SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 24. oktobra 2018(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Evropske unije 42 BELOW – Prejšnja neregistrirana nacionalna figurativna znamka VODKA 42 – Relativni razlog za zavrnitev – Člen 8(4) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 8(4) Uredbe (EU) 2017/1001) – Uporaba v gospodarskem prometu – Uporaba nacionalnega prava s strani EUIPO“
V zadevi T‑435/12,
Bacardi Co. Ltd, s sedežem v Vaduzu (Lihtenštajn), ki jo je sprva zastopala M. Reinisch, nato A. Parassina, L. Rigas in L. Lorenc, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga je sprva zastopal P. Geroulakos, nato D. Gája in D. Walicka, agenta,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Palírna U zeleného stromu a. s., prej Granette & Starorežná Distilleries a.s., s sedežem v Ústíju nad Labem (Češka republika), ki jo zastopa T. Chleboun, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 9. julija 2012 (zadeva R 2100/2011‑2), v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Granette & Starorežná Distilleries in Bacardi,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi H. Kanninen (poročevalec), predsednik, I. Pelikánová, sodnica, in E. Buttigieg, sodnik,
sodna tajnica: X. Lopez Bancalari, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 24. septembra 2012,
na podlagi odgovora EUIPO na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. februarja 2013,
na podlagi odgovora intervenientke na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 30. januarja 2013,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. marca 2013,
na podlagi duplike EUIPO, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 2. avgusta 2013,
na podlagi duplike intervenientke, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. avgusta 2013,
na podlagi pisnih vprašanj, ki jih je Splošno sodišče naslovilo na stranke, in odgovorov tožeče stranke in EUIPO na ta vprašanja, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. oziroma 20. maja 2015,
na podlagi predloga za prekinitev postopka, ki ga je tožeča stranka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 29. aprila 2015, in stališč, ki sta ju glede tega predloga vložila EUIPO in intervenientka 6. oziroma 13. maja 2015,
na podlagi sklepa predsednika prvega senata (nekdanja sestava) z dne 10. junija 2015, da se postopek prekine,
na podlagi nadaljevanja postopka 10. novembra 2015,
na podlagi predloga za prekinitev postopka, ki ga je tožeča stranka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. decembra 2015, in stališča, ki ga je glede tega EUIPO vložil 7. januarja 2016,
na podlagi sklepa predsednika prvega senata (nekdanja sestava) z dne 20. januarja 2016 o prekinitvi postopka,
na podlagi nadaljevanja postopka 20. junija 2016,
na podlagi predloga za prekinitev postopka, ki ga je tožeča stranka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 22. avgusta 2016, in stališč, ki sta ju glede tega predloga vložila EUIPO in intervenientka 26. avgusta oziroma 8. septembra 2016,
na podlagi sklepa predsednika prvega senata (nekdanja sestava) z dne 12. septembra 2016 o prekinitvi postopka,
na podlagi nadaljevanja postopka 13. marca 2017,
na podlagi odgovorov strank, vloženih 16. in 17. maja 2017, na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva,
na podlagi obravnave z dne 7. novembra 2017
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Bacardi Co. Ltd, je 26. junija 2009 vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija znamke, spadajo v razred 33 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo naslednjemu opisu: „alkoholne pijače (razen piva), vključno z vodko, pijače na osnovi vodke in aromatizirane z vodko“.
4 Prijava znamke Evropske unije je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 59/2009 z dne 14. decembra 2009.
5 Intervenientka, družba Granette & Starorežná Distilleries a.s., zdaj Palírna U zeleného stromu a.s., je 11. marca 2010 vložila ugovor na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 46 Uredbe št. 2017/1001) zoper registracijo prijavljene znamke za proizvode, navedene v točki 3 zgoraj.
6 Ugovor je zlasti temeljil na neregistrirani znamki, ki se uporablja na Češkem in na Slovaškem, za „alkoholne pijače, in sicer vodko“ (v nadaljevanju: neregistrirana znamka), ki je prikazana spodaj:
7 V utemeljitev ugovora so bili navedeni razlogi iz člena 8(1)(b) in (4) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 8(1)(b) in (4) Uredbe št. 2017/1001).
8 Oddelek za ugovore je 12. avgusta 2011 ugovor v celoti zavrnil na podlagi člena 8(1)(b) in (4) Uredbe št. 207/2009 in intervenientki naložil plačilo stroškov v zvezi s postopkom z ugovorom.
9 Intervenientka je 10. oktobra 2011 pri EUIPO na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe št. 2017/1001) vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
10 Drugi odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 9. julija 2012 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugodil pritožbi intervenientke.
11 Prvič, odbor za pritožbe je opozoril na kumulativne pogoje iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009.
12 Drugič, odbor za pritožbe je ugotovil, da imajo v Češki republiki na podlagi člena 7(1)(g) zakona št. 441/2003 Sb. z dne 3. decembra 2003 (v nadaljevanju: češki zakon o znamkah) imetniki neregistriranih znamk, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu, pred predložitvijo zahteve za registracijo, katere obseg ni zgolj lokalen, pravico do prepovedi poznejših znamk, če so zadevni znaki enaki ali si podobni in označujejo podobno blago ali storitve.
13 Tretjič, odbor za pritožbe je menil, da je v obravnavanem primeru intervenientka v zadostni meri dokazala, po eni strani, da so se proizvodi, ki jih označuje neregistrirana znamka, prodajali v različnih krajih, vsaj na češkem ozemlju, in, po drugi strani, da je ta prodaja potekala pred datumom vložitve zahteve za registracijo prijavljene znamke in v okviru poslovne dejavnosti za pridobivanje gospodarske koristi.
14 Odbor za pritožbe je ugotovil, da so bile pravice do neregistrirane znamke pridobljene s tem, da jo je intervenientka uporabljala za „alkoholne pijače, in sicer vodke“ pred datumom vložitve zahteve za registracijo prijavljene znamke.
15 Četrtič, odbor za pritožbe je preučil, ali neregistrirana znamka svojemu imetniku daje pravico do prepovedi uporabe prijavljene znamke, in je v tem okviru preveril, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 7(1)(g) češkega zakona o znamkah.
16 V zvezi s tem je odbor za pritožbe najprej poudaril, da so zadevni proizvodi namenjeni širši javnosti, ki prebiva na češkem ozemlju.
17 Nato je odbor za pritožbe ocenil, prvič, da so zadevni proizvodi enaki ali si zelo podobni, in drugič, da sta si nasprotujoča si znaka na splošno podobna na vizualni, fonetični in pomenski ravni.
18 Poleg tega je odbor za pritožbe menil, da ima neregistrirana znamka svojstveni razlikovalni učinek.
19 Glede na zgoraj navedeno je odbor za pritožbe ugotovil, da v obravnavanem primeru obstaja verjetnost zmede pri upoštevni javnosti.
20 Nazadnje je odbor za pritožbe v bistvu menil, da EUIPO ni pristojen za odločanje o trditvi tožeče stranke, po kateri uporaba neregistrirane znamke pomeni dejanje nelojalne konkurence in kršitev njenih avtorskih pravic, saj ta trditev kot taka ne more izpodbiti obstoja in veljavnosti te znamke.
21 Na koncu je odbor za pritožbe po eni strani ugodil pritožbi in posledično ugodil ugovoru na podlagi neregistrirane znamke in po drugi strani tožeči stranki naložil plačilo stroškov, ki so nastali v postopkih z ugovorom in s pritožbo na podlagi člena 85(1) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 109(1) Uredbe št. 2017/1001).
Predlogi strank
22 Tožeča stranka je Splošnemu sodišču v tožbi predlagala, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– zavrne ugovor zoper registracijo prijavljene znamke;
– EUIPO posreduje sodbo, ki jo bo izdalo;
– EUIPO in intervenientki naloži plačilo stroškov.
23 Tožeča stranka, potem ko je v repliki umaknila drugi in tretji tožbeni predlog, Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO in intervenientki naloži plačilo stroškov.
24 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
25 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Dopustnost
26 EUIPO v bistvu trdi, da predlog tožeče stranke za razveljavitev izpodbijane odločbe ni dopusten, ker naj tožba razen trditve, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je presodil, da dokazi o uporabi neregistrirane znamke zadostujejo za ugoditev ugovoru, ne bi vsebovala dovolj jasnih trditev ali pojasnil razlogov, zaradi katerih naj bi bila presoja navedenega odbora napačna.
27 Tožeča stranka trdi, da je v zvezi s tem zagotovila zadostna pojasnila v tožbi in dokazala, da bi moral odbor za pritožbe na podlagi češkega prava zahtevati, da intervenientka predloži dodatne dokaze o stalni uporabi neregistrirane znamke.
28 Uvodoma je treba ugotoviti, da EUIPO z ugovorom nedopustnosti graja nejasnost in splošnost trditve in odsotnost drugih trditev v podporo očitku, po katerem v bistvu pogoj uporabe v gospodarskem prometu iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 v tem primeru ni bil izpolnjen.
29 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba na podlagi člena 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča v vsaki tožbi navesti predmet spora, navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi glede na okoliščine primera brez dodatnih informacij. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti morajo biti, da bi bila trditev dopustna, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, razvidni vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo, iz besedila tožbe same (glej v tem smislu sklep z dne 25. julija 2000, RJB Mining/Komisija, T‑110/98, EU:T:2000:199, točka 23 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 10. aprila 2003, Travelex Global and Financial Services in Interpayment Services/Komisija, T‑195/00, EU:T:2003:111, točka 26).
30 V obravnavani zadevi pa so pravni in dejanski elementi, na katerih temelji trditev tožeče stranke, da je odbor za pritožbe napačno menil, da dokazi o uporabi neregistrirane znamke zadostujejo za ugoditev ugovoru, iz tožbe jasno razvidni.
31 V točki B. III tožbe namreč tožeča stranka v bistvu trdi, da pogoj v zvezi z uporabo v gospodarskem prometu iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 glede neregistrirane znamke ni bil izpolnjen, ker naj intervenientka ne bi predložila dokaza o stalni, neprekinjeni in obstoječi uporabi tega znaka do datuma sprejetja odločbe oddelka za ugovore 12. avgusta 2011.
32 Taka trditev pa je dovolj jasna in natančna, da EUIPO omogoči pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da izvede nadzor. Zato je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je navedel EUIPO.
Utemeljenost
33 Tožeča stranka v bistvu navaja dva tožbena razloga. Prvi se nanaša na kršitev pravila 50(2)(g) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189). Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 8(4) Uredbe št. 207/2009.
Prvi tožbeni razlog: kršitev pravila 50(2)(g) Uredbe št. 2868/95
34 Tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe nepravilno povzel dejstva v zadevi. Po njenem mnenju je ta odbor nepopolno povzel trditve, ki jih je navedla pred oddelkom za ugovore in pred tem odborom. Najprej naj ne bi bile povzete trditve glede češkega prava, zlasti glede nelojalne konkurence in avtorskih pravic. Dalje, povzetek trditev iz točke 14 izpodbijane odločbe naj bi se nanašal samo na trditve v zvezi s češko znamko št. 263350, vloženo 10. septembra 2003 in na kateri naj bi temeljil ugovor intervenientke, ter naj ne bi povzemal nobenih trditev v zvezi z neregistrirano znamko. Nazadnje, tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe ni preučil trditev, s katerimi želi dokazati, da navedena znamka nima nikakršnega varstva po češkem pravu, saj pomeni dejanje nelojalne konkurence in krši njene avtorske pravice na znaku 42 BELOW. Zato navaja, da gre za kršitev člena 50(2)(g) Uredbe št. 2868/95 in za nezadosten preizkus njenih trditev, katerih del naj bi bil prezrt.
35 EUIPO in intervenientka izpodbijata utemeljenost tega tožbenega razloga.
36 Uvodoma je treba opozoriti, da mora odločba odbora za pritožbe na podlagi pravila 50(2)(g) Uredbe št. 2868/95 vsebovati povzetek dejstev.
37 Torej je treba preučiti vsebino izpodbijane odločbe, da bi preverili, ali vsebuje povzetek dejstev in zlasti trditev tožeče stranke v upravnem postopku.
38 Po eni strani, kot je razvidno iz točke 7 izpodbijane odločbe, je odbor za pritožbe posebej podrobno povzel trditve, ki jih je tožeča stranka predložila pred oddelkom za ugovore. Med drugim je v točki 7 v sedmi in osmi alinei izpodbijane odločbe navedel trditve tožeče stranke glede češkega prava o nelojalni konkurenci in avtorskih pravicah. V točki 69 izpodbijane odločbe je opozoril na trditev tožeče stranke, da je v bistvu intervenientkina uporaba neregistrirane znamke nezakonita, ker naj bi pri tem šlo za dejanje nelojalne konkurence in kršitev avtorske pravice tožeče stranke.
39 Na drugi strani je odbor za pritožbe, kot je razvidno iz točke 14 izpodbijane odločbe, povzel trditve tožeče stranke, ki se v bistvu nanašajo na zavrnitev pritožbe intervenientke zoper odločbo oddelka za ugovore. Zlasti je opozoril na trditev tožeče stranke, da čeprav se prijavljena znamka in neregistrirana znamka, gledano v celoti, intervenientki zdita podobni, zadnja ne more uveljavljati fonetične podobnosti, ker besedi „below“ in „vodka“ zvenita povsem različno.
40 S tem je odbor za pritožbe pravilno povzel vse trditve tožeče stranke.
41 Prvi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 8(4) Uredbe št. 207/2009
42 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 8(4) Uredbe št. 207/2009 s tem, ko je ugotovil, da neregistrirana znamka izpolnjuje pogoje iz navedenega člena, in s tem dopustil, da je bila registracija prijavljene znamke neuspešna.
43 V skladu s členom 8(4) Uredbe št. 207/2009 lahko imetnik neregistrirane znamke ali znaka, ki ni znamka, ugovarja registraciji znamke Unije, če ta neregistrirana znamka ali znak kumulativno izpolnjuje štiri pogoje: uporabljati se mora v gospodarskem prometu; imeti mora več kot le lokalni pomen; pravica do te znamke ali tega znaka je morala biti pridobljena v skladu s pravom države članice, v kateri se je znak uporabljal pred datumom vložitve prijave znamke Evropske unije; nazadnje, ta znamka ali ta znak mora imetniku priznavati pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke. Ti pogoji so kumulativni, tako da če neregistrirana znamka ali znak ne izpolnjuje enega od njih, ugovor na podlagi obstoja neregistrirane znamke ali drugih znakov, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu v smislu člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, ne more biti utemeljen (glej sodbo z dne 12. oktobra 2017, Moravia Consulting/EUIPO – Citizen Systems Europe (SDC‑888TII RU), T‑317/16, neobjavljena, EU:T:2017:718, točka 38 in navedena sodna praksa).
44 Prva dva pogoja, torej glede uporabe in pomena navedenega znaka ali znamke, pri čemer zadnji ne sme biti zgolj lokalen, izhajata iz samega besedila člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 in ju je torej treba razlagati ob upoštevanju prava Unije. Tako ta uredba postavlja enotne standarde glede uporabe znakov in njihovega pomena, ki so v skladu z načeli sistema, ki ga uvaja ta uredba (sodbe z dne 24. marca 2009, Moreira da Fonseca/UUNT – General Óptica (GENERAL OPTICA), od T‑318/06 do T‑321/06, EU:T:2009:77, točka 33; z dne 4. julija 2014, Construcción, Promociones e Instalaciones/UUNT – Copisa Proyectos y Mantenimientos Industriales (CPI COPISA INDUSTRIAL), T‑345/13, neobjavljena, EU:T:2014:614, točka 41, in z dne 12. oktobra 2017, SDC‑888TII RU, T‑317/16, neobjavljena, EU:T:2017:718, točka 39).
45 Iz izraza „če v skladu […] [s] pravom države članice, ki ta znak ureja“ pa je razvidno, da druga pogoja, navedena v nadaljevanju v členu 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009, pomenita pogoja, določena z Uredbo, ki se drugače kot predhodna presojata ob upoštevanju meril, ki jih določa pravo, ki velja za uveljavljani znak. Ta napotitev na pravo, ki velja za uveljavljani znak, je upravičena, saj se z Uredbo št. 207/2009 priznava možnost, da se znaki, ki ne spadajo v sistem znamke Unije, uveljavljajo proti znamki Unije. Torej le pravo, ki velja za uveljavljani znak, omogoča ugotovitev, ali je ta starejši od znamke Unije in ali lahko utemelji prepoved uporabe poznejše znamke (sodbe z dne 24. marca 2009, GENERAL OPTICA, od T‑318/06 do T‑321/06, EU:T:2009:77, točka 34, in z dne 12. oktobra 2017, SDC‑888TII RU, T‑317/16, neobjavljena, EU:T:2017:718, točka 40).
46 V obravnavani zadevi ni sporno, da ima neregistrirana znamka več kot zgolj lokalni pomen. Tožeča stranka pa meni, da odbor za pritožbe ni pravilno presodil, ali je izpolnjen pogoj uporabe v gospodarskem prometu. Po njenem mnenju bi namreč moral odbor za pritožbe ugotoviti, ali se je navedena znamka uporabljala stalno do datuma, ko je oddelek za ugovore sprejel odločbo z dne 12. avgusta 2011. Poleg tega odboru za pritožbe očita, da ni izčrpno preučil češkega prava in je tako na podlagi določb navedenega prava, ki v obravnavanem primeru niso upoštevne, po eni strani ugotovil, da ima intervenientka pravice na tej znamki, in po drugi strani, da ji ta znamka podeljuje pravico do prepovedi uporabe prijavljene znamke. Nazadnje tožeča stranka odboru za pritožbe očita, da je menil, da ni pristojen za presojo veljavnosti iste znamke, in je tako ugodil ugovoru na podlagi neveljavnega znaka.
47 Drugi tožbeni razlog je v bistvu razdeljen na tri dele. Prvi del se nanaša na napako odbora za pritožbe pri presoji pogoja uporabe neregistrirane znamke v gospodarskem prometu iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009. Drugi del se nanaša na napako odbora za pritožbe, ker ni preučil določb češkega prava, ki so v obravnavanem primeru upoštevne za uporabo navedene določbe. Tretji del se nanaša na napako odbora za pritožbe, ker se je izrekel za nepristojen za presojo veljavnosti neregistrirane znamke glede na določbe češkega prava o nelojalni konkurenci in o avtorskih pravicah.
– Prvi del drugega tožbenega razloga
48 Tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je štel, da je v obravnavani zadevi pogoj uporabe neregistrirane znamke v gospodarskem prometu iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 izpolnjen. Na eni strani trdi, da je treba presojati, ali je ta pogoj izpolnjen na dan, ko je oddelek za ugovore sprejel odločbo, to je 12. avgusta 2011, in, po drugi strani, da bi intervenientka morala dokazati stalno, neprekinjeno in obstoječo uporabo neregistrirane znamke do tega datuma. Meni, da ker je vprašanje, ali ta znamka obstaja, odvisno od nacionalnega prava, v tem primeru češkega prava, je treba prav tako ugotoviti stalen obstoj zadevne znamke. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da je intervenientka nehala uporabljati neregistrirano znamko okoli januarja 2011, ker je bila ta nadomeščena z logotipom VODKA 42 BLENDED.
49 EUIPO predlaga zavrnitev tega dela. Po eni strani naj bi bil po pravu Unije za presojo uporabe neregistrirane znamke upošteven datum vložitve zahteve za registracijo prijavljene znamke, in sicer v obravnavani zadevi 26. junija 2009. Po drugi strani naj pogoj glede stalne uporabe neregistriranega znaka, določen v češkem pravu, ne bi bil upošteven za določitev datuma, na katerega bi bilo treba presojati uporabo prejšnje neregistrirane znamke.
50 Intervenientka meni, da se trditev v zvezi z neuporabo neregistrirane znamke od leta 2011 ni uveljavljala v postopku z ugovorom, in je zato EUIPO na podlagi člena 76(2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 95(2) Uredbe št. 2017/1001) ni mogel upoštevati. Poleg tega trdi, da je edino relevantno vprašanje to, ali je to znamko uporabljala na datum vložitve svojega ugovora ali najpozneje do roka za predložitev dokazov EUIPO.
51 Najprej je treba poudariti, da se je tožeča stranka sklicevala na nedopustnost dokazov uporabe neregistrirane znamke, ki jih je intervenientka predložila v prilogi k odgovoru na tožbo. Tožeča stranka je navedla, da so bili ti dokazi prvič predloženi pred Splošnim sodiščem. V odgovor na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi je EUIPO, tako kot tožeča stranka, dejal, da so dokazi, ki jih je intervenientka predložila v odgovoru na tožbo, nedopustni. Intervenientka pa je trdila, da so dokazi, ki jih je predložila pred Splošnim sodiščem, dopustni in v vsakem primeru prepustila odločitev Splošnemu sodišču.
52 Glede tega je v skladu s sodno prakso namen tožb pred Splošnim sodiščem nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe pri EUIPO v smislu člena 65 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72 Uredbe št. 2017/1001). Iz te določbe izhaja, da dejstev, ki jih stranke niso predložile organom EUIPO, ni več mogoče predložiti v tožbi pri Splošnem sodišču, in da Splošno sodišče ne more preizkusiti dejanskih okoliščin glede na dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim. Zakonitost odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO je namreč treba presojati na podlagi informacij, ki jih je imel na voljo ob njenem sprejetju (sodbe z dne 18. julija 2006, Rossi/UUNT, C‑214/05 P, EU:C:2006:494, točke od 50 do 52; z dne 18. decembra 2008, Les Éditions Albert René/UUNT, C‑16/06 P, EU:C:2008:739, točke od 136 do 138, in z dne 16. januarja 2014, Optilingua/UUNT – Esposito (ALPHATRAD), T‑538/12, neobjavljena, EU:T:2014:9, točka 19).
53 V tem primeru je intervenientka v prilogi k svojemu odgovoru na tožbo predložila račune, s katerimi je želela dokazati stalno uporabo svoje znamke na češkem ozemlju od leta 2007 do datuma odločbe oddelka za ugovore, in celo po tem datumu.
54 Ni pa sporno, da so bili ti dokazi prvič predloženi pred Splošnim sodiščem. Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 52 zgoraj, jih je torej treba razglasiti za nedopustne.
55 Nato je treba poudariti, da je odbor za pritožbe v točki 31 izpodbijane odločbe navedel, da je upoštevno obdobje, na katero bi se morali v bistvu nanašati dokazi o uporabi neregistrirane znamke „enako ali zgodnejše od datuma vložitve izpodbijane prijave, in sicer 26. junija 2009“. Poleg tega je odbor za pritožbe v točki 39 izpodbijane odločbe ugotovil, da je intervenientka pravico do te znamke pridobila „pred datumom vložitve prijave znamke [Evropske unije]“.
56 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ne izpodbija, da se je neregistrirana znamka uporabljala v gospodarskem prometu v Češki republiki med letoma 2008 in 2009, to je pred datumom vložitve zahteve za registracijo prijavljene znamke.
57 Tožeča stranka pa trdi, da bi odbor za pritožbe moral zahtevati, naj intervenientka predloži dokaz o stalni, neprekinjeni in obstoječi uporabi neregistrirane znamke do datuma odločbe oddelka za ugovore, torej do 12. avgusta 2011. V zvezi s tem trdi, da intervenientka ni predložila nobenega dokaza o uporabi neregistrirane znamke za leti 2010 in 2011. Poleg tega trdi, da naj bi intervenientka prenehala uporabljati to znamko okoli januarja 2011.
58 Trditve, ki jih navaja tožeča stranka, vodijo do ugotavljanja, kdaj bi moral odbor za pritožbe presojati pogoj uporabe v gospodarskem prometu, določen v členu 8(4) Uredbe št. 207/2009.
59 Iz sodne prakse, navedene v točkah 43 in 44 zgoraj, izhaja, da je prvi pogoj iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, in sicer pogoj v zvezi z uporabo neregistriranega znaka v gospodarskem prometu, treba razlagati ob upoštevanju prava Unije.
60 Poleg tega je treba za pogoj uporabe znaka v gospodarskem prometu, na katerega se sklicuje v utemeljitev ugovora, uporabiti isto časovno merilo, kot je izrecno določeno v členu 8(4)(a) Uredbe št. 207/2009 za pridobitev pravice do tega znaka, in sicer merilo datuma vložitve zahteve za registracijo znamke Unije (sodbi z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točka 166, in z dne 4. julija 2014, CPI COPISA INDUSTRIAL, T‑345/13, neobjavljena, EU:T:2014:614, točka 47).
61 Zato odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je presojal, ali je bil pogoj v zvezi z uporabo neregistrirane znamke izpolnjen na datum vložitve zahteve za registracijo prijavljene znamke.
62 Nazadnje je treba ugotoviti, da na podlagi trditev tožeče stranke ni mogoče izpodbiti te ugotovitve.
63 Tožeča stranka v bistvu trdi, da bi moral odbor za pritožbe od intervenientke zahtevati, da dokaže stalno uporabo neregistrirane znamke, kar zahteva češko pravo in zlasti Nejvyšší soud z odločbo z dne 19. aprila 2012 (št. 23 Cdo 3412/2010) (vrhovno sodišče, Češka republika).
64 V zvezi s tem je treba razlikovati med pogojem v zvezi z uporabo v gospodarskem prometu, ki se presoja z vidika prava Unije, kot je bilo navedeno v točki 44 zgoraj, in tistim iz člena 8(4)(a) Uredbe št. 207/2009 glede pridobitve pravice do neregistriranega znaka, ki se presoja na podlagi prava države članice, v kateri se je znak uporabljal pred datumom vložitve prijave znamke Evropske unije, kot je bilo poudarjeno v točki 45 zgoraj.
65 V obravnavanem primeru dejstvo, da češko pravo kot pogoj obstoja neregistriranega znaka določa dokaz o njegovi stalni uporabi, ne vpliva na datum, na katerega je treba presojati uporabo neregistrirane znamke, ki je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 60 zgoraj, datum vložitve zahteve za registracijo znamke Unije.
66 Trditev tožeče stranke je zato treba zavrniti.
67 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti, ne da bi bilo treba preizkusiti druge trditve tožeče stranke v zvezi z neobstojem stalne uporabe neregistrirane znamke, namreč da naj bi bila neregistrirana znamka spremenjena januarja 2011 z dodajanjem besede „blended“ na koncu znaka. Prav tako se ni treba izreči o trditvah intervenientke, ki izpodbijajo dopustnost trditve, ki se nanaša na neobstoj dokaza o uporabi te znamke od leta 2011.
– Drugi del drugega tožbenega razloga
68 V okviru ugovora je intervenientka v bistvu navedla, da naj bi ji bila z neregistrirano znamko podeljena pravica, da ugovarja zoper uporabo prijavljene znamke na podlagi člena 7(1)(g) češkega zakona o znamkah in členov 44, 46, 47 in 53 češkega trgovinskega zakonika, kot je bil uveden s češkim zakonom št. 513/1991 Sb.
69 Člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah določa:
„Prijavljeni znak se ne registrira v registru, če ugovor zoper registracijo znamke v register (v nadaljevanju: ugovor) pri Uradu vloži:
[…]
(g) imetnik neregistriranega znaka ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, za enake ali podobne proizvode in storitve, če je ta znak enak ali podoben prijavljenemu znaku, če so bile pravice do tega znaka pridobljene pred datumom vložitve zahteve za registracijo.“
70 Člen 44 češkega trgovinskega zakonika je določal:
„Nelojalna konkurenca je ravnanje v trgovinski konkurenci ali poslovnih odnosih, ki je v nasprotju z moralnimi načeli konkurence in ki je lahko v škodo drugih konkurentov, potrošnikov ali drugih strank. Nelojalna konkurenca je prepovedana.“
71 Člen 46 češkega trgovinskega zakonika je določal:
„Zavajajoče označevanje proizvodov in storitev
(1) Zavajajoče označevanje proizvodov ali storitev je označevanje proizvodov in storitev na način, ki na trgu ustvarja napačno predstavo o državi, regiji ali kraju, od koder tako označeno blago ali storitve prihajajo, ali daje napačen vtis, da izvirajo od določenega proizvajalca ali da imajo nekatere značilnosti ali lastnosti […]
[…]“.
72 Člen 47 češkega trgovinskega zakonika je določal primere verjetnosti zmede zaradi zlasti uporabe posebnega znaka.
73 Člen 53 češkega trgovinskega zakonika je določal:
„Osebe, ki so ali bi lahko bile oškodovane v svojih pravicah zaradi nelojalne konkurence, lahko od tistega, ki škodi njihovim pravicam, zahtevajo, da se vzdrži tega ravnanja in da konča stanje, ki posega v njihove pravice […]“
74 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe storil napako s tem, ko za to, da bi preveril, ali so pogoji iz člena 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009 izpolnjeni, ni izčrpno preučil določb češkega prava, upoštevnih v obravnavanem primeru, čeprav je bil to dolžan storiti. Tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe preveril, ali neregistrirana znamka podeljuje svojemu imetniku pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke zgolj na podlagi člena 7(1)(g) češkega zakona o znamkah, medtem ko bi ta odbor to moral preveriti ob upoštevanju pogojev iz člena 44 in naslednjih češkega trgovinskega zakonika, ki se nanašajo na nelojalno konkurenco.
75 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata.
76 V zvezi s tem je treba poudariti, da v obravnavanem primeru odbor za pritožbe ni preučil, ali za neregistrirano znamko velja varstvo v skladu s členom 44 in naslednjimi češkega trgovinskega zakonika, čeprav je po eni strani intervenientka svoj ugovor oprla zlasti na te določbe in je po drugi strani tožeča stranka izrecno navedla, da določbe češkega zakona o znamkah niso upoštevne.
77 Za tožečo stranko ta neobstoj preučitve vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, ker je EUIPO v bistvu bil dolžan preučiti češko pravo s širšega vidika, da bi ugotovil, ali neregistrirana znamka intervenientki daje pravico do prepovedi poznejše znamke in, posledično, ali so pogoji iz člena 8(4)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009 v obravnavani zadevi izpolnjeni. Po njenem mnenju naj bi ta obveznost jasno izvirala iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, iz smernic o postopkih pred EUIPO v različici, ki se je uporabljala na datum sprejetja izpodbijane odločbe (v nadaljevanju: Smernice EUIPO), in iz sodbe z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar (C‑96/09 P, EU:C:2011:189).
78 Prvič velja opozoriti, da je glede zahtev za ugotovitev ničnosti, ki temeljijo na prejšnji pravici, pridobljeni na podlagi pravila iz nacionalnega prava, že bilo odločeno, da glede razdelitve vlog med vlagateljem zahteve za ugotovitev ničnosti, pristojnimi organi EUIPO in Splošnim sodiščem pravilo 37 Uredbe št. 2868/95 določa, da mora vlagatelj zahteve predložiti podatke, ki dokazujejo, da je po veljavni nacionalni zakonodaji upravičen uveljavljati prejšnjo pravico, ki je varovana v okviru nacionalnega prava. V skladu s tem pravilom mora vlagatelj zahteve EUIPO predložiti ne samo podatke, ki dokazujejo, da po nacionalni zakonodaji, katere uporabo predlaga, izpolnjuje zahtevane pogoje za dosego prepovedi uporabe znamke Evropske unije na podlagi prejšnje pravice, ampak tudi podatke, iz katerih je razvidna vsebina te zakonodaje (glej v tem smislu sodbe z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točki 49 in 50; z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 34, in z dne 5. aprila 2017, EUIPO/Szajner, C‑598/14 P, EU:C:2017:265, točka 35).
79 Drugič, glede, natančneje, obveznosti EUIPO je Sodišče razsodilo, da kadar zahteva za ugotovitev ničnosti znamke Evropske unije temelji na prejšnji pravici, ki je varovana s pravilom nacionalnega prava, morajo najprej pristojni organi EUIPO, da bi ugotovili vsebino tega pravila, presoditi dokazno vrednost in vsebino podatkov, ki jih je predložil vlagatelj. Dalje, ker je lahko posledica odločbe pristojnih organov EUIPO, da se imetniku znamke odvzame pravica, ki mu je bila dodeljena, obseg take odločbe nujno pomeni, da vloga organa, ki to odločbo sprejme, ne more biti omejena na preprosto potrditev nacionalnega prava, ki ga predloži vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 51; z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točki 35 in 43, in z dne 5. aprila 2017, EUIPO/Szajner, C‑598/14 P, EU:C:2017:265, točka 36).
80 Tretjič, v skladu s členom 65(1) in (2) Uredbe št. 207/2009 je Splošno sodišče pristojno za popoln nadzor nad zakonitostjo presoje EUIPO, ki se nanaša na elemente, ki jih je predložil vlagatelj zahteve, da bi dokazal vsebino nacionalne zakonodaje, katere varstvo uveljavlja (glej v tem smislu sodbe z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 52; z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 36, in z dne 5. aprila 2017, EUIPO/Szajner, C‑598/14 P, EU:C:2017:265, točka 37).
81 Poleg tega, ker uporaba nacionalnega prava v okviru zadevnega postopka lahko pomeni odvzem pravice imetniku znamke Evropske unije, je nujno, da lahko Splošno sodišče kljub morebitnim pomanjkljivostim predloženih dokumentov, s katerimi se dokazuje veljavno nacionalno pravo, opravi dejanski nadzor. Zato mora imeti možnost, da zunaj okvira predloženih dokumentov preveri vsebino, pogoje uporabe in obseg pravil prava, ki jih uveljavlja vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti. Sodni nadzor, ki ga izvede Splošno sodišče, mora zato izpolnjevati zahteve načela učinkovitega sodnega varstva (sodbi z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 44, in z dne 5. aprila 2017, EUIPO/Szajner, C‑598/14 P, EU:C:2017:265, točka 38).
82 Poudariti je treba, da morata EUIPO in Splošno sodišče nadzor izvesti ob upoštevanju zahteve po zagotovitvi polnega učinka Uredbe št. 207/2009, ki je zagotoviti varstvo znamke Evropske unije (sodbi z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 40, in z dne 5. aprila 2017, EUIPO/Szajner, C‑598/14 P, EU:C:2017:265, točka 39).
83 V zvezi z ugovori na podlagi prejšnje pravice, ki temelji na pravilu nacionalnega prava, je treba ugotoviti, da se ugotovitve, podobne tistim iz točk od 78 do 82 zgoraj, lahko uporabijo v zvezi z dokaznim bremenom in razdelitvijo vlog med strankami, pristojni organi EUIPO in Splošnim sodiščem.
84 Iz sodne prakse namreč izhaja, da mora stranka, ki vloži ugovor, dokazati, da neregistrirana znamka ali zadevni znak spada na področje uporabe navedenega prava države članice in da omogoča prepoved uporabe poznejše znamke (sodba z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točka190; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 20. aprila 2005, Atomic Austria/UUNT – Fabricas Agrupadas de Muñecas de Onil (ATOMIC BLITZ), T‑318/03, EU:T:2005:136, točka 33).
85 Poleg tega mora EUIPO preveriti, ali so v okviru postopka z ugovorom pogoji za uporabo uveljavljanega razloga za zavrnitev registracije izpolnjeni. V tem okviru mora presoditi resničnost navedenih dejstev in dokazno moč elementov, ki so jih predložile stranke. Lahko se zgodi, da mora med drugim upoštevati nacionalno pravo države članice, v okviru katerega prejšnji znak, na katerem temelji ugovor, uživa varstvo. Če so take informacije potrebne za presojo o pogojih uporabe razloga za zavrnitev zadevne registracije in predvsem o resničnosti predloženih dejstev ali o dokazni moči predloženih dokumentov, se mora EUIPO po uradni dolžnosti in s sredstvi, ki se mu zdijo za to primerna, pozanimati o nacionalni zakonodaji zadevne države članice (sodba z dne 20. aprila 2005, ATOMIC BLITZ, T‑318/03, EU:T:2005:136, točki 34 in 35).
86 Omeniti je treba, da iz točke 5.3.6 dela C, „Postopek z ugovorom“, poglavje 4, „Pravice na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 207/2009“, Smernic EUIPO, ki jih navaja tožeča stranka, izhaja, da:
„[je] [p]otrebno […] abstraktno dokazati, da so na podlagi veljavnega nacionalnega prava [neregistrirani znaki] lahko predmet izvršbe v zavarovanje zoper poznejše znamke[, in da je] [t]reba […] tudi dokazati, da so bili v zadevnem primeru pogoji za pridobitev začasne odredbe izpolnjeni (obseg varstva), če je do prijave izpodbijane znamke [Evropske unije] prišlo na zadevnem ozemlju.
Na prvo vprašanje (abstraktno varstvo) se bo na splošno odgovorilo z uporabo seznama v Prilogi, v kateri so navedene veljavne prejšnje pravice.
Na drugo vprašanje bo treba odgovoriti tudi glede na veljavno nacionalno pravo […]“.
87 V skladu s točko 5.3.6 Smernic EUIPO je zato treba za namene uporabe člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 po eni strani dokazati, da pravo zadevne države članice določa varstvo neregistriranih znakov, in po drugi strani, da so pogoji, določeni za ta namen z nacionalno zakonodajo, izpolnjeni.
88 Dodati je treba, da je v točki 5.4 istega dela C, poglavje 4, Smernic EUIPO pojasnjeno, da:
„[…] mora stranka, ki se opira na predlog ali posebno posledico, Uradu predložiti trditve, dejstva in argumente, potrebne za utemeljitev navajanih predlogov.
[…]
Glede dejstev, potrebnih za ugotovitev pravnih posledic, na primer, ugleda ali konkretne uporabe, se splošno načelo iz člena 74[(1) Uredbe št. 207/2009] uporablja že od samega začetka.
Ta dejstva se nanašajo na vidike, kot so:
– […]
– Obseg varstva (podobnost znakov in proizvodov ter storitev, verjetnost zmede) (nacionalni standard).
– Urad bo pravo držav članic, ki se uporablja v skladu s členom 8(4), obravnaval na enak način kot dejansko vprašanje. Urad ne more po uradni dolžnosti in natančno ugotoviti upoštevne ureditve v vseh državah članicah glede pravic v okviru člena 8(4). Upoštevanje tega vidika kot dejanskega vprašanja, ki ga mora dokazati stranka, ki se na to pravo sklicuje, je v skladu z merili, ki jih uporabljajo sodišča držav članic v zvezi z vprašanji tujega prava po svojih načelih mednarodnega zasebnega prava.
– Tako bo Urad glede pravnih vprašanj, namreč pravil in standardov različnih nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo za specifičen primer, na splošno zahteval od stranke, ki je vložila ugovor, da predloži elemente, potrebne za odločanje.
– Tak dokaz ne bo potreben le v primeru, ko bi Urad predhodno ugotovil te elemente, na primer z njihovo vključitvijo v seznam iz Priloge. Stranke v postopku pa lahko prosto predložijo dokaze, da informacije iz seznama ali tiste, ki jih je na drug način ugotovil Urad, niso več točne ali niso posodobljene.
– […]“.
89 V obravnavani zadevi je torej treba preveriti, ali je ob upoštevanju tega, kar so stranke predložile Splošnemu sodišču, odbor za pritožbe upošteval ustrezne določbe nacionalnega prava in ali je glede nanje ustrezno preučil pogoje za uporabo člena 8(4) Uredbe št. 207/2009.
90 V zvezi z dokaznim bremenom glede prejšnje pravice in obsega take pravice je iz tožbe razvidno, da tožeča stranka glede neregistrirane znamke odboru za pritožbe očita, da se je omejil na preučitev člena 7(1)(g) češkega zakona o znamkah in da zato ni preučil, ali ta znamka izpolnjuje pogoje za pridobitev varstva na podlagi člena 44 in naslednjih češkega trgovinskega zakonika. Tožeča stranka meni, da odbor za pritožbe ni preizkusil, ali je na podlagi teh členov intervenientka imetnica neregistrirane pravice, ki ji daje pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke.
91 V zvezi s tem je treba predvsem poudariti, da je na seznamu v Prilogi k delu C, poglavje 4, Smernic EUIPO med pravicami iz nacionalnega prava, ki pomenijo prejšnje pravice v smislu člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, omenjen člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah. Člen 44 in naslednji češkega trgovinskega zakonika pa niso omenjeni v tej prilogi.
92 Ker je tožeča stranka želela izpodbiti to, da člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah lahko ustvari pravico na neregistriranih znamkah, je bilo dokazno breme na njej. Dokazati bi morala tudi, saj se je na to želela sklicevati, da je pravo o neregistriranih znamkah v češkem pravu določeno z drugimi določbami, ki niso člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah, in zlasti s členom 44 in naslednjimi češkega trgovinskega zakonika v zvezi z nelojalno konkurenco in kršitvijo avtorskih pravic.
93 Dodati je treba, da ker mora Splošno sodišče pridobiti informacije, celo po uradni dolžnosti, s sredstvi, ki se mu zdijo koristna, o nacionalnem pravu zadevne države članice, da bi vedelo, ali so take informacije potrebne za presojo pogojev uporabe razloga za zavrnitev zadevne registracije in zlasti pravilnosti zatrjevanih dejstev ali dokazne vrednosti predloženih dokumentov, je naslovilo ukrepe procesnega vodstva zlasti na tožečo stranko, da bi pridobilo informacije v zvezi z določbami češkega prava, ki jih je uveljavljala, in zlasti da bi mu bil posredovan celoten komentar o členu 7(1)(g) češkega zakona o znamkah (Horáček, R. kol. Práva na označení (zákon o ochranných známkách a zákon o ochraně označení původu a zeměpisnych označení) Komentář – Prague, C.H.Beck 2004), katerega izvleček je navedla v tožbi, kot tudi celotna različica več nacionalnih sodnih odločb, ki so prav tako navedene v tožbi.
94 Ne izhaja pa iz spisa in odgovorov strank, da je odbor za pritožbe storil kakršno koli napako s tem, ko je za uporabo člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 štel, po eni strani, da imajo v skladu s členom 7(1)(g) češkega zakona o znamkah imetniki neregistriranih znamk, ki se uporabljajo v gospodarskem prometu in ki so več kot zgolj lokalnega pomena, pravico, da ugovarjajo registraciji nove znamke, če so znaki enaki ali si podobni in če označujejo enake ali podobne proizvode ali storitve in, po drugi strani, da določbe češkega trgovinskega zakonika, uveljavljane v obravnavani zadevi, niso upoštevne, saj vprašanja nelojalne konkurence in kršitev avtorskih pravic, na katera se nanašajo, ne spadajo v pristojnost EUIPO.
95 Namreč, prvič, v skladu s členom 7(1)(g) češkega zakona o znamkah zoper registracijo češke znamke lahko ugovarja „imetnik neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, za enake ali podobne si proizvode in storitve, če je ta znak enak ali podoben prijavljenemu znaku, če so bile pravice do tega znaka pridobljene pred datumom vložitve zahteve za registracijo“.
96 Člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah določa pogoje, v skladu s katerimi neregistrirana znamka lahko prepreči registracijo poznejše znamke.
97 Glede vprašanja, ali je v točkah 25 in 30 izpodbijane odločbe odbor za pritožbe lahko upravičeno ugotovil, da je treba neregistrirane znamke pridobiti z uporabo v gospodarskem prometu pred datumom vložitve prijave za registracijo, in ali je v točki 39 navedene odločbe odbor za pritožbe lahko analiziral dokaze za ugotovitev, ali je bila pravica do neregistrirane znamke pridobljena zaradi intervenientkine uporabe, je treba spomniti, da je v skladu s Prilogo k delu C, poglavje 4, Smernic EUIPO podlaga za varstvo neregistrirane znamke – glede prava Češke republike – člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah.
98 Čeprav je tožeča stranka v tožbi trdila, da Smernice EUIPO niso zavezujoče, pa to ne more omajati dejstva, da člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah določa varstvo neregistriranih znakov s tem, ko izrecno določa pravico njihovih imetnikov do ugovora zoper registracijo poznejše znamke, niti ne dejstva, da je v Češki republiki uporaba v gospodarskem prometu pogoj za pridobitev pravic na neregistriranem znaku, ki izhaja iz te določbe.
99 Glede na dokumente in odgovore strank ne izhaja, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je štel, da člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah zagotavlja varstvo neregistriranim znakom in da iz te določbe izhaja, da se pravica na neregistriranem znaku, ki je več kot zgolj lokalnega pomena, pridobi z uporabo v gospodarskem prometu pred vložitvijo zahteve za registracijo poznejše znamke.
100 Dodati je treba, da imetniki pravic na prejšnjih znakih z ugovorom zoper registracijo poznejše znamke skušajo pridobiti učinkovito varstvo pred kakršno koli prihodnjo uporabo navedene znamke.
101 Kot je tožeča stranka upravičeno poudarila v tožbi, člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah omogoča imetniku veljavne prejšnje pravice, da izpodbija zahtevo za registracijo znamke pred njeno registracijo, namesto da bi moral zadevo predložiti sodišču za razglasitev nezakonitosti uporabe znamke in ugotovitev ničnosti znamke na podlagi člena 31(2) navedenega zakona.
102 Tudi pravica do ugovora zoper registracijo poznejše znamke v skladu s členom 7(1)(g) češkega zakona o znamkah, implicitno a nujno zajema pravico nasprotovati uporabi navedene znamke.
103 Drugič, glede vprašanja, ali obstajajo druge določbe, ki niso člen 7(1)(g) češkega zakona o znamkah, ki bi imetnikom neregistriranega znaka omogočale prepoved uporabe poznejše znamke, potem ko je bila registrirana, kot so členi 44 in naslednji trgovinskega zakonika, in ali je odbor za pritožbe storil napako s tem, da ni presodil, ali so pogoji za pridobitev pravice do neregistrirane znamke, ki naj bi bili določeni z zgoraj navedenimi členi, v obravnavanem primeru izpolnjeni, je treba opozoriti, da z elementi, ki so jih predložile stranke, ni mogoče dokazati, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je menil, da se ti členi nanašajo na vprašanja, ki ne spadajo v pristojnost urada EUIPO.
104 Členi 44 in naslednji češkega trgovinskega zakonika se namreč nanašajo na nelojalno konkurenco, zavajajoče znamke in kršitev avtorskih pravic in iz dokumentov, posredovanih v zvezi s členom 7(1)(g) češkega zakona o znamkah, ne izhaja, da bi bilo to določbo treba razlagati skupaj s temi členi, ne glede na dejstvo, da člen 47 navedenega trgovinskega zakonika določa primere verjetnosti zmede.
105 Iz vsega navedenega izhaja, da odbor za pritožbe ni storil napake pri presoji pogojev za uporabo člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 glede na določbe češkega prava.
– Tretji del drugega tožbenega razloga
106 Tožeča stranka trdi, da se je znak, ki je predmet prijavljene znamke, v Češki republiki uporabljal pred neregistrirano znamko intervenientke, ki zato pomeni dejanje nelojalne konkurence v njeno škodo, ter kršitev njenih avtorskih pravic, zato ni veljaven po češkem pravu. V zvezi s tem odboru za pritožbe v bistvu očita, da je ugodil ugovoru in da se je izrekel za nepristojen za preučitev, kot je bil k temu pozvan, ali je ta neregistrirana znamka veljavna po češkem pravu. V zvezi s tem odboru za pritožbe očita, da je trdil, da bi mu morala dokazati, da pravica intervenientke ni veljavna ali da se nanjo ni mogoče sklicevati. Intervenientka naj bi namreč morala dokazati, da ima pravice, ki temeljijo na nacionalnem pravu, EUIPO pa bi moral preveriti njihovo veljavnost.
107 EUIPO in intervenientka trditve tožeče stranke izpodbijata.
108 Iz sodne prakse izhaja, da za to, da bi lahko stranka, ki vloži ugovor, na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 preprečila registracijo znamke Unije, je potrebno in zadostuje, da se je mogoče na datum, ko EUIPO preveri, ali so izpolnjeni vsi pogoji za ugovor, sklicevati na obstoj prejšnje pravice, ki ni bila razveljavljena s sodno odločbo, ki je postala pravnomočna (sodba z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točka 94).
109 V teh okoliščinah mora EUIPO pri odločanju o ugovoru, ki temelji na navedenem členu 8(4) Uredbe št. 207/2009, sicer upoštevati odločbe sodišč zadevnih držav članic, ki se nanašajo na veljavnost ali opredelitev prejšnjih uveljavljanih pravic, da bi se prepričal, da te še vedno ustvarjajo učinke, ki jih ta določba zahteva, ne sme pa s svojo presojo nadomestiti presoje pristojnih nacionalnih sodišč, saj mu Uredba št. 207/2009 ne priznava te pristojnosti (sodba z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar, C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točka 95).
110 Veljavnosti nacionalne znamke namreč ni mogoče izpodbijati v okviru postopka za registracijo znamke Unije, ampak izključno v okviru postopka za ugotavljanje neveljavnosti, sproženega v zadevni državi članici (glej sodbo z dne 13. decembra 2007, Xentral/UUNT – Pages jaunes (PAGESJAUNES.COM), T‑134/06, EU:T:2007:387, točka 36 in navedena sodna praksa). Poleg tega je EUIPO sicer pristojen, da na podlagi dokazov, ki jih mora predložiti vlagatelj ugovora, preveri obstoj nacionalne znamke, na katero se sklicuje v utemeljitev ugovora, ni pa pristojen odločati o sporu med to znamko in drugo znamko na nacionalni ravni, ker ta spada v pristojnost nacionalnih organov (sodbi z dne 21. aprila 2005 PepsiCo/UUNT – Intersnack Knabber-Gebäck (RUFFLES), T‑269/02, EU:T:2005:138, točka 26, in z dne 13. decembra 2007, PAGESJAUNES.COM, T‑134/06, EU:T:2007:387, točka 36).
111 Dokler bo torej prejšnja nacionalna znamka dejansko varovana, obstoj prejšnje nacionalne registracije ali druge pravice, starejše od te znamke, ne bo upošteven v okviru ugovora zoper prijavo znamke Evropske unije, tudi če je prijavljena znamka enaka prejšnji nacionalni znamki podjetja, ki je vložilo zahtevo za registracijo, ali drugi pravici, ki je starejša od nacionalne znamke, na kateri temelji ugovor (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2007, Xentral/UUNT – Pages jaunes (PAGESJAUNES.COM), T‑134/06, EU:T:2007:387, točka 37 in navedena sodna praksa).
112 Nobenega razloga ni za sklep, da takih ugotovitev ni mogoče uporabiti v primeru, kakršen je obravnavani, v katerem ugovor temelji na prejšnji neregistrirani nacionalni znamki.
113 V zvezi s tem odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je v točki 69 obrazložitve izpodbijane odločbe potrdil, da ni pristojen za presojo veljavnosti neregistrirane znamke in zato tudi ne za odločanje o obstoju morebitne kršitve avtorskih pravic tožeče stranke, ki naj bi jo storila intervenientka, ali morebitne nelojalne konkurence v njeno škodo.
114 Posledično odbor za pritožbe ni storil napake s tem, da je v bistvu ocenil, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je neregistrirana znamka neveljavna, po potrebi s predložitvijo sodnih ali upravnih odločb, ki so postale pravnomočne, s katerimi je bilo odločeno v tem smislu.
115 Na podlagi vsega navedenega je treba tožbo zavrniti v celoti.
Stroški
116 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
117 Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi EUIPO in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Bacardi Co. Ltd se naloži plačilo stroškov.
Kanninen | Pelikánová | Buttigieg |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. oktobra 2018.
Podpisi