državne pomoči v času sprejetja navedenega ukrepa posredno pod nadzorom slovenske države. Ni namreč sporno, da je imela ta država posredno v lasti po eni strani 74,95 % njegovega kapitala prek družb KAD in DSU ter prek pokojninskega sklada KAD‑PPS, ki so bili v njeni stoodstotni lasti, po drugi strani pa dve tretjini Zavarovalnice Triglav in več kot 51 % delnic podjetja Triglav Naložbe, dveh drugih družbenikov upravičenca, ki sta imela v lasti 25,05 % njegovega kapitala. Tako je ob upoštevanju lastniške strukture družbenikov upravičenca in nadzora, ki ga je slovenska država bodisi neposredno bodisi posredno izvajala nad njimi v času sprejetja zadevnega ukrepa, te družbenike mogoče šteti za javno podjetje v smislu člena 2(b) Direktive Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (UL L 318, str. 17). Enaka ugotovitev velja tudi za upravičenca spornega ukrepa.

76      V nadaljevanju je treba navesti, da kot izhaja iz zgoraj v točki 69 navedene sodne prakse, mora Komisija, če želi dokazati pripisljivost ukrepa pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, državi, predložiti celoto indicev, ki izhajajo iz okoliščin obravnavane zadeve in okvira, v katerem je bil ta ukrep sprejet. Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 71, morajo navedeni indici v posameznem primeru kazati na vpletenost javnih organov ali na težko verjeten neobstoj njihove vpletenosti pri sprejetju ukrepa, tudi ob upoštevanju razsežnosti tega ukrepa, njegove vsebine ali pogojev, ki jih vsebuje.

77      Prav tako iz zgoraj v točkah 67 in 68 navedene sodne prakse izhaja, da ni mogoče zahtevati, da se to, da so javni organi v zadevnem primeru spodbudili javno podjetje, naj sprejme zadevne ukrepe pomoči, dokaže na podlagi natančne preiskave, ker tretja oseba v posameznem primeru zelo težko dokaže, da so bili ukrepi pomoči, ki jih je sprejelo tako podjetje, dejansko sprejeti po navodilih javnih organov.

78      Zato navedbe Republike Slovenije, da mora biti pripis predvsem jasen izraz državne intervencije, s čimer se od Komisije zahteva, da dokaže vse potrebne elemente za obstoj državne pomoči, vključno s pripisljivostjo ukrepa pomoči navedeni državi, ni mogoče sprejeti.

79      Poleg tega je treba navesti, da iz točk od 100 do 102 in od 126 do 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija predložila celoto indicev, da bi dokazala aktivno vpletenost slovenske države v odločitev družbenikov v zvezi z dokapitalizacijo leta 2008 in torej pripisljivost navedenega ukrepa tej državi. Zato Komisiji ni mogoče utemeljeno očitati, da ni predložila dokazov, s katerimi bi bilo mogoče to pripisljivost utemeljiti. Vprašanje, ali ti indici v skladu s sodno prakso zadoščajo za utemeljitev pripisljivosti, bo preučeno v okviru tretjega in četrtega očitka tega tožbenega razloga.

80      Prvi očitek Republike Slovenije je treba torej zavrniti.

 Elementi, s katerimi Komisija dokazuje javnopravno naravo nalog KAD in DSU

81      Republika Slovenija trdi, da elementov, ki jih je navedla Komisija v svojih pisanjih in s katerimi dokazuje javnopravno naravo nalog KAD in DSU, ni mogoče upoštevati, ker se izpodbijani sklep nanje ne opira in ker so bili prvič navedeni pred Splošnim sodiščem.

82      Glede tega je treba opozoriti, da kot je bilo navedeno zgoraj v točkah od 52 do 55, so bile trditve Komisije, namenjene dokazovanju javnopravne narave nalog KAD in DSU, vsebovane v izpodbijanem sklepu in so bile del okvira navedenega sklepa. Zato Republika Slovenija ne more utemeljeno trditi, da so bile prvič podane pred Splošnim sodiščem.

83      V teh okoliščinah Republika Slovenija ne more utemeljeno trditi, da bi bilo treba trditve Komisije v zvezi z javnopravno naravo nalog KAD in DSU zavreči kot nedopustne iz razloga, da so prepozne.

84      Republika Slovenija trdi tudi, da dejavnosti teh dveh družbenikov ne vplivajo na pripisljivost ukrepa, ker niso povezane niti z dejavnostmi upravičenca niti s poslovno odločitvijo družbenikov v zvezi z dokapitalizacijo upravičenca. Poleg tega pojasnjuje, da DSU ni podaljšana roka države, ampak samostojen gospodarski subjekt v njeni lasti, ki ima svoje organe upravljanja in odločanja, ki samostojno sprejemajo svoje odločitve v skladu s pravno ureditvijo, ki se uporabi.

85      Glede tega je treba opozoriti, da v skladu z zgoraj v točki 71 navedeno sodno prakso narava dejavnosti javnega podjetja, ki je dodelilo pomoč, pomeni upoštevni indic za to, da se ukrep pomoči, ki je bil sprejet prek njega, pripiše državi.

86      V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 75, so družbeniki upravičenca javna podjetja. Prav tako, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 54, je Republika Slovenija priznala, da KAD in DSU, ki sta večinska družbenika upravičenca, opravljata javnopravne naloge. Natančneje, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 55, iz dopisa z dne 14. junija 2010, ki ga je Republika Slovenija naslovila na Komisijo, izhaja, da je slovenska država priznala javnopravno naravo nalog, ki so naložene KAD in DSU, ko je navedla, da so „[p]o Zakonu […] sicer družbama [KAD] in DSU naložene naloge, ki sodijo med suverene pristojnosti oz. naloge države, in sicer polnjenje pokojninske blagajne in dokončanje privatizacije“. Poleg tega iz točk 32 in 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so na skupščini družbenika 28. avgusta 2008 sporni ukrep sprejeli vsi družbeniki upravičenca na predlog KAD, ki je njegov večinski družbenik.

87      Tako dejstvo, da, kot trdi Republika Slovenija, DSU ni podaljšana roka države, ampak samostojen gospodarski subjekt, tudi če bi bilo dokazano, v obravnavani zadevi nima vpliva, ker je ta družbenik upravičenca eno od javnih podjetij, ki so sodelovala pri spornem ukrepu dokapitalizacije, narava njegovih nalog pa je upoštevni element za presojo pripisljivosti navedenega ukrepa državi. Prav tako dejstvo, da dejavnosti KAD in DSU niso povezane z dejavnostmi upravičenca niti z odločitvijo za dokapitalizacijo, v obravnavani zadevi ne igra vloge, ker upoštevajoč javnopravno naravo nalog, ki so poverjene navedenima javnima podjetjema, na podlagi tega dejstva ni mogoče izključiti, da se lahko javni organi vmešavajo v sprejemanje nekaterih odločitev in navedenima javnima podjetjema naložijo neko dejanje.

88      Zato je treba drugi očitek Republike Slovenije zavrniti.

 Nadzor, ki ga je izvajala slovenska država nad različnimi družbeniki upravičenca

89      Republika Slovenija v bistvu izpodbija to, da je lahko pripisljivost ukrepa slovenski državi utemeljena na nadzoru, ki ga je ta izvajala nad družbeniki upravičenca.

90      Na prvem mestu Republika Slovenija trdi, da so družbeniki upravičenca družbe, ustanovljene po zasebnem pravu, ki delujejo na trgu pod pogoji konkurence in v okviru prava družb, kar jim zagotavlja neodvisnost od države.

91      Najprej, ni sporno, da je bila v času sprejetja zadevnega ukrepa dokapitalizacije, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 1, slovenska država na eni strani stoodstotni lastnik KAD, KAD‑PPS in DSU, na drugi strani pa večinski lastnik Zavarovalnice Triglav in podjetja Triglav Naložbe ter je zato posredno nadzirala upravičenca.

92      Dalje, navesti je treba, da v skladu z zgoraj v točki 72 navedeno sodno prakso zgolj okoliščina, da je javno podjetje ustanovljeno v obliki družbe zasebnega prava, glede na avtonomijo, ki mu jo lahko daje taka pravna oblika, ni dovolj za izključitev tega, da je neki ukrep pomoči, ki ga je sprejela taka družba, pripisljiv državi. Poleg tega je treba opozoriti, da so bile KAD in DSU, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 86, naložene naloge, ki spadajo med suverene pristojnosti in naloge države, in sicer polnjenje pokojninske blagajne in dokončanje privatizacije. Vsekakor tudi ob predpostavki, da družbeniki upravičenca delujejo na trgu pod pogoji konkurence, nič ne preprečuje, da lahko javni organi navedenim javnim podjetjem naložijo neko dejanje podjetniške narave, ki pa bo, čeprav bo lahko skladno s testom zasebnega vlagatelja, vsekakor pripisano državi.

93      Nazadnje, kot izhaja iz zgoraj v točki 72 navedene sodne prakse, je za ugotovitev, da je ukrep pomoči pripisljiv državi, treba preveriti, ali obstoj položaja nadzora in dejanske možnosti izvajanja prevladujočega vpliva, ki jih ta položaj daje v praksi, preprečujejo takojšnjo izključitev vsakršne pripisljivosti ukrepa, ki so ga sprejeli družbeniki upravičenca, državi. V ta namen mora Komisija, kot izhaja iz zgoraj v točki 69 navedene sodne prakse, predložiti celoto indicev, ki izvirajo iz okoliščin zadeve in okvira, v katerem je bil sprejet ta ukrep, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je ukrep pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, pripisljiv državi.

94      Zato dejstvo, da so družbeniki upravičenca podjetja, ustanovljenega na podlagi zasebnega prava, in da svojo dejavnost izvajajo v okviru prava družb pod pogoji konkurence, tudi če bi bilo dokazano, ne omogoča tega, da se takoj izključi vsakršna pripisljivost ukrepa, ki so ga sprejeli družbeniki upravičenca, državi.

95      To trditev je treba torej zavrniti.

96      Na drugem mestu Republika Slovenija meni, da zgolj s tem, da je bila ob sprejetju ukrepa dokapitalizacije leta 2008 stoodstotni lastnik družb KAD in DSU ter pokojninskega sklada KAD‑PPS, ni mogoče dokazati, da je vplivala na odločitev teh družbenikov upravičenca v zvezi z navedenim ukrepom, in ukrepa dokapitalizacije pripisati slovenski državi.

97      Glede tega je treba pojasniti, da v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, Komisija pripisljivosti zadevnega ukrepa dokapitalizacije slovenski državi ni utemeljila zgolj na dejstvu, da je bila navedena država stoodstotni lastnik KAD, KAD‑PPS in DSU, kar bi bilo v nasprotju s sodno prakso, ki se uporabi. Kot izhaja iz točk od 100 do 102 in od 126 do 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Komisija upoštevala tudi druge elemente v skladu z zgoraj v točki 63 navedeno sodbo Francija/Komisija (EU:C:2002:294), ki je izrecno navedena v točki 97 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

98      Najprej namreč iz točk 102, 105, 111, 115, 118, 120, 123 in 125 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija upoštevala sestavo nadzornih svetov vseh družbenikov upravičenca, čemur je pripisala poseben pomen, in dejstvo, da so morali ti sveti odobriti dokapitalizacijo leta 2008.

99      Dalje, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 81, iz točk 101, 102, 106, 107 in od 126 do 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija upoštevala druge elemente, in sicer:

–        novinarske informacije, ki kažejo, kako je javnost v tistem času dojemala pristop vlade k industrijski politiki;

–        poročilo OECD, ki je potrjevalo aktivno industrijsko politiko slovenske države;

–        poročilo z dne 22. decembra 2006, ki ga je pripravila neodvisna svetovalna družba in ki se nanaša na oceno vrednosti upravičenca, v katerem je bilo opozorjeno na pomen političnih vidikov odločanja v KAD in DSU;

–        dokument slovenske vlade z naslovom Strukturne prilagoditve v letih 2010 in 2011, s katerim je pojasnjena vloga KAD pri zadovoljevanju potreb slovenske industrijske politike;

–        vzporedno ravnanje petih družbenikov upravičenca, ki so bili vsi pod bodisi neposrednim bodisi posrednim nadzorom države in ki so na skupščini 28. avgusta 2008 sočasno in pod enakimi pogoji odobrili zadevni ukrep dokapitalizacije na predlog KAD, čeprav pogoj, ki so ga za dokapitalizacijo postavili družbeniki na prejšnji skupščini, in sicer da bi se moral upravičenec dogovoriti z bankami upnicami o reprogramiranju dolgov, ni bil izpolnjen (glej točko 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

100    Nazadnje, kot izhaja iz točk 11 in 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Komisija ugotovila, da KAD in DSU opravljata naloge, povezane z upravljanjem državnih pokojninskih skladov in premoženja v imenu slovenske države ter s privatizacijo državnih sredstev, ki so torej javnopravne naloge, kar je Republika Slovenija priznala v dopisu z dne 14. junija 2010, ki ga je naslovila na Komisijo (glej točko 55 zgoraj).

101    Zato v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, Komisija tega, da je ukrep dokapitalizacije leta 2008 pripisljiv slovenski državi, ni ugotovila avtomatično zgolj na podlagi dejstva, da so bili večinski družbeniki upravičenca v 100‑odstotni lasti navedene države.

102    Dejstvo, da v skladu z zgoraj v točki 66 navedeno sodno prakso državni nadzor nad javnim podjetjem ne zadošča za to, da se ukrepi, ki jih sprejme to podjetje, pripišejo državi, temu elementu nikakor ne jemlje vsakršnega pomena pri presoji tega, ali je sporni ukrep pripisljiv državi. Iz sodne prakse namreč izhaja, da je mogoče ta element upoštevati kot dodatni element, ki se preuči v okviru presoje pripisljivosti zadevnega ukrepa pomoči državi (glej v tem smislu zgoraj v točki 70 navedeno sodbo Kwekerij van der Kooy in drugi/Komisija, EU:C:1988:38, točki 36 in 37).

103    V obravnavani zadevi je bila Republika Slovenija, kot je navedeno zgoraj v točki 1, ob sprejetju ukrepa dokapitalizacije leta 2008 stoodstotni lastnik treh večinskih družbenikov upravičenca, med katerimi sta KAD in DSU, ki so imeli v lasti 74,95 % njegovega kapitala. Kot je Komisija pojasnila v točki 111 obrazložitve izpodbijanega sklepa, „KAD upravlja PPS in nadzira njegove lastniške deleže v drugih podjetjih“. Prav tako je imela v tem obdobju slovenska država v posredni lasti dve tretjini Zavarovalnice Triglav in več kot 51 % delnic podjetja Triglav Naložbe, dveh drugih družbenikov upravičenca, ki sta imela v lasti 25,05 % njegovega kapitala. Tako je slovenska država posredno nadzirala upravičenca prek nadzora, ki ga je neposredno izvajala nad KAD in DSU, posredno pa nad Zavarovalnico Triglav in podjetjem Triglav Naložbe. Glede na obseg nadzora, ki ga je navedena država neposredno izvajala nad KAD in DSU, posredno pa nad Zavarovalnico Triglav in podjetjem Triglav Naložbe ter tudi nad upravičencem samim, tega nadzora v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdi Republika Slovenija, ni mogoče zanemariti pri presoji pripisljivosti zadevnega ukrepa navedeni državi.

104    To trditev je treba torej zavrniti.

105    Na tretjem mestu Republika Slovenija meni, da dejstvo, da lahko slovenska država imenuje člane nadzornih svetov družbenikov upravičenca, kar je posledica lastništva teh družbenikov, in dejstvo, da so morali navedeni sveti odobriti dokapitalizacijo leta 2008, ne zadoščata za ugotovitev, da je zadevni ukrep pripisljiv navedeni državi.

106    Tako, prvič, Republika Slovenija trdi, da dejstvo, da je slovenska država v okviru izvrševanja lastninske pravice imenovala člane nadzornih svetov družbenikov upravičenca in zlasti člane nadzornega sveta KAD, ne pomeni, da ji je mogoče samodejno pripisati dokapitalizacijo leta 2008. Po njenem mnenju bi bilo nasprotno razlogovanje v nasprotju z načelom, ki ga vsebuje člen 345 PDEU, in bi defavoriziralo dvotirni sistem upravljanja podjetij v razmerju do enotirnega.

107    Glede tega je treba navesti, da je imenovanje članov nadzornega sveta eno od upravičenj lastnikov družb. Kot je priznala Republika Slovenija in kot je ugotovila Komisija v točkah 103 in 113 obrazložitve izpodbijanega sklepa, nadzorni sveti preverjajo in potrjujejo najpomembnejše odločitve poslovodnih organov družb, kar se je zgodilo v obravnavani zadevi. To upravičenje slovenske države je sicer res, kot trdi Republika Slovenija, neposredna posledica dejstva, da je država lastnik navedenih družb, kot tako pa je bilo obravnavano tudi v sodni praksi (zgoraj v točki 63 navedena sodba Francija/Komisija, EU:C:2002:294, točke 48, 51 in 52). Vendar, čeprav v skladu z zgoraj v točki 66 navedeno sodno prakso zgolj ta okoliščina ne zadošča za to, da se ukrep dokapitalizacije pripiše slovenski državi, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 102, je ni mogoče zanemariti pri presoji pripisljivosti zadevnega ukrepa dokapitalizacije navedeni državi, saj potrjuje obstoj posebnih povezav med družbeniki upravičenca in navedeno državo.

108    V obravnavani zadevi je Komisija v točki 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer priznala, da je sestava nadzornih svetov indic, na kateri je bila še posebno pozorna, kot je bilo navedeno že zgoraj v točkah 96 in 98, vendar pripisljivosti ukrepa dokapitalizacije leta 2008 slovenski državi ni utemeljila zgolj na tej okoliščini. Pripisljivost ukrepa dokapitalizacije leta 2008 slovenski državi namreč ni bila utemeljena zgolj na dejstvu, da je navedena država imenovala člane nadzornih svetov družbenikov upravičenca in zlasti člane nadzornega sveta KAD, ki je imel ob sprejetju zadevnega ukrepa dokapitalizacije v lasti 57,61 % kapitala upravičenca, in sicer zaradi nadzora nad deležem, ki ga je imel v upravičencu KAD‑PPS in ki je bil torej njegov večinski družbenik (glej točke 12, 22 in 127 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Kot je bilo pojasnjeno zgoraj v točki 98, je ta element zgolj eden od indicev, ki jih je upoštevala Komisija, da bi utemeljila pripisljivost zadevnega ukrepa slovenski državi.

109    Poleg tega, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 102, je imenovanje članov nadzornega sveta s strani slovenske države element, ki ga ni mogoče zanemariti pri presoji pripisljivosti zadevnega ukrepa dokapitalizacije navedeni državi, saj kaže na obstoj posebnih povezav med družbeniki upravičenca in navedeno državo. Vendar kot izhaja iz v točkah 66 in 71 navedene sodne prakse, zgolj dejstvo, da je javno podjetje pod državnim nadzorom, ne zadošča za to, da se ukrepi, ki jih sprejme, pripišejo državi. Preveriti je treba še, ali je treba šteti, da so bili javni organi tako ali drugače vpleteni v sprejetje teh ukrepov. Zato morajo poleg navedenega elementa obstajati še vsi drugi indici, ki v posameznem primeru kažejo na vpletenost javnih organov ali na težko verjeten neobstoj njihove vpletenosti pri sprejetju takega ukrepa.

110    V nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, pripisljivost zadevnega ukrepa dokapitalizacije slovenski državi, in sicer med drugim iz razloga, da je ta pristojna za imenovanje članov nadzornih svetov, niti ne pomeni kršitve načela iz člena 345 PDEU, v skladu s katerim „Pogodbi v ničemer ne posega[ta] v lastninskopravno ureditev v državah članicah“ niti ne defavorizira dvotirnega sistema upravljanja družb.

111    Glede tega je treba navesti, da to, da je bil v slovenskem pravu družb sprejet sistem dvotirnega upravljanja družb, zajemajoč poslovodni organ ali upravo in nadzorni svet, ki preverja in potrjuje najpomembnejše odločitve poslovodnega organa družb, ne pa enotirni sistem, ki zajema zgolj poslovodni organ ali upravni odbor, ne vpliva na upravičenje lastnika za imenovanje članov navedenih organov. Ker namreč ta element potrjuje obstoj posebnih povezav med družbeniki upravičenca, ga je treba upoštevati kot enega od indicev, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da je zadevni ukrep pripisljiv slovenski državi, pri čemer ni pomembno, da se to v primeru dvotirnega sistema uresniči z imenovanjem članov nadzornega sveta.

112    Iz tega sledi, da pripisljivost državne pomoči Republiki Sloveniji na podlagi, med drugim, upravičenja navedene države, da imenuje vse člane nadzornega sveta upravičenca ali večino teh članov, ni odvisna od sistema upravljanja družb, ki ga je sprejela navedena država. Enake ugotovitve bi v enotirnih sistemih veljale za upravne odbore družb, katerih stoodstotni lastnik je država. Zato ta ugotovitev nima posledic za lastninskopravno ureditev, ki jo je Republika Slovenija izbrala na področju prava družb, in torej ne pomeni kršitve člena 345 PDEU.

113    To trditev je treba torej zavrniti.

114    Drugič, Republika Slovenija trdi, da je potrditev ukrepa dokapitalizacije leta 2008 s strani nadzornih svetov družbenikov upravičenca zgolj posledica sistema dvotirnega upravljanja družb, ki je določen v slovenskem pravu in ki ga pravo Unije v ničemer ne prejudicira, prav tako pa tega sistema ni mogoče uporabiti za to, da se ukrep dokapitalizacije leta 2008 samodejno pripiše slovenski državi.

115    Najprej je treba pojasniti, da je potrditev sporne dokapitalizacije s strani nadzornih svetov družbenikov upravičenca, kot izhaja iz točke 98 zgoraj, zgolj eden od indicev, ki jih je Komisija upoštevala, da bi utemeljila pripisljivost zadevnega ukrepa slovenski državi, in ni bila namenjena temu, da se ji navedeni ukrep pripiše avtomatično.

116    V nadaljevanju je treba navesti, da je Komisija z ugotovitvijo, da so morali ukrep dokapitalizacije leta 2008 potrditi nadzorni sveti družbenikov upravičenca, poudarila pomen vloge, ki naj bi jo navedeni sveti, katerih vse člane ali njihovo večino je imenovala slovenska država, morali igrati pri sprejetju sporne dokapitalizacije, in sicer potrditi odločitev, ki so jo družbeniki upravičenca sprejeli na skupščini 28. avgusta 2008. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je v primeru KAD, večinskega družbenika upravičenca, dokapitalizacijo, ki jo je predlagal, nadzorni svet potrdil že pred skupščino upravičenca (glej točki 33 in 34 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

117    V teh okoliščinah to, da je intervencija nadzornih svetov, kot trdi Republika Slovenija, posledica sistema dvotirnega upravljanja družb, ki je določen v slovenskem pravu, ne vpliva na dejstvo, da so v obravnavani zadevi navedeni nadzorni sveti igrali pomembno vlogo pri odločanju, kar zadeva sprejetje spornega ukrepa.

118    To trditev je treba torej zavrniti.

119    Tretjič, Republika Slovenija trdi, da drugače od primerov, ki so bili preučeni v odločbah, na katere se sklicuje Komisija v izpodbijanem sklepu, člani nadzornih svetov družbenikov upravičenca niso niti nosilci javnih funkcij niti zaposleni v državni hierarhiji.

120    Glede tega je treba navesti, da je Komisija v zvezi s KAD v točki 103 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je „[s]lovenska vlada […] imenovala vse člane skupščine KAD in njegovega nadzornega sveta“, v točki 105 obrazložitve izpodbijanega sklepa pa, „da se predstavniki slovenske vlade udeležujejo vseh sej skupščine in nadzornega sveta“. Tako je Komisija menila, da je to dejstvo „[d]odaten indic tesne vpletenosti države v odločanje KAD“.

121    Republika Slovenija je trdila, da ne razume, kako je Komisija prišla do zaključka, navedenega v točki 105 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da so se predstavniki slovenske vlade udeleževali sej skupščine in nadzornega sveta KAD.

122    Komisija je v odgovoru na pisno vprašanje, ki ji ga je postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepa procesnega vodstva, sprejetega na podlagi člena 64 Poslovnika z dne 2. maja 1991, pojasnila, da je KAD v dopisu z dne 16. januarja 2009, ki ji ga je posredovala Republika Slovenija, v zvezi s svojo skupščino navedel, prvič, da slovenska vlada imenuje vseh 15 članov skupščine, od tega jih 5 zastopa upokojence in invalidne delavce, 5 delodajalce in zavarovance ter 5 slovensko vlado, in drugič, da oseba, ki skliče skupščino, posreduje članom skupščine, slovenski vladi ter članom nadzornega sveta in uprave KAD vabilo na sejo in priloženo gradivo. Komisija je v okviru tega ukrepa procesnega vodstva predložila zapisnike sej skupščin KAD v obdobju od 18. decembra 2007 do 15. novembra 2010, ki potrjujejo udeležbo predstavnikov slovenske vlade na sejah skupščine. Komisija je v zvezi s sestavo nadzornega sveta KAD navedla, da je KAD v dopisu z dne 16. januarja 2009 pojasnil, da ima nadzorni svet devet članov, pri čemer vse imenuje slovenska vlada. Poleg tega Komisija trdi, da je glede na to, da po eni strani člani nadzornega sveta zastopajo interese tistih, ki so jih imenovali, in da mora biti po drugi strani pri sprejemanju odločitev navzoča vsaj polovica njegovih članov, lahko ugotovila, da so bili člani nadzornega sveta, ki zastopajo interese slovenske vlade, navzoči na vseh sejah nadzornega sveta.

123    Republika Slovenija teh preudarkov ni izpodbijala.

124    Zato je Komisija na podlagi dopisa KAD z dne 16. januarja 2009, ki ji ga je posredovala Republika Slovenija, v točki 103 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovila, da „je [s]lovenska vlada […] imenovala vse člane skupščine KAD in njegovega nadzornega sveta“. Prav tako je Komisija na podlagi navedenega dopisa v točki 105 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno menila, da „se predstavniki slovenske vlade udeležujejo vseh sej skupščine in nadzornega sveta“. Poleg tega iz pojasnil, ki jih je navedla Komisija v odgovoru na pisno vprašanje, ki ga je postavilo Splošno sodišče v okviru zgoraj omenjenega ukrepa procesnega vodstva, izhaja, da je treba navedbo, da „se predstavniki slovenske vlade udeležujejo vseh sej […] nadzornega sveta“, razumeti tako, da so člani nadzornega sveta, ki jih je imenovala slovenska država in ki so se udeleževali sej tega sveta, zastopali interese te države.

125    Dvomi Republike Slovenije glede udeležbe predstavnikov slovenske vlade na sejah skupščine KAD in njegovega nadzornega sveta zato niso utemeljeni.

126    Komisija je v zvezi z DSU v točki 113 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „[n]jegov nadzorni svet sestavljajo trije člani, od katerih dva imenuje družbenik, tj. Slovenija“, in da je „[v] času dokapitalizacij[e] […] tudi tretjega člana imenovala država“.

127    Komisija je v zvezi z Zavarovalnico Triglav v točki 118 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „je načeloma država tista, ki imenuje […] pet [od osmih] članov nadzornega sveta in člani nadzornega sveta zastopajo državne interese“.

128    Komisija je v zvezi s podjetjem Triglav Naložbe v točki 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „[t]ričlanski nadzorni svet zastopa interese delničarjev, ki jih tudi volijo“, in da je „[g]lede na to, da je država posredno večinski delničar podjetja Triglav Naložbe, […] treba upoštevati, da država lahko odloča, kdo je imenovan v nadzorni svet, da v njem zastopa interese Slovenije“. Tako je v točki 125 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da država imenuje vse člane nadzornega sveta podjetja Triglav Naložbe.

129    Komisija je v točki 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa zgoraj v točkah od 120 do 128 opisano sestavo nadzornih svetov družbenikov upravičenca, ki jih je v celoti ali večinsko imenovala slovenska država, upoštevala kot enega od indicev, ki omogočajo, da se ukrep dokapitalizacije leta 2008 pripiše navedeni državi.

130    Republika Slovenija trdi, da Komisija v utemeljitev svojih ugotovitev navaja dve svoji odločbi, in sicer Odločbo z dne 23. julija 2008 o ukrepih Nemčije v korist družbe DHL in letališča Leipzig Halle C 48/06 (ex N 227/06) (2008/948/ES) (UL L 346, str. 1) in odločbo z dne 17. junija 2008 z naslovom Državna pomoč – Nemčija – Državna pomoč št. C 29/08 (ex NN 54/07) – Nemčija – Flughafen Frankfurt Hahn in Ryanair – Poziv k predložitvi pripomb na podlagi člena [108 PDEU] (UL 2009, C 12, str. 6). Meni, da iz teh odločb izhaja, da je za to, da je ukrep pomoči pripisljiv državi, potrebno, da so člani navedenih nadzornih svetov nosilci javnih funkcij ali da so zaposleni v državni hierarhiji, česar pa naj Komisija v obravnavani zadevi ne bi dokazala.

131    Vendar kot trdi Komisija, niti iz odločb, ki sta navedeni v izpodbijanem sklepu, niti iz sodne prakse ne izhaja, da je za ugotovitev, da je neki ukrep pomoči pripisljiv državi, potrebno, da so člani nadzornih svetov nosilci javnih funkcij ali zaposleni v državni hierarhiji. Glede tega zadošča pojasniti, da je Komisija zgolj v primeru Odločbe 2008/948 med indici, ki so bili v tisti zadevi upoštevni pri ugotavljanju pripisljivosti pomoči nemški državi, upoštevala dejstvo, da je „[v]ečina članov uprave MFAG […] predstavnik[ov] države (npr. deželni ministri [za finance], župani itd.)“ (glej točko 186 obrazložitve Odločbe 2008/948).

132    Zato v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, Komisija ni bila dolžna dokazati, da so bili člani, ki jih je slovenska država imenovala v različnih nadzornih svetih, nosilci javnih funkcij ali zaposleni v državni hierarhiji.

133    Zato se v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, sodna praksa, v skladu s katero mora Komisija jasno razviti svoje razlogovanje, če gre izpodbijani sklep občutno dlje od prejšnjih odločb (sodbi z dne 26. novembra 1975, Groupement des fabricants de papiers peints de Belgique in drugi/Komisija, 73/74, Recueil, EU:C:1975:160, točka 31, in z dne 30. septembra 2003, Nemčija/Komisija, C‑301/96, Recueil, EU:C:2003:509, točke od 89 do 92), v obravnavani zadevi ne uporabi. Izpodbijani sklep je namreč skladen s prakso odločanja Komisije in ne gre občutno dlje od prejšnjih odločb, ki sta navedeni v njem, kar zadeva pripisljivost ukrepa dokapitalizacije slovenski državi. V skladu z zgoraj omenjeno sodno prakso je Komisija izpodbijani sklep in odločbi, ki ju je navedla v njegovo utemeljitev, utemeljila na celoti indicev, ki izvirajo iz okoliščin zadeve in okvira, v katerem je bil sprejet sporni ukrep (glej točko 69 zgoraj). Spremenljivost okoliščin je razlog za to, da se ti indici od primera do primera razlikujejo, kot to velja za obravnavano zadevo.

134    Glede na to, da, prvič, je vključenost oseb, ki jih je imenovala država, v nadzorne svete družbenikov upravičenca, zlasti v nadzorni svet KAD, ki je večinski družbenik upravičenca (glej točko 115 zgoraj), indic, ki ga je Komisija upoštevala v prejšnjih odločbah, in da, drugič, je sestava navedenih nadzornih svetov zgolj eden od indicev, ki jih je upoštevala Komisija, da bi utemeljila pripisljivost ukrepa dokapitalizacije slovenski državi, dejstvo, da v izpodbijanem sklepu ni dokazala, da so bili člani navedenih svetov bodisi nosilci javnih funkcij bodisi zaposleni v državni hierarhiji, namreč v obravnavani zadevi ne vpliva na vrednost tega elementa kot indica za pripisljivost ukrepa slovenski državi.

135    Zato je treba to trditev zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti argumente, ki jih je Komisija navedla zaradi celovitosti in ki se nanašajo na tesne povezave nekaterih članov nadzornih svetov z Republiko Slovenijo, ali ugovore, ki jih je ta podala zoper navedene argumente.

136    Na četrtem mestu Republika Slovenija trdi, da so odločitve nadzornih svetov, kot izhaja iz točk 103 in 113 obrazložitve izpodbijanega sklepa, legitimen izraz poslovne odločitve lastnika, ki ni upošteval nikakršnih javnopravnih nagibov, in torej ne odražajo gospodarske politike države. Po njenem mnenju tudi iz enega od dokumentov, ki jih je predložila Komisija, izhaja, da je slovenska država lastništvo izvajala na profesionalen in odgovoren način z namenom zagotavljanja neodvisnosti podjetij pri sprejemanju poslovnih odločitev.

137    Glede tega je treba navesti, da so, kot trdi Republika Slovenija, odločitve nadzornih svetov nedvomno legitimen izraz poslovne odločitve lastnika, in sicer slovenske države. Vendar to ne pomeni, da ta lastnik ni upošteval nikakršnih javnopravnih nagibov ali da ta odločitev ni odražala politike države.

138    Poleg tega Republiki Sloveniji s svojimi trditvami ni uspelo dokazati, da pri odločitvah nadzornih svetov ni bil upoštevan nikakršen javnopravni nagib in da je lastnik lastništvo izvajal na profesionalen in odgovoren način z namenom zagotavljanja neodvisnosti podjetij pri sprejemanju poslovnih odločitev. Na eni strani je treba namreč v zvezi s točkama 103 in 113 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ustrezata opombama 22 in 28 tega sklepa, na kateri se sklicuje Republika Slovenija, navesti, da je v navedenih točkah obrazložitve zgolj opisana struktura lastništva družb KAD in DSU ter delovanje njunih nadzornih svetov, pri čemer je v obeh primerih pojasnjeno, da sta oba nadzorna sveta razpravljala o dokapitalizaciji leta 2008 in da sta se strinjala z njo. Komisija je v opombi 22 navedla vsebino zapisnika seje nadzornega sveta KAD, ki je soglašal s tem, da uprava navedene družbe opravi vse potrebno za zaščito oziroma maksimiranje vrednosti svoje naložbe v upravičenca, vključno z njegovo dokapitalizacijo. Kot priznava Republika Slovenija, enaki preudarki v bistvu izhajajo iz opombe 28 v zvezi z odločitvijo nadzornega sveta DSU. Zato v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, niti iz navedenih točk obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz opomb 22 in 28 tega sklepa ne izhaja, da je bila odobritev zadevnega ukrepa dokapitalizacije v navedenih svetih povsem poslovna odločitev, pri kateri ni bil upoštevan nikakršen javnopravni nagib in ki ni bila odraz gospodarske politike slovenske države.

139    Na drugi strani je treba v zvezi z dokumentom iz julija 2009 z naslovom Politika upravljanja podjetij v državni lasti, ki ga je predložila Komisija, njegov avtor pa je slovenska vlada, iz katerega izhaja, da mora „[d]ržava […] pustiti organom vodenja in nadzora popolno samostojnost in neodvisnost pri izvajanju njihovih nalog in se ne sme vmešavati v njihove poslovne odločitve“, navesti, da z njim ni mogoče dokazati, da se je v času sprejetja zadevnega ukrepa dokapitalizacije, in sicer 28. avgusta 2008, slovenska država že zavezala k spoštovanju neodvisnosti organov poslovodenja in nadzora družb, ki jih je nadzirala, zato da bi bila posledično, kot to zahteva sodna praksa (glej točko 71 zgoraj), v konkretnem primeru in ob upoštevanju razsežnosti ukrepa, njegove vsebine ali pogojev, ki jih vsebuje, izključena vpletenost javnih organov ali težko verjetni neobstoj njihove vpletenosti pri sprejetju ukrepa. Sicer pa to, kot izhaja iz drugih elementov, ki jih je upoštevala Komisija, v obravnavani zadevi niti ne velja (glej točko 186 v nadaljevanju).

140    Zato v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, iz navedenega dokumenta ne izhaja, da v obravnavani zadevi Republika Slovenija ni bila vpletena v odločitve večinskih družbenikov upravičenca.

141    Kot trdi Komisija, bi bilo dejstvo, da so bile navedene odločitve sprejete brez upoštevanja kakršnega koli javnopravnega nagiba in da ne odražajo gospodarske politike slovenske države, če bi bilo dokazano, vsekakor upoštevna okoliščina pri ugotavljanju, ali sprejetje zadevnega ukrepa dokapitalizacije prestane test zasebnega vlagatelja. Vendar na podlagi navedene okoliščine ni mogoče izključiti pripisljivosti ukrepa državi. Nasprotno, navedba Republike Slovenije, da je odločitev nadzornih svetov družb KAD in DSU o odobritvi ukrepa dokapitalizacije leta 2008 „legitimen odraz poslovne odločitve lastnika“, torej slovenske države, pomeni dodaten argument za to, da je ukrep pripisljiv navedeni državi, ker kaže na njeno vpletenost v sprejetje nekaterih odločitev družbe, kot so tiste, ki so pripeljale do sprejetja dokapitalizacije leta 2008.

142    Zato je treba to trditev Republike Slovenije in posledično tretji očitek v celoti zavrniti.

 Drugi elementi, na katere se je oprla Komisija, da bi dokazala pripisljivost dokapitalizacije slovenski državi

143    Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 98, se je Komisija za to, da bi ukrep dokapitalizacije leta 2008 pripisala slovenski državi, oprla še na druge elemente.

144    Republika Slovenija s svojimi trditvami izpodbija vrednost navedenih elementov kot indicev, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti, da je sporni ukrep dokapitalizacije pripisljiv navedeni državi.

145    Na prvem mestu Republika Slovenija trdi, da novinarske informacije, ki poudarjajo vlogo slovenske države pri reševanju upravičenca, vsebujejo neresničnosti, nepreverjene podatke in govorice, ki jih ni mogoče uporabiti kot dokaz. Poleg tega meni, da Komisija svojih ugotovitev ne more utemeljiti s tem, kako bo laična javnost zaradi navedenih informacij dojemala intervencijo države pri družbenikih upravičenca.

146    Glede tega je treba navesti, da je Komisija, kot izhaja iz točke 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa, upoštevala dve informaciji. Prva je članek, ki je bil 6. junija 2008 objavljen v nemški športni reviji in v katerem je bilo zapisano, da krožijo govorice, po katerih namerava slovenska vlada dokapitalizirati upravičenca s 5,7 milijona EUR zaradi pretekle zelo slabe zimske sezone. Druga je informacija, ki jo je objavila največja komercialna (neodvisna) televizijska postaja v Sloveniji. Ta je 26. junija 2008 na svojem spletnem mestu poročala, da sta uprava in nadzorni svet upravičenca od države pričakovala rešitev finančnih težav podjetja, ter pri tem poudarila, da bi bilo v primeru, da država ne bi pomagala z dokapitalizacijo, ogroženih več kot 700 delovnih mest.

147    Prvič, v zvezi z informacijo, ki jo je 6. junija 2008 objavila nemška športna revija, je treba navesti, da je ta revija, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, res objavila govorice (točka 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vendar iz točk 32 in 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upravičenec marca 2008 družbenike pozval k dokapitalizaciji in da je junija/julija 2008 družbenike konkretno zaprosil za povečanje kapitala v višini 25 milijonov EUR. Poleg tega iz navedenih točk obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so družbeniki upravičenca izrazili pripravljenost za sodelovanje v dokapitalizaciji z 10 milijoni EUR pod pogojem, da bo prej sklenjen dogovor z bankami o reprogramiranju dolgov.

148    Zato je domnevna govorica, ki jo je objavila nemška športna revija, pravilno odražala finančne težave, s katerimi se je soočal upravičenec, in obstoj pripravljenosti družbenikov, da ga dokapitalizirajo z 10 milijoni EUR, od katerih bi moral, kot izhaja iz opombe 22 izpodbijanega sklepa, ki je Republika Slovenija ne izpodbija, 5.761.000 EUR plačati KAD.

149    To, da ta informacija, kot trdi Republika Slovenija, vsebuje poenostavitve v smislu, da so družbeniki upravičenca izenačeni s slovensko državo, ji ne vzame vsakršne vrednosti. Taka poenostavitev je namreč upravičena, ker kot izhaja iz točke 1 zgoraj, je imela slovenska država posredno v lasti več kot 75 % upravičenca, saj je imela po eni strani v lasti 100 % kapitala KAD, večinskega družbenika upravičenca, in DSU, po drugi strani pa posredno dve tretjini Zavarovalnice Triglav in več kot 51 % delnic podjetja Triglav Naložbe. Tako je nemška revija kapitalsko injekcijo v upravičenca lahko poenostavljeno predstavila kot odločitev slovenske države, da bo v navedenega upravičenca vložila sredstva prek družb, ki jih je nadzirala, in zlasti prek KAD, večinskega družbenika upravičenca.

150    Drugič, v zvezi z informacijo, ki jo je objavila slovenska televizijska postaja, je treba navesti, da v delu, v katerem Republika Slovenija očita, da je ta postaja družbenike upravičenca enačila z državo, ta vir informacij vsebuje enako poenostavitev kot nemška športna revija. Zato se zanj uporabijo preudarki iz točke 149 zgoraj.

151    Tako je Komisija v točki 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da način predstavitve zadevnih informacij odraža to, kako je javnost v tistem času dojemala industrijsko politiko, ki jo je izvajala država, in da je zlasti informacija, ki jo je objavila slovenska televizijska postaja, poudarjala pomen dokapitalizacije za reševanje delovnih mest.

152    Ker pa ti informaciji odražata zgolj to, kako je širša javnost v času nastanka dejanskega stanja dojemala industrijsko politiko, ki jo je izvajala slovenska država, je treba šteti, da je njuna dokazna vrednost zelo majhna. Zato sta lahko za namene ugotovitve, da je ukrep dokapitalizacije leta 2008 pripisljiv slovenski državi, upoštevni zgolj, če se ju presoja skupaj z drugimi elementi, ki se nanašajo na okoliščine sprejetja zadevnega ukrepa in okvir.

153    Trditve Republike Slovenije je treba torej zavrniti v delu, v katerem se z njimi skuša navedenim informacijam odvzeti vsakršna dokazna vrednost.

154    Na drugem mestu Republika Slovenija trdi, da je poročilo neodvisne svetovalne družbe, v katerem je opozorjeno na pomen političnih vidikov odločanja v družbah KAD in DSU, po eni strani povsem špekulativno in napotuje na transakcijo, ki ni povezana z dokapitalizacijo leta 2008, po drugi strani pa je utemeljeno na dejstvu, da sta KAD in DSU v stoodstotni lasti slovenske države, kar pa skladno s sodno prakso samo po sebi še ne zadostuje za odločitev, da je navedeni ukrep pripisljiv njej.

155    Glede tega je treba, prvič, ugotoviti, da je navedeno poročilo, kot izhaja iz točke 101 obrazložitve izpodbijanega sklepa, z dne 22. decembra 2006 in da ga je pripravila neodvisna svetovalna družba. Iz njega izhaja, da je bilo pripravljeno na zahtevo lastnikov upravičenca. Prav tako to poročilo, kot izhaja iz njega in iz točke 101 obrazložitve izpodbijanega sklepa, vsebuje oceno vrednosti upravičenca glede na stanje, v kakršnem je bil 31. decembra 2005, in skrbni pregled poslovanja. Dejstvo, da se v skladu s trditvami Republike Slovenije poročilo nanaša na transakcijo, ki se razlikuje od dokapitalizacije leta 2008, ne more nevtralizirati navedb v tem poročilu v zvezi z vplivom, ki ga je lahko izvajala slovenska država glede odločitev večinskih družbenikov upravičenca, in sicer KAD in DSU, ki sta bila takrat in ob sprejetju ukrepa dokapitalizacije leta 2008 v stoodstotni lasti navedene države.

156    Drugič, iz točke 101 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se Komisija na to poročilo sklicuje kot na indic, na podlagi katerega je mogoče dokazati pomen političnih vidikov odločanja v KAD in DSU. Vendar Republika Slovenija meni, da je vsebina navedenega poročila v zvezi s tem povsem špekulativna.

157    Glede tega je treba navesti, da je zadevno poročilo utemeljeno na potrjenem objektivnem elementu, in sicer na dejstvu, da „sta dva od […] lastnikov, to je KAD in DSU, pod stoodstotnim nadzorom vlade“. Na podlagi tega elementa je neodvisna svetovalna družba v zvezi s konkretno odločitvijo ugotovila tole: „Zaradi tega obstaja verjetnost, da bo njuna odločitev o prodaji motivirana tako politično kot ekonomsko.“ Ker torej ta ugotovitev temelji na takem objektivnem elementu in ker ob pripravi tega poročila lastniki upravičenca, zlasti pa navedena družbenika tej ugotovitvi niso nasprotovali, je Republika Slovenija zdaj ne more opredeliti za povsem špekulativno. Neobstoj popolne gotovosti v tej navedbi je pojasnjen s tem, da na splošno, kot je potrjeno v sodni praksi (glej točko 68 zgoraj), tretja oseba v posameznem primeru zelo težko dokaže, da so bile neke odločitve sprejete pod vplivom države. Poleg tega Republika Slovenija ni predložila elementov, ki bi dokazovali, da je navedeni preudarek povsem špekulativen.

158    Tretjič, dejstvo, da je bila ugotovitev v zvezi s pomenom političnih vidikov odločanja v KAD in DSU utemeljena na tem, da sta bili ti družbi pod stoodstotnim nadzorom slovenske države, temu elementu ne jemlje vrednosti kot indicu za pripisljivost, ker poleg njega obstajajo še drugi indici. Ta element kaže na to, da bi tretja oseba, ki je strokovno podkovana in neodvisna, na splošno lahko razumno pričakovala, da so bili zaradi udeležbe slovenske države v KAD in DSU pri odločitvah teh dveh družbenikov upoštevani politični vidiki.

159    Zato je Komisija ta element upravičeno uporabila kot indic, da bi v skladu z zgoraj v točki 72 navedeno sodno prakso dokazala vpletenost slovenskih javnih organov ali težko verjeten neobstoj njihove vpletenosti pri sprejetju ukrepa dokapitalizacije leta 2008.

160    Te trditve Republike Slovenije je treba torej zavrniti.

161    Na tretjem mestu Republika Slovenija izpodbija vrednost poročila OECD o upravljanju gospodarskih družb v Sloveniji tako, da na eni strani navaja, da se nanaša zgolj na KAD, na drugi strani pa, da Komisija ni upoštevala tistega dela navedenega poročila, v katerem je opozorjeno na odsotnost centralne koordinacije, ki lahko povzroča težave za učinkovito upravljanje lastniških interesov.

162    Kot je bilo navedeno v točkah 100 in 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz poročila OECD o upravljanju gospodarskih družb v Sloveniji izhaja, da je slovenska država aktivno posegala v gospodarstvo in si prizadevala za uresničitev ciljev industrijske politike. V poročilu OECD je namreč večkrat omenjen KAD, ki je, enako kot SOD, opisan kot močan instrument, ki navedeni državi omogoča izvajanje nadzora in vpliva nad delovanjem različnih družb, in to ne vedno transparentno.

163    Res je, da je med družbeniki upravičenca, kot trdi Republika Slovenija, zgolj KAD izrecno omenjen kot instrument, ki državi omogoča izvajanje nadzora in vpliva. Vendar je treba navesti, da je SOD, ki je v navedenem poročilu omenjen z enakim razlogom kot KAD, lastnik 28,1 % Zavarovalnice Triglav, in zato nadzira tega manjšinskega družbenika upravičenca skupaj z ZPIZ, ki je prav tako v stoodstotni lasti slovenske države (glej točki 14 in 117 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega je treba navesti, da je bilo to navedeno zgolj kot primer, na kar kaže uporaba izraza „predvsem“, in ne izključuje tega, da se močan vpliv, ki ga lahko ima država nad delovanjem različnih podjetij zaradi svojega bodisi neposrednega bodisi posrednega nadziranja nekaterih družb, lahko izvaja ne le prek KAD, ampak tudi z drugimi „instrumenti“, ki v navedenem poročilu niso izrecno omenjeni. Vsekakor je KAD, kot je navedeno v točki 174 v nadaljevanju, večinski delničar upravičenca, ki je predlagal sprejetje ukrepa dokapitalizacije leta 2008. Zato so v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, preudarki, ki so bili podani v zvezi z njim, v obravnavani zadevi zelo pomembni.

164    Dejstvo, da je, kot trdi Republika Slovenija, v tem poročilu navedeno, da odsotnost centralne koordinacije lahko povzroča težave za učinkovito upravljanje lastniških interesov, ne vpliva na upoštevnost prejšnjih preudarkov. Ta navedba namreč, če se upošteva glede na njen kontekst, zgolj izraža neučinkovitosti ureditve javnih podjetij, in sicer z ugotovitvijo, da je bilo lastništvo zelo razpršeno in da je odsotnost centralne koordinacije problematična za upravljanje interesov države. Vendar te neučinkovitosti ne omajejo ugotovitve, da je država aktivno posegla v gospodarstvo, zlasti prek KAD, zaradi uresničevanja ciljev industrijske politike.

165    Poleg tega preudarki iz dokumenta slovenske vlade z naslovom Strukturne prilagoditve v letih 2010 in 2011, na katere se sklicuje Republika Slovenija, ne morejo omajati preudarkov iz poročila OECD. Iz navedenega dokumenta je namreč razvidno, da je slovenska država še naprej uresničevala svoje interese kot posredni delničar in družbenik v družbah iz portfelja KAD in SOD ter formalno prevzemala odgovornost za upravljanje teh družb in zagotavljala kar največjo preglednost na tem področju, odsotnost katere je bila grajana v poročilu OECD. Po mnenju Republike Slovenije ta dokument potrjuje obstoj težav, ki jih je imela navedena država pri učinkovitem upravljanju lastniških interesov. Vendar kot je bilo navedeno zgoraj v točki 164, s tem dokumentom ni mogoče omajati ugotovitve, da je slovenska država aktivno posegla v gospodarstvo, zlasti prek KAD, zaradi uresničevanja ciljev industrijske politike.

166    Zato je Komisija ta element upravičeno uporabila kot indic, da bi v skladu z zgoraj v točki 72 navedeno sodno prakso dokazala vpletenost slovenskih javnih organov pri sprejetju ukrepa dokapitalizacije leta 2008.

167    Te trditve Republike Slovenije je treba torej zavrniti.

168    Na četrtem mestu Republika Slovenija po eni strani Komisiji očita, da ni zadostno pojasnila, zakaj naj bi bilo ravnanje vseh družbenikov, in ne zgolj KAD in DSU, posledica volje države, po drugi strani pa prereka obstoj vzporednega ravnanja družbenikov upravičenca. Tako trdi, da so bili vsi navzoči na skupščini, ki jo je sklical upravičenec, in da je vsak skušal zaščititi svoje naložbe. Po njenem mnenju se želi z argumentom vzporednega ravnanja popraviti neobstoj trditev v zvezi z Zavarovalnico Triglav in podjetjem Triglav Naložbe, razen tistih, ki se nanašajo na nadzorne svete, da bi bil potrjen vpliv slovenske vlade na poslovne odločitve.

169    Najprej je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 67, ni mogoče zahtevati, da se to, da so javni organi v zadevnem primeru spodbudili javno podjetje, naj sprejme zadevne ukrepe pomoči, dokaže na podlagi natančne preiskave.

170    V nadaljevanju je treba, prvič, opozoriti, da je imela takrat slovenska država, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 1, posredno v lasti dve tretjini Zavarovalnice Triglav in več kot 51 % delnic podjetja Triglav Naložbe, dveh drugih družbenikov upravičenca, ki sta imela v lasti 25,05 % njegovega kapitala (glej točke od 14 do 16 in 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prav tako kot je bilo navedeno zgoraj v točkah 127 in 128, iz točk 118 in 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je navedena država imenovala večino članov nadzornih svetov navedenih družbenikov upravičenca.

171    Drugič, navesti je treba, da iz točk 121 in 125 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so bili ti elementi upoštevani „[v] povezavi z drugimi zgoraj obravnavanimi pomembnimi okoliščinami“. Tako, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 163, poročilo OECD, na katero se je sklicevala Komisija v točki 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne izključuje tega, da se močan vpliv, ki ga lahko ima država nad delovanjem različnih podjetij zaradi svojega bodisi neposrednega bodisi posrednega nadziranja nekaterih družb, lahko drugače kot prek KAD izvaja tudi z drugimi „instrumenti“, ki v navedenem poročilu niso bili izrecno omenjeni, in sicer prek, na eni strani, DSU, ki je v stoodstotni lasti slovenske države, in po drugi strani, Zavarovalnice Triglav in podjetja Triglav Naložbe, ki ju navedena država posredno nadzira, zlasti prek ZPIZ in SOD, pri čemer je zadnja družba v navedenem poročilu izrecno omenjena. Na podlagi teh elementov je Komisija v točki 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da to, da DSU, Zavarovalnica Triglav in podjetje Triglav Naložbe niso bili posebej omenjeni, ne spreminja splošnega vtisa v poročilu OECD, in sicer, da je slovenska vlada aktivno posegala v gospodarstvo in si prizadevala za uresničitev ciljev industrijske politike.

172    Tretjič, navesti je treba, da je Komisija v točki 128 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da „vzporedno ravnanje Elanovih petih družbenikov, ki so bili vsi pod nadzorom države, kaže na vpletenost države v odločanje družbenikov, saj se zdi malo verjetno, da bi se pet zasebnih in neodvisnih subjektov strinjalo o dokapitalizaciji podjetja v težavah istočasno in pod enakimi pogoji“.

173    Dejstvo, da so morali biti, kot trdi Republika Slovenija, na skupščini, ki jo je sklical upravičenec, navzoči vsi družbeniki upravičenca, ni dovolj, da se ovrže obstoj vzporednega ravnanja družbenikov upravičenca ob dokapitalizaciji.

174    Iz zapisnika seje skupščine z dne 11. julija 2008, ki jo je sklical upravičenec, je sicer res razvidno, da so bili na njej navzoči vsi družbeniki, da bi se opredelili glede predloga dokapitalizacije v višini 25 milijonov EUR, ki ga je podal upravičenec, in da bi, kot trdi Republika Slovenija, zaščitili svoje naložbe. Vendar kot izhaja iz točke 32 obrazložitve izpodbijanega sklepa in navedenega zapisnika, so družbeniki po eni strani zavrnili predlog upravičenca in po drugi strani privolili v dokapitalizacijo v višini 10 milijonov EUR pod pogojem, da bo prej sklenjen dogovor med upravičencem in bankami upnicami o reprogramiranju dolgov. Poleg tega, kot izhaja iz točk 32 in 33 obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz zapisnika seje skupščine upravičenca z dne 28. avgusta 2008, je glede na težave pri sklenitvi dogovora z bankami glede reprogramiranja dolgov KAD, večinski družbenik upravičenca, ki je v stoodstotni lasti slovenske države, na skupščini predlagal izvedbo zadevne dokapitalizacije, čeprav pogoj glede reprogramiranja dolgov ni bil izpolnjen. S tem predlogom so se strinjali vsi družbeniki upravičenca.

175    Glede na zahteve, ki so za sprejetje take odločitve navedene v družbeni pogodbi, in sicer potrditev s strani večine, ki ima vsaj 75 % kapitala, bi manjšinska družbenika upravičenca, Zavarovalnica Triglav in podjetje Triglav Naložbe, ki sta imela v lasti 25,05 % kapitala upravičenca do pomoči (glej točko 1 zgoraj), lahko blokirala sprejetje te odločitve iz razloga, da ni bil spoštovan pogoj v zvezi z reprogramiranjem dolgov. Vendar sta, tako kot DSU, sledila predlogu KAD ne glede na posledice nespoštovanja navedenega pogoja za njune naložbe, ki naj bi jih, kot trdi Republika Slovenija, želela zaščititi.

176    Iz tega je mogoče sklepati, da so preudarki Komisije v zvezi z obstojem vzporednega ravnanja družbenikov upravičenca utemeljeni. To ravnanje je element, ki se lahko upošteva kot indic za to, da se v skladu z zgoraj v točki 72 navedeno sodno prakso ugotovi vpletenost javnih organov v sprejetje ukrepa dokapitalizacije leta 2008 ali težko verjetni neobstoj vpletenosti pri sprejetju tega ukrepa.

177    Zato je treba te trditve Republike Slovenije zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti dodatne trditve Komisije v zvezi z obstojem domneve o vzporednem ravnanju, ki so bile prvič podane pred Splošnim sodiščem, ali se izreči glede ugovorov slovenske države zoper te trditve.

178    Na petem mestu Republika Slovenija nasprotuje temu, da je bila kot indic uporabljena vsebina dokumenta slovenske vlade z naslovom Strukturne prilagoditve v letih 2010 in 2011, v skladu s katerim je naložba v upravičenca postala „strateška“, ker je slovenska država želela pomagati podjetju, da bi izšlo iz krize. Glede tega trdi, da, prvič, je ta dokument nastal po sprejetju ukrepa dokapitalizacije leta 2008, drugič, je slovenska država neko drugo podjetje, naložba v katero je prav tako postala „strateška“, prepustila stečajnemu postopku, in tretjič, se ugotovitve Komisije glede navedenega dokumenta nanašajo zgolj na KAD.

179    Navesti je treba, da se je Komisija v točki 107 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklicevala na navedeni dokument slovenske vlade, v katerem je navedeno: „Prestrukturiranje pomeni, da je potrebno KAD in SOD razbremeniti vseh [slabih] strateških naložb […], ki so postale strateške zato, ker jim želi država pomagati iz težav (Mura, Elan).“ Tako je slovenska država v dokumentu iz leta 2009 naložbo v upravičenca sama opredelila kot „strateško“, in sicer zato, ker mu je želela pomagati iz težav. Na podlagi tega elementa je mogoče dokazati aktivno sodelovanje slovenske države pri industrijski politiki.

180    V nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, to, da je navedeni dokument nastal leta 2009, ne vpliva na vrednost tega elementa pri utemeljevanju pripisljivosti dokapitalizacije leta 2008 državi. Te ugotovitve namreč temeljijo na dejstvih izpred oktobra 2009, ko je bilo objavljeno poročilo, med katerimi je sporna dokapitalizacija, potrjena na skupščini 28. avgusta 2008 in izvedena na začetku septembra 2008.

181    Poleg tega to, da naj bi v primeru druge strateške naložbe, ki je omenjena v poročilu, in sicer tiste v zvezi s podjetjem Mura, slovenska vlada pustila, da gre to podjetje v stečaj, ne more omajati ugotovitev Komisije v zvezi z aktivnim sodelovanjem slovenske države pri industrijski politiki, zlasti kar zadeva upravičenca do pomoči, naložba v katerega je bila opredeljena kot „strateška“. Zelo slab finančni položaj lahko namreč izniči vsa prizadevanja države za pomoč zadevnemu podjetju pri izhodu iz krize, v kateri se je znašlo, in celo pripelje do njegovega stečaja, pri čemer tega ni mogoče razumeti kot neobstoj poseganja države v tem primeru niti ne v primeru upravičenca.

182    Nazadnje, to, da je v navedenem dokumentu omenjen zgolj KAD, ne more vplivati na vrednost tega elementa, ki pojasnjuje, kakšno vlogo je imela slovenska država, ki je delovala prek KAD, pri prestrukturiranju upravičenca. Glede tega je treba opozoriti, da je bil KAD po eni strani večinski družbenik upravičenca, ki je bil v stoodstotni lasti slovenske države, po drugi strani pa je predlagal sprejetje zadevnega ukrepa dokapitalizacije, pri čemer je zanemaril prvotno postavljen pogoj. Tako so elementi, ki se nanašajo na tega večinskega družbenika, upoštevni za razumevanje vloge države pri sprejetju spornega ukrepa dokapitalizacije.

183    Poleg tega je treba pojasniti, da čeprav je Komisija v pisanjih izjavila, da zadevnega dokumenta ni obravnavala kot kazalnika pripisljivosti ali temelja za odločitev o pripisljivosti, ampak kot element, ki dodatno pojasnjuje vlogo KAD, pri čemer je Republika Slovenija Splošnemu sodišču predlagala, naj to upošteva, iz točke 127 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija ta element upoštevala kot enega od „močn[ih] indice[v] o tesni vpletenosti države v odločanje KAD“, kar je Komisija potrdila v odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo Splošno sodišče na obravnavi.

184    Zato je treba te trditve in posledično četrti očitek v celoti zavrniti.

185    V teh okoliščinah je z indici v zvezi z okvirom in okoliščinami obravnavane zadeve, v katerih je bil sprejet ukrep dokapitalizacije leta 2008, če so obravnavani kot celota, mogoče pravno zadostno dokazati, da je ukrep glede na njegov pomen za slovensko gospodarstvo mogoče pripisati državi.

186    Ob upoštevanju razsežnosti in cilja spornega ukrepa, katerega vrednost znaša 10 milijonov EUR, namreč celota indicev, na katere se sklicuje Komisija, dokazuje, da neobstoj vpletenosti javnih organov pri sprejetju zadevnega ukrepa ni verjeten. Tako se je Komisija poleg na nadzor, ki ga je izvajala država nad družbeniki upravičenca, in imenovanje vseh ali večine članov njihovih nadzornih svetov utemeljeno sklicevala na druge upoštevne indice, ki niso organske narave. To velja, prvič, za dejstvo, da je OECD v poročilu iz leta 2011 ugotovil, da je slovenska država aktivno posegala v gospodarstvo in si dejavno prizadevala za uresničitev ciljev industrijske politike, zlasti prek KAD in SOD, drugič, za dejstvo, da je slovenska vlada v dokumentu, ki je bil objavljen leta 2009, priznala, da so naložbe KAD v upravičenca postale strateške, ker mu je država želela pomagati iz težav, in tretjič, za vzporedno ravnanje vseh družbenikov upravičenca ob sprejetju zadevnega ukrepa, ki so zgolj sledili predlogu KAD, čeprav ta ni upošteval pogoja, ki je bil sprva postavljen za dokapitalizacijo in v skladu s katerim bi morale banke upnice odobriti reprogramiranje dolgov. Poleg tega je Komisija upoštevala druge elemente, katerih dokazna vrednost je, če se obravnavajo ločeno, šibka ali zelo šibka, če pa se presojajo ob upoštevanju zgoraj omenjenih indicev, pa jih je treba šteti za dodatne indice, ki potrjujejo, da se sprejetje spornega ukrepa umešča v okvir aktivne industrijske politike, ki jo je vodila slovenska država. Nazadnje, Komisija je v izpodbijanem sklepu navedla, da KAD in DSU opravljata javnopravne naloge.

187    Zato je treba zavrniti vse očitke Republike Slovenije in posledično drugi tožbeni kot neutemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: napačna uporaba člena 107(1) PDEU v zvezi z uporabo testa zasebnega vlagatelja

188    Republika Slovenija v bistvu trdi, da je bila dokapitalizacija leta 2008 izvedena v skladu s testom zasebnega vlagatelja.

189    Komisija vse trditve Republike Slovenije zavrača.

190    V skladu s sodno prakso je treba navesti, da presoja Komisije, ali naložba prestane test vlagatelja v tržnem gospodarstvu, zahteva kompleksno gospodarsko presojo. Komisija pa ima pri sprejemanju akta, ki vključuje tako zapleteno gospodarsko presojo, široko diskrecijsko pravico, sodni nadzor navedenega akta pa je, čeprav je načeloma „celovit“ glede vprašanja, ali spada ukrep na področje uporabe člena 107(1) PDEU, omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in pravil v zvezi z obrazložitvijo, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izpodbijano izbiro, neobstoja očitne napake pri presoji tega dejanskega stanja ali neobstoja zlorabe pooblastil. Zlasti ni naloga Splošnega sodišča, da s svojo gospodarsko presojo nadomesti presojo avtorja sklepa (glej sodbo z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, Recueil, EU:T:2003:57, točka 282 in navedena sodna praksa).

191    Analiza tega tožbenega razloga s strani Splošnega sodišča je namenjena ugotovitvi, ali je z izpodbijanim sklepom kršen člen 107(1) PDEU. Glede tega bo Splošno sodišče zlasti preučilo, ali je Komisija storila očitno napako pri presoji v zvezi z uporabo načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu glede sporne transakcije (glej zgoraj v točki 190 navedeno sodbo Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, EU:T:2003:57, točka 283 in navedena sodna praksa).

192    V skladu z ustaljeno sodno prakso se zasebni vlagatelj ne zadovolji s tem, da mu naložba ne bo prinašala izgube oziroma da mu bo prinesla majhen dobiček. Prizadeva si namreč za to, da bo glede na obstoječe okoliščine in izpolnitev svojih kratko-, srednje- in dolgoročnih interesov dosegel kar največji razumni donos svoje naložbe, tudi pri kapitalskih naložbah v podjetje, v katerem že ima delež v njegovem osnovnem kapitalu (glej zgoraj v točki 190 navedeno sodbo Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, EU:T:2003:57, točka 314 in navedena sodna praksa).

193    Ob upoštevanju teh načel je treba preizkusiti trditve Republike Slovenije.

194    Na prvem mestu Republika Slovenija meni, da je izpodbijani sklep arbitraren, ker je v njem ugotovljeno, da ukrep dokapitalizacije leta 2008 drugače kot ukrep dokapitalizacije leta 2007 ni bil izveden v skladu z načelom zasebnega vlagatelja.

195    Iz analize ukrepov dokapitalizacij leta 2007 in leta 2008, ki jo je opravila Komisija, izhaja, da ta ukrepa nista bila sprejeta v podobnih okoliščinah in pod podobnimi pogoji. Prvič, kot je namreč Komisija navedla v točki 133 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer Republika Slovenija tega ne izpodbija, „je bil v času odobritve ukrepa [dokapitalizacije leta 2008] Elan podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje […], grozila [mu je] plačilna nesposobnost in imel je likvidnostno vrzel v višini [12,6–15] milijonov EUR“, kar pa ni bilo tako, ko je bil sprejet ukrep dokapitalizacije leta 2007 (glej točko 92 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Drugič, kot je navedla Komisija v točkah 135 in 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa, dokumenti, na podlagi katerih je bila sprejeta dokapitalizacija leta 2008, niso bili ustrezni, česar za dokumente, ki so bili predloženi v zvezi z ukrepom dokapitalizacije leta 2007, ni mogoče reči (glej točko 92 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po eni strani namreč Republika Slovenija ne prereka, da je bil dolgoročni načrt pripravljen za dokapitalizacijo v višini 25 milijonov EUR in so ga družbeniki zavrnili kot neustreznega za to dokapitalizacijo, medtem ko je sanacijski načrt temeljil na napovedih in ni zajemal informacij o načrtovani dokapitalizaciji; po drugi strani je bila v skladu s hitro oceno, ki jo je pripravil KAD, vrednost upravičenca ob upoštevanju morebitnih obveznosti negativna (glej točke od 202 do 206 v nadaljevanju), ocena, ki jo je pripravilo neodvisno podjetje, pa je bila zastarela (glej točke od 207 do 211 v nadaljevanju). Tretjič, kot je pojasnila Komisija v točki 139 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bila v skladu z navedbami, ki jih je podal upravičenec v dopisu z dne 2. marca 2012, pri čemer mu Republika Slovenija ni ugovarjala, dokapitalizacija leta 2008 potrebna za preprečitev plačilne nesposobnosti in kapital ni bil posvečen namenom, določenim v strateškem razvojnem načrtu (glej točko 139 obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar ni veljalo za dokapitalizacijo leta 2007, ko so bile naložbe namenjene uresničevanju strateškega razvojnega načrta (glej točki 92 in 139 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

196    Glede na navedeno Komisiji nikakor ni mogoče očitati, da je v zvezi z dokapitalizacijo leta 2008 ravnala arbitrarno.

197    To trditev je treba torej zavrniti.

198    Na drugem mestu Republika Slovenija trdi, da Komisija v točkah 103 in 113 obrazložitve izpodbijanega sklepa omenja izseke s sestankov nadzornih svetov KAD in DSU, iz katerih izhaja, da so družbeniki opravili vse potrebno za zaščito oziroma maksimiranje naložbe.

199    Glede tega je treba v zvezi s točkama 103 in 113 obrazložitve izpodbijanega sklepa in opomb  22 in 28 tega sklepa spomniti, da sta bila v navedenih točkah obrazložitve, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 138, zgolj opisana sestava lastništva družb KAD in DSU ter delovanje njunih nadzornih svetov, pri čemer je v obeh primerih pojasnjeno, da sta sveta razpravljala o dokapitalizaciji leta 2008 in da sta se z njo strinjala. Komisija je v opombi 22 izpodbijanega sklepa navedla vsebino zapisnika seje nadzornega sveta KAD, ki je soglašal s tem, da uprava navedene družbe opravi vse potrebno za zaščito oziroma maksimiranje vrednosti svoje naložbe v upravičenca, vključno z njegovo dokapitalizacijo. Kot priznava Republika Slovenija, v bistvu enaki preudarki izhajajo iz opombe 28, kar zadeva odločitev nadzornega sveta DSU.

200    Zgolj na podlagi tega, da so upravi in nadzorna sveta KAD in DSU privolili v to, da bodo opravili vsa potrebna dejanja za zaščito oziroma maksimiranje vrednosti svojih naložb v upravičenca, med katera je spadala dokapitalizacija leta 2008, ni mogoče ugotoviti, da je navedeni ukrep dokapitalizacije v obravnavani zadevi prestal test zasebnega vlagatelja, kot je opisan zgoraj v točki 192. Poleg tega različni elementi, ki jih je navedla Komisija v točkah od 135 do 140 obrazložitve izpodbijanega sklepa, dokazujejo ravno nasprotno.

201    Zato je treba to trditev zavrniti.

202    Na tretjem mestu Republika Slovenija trdi, da je Komisija upoštevala zgolj najnižjo od podanih ocen vrednosti, ne da bi omenila, da so bile v hitri oceni, ki jo je pripravil KAD, podane štiri različne ocene vrednosti. V skladu z njenimi navedbami pa je Komisija v primeru dokapitalizacije leta 2007 upoštevala najugodnejšo oceno.

203    Glede tega je treba navesti, da je Komisija upoštevala tisto oceno vrednosti upravičenca, ki je bila glede na okoliščine obravnavane zadeve najbolj upoštevna. Res je, da je, kot trdi Republika Slovenija, hitra ocena vsebovala štiri različne vrednosti, od katerih so tri prikazovale ugodnejšo sliko upravičenca. Vendar, kot trdi Komisija, je zgolj ocena, ki jo je izbrala, upoštevala vse dolgove upravičenca, vključno z morebitnimi obveznostmi, in tako izkazovala, da je bila v teh okoliščinah njegova neto vrednost negativnih 32,6 milijona EUR. Odločitev Komisije, da bo upoštevala tako oceno, se zdi posebej razumna s finančnega vidika, upoštevajoč grozečo plačilno nesposobnost, s katero se je, kot sta priznala slovenska država in tudi upravičenec v dopisu z dne 2. marca 2012, soočal upravičenec od začetka leta 2008 zaradi slabe zimske sezone (glej točko 133 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

204    Poleg tega dejstvo, da okoliščine ob dokapitalizaciji leta 2007 niso bile enake kot ob dokapitalizaciji leta 2008, pojasnjuje, da je bila ocena, ki jo je Komisija upoštevala za namene prve dokapitalizacije leta 2007, ugodnejša, pri čemer to ne more biti podlaga za očitek v zvezi z arbitrarnim ravnanjem, ki ga je podala Republika Slovenija.

205    Republika Slovenija tudi ni podala nobene trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče upravičiti popolno ali delno izključitev morebitnih obveznosti pri oceni vrednosti upravičenca, zaradi česar bi morala Komisija upoštevati katero od drugih vrednosti, ki je prikazovala ugodnejšo sliko upravičenca, sicer bi storila očitno napako pri presoji.

206    Te trditve je torej treba zavrniti.

207    Na četrtem mestu Republika Slovenija izpodbija zastarelost ocene, ki jo je pripravilo neodvisno podjetje in na kateri je bila utemeljena odločitev za dokapitalizacijo leta 2008. Navaja, da so bili prvi meseci slabe zimske sezone 2007/2008 pri navedeni oceni že upoštevani in da preostanek sezone ni prinesel take spremembe, zaradi katere bi navedena ocena postala zastarela.

208    Glede tega je treba navesti, da Republika Slovenija ni predložila elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili prvi meseci zimske sezone 2007/2008 že upoštevani v oceni vrednosti upravičenca, ki je bila predstavljena junija 2008 in v kateri je bilo navedeno, da, kot je razvidno iz točke 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bila tržna vrednost upravičenca na dan 31. decembra 2007 še pozitivna. Trditve Republike Slovenije, s katerimi se želi dokazati, da se zimska sezona začne oktobra in se nadaljuje vse tja do marca naslednje leto, so namreč zgolj zatrjevanja – ne pa splošno znana dejstva, kot trdi Republika Slovenija – ki niso podprta z nobenim elementom in torej na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je menila, da je bila navedena ocena zastarela.

209    To, da, kot je trdila Republika Slovenija, je bil v navedeni oceni vrednosti pri neto denarnem toku v letu 2008 že upoštevan negativni trend in je torej ta ocena vrednosti že upoštevala izgubo vrednosti, ne zadostuje kot dokaz, da je bilo drastično poslabšanje finančnega položaja upravičenca po slabi zimski sezoni 2007/2008 v celoti upoštevano pri oceni njegove vrednosti. Poleg tega to glede na čas, ko se je končala zimska sezona (v skladu z navedbami Republike Slovenije je to marec 2008), in glede na datum, na kateri je bila ocenjena tržna vrednost upravičenca (31. december 2007), niti ni bilo mogoče. Tako ni bilo mogoče, da bi avgusta 2008, ko je bil sprejet zadevni ukrep, navedena ocena vrednosti prikazovala aktualno sliko upravičenca po slabi zimski sezoni, na podlagi katere bi zasebni vlagatelj sprejel odločitev o dokapitalizaciji.

210    Zato je treba šteti, da je bila navedena ocena vrednosti, kot je navedla Komisija v točki 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zastarela že vsaj zato, ker v njej ni bil upoštevan vpliv znatnega dela slabe zimske sezone 2007/2008, in sicer od januarja do marca 2008.

211    To trditev je treba torej zavrniti.

212    Na petem mestu Republika Slovenija meni, da tega, da banke niso želele reprogramirati terjatev, ni mogoče šteti za znak, da trg ni verjel v ponovno doseganje rentabilnosti upravičenca. Meni, da je pogojevanje tega reprogramiranja z dokapitalizacijo dejansko posledica finančne krize v bančnem sektorju.

213    Komisija je v točki 138 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla:

„Če bi banke pristale na reprogramiranje posojil pred dokapitalizacijo, bi bil to znak, da so bile prepričane v Elanovo ponovno doseganje rentabilnosti. Vendar pa temu ni bilo tako. Nasprotno, ena od bank je celo zahtevala sklep sodišča o izvršbi za izterjavo Elanovih neporavnanih dolgov. Stališče banke se lahko šteje za znak, da trg ni verjel v Elanovo ponovno doseganje rentabilnosti.“

214    Trditve, ki jih v obravnavani zadevi podaja Republika Slovenija, ne zadoščajo kot dokaz za to, da je trg verjel v ponovno doseganje rentabilnosti upravičenca in da je Komisija v zvezi s tem storila napako. Banke so sicer po dokapitalizaciji privolile v reprogramiranje posojil, vendar ne zato, ker bi trg verjel v ponovno doseganje rentabilnosti, kot to trdi Republika Slovenija, ne da bi predložila elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče te navedbe šteti za utemeljene. To odobritev je mogoče pojasniti s tem, da se je po dokapitalizaciji leta 2008 povečal kapital upravičenca in so banke torej načeloma lahko pričakovale, da bodo s tem krite njihove terjatve. S povečanjem kapitala je mogoče pojasniti tudi to, da se je ena od bank odločila, da ne bo nadaljevala izvršilnega postopka, ki ga je sprožila proti upravičencu, in da bo privolila v reprogramiranje.

215    Poleg tega Republika Slovenija ni predložila nobenega dokaza za to, da je bilo pogojevanje reprogramiranja posojil z dokapitalizacijo upravičenca posledica krize, ki je leta 2008 prizadela bančni sektor, ne pa zelo slabega finančnega položaja, s katerim se je soočal upravičenec od začetka leta 2008. Kot izhaja iz točke 133 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je Republika Slovenija priznala, da je upravičencu grozila plačilna nesposobnost in je imel likvidnostno vrzel v višini od 12,6 do 15 milijonov EUR.

216    Poleg tega dejstvo, da, kot trdi Republika Slovenija, je imela Komisija dokaze v zvezi s stanjem v gospodarstvu leta 2008 in natančneje z bančno krizo, tudi če bi bilo dokazano, ne omogoča ugotovitve, da so v obravnavani zadevi banke, čeprav so verjele v ponovno doseganje rentabilnosti upravičenca, reprogramiranje terjatev pogojile z dokapitalizacijo upravičenca iz razloga navedene krize, ne pa zaradi zelo slabega finančnega položaja, s katerim se je soočal upravičenec.

217    Te trditve je treba torej zavrniti.

218    Na šestem mestu Republika Slovenija trdi, da se s tem, da bi pri dokapitalizaciji leta 2008 sodeloval zasebni vlagatelj, ne bi nič spremenilo, in meni, da je položaj, ki ga je imel v upravičencu KAD, ki je pomembno vplival na upravljanje upravičenca, mogoče primerjati s položajem zasebnega vlagatelja.

219    Komisija je v točki 140 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so bili v času odobritve ukrepa vsi družbeniki v lasti države, kar pomeni, da pri dokapitalizaciji ni sodeloval noben zaseben družbenik. Republika Slovenija te ugotovitve ni izpodbijala.

220    Kot izhaja iz sodne prakse, je treba v primeru podjetja, katerega osnovni kapital je v lasti javnih organov, presoditi predvsem, ali bi se v podobnih okoliščinah primerljivo velik zasebni vlagatelj na podlagi predvidljivih možnosti donosa in brez upoštevanja vsakršnih preudarkov socialne narave ali regionalne ali sektorske politike odločil za tako velik vložek (glej v tem smislu sodbo z dne 21. marca 1991, Italija/Komisija, C‑305/89, Recueil, EU:C:1991:142, točka 19, in sodbo z dne 15. decembra 2009, EDF/Komisija, T‑156/04, ZOdl., EU:T:2009:505, točka 230 in navedena sodna praksa).

221    Iz sodne prakse izhaja tudi, da je lahko razumno, da zasebni družbenik vloži kapital, potreben za zagotovitev preživetja podjetja, ki ima začasne težave, vendar lahko, če je potrebno po prestrukturiranju, ponovno postane rentabilno. Zato je treba priznati, da tudi obvladujoča družba lahko za omejeno obdobje krije izgube svojih odvisnih družb in s tem omogoči prenehanje njihovega obratovanja v najboljših možnih pogojih (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo Italija/Komisija, EU:C:1991:136, točka 21 in navedena sodna praksa).

222    Komisija v obravnavani zadevi svojega razlogovanja ni utemeljila zgolj na dejstvu, da so bile v času dokapitalizacije vse družbe v lasti države. Ta argument je ponovno navedla ob koncu svojega razlogovanja po tem, ko je v točkah od 135 do 139 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da v okoliščinah obravnavane zadeve zasebni vlagatelj ne bi sprejel odločitve za dokapitalizacijo, kakršna je zadevna, zlasti glede na pomanjkljivost razpoložljivih elementov, ki bi bili lahko podlaga za tako odločitev, neobstoj ažurne ocene vrednosti upravičenca na dan blizu sprejetja dokapitalizacije, v kateri bi bila upoštevana izguba po slabi zimski sezoni 2007/2008, preveč optimistične napovedi v dolgoročnem načrtu, ki ga je pripravil upravičenec, to, da so družbeniki sprejeli odločitev za dokapitalizacijo, čeprav pogoj, ki so ga določili julija 2008 in ki se je nanašal na predhodno reprogramiranje dolgov, ni bil izpolnjen, in neuspeh prvega ukrepa dokapitalizacije. V tem okviru je neobstoj zasebnih vlagateljev, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri dokapitalizaciji upravičenca in povečati njegov kapital, dodatni kazalnik, da trg ni zaupal v ponovno doseganje rentabilnosti upravičenca.

223    Poleg tega je iz točk od 135 do 139 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da Republiki Sloveniji Komisiji ni uspelo predložiti elementov, s katerimi bi bilo mogoče v skladu z zgoraj v točki 221 navedeno sodno prakso dokazati, da je imel upravičenec začasne težave, vendar da bi po prestrukturiranju znova lahko postal rentabilen, ali da so večinski družbeniki, zlasti KAD, privolili, da bodo za omejeno obdobje krili izgube upravičenca in mu s tem omogočili prenehanje obratovanja v najboljših možnih pogojih.

224    Poleg tega Komisija v nasprotju s tem, kar trdi Republika Slovenija, ni zatrjevala, da se KAD ne more primerjati z običajnim zasebnim vlagateljem, ker je pred zadevnim ukrepom dokapitalizacije v upravičencu že imel delež, na podlagi katerega je lahko pomembno vplival na njegovo upravljanje. Komisija je v svojih navedbah zgolj izpostavila, da ravnanja KAD ob dokapitalizaciji leta 2008 ni mogoče primerjati z ravnanjem zasebnega vlagatelja, ker tak vlagatelj ni družba, ki v podjetju, ki je prejelo pomoč, že ima ali želi pridobiti delež, na podlagi katerega bi imela možnost preusmeriti strategijo podjetja (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca W. Van Gervena v zadevi Italija/Komisija, C‑305/89, EU:C:1991:4, točka 11). Na podlagi zgornjih preudarkov so iz testa zasebnega vlagatelja izključena ravnanja s ciljem, da se nad upravičencem do pomoči pridobi ali zagotovi nadzor zato, da bi se spremenila strategija podjetja, ne glede na to, da že ima delež v navedenem podjetju. Kot je navedla Komisija, je KAD v obravnavani zadevi ravnal tako, ker je na začetku leta 2008 odkupil delež edinega zasebnega družbenika upravičenca in predlagal dokapitalizacijo upravičenca, zlasti na podlagi hitre ocene, ki jo je sam pripravil. Glede na zelo slab finančni položaj, v katerem je bil upravičenec, tako ravnanje ne ustreza ravnanju zasebnega vlagatelja, ki mora biti v skladu s sodno prakso vsaj ravnanje zasebnega holdinga, ki vodi globalno ali sektorsko strukturno politiko ter ga usmerjajo možnosti dolgoročnejše donosnosti (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo Italija/Komisija, EU:C:1991:142, točka 20).

225    Dejstvo, da je Komisija to trditev prvič podala pred Splošnim sodiščem, ne more upravičiti njene izključitve, kot trdi Republika Slovenija. Komisija je s to trditvijo zgolj odgovorila na trditve, ki jih je zadnja predstavila v svojih pisanjih, in ni namenjena razširitvi obrazložitve izpodbijanega sklepa na način, ki bi bil v nasprotju s sodno prakso (glej točko 53 zgoraj).

226    Te trditve je treba torej zavrniti.

227    Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti, ne da bi se bilo treba izreči glede tega, ali je dokument, ki ga je Komisija prvič predložila pred Splošnim sodiščem in ki naj bi po njenem mnenju dokazoval, da je KAD tudi v nekem drugem primeru pri prodaji delnic družbe v letu 2005 do junija 2006 ravnal nerazumno in ne kot zasebni vlagatelj, dopusten, kar Republika Slovenija izpodbija.

228    Tožbo je treba torej zavrniti v celoti.

 Stroški

229    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Republika Slovenija ni uspela, zato v skladu s predlogi Komisije nosi svoje stroške in stroške Komisije, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Republika Slovenija nosi stroške, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

A. Dittrich J. Schwarcz V. Tomljenović

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. januarja 2016.

Podpisi

* Jezik postopka: slovenščina.