SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)

z dne 19. septembra 2006(*)

„ESPJ – Državne pomoči – Okoljske pomoči – Pomoč Italije proizvajalki jekla, družbi Lucchini – Zavrnitev odobritve predvidene pomoči – Veljavni pravni okvir – Možnost dodelitve okoljskih pomoči za priglašene investicije – Predpostavka združljivosti pomoči s skupnim trgom – Obrazložitev“

V zadevi T‑166/01,

Lucchini SpA, s sedežem v Brescii (Italija), ki jo zastopata G. Vezzoli in G. Belotti, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata V. Kreuschitz in V. Di Bucci, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

zaradi razglasitve ničnosti člena 1 Odločbe Komisije 2001/466/ESPJ z dne 21. decembra 2000 v delu, v katerem je bila državna pomoč v višini 13,5 milijarde ITL (6,98 milijona eurov), ki jo želi Italija nameniti proizvajalki jekla Lucchini SpA (UL 2001, L 163, str. 24), razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom.

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti razširjeni senat),

v sestavi P. Lindh, predsednica, R. García-Valdecasas in J. D. Cooke, sodnika,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. marca 2004

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1        Na podlagi člena 4 PJ :

„Znotraj Skupnosti se na podlagi te pogodbe kot nezdružljive s skupnim trgom za premog in jeklo razveljavijo in prepovedo:

[...]

(c)      subvencije ali pomoči ali kakršna koli vrsta posebnih dajatev, ki jih države dodelijo ali naložijo;

[...]“

A –  Pravila o pomoči jeklarski industriji

2        Da bi zadostila zahtevam preoblikovanja železarske in jeklarske industrije, je Komisija v začetku osemdesetih let na podlagi člena 95 Pogodbe ESPJ na območju Skupnosti sprejela ureditev, s katero je v določenih taksativno naštetih primerih dovolila pomoči železarski in jeklarski industriji. Zaradi premagovanja konjukturnih težav železarske in jeklarske industrije je bila ta ureditev pozneje večkrat spremenjena. Različne odločbe, ki so bile v zvezi s tem izdane, se običajno označujejo kot „pravila o pomoči jeklarstvu“.

3        Odločba Komisije št. 2496/96/ESPJ z dne 18. decembra 1996 o vzpostavitvi pravil Skupnosti za državno pomoč jeklarski industriji (UL L 338, str. 42, v nadaljevanju: pravila) pomeni šesta pravila o pomočeh jeklarstvu, veljavna od 1. januarja 1997 do 22. julija 2002. Pravila določajo pogoje, pod katerimi se lahko s strani države, lokalnih skupnosti ali iz državnih sredstev financirane pomoči železarski in jeklarski industriji štejejo za nezdružljive s pravilnim delovanjem skupnega trga.

4        Člen 1 pravil določa:

„1. Pomoči jeklarstvu, ki jih financira[…] država članica […], ni mogoče šteti za pomoči Skupnosti in zato kot združljive z dobrim delovanjem skupnega trga, razen če so v skladu z določbami členov od 2 do 5.

[…]

3. Pomoči, na katere se nanaša ta odločba, se lahko dodelijo samo ob upoštevanju postopkov, določenih v členu 6 […]“

5        Člen 3 z naslovom „Pomoči za varstvo okolja“ določa:

„Okoljske pomoči se lahko šteje za združljive s skupnim trgom, če so v skladu s pravili, ki so za državne okoljske pomoči sprejeta v smernicah Skupnosti, objavljenih v Uradnem listu Evropskih skupnosti C 72 z dne 10. marca 1994 in v skladu z merili za njihovo uporabo v jeklarskem sektorju ESPJ, opredeljenimi v prilogi te odločbe.“

6        Člen 6 z naslovom „Postopek“ v prvem in drugem odstavku določa, da je treba o vsakem načrtu pomoči in o vsakem načrtu prenosa javnih sredstev v korist jeklarskih podjetij obvestiti Komisijo, ki presodi o njegovi združljivosti s skupnim trgom. Na podlagi četrtega odstavka te določbe se lahko načrtovani ukrepi izvedejo samo z odobritvijo Komisije in v skladu s pogoji, ki jih ta določi.

7        Člen 6(5) pravil določa:

„Če Komisija meni, da določen finančni ukrep lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 1, ali če je v dvomih, ali je določena pomoč združljiva z določbami te odločbe, o tem obvesti zadevno državo članico in zainteresirane stranke ter druge države članice pozove, naj ji predložijo stališča. Če Komisija potem, ko je prejela stališča in dala državi članici priložnost za odgovor, ugotovi, da zadevni ukrep pomeni pomoč, ki ni združljiva z določbami te odločbe, najkasneje v treh mesecih od prejema podatkov, ki jih potrebuje za presojo zadevne pomoči, sprejme odločbo. Določbe člena 88 Pogodbe se uporabljajo v primeru, ko država članica ne spoštuje omenjene odločbe.“

B –  Smernice o okoljski pomoči

8        Smernice Skupnosti o državnih pomočeh za varstvo okolja (UL 1994, C 72, str. 3, v nadaljevanju: smernice Skupnosti), ki se uporabijo za Pogodbo ES v točki 3 določajo pogoje, ki jih morajo finančne pomoči iz državnih sredstev, namenjene določenim podjetjem, zaradi varstva okolja izpolnjevati, da se jih lahko odobri.

9        Točka 3.2 smernic ureja pomoči za investicije. Točka 3.2.1 določa:

„Pomoči za investicije v […] naprave in opremo se v okvirih, ki jih določajo smernice, lahko odobri, če so namenjene zmanjšanju oziroma odpravi onesnaževanja in škodljivih snovi ali ustrezni prilagoditvi proizvodnih postopkov in proizvodov. Subvencionirati je mogoče izključno dodatne stroške, ki so potrebni za uresničitev okoljskih ciljev. Splošne investicijske stroške, ki jih ni mogoče pripisati varstvu okolja, je treba izključiti. Zato ni mogoče subvencionirati osnovnih investicijskih stroškov za nove ali nadomestne naprave, če so izključno namenjene ustvarjanju ali nadomeščanju proizvodnih zmogljivosti, ne da bi izboljšale varstvo okolja. Prav tako morajo biti stroški pri investicijah v obstoječe naprave, ki jih je mogoče subvencionirati, ki vodijo v povečanje zmogljivosti in v izboljšanje varstva okolja, v ustreznem razmerju s prvotnimi zmogljivostmi zadevne naprave. Pomoči, ki naj bi domnevno služile okoljskim namenom, vendar v resnici podpirajo splošne investicije, načeloma niso zajete v teh smernicah Skupnosti [...]“

10      V nadaljevanju je v točki 3.2.3 smernic navedeno, da so investicijske pomoči za okoljske namene dovoljene do določene višine. Razlikujejo se, prvič (točka 3.2.3.A), pomoč za prilagoditev novim zavezujočim okoljskim standardom, drugič (točka 3.2.3.B), pomoč podjetjem, ki se zavzemajo za preseganje zavezujočih okoljskih standardov in, tretjič (točka 3.2.3.C), pomoč v primeru, ko zavezujočih okoljskih standardov ni.

11      V prvem primeru (primer A), se lahko odobri pomoč za investicije, katerih cilj je uporaba novih zavezujočih standardov ali drugih novih pravnih predpisov v zvezi s prilagoditvijo naprav in opreme novim zahtevam, do višine 15 % bruto stroškov, ki jih je mogoče subvencionirati. Pomoč se lahko dodeli samo za naprave, ki obratujejo najmanj dve leti od uveljavitve novih standardov ali predpisov. Poleg tega je navedeno, da lahko dobijo podjetja, ki naprav, starejših od dveh let, ne prilagodijo, temveč jih želijo zamenjati z novimi napravami, ki ustrezajo standardom, pomoč zgolj za tisti del investicijskih stroškov, ki ustrezajo stroškom prilagoditve starih naprav.

12      V drugem primeru (primer B) so pomoči dovoljene za investicije, s katerimi naj bi se vzpostavila veliko višja raven varstva okolja od zavezujočih standardov, do najvišje meje 30 % stroškov, ki jih je mogoče subvencionirati. K temu je podrobneje navedeno: „Višina dejansko odobrenih pomoči mora biti sorazmerna z izboljšanjem varstva okolja, ki je z njimi načrtovano, in z investicijami, ki so zanj potrebne […] Če načrt vsebuje tako prilagoditev novim standardom kot tudi izboljšanje glede na obstoječe standarde, velja za stroške vsake kategorije, ki jih je mogoče subvencionirati in ki jih je treba navesti ločeno, ustrezna zgornja meja“.

13      V tretjem primeru (primer C) se lahko pomoč za investicije odobri v isti višini in pod istimi pogoji kot v drugem primeru.

C –  Priloga k pravilom

14      V uvodu priloge k pravilom z naslovom „Merila za uporabo Smernic Skupnosti […] v primeru jeklarske industrije“ se glasi, da Komisija, v preprečitev investicijskih pomoči za nove naprave ali opremo, priglašenih pod pretvezo okoljskih pomoči, pri dodeljevanju okoljskih pomoči v ustreznih primerih postavi strožje pogoje in jamstva.

15      Ta priloga je razčlenjena na dva dela. Prvi del z naslovom „Pomoč za prilagoditev podjetij novim zavezujočim okoljskim standardom“ v črki (b) določa:

„Podjetja, ki starih naprav ali opreme več kot dve leti ne prilagodijo, temveč jih želijo zamenjati z novimi napravami, ki ustrezajo standardom, morajo izpolnjevati naslednje pogoje:

[...]

(ii)      Komisija preuči gospodarsko in okoljsko-politično ozadje take odločitve. Načeloma ni mogoče subvencionirati novih investicij, ki bi bile iz gospodarskih vzrokov, ali zaradi starosti naprav ali opreme izpeljane v vsakem primeru. Za pridobitev pomoči za nove investicije mora preostala življenjska doba naprave znašati najmanj 25 %.“

16      Drugi del z naslovom „Pomoči kot spodbuda za vidno izboljšanje ravni varstva okolja“ določa :

„(a)  V primeru podjetij, ki nameravajo zavezujoče okoljske standarde znatno preseči, mora investitor k črki (b)(ii) dodatno dokazati, da je bila sprejeta jasna odločitev za višje okoljske standarde, ki terja dodatne investicije, to je da bi bila za zadostitev okoljskih zahtev mogoča stroškovno ugodnejša rešitev. Kljub temu velja višja raven pomoči le za dodatno doseženo raven varstva okolja. Če zaradi znatno višje ravni varstva okolja stroški proizvodnje padejo, se morajo vse ekonomske koristi odšteti.

(b)      Pri podjetjih, ki dosežejo znatno višjo raven varstva okolja, se poleg črke (b)(ii), v prvem delu zgoraj, odštejejo vse ekonomske koristi, ki zaradi teh vidnih izboljšav izhajajo iz nižjih stroškov proizvodnje.

(c)       Poleg teh meril se za investicije, ki se izvedejo izključno z okoljevarstvenimi nameni, uporabijo v smernicah Skupnosti določena merila [...]“

 Dejansko stanje tožbe

17      Tožeča stranka, Lucchini SpA, je jeklarna, ki proizvaja izdelke, navedene v Prilogi I k Pogodbi ESPJ.

A –  Izjave o proizvodnih investicijah

18      10. decembra 1997 so italijanske oblasti Komisiji v skladu z Odločbo Komisije št. 3010/91/ESPJ z dne 15. oktobra 1991 o izjavah podjetij železarske in jeklarske industrije v zvezi z njihovimi investicijami (UL L 286, str. 20) predložile dve izjavi o proizvodnih investicijah, izvedenih v obratu Piombino podjetja Lucchini. V skladu z dopisom italijanskih oblasti z dne 18. julija 2000 sta se ti izjavi nanašali na zamenjavo plavža z novim v obratih za proizvodnjo surovega železa in na zamenjavo obstoječega pretvornika z novim pretvornikom v jeklarni.

B –  Obvestila o načrtovanih okoljevarstvenih investicijah

19      Z dopisom z dne 16. marca 1999 so italijanske oblasti pri Komisiji na podlagi člena 3 pravil priglasile prvi načrt okoljevarstvene pomoči, ki naj bi bila dodeljena podjetju Lucchini za investicije v obratu Piombino (v nadaljevanju: prvi načrt pomoči). Priglašene investicije so se nanašale na okoljevarstvene ukrepe, ki so bili sestavljeni iz zamenjave ali dopolnitve okoljevarstvenih naprav koksarne, plavža in jeklarne, pri čemer je šlo zlasti za odsesavanje dimnih plinov pretvornika jeklarne.

20      Z dopisom z dne 19. aprila 1999 je Komisija zahtevala dodatne informacije o tem načrtu. V dopisu je bilo najprej opozorjeno na vsebino določb iz prvega dela priloge k pravilom pod črko (b)(ii), v skladu s katerimi ni mogoče subvencionirati okoljevarstvenih investicij, ki se v jeklarskem sektorju vršijo iz ekonomskih vzrokov ali zaradi starosti oziroma dotrajanja obstoječih naprav, če znaša preostala življenjska doba naprav manj kot 25 %. V zvezi s tem je dopis od italijanskih oblasti zahteval predložitev neodvisnega izvedenskega mnenja o preostali življenjski dobi okoljevarstvenih naprav, ki jih je treba zamenjati, da bi se ugotovilo, ali priglašene investicije izpolnjujejo zgoraj navedeni pogoj. Dopis je prav tako vseboval zahtevo, naj italijanske oblasti predložijo informacije o ravni onesnaženosti okolja, ki jo dosegajo sedanje naprave, in o ravni onesnaženosti okolja po izvedbi priglašenih ukrepov ter o ravni onesnaženosti, ki jo predpisujejo veljavni standardi..

21      Z dopisom z dne 29. novembra 1999 so italijanske oblasti odgovorile na zahtevo Komisije za informacije. Na eni strani so posredovale izvedensko mnenje z dne 30. septembra 1999 (v nadaljevanju: izvedensko mnenje), iż katerega izhaja, da je preostala življenjska doba znašala najmanj 25 %. Na drugi strani so italijanske oblasti prvi načrt pomoči predstavile v rahlo spremenjeni različici, ki je v prilogi vključevala zlasti primerjavo tabel s podatki o stopnjah onesnaženosti, ki jih je zahtevala Komisija (to je stopnji pred in po ukrepih ter stopnje, predpisane z zavezujočimi standardi) za vsako vrsto investicij v koksarno, plavž in jeklarno.

22      Z ločenim dopisom z dne 29. novembra 1999 so italijanske oblasti Komisijo obvestile o drugem načrtu okoljevarstvene pomoči v korist podjetja Lucchini za investicije v obrat Piombino (v nadaljevanju: drugi načrt pomoči). Priglašene investicije so se nanašale na dodatne okoljevarstvene ukrepe za nadaljnje zmanjšanje škodljivih izpustov v koksarni ter v sistemu dovajanja in odvajanja vode.

23      Z dopisoma z dne 17. januarja 2000 je Komisija zahtevala dodatne informacije o načrtu pomoči za obe navedeni investiciji. Kar zadeva prvi načrt, je Komisija od italijanskih oblasti zahtevala, naj razložijo razmerje med investicijami, priglašenimi v tem načrtu, in investicijami, ki se nanašajo na plavž in jeklarno, ki so bile predmet izjav, predloženih decembra 1997. Poleg tega je Komisija zahtevala natančnejšo presojo privarčevane energije, povezane z izpeljavo ukrepa v jeklarni. Kar zadeva drugi načrt pomoči, je Komisija od italijanskih oblasti zahtevala podrobnejše podatke o investicijah, ki se nanašajo na koksarno ter sistem dovajanja in odvajanja vode, v zvezi s prejšnjimi stopnjami onesnaženosti okolja in s stopnjami, ki izhajajo iz načrtovanih ukrepov, v razmerju do zakonskih predpisov.

24      Italijanske oblasti so z dopisoma z dne 15. februarja 2000 odgovorile na obe zahtevi Komisije v zvezi s priglašenima načrtoma pomoči in ji posredovale zahtevane informacije ter tabele z zahtevanimi podatki o različnih stopnjah onesnaženosti okolja.

C –  Odločba o uvedbi postopka preiskave iz člena 6(5) pravil in izjave italijanskih oblasti

25      Z dopisom z dne 26. aprila 2000 je Komisija obvestila italijanske oblasti o odločitvi o uvedbi postopka iz člena 6(5) pravil v zvezi z obema priglašenima načrtoma pomoči v korist podjetja Lucchini v skupni višini 13,5 milijarde italijanskih lir (ITL) (10,7 milijarde ITL v okviru prvega in 2,8 milijarde ITL v okviru drugega načrta pomoči) za investicije v obrat Piombino v skupni višini 190,9 milijarde ITL (152,5 milijarde ITL v okviru prvega in 38,4 milijarde ITL v okviru drugega načrta pomoči). Odločba o uvedbi postopka preiskave je bila objavljena l. julija 2000 (UL C 184, str. 2, v nadaljevanju: odločba o uvedbi).

26      V tej odločbi je bilo zlasti ugotovljeno, da naj bi prva presoja predloženih informacij vodila v sklep, da so bile investicije izpeljane predvsem zaradi ekonomskih razlogov in da so bile priglašene investicije, četudi niso bile neposredno povezane z novimi proizvodnimi napravami, nujne za posodobitev in razširitev proizvodnih naprav, oziroma za izkoriščenje novo postavljenih proizvodnih zmogljivosti, in da italijanske oblasti niso izvedle dokaza o tem, da so bile investicije izvedene iz razlogov varstva okolja in ne ekonomskih razlogov. Poleg tega je bilo v odločbi o uvedbi izpostavljeno, da italijanske oblasti niso dokazale, da je investitor sprejel jasno odločitev za višje okoljske standarde, ki naj bi terjala dodatne investicije, to je da bi za spoštovanje zakonskih okoljskih zahtev obstajala stroškovno ugodnejša rešitev.

27      Poleg tega je bilo v odločbi o uvedbi ugotovljeno, da naj bi bilo vprašljivo, ali priglašene investicije vendarle niso vplivale tudi na proizvodnjo.

28      Z dopisom z dne 18. julija 2000 so italijanske oblasti odgovorile na pridržke, ki jih je v odločbi o uvedbi izrazila Komisija in ponovno potrdile izključno varovanju okolja namenjene in ne ekonomsko ali v proizvodnjo usmerjene načrte priglašenih investicij.

D –  Izpodbijana odločba

29      Komisija je 21. decembra 2000 izdala odločbo 2001/466/ESPJ o državni pomoči, ki jo želi Italija dodeliti v korist proizvajalkam jekla, družbama Lucchini SpA in Siderpotenza SpA (UL 2001, L 163, str. 24, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

30      Komisija v sklepu presoje pomoči ob uporabi člena 3 pravil in določb, na katere člen napotuje, namreč, priloge k pravilomin smernic Skupnosti (glej točke od 22 do 24 obrazložitve izpodbijane odločbe) na eni strani zastopa stališče, „da priglašena pomoč v korist družbe Lucchini za investicije v koksarno, jeklarno in plavž v skupnem obsegu 13,5 milijarde ITL ni dovoljena, ker italijanske oblasti niso dokazale, da investicije niso bile izvedene zaradi ekonomskih razlogov“. Na drugi strani navaja, da „vodi preizkus priglašenih pomoči ob uporabi natančno izdelanih meril do sklepa, da slednje ne izpolnjujejo postavljenih zahtev.“ Zlasti ugotavlja, da „se priglašeni stroški ne nanašajo izključno na dodatne (nepredvidene) stroške, ki so potrebni za izboljšanje varstva okolja, da vse dosežene stroškovne koristi niso odštete in da v nekaterih primerih v zvezi z doseženim zmanjšanjem škodljivih snovi ne more biti govora o „vidnem“ izboljšanju. (točka 39 obrazložitve izpodbijane odločbe).

31      V skladu z navedenim člen 1 izpodbijane odločbe določa:

„Državna pomoč v višini 13,5 milijarde ITL (6,98 milijona eurov) [...], ki jo želi Italija podeliti proizvajalki železa, družbi Lucchini […], je nezdružljiva s skupnim trgom.

Zato pomoč ne sme biti odobrena.“

 Postopek in predlogi strank

32      Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 23. julija 2001, je tožeča stranka vložila predloženo tožbo.

33      Tožeča stranka je v okviru dokazovanja Sodišču prve stopnje predlagala, naj na podlagi člena 23 ESPJ – Poslovnika Sodišča odredi predložitev upravnih spisov Komisije in zlasti tistih dokumentov in tehničnih podatkov iz njih, na podlagi katerih je izključila okoljevarstveni značaj priglašenih investicij. Komisija jih je Sodišču prve stopnje posredovala s prošnjo, naj jih ne doda sodnim spisom in jih s tem ne posreduje tožeči stranki, ter v zvezi s tem vložila prošnjo za zaupno obravnavo .

34      Po izmenjavi pisem med Komisijo in Sodiščem prve stopnje je Komisija z dopisom z dne 14. novembra 2002 obvestila Sodišče prve stopnje, da upravni spisi ne vsebujejo nobenih drugih tehničnih podatkov ali poročila od tistih, ki so jih posredovale italijanske oblasti in jih je tožeča stranka že predložila v prilogi tožbe.

35      Z dopisom z dne 7. februarja 2003 je tožeča stranka umaknila prošnjo za vpogled v upravne spise.

36      Na poročilo sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (peti razširjeni senat) odločilo, da se uvede ustni postopek.

37      Na ustni obravnavi, ki je potekala 18. marca 2004, sta stranki ustno predstavili utemeljitve in odgovorili na vprašanja Sodišča prve stopnje, petega razširjenega senata v sestavi P. Lindh, predsednica, R. García-Valdecasas, J. D. Cooke, P. Mengozzi, sodniki, in M. E. Martins Ribeiro, sodnica.

38       Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        za ničnega razglasi člen 1 izpodbijane odločbe;

–        po potrebi odredi izdelavo izvedenskega mnenja o kategoriji Komisiji priglašenih investicij, s katerim naj se dokaže, da bi lahko prejšnje okoljevarstvene naprave delovale poleg novih proizvodnih naprav;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

39      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

40      Ustni postopek je bil sklenjen s koncem obravnave z dne 18. marca 2004. Ker se član senata po izteku mandata 3. maja 2006 v skladu s členom 32 Poslovnika Sodišča prve stopnje ni mogel udeležiti posvetovanja, se ga po načelu senioritete v smislu člena 6 ni udeležil tudi najmlajši sodnik, tako da so se posvetovanja Sodišča prve stopnje nadaljevala v zasedbi treh sodnikov, podpisanih pod predloženo sodbo.

 Pravo

41      Tožeča stranka predlog za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe opira na tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog je izpeljan iz napake v zvezi s predpisi, ki so bili uporabljeni v predloženem primeru, in iz kršitve načela dobrega upravljanja. Drugi se opira na zmotno presojo Komisije v zvezi z nedopustnostjo priglašenih pomoči, na kršitev načela prepovedi diskriminacije, na načelo obrnjenega dokaznega bremena in na pomanjkljivo obrazložitev. Tretji tožbeni razlog je izpeljan iz zmotne presoje Komisije v zvezi z neupoštevanjem pogojev za združljivost pomoči, določenih z veljavnim pravnim okvirom, iz kršitve prepovedi načela diskriminacije, iz načela obrnjenega dokaznega bremena, iz pomanjkljive obrazložitve in iz vsebinskega nasprotja obrazložitve izpodbijane odločbe.

A –  Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na predpise, uporabljene v predloženem primeru, in na kršitev načela dobrega upravljanja

1.     Trditve strank

42      Tožeča stranka zatrjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana na zmotni pravni podlagi. Člen 3 pravil naj bi kot izjemo od splošnega načela prepovedi subvencij oziroma pomoči, ki jih odobrijo države članice, postavljenega v členu 4(c) PJ, določal, da se lahko okoljevarstvene pomoči odobrijo pod določenimi pogoji na podlagi določb priloge k pravilom in smernic Skupnosti. Pri tem tožeča stranka razlikuje tri vrste investicij, ki jih lahko države članice priglasijo Komisiji: prvič, splošne investicije in investicije, namenjene povečanju proizvodnih zmogljivosti, ki jih ne bi bilo mogoče subvencionirati, ker naj bi bile nezdružljive s skupnim trgom ter za katere naj bi se uporabile določbe priloge k pravilom in točka 3.2.1, tretji stavek ter nadaljnji, in točka 3.2.3 smernic; drugič, mešane investicije, ki so hkrati namenjene povečanju proizvodnih zmogljivosti in varstvu okolja, pri katerih so nacionalni organi zavezani razlikovati med stroški v zvezi z povečanjem proizvodnih zmogljivosti in tistimi, ki ustrezajo varstvu okolja, saj je mogoče subvencionirati zgolj okoljevarstvene investicije, pri čemer naj bi bil odločilni pravni okvir v tem primeru priloga pravil; tretjič, čiste okoljevarstvene investicije, ki jih je mogoče subvencionirati le, če ob izključitvi drugih določb smernic Skupnosti in priloge k pravilom izpolnjujejo pogoje, določene v točki 3.2.1, prvi in drugi stavek, smernic Skupnosti.

43      Tožeča stranka dalje navaja, da ta klasifikacija ne pomeni, da naj bi se okoljevarstvene investicije, ki so jih priglasile italijanske oblasti, izključile iz področja uporabe pravil. Člen 3 pravil naj bi vseboval dvojno napotilo, prvič, na prilogo k pravilom in, drugič, na smernice Skupnosti, in to napotilo naj ne bi bilo kumulativno, temveč alternativno. Glede na to naj bi bilo logično domnevati, da je priloga k pravilom veljala za splošne investicije, medtem ko naj bi bile čiste okoljevarstvene investicije, ob izključitvi priloge pravil, zajete s smernicami Skupnosti. Tožeča stranka v podporo svoji razlagi uveljavlja, da je bilo v uvodnem odstavku priloge k pravilom navedeno, da se njihove določbe uporabijo le v primerih, ko naj bi šlo za prekrivanje okoljevarstvenih pomoči in pomoči, ki so namenjene splošnim investicijam, in da je pod črko (c) drugega dela priloge k pravilom navedeno, da se smejo investicije presojati samo z dodatnimi merili, ki so določena v smernicah Skupnosti.

44      Tožeča stranka kot dokaz neuporabe točke 3.2.3 smernic Skupnosti pri čistih okoljevarstvenih investicijah uveljavlja, da se v tej določbi vzpostavljeno razlikovanje med pomočjo za prilagoditev novim zavezujočim okoljskim standardom, pomočjo podjetjem, ki zavezujoče okoljske standarde presegajo, in pomočjo pri pomanjkanju zavezujočih okoljskih standardov, opira izključno na dovoljeni intervencijski prag in naj bi bilo odločilno zgolj v primerih, v katerih je bila vložena prošnja za odobritev pomoči za intervencijski prag med 16 % in 30 %. Če intervencijski prag leži znatno pod običajnim pragom 15 % – v predloženem primeru naj bi znašal 7 %, bi v točki 3.2.3 vsebovano razlikovanje izgubilo praktični učinek in ne bi bilo treba izvesti tam predvidenega razlikovanja. Zato naj bi Komisija, ko je za priglašene okoljevarstvene pomoči iz predloženega primera uporabila točko 3.2.3 smernic Skupnosti, pomešala predpise o združljivosti pomoči, to je zgolj tiste, ki so navedeni v točki 3.2.1 smernic, s predpisi o intenzivnosti pomoči.

45      Tožeča stranka posledično zastopa stališče, da naj bi se določbe, na katere bi Komisija morala opreti odločbo, strogo omejevale na prvi in drugi stavek točke 3.2.1 smernic Skupnosti, saj naj bi priglašene investicije zasledovale izključno okoljevarstveni cilj. Zato v primeru izpodbijane odločbe določbe priloge k pravilom ter točki 3.2.1, tretji stavek in nadaljnji, in 3.2.3 smernic ne bi smele biti upoštevane.

46      Končno, odločba Komisije, da se odločilne določbe smernic Skupnosti ne uporabijo in da se obenem uporabi priloga pravil, naj bi pomenila kršitev načela dobrega upravljanja.

47      Komisija uveljavlja, da je ta tožbeni razlog brez vsakršne pravne podlage. Tožeča stranka naj bi namreč veljavni pravni okvir izkrivljala tako, da je odločilne določbe, zlasti prilogo pravil, le delno in napačno navajala. Poleg tega naj bi se izpodbijana odločba opirala na pravilen pravni okvir, tako da kršitev načela dobrega upravljanja ni bila storjena.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

48      V predloženem primeru je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi člena 4(c) PJ in ob upoštevanju določb pravil. Po presoji priglašenih pomoči ob uporabi člena 3 pravil in določb, na katere ta člen napotuje, namreč priloge k pravilomin smernic Skupnosti (glej točke od 22 do 24 obrazložitve izpodbijane odločbe), je Komisija sklepala, da te pomoči ne izpolnjujejo pogojev za dodelitev okoljevarstvene pomoči v okviru pogodbe ESPJ, ki so postavljeni v teh določbah. Posledično naj bi bile pomoči nezdružljive s skupnim trgom in zato ne bi smele biti dodeljene (glej točko 39 obrazložitve izpodbijane odločbe in člen 1).

49      Najprej je treba ugotoviti, da pravila z odstopanjem od prepovedi iz člena 4(c) PJ, v skladu s katero so kakršne koli oblike subvencij ali pomoči jeklarskim podjetjem prepovedane, in z uporabo člena 95 PJ določajo pogoje, pod katerimi se pomoči železarski ali jeklarski industriji, financirane iz državnih sredstev, štejejo za združljive s pravilnim delovanjem skupnega trga.

50      Tako za pomoči, ki ne spadajo v pravila, še naprej velja člen 4(c) PJ (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 1997 v zadevi EISA proti Komisiji, T‑239/94, Recueil, str. II‑1839, točka 72, in z dne 16. decembra 1999 v zadevi Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, T‑158/96, Recueil, str. II‑3927, točka 60). Prav tako je treba pravila razlagati ozko, saj pomenijo izjemo od prepovedi (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. junija 2001 v zadevi Moccia Irme in drugi proti Komisiji, od C‑280/99 P do C‑282/99 P, Recueil, str. I‑4717, točka 40, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 25. septembra 1997 v zadevi UK Steel Association proti Komisiji, T‑150/95, Recueil, str. II‑1433, točka 114).

51      Tako je treba poudariti, da člen 3 pravil določa, da se lahko okoljevarstvene pomoči železarskim in jeklarskim podjetjem štejejo za združljive s skupnim trgom, „če so skladne s pravili, ki so določena v smernicah Skupnosti, […] in skladne z merili za njihovo uporabo v primeru jeklarskih podjetij ESPJ, kot je navedeno v Prilogi 3 k [pravilom]“.

52      To pomeni, da se lahko v smernicah Skupnosti predvidene določbe, ki veljajo v okviru Pogodbe ES, prenesejo na železarski in jeklarski sektor, ki spadata pod Pogodbo ESPJ, če zadostijo merilom za uporabo, oblikovanim v prilogi k pravilom. V naslovu te priloge je zato posebej natančno navedeno, da gre za „merila za uporabo smernic Skupnosti za državne okoljevarstvene pomoči jeklarski industriji“. Pravila torej za jeklarstvo ne predvidevajo samodejne uporabe določb smernic Skupnosti (zgoraj navedena sodba UK Steel Association proti Komisiji, točka 100), temveč so za tako uporabo v njihovi prilogi določeni pogoji.

53      Iz navedenega izhaja, da so v skladu s členom 3 pravil določbe, ki se v predloženi pravni zadevi uporabijo, tiste, ki so predvidene v prilogi k pravilom, in tiste, ki so postavljene v smernicah Skupnosti, če ustrezajo merilom za njihovo uporabo v jeklarskem sektorju ESPJ, postavljenim v prilogi k pravilom.

54      Priloga k pravilom obsega dva dela, prvi se nanaša na pomoči za prilagoditev podjetij novim zavezujočim okoljskim standardom. Drugi obsega pomoči, ki so namenjene spodbujanju vidnega izboljšanja ravni varstva okolja. V tem pogledu iz priglašenega načrta pomoči, ki so ga predložile italijanske oblasti, iz dopisa italijanskih oblasti z dne 15. februarja 2000 ter iz izjav italijanskih oblasti z dne 18. julija 2000 glede odločbe o uvedbi, izhaja, da so bile priglašene investicije mišljene kot spodbuda toženi stranki za izboljšanje ravni varstva okolja in kot povod, naj preseže tisto, kar ji predpisujejo zavezujoči standardi.

55      Tako je bilo v izjavah italijanskih oblasti glede odločbe o uvedbi navedeno, da so se priglašene pomoči tožeči stranki nanašale na investicije, ki jih je ta izvedla s ciljem „izboljšati varstvo okolja v primerjavi z rezultati, doseženimi v prejšnjih razmerah, ki so veljavnim pravnim predpisom sicer ustrezali“.

56      V teh izjavah je bilo prav tako poudarjeno, da je bila zamenjava okoljevarstvenih naprav v plavžu in jeklarni „[izvedena] neodvisno od zamenjave proizvodnih sredstev (plavž in pretvornik jeklarne), z edinim ciljem znatnega zmanjšanja izpustov v razmerju do veljavnih pravnih predpisov, ki so bili upoštevani že v prejšnjih razmerah.“

57      Poleg tega se je v teh izjavah uveljavljalo, da „naj bi se podjetje Lucchini odločilo izbrati veliko višje ravni varstva okolja, in sicer neodvisno od proizvodnih investicij, ki niso zahtevale investicij v obliki okoljevarstvenega sitema upoštevanja veljavnih standardov o izpustih, in [da] naj bi bilo zato [treba] vse priglašene investicije šteti za dodatne.“

58      Posledično naj tožeča stranka ne bi prejela pomoči v okviru prvega dela priloge k pravilom, ki zajema „pomoči za prilagoditev podjetij novim zavezujočim okoljskim standardom“. Ker gre za pomoči, ki naj bi tožečo stranko spodbudile k prispevanju k vidnem izboljšanju ravni varstva okolja in preseči tisto, kar predpisujejo zavezujoči standardi, so v predloženi zadevi odločilne določbe, kot pravilno navaja tudi Komisija, natančneje navedene in za jeklarsko industrijo ESPJ prilagojene v točkah 3.2.1 in 3.2.3.B smernic Skupnosti ter v drugem delu priloge k pravilom.

59      Zato je Komisija na podlagi člena 4(c) PJ ob upoštevanju člena 3 pravil in določb, na katere ta člen napotuje, namreč na prilogo k pravilom in smernice Skupnosti, upravičeno izdala izpodbijano odločbo.

60      Po pojasnitvi teh okoliščin ne more biti sprejeta nobena od utemeljitev, ki jih je tožeča stranka uveljavljala.

61      Prvič, ne vzdrži predpostavka tožeče stranke, da so se določbe, ki se uporabijo, razlikovale glede na tri kategorije investicij, ki jih je mogoče priglasiti v okviru državnih pomoči. Predpostavka namreč nasprotuje besedilu člena 3 pravil, ki potrjuje kumulativno uporabo priloge k pravilom in smernic Skupnosti v skladu z zgoraj predstavljenimi različicami, ne da bi se na tej stopnji razlikovalo med različnimi vrstami investicij. Zato ni bilo mogoče izhajati iz tega, da napotilo člena 3 pravil na prilogo k pravilom in smernice Skupnosti ni kumulativno, temveč alternativno.

62      Drugič, trditev tožeče stranke, v skladu s katero naj priloga k pravilom ne bi veljala za investicije, ki so čiste okoljevarstvene investicije, je popolnoma neutemeljena. Kot je bilo predstavljeno zgoraj, člen 3 pravil namreč določa, da morajo biti okoljevarstvene pomoči v jeklarski industrijski ESPJ skladne tako s prilogo k pravilom kot tudi s smernicami Skupnosti. Tožeča stranka v podporo navedbam o neveljavnosti pravil v primeru čistih okljevarstvenih pomoči prav tako ne more navajati uvoda priloge k pravilom, v skladu s katerim Komisija „pri dodeljevanju okoljevarstvenih pomoči v ustreznih primerih naloži strožje pogoje in jamstva, da bi preprečila prikrite pomoči za investicije v nove naprave ali opremo“. Zgoraj navedeno besedilo namreč zgolj potrjuje, da mora Komisija nujno preveriti trditev, ali se glede na okoliščine primera lahko z investicijo, ki je priglašena kot čista okoljevarstvena investicija, v resnici dosegajo drugi cilji, ki so v skladu z veljavnimi določbami prepovedani. Za priglašene pomoči, ki vsekakor sodijo v Pogodbo ESPJ, torej v polnem obsegu veljajo tako merila smernic Skupnosti kot tudi v prilogi določena merila.

63      Tretjič, prav tako je pravno neutemeljena tudi navedba tožeče stranke, da naj točka 3.2.3 smernic Skupnosti ne bi veljala za investicije, ki so čiste okoljevarstvene investicije. V tej določbi so postavljena merila za združljivost pomoči in določena najvišja stopnja intenzivnosti glede na cilj, ki se z investicijo zasleduje, to je prilagoditev novim zavezujočim okoljskim standardom (primer A), spodbuda za preseganje zavezujočih okoljskih standardov (primer B) ali varstvo okolja v primeru pomanjkanja zavezujočih okoljskih standardov (primer C). Zato okoliščina, ki jo uveljavlja tožeča stranka, da leži intenzivnost priglašenih pomoči pod 15‑odstotnim pragom intenzivnosti, navedenim v primeru A, še ne dopušča sklepati na to, da se primer B, ki predvideva 30-odstotni prag intenzivnosti, ne uporabi. Priglašene pomoči so namreč še vedno pomoči, s katerimi naj se tožečo stranko spodbudi k preseganju zavezujočih okoljskih standardov in jih je zato treba presojati v okviru določb točke 3.2.3.B smernic Skupnosti.

64      V skladu z vsem navedenim obsegajo odločilni pravni okvir za presojo spornih pomoči, kakor izhaja iz izpodbijane odločbe, člen 3 pravil in določbe, na katere ta člen napotuje, to so priloga k pravilom in smernice Skupnosti.

65      Očitek o uporabi neustreznega pravnega okvira in očitek o kršitvi načela dobrega upravljanja zato nista utemeljena, zato je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

B –  Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno presojo Komisije v zvezi z nedopustnostjo priglašenih pomoči, na kršitev načela prepovedi diskriminacije, načela obrnjenega dokaznega bremena in na pomanjkanje obrazložitve

1.     Trditve strank

66      S tem tožbenim razlogom tožeča stranka graja presoje, vsebovane v točkah od 25 do 29, 35 in 39 izpodbijane odločbe v zvezi z nedopustnostjo priglašenih pomoči.

67      Tožeča stranka najprej navaja, da se je Komisija zmotila v ugotovitvi, da italijanske oblasti niso dokazale, da so bile priglašene investicije namenjene izboljšanju varstva okolja. Komisija naj bi dokazno breme italijanskim oblastem naložila pomotoma, saj od teh nikoli ni zahtevala dokazov, katerih neobstoj naj bi bil odločilen za izpodbijano odločbo. Drugače kot v primeru izvedenskega mnenja, ki so ga italijanske oblasti predložile na zahtevo Komisije, ni slednja nikoli uradno zahtevala dokaza o tem, da so priglašene investicije namenjene izboljšanju varstva okolja, in sicer celo po tem ne, ko so italijanske oblasti večkrat zatrdile, da so pomoči okoljevarstvenega značaja. Le v primeru, da bi bila izdana natančna zahteva za dodatna pojasnila in informacije in je nacionalne oblasti ne bi izpolnile, bi Komisija lahko prišla do ugotovitve, da oblasti svojih trditev niso podprle in da niso navedle podatkov, ki so potrebni za presojo Komisije v posameznem primeru (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 29. septembra 1996 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑241/94, Recueil, str. I‑4551, točki 36 in 37).

68      Komisija odgovarja, da je tožeča stranka upoštevala obveznost, navedeno v točki (a) drugega dela priloge k pravilom, v skladu s katero mora investitor dokazati, da je bila sprejeta jasna odločitev za višje okoljske standarde, ki terja dodatne investicije. To obveznost je mogoče izluščiti iz posebej strogega okvira ureditve okoljevarstvenih pomoči v sektorju ESPJ. Četudi naj bi se tožeča stranka pravilno sklicevala na točko 3.2.1 smernic, naj bi nadaljevanju pozabila navesti kakršenkoli podatek, ki naj bi omogočal ugotovitev, da je imela dodatne stroške, ki so bili neobhodni za dosego zahtevnih okoljskih ciljev. Posledično bi morala tožeča stranka dokazati, da naj bi se podjetje, ki je prejelo pomoč, odločilo za strožje okoljske standarde, ki so terjali dodatne investicije, da naj priglašene investicije ne bi bile namenjene proizvodnim ciljem, da naj bi bilo stare okoljevarstvene naprave tehnično mogoče še dalje uporabljati tako, da bi jih prilagodili novim proizvodnim napravam, in, sklepno, da naj bi bile predpostavke za dodelitev izpolnjene. Vse te dvome je Komisija v odločbi o uvedbi navedla in s tem tako državam članicam kot tudi tožeči stranki omogočila, da pripravijo vse dokaze, ki jih je treba priložiti, ne da bi bilo nujno izrecno zahtevati predložitev posebnega izvedenskega mnenja.

69      Tožeča stranka v nadaljevanju uveljavlja, da naj bi Komisija neupravičeno domnevala, da so priglašene investicije zaradi starosti obstoječih okoljevarstvenih naprav in nemožnosti njihove prilagoditve novim proizvodnim napravam nujne. Komisija naj bi prišla do ugotovitve, da so naprave stare, ne da bi se oprla na objektivne vidike in ne da bi upoštevala v prilogi k pravilom predvideno načelo za presojo dotrajanosti opreme, ki zadeva preostalo življenjsko dobo naprave. Komisija naj prav tako ne bi upoštevala izvedenskega mnenja z dne 30. septembra 1999, ki so ga na njeno zahtevo posredovale italijanske oblasti, ki naj bi dokazovalo, da je okoljevarstvenim napravam ostalo še 25 % življenjske dobe ali več. Poleg tega naj bi bilo jasno, da so bile stare okoljevarstvene naprave s tehničnega vidika povsem sposobne prenašati obremenitve onesnaževanja nove proizvodne opreme.

70      V tej točki tožeča stranka v okviru dokazovanja in na podlagi členov 65 in 66 Poslovnika in člena 25 Statuta ESPJ Sodišča predlaga, da se odredi izdelava izvedenskega mnenja, s katerim naj se dokaže, da bi lahko stare okoljevarstvene naprave delovale skupaj z novimi proizvodnimi napravami, in sicer za to, da se preizkusi zakonitost izpodbijane odločbe.

71      Komisija na te navedbe odgovarja, da naj bi tožeča stranka zamenjala v točki (b)(ii) prvega dela priloge k pravilom navedeno predpostavko o zahtevanih najmanj 25 % preostale življenjske dobe obstoječih naprav z dotrajanostjo naprav, kar naj bi podjetja spodbudilo k zamenjavi naprav neodvisno od njihove preostale življenjske dobe. V predloženem primeru naj bi Komisija zelo dobro upoštevala izvedensko mnenje z dne 30. septembra 1999 in naj ne bi dvomila o ugotovitvah, v skladu s katerimi naj bi preostala življenjska doba znašala vsaj 25 %. Kljub temu naj se izpodbijana odločba ne bi opirala na neupoštevanje teh pogojev, temveč na to, da so bile te naprave dotrajane in da bi bile v izvedbi prenove proizvodnih naprav v vsakem primeru zamenjane. Izpodbijana odločba naj bi štela za neverodostojno, da bi lahko podjetje prenovilo vse svoje proizvodne naprave, hkrati pa bi pustilo delovati stare okoljevarstvene naprave, ne da bi obstajalo karkoli, kar bi dokazovalo, da je ta možnost tehnično izvedljiva.

72      V zvezi s tem Komisija zatrjuje, da naj bi bilo v dopisu italijanskih oblasti z dne 15. februarja 2000 navedeno, da odločitev o proizvodnih investicijah ni bila sprejeta zaradi starosti naprav, temveč zato, ker naj bi bile zastarele, saj naj ne bi več zadoščale potrebam proizvodnje. Poleg tega naj bi iz izvedenskega mnenja z dne 30. septembra 1999 izhajalo, da naj bi bile okoljevarstvene investicije sestavljene iz zamenjave, dopolnitve ali predelave dela proizvodnih naprav. Vendar tožeča stranka v nobenem trenutku upravnega ne sodnega postopka ni bila sposobna pojasniti ekonomske in proizvodne logike, na podlagi katere naj bi se stare okoljevarstvene naprave uporabljale dalje, medtem ko naj bi bile proizvodne naprave, katerih sestavni del so, zamenjane.

73      Kar zadeva predlog tožeče stranke za izvedbo dokazovanja, Komisija zastopa stališče, da slednje nima koristi za odločitev spora, saj Sodišče prve stopnje upoštevaje široko diskrecijo Komisije, te ne more nadomestiti pri odločanju in ne more spremeniti njenega stališča (sklep predsednika četrtega razširjenega senata Sodišča prve stopnje z dne 2. aprila 1998 v zadevi Arbeitsgemeinschaft Deutscher Luftfahrt-Unternehmen in Hapag Lloyd proti Komisiji, T‑86/96 R, Recueil, str. II‑641, točka 74).

74      Tožeča stranka sklepno uveljavlja, da naj bi imela presoja Komisije, vsebovana v točki 28 obrazložitve izpodbijane odločbe, da investicij ni mogoče subvencionirati, saj bi moralo podjetje zaradi naselitve obrata v gosto poseljenem območju izvesti nove okoljevarstvene investicije, zato naj bi bile tovrstne investicije z ekonomskega vidika nujne za nadaljevanje dejavnosti tožeče stranke, prav tako hude napake in naj bi se izkazala za diskriminacijsko.

75      Tožeča stranka navaja, da presoja ni utemeljena, ker zaradi neizpeljanih okoljevarstvenih del pravno ni bila zavezana ustaviti dejavnosti, saj je že upoštevala okoljevarstvene standarde. Poleg tega naj bi bil dopis italijanskih oblasti z dne 15. februarja 2000, v katerem se nahajajo s strani Komisije nakazane informacije, napačno razlagan, saj iz tega dopisa ne izhaja, da bi bil soobstoj podjetja s centrom Piombino brez priglašenih investicij nemogoč, temveč zgolj to, da bi lahko izvedba okoljevarstvenih investicij tak soobstoj kasneje olajšala.

76      Tožeča stranka se poleg tega sprašuje, ali obstajajo drugi primeri, v katerih je bilo uporabljeno načelo, ki ga je Komisija izpostavila v točki 28 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ta Odločba Komisije 2000/66/ESPJ z dne 28. oktobra 1998 o pomoči Italije v korist jeklarskemu podjetju Acciaierie di Bolzano SpA (UL 2000, L 23, str. 65) naj bi bila edini precedenčni primer. Vendar je bila rešitev v tem nasprotna od tiste, ki jo je izbrala Komisija v izpodbijani odločbi. Zato naj bi šlo v izpodbijani odločbi za znatno neenako obravnavanje v razmerju do drugih podobnih primerov.

77      Komisija odgovarja, da naj bi tožeča stranka načela, ki so veljala na področju pomoči za prilagoditev obstoječih naprav zavezujočim okoljskim standardom, zamenjala z načeli, ki so veljala za pomoči, s katerimi naj bi se podjetja spodbudila, da te standarde presežejo. V predloženem primeru niso obstajali nobeni novi zavezujoči okoljski standardi, zato je bilo kot odločilno točko treba upoštevati okoliščino, da je bilo podjetje pod zelo močnim družbenim pritiskom, ki naj bi ga prisilil k izvedbi sprejetih investicij, da bi se lahko v Piombinu še naprej proizvajalo. Poleg tega odločba, ki se nanaša na Acciaierie di Bolzano, ni primerljiva s predloženim primerom, saj je v prvi zadevi podjetje predložilo dokaz o tem, da je izvedlo „investicije, ki so daleč nad“ veljavnimi okoljskim standardi.

78      Tožeča stranka dalje zatrjuje, da izpodbijani odločbi manjka obrazložitev, saj Komisija ni predstavila niti razlogov niti objektivnih vidikov, ki so jo privedli do stališča, da so priglašene investicije povezane s proizvodnjo in da ne sodijo na področje varstva okolja. Tako naj bi se izpodbijana odločba omejila na izpodbijanje okoljevarstvenih ciljev priglašenih investicij, ki so jih sprejele italijanske oblasti, ne da bi bilo to odklonilno stališče utemeljeno in ne da bi bili navedeni drugi strokovni podatki, s katerimi bi se lahko izpodbijala pravilnost izvedenskega mnenja, ki so ga predložile italijanskih oblasti in v katerem je bil poudarjen okoljevarstveni značaj priglašenih ukrepov. V izpodbijani odločbi prav tako ni bilo obrazloženo, zakaj bi morale biti stare okoljevarstvene naprave na vsak način zamenjane in zakaj naj bi bile te naprave tehnično nezdružljive z novo proizvodno opremo. Končno, v izpodbijani odločbi ni navedeno, v kolikšnem obsegu odgovori italijanskih oblasti niso bili zadostni. Če so bili Komisiji predloženi dokumenti, jih ne bi smela pozabiti upoštevati in bi se morala o njih izjaviti tako, da bi na podlagi obveznosti zavzetja stališča do očitka države članice bodisi sprejela ugotovitve, ki so jih predložile italijanske oblasti, bodisi jih strokovno zavrnila (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. junija 2000 v zadevi Alzetta in drugi proti Komisiji, T‑298/97, T‑312/97, T‑313/97, T‑315/97, od T‑600/97 do T‑607/97, T‑1/98, od T‑3/98 do T‑6/98 in T‑23/98, Recueil, str. II‑2319, točka 105).

79      Komisija navaja, da obveznost obrazložitve ni neomejena in da ni zavezana odgovoriti na vse dejanske in pravne vidike, ki jih prizadeti uveljavlja, temveč zgolj upoštevati vse vidike, ki so odločilni v vsakokratnem posamičnem primeru. Poleg tega naj bi pomanjkanje obrazložitve ne imelo vedno za posledico razglasitve ničnosti, če daje preostali del obrazložitve zadostno podlago za izdajo pravnega akta (sodba Sodišča z dne 20. oktobra 1987 v zadevi Španija proti Svetu in Komisiji, 119/86, Recueil, str. 4121). Komisija v zvezi s tem zastopa stališče, da ji ni mogoče očitati, da v predloženem primeru ni podala potrebne obrazložitve v zvezi z vrednostmi, ki so bile izven okvira standardov, kot tudi v zvezi z dejstvi, ki bi jih mogla dokazati država članica in prejemnik, ne pa Komisija. Na vsak način naj bi Komisija svoje pridržke v odločbi o uvedbi v celoti in natančno pojasnila in navedla, v katerih točkah bi morale italijanske oblasti in tožeča stranka predložiti potrebe dokaze, česar niso storile.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

a)     Uvodne ugotovitve

80      V okviru ničnostne tožbe zoper odločbo Komisije, izdano na podlagi Pogodbe ESPJ, člen 33, drugi stavek, PJ, se presoja Sodišča prve stopnje „ne sme raztezati na celoten položaj, ki izhaja iz ekonomskih dejstev ali okoliščin in je privedel do [izpodbijane odločbe], razen če se Komisiji očita, da je zlorabila diskrecijo ali očitno spregledala določbe Pogodbe ESPJ ali katerokoli pravno pravilo, ki izhaja iz njene uporabe“.

81      Komisija je v točki 24 obrazložitve izpodbijane odločbe zavzela stališče, da bi morala biti presoja predloženega primera izvršena v skladu z merili, ki so navedena pod črko (a) drugega dela priloge k pravilom, ki napotuje tudi na merila, navedena pod črko (b)(ii) prvega dela priloge k pravilom. V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da so v teh določbah postavljena merila naslednja. Prvič, okoljevarstvena pomoč se za zadevne investicije, ko želi podjetje nadomestiti naprave, ne more dodeliti, če so investicije postale nujne zaradi ekonomskih razlogov ali zaradi starosti naprav. Preostala življenjska doba obstoječih naprav mora znašati najmanj 25 % njihove skupne življenjske dobe. Drugič, zadevne pomoči morajo podjetju nuditi spodbudo za „vidno izboljšanje“ ravni varstva okolja. To vidno izboljšanje je natančneje določeno tako, da investitor dokaže, da je bila sprejeta jasna odločitev za višje okoljske standarde, ki terja dodatne investicije, to je da bi bila za zadostitev novim ekološkim standardom mogoča stroškovno ugodnejša rešitev.

82      Poleg tega je v točki 3.2.1 smernic Skupnosti postavljeno načelo, da za „pomoči, ki domnevno služijo okoljevarstvenim ciljem, v resnici pa podpirajo splošne investicije“, smernice Skupnosti ne morejo veljati. Ta točka se sklada z logiko, ki je postavljena že v prvem merilu, navedenem v prilogi k pravilom zgoraj.

83      Prav tako je naloga države članice in morebitnega prejemnika pomoči, če se Komisija odloči uvesti uradni postopek preizkusa, da podata utemeljitve v dokaz, da načrt pomoči ustreza s Pogodbo določenim izjemam, saj je namen tega postopka ravno to, da se Komisija seznani z vsemi vidiki, bistvenimi za odločitev v zadevi (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 20. marca 1984 v zadevi Nemčija proti Komisiji, 84/82, Recueil, str. 1451, točka 13).

84      Če uvede uradni postopek, je Komisija sicer zavezana jasno izraziti dvome o združljivosti pomoči, da bi lahko država članica in prizadeti nanje kar najbolje odgovorila, vendar mora še vedno tisti, ki odobri pomoč – in v danem primeru prejemnik pomoči –, zanikati dvome in dokazati, da njegova investicija izpolnjuje pogoj za dodelitev pomoči (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 22. marca 2001 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑17/99, Recueil, str. I‑2481, točke 41 in od 45 do 49). Tako bi morale italijanske oblasti dokazati, da so imele zadevne investicije okoljevarstveni cilj, predpisan s smernicami Skupnosti in prilogo k pravilom (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Sodišča z dne 14. septembra 1994 v zadevi Španija proti Komisiji, od C‑278/92 do C‑280/92, Recueil, str. I‑4103, točka 49, in z dne 19. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑113/00, Recueil, str. I‑7601, točka 70).

85      Komisija v izpodbijani odločbi zastopa stališče, da okoljevarstvene investicije podjetja Lucchini, izvedene v koksarni, jeklarni in plavžu, ne pridejo v poštev za dodelitev okoljevarstvene pomoči, ker naj bi bile pogoj za investicije v izboljšanje proizvodnje oziroma njihova posledica in ker naj bi bile italijanske oblasti dolžne dokazati, da so bile investicije rezultat zavestne odločitve podjetja, da izboljša varstvo okolja (točka 29 obrazložitve). Komisija se pri tem opira na naslednje vidike: izvedba investicij je izhajala iz nujnosti, da se zagotovi nadaljevanje dejavnosti v gosto poseljenem območju (točka 28 obrazložitve) in ker je treba zamenjavo proizvodnih naprav razlagati s tehnično zastarelostjo, je težko sprejeti, da bi se lahko stara okoljevarstvena oprema obdržala in dalje uporabljala skupaj z novo proizvodno napravo (točki 26 in 29 obrazložitve).

b)     O vprašanju, ali so priglašene okoljevarstvene investicije omogočale nadaljevanje dejavnosti podjetja zaradi njegove naselitve v gosto poseljenem območju

86      V izpodbijani odločbi je navedeno, da naj bi zaradi položaja obrata v gosto poseljenem območju nujnost zmanjšanja obremenitev okolja obstajala že pred investicijskim načrtom za posodobitev in racionalizacijo proizvodnih naprav. Zato je lahko Komisija v izpodbijani odločbo prišla le do sklepa, da so bile „okoljevarstvene investicije nujne za nadaljevanje gospodarske dejavnosti podjetja in da je bila odločitev za izvedbo teh investicij predvsem ekonomsko utemeljena“ (točka 28 obrazložitve).

87      Vendar dejstvo, da se obrat tožeče stranke nahaja v gosto poseljenem območju, nikakor ne zavezuje k izvedbi novih investicij „iz ekonomskih razlogov“, saj je edina obveznost tožeče stranke spoštovanje veljavnih zavezujočih standardov. V teh okoliščinah je treba razumeti trditev italijanskih oblasti, ki so Komisiji v okviru upravnega postopka sporočile, da je hotela tožeča stranka preseči veljavne zavezujoče standarde, da bi „omogočila soobstoj obstoječe jeklarne in z njim povezana delovna mesta glede na obstoječe družbeno okolje“ (prva prijava prvega načrta pomoči, točka 9, prva alinea). V tem pogledu je nesporno, da so obstoječe naprave obrata Piombino ustrezale veljavnim zavezujočim standardom.

88      Komisija zato na podlagi volje tožeče stranke, ki želi zavezujoče standarde preseči tako, da bi za rešitev skrbi prebivalstva, živečega v bližini obrata, prišlo do vidnega izboljšanja ravni varstva okolja, ne more sklepati, da so bile te investicije v smislu določb točke (b)(ii) prvega dela priloge k pravilom izpeljane iz ekonomskih razlogov.

89      Ne da bi bilo treba odločiti o domnevni kršitvi prepovedi diskriminacije v zvezi z zadevo Acciaierie di Bolzano, je treba ugotoviti, da se je Komisija s tem, ko je v točki 28 obrazložitve izpodbijane odločbe zatrjevala, da so bile okoljevarstvene investicije zaradi naselitve obrata v gosto poseljenem območju nujne za zagotovitev nadaljevanja gospodarske dejavnosti tožeče stranke in da so tako investicije zlasti ekonomsko utemeljene, nepravilno oprla na merilo, ki ne sodi med za to veljavna merila. Ta točka obrazložitve je zato pravno napačna.

c)     O vprašanju, ali so bile okoljevarstvene investicije izpeljane kot pogoj ali kot posledica investicij, nujnih za proizvodnjo, o dokazih, ki so jih predložile italijanske oblasti, in o možnosti stroškovno ugodnejše rešitve

 i) Investicije v koksarno

–        O vprašanju, ali so bile okoljevarstvene investicije v koksarno izpeljane kot pogoj ali kot posledica investicij, nujnih za proizvodnjo

90      Najprej je treba opozoriti na to, da je v obratu Piombino leta 1997 izpeljani investicijski program za posodobitev in racionalizacijo proizvodnih naprav, kot je navedeno zgoraj v točki 18, na eni strani zadeval zamenjavo plavža z novim v pridelovalnici surovega železa (točka 10 obrazložitve) in na drugi strani zamenjavo obstoječega pretvornika z novim pretvornikom v jeklarni (točka 11 obrazložitve). Proizvodni ukrepi, s katerimi je bila Komisija seznanjena z dopisom z dne 10. decembra 1997 v okviru obeh izjav italijanskih oblasti o načrtu investicij, izpeljanem v tem obratu, koksarne niso zadevali.

91      V odločbi o uvedbi je Komisija zavzela stališče, da je dvomljivo, da so bile priglašene investicije v zvezi s koksarno – to je novi sistem prevoza premoga z ekološkim tekočim trakom, sistem polnjenja peči, zapiranje peči s posebnim keramičnim varilnim postopkom, nova vrata komor koksarne, dodatne električne kabine in prilagoditve načrta polnjenja akumulatorja 27 peči koksarne in druge –le okoljevarstvene investicije in da niso vplivale na proizvodni proces (glej odločbo o uvedbi, stran 9, levi stolpec, tretji podostavek, drugi stavek). S tem Komisija ne zatrjuje, da naj bi bile s temi investicijami zamenjane proizvodne naprave v koksarni, kljub temu pa dvomi, da so imele zgolj ekološki cilj in da niso vplivale na proizvodni proces.

92      Sodišče prve stopnje vendarle meni, da tako utemeljevanje ob upoštevanju veljavnega pravnega okvira ne vzdrži, saj so v prilogi k pravilom sicer prepovedane pomoči za investicije, ki so bile nujne iz ekonomskih razlogov ali zaradi starosti naprav, niso pa prepovedane pomoči za investicije, ki bi lahko vplivale na proizvodni proces. V tem primeru se namreč v priloga k pravilom zahteva le, naj se odštejejo vse ekonomske koristi, ki izhajajo iz nižjih stroškov proizvodnje. Zato se kot predpostavka za subvencioniranje investicij ne zahteva, niti naj priglašene investicije služijo varstvu okolja in nobenemu drugemu cilju niti naj nimajo posledic na proizvodno zmogljivost. Investicija, ki uresničuje ekološki cilj iz subvencioniranja, ne more biti izključena zgolj zato, ker vpliva na proizvodnjo.

93      V vsakem primeru je treba ugotoviti, da to utemeljevanje ni bilo prevzeto v izpodbijano odločbo, saj je v njej zastopano le stališče, da naj bi bile investicije v koksarno – sicer prav tako kot druge investicije v zvezi s tožečo stranko, ki so jih priglasile italijanske oblasti – izvedene kot predpostavka ali kot posledica investicij za izboljšanje proizvodnje. To utemeljitev je mogoče dodatno pojasniti z vsebino odločbe o uvedbi, v kateri je bilo razloženo, da naj bi bile priglašene investicije, četudi naj ne bi imele neposredne zveze z novimi proizvodnimi napravami, kljub temu nujne za to, da se zagotovi obstoj investicij v posodobitev in razširitev proizvodnih naprav ter odzove na novovzpostavljene proizvodne zmogljivosti (glej odločbo o uvedbi, str. 3, levi stolpec, predzadnji odstavek, drugi stavek).

94      Zato Sodišče prve stopnje meni, da je v izpodbijani odločbi napačno sprejeto, da naj bi bile investicije v koksarno izvedene kot predpostavka ali kot posledica investicij za izboljšanje proizvodnje. Iz vsebine že navedenih izjav italijanskih oblasti o investicijskih načrtih za proizvodnjo, izvedenih v Piombinu, izhaja, da koksarne, v nasprotju s plavžem in jeklarno, te proizvodne investicije niso zadevale. Izpodbijana odločba je tako v tej točki napačna, saj koksarna ni bila predmet proizvodnih investicij.

95      Poleg tega je očitno, da je treba v primeru, če bi se izpodbijana odločba in odločba o uvedbi razlagali tako, da so bile investicije v koksarno pogoj oziroma nujna posledica prenove proizvodnih naprav v plavžu in jeklarni, ugotoviti, da ni v izpodbijani odločbi ali odločbi o uvedbi nobene razlage, ki bi upravičevala tako presojo, in da izpodbijani odločbi zato manjka obrazložitev.

96      Če naj bi se izpodbijana odločba in odločba o uvedbi razlagali tako, da so bile investicije v koksarno pogoj oziroma nujna posledica prenove proizvodnih naprav v splošnem, je sklepno treba ugotoviti, da je Komisija v celotnem upravnem postopku od italijanskih oblasti prejela natančna pojasnila o okoljevarstvenem značaju različnih investicij v zvezi s koksarno, zlasti kar zadeva vrsto in način, na kakršen bi te investicije zmanjšale izpuste plina in prahu, in da se Komisija spričo teh pojasnil ne bi smela omejiti na to, da je brez obrazložitve zatrdila, da so bile investicije v koksarno izvedene kot predpostavka ali posledica investicij za izboljšanje proizvodnje. V zvezi s tem je treba opozoriti, da priloga pravi določa, da lahko Komisija pri presoji državnih okoljevarstvenih pomoči uporabi pomoč neodvisnih izvedencev, kar naj bi ji omogočilo natančneje pojasniti utemeljevanje v tej točki.

–       O vprašanju dokazov, ki so jih predložile italijanske oblasti

97      Sodišče prve stopnje poleg tega meni, da je v izpodbijani odločbi napačno zatrjevano, da italijanske oblasti niso preložile dokaza o tem, da so okoljevarstvene investicije v koksarno odražale premišljeno odločitev za izboljšanje varstva okolja. Iz več dokumentov, ki so jih italijanske oblasti posredovale v okviru upravnega postopka, izhaja, da so Komisiji večkrat dale podatke, ki bi potrdili voljo tožeče stranke po prevzetju strožjih okoljskih standardov v koksarni, in sicer za to, da bi dosegla vidno izboljšanje ravni varstva okolja.

98      Tako so s strani italijanskih oblasti 16. marca in 29. novembra 1999 opravljene priglasitve prvega in drugaga načrta pomoči obsegale opis investicij, načrtovanih v koksarni (glej dopisa z dne 16. marca in 29. novembra 1999, točka 9) in prikaz koristi za okolje, ki bi jih bilo mogoče doseči po izvedbi teh investicij (glej dopis z dne 16. marca 1999, točka 10, in dopis z dne 29. novembra 1999, točka 10).

99      Prav tako so italijanske oblasti na izrecno zahtevo Komisije z dne 19. aprila 1999 za posredovanje stopnje onesnaženosti okolja, ki jo dosegajo obstoječe naprave, in stopnje onesnaženosti, ki bi izhajala iz načrtovanih ukrepov v razmerju do veljavnih zavezujočih standardov, zahtevane informacije posredovale v prilogi k njenemu dopisu z dne 29. novembra 1999. Priloga je vsebovala tabelo, v kateri so bile posamično navedene, prvič, višina onesnažujočih izpustov, ki jo je bilo treba spoštovati v okviru zavezujočih standardov, drugič, višina onesnažujočih izpustov, ki so jih dosegale obstoječe naprave in, tretjič, višina onesnažujočih izpustov, ki naj bi bila dosežena po priglašenih investicijah. Te informacije so bile prevzete v odločbi o uvedbi. Iz tabele na eni strani izhaja, da so obstoječe naprave v koksarni ustrezale zavezujočim standardom za onesnažujoče izpuste, in na drugi strani, da so bile ravni, dosežene po načrtovanih ukrepih, nižje od ravni, doseženih z obstoječimi napravami, in tako tudi nižje od ravni, določenih z zavezujočimi standardi.

100    Poleg tega so italijanske oblasti posredovale izvedensko mnenje na drugo zahtevo Komisije z dne 19. aprila 1999, v skladu s katero naj bi bilo izdelano neodvisno izvedensko mnenje kot dokaz za to, da se priglašene pomoči niso nanašale na investicije, ki bi bile zaradi starosti naprav neobhodne, in da je življenjska doba naprav še dovolj dolga (najmanj 25% v skladu s prilogo k pravilom). To potrjuje, da znaša preostala življenjska doba naprav, ki jih zadevajo pomoči, nad 25 %. V izvedenskem mnenju so bile za ugotovitev stanja pred ukrepi in po njih presojana vsa načrtovana dela. V okviru te presoje je jasno opisano, iz česa je ukrep sestavljen, opredeljeno pa je tudi izboljšanje, ki bi moralo biti po investicijah doseženo.

101    Končno, italijanske oblasti so na poznejšo zahtevo Komisije z dne 17. januarja 2000, v skladu s katero naj bi bila slednji posredovani stopnja onesnaženosti okolja, ki bi izhajala iz načrtovanih ukrepov v koksarni iz drugega načrta pomoči v razmerju do zavezujočih standardov in v razmerju do investicij, izvedenih pred tem, ter vrsta prilagoditve, izvedene v vsaki posamezni napravi, zahtevane informacije posredovale v svojem dopisu z dne 15. februarja 2000. V odločbi o uvedbi („Učinki investicij na okolje“, tabela 1) je bila za različne investicije, načrtovane v koksarni, navedena, prvič, raven onesnažujočih izpustov, ki jo je treba spoštovati v okviru zavezujočih standardov, drugič, raven onesnažujočih izpustov pred investicijami, predvidenimi v prvem načrtu pomoči, tretjič, raven onesnažujočih izpustov, ki je bila dosežena zaradi investicij, predvidenih v prvem načrtu pomoči, in četrtič, raven onesnažujočih izpustov, ki bi morala biti dosežena po investicijah, priglašenih z drugim načrtom pomoči. Iz te tabele izhaja, da je znižanje ravni onesnažujočih izpustov pred prvim načrtom pomoči in po drugem načrtu pomoči znašalo 25 %.

102    Komisija ni niti v okviru odločbe o uvedbi niti v okviru izpodbijane odločbe predložila razlogov, ki bi mogli ovreči dokazno gradivo italijanskih oblasti, v katerem so bili podrobno predstavljeni in količinsko ovrednoteni različni prispevki k varstvu okolja, ki bi izhajali iz investicij, predvidenih v koksarni.

103    V skladu s tem je izpodbijana odločba nezadostno obrazložena, če je v njej brez preizkusa zgoraj navedenih vidikov zatrjevano, da italijanske oblasti niso dokazale, da naj bi okoljevarstvene investicije v koksarni ustrezale premišljeni odločitvi za izboljšanje varstva okolja.

–       O obstoju stroškovno ugodnejše rešitve

104    Kar zadeva vprašanje, ali je obstajala stroškovno ugodnejša rešitev oziroma ali bi se stara okoljevarstvena oprema lahko uporabljala skupaj z „novimi proizvodnimi napravami“, zadostuje ugotovitev, da koksarne, nasprotno od plavža in jeklarne, investicije, ki so jih 10. decembra 1997 priglasile italijanske oblasti, niso zadevale.

105    V odsotnosti takih proizvodnih investicij in ob upoštevanju preostale življenjske dobe stare okoljevarstvene opreme, ki jo potrjuje na zahtevo Komisije predloženo izvedensko mnenje, ter podatkov, ki so jih italijanske oblasti predložile za primerjavo ravni onesnaženosti okolja pred priglašenimi investicijami in po njih, so te oblasti brez težav navedle, da lahko okoljevarstvena oprema deluje še naprej in da navedene investicije pomenijo stroškovno ugodnejšo rešitev za zadostitev veljavnim okoljskim standardom. V teh okoliščinah je morala Komisija dokazati, da stara okoljevarstvena oprema ni mogla delovati.

106    Posledično izpodbijana odločba ni zadostno obrazložena, ko zatrjuje, da niso bili predloženi dokazi za to, „da bi bilo staro okoljevarstveno opremo dejansko mogoče uporabljati skupaj z novo proizvodno napravo“ (točka 26 obrazložitve izpodbijane odločbe) ali da „je komaj predstavljivo, da bi po zamenjavi tehnično zastarele glavne naprave pripadajoča okoljevarstvena oprema še vedno normalno delovala“ (točka 27 obrazložitve).

–       O vprašanju, ali investicije v koksarni omogočajo veliko višjo raven varstva okolja

107    V izpodbijani odločbi (točka 35 obrazložitve) je navedeno, da bi bilo treba izboljšanja okolja, ki so sledila iz drugega načrta pomoči, priglašenega v novembru 1999, primerjati s tistimi iz prvega načrta, priglašenega v marcu 1999, in ne z vrednostmi, ki so obstajale pred prvim načrtom. V zvezi s tem je v izpodbijani odločbi navedeno, da „italijanske oblasti drugega dela investicij niso prijavile kot priloge k prvi priglasitvi“ in da so italijanske oblasti same „izhajale iz vrednosti onesnaženosti, ki so bile dosežene z investicijami, priglašenimi v marcu [1999]“. Na podlagi tega je bilo v odločitvi sprejeto, da izboljšanja, do katerih je prišlo zaradi drugega načrta pomoči, niso pomembna, kar vodi do sklepa, da v drugem načrtu pomoči priglašenih investicij ne bi bilo mogoče podpreti z okoljevarstvenimi pomočmi.

108    Pri tej razlagi gre za zmoto o dejstvih. Ne drži, da italijanske oblasti drugega dela investicij niso priglasile kot priloge k prvemu delu, saj je bil prvi načrt pomoči, prvotno priglašen 16. marca in 29. novembra 1999 skupaj z drugim načrtom pomoči ponovno predstavljen. Oba načrta sta v bistvu medseboj povezana. Cilj tako prvega kot tudi drugega načrta pomoči je odprava uhajanja premogovnega prahu in plina. Za dosego odprave prahu sta oba načrta predvidela vgradnjo nove okoljevarstvene opreme pri napravi za polnjenje peči in lijaku (akcija A.4 prvega in akcija A.1 drugega načrta pomoči). Prav tako sta za dosego odprave izpustov plinov oba načrta predvidela vgradnjo nove okoljevarstvene opreme v zvezi z vrati komor koksarne (akcije od A.6 do A.8 prvega načrta pomoči in akcije od A.3 do A.6 drugega načrta pomoči).

109    Poleg tega so italijanske oblasti na vprašanja Komisije z dne 17. januarja 2000 v zvezi z ukrepi v koksarni, načrtovanimi v drugem načrtu pomoči, že v dopisu z dne 15. februarja 2000 navedle, da „je akcija v zvezi s koksarno, katere izvedba je predvidena v spornem načrtu, povezana s podaljšanjem akcije, priglašene pred tem (št. 145/99)“, in da bodo s to akcijo, čeprav je bila odločitev zanjo sprejeta kasneje in samostojno, „v okviru prejšnjih akcij doseženi rezultati optimizirani tako, da se bo še naprej zniževala onesnaženost zaradi izpustov, ki jih ni moč odpraviti“. Italijanske oblasti so v svojih pripombah na odločbo o uvedbi tudi navedle, da „čeprav so bile okoljevarstvene investicije v koksarni priglašene v dveh stopnjah, so bile v nadaljevanju vendarle izvedene v okviru enega samega programa; rezultati v obliki mejnih vrednosti izpustov, ki jih je treba primerjati s prejšnjim stanjem, so zato tisti, ki so bili navedeni po izvedbi zadnje investicije.“

110    Poleg tega v izpodbijani odločbi ni mogoče zatrjevati, da so italijanske oblasti za prvotno onesnaženost štele tisto, ki so jo dosegle z investicijami, priglašenimi marca 1999, ne da bi se pri tem upoštevalo, da so se italijanske oblasti s tem omejile na to, da so Komisiji predložile podatke, ki jih je od njih zahtevala. Italijanske oblasti so namreč z dopisom z dne 15. februarja 2000 predložile tabelo, v kateri so bile posamično navedene višina onesnažujočih izpustov, ki jo je treba upoštevati na podlagi zavezujočih standardov, višina pred prvim načrtom in tista po drugem načrtu, in sicer zato, da je odgovorila na zahteve Komisije iz dopisa z dne 17. januarja 2000.

111    Posledično, izpodbijani odločbi manjka obrazložitev v delu, ki se omejuje na domnevo, da je treba rezultate investicij, dosežene v prvem načrtu pomoči, kar zadeva izboljšanje okolja, primerjati s tistimi, ki so bili doseženi po zaključku prvega načrta pomoči in s stanjem pred prvim načrtom, brez navedb o razlogih, ki so Komisijo spodbudili k nasprotovanju razlogom, predloženim s strani italijanskih oblasti v okviru upravnega postopka.

–       Sklepne ugotovitve glede koksarne

112    Iz navedenega sledi, da je izpodbijana odločba, kar zadeva investicije v zvezi s koksarno, ki so jih priglasile italijanske oblasti, napačna iz naslednjih razlogov.

113    Prvič, kar zadeva koksarno, je trditev, da so bile okoljevarstvene investicije izvedene kot predpostavka ali posledica investicij za izboljšanje proizvodnje, ker proizvodnih investicij zvezi s to napravo italijanske oblasti niso priglasile, napačna in je v tem smislu glede na člen 15 PJ nezadostno obrazložena, ker iz izpodbijane odločbe ob upoštevanju pojasnil italijanskih oblasti glede te točke ni mogoče sklepati, kako bi lahko bile investicije v koksarno izpeljane kot pogoj ali nujna posledica prenove proizvodnih naprav v plavžu in jeklarni oziroma kot pogoj ali posledica investicij, ki so bile v splošnem potrebne za prozvodnjo.

114    Drugič, trditev, da italijanske oblasti niso dokazale, da so okoljevarstvene investicije v koksarni ustrezale premišljeni odločitvi za izboljšanje varstva okolja, je zato v okviru člena 15 PJ nezadostno obrazložena, ker v izpodbijani odločbi preizkusu niso bili podvrženi podatki, ki so jih v zvezi s to točko v okviru upravnega postopka posredovale italijanske oblasti.

115    Tretjič, trditve, „da niso bili predloženi dokazi za to, da bi lahko stara okoljevarstvena oprema dejansko še naprej delovala skupaj z novo proizvodno napravo“ in „da je komaj predstavljivo, da bi lahko po zamenjavi tehnično zastarele glavne naprave pripadajoča okoljevarstvena oprema sploh še normalno delovala“, so glede na člen 15 PJ nezadostno obrazložene, saj v izpodbijani odločbi ni navedeno, zakaj je treba prezreti podatke, ki so jih italijanske oblasti posredovale v okviru upravnega postopka.

116    Četrtič, končno je tudi trditev, da je treba rezultat investicij, dosežen z drugim načrtom pomoči v zvezi s koksarno, kar zadeva izboljšanje okolja, primerjati z rezultatom, doseženim ob koncu prvega načrta in stanjem pred prvim načrtom, napravilen zato, ker Komisija ni navedla, zakaj je menila, da je treba prezreti informacije, ki so jih v zvezi s to točko posredovale italijanske oblasti v upravnem postopku.

 ii) O investicijah v plavžu in jeklarni

117    Kar zadeva investicije v zvezi s plavžem in jeklarno, ki so jih priglasile italijanske oblasti, ne gre slediti mnenju tožeče stranke, v skladu s katerim naj bi Komisija zmotno zatrjevala, da italijanske oblasti niso dokazale, da so bile investicije izvedene na podlagi premišljene odločitve podjetja za izboljšanje varstva okolja.

118    Drugače kot pri investicijah v zvezi s koksarno, pri katerih ni šlo za nove proizvodne naprave, je bil dokaz, da za investicije v okoljevarstvene naprave plavža in jeklarne zaradi sprememb, ki so nastopile v proizvodni opremi teh naprav, ni bilo ekonomskih razlogov, nujno potreben.

119    Sicer so italijanske oblasti Komisiji, kot v primeru koksarne, predložile podatke, ki bi lahko dokazali, da je nova okoljevarstvena oprema izboljšala varstvo okolja v plavžu in jeklarni. Tako priglasitev prvega načrta pomoči, ki so jo italijanske oblasti opravile 16. marca in 29. novembra 1999, vsebuje tudi opis predvidenih investicij v napravi in predstavitev koristi, ki bi lahko bile na podlagi teh investicij dosežene. Prav tako so italijanske oblasti na zahtevo Komisije z dne 19. aprila 1999 v zvezi z stopnjo onesnaženosti okolja, doseženo z obstoječimi napravami, in stopnjo, ki izhaja iz načrtovanih ukrepov v razmerju do veljavnih zavezujočih standardov, v dopisu z dne 29. novembra 1999 predložile tabeli, v katerih so bile posamično navedene zahtevane informacije za plavž in jeklarno. Iz teh tabel je razvidno, da je oprema obstoječih naprav ustrezala tudi vrednostim izpusta škodljivih snovi, ki jih je bilo treba spoštovati v skladu z zavezujočimi standardi, in da so bile vrednosti po doseženih ukrepih pod njimi. Poleg tega so bile za ugotovitev stanja pred ukrepi in po njih v izvedenskem mnenju, ki so ga predložile italijanske oblasti, presojane tudi investicije v zvezi s plavžem in jeklarno ter natančno predstavljeno izboljšanje, ki naj bi bilo doseženo zaradi predvidenih investicij v opremo obeh naprav.

120    Vse to sicer kaže na voljo tožeče stranke, da sprejme strožje okoljske standarde in tako doseže vidno izboljšanje ravni varstva okolja, vendar italijanske oblasti niso dokazale, da so bile priglašene investicije v plavž in jeklarno izvedene na podlagi premišljene odločitve podjetja za izboljšanje „varstva okolja in niso ustrezale ekonomskim razlogom“.

121    Toda v odločbi o uvedbi je Komisija nazorno predstavila dvome o tem, ali so motivi priglašenih investicij v naprave ekološki ali ekonomski, in o dokazih v zvezi z njimi, ki jih italijanske oblasti niso predložile.

122    Tako je bilo v tej odločbi najprej navedeno, da je odločilno ugotoviti razlog, na podlagi katerega se je investitor odločil izvesti investicije, saj naj bi priloga k pravilom o pomoči jeklarstvu izključevala investicije, ki so izvedene iz ekonomskih razlogov. V odločbi je v nadaljevanju razloženo, da naj bi prva presoja predloženih informacij vodila do sklepa, da so bile investicije izvedene zlasti iz ekonomskih razlogov.

123    Poleg tega je v odločbi o uvedbi poudarjeno, da italijanske oblasti niso dokazale, da naj bi bile investicije izvedene iz ekoloških in ne iz ekonomskih razlogov. V tej odločbi je tudi navedeno, da italijanske oblasti niso dokazale, da je investitor ob zamenjavi opreme oziroma naprav sprejel jasno odločitev o višjih okoljskih standardih, ki so terjali dodatne investicije, kar naj bi pomenilo, da bi bila za zadostitev zakonskim zahtevam mogoča stroškovno ugodnejša rešitev.

124    Italijanske oblasti so na pridržke, izražene v odločbi o uvedbi, odgovorile z dopisom z dne 18. julija 2000, v katerem so se omejile na potrditev ekoloških in ne ekonomskih ciljev priglašenih investicij v naprave plavža in jeklarne, ne da bi navedle dodatna pojasnila in dokaze za to trditev.

125    Tako so italijanske oblasti navedle, „da iz zgornjih navedb izhaja, da je bil načrt okoljevarstvenih investicije uresničen s ciljem doseganja bistvenega izboljšanja varstva okolja, neodvisno od proizvodnih investicij […]“ in „da iz zgornjih navedb jasno izhaja, da se je družba Lucchini odločila za znatno višje okoljevarstvene standarde, in sicer neodvisno od proizvodnih investicij, ki za spoštovanje veljavnih standardov glede izpustov niso zahtevali nikakršnih investicij v obliki okoljevarstvenega sistema, in da je posledično treba vse priglašene investicije šteti za dodatne.“

126    Tem odgovorom niso bili priloženi nobeni podatki, ki bi potrjevali, da je obstajala stroškovno ugodnejša možnost in da se je zato podjetje nedvoumno odločilo uporabiti strožje standarde, ki so terjali dodatne investicije. V teh okoliščinah zato te trditve ne ovržejo dvomov Komisije v odločbi o uvedbi glede ekološke, ne pa ekonomske utemeljitve priglašenih investicij v zadevno napravo.

127    Kar zadeva vprašanje, ali bi se obstoječa okoljevarstvena oprema lahko še naprej uporabljala skupaj z novimi proizvodnimi napravami, je v izpodbijani odločbi navedeno, da italijanske oblasti niso predložile dokazov v podporo trditvi, da bi se lahko stara okoljevarstvena oprema dejansko uporabljala z novimi proizvodnimi napravami, ker oprema ni bila zastarela in ker bi se lahko ob upoštevanju okoljskih standardov še naprej uporabljala z novo proizvodno napravo (točki 25 in 26 obrazložitve).

128    V isti povezavi je v izpodbijani odločbi navedeno, prvič, da je ta trditev italijanskih oblasti verjetna še toliko manj, ker naj bi bilo ob upoštevanju starosti naprav, ki so izvirale iz let 1971 in 1978, komaj predstavljivo, da bi se okoljevarstvena oprema lahko uporabljala poleg novih proizvodnih naprav; drugič, da izvedensko mnenje potrjuje ustreznost obdobja uporabe okoljevarstvene opreme življenjski dobi celotne naprave, katere sestavni del ta oprema je; in tretjič, da je ob upoštevanju nujnosti zamenjave proizvodnih naprav zaradi njihove zastarelosti komaj predstavljivo, da bi pripadajoča okoljevarstvena oprema sploh še lahko normalno delovala (točka 27 obrazložitve).

129    Če bi lahko stara okoljevarstvena oprema plavža in jeklarne delovala skupaj z novimi proizvodnimi napravami in če bi tako lahko ustrezala veljavnim zavezujočim standardom, bi bile priglašene investicije rezultat premišljene odločitve podjetja za izboljšanje varstva okolja, saj bi šlo nujno za dodatne investicije, s pomočjo katerih bi se spoštovali še strožji standardi od veljavnih zavezujočih standardov, ki so jim stare naprave že ustrezale, tako da je treba ugotoviti, da italijanske blasti niso predložile dokaza o domnevi združljivosti stare okoljevarstvene opreme plavža in jeklarne z novo proizvodno opremo teh naprav. Komisija v teh okoliščinah k tej točki ni bila zavezana podati dodatne obrazložitve.

130    Kar sklepno zadeva očitek tožeče stranke, ki temelji na pomanjkljivi obrazložitvi presoje Komisije v zvezi z nemožnostjo odobritve pomoči za priglašene investicije v plavž in jeklarno, mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso člena 253 ES, ki jo je mogoče uporabiti za člen 15 PJ, v njem določena obrazložitev prilagojena naravi zadevnega pravnega akta, pri čemer mora biti razlogovanje institucije Skupnosti, ki je pravni akt izdala, izraženo tako nedvoumno, da lahko zadevne osebe iz nje razberejo razloge, Sodišče pa opravi nadzor. V obrazložitvi ni treba navesti vseh odločilnih dejanskih ali pravnih vidikov, saj se vprašanje, ali obrazložitev pravnega akta izpolnjuje zahteve člena 15 PJ, ne presoja samo glede na njeno besedilo, temveč tudi glede na njeno sobesedilo in vse pravne predpise, ki urejajo zadevno področje (glej po analogiji sodbi Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63, in z dne 11. septembra 2003 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑197/99 P, Recueil, str. I‑8461, točka 72).

131    Vendar iz zgoraj navedene vsebine odločbe o uvedbi izhaja, da je Komisija izrazila dvome v zvezi z investicijami, izvedenimi v plavžu in jeklarni. Upoštevaje dejstvo, da manjkajo pojasnila italijanskih oblasti, je zato v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da italijanske oblasti niso dokazale, da so bile investicije v plavžu in jeklarni izvedene zaradi okoljevarstvenih razlogov. Glede na to da je Italija nosila dokazno breme, se je izpodbijana odločba lahko omejila na ugotovitev, da ta pojasnila manjkajo.

132    Zato je neutemeljen očitek, ki temelji na pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi z nemožnostjo odobritve pomoči za priglašene investicije v plavž in jeklarno.

133    Izpodbijana odločba, posledično, ni nepravilna v delu, v katerem je navedeno, da italijanske oblasti niso predložile dokaza za trditev, da so bile investicije, izvedene v zvezi z okoljevarstveno opremo plavža in jeklarne, posledica premišljene odločitve tožeče stranke za izboljšanje varstva okolja, in v delu, ki sklene, da priglašene pomoči niso dovoljene.

d)     Ugotovitve o drugem tožbenem razlogu

134    V skladu z vsem navedenim, čeprav je izpodbijana odločba nepravilna v delu, v katerem je navedeno, da so bile investicije nujne zaradi naselitve obrata v gosto poseljenem območju, je v zvezi z okoljevarstvenimi investicijami v plavž in jeklarno manjkajoči dokaz italijanskih oblasti o obstoju premišljene odločitve podjetja za izboljšanje varstva okolja primeren za utemeljitev sklepa izpodbijane odločbe, da okoljevarstvene pomoči niso mogoče za investicije v ti napravi.

135    Nasprotno, kar zadeva okoljevarstvene investicije v koksarno, je izpodbijana odločba nezadostno utemeljena in mestoma nepravilna.

136    Torej je treba drugemu tožbenemu razlogu v delu, ki se nanaša na koksarno, ugoditi in ga zavrniti v delu, ki zadeva plavž in jeklarno.

C –   Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na zmotno presojo Komisije o neupoštevanju pogojev za združljivost pomoči, določenih z veljavnim pravnim okvirjem, na kršitev načela prepovedi diskriminacije, načela obrnjenega dokaznega bremena, na pomanjkljivo obrazložitev in na notranje protislovje v obrazložitvi izpodbijane odločbe

137    S tem tožbenim razlogom tožeča stranka izpodbija utemeljenost in obrazložitev presoje, ki sta vsebovani v točkah od 30 do 32 in ponovljeni v tretjem stavku točke 39 obrazložitve izpodbijane odločbe, saj naj bi bili podani napačna presoja dejstev, nepravilna naložitev dokaznega bremena, kršitev načela prepovedi diskriminacije, pomanjkanje obrazložitve in notranje nasprotje v utemeljevanju.

138    Glede tega Sodišče prve stopnje ugotavlja, da izpodbijana odločba v točki 39 ugotavlja, da pomoči priglašene s strani italijanskih oblasti, ne izpolnjujejo različnih, s pravnim okvirjem določenih pogojev, ker se po eni strani „priglašeni stroški ne nanašajo izključno na stroške, potrebne za izboljšanje okolja“, in ker po drugi strani „vse dosežene koristi niso bile odštete“. Komisija v točki 32 obrazložitve prav tako navaja, da investicijski stroški, ki so jih priglasile italijanske oblasti, niso namenjeni izključno za okoljevarstvene ukrepe in da stroški delov opreme, ki jih je mogoče uporabiti tudi v proizvodne namene, niso bili pravilno odšteti. Ta presoja napotuje na točko 30 in 31 obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerih Komisija odgovarja na navedbe italijanskih oblasti, podanih v zvezi z odločbo o uvedbi.

139    Ker Sodišče prve stopnje zavrača navedbe tožeče stranke, s katerimi ta poskuša doseči razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na plavž in na jeklarno, so ugovori v zvezi s tema napravama, ki jih uveljavlja tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga, nesprejemljivi. Utemeljenost sklepanja Komisije, predstavljenega v točkah 25 do 29 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katerim za investicije, ki se nanašajo na jeklarno in na plavž, ni mogoče odobriti okoljevarstvene pomoči, namreč zadošča za ugotovitev, da tožba glede teh dveh naprav ni utemeljena, ne da bi bilo treba presojati utemeljenosti trditev, predloženih v okviru tretjega tožbenega razloga.

140    Glede pomoči, ki se nanašajo na koksarno, je Sodišče prve stopnje nasprotno odločilo, da je drugi tožbeni razlog utemeljen, saj je izpodbijana odločba v nekaterih točkah nepravilna in v drugih pomanjkljivo obrazložena. V takšnih okoliščinah je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da Komisija iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi in preizkušenih v okviru drugega tožbenega razloga, ne more upravičeno zavzeti stališča, da za okoljevarstvene investicije v zvezi s koksarno, ki so jih priglasile italijanske oblasti, ni mogoče odobriti okoljevarstvene pomoči.

141    Pod temi predpostavkami Sodišče prve stopnje ne more preizkusiti vsebine tretjega tožbenega razloga in vprašanja, ali so italijanske oblasti pravilno razlikovale med stroški v zvezi s proizvodnimi investicijami in med stroški v zvezi z okoljevarstvenimi investicijami. To razlikovanje je namreč mogoče šele potem, ko bo Komisija, upoštevajoč ugotovitve Sodišča prve stopnje v zadevni sodbi, raziskala dopustnost pomoči v zvezi s koksarno, in potem, ko bo na podlagi izvajanj, navedenih v točki 107 in naslednjih zgoraj, ugotovila, ali te pomoči omogočajo bistveno izboljšanje varstva okolja.

142    Posledično, da bi lahko stranke iz ničnosti, razglašene v okviru drugega tožbenega razloga, izpeljale posledice in ponovno začele postopek na stopnji, kjer je postal nepravilen, to je na stopnji preiskave okoljevarstvenih investicij v zvezi s koksarno, Sodišče prve stopnje meni, da ni treba presojati utemeljitev strank, navedenih v okviru tretjega tožbenega razloga, ki se nanašajo na razlikovanje med proizvodnimi in okoljevarstvenimi stroški, ki predvideva, da naj bi sporne pomoči dejansko zasledovale okoljevarstveni cilj v smislu priloge k pravilom in smernic Skupnosti. Na ta način bo Komisija razjasnila vprašanja dopustnosti pomoči za koksarno in italijanskim oblastem po potrebi naložila, naj odštejejo stroške, ki vplivajo na proizvodnjo.

143    Tako iz navedenega izhaja, da so navedbe v okviru tretjega tožbenega razloga, v zvezi s plavžem in jeklarno, neutemeljene, ker za ugotovitev zakonitosti izpodbijane odločbe v tej točki zadošča že obrazložitev presoje Komisije o nedopustnosti zadevnih pomoči, navedena v točkah od 25 do 29 obrazložitve izpodbijane odločbe, in da ni treba preizkusiti tretjega tožbenega razloga, kar zadeva koksarno, in sicer zaradi posledic, ki jih ima razglasitev ničnosti s strani Sodišča na podlagi drugega tožbenega razloga na postopek preizkusa pomoči za to napravo.

D –  Obrazložitev izpodbijane odločbe, ki se nanaša na višino pomoči, razglašene za nezdružljivo s skupnim trgom

144    Navesti je treba, da pomeni neobrazložitev ali pomanjkljiva obrazložitev bistveno kršitev postopka na podlagi člena 33 PJ in je razlog javnega reda, ki ga sodnik Skupnosti upošteva po uradni dolžnosti (glej po analogiji sodbi Sodišča z dne 20. februarja 1997 v zadevi Komisija proti Daffixu, C‑166/95 P, Recueil, str. I‑983, točka 24, in v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 67; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 21. marca 2001 v zadevi Métropole télévision proti Komisiji, T‑206/99, Recueil, str. II‑1057, točka 43, in z dne 22. junija 2005 v zadevi CIS proti Komisiji, T‑102/03, ZOdl., str. II‑2357, točka 46).

145    Prav tako je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora obrazložitev posamične odločbe, zaradi katere je prišlo do tožbe, jasno in nedvoumno prikazati sklepanje institucije avtorja akta tako, da zainteresiranim strankam omogoča, da spoznajo utemeljitve za izvedeni ukrep, in pristojnemu sodišču, da izvrši nadzor (glej po analogiji zgoraj navedene sodbe Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 63; Métropole télévision proti Komisiji, točka 44, in CIS proti Komisiji, točka 47).

146    Izpodbijana odločba v točki 39 obrazložitve sklene, da „priglašena pomoč v korist družbe Lucchini SpA za investicije na področjih koksarne, jeklarne in plavža v skupnem obsegu 13,5 milijarde ITL […] v skladu z določbami o državnih okoljevarstvenih pomočeh ni dovoljena, ker italijanske oblasti niso dokazale, da investicije niso bile izvedene iz ekonomskih razlogov“. Ta sklep se pridružuje točki 29 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri Komisija navaja: „Kar zadeva vprašanje, kateri so najpomembnejši razlogi za odločitev o investicijah, izvedenih v okviru koksarne, jeklarne in plavža, italijanske oblasti po mnenju Komisije niso predložile dokaza, ki ga zahteva priloga k pravilom, to je da je podjetje jasno odločitev za izvedbo investicij sprejelo zaradi varstva okolja.“

147    Kljub temu iz odločbe o uvedbi (točka z naslovom „Opis pomoči“), kot tudi iz točke 6 obrazložitve izpodbijane odločbe, izhaja, da se investicije, ki jih je tožeča stranka izvedla in v skladu z določbami o okoljevarstveni pomoči priglasila kot investicije, ki jih je mogoče subvencionirati, v skupni višini 190,9 milijarde ITL, in za katere je bila zaprošena pomoč v višini 13,5 milijarde ITL (to je intenzivnost pomoči v višini 7 %), nanašajo na naslednje štiri naprave: koksarna, jeklarna, plavž ter sistem dovajanja in odvajanja vode.

148    Ker se točki 29 in 39 obrazložitve izpodbijane odločbe ne nanašata na postavitev sistema dovajanja in odvajanja vode in ker nič v izpodbijani odločbi ne omogoča razumevanja, v čem je državna pomoč za to napravo nezdružljiva s skupnim trgom, je treba ugotoviti, da gre za pomanjkanje obrazložitve izpodbijane odločbe v okviru člena 15 PJ v zvezi z višino pomoči, ki je bila v členu 1 izpodbijane odločbe razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom.

149    Iz odločbe o uvedbi (točka z naslovom „Opis pomoči“) izhaja, da so bile investicije, ki so ustrezale sistemu dovajanja in odvajanja vode, 19,7 milijarde ITL in da je v skladu s tem zaprošena pomoč zanj znašala 1,38 milijarde ITL.

150    Zato je treba člen 1 izpodbijane odločbe razglasiti za ničnega v delu, v katerem je v razglasitev nezdružljivosti državne pomoči v korist tožeče stranke vključen znesek v višini 1,38 milijarde ITL, ki ustreza priglasenim investicijam za sistem dovajanja in odvajanja vode.

E –  Sklep

151    V skladu z navedenim je treba tožbo zavrniti v delu, ki se nanaša na okoljevarstvene investicije v plavž in jekarno.

152    Kar zadeva pomoči v zvezi s koksarno, je Sodišče prve stopnje ugodilo drugemu tožbenemu razlogu, zato je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, ki zadeva okoljevarstvene investicije v koksarno.

153    Prav tako je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično v delu, ki zadeva investicije v sistem dovajanja in odvajanja vode, ker nič v izpodbijani odločbi ne omogoča razumevanja, v čem je državna pomoč za to napravo nezdružljiva s skupnim trgom.

154    Posledično je treba člen 1 izpodbijane odločbe razglasiti za ničnega v delu, v katerem sta v razglasitev nezdružljivosti državne pomoči v korist tožeče stranke vključena znesek v višini 2,7 milijarde ITL, ki ustreza priglašenim okoljevarstvenim investicijam v koksarno, in znesek v višini 1,38 milijarde ITL, ki ustreza priglašenim okoljevarstvenim investicijam v sistem dovajanja in odvajanja vode.

 Stroški

155    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(3) istega poslovnika lahko Sodišče prve stopnje razdeli stroške ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka ne uspe v enem ali več delih predlogov.

156    V predloženem zadevi je bilo tožbi delno ugodeno. Sodišče prve stopnje ob primernem upoštevanju okoliščin predložene zadeve meni, da je treba vsaki stranki naložiti polovico stroškov postopka.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)

razsodilo:

1)      Člen 1 Odločbe Komisije 2001/466/ESPJ z dne 21. decembra 2000 o državni pomoči, ki jo želi Italija odobriti proizvajalkama jekla, družbama Lucchini SpA in Siderpotenza SpA, se razglasi za ničnega v delu, ki v znesek pomoči, odobrene družbama Lucchini SpA in Siderpotenza SpA in razglašene za nezdružljivo s skupnim trgom, vključuje zneska v višini 2,7 milijarde ITL (1,396 milijona eurov) in 1,38 milijarde ITL (713.550 eurov), ki ustrezata s strani italijanskih oblasti priglašenim investicijam v koksarno oziroma sistem dovajanja in odvajanja vode.

2)      V preostalem se tožba zavrne.

3)      Vsaka stranka nosi polovico stroškov postopka.

Lindh García-Valdecasas Cooke

Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 19. septembra 2006 .

Sodni tajnik        Predsednik

E. Coulon        P. Lindh

Stvarno kazalo

Pravni okvir

A –  Pravila o pomoči jeklarski industriji

B –  Smernice o okoljski pomoči

C –  Priloga k pravilom

Dejansko stanje tožbe

A –  Izjave o proizvodnih investicijah

B –  Obvestila o načrtovanih okoljevarstvenih investicijah

C –  Odločba o uvedbi postopka preiskave iz člena 6(5) pravil in izjave italijanskih oblasti

D –  Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravo

A –  Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na predpise, uporabljene v predloženem primeru, in na kršitev načela dobrega upravljanja

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

B –  Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno presojo Komisije v zvezi z nedopustnostjo priglašenih pomoči, na kršitev načela prepovedi diskriminacije, načela obrnjenega dokaznega bremena in na pomanjkanje obrazložitve

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

a)  Uvodne ugotovitve

b)  O vprašanju, ali so priglašene okoljevarstvene investicije omogočale nadaljevanje dejavnosti podjetja zaradi njegove naselitve v gosto poseljenem območju

c)  O vprašanju, ali so bile okoljevarstvene investicije izpeljane kot pogoj ali kot posledica investicij, nujnih za proizvodnjo, o dokazih, ki so jih predložile italijanske oblasti, in o možnosti stroškovno ugodnejše rešitve

i) Investicije v koksarno

–  O vprašanju, ali so bile okoljevarstvene investicije v koksarno izpeljane kot pogoj ali kot posledica investicij, nujnih za proizvodnjo

–  O vprašanju dokazov, ki so jih predložile italijanske oblasti

–  O obstoju stroškovno ugodnejše rešitve

–  O vprašanju, ali investicije v koksarni omogočajo veliko višjo raven varstva okolja

–  Sklepne ugotovitve glede koksarne

ii) O investicijah v plavžu in jeklarni

d)  Ugotovitve o drugem tožbenem razlogu

C –  Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na zmotno presojo Komisije o neupoštevanju pogojev za združljivost pomoči, določenih z veljavnim pravnim okvirjem, na kršitev načela prepovedi diskriminacije, načela obrnjenega dokaznega bremena, na pomanjkljivo obrazložitev in na notranje protislovje v obrazložitvi izpodbijane odločbe

D –  Obrazložitev izpodbijane odločbe, ki se nanaša na višino pomoči, razglašene za nezdružljivo s skupnim trgom

E –  Sklep

Stroški

* Jezik postopka: italijanščina.