Language of document : ECLI:EU:T:2022:509

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi razširjeni senat)

z dne 7. septembra 2022(*)

„Energija – Notranji trg električne energije – Uredba (EU) 2019/942 – Sklep odbora za pritožbe pri ACER – Ničnostna tožba – Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva – Nedopustnost – Pristojnost ACER – Člen 8 Uredbe (ES) št. 713/2009 – Člen 6(10) Uredbe 2019/942 – Člen 9(12) Uredbe (EU) 2015/1222 – Pravo, ki se uporabi – Uredba (EU) 2019/943“

V zadevi T‑631/19,

Bundesnetzagentur für Elektrizität, Gas, Telekommunikation, Post und Eisenbahnen (BNetzA) s sedežem v Bonnu (Nemčija), ki jo zastopajo H. Haller, N. Gremminger, L. Reiser, V. Vacha in C. Dietz-Polte, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Agenciji Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), ki jo zastopata P. Martinet in E. Tremmel, agenta,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat),

v sestavi V. Tomljenović, predsednica, V. Kreuschitz, F. Schalin, sodnika, P. Škvařilová-Pelzl (poročevalka), sodnica, in I. Nõmm, sodnik,

sodna tajnica: S. Jund, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka, zlasti:

–        tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. septembra 2019,

–        odgovora na tožbo, replike in duplike, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. decembra 2019, 30. januarja 2020 oziroma 14. aprila 2020,

–        na podlagi odločitve Splošnega sodišča, da na predlog drugega senata Splošnega sodišča zadevo predodeli razširjenemu senatu na podlagi člena 28 Poslovnika Splošnega sodišča,

–        na podlagi odločitve Splošnega sodišča (drugi razširjeni senat), da se na predlog sodnice poročevalke v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika postavijo pisna vprašanja strankam, na katera so te odgovorile v predpisanem roku,

–        na podlagi sklepa predsednika Splošnega sodišča, da zaradi zadržanosti člana drugega razširjenega senata določi drugega sodnika za dopolnitev sestave,

na podlagi obravnave z dne 17. novembra 2021

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, Bundesnetzagentur für Elektrizität, Gas, Telekommunikation, Post und Eisenbahnen (BNetzA), s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga, prvič, razglasitev delne ničnosti Sklepa št. 02/2019 Agencije Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) z dne 21. februarja 2019 o predlogih upravljavcev prenosnega omrežja regij za izračun zmogljivosti Core, ki se nanašajo na skupno regijsko metodo za izračun zmogljivosti za dan vnaprej in znotraj dneva (v nadaljevanju: prvotni sklep), in drugič, razglasitev ničnosti Sklepa A-003-2019 odbora za pritožbe pri ACER z dne 11. julija 2019, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper prvotni sklep (v nadaljevanju: sklep odbora za pritožbe).

 Dejansko stanje

2        Uredba Komisije (EU) 2015/1222 z dne 24. julija 2015 o določitvi smernic za dodeljevanje zmogljivosti in upravljanje prezasedenosti (UL 2015, L 197, str. 24) določa vrsto zahtev glede dodeljevanja prenosne zmogljivosti med trgovalnimi območji in upravljanja prezasedenosti na trgih za dan vnaprej in znotraj dneva v elektroenergetskem sektorju. Te zahteve med drugim vključujejo določitev skupne metodologije za usklajen izračun zmogljivosti (v nadaljevanju: MIZ) v vsaki od regij za izračun zmogljivosti (v nadaljevanju: RIZ) v skladu z določbami oddelka 3, naslovljenega „Metodologije izračuna zmogljivosti“, iz poglavja 1 naslova II Uredbe 2015/1222. Ta oddelek navedene uredbe vsebuje člene od 20 do 26, pri čemer člen 20 določa pravila o „[u]vedbi metodologije izračuna zmogljivosti, ki temelji na pretokih moči“.

3        V skladu s členom 9(1) in členom 20(2) Uredbe 2015/1222 morajo operaterji prenosnih omrežij (v nadaljevanju: OPO) vsake RIZ v svojih RIZ sprejeti predlog za MIZ in ga predložiti zadevnim nacionalnim regulativnim organom (v nadaljevanju: NRO) v potrditev.

4        Zadevni NRO nato v skladu s členom 9(10) in (12) Uredbe 2015/1222 poskušajo najti dogovor in sprejeti odločitev o predlogu MIZ OPO ali o različici, ki so jo ti spremenili, na zahtevo navedenih NRO. Člen 9(11) in (12) Uredbe 2015/1222 določa, da če zadevnim NRO ni uspelo doseči takega dogovora, ACER odloči o predlogu MIZ OPO ali o njegovi spremenjeni različici v skladu s členom 6(10) Uredbe (EU) 2019/942 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o ustanovitvi Agencije Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (UL 2019, L 158, str. 22), prej člen 8(1) Uredbe (ES) št. 713/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (UL 2009, L 211, str. 1).

5        V obravnavanem primeru so OPO RIZ Core (ki zajema Belgijo, Češko republiko, Nemčijo, Francijo, Hrvaško, Luksemburg, Madžarsko, Nizozemsko, Avstrijo, Poljsko, Romunijo, Slovenijo in Slovaško) 15. septembra 2017 na podlagi člena 9(7) in člena 20(2) Uredbe 2015/1222 NRO navedene RIZ predložili v odobritev dva predloga, ki sta se nanašala na regionalni načrt MIZ za dan vnaprej in regionalni načrt MIZ znotraj dneva, ki sta bila pripravljena v skladu s to uredbo.

6        NRO RIZ Core so 9. marca 2018 na podlagi člena 9(12) Uredbe 2015/1222 izdali dve zahtevi za spremembo, ki sta se nanašali na vsakega od dveh predlogov MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva.

7        OPO so 4. junija 2018 v skladu s členom 9(12), prvi stavek, Uredbe 2015/1222 NRO RIZ Core predložili spremenjeno različico dveh predlogov MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva (v nadaljevanju skupaj: dva spremenjena predloga MIZ). Zadnji od navedenih NRO ju je prejel 19. junija 2018.

8        Predsedstvo regionalnega foruma energetskih regulatorjev RIZ Core (v nadaljevanju: CERRF) je z dopisoma z dne 20. julija in 21. avgusta 2018 v imenu vseh NRO navedene regije v bistvu obvestilo ACER, da niso dosegli soglasnega dogovora na podlagi člena 9(12) Uredbe 2015/1222, da bi lahko potrdili oba spremenjena predloga MIZ, niti da bi ACER zaprosili za podaljšanje roka dveh mesecev, ki ga imajo za sprejetje odločitve od zadnje predložitve navedenih predlogov, niti da bi od ACER zahtevali, naj sam odloči o dveh spremenjenih predlogih MIZ.

9        NRO RIZ Core so 18. septembra 2018 ACER posredovali „[n]euraden dokument vseh [NRO] [RIZ] Core o regionalnem načrtu OPO [RIZ] Core glede [dveh spremenjenih predlogov MIZ]“ (v nadaljevanju: dokument z dne 18. septembra 2018), da bi v skladu s sporočilom predsednika CERRF iz točke 8 zgoraj obvestili ACER o svojih skupnih stališčih in razhajanjih. V zvezi s tem so med drugim navedli, da v dveh spremenjenih predlogih MIZ niso bile upoštevane vse zahteve NRO za spremembe, da navedena predloga nista dovolj podrobna ali popolnoma dosledna in skladna z Uredbo 2015/1222 ter da v njiju ni bilo jasnih, preglednih in harmoniziranih opredelitev ter opredeljenih in upravičenih pragov in vrednosti. Dodali so, da so od 29 različnih točk, ki sta jih vsebovala spremenjena predloga MIZ, NRO potrdili 19 točk, za katere so ACER predlagali, naj to upošteva, medtem ko niso potrdili 10 točk.

10      V skladu s členom 9(12) Uredbe 2015/1222 je morala ACER, ker NRO RIZ Core niso dosegli dogovora glede dveh spremenjenih predlogov MIZ, v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 713/2009 o navedenih predlogih odločiti.

11      Po javnem posvetovanju o dveh spremenjenih predlogih MIZ ter po sodelovanju z vsemi zadevnimi NRO in OPO je ACER na podlagi določb člena 9(12) Uredbe 2015/1222 sprejela prvotni sklep. Z navedenim sklepom je ACER sprejela MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, kot so bile podane v Prilogah I in II k temu sklepu.

12      Tožeča stranka je 23. aprila 2019 na podlagi člena 19 Uredbe št. 713/2009 pri odboru za pritožbe pri ACER (v nadaljevanju: odbor za pritožbe) zoper prvotni sklep vložila pritožbo.

13      Navedeni odbor za pritožbe je s sklepom pritožbo zoper prvotni sklep zavrnil kot neutemeljeno.

 Predlogi strank

14      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        primarno, za nične razglasi določbe prvotnega sklepa, katerih seznam je v nadaljevanju, in sklep odbora za pritožbe, ki je sprejet glede:

–        člena 5, od (5) do (9), Priloge I k prvotnemu sklepu;

–        člena 10(4), drugi polstavek, in člena 10(5) Priloge I k prvotnemu sklepu;

–        člena 16(2), drugi stavek, in člena 16(3)(d)(vii) Priloge I k prvotnemu sklepu;

–        člena 5, od (5) do (9), Priloge II k prvotnemu sklepu;

–        člena 17(3)(d)(vii) Priloge II k prvotnemu sklepu;

–        vseh določb prilog I in II k prvotnem sklepu, ki se izrecno sklicujejo na zgoraj navedene določbe;

–        podredno, v celoti za ničen razglasi prvotni sklep in sklep odbora za pritožbe;

–        ACER naloži plačilo stroškov.

15      ACER Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v celoti zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost 

16      ACER predlaga, naj se tožba zavrže kot delno nedopustna v delu, v katerem se nanaša na prvotni sklep.

17      Prvič, ACER v bistvu trdi, da je ob upoštevanju pristojnosti odbora za pritožbe za preizkus odločitev, kot je prvotni sklep, ki ga je sprejela, in pravila o izčrpanju notranjega pritožbenega postopka, ki se uporablja za neprivilegirane pritožnike, kot je tožeča stranka, ničnostno tožbo mogoče vložiti le zoper sklep odbora za pritožbe. Drugič, ker je v vsakem primeru dvomesečni rok za vložitev ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU zoper prvotni sklep ob vložitvi te tožbe potekel, naj bi bila ta prepozna in zato očitno nedopustna.

18      Tožeča stranka izpodbija trditve ACER. Prvič, trdi, da zahteva po učinkovitem sodnem varstvu pomeni, da sta lahko tako sklep odbora za pritožbe kot prvotni sklep predmet sodnega nadzora. Drugič, tožeča stranka izpodbija trditev, da je rok za vložitev ničnostne tožbe zoper prvotni sklep potekel, ker je morala, preden je lahko vložila tožbo pri sodiščih Evropske unije, izčrpati notranji pritožbeni postopek pred odborom za pritožbe.

19      Najprej je treba opozoriti, da so predlogi tožeče stranke za razglasitev ničnosti, kot je razvidno iz točke 14 zgoraj, usmerjeni tako zoper prvotni sklep kot zoper sklep odbora za pritožbe.

20      Dalje, prvič, ugotoviti je treba, da je tožeča stranka kot NRO Zvezne republike Nemčije pravna oseba v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Glede tožb, ki jih vložijo pravne osebe, pa člen 263, peti odstavek, PDEU določa, da se „[v] aktih o ustanovitvi organov, uradov in agencij Unije […] lahko določijo posebni pogoji in podrobnosti glede tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte teh organov, uradov ali agencij, ki imajo zanje pravni učinek“.

21      Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso se za procesna pravila na splošno šteje, da se uporabljajo od datuma začetka svoje veljavnosti (glej sodbo z dne 26. marca 2015, Komisija/Moravia Gas Storage, C‑596/13 P, EU:C:2015:203, točka 33 in navedena sodna praksa).

22      V obravnavani zadevi se je treba v zvezi z organom Unije, pristojnim za energetski sektor, sklicevati na Uredbo 2019/942, s katero je bila nadomeščena Uredba št. 713/2009 in ki je v skladu s členom 47 te prvonavedene uredbe začela veljati 4. julija 2019, to je pred vložitvijo te tožbe 21. septembra 2019, in v vmesnem obdobju od sprejetja prvotnega sklepa 21. februarja 2019 do sprejetja sklepa odbora za pritožbe 11. julija 2019. Ta uredba med drugim določa notranja pravila delovanja in postopka pred ACER.

23      Ker pa Uredba 2019/942 ne vsebuje nobenega odstopanja od prehodnega pravnega pravila iz točke 21 zgoraj, je treba šteti, da so bila na dan vložitve te tožbe, glede na katerega je treba presojati dopustnost te tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2016, Whirlpool Europe/Komisija, T‑118/13, EU:T:2016:365, točka 49, in sklep z dne 21. novembra 2019, ZW/EIB, T‑727/18, neobjavljen, EU:T:2019:809, točka 27 in navedena sodna praksa), procesna pravila, ki se zanjo uporabljajo in določajo njeno dopustnost, tista iz navedene uredbe.

24      Tretjič, glede pogojev za vložitev ničnostne tožbe pri Sodišču Evropske unije zoper prvotni sklep in zoper sklep odbora za pritožbe iz člena 28(1) in člena 29 Uredbe 2019/942 v povezavi z uvodno izjavo 34 iste uredbe izhaja, da lahko fizične in pravne osebe, ki želijo izpodbijati odločbo ACER, katere naslovniki so ali ki se nanje posamično in neposredno nanaša, zadevo predložijo odboru za pritožbe in da lahko, če imajo tako možnost, pred Splošnim sodiščem izpodbijajo le sklep tega odbora.

25      Nazadnje, člen 29 Uredbe 2019/942 določa, da se „[t]ožbe za razveljavitev odločitve, ki jo izda ACER na podlagi te uredbe, […] lahko vložijo pri Sodišču [Evropske unije] šele, ko je izčrpan postopek za pritožbe iz člena 28 [navedene uredbe]“.

26      Člen 28(1) in člen 29 Uredbe 2019/942 v povezavi z uvodno izjavo 34 iste uredbe določata posebne pogoje in podrobnosti v zvezi z ničnostnimi tožbami iz člena 263, peti odstavek, PDEU, kakor jih je zakonodajalec Unije sprejel v zakonodajnem aktu o ustanovitvi ACER, to je Uredbi 2019/942. Zato sama narava izčrpanja notranjega pritožbenega postopka iz člena 28 Uredbe 2019/942, na katerega se izrecno sklicuje člen 29 iste uredbe, pomeni, da sodišče Unije po potrebi posreduje le za preveritev končnega rezultata, do katerega privede notranji pritožbeni postopek, in sicer preizkusi odločbo, sprejeto po izčrpanju tega notranjega pravnega sredstva, in torej odločbo odbora za pritožbe (glej po analogiji sodbo z dne 28. januarja 2016, Heli-Flight/EASA, C‑61/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:59, točki 81 in 82).

27      Zato se tožba za razglasitev ničnosti odločbe, ki jo je sprejela ACER, v primeru notranje pritožbe, vložene zoper to odločbo, lahko šteje za dopustno le, kolikor je usmerjena zoper odločbo odbora za pritožbe, s katero je bila ta notranja pritožba zavrnjena (glej po analogiji sodbo z dne 28. januarja 2016, Heli-Flight/EASA, C‑61/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:59, točka 84) ali s katero je bila glede na okoliščine primera prvotna odločba potrjena. Posledica tega je, da je treba tožbene razloge in trditve iz te tožbe, ki temeljijo na napakah prvotnega sklepa in jih ni mogoče razlagati tako, da so usmerjeni tudi zoper sklep odbora za pritožbe, zavrniti kot brezpredmetne, ker se sodišče Unije izreče le o zakonitosti zadnjenavedenega sklepa (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. decembra 2014, Heli-Flight/EASA, T‑102/13, EU:T:2014:1064, točka 32).

28      V obravnavanem primeru je tožeča stranka v točki 84 tožbe navedla, da je bila ta tožba vložena zoper prvotni sklep v obliki, ki jo je imel po sklepu odbora za pritožbe. Kolikor torej zadnjenavedeni sklep temelji na razlogih, navedenih v prvotnem sklepu, ali implicitno ali izrecno potrjuje navedene razloge, je treba vse tožbene razloge in trditve iz navedene tožbe, ki so usmerjeni zoper te iste razloge, šteti za v celoti predmetne za namene nadzora zakonitosti sklepa odbora za pritožbe in torej, kot da so navedeni v podporo predlogu za razglasitev ničnosti v delu, v katerem se nanaša na zadnjenavedeni sklep, pri čemer je dopusten edino navedeni predlog. Nasprotno pa je treba predlog za razglasitev ničnosti v delu, v katerem se nanaša na prvotni sklep, zavreči kot nedopusten.

 Utemeljenost

29      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja šest tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 9(7) in (12) Uredbe 2015/1222, ker naj bi ACER prekoračila meje svoje pristojnosti. Drugi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napačno uporabo prava pri določitvi prava, ki se uporablja, ker bi moral odbor za pritožbe sprejeti nadzor zakonitosti prvotnega sklepa glede na člene od 14 do 16 Uredbe (EU) 2019/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o notranjem trgu z električno energijo (UL 2019, L 158, str. 54). Tretji tožbeni razlog se nanaša na več kršitev Uredbe 2019/943. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev Uredbe 2015/1222. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti. Šesti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 9(7) in (12) Uredbe 2015/1222, ker naj bi ACER prekoračila meje svoje pristojnosti

30      Tožeča stranka trdi, da je ACER s sprejetjem prvotnega sklepa prekoračila meje svoje pristojnosti. V zvezi s tem trdi, prvič, da je v skladu s členom 9(7) in (12) Uredbe 2015/1222 pristojnost ACER podrejena in subsidiarna pristojnost, ker ACER postane pristojna le, kadar in kolikor NRO ne dosežejo dogovora za sprejetje odločitve o dveh spremenjenih predlogih MIZ. Tožeča stranka poudarja, da so druge jezikovne različice člena 9(12) Uredbe 2015/1222, kot je angleška, oblikovane bolj odprto kot nemška različica, na katero se sklicuje ACER. Drugič, po mnenju tožeče stranke je cilj ureditve doseči skupne MIZ, kar pa ne pomeni, da ACER lahko ne upošteva dosežene delne dogovore in zahteve, podane na ravni NRO. Tako bi ACER morala upoštevati morebitne delne dogovore med NRO in odločiti samo o preostalih točkah nesoglasja med njimi. Tretjič, tožeča stranka pojasnjuje, da so NRO v dopisu z dne 20. julija 2018 ACER uradno obvestili, da niso dosegli celovitega dogovora o nekaterih ključnih elementih dveh spremenjenih predlogov MIZ in da ji bodo pozneje posredovali več pojasnil o razpravah, ki so jih imeli med sabo v zvezi s temi ključnimi elementi, in o nekaterih drugih vprašanjih, kar so nato storili v dokumentu z dne 18. septembra 2018. Zato naj bi bila ACER, ko je prejela navedeni dopis, že seznanjena z vsemi stališči NRO, v odločanje pa naj ji bi bilo posredovanih samo deset točk, ki so jih NRO navedli v dokumentu z dne 18. septembra 2018. ACER naj bi torej v prvotnem sklepu napačno odločila tudi o točkah, ki naj ji, kot naj bi bilo razvidno iz dokumenta z dne 18. septembra 2018, ne bi bile predložene v odločanje. Četrtič, tožeča stranka poudarja, da je s prvotnim sklepom kršeno načelo subsidiarnosti, v skladu s katerim morajo načeloma vse institucije Unije zadržano ukrepati v okviru pristojnosti, ki so jim dodeljene, in zlasti ACER ne sme prezreti doseženih delnih dogovorov in zahtev, oblikovanih na ravni NRO.

31      ACER izpodbija trditve tožeče stranke in predlaga zavrnitev prvega tožbenega razloga. Po njenem mnenju je odbor za pritožbe v svojem sklepu pravilno ugotovil, da je bila ACER pristojna za sprejetje prvotnega sklepa in da je s tem ravnala v mejah svojih pristojnosti.

32      V obravnavanem primeru je treba v skladu z določitvijo dopustnosti tožbe in koristnosti tožbenih razlogov, navedenih v njeno utemeljitev, ki je podana v točki 28 zgoraj, preveriti, ali je odbor za pritožbe napačno uporabil pravo, ker v svojem sklepu ni ugotovil, da je ACER s sprejetjem prvotnega sklepa prekoračila meje svoje pristojnosti, kot je tožeča stranka navedla v utemeljitev pritožbe, vložene pri tem odboru.

33      V zvezi s tem iz sodne prakse glede pravil, ki urejajo pristojnost institucij, organov, uradov in agencij Unije, izhaja, da mora določba, ki je pravna podlaga akta in ki pooblašča institucijo Unije za sprejetje zadevnega akta, veljati ob njegovem sprejetju (glej sodbi z dne 26. marca 2015, Komisija/Moravia Gas Storage, C‑596/13 P, EU:C:2015:203, točka 34 in navedena sodna praksa, ter z dne 3. februarja 2011, Cantiere navale De Poli/Komisija, T‑584/08, EU:T:2011:26, točka 33 in navedena sodna praksa).

34      Ko je bil sprejet sklep odbora za pritožbe, ki je edini akt, katerega zakonitost lahko tožeča stranka izpodbija v okviru te tožbe (glej točko 28 zgoraj), in sicer 11. julija 2019, je Uredba 2019/942 že začela veljati in se uporabljati ter je bila z njo nadomeščena Uredba št. 713/2009, ki se je uporabljala prej (glej točko 22 zgoraj). Poleg tega je veljala in se uporabljala tudi Uredba 2015/1222, in sicer v skladu s členom 84 te uredbe, od 14. avgusta 2015, to je dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije, to je 25. julija 2015. Člen 6(10) Uredbe 2019/942, prej člen 8 Uredbe št. 713/2009, in člen 9(12) Uredbe 2015/1222 pa sta ACER pooblaščala, da v šestih mesecih odloči ali sprejme posamične odločbe glede regulativnih vprašanj ali problemov, ki vplivajo na čezmejno trgovino ali varnost čezmejnega omrežja, ki spada v pristojnost NRO, kot je sprejetje MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva vsake RIZ, če pristojni NRO ne dosežejo dogovora v roku, ki jim je za to določen, ali če pristojni NRO na ACER naslovijo skupno zahtevo v tem smislu. Ob sprejetju sklepa odbora za pritožbe so lahko le te določbe nudile pravno podlago za navedeni sklep.

35      Tako je treba pri preučitvi tega tožbenega razloga razložiti člen 6(10) Uredbe 2019/942, ki je bil prej člen 8 Uredbe št. 713/2009, in člen 9(12) Uredbe 2015/1222, da bi se preverilo, ali je bila s tema določbama dana podlaga za pristojnost ACER, da dokončno sprejme MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, kot so navedene v prilogah I in II sklepa odbora za pritožbe.

36      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določb prava Unije upoštevati ne le njihovo besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del so (glej sodbi z dne 11. julija 2018, COBRA, C‑192/17, EU:C:2018:554, točka 29 in navedena sodna praksa, ter z dne 28. januarja 2020, Komisija/Italija (Direktiva o boju proti zamudam pri plačilih), C‑122/18, EU:C:2020:41, točka 39 in navedena sodna praksa).

37      V obravnavanem primeru so OPO RIZ Core, kot so bili dolžni storiti na podlagi člena 9(1) in (7)(a) ter člena 20(2) Uredbe 2015/1222, v odobritev vsem NRO navedene RIZ predložili predloga MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva za to isto RIZ. V skladu s členom 9(10) Uredbe 2015/1222 so morali NRO o teh predlogih odločiti v šestih mesecih od takrat, ko ju je prejel zadnji od zadevnih NRO. Ker pa so navedeni NRO izdali zahteve za spremembo predlogov zadevnih MIZ, na podlagi katerih so jim OPO v potrditev predložili spremenjena predloga MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva, so imeli ti na podlagi člena 9(12) navedene uredbe na voljo dodatni dvomesečni rok za odločitev o navedenih spremenjenih predlogih po njihovi predložitvi. Ni pa sporno, da NRO RIZ Core v roku, ki jim je bil tako določen, niso mogli doseči dogovora o teh spremenjenih predlogih, o čemer je bila ACER obveščena z dopisoma predsedstva CERRF z dne 20. julija in 21. avgusta 2018.

38      Kot pravilno trdi ACER, je njena pristojnost za odločanje ali sprejetje končne odločitve o dveh spremenjenih predlogih MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva v obravnavanem primeru temeljila na okoliščini iz člena 6(10) Uredbe 2019/942 in člena 9(12) Uredbe 2015/1222, da NRO RIZ Core niso dosegli sporazuma o navedenih predlogih v roku dveh mesecev, ki jim je bil za to določen.

39      Vendar, prvič, iz besedila člena 6 Uredbe 2019/942, prej člena 8 Uredbe št. 713/2009, in člena 9 Uredbe 2015/1222 ne izhaja, da bi bila za ACER v okviru izvajanja te pristojnosti in prek obveznosti, ki jo ima na podlagi člena 6(11) Uredbe 2019/943, da se posvetuje z zadevnimi NRO in OPO v fazi priprave svoje odločbe, zavezujoča stališča, ki so jih posredovali NRO. Natančneje, iz navedenih določb ne izhaja, da naj bi bila pristojnost ACER omejena le na vidike, o katerih NRO niso uspeli doseči dogovora. Nasprotno, člen 6(10) Uredbe 2019/942, prej člen 8(1) Uredbe št. 713/2009, in člen 9(12) Uredbe 2015/1222 se nanašata na „regulativna vprašanja“ ali „problem“, ki je prvotno v pristojnosti NRO, preden – če ti medsebojno ne dosežejo dogovora – preide v pristojnost ACER kot nedeljiva celota, ki je v pristojnosti NRO in potem ACER, ne da bi bila podana taka razlika. Člen 6 Uredbe 2019/942, ki je bil prej člen 8 Uredbe št. 713/2009, in člen 9 Uredbe 2015/1222, je treba torej glede na njuno besedilo razlagati tako, da če pristojni NRO ne dosežejo dogovora o vseh vidikih regulativnega problema, ki jim je predložen, v roku, ki jim je za to določen, je ACER pooblaščena, da sprejme odločitev ali sama odloči o tem problemu, ne da bi bila njena pristojnost omejena samo na specifična vprašanja ali samo vidike, glede katerih bi bilo nestrinjanje med navedenimi NRO jasno podano.

40      Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo tožeče stranke, da bi besedilo angleške različice člena 9(12) Uredbe 2015/1222, ki določa, da ACER lahko odloča o predlogih OPO „[w]here the competent regulatory authorities have not been able to reach an agreement“ (kadar pristojni regulativni organi niso mogli doseči dogovora), lahko verodostojno kazalo, da naj bi bila pristojnost ACER omejena le na vidike zadevnega regulativnega problema, glede katerih NRO niso uspeli doseči dogovora.

41      V zvezi s tem je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso besedilo določbe prava Unije, ki se uporablja v eni od jezikovnih različic določbe prava Unije, ne more uporabljati kot edina podlaga za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi jezikovnimi različicami. Določbe prava Unije je namreč treba razlagati in uporabljati enotno, ob upoštevanju različic v vseh jezikih Unije (glej sodbo z dne 6. junija 2018, Tarragó da Silveira, C‑250/17, EU:C:2018:398, točka 20 in navedena sodna praksa). V primeru razlik med različnimi jezikovnimi različicami je treba določbo prava Unije razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere element je (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2016, Ambisig, C‑46/15, EU:C:2016:530, točka 48 in navedena sodna praksa).

42      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da v besedilu angleške različice, navedenem v točki 40 zgoraj, ni določeno pravilo, ki bi bilo bistveno drugačno od tistega, ki izhaja iz drugih jezikovnih različic, kot so češka, nemška ali francoska različica, v katerih je navedeno, da je ACER pristojna za odločanje „[p]okud příslušné regulační orgány nedokážou […] dosáhnout dohody“, „[f]alls es den Regulierungsbehörden nicht gelingt, […] eine Einigung […] zu erzielen“ ali „[l]orsque les autorités de régulation compétentes ne sont pas parvenues à un accord“. Besedilo teh drugih jezikovnih različic pa potrjuje razlago te določbe v smislu, navedenem v točki 39 zgoraj.

43      Drugič, ta dobesedna razlaga člena 6(10) Uredbe 2019/942, ki je bil prej člen 8 Uredbe št. 713/2009, in člena 9(12) Uredbe 2015/1222 je podprta s kontekstom in cilji, ki jih uresničuje ureditev, katere del so te določbe, kakor so pojasnjeni v pripravljalnih delih za to uredbo.

44      V zvezi s tem je iz obrazložitvenega memoranduma predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev (COM/2007/0530 final), na podlagi katerega je bila sprejeta Uredba št. 713/2009, razvidno, da določbe te uredbe temeljijo zlasti na ugotovitvi, da „[č]eprav se je izkazalo, da se je notranji trg z energijo znatno razvil, so v ureditvi o čezmejnih vprašanjih še vedno vrzeli“, in da „praksa, ki je na splošno zahtevala soglasje 27 regulatorjev in več kot 30 operaterjev prenosnega omrežja za dosego dogovora, ni dala zadovoljivih rezultatov“ in „se ni izkazala kot primerna za sprejemanje dejanskih odločitev o težkih vprašanjih, odločitev, ki so postale nepogrešljive“. Iz teh razlogov je bilo odločeno, da se ustanovi „[a]gencija, ki bo na evropski ravni dopolnjevala regulativne naloge, ki jih na nacionalni ravni izvajajo regulativni organi“, zlasti zaradi dodelitve „pristojnosti za posamične odločitve“. Navedene pristojnosti bi morale biti dodeljene ACER „[z] namenom urejanja posebnih čezmejnih vprašanj“, med drugim „za odločanje o regulativnem sistemu, ki se uporablja za infrastrukturo na ozemlju več kot ene države članice“, kot je bilo nazadnje določeno v členu 8 Uredbe št. 713/2009.

45      Poleg tega je iz obrazložitvenega memoranduma predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Agencije Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (COM/2016/0863 final), ki je podlaga za Uredbo 2019/942, razvidno, da bi morale določbe, vsebovane v tem predlogu, med drugim omogočiti „prilagoditev regulativnega nadzora regionalnim trgom“. Zlasti se za novo stvarnost na teh trgih ni zdelo več primerno, da „vse glavne regulativne odločitve […] sprejmejo nacionalni regulativni organi, tudi kadar je potrebna skupna regionalna rešitev“, in da „je regulativni nadzor ostal razdrobljen, kar povzroča tveganje različnih odločitev in nepotrebne zamude“. Iz teh razlogov je bilo ugotovljeno, da bi „[o]krepitev pooblastil ACER za ta čezmejna vprašanja, ki zahtevajo usklajeno odločitev na regionalni ravni, prispevala k učinkovitejšemu in hitrejšemu sprejemanju odločitev o čezmejnih vprašanjih“ ob tem, da bi „nacionalni regulatorji, ki o teh vprašanjih v okviru ACER odločajo z večinskim glasovanjem, ostali polno vključeni v ta proces“. Dodelitev „dodatnih omejenih pristojnosti“ ACER je bila ocenjena kot skladna z načelom subsidiarnosti, ker je do nje prišlo „na področjih, na katerih bi razdrobitev nacionalnih odločitev v zvezi s čezmejnimi vprašanji povzročila težave ali nedoslednosti za notranji trg“. Poleg tega je bila ocenjena za skladno z načelom sorazmernosti, ker je „ACER treba zaupati dodatne naloge, zlasti pri regionalnem upravljanju energetskega omrežja, hkrati pa ohraniti osrednjo vlogo [NRO] na področju energetske regulacije“. V tem okviru so bile v predlogu uredbe „v poglavju [I] opredeljene nekatere nove naloge ACER […] v zvezi z nadzorom gospodarskih subjektov na trgu električne energije, ki so bili določeni in povezani z odobritvijo metod in predlogov v zvezi z ustreznostjo proizvodnje in pripravo na tveganja“. Te nove naloge ACER so bile med drugim formalizirane v členu 6(10) Uredbe 2019/942.

46      Iz obrazložitve teh predlogov uredbe je razvidna jasna volja zakonodajalca Unije, da odločitve o čezmejnih vprašanjih, ki so težavne, a nujne, postanejo učinkovitejše in hitrejše, in sicer z okrepitvijo pooblastil za posamične odločitve ACER, ki je združljiva z ohranitvijo osrednje vloge NRO na področju energetske regulacije.

47      To je tudi v skladu z nekaterimi cilji uredb št. 713/2009 in 2019/942. Kot je namreč navedeno v uvodni izjavi 10 Uredbe 2019/942, ki je bila prej uvodna izjava 5 Uredbe št. 713/2009, bi morale države članice za doseganje ciljev energetske politike Unije tesno sodelovati ter odpraviti ovire za čezmejne izmenjave električne energije in zemeljskega plina, osrednji in neodvisen organ – ACER – pa je bil ustanovljen, da se zapolni regulativna vrzel na ravni Unije in prispeva k učinkovitemu delovanju notranjih trgov električne energije in zemeljskega plina. Tako mora ACER, kot je navedeno v uvodni izjavi 11 Uredbe 2019/942, ki je bila prej uvodna izjava 6 Uredbe št. 713/2009, zagotoviti, da so regulativne funkcije NRO ustrezno koordinirane in po potrebi dopolnjene na ravni Unije. Tako ima, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 33 in 34 Uredbe 2019/942, ki sta bili prej uvodni izjavi 18 in 19 Uredbe št. 713/2009, lastna pooblastila za odločanje za učinkovito, pregledno, obrazloženo in predvsem neodvisno opravljanje regulativnih dejavnosti od proizvajalcev električne energije in zemeljskega plina ter OPO in potrošnikov. Ta pooblastila mora izvajati tako, da zagotavlja skladnost teh odločitev s pravom Unije o energiji pod nadzorom odbora za pritožbe, ki je del ACER, čeprav je v njenem okviru neodvisen, in Sodišča Evropske unije.

48      Iz tega sledi, da je ACER med drugim pridobila lastna regulativna pooblastila in pooblastila za odločanje, ki jih izvršuje ob polni neodvisnosti in na lastno odgovornost, zato da lahko NRO dopolni, kadar prostovoljno sodelovanje tem ne omogoča sprejetja posamičnih odločitev o specifičnih vprašanjih ali težavah, ki spadajo v njihovo regulativno pristojnost. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 11 in 45 Uredbe 2019/942, ki sta bili prej uvodni izjavi 6 in 29 Uredbe št. 713/2009, ACER tako postane pristojna, da ob polni neodvisnosti in v okviru lastne odgovornosti odloča o regulativnih vprašanjih ali problemih, ki so pomembni za učinkovito delovanje notranjih trgov z električno energijo in zemeljskim plinom, le in kolikor v skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 PEU ciljev Unije ni bilo mogoče zadostno doseči s sodelovanjem zadevnih držav članic, in sicer njihovi NRO niso dosegli splošnega dogovora glede regulativnih vprašanj ali problemov, ki so bili prvotno v njihovi pristojnosti.

49      Tako je logika sistema, na katerem temeljita člen 6 Uredbe št. 2019/942, ki je bil prej člen 8 Uredbe št. 713/2009, in člen 9 Uredbe 2015/1222, ta, da kadar NRO na ravni držav članic v za to določenem roku niso uspeli sprejeti posamične odločitve o regulativnih vprašanjih ali problemu, ki spada v njihovo pristojnost, ki so pomembni za učinkovito delovanje notranjega trga z električno energijo, kot je priprava regionalnih MIZ iz člena 9(1) in (7)(a) ter člena 20(2) Uredbe 2015/1222, pristojnost za sprejetje te odločitve preide na ACER, ne da bi bilo določeno, da bi NRO na nacionalni ravni lahko obdržali del te pristojnosti, na primer glede nekaterih regulativnih vprašanj ali glede nekaterih vidikov zadevnega problema, glede katerih so dosegli dogovor.

50      Poleg tega, ker ACER svojo pristojnost izvaja popolnoma neodvisno in v okviru lastne odgovornosti, je odbor za pritožbe v točki 157 svojega sklepa pravilno navedel, da ACER ne more biti vezana na stališče, ki so ga pristojni NRO sprejeli glede nekaterih regulativnih vprašanj ali nekaterih vidikov problemov, ki so jim bili predloženi in glede katerih so uspeli doseči dogovor, zlasti kadar ACER meni, da to stališče ni skladno z energetskim pravom Unije. Poleg tega tožeča stranka v okviru te tožbe tudi ne izpodbija te presoje odbora za pritožbe.

51      Poleg tega, ker so bila ACER podeljena lastna pooblastila za odločanje, da bi lahko učinkovito izpolnjevala regulativne funkcije, je treba člen 6 Uredbe 2019/942, prej člen 8 Uredbe št. 713/2009, in člen 9 Uredbe 2015/1222 razumeti tako, da ACER dovoljujeta, da spremeni predloge OPO, zato da pred njihovo odobritvijo zagotovi njihovo skladnost z energetskim pravom Unije. Ta pristojnost je nujno potrebna, da lahko ACER učinkovito izpolnjuje svoje regulativne funkcije, saj – kot je odbor za pritožbe pravilno poudaril v točki 150 izpodbijanega sklepa – nobena določba Uredbe 2019/942, prej Uredbe št. 713/2009, ali Uredbe 2015/1222 ne določa – kot člen 9(12), prvi in drugi stavek, Uredbe 2015/1222 glede NRO – da lahko ACER od OPO zahteva, naj spremenijo svoj predlog, preden ga potrdi. Te zadnjenavedene določbe se namreč uporabljajo le v okviru postopka usklajevanja in sodelovanja med različnimi NRO v smislu člena 9(10) Uredbe 2015/1222, da bi se olajšal dogovor med njimi, ne pa v imenu lastne pristojnosti odločanja, ki preide na ACER, če takega dogovora ni, na podlagi člena 9(12), tretji stavek, te uredbe.

52      Nazadnje, poudariti je treba, da so bila v Uredbi 2019/942, prej Uredbi št. 713/2009, lastna pooblastila za odločanje, ki so dodeljena ACER, usklajena z ohranitvijo osrednje vloge, ki je na področju energetske regulacije priznana NRO, saj v skladu s členom 24(2), prvi pododstavek, navedene uredbe, prej člen 17(3) Uredbe št. 713/2009, ACER po svojem direktorju izda ali sprejme svoje odločitve šele, ko prejme ali pridobi pozitivno mnenje sveta regulatorjev, v katerem so poleg Evropske komisije zastopani vsi NRO, pri čemer ima vsak član navedenega sveta en glas, ta svet pa odloča z dvotretjinsko večino, kot je določeno v členu 21 in členu 22(1) iste uredbe, prej člen 14 Uredbe št. 713/2009.

53      Tako cilj člena 6 Uredbe 2019/942, prej člen 8 Uredbe št. 713/2009, in člena 9 Uredbe 2015/1222 ter kontekst, v katerega se umeščata ti določbi, potrjujeta, da je ACER, kadar pristojni NRO v za to določenem roku ne dosežejo dogovora glede vseh vidikov regulativnega problema, ki jim je predložen, pooblaščena za to, da sama odloči o tem problemu, brez poseganja v ohranitev osrednje vloge, priznane NRO s pozitivnim mnenjem sveta regulatorjev, in ne da bi bila pristojnost ACER omejena le na specifične vidike, glede katerih je jasno podano nestrinjanje med navedenimi NRO.

54      Tretjič, ta razlaga člena 6 Uredbe 2019/942, prej člen 8 Uredbe št. 713/2009, in člena 9 Uredbe 2015/1222 ni vprašljiva glede na okoliščine obravnavanega primera.

55      Na prvem mestu, iz člena 9(1) in (7)(a) ter člena 20(2) Uredbe 2015/1222 je razvidno, da je vsaka od regionalnih MIZ zasnovana kot neločljiva regulativna celota, ki jo morajo pristojni regulativni organi enotno odobriti. Odbor za pritožbe je torej v točki 156 svojega sklepa pravilno poudaril, da „ni mogoče odločiti o danem vidiku navedenih MIZ (predmet nesoglasja [med NRO]), ne da bi se spremenil drug vidik [teh istih MIZ] (ki so predmet dogovora [med navedenimi NRO]) glede na potencialne interakcije in navzkrižne učinke, [ki obstajajo] med različnimi [zadevnimi] vidiki“. Poleg tega tožeča stranka v okviru te tožbe ni niti izpodbijala te presoje odbora za pritožbe niti, a fortiori, dokazala, da naj bi bila v obravnavanem primeru regulativna vprašanja ali vidiki MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, glede katerih NRO navedene RIZ niso dosegli dogovora, kot potrjuje dokument z dne 18. septembra 2018, ločljivi od drugih vprašanj ali drugih vidikov, obravnavanih v teh MIZ.

56      Na drugem mestu, v delu, v katerem se tožeča stranka v zvezi s tem sklicuje na vsebino dokumenta z dne 18. septembra 2018, je treba ugotoviti, da je ta dokument dokument, ki so ga izdali NRO in ki za ACER ni pravno zavezujoč ter ki ne more vplivati na določitev obsega člena 6 Uredbe 2019/942, prej člen 8 Uredbe št. 713/2009, ali člena 9 Uredbe 2015/1222, niti na obseg pristojnosti ali obveznosti ACER, ki iz njih izhajajo. V vsakem primeru trditev tožeče stranke, da naj bi se v dokumentu z dne 18. septembra 2018 konkretno razlikovalo med regulativnimi vprašanji ali vidiki MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, glede katerih so NRO navedene RIZ dosegli dogovor, in tistimi, glede katerih ti NRO v predpisanem roku niso dosegli takega dogovora in ki naj bi kot taki spadali v pristojnost ACER, ni potrjena z vsebino tega dokumenta.

57      NRO RIZ Core so namreč v dokumentu z dne 18. septembra 2018 povsem neformalno ugotovili, da predloga OPO glede MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva te iste RIZ nista spoštovala vseh zahtev iz Uredbe 2015/1222, da sta bila „daleč od izvršljivih“ in da ju zato kot takih ni bilo mogoče odobriti. Poleg tega so NRO navedli, da navedena predloga ne temeljita na jasnih, preglednih in natančnih opredelitvah ter na natančno opredeljenih in utemeljenih pragovih in vrednostih. Ta stališča potrjujejo, da je to, da pristojni NRO niso odobrili predlogov OPO glede MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, v obravnavanem primeru manj posledica nesoglasij med njimi glede nekaterih vprašanj ali določenih natančnih in konkretnih vidikov navedenih MIZ, kot pa opredelitve resne splošne težave skladnosti predlogov, ki so jim jih predložili OPO, z Uredbo 2015/1222.

58      Poleg tega in vsekakor je iz dokumenta z dne 18. septembra 2018 razvidno, da so NRO RIZ Core v manjši meri ugotovili obstoj medsebojnega nesoglasja o nekaterih regulativnih vprašanjih ali nekaterih točno določenih in konkretnih vidikih MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva navedene RIZ kot obstoj nezmožnosti doseči celovit dogovor o takih vprašanjih ali takih vidikih. Nekatera vprašanja so bila namreč v navedenem dokumentu navedena tako med točkami dogovora kot točkami nestrinjanja. Tako je bilo zlasti v primeru metodologije za izbiro kritičnih elementov omrežja in dogodkov, uporabljenih v izračunu zmogljivosti, integracijo dolgoročno dodeljenih zmogljivosti ali metodologije za potrditev zmogljivosti. Tako tudi ob predpostavki, da bi bilo mogoče nekatera natančno določena in konkretna regulativna vprašanja ali vidike MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva navedene RIZ ločiti od drugih, ostaja dejstvo, da se točke soglasja ali nesoglasja med NRO regije Core glede MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva navedene RIZ v tem primeru niso prekrivale z regulativnimi vprašanji ali vidiki navedenih MIZ, ki bi bila jasno razmejena.

59      Nazadnje, iz vsebine dokumenta z dne 18. septembra 2018 je razvidno, da so NRO RIZ Core od ACER pričakovali, da bo pri izvajanju svojih pristojnosti preverila in zagotovila, da MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core vsebujejo potrebna pravila za preprečitev vsakršne neupravičene diskriminacije med notranjimi izmenjavami in izmenjavami med trgovalnimi območji, kot to zahteva člen 21(1)(b)(ii) Uredbe 2015/1222, kar je regulativno vprašanje, glede katerega niso mogli doseči celovitega dogovora. Sledenje takemu cilju pa je lahko vključevalo ponovno preučitev in po potrebi spremembo pravil o izračunu zmogljivosti, da bi se zagotovila njihova skladnost s pravili, katerih namen je prav preprečiti vsakršno diskriminacijo med notranjimi izmenjavami in izmenjavami med trgovalnimi območji. Poleg tega je iz elementov spisa razvidno, da je bilo tako v obravnavanem primeru, saj so bile določbe prilog I in II k prvotnemu sklepu, ki ju tožeča stranka izpodbija, sprejete za zagotovitev spoštovanja načela prepovedi diskriminacije pri notranjih izmenjavah in izmenjavah med trgovalnimi območji. To znova dokazuje, da se točke soglasja ali nesoglasja med NRO regije Core glede MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva navedene RIZ niso nujno prekrivale z regulativnimi vprašanji ali vidiki navedenih MIZ, ki bi bila jasno razmejena.

60      Na tretjem in zadnjem mestu, glede očitka tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev načela subsidiarnosti, je treba poudariti, da ta v njegovo utemeljitev ni podala nobene podrobne trditve, ki bi lahko izkazala tako kršitev. V obravnavanem primeru sta bila prvotni sklep in sklep odbora za pritožbe sprejeta po postopkih, določenih z Uredbo št. 713/2009 in Uredbo 2015/1222, ki sta v skladu z načeli dodelitve, subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 PDEU, in kot je zdaj opozorjeno v uvodni izjavi 29 Uredbe 2019/942, določali, da ACER postane pristojna za sprejemanje posamičnih odločitev o regulativnih vprašanjih ali problemih, ki so prvotno v pristojnosti NRO, le v jasno opredeljenih okoliščinah in o vprašanjih, povezanih z predmetom, v zvezi s katerim je bila ustanovljena (glej točki 37 in 48 zgoraj). Natančneje, ti postopki zagotavljajo, da ACER posreduje le subsidiarno glede na NRO, kadar ti ne dosežejo dogovora o regulativnih vprašanjih ali problemih, ki so pomembni za učinkovito delovanje notranjih trgov z električno energijo (glej točko 48 zgoraj). Vsekakor je treba poudariti, kot je bilo že pojasnjeno v točkah 52 in 53 zgoraj, da so bila v Uredbi 2019/942, prej Uredba št. 713/2009, lastna pooblastila za odločanje, ki so dodeljena ACER, usklajena z ohranitvijo osrednje vloge, ki je NRO priznana s pozitivnim mnenjem sveta regulatorjev. Zato je treba očitek tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev načela subsidiarnosti, zavrniti.

61      Glede na vse zgornje preudarke je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe ni napačno uporabil prava s tem, da v sklepu ni ugotovil, da je ACER s sprejetjem prvotnega sklepa prekoračila meje svoje pristojnosti s tem, da je odločala o točkah MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, ki naj bi bile omenjene v dokumentu z dne 18. septembra 2018, kot da so predmet dogovora med NRO navedene RIZ.

62      Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi tožbeni razlog: odbor za pritožbe naj bi napačno uporabil pravo pri določitvi prava, ki se uporabi, ker bi moral sprejeti to, da opravi nadzor nad zakonitostjo prvotnega sklepa glede na člene od 14 do 16 Uredbe 2019/943

63      Drugi tožbeni razlog se nanaša na to, da je odbor za pritožbe napačno uporabil pravo v svojem sklepu, ker naj v bistvu ne bi opravil nadzora nad zakonitostjo prvotnega sklepa glede na člene od 14 do 16 Uredbe 2019/943, ki bi jih morala sama ACER upoštevati v tem zadnjenavedenem sklepu.

64      Na prvem mestu, tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da v bistvu ni uporabil členov od 14 do 16 Uredbe 2019/943, čeprav so ti ob sprejetju njegovega sklepa veljali. Opozarja, da se nadzor nad zakonitostjo akta Unije izvaja na podlagi dejanskega in pravnega položaja, ki je obstajal ob sprejetju navedenega akta. Po eni strani pa trdi, da je Uredba 2019/943 začela veljati 4. julija 2019, to je po sprejetju prvotnega sklepa, vendar pred sprejetjem sklepa odbora za pritožbe. Po drugi strani naj bi bila ta tožba vložena zoper prvotni sklep, kot je bil potrjen s sklepom odbora za pritožbe, in sicer v bistvu zoper dva sklepa, ki naj bi tvorila eno pravno celoto. Zato bi moral odbor za pritožbe uporabiti Uredbo 2019/943, a fortiori ker naj bi v svojem sklepu ponovno neodvisno in celovito preučil zadevo, zaradi česar naj bi lahko upošteval nov pravni razvoj, do katerega naj bi prišlo v vmesnem času, kot je začetek veljavnosti členov od 14 do 16 Uredbe 2019/943.

65      Na drugem mestu, tožeča stranka, prvič, ACER očita, da je v prvotnem sklepu kršila načelo lojalnega sodelovanja med institucijami Unije. V zvezi s tem trdi, da je ob sprejetju prvotnega sklepa ACER že natančno poznala odločilne zahteve, ki naj bi bile vsebovane v členih od 14 do 16 Uredbe 2019/943. Najprej, ta sklep naj bi bil namreč sprejet v poznejši fazi zakonodajnega postopka, v kateri so bili zgoraj navedeni členi navedene uredbe opredeljeni in sprejeti s strani vseh pristojnih odborov Sveta Evropske unije in Evropskega parlamenta. Dalje, tisk je že objavil podrobna poročila o novi Uredbi 2019/943. Poleg tega tožeča stranka navaja, da je z elektronskim dopisom z dne 4. februarja 2019 ACER opozorila na zahteve, določene v členih od 14 do 16 Uredbe 2019/943, in na svoje dvome o skladnosti MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, ki jih je ACER nameravala upoštevati z navedenimi zahtevami. Nazadnje, tožeča stranka navaja, da čeprav je bilo v prvotnem sklepu navedenih več sklicevanj na določbe nove uredbe 2019/943, so se ta sklicevanja nanašala na vidike, s katerimi je bilo podprto stališče ACER, kar pomeni samovoljno in selektivno upoštevanje prihodnjega prava Unije in s tem kršitev načela lojalnega sodelovanja.

66      Drugič, tožeča stranka ACER očita, da je v prvotnem sklepu kršila načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj. Trdi, da lahko v skladu s sodno prakso (sodba z dne 22. januarja 1997, Opel Austria/Svet, T‑115/94, EU:T:1997:3) načelo pravne varnosti v določenih mejah nalaga upoštevanje tudi prihodnjih pravnih aktov, zlasti kadar je tak akt predvidljiv, dovolj določen in nezdružljiv z ureditvijo, ki jo je treba sprejeti.

67      Tretjič, tožeča stranka trditve ACER, ki temeljijo na morebitni kršitvi načela prepovedi retroaktivnosti, zavrača kot brezpredmetne. Po njenem mnenju je treba po eni strani razlikovati med izvajanjem bodočega prava Unije in obveznostjo institucij Unije, da v svoje odločitve vključijo prihodnji razvoj prava, ki je že predvidljiv, po drugi strani pa se je treba vzdržati sprejetja ukrepov, ki so v nasprotju s prihodnjimi hierarhično višjimi pravnimi akti.

68      ACER izpodbija trditve tožeče stranke in predlaga zavrnitev drugega tožbenega razloga. Na prvem mestu, trdi, da bi moral odbor za pritožbe pri preučitvi prvotnega sklepa preveriti, ali je v tem sklepu ACER storila napako pri določitvi prava, ki se uporabi. V zvezi s tem ACER trdi, da je morala svoje sklepe sprejeti na podlagi dejanskega položaja in pravnih določb, ki so obstajale ob njihovem sprejetju. Na dan sprejetja prvotnega sklepa pa Uredba 2019/943 in zlasti njeni členi od 14 do 16 še niso veljali in jih zakonodajalec Unije niti ni dokončno potrdil. Zato naj bi bilo pravilno, da prvotnega sklepa ni oprla na Uredbo 2019/943, zlasti na člene od 14 do 16 navedene uredbe, in da naj zato odbor za pritožbe ne bi preizkusil navedenega sklepa glede na te člene, na katere se je sklicevala tožeča stranka v okviru pritožbe, ki jo je vložila pri njem. ACER izpodbija tudi trditve tožeče stranke glede samostojnosti nadzora, ki ga je odbor za pritožbe izvajal nad prvotnim sklepom. V skladu z določbami člena 28(5) Uredbe 2019/942 naj namreč ta ne bi bil pristojen, da prvotni sklep nadomesti s svojim ali da sam odloči o zadevi. Kar zadeva trditev tožeče stranke, ki temelji na tem, da je odbor za pritožbe v svojem sklepu upošteval nov pravni razvoj, do katerega je prišlo po sprejetju prvotnega sklepa, naj to ne bi pomenilo, da bi moral navedeni odbor preveriti združljivost prvotnega sklepa z nekaterimi določbami Uredbe 2019/943, ki so začele veljati po sprejetju tega sklepa.

69      Na drugem mestu, ACER trdi, prvič, da je ob sprejetju prvotnega sklepa zakonodajni postopek v zvezi z Uredbo 2019/943 še vedno potekal in da ta uredba ni bila del veljavnega pravnega reda, tako da ni mogla vedeti, ali bo ta uredba konkretno sprejeta ter, a fortiori, kakšna bo njena vsebina in natančen datum njenega sprejetja. Po mnenju ACER ni bilo niti očitno niti predvidljivo, da bi bil lahko prvotni sklep nezdružljiv z nekaterimi pozneje sprejetimi določbami Uredbe 2019/943. Zato ACER prvotnega sklepa ni mogla opreti na navedene določbe. Poleg tega ACER meni, da nista upoštevna vprašanje, ali so ji bili zakonodajni predlogi ob sprejetju prvotnega sklepa znani ali ne, in dejstvo, da se je v tem zadnjenavedenem sklepu sklicevala na predlog nove uredbe.

70      Drugič, ACER trdi, da v obravnavani zadevi – drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 22. januarja 1997, Opel Austria/Svet (T‑115/94, EU:T:1997:3) – Uredba 2019/943 ob sprejetju prvotnega sklepa ni bila sprejeta, tako da ACER ni bila nikakor gotova niti glede njene točne vsebine niti glede datuma, ko naj bi začela veljati. Zato naj bi odbor za pritožbe v svojem sklepu upravičeno menil, da rešitve, uporabljene v sodbi z dne 22. januarja 1997, Opel Austria/Svet (T‑115/94, EU:T:1997:3), ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo.

71      Tretjič, načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj naj v obravnavanem primeru ne bi bili kršeni, ker naj bi prvotni sklep ob njegovem sprejetju vseboval jasne določbe, katerih uporaba naj bi bila za zadevne osebe predvidljiva.

72      Četrtič, ACER poudarja, da ji načela lojalnega sodelovanja, institucionalnega ravnovesja, varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti ne omogočajo, da bi kršila veljavno pravo in sprejela sklep zgolj na podlagi zakonodajnih predlogov.

73      V obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožeča stranka v okviru notranje pritožbe, ki jo je vložila pri odboru za pritožbe, sklicevala na obstoj razlik ali neskladnosti med MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, ki jih je ACER odobrila v prvotnem sklepu, in zahtevami, ki na podlagi členov od 14 do 16 Uredbe 2019/943 urejajo sprejetje takih MIZ.

74      Odbor za pritožbe je v svojem sklepu zavrnil očitke, ki jih je tožeča stranka tako navedla pred njim, ker členi od 14 do 16 Uredbe 2019/943 niso bili upoštevni za nadzor zakonitosti prvotnega sklepa, ki ga je sprejela ACER, saj se ta uredba ob sprejetju navedenega sklepa še ni uporabljala.

75      Ker se je tožeča stranka v utemeljitev drugega tožbenega razloga posebej sklicevala na kršitev upoštevnih določb Uredbe 2019/943, je treba v okviru preučitve navedenega tožbenega razloga preveriti, ali je odbor za pritožbe napačno uporabil pravo, ker v svojem sklepu ni preveril zakonitosti MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, ki jih je ACER odobrila v prvotnem sklepu, glede na zahteve, ki v skladu s členi od 14 do 16 Uredbe 2019/943 urejajo sprejetje takih MIZ.

76      V zvezi s tem je treba opozoriti, da se po eni strani z Uredbo 2019/943 v skladu z njeno uvodno izjavo 1 izvaja prenovitev Uredbe (ES) št. 714/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o pogojih za dostop do omrežja za čezmejne izmenjave električne energije in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1228/2003 (UL 2009, L 211, str. 15) v skladu z njenim členom 70. Po drugi strani je v skladu z njeno uvodno izjavo 4 cilj Uredbe 2019/943 zagotoviti dobro delovanje notranjega trga z električno energijo.

77      Natančneje, členi od 14 do 16 Uredbe 2019/943 spadajo v oddelek 1, naslovljen „Dodeljevanje zmogljivosti“, poglavja III, naslovljenega „Dostop do omrežja in upravljanje prezasedenosti“, navedene uredbe. Nanašajo se na „[p]regled trgovalnega območja“ (člen 14), „[a]kcijske načrte“ (člen 15) in „[s]plošna načela dodeljevanja zmogljivosti in upravljanja prezasedenosti“ (člen 16). Navedeni členi torej urejajo dodeljevanje zmogljivosti na čezmejnih menjalnih trgih električne energije za dan vnaprej in znotraj dneva ter tako določajo zahteve, ki jih je treba upoštevati za sprejetje MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva. Zato ti členi načeloma vsebujejo materialnopravna pravila, ki urejajo sprejetje teh MIZ.

78      Poleg tega je treba opozoriti, da se novo pravno pravilo uporablja od začetka veljavnosti akta, v katerem je vsebovano, in da se sicer ne uporablja za pravne položaje, ki so nastali in se v celoti končali med veljavnostjo starega zakona, vendar se uporablja za njihove prihodnje učinke in nove pravne položaje. Drugače pa je – s pridržkom načela prepovedi retroaktivnosti pravnih aktov – če so novemu pravilu dodane posebne določbe, ki specialno določajo pogoje za njegovo časovno uporabo (glej sodbi z dne 14. maja 2020, Azienda Municipale Ambiente, C‑15/19, EU:C:2020:371, točka 57 in navedena sodna praksa, in z dne 15. junija 2021, Facebook Ireland in drugi, C‑645/19, EU:C:2021:483, točka 100 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 3. septembra 2015, A2A, C‑89/14, EU:C:2015:537, točka 37 in navedena sodna praksa).

79      Uredba 2019/943 pa je bila sprejeta 5. junija 2019 in je, ker je bila objavljena 14. junija 2019, v skladu s svojim členom 71(1) začela veljati 4. julija 2019, to je po sprejetju prvotnega sklepa 21. februarja 2019 in pred sprejetjem sklepa odbora za pritožbe 11. julija 2019. Dodati je treba, da se na podlagi člena 71(2), drugi pododstavek, Uredbe 2019/943 kot izjema od splošnega načela njene uporabe od 1. januarja 2020, ki izhaja iz člena 71(2), prvi pododstavek, navedene uredbe, njena člena 14 in 15 uporabljata od datuma začetka veljavnosti te uredbe, in sicer od 4. julija 2019. Enako velja za člen 16 Uredbe 2019/943 za specifično uporabo člena 14(7) in člena 15(2) te uredbe. Iz navedenega izhaja, da ob sprejetju prvotnega sklepa členi od 14 do 16 Uredbe 2019/943 še niso začeli veljati niti se niso uporabljali, medtem ko so – z določenimi omejitvami glede člena 16 – veljali in se uporabljali ob sprejetju sklepa odbora za pritožbe.

80      V obravnavanem primeru zadevni pravni položaj ustreza dokončnemu sprejetju MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva s strani ACER, katerih zakonitost se izpodbija v okviru tega spora.

81      V zvezi s tem je treba poudariti, da so postopkovne določbe člena 28(5) Uredbe 2019/942, ki so se v obravnavanem primeru uporabljale v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 21 zgoraj, odboru za pritožbe dajale pristojnost, da potrdi prvotni sklep ali ga v primeru nestrinjanja vrne ACER. S temi določbami je bila uvedena sprememba glede na prej veljavne določbe člena 19(5) Uredbe št. 713/2009, ki so odbor za pritožbe pooblaščale, da bodisi izvršuje katero koli pooblastilo, ki spada v pristojnost ACER, bodisi da zadevo vrne pristojnemu organu ACER. V skladu s postopkovno ureditvijo, ki izhaja iz Uredbe 2019/942, odbor za pritožbe ne more več, tako kot prej, sam spremeniti prvotne odločbe, o kateri odloča. Vendar to v ničemer ne spremeni obsega nadzora, ki ga izvaja nad navedeno odločbo.

82      Šteti je namreč treba, da odločitve, ki jih sprejme odbor za pritožbe po postopkih iz Uredbe 2019/942, nadomestijo odločitve, ki jih je prvotno sprejela ACER, tako kot v skladu s prej veljavno postopkovno ureditvijo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 28. januarja 2016, Heli-Flight/EASA, C‑61/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:59, točka 84). Če je, kot v obravnavani zadevi, pritožba pri odboru za pritožbe vložena zoper sklep ACER, ki se nanaša na MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva, stališče ACER o tej metodologiji dokončno določa odločitev odbora za pritožbe, ki potrjuje ta sklep, potem ko je navedeni odbor v celoti preučil zadevni dejanski in pravni položaj glede na pravo, ki se je uporabljalo v času njegovega odločanja.

83      Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je MIZ, katerih zakonitost se izpodbija v okviru tega spora, ACER dokončno sprejela na datum, ko je odbor za pritožbe sprejel sklep, s katerim je bila potrjena zakonitost MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, ki jih je ACER odobril v prvotnem sklepu, in sicer 11. julija 2019.

84      Iz tega sledi, da na datum začetka veljavnosti in uporabe členov od 14 do 16 Uredbe 2019/943, to je 4. julija 2019, ACER še ni dokončno sprejela MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core. Zato je bilo treba na ta datum položaj iz obravnavane zadeve, kot je opredeljen v točki 80 zgoraj, analizirati kot prihodnji pravni položaj in torej nov ali vsaj položaj, ki je nastal, vendar ni bil dokončno dokončan na podlagi prejšnjih pravil v smislu sodne prakse, navedene v točki 78 zgoraj, nova pravila materialnega prava, določena v teh členih, pa so se morala zanj uporabljati takoj.

85      Zato bi moral odbor za pritožbe, ko je sprejel sklep, preveriti, ali je bilo mogoče MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, ki jih je ACER odobrila v prvotnem sklepu, zakonito potrditi glede na nova pravila, ki urejajo sprejetje takih MIZ in ki izhajajo iz členov od 14 do 16 Uredbe 2019/943, ker so se ta že uporabljala (glej točko 79 zgoraj).

86      Vsaka druga rešitev bi lahko pripeljala do paradoksalnega položaja, v katerem bi ACER po potrebi prek odbora za pritožbe lahko v pravni red uvedla metodologije, ki ob svojem končnem sprejetju, prvič, temeljijo na ureditvi, ki se ne uporablja več, in drugič, ne bi bile v skladu z novo ureditvijo, ki se je medtem začela uporabljati.

87      Glede na vse zgornje preudarke je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe v svojem sklepu napačno uporabil pravo s tem, da ni preveril, ali so MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core, ki jih je ACER odobrila v prvotnem sklepu, v skladu z zahtevami iz členov od 14 do 16 Uredbe 2019/943, ki jih je tožeča stranka posebej navedla v notranji pritožbi pred navedenim odborom, ker so se ti uporabljali. Samo odgovor na to vprašanje bi lahko odboru za pritožbe omogočil, da se ob upoštevanju novih pravil materialnega prava, ki se uporabljajo in ki izhajajo iz členov od 14 do 16 Uredbe 2019/943, odloči, da sprejetje MIZ za dan vnaprej in znotraj dneva RIZ Core vrne ACER, da jih ta uskladi z navedenimi pravili ali da potrdi zakonitost MIZ, ki jih je odobrila ACER, s sklepom, ki bi torej nadomestil prvotni sklep.

88      Zato je treba sprejeti drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je odbor za pritožbe v svojem sklepu napačno uporabil pravo pri določitvi prava, ki se uporablja za zadevni položaj, kar je lahko vplivalo na utemeljenost tega sklepa.

89      Zato in ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge in očitke, ki jih je navedla tožeča stranka, je treba sklep odbora za pritožbe razglasiti za ničen.

 Stroški

90      V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

91      Ker ACER s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Sklep A-003-2019 odbora za pritožbe pri Agenciji Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) z dne 11. julija 2019 se razglasi za ničen.

2.      V preostalem se tožba zavrže kot nedopustna.

3.      ACER se naloži plačilo stroškov

Tomljenović

Kreuschitz

Schalin

Škvařilová-Pelzl

 

      Nõmm

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. septembra 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: nemščina.