Language of document : ECLI:EU:T:2020:96

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 12. marca 2020(*)

„Damping – Uvoz vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla s poreklom iz Brazilije, Irana, Rusije, Srbije in Ukrajine – Zaključek postopka v zvezi z uvozom s poreklom iz Srbije – Določanje škode – Kumulativna ocena učinkov uvoza iz več kot ene države – Člen 3(4) Uredbe (EU) 2016/1036 – Zaključek postopka brez uvedbe ukrepov – Člen 9(2) Uredbe 2016/1036 – Dokončno razkritje bistvenih dejstev in premislekov, na osnovi katerih se namerava priporočiti uvedba dokončnih ukrepov, ali pa zaključek preiskave ali postopka brez uvedbe ukrepov – Člen 20(2) Uredbe 2016/1036“

V zadevi T-835/17,

Eurofer, Association européenne de l’Acier, AISBL s sedežem v Bruslju (Belgija), ki ga zastopata J. Killick in G. Forwood, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo T. Maxian Rusche, N. Kuplewatzky in A. Demeneix, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

HBIS Group Serbia Iron & Steel LLC Belgrade, ki jo zastopa R. Luff, odvetnik,

intervenientka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev delne ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/1795 z dne 5. oktobra 2017 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla s poreklom iz Brazilije, Irana, Rusije in Ukrajine ter o zaključku preiskave o uvozu nekaterih vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla s poreklom iz Srbije (UL 2017, L 258, str. 24),

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi A. M. Collins, R. Barents in J. Passer (poročevalec), sodniki,

sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 7. novembra 2019

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Evropska komisija je na podlagi pritožbe, ki jo je 23. maja 2016 vložila tožeča stranka, Eurofer, Association européenne de l’acier, AISBL, začela protidampinško preiskavo v zvezi z uvozom nekaterih vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla s poreklom iz Brazilije, Irana, Rusije, Srbije in Ukrajine v Evropsko unijo.

2        Komisija je 7. julija 2016 objavila Obvestilo o začetku protidampinškega postopka v zvezi z uvozom iz točke 1 zgoraj (UL 2016, C 246, str. 7) v skladu z Uredbo (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21; v nadaljevanju: osnovna uredba).

3        Preiskava dampinga in škode se je nanašala na obdobje od 1. julija 2015 do 30. junija 2012 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Proučevanje gibanj, pomembnih za oceno škode, je zajemalo obdobje od 1. januarja 2013 do konca obdobja preiskave.

4        Komisija je v obvestilu o začetku preiskave navedla, da bo morda vzorčenje zainteresiranih strani izvedla v skladu s členom 17 osnovne uredbe. Končni vzorec je bil za proizvajalce Unije sestavljen iz šestih od njih, iz petih držav članic, in je pomenil več kot 45 % proizvodnje Unije, in sicer:

–        ThyssenKrupp Steel Europe AG, Duisburg, Nemčija;

–        Tata Steel IJmuiden BV, Velsen‑Noord, Nizozemska;

–        Tata Steel UK Limited, Port Talbot, South Wales, Združeno kraljestvo;

–        ArcelorMittal Méditerranée SAS, Fos‑sur‑Mer, Francija;

–        ArcelorMittal Atlantique Et Lorraine, Dunkerque, Francija,

–        ArcelorMittal España SA, Gozón, Španija.

5        Obiski zaradi preveritve v skladu s členom 16 osnovne uredbe so bili opravljeni v prostorih zadevnih proizvajalcev.

6        Komisija je 4. aprila 2017 vse zainteresirane strani z dokumentom o razkritju (v nadaljevanju: dokument o razkritju) obvestila, da bo preiskavo nadaljevala, ne da bi uvedla začasne ukrepe za uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz zadevnih držav v Unijo. Navedeni dokument je vseboval bistvena dejstva in premisleke, na podlagi katerih se je Komisija odločila nadaljevati preiskavo brez uvedbe začasnih ukrepov. Zainteresirane strani so po prejemu tega dokumenta predložile pisne pripombe glede razkritih informacij in ugotovitev. Zainteresiranim stranem, ki so zaprosile za zaslišanje, je bilo zaslišanje odobreno.

7        Zaslišanje tožeče stranke je potekalo 4. maja 2017 ob navzočnosti pooblaščenca za zaslišanje v trgovinskih postopkih. Drugo zaslišanje tožeče stranke je potekalo 8. junija 2017.

8        Med 29. majem in 9. junijem 2017 je bilo v prostorih teh zainteresiranih strani v Uniji opravljenih pet dodatnih obiskov zaradi preveritve:

–        ThyssenKrupp Steel Europe AG, Duisbourg (proizvajalec iz Unije);

–        Hus Ltd, Plovdiv, Bolgarija (uporabnik, član konzorcija, imenovanega „Consortium for Imports of Hot‑olled Flats“, konzorcij za uvoz ploščatih vroče valjanih izdelkov);

–        Technotubi SpA, Alfianello, Italija (uporabnik, član zgoraj navedenega konzorcija);

–        italijanski uporabnik, ki ni član konzorcija, a je zaprosil za anonimnost;

–        tožeča stranka.

9        Po dokončnem razkritju z dne 17. julija 2017 (v nadaljevanju: dokončno razkritje) je 27. julija 2017 potekalo še eno zaslišanje tožeče stranke ob navzočnosti pooblaščenca za zaslišanje v trgovinskih postopkih.

10      Komisija je po zaslišanju z dne 3. avgusta 2017 iranskega proizvajalca izvoznika preračunala izračun dampinga in na njem temelječe izračune. Stranke so bile o tej spremembi obveščene z dodatnim dokumentom o dokončnem razkritju z dne 4. avgusta 2017.

11      Komisija je 5. oktobra 2017 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2017/1795 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla s poreklom iz Brazilije, Irana, Rusije in Ukrajine ter o zaključku preiskave o uvozu nekaterih vroče valjanih ploščatih izdelkov iz železa, nelegiranega jekla ali drugega legiranega jekla s poreklom iz Srbije (UL 2017, L 319, str. 81; v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

12      Člen 2 izpodbijane uredbe določa, da se „[p]rotidampinški postopek v zvezi z uvozom zadevnega izdelka s poreklom iz Srbije v Unijo […] zaključi v skladu s členom 9(2) osnovne uredbe“.

 Postopek in predlogi strank

13      Tožeča stranka je 29. decembra 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

14      Komisija je 21. marca 2018 vložila odgovor na tožbo.

15      Z vlogami, vloženimi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. in 18. aprila 2018, so intervenientka, družba HBIS Group Serbia Iron & Steel LLC Belgrade in Republika Srbija predlagali intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije.

16      Tožeča stranka je z vlogo, vloženo 14. maja 2018, v skladu s členom 144(2) Poslovnika Splošnega sodišča predlagala, naj se nekateri podatki iz prilog A.25, A.30 in A.31 k tožbi, ki so zaupni, ne pošljejo niti intervenientki niti Republiki Srbiji, če bi se dovolila njuna intervencija v tem postopku.

17      Tožeča stranka je 3. julija 2018 vložila repliko.

18      Osmi senat Splošnega sodišča je s sklepom z dne 6. julija 2018 zavrnil predlog Republike Srbije za intervencijo.

19      Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 12. julija 2018 dovolil intervencijo intervenientke in do morebitnih stališč intervenientke glede predloga za zaupno obravnavanje začasno omejil pošiljanje tožbe na nezaupno različico, ki jo je predložila tožeča stranka.

20      Intervenientka je z vlogo, vloženo 31. julija 2018, Splošno sodišče obvestila, da ne nasprotuje zaupnemu obravnavanju podatkov, ki jih je opredelila tožeča stranka, razen nekaterih podatkov na straneh od 779 do 781 priloge A.25 k tožbi.

21      Intervenientka je 13. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila intervencijsko vlogo.

22      Komisija je 14. septembra 2018 vložila dupliko.

23      Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 5. oktobra 2018 zavrnil predlog za zaupno obravnavanje podatkov, navedenih zgoraj v točki 20, in odredil, naj se intervenientki posreduje nova nezaupna različica tožbe.

24      Tožeča stranka je 25. oktobra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s sklepom z dne 5. oktobra 2018 vložila nezaupno različico tožbe.

25      Intervenientka je 23. novembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dodatno intervencijsko vlogo glede nezaupne različice tožbe.

26      Tožeča stranka in Komisija sta 20. decembra 2018 predložili stališča.

27      Tožeča stranka je z vlogo, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženo 30. januarja 2019, na podlagi člena 106 Poslovnika predlagala, naj se ji v okviru ustnega dela postopka omogoči ustno podati navedbe.

28      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        člen 2 izpodbijane uredbe razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

29      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno;

–        podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

30      Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno;

–        podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

 Pravo

 Dopustnost

31      Komisija ob podpori intervenientke trdi, ne da bi z ločeno vlogo v smislu člena 130(1) Poslovnika formalno vložila ugovor nedopustnosti, da tožba ni dopustna iz dveh razlogov. Po eni strani naj člena 2 izpodbijane uredbe ne bi bilo mogoče ločiti od preostalega dela uredbe. Po drugi strani naj tožeča stranka ne bi imela niti procesnega upravičenja niti pravnega interesa.

32      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je sodišče Unije pristojno, da glede na okoliščine posameznega primera presodi, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje zavrnitev tožbe kot neutemeljene, ne da bi predhodno odločilo o njeni dopustnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točki 51 in 52, in z dne 14. septembra 2016, Trajektna luka Split/Komisija, T‑57/15, neobjavljena, EU:T:2016:470, točka 84).

33      V obravnavani zadevi je utemeljeno vsebinsko preučiti tožbo in po potrebi ne odločiti o njeni dopustnosti.

 Vsebinska presoja

34      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji in napačno uporabo prava, ker se je Komisija odločila, da ne bo kumulirala srbskega uvoza v skladu s členom 3(4) osnovne uredbe. Drugi tožbeni razlog se nanaša na očitno napako pri presoji in napačno uporabo prava, ker je Komisija menila, da ni „treba“ določiti zaščitnih ukrepov proti Republiki Srbiji, in tudi to na podlagi nekumulativne ocene. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 20(2) navedene uredbe, kršitev pravice tožeče stranke do obveščenosti in njene pravice do obrambe ter kršitev pravice do dobrega upravljanja, določene v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker je Komisija zavrnila posredovanje podatkov o nelojalnem nižanju prodajnih in ciljnih cen za srbskega izvoznika.

 Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji in napačna uporaba prava, ker se je Komisija odločila, da ne bo kumulirala srbskega uvoza v skladu s členom 3(4) osnovne uredbe

35      Tožeča stranka trdi, da so bile, prvič, stopnje dampinga, ugotovljene v zvezi s srbskim uvozom, za 38,7 % višje od praga de minimis, določenega v členu 9(3) osnovne uredbe, in da je, drugič, obseg uvoza iz Srbije pomenil 1,04‑odstotni tržni delež in je torej presegal prag v višini 1 % iz člena 5(7) navedene uredbe, zato je Komisija v izpodbijani uredbi napačno odločila, da ne bo kumulirala uvoza iz Srbije.

36      Tožeča stranka dodaja, da v izpodbijani uredbi ni bil ugotovljen obstoj različnih konkurenčnih pogojev med Srbijo in zadevnimi štirimi drugimi državami na eni strani ali različnih konkurenčnih pogojev med petimi državami in Unijo na drugi. Vsekakor naj domnevni status „sledilca cen“ srbskega proizvajalca izvoznika ne bi bil upošteven z vidika člena 3(4)(a) in (b) osnovne uredbe.

37      Tožeča stranka glede obsega uvoza trdi, da se prag v višini 1 % iz člena 5(7) osnovne uredbe uporablja v okviru člena 3(4)(a) navedene uredbe, in to čeprav v tej določbi ni izrecnega napotila na člen 5(7) te uredbe. To naj bi potrjevale pojasnjevalna opomba Komisije z dne 21. septembra 2000, naslovljena na Odbor za protidampinške prakse (ad hoc skupina za izvajanje) Svetovne trgovinske organizacije (STO), sistematična Komisijina uporaba navedenega praga in sodna praksa.

38      Prag v višini 1 % iz člena 5(7) osnovne uredbe naj bi bil jasen in natančen prag, nad katerim naj obseg ne bi bil več „zanemarljiv“.

39      Tožeča stranka meni, da je glede na besedilo člena 5(7) osnovne uredbe predpostavka Komisije v izpodbijani uredbi, da se uvoz, ki je le malo večji od 1 %, lahko šteje za zanemarljivega in ni predmet kumulativne ocene, v nasprotju z običajnim pomenom zadevnih določb ter z njihovim sobesedilom in cilji ureditve, katere del so, in poleg tega povzroča praznino v ureditvi.

40      Komisija naj bi v uvodni izjavi 234 izpodbijane uredbe napačno menila, da lahko na podlagi splošnejših elementov presoje iz člena 3(3) osnovne uredbe odstopi od jasno opredeljenih pragov, določenih v členu 3(4) in členu 5(7) te uredbe. Člen 3(4) te uredbe naj ne bi vseboval nobenega sklicevanja na odstavek 3 navedenega člena.

41      Prav tako se Komisija ne more sklicevati na svojo široko diskrecijsko pravico pri presoji zapletenih gospodarskih, političnih in pravnih položajev. Vprašanje, ali je uvoz iz države višji od 1‑odstotnega tržnega deleža, naj bi bilo preprosto in binarno.

42      Komisija naj bi poleg tega napačno menila, da „dodatni“ 0,04‑odstotni obseg „ni bil znaten“. Pravno merilo naj se namreč ne bi nanašalo na vprašanje, ali je obseg, ki presega strog prag v višini 1%, in sicer 0,04 %, znaten ali ne, ampak ali se lahko uvoz, ki pomeni 1,04‑odstotni tržni delež, v celoti šteje za zanemarljiv. Če pa se obseg uvoza, ki pomeni 1,04‑odstotni tržni delež in pomeni več kot 350.000 ton izvoza v vrednosti več kot 120 milijonov EUR, prodaja po dampinških cenah in po 30‑odstotno nižjih cenah od cen proizvajalcev Unije, njegov učinek ne bi smel biti zanemarljiv.

43      Tudi če bi Komisija imela diskrecijsko pravico na podlagi člena 3(4) osnovne uredbe za odstopanje od praga v višini 1%, naj bi izpodbijana uredba vsekakor temeljila na dveh neupoštevnih dejavnikih in prikrivala druge dejavnike, kot so damping, nelojalno nižanje prodajnih in ciljnih cen, ki naj bi bili, nasprotno, zelo upoštevni za določitev učinka srbskega uvoza na industrijo Unije.

44      Tudi izjava, da je bil srbski proizvajalec izvoznik „sledilec cen“, naj bi bila napačna, ker naj ne bi temeljila na nobeni dejanski podlagi. Ugotovitve Komisije naj bi namreč temeljile izključno na povprečnih cenah uvoza širokega nabora proizvodov, in ne na cenah natančno določenih proizvodov. Za ugotovitev, ali je bil srbski proizvajalec izvoznik na področju cen „sledilec“ ali „vodja“, naj bi bilo treba ugotoviti, kdaj je izvoznik zvišal in znižal svoje cene glede na druge izvoznike. V izpodbijani uredbi naj te analize ne bi bilo.

45      Komisija naj bi se še toliko bolj napačno oprla na povprečno uvozno ceno, saj je imela Srbija le enega proizvajalca izvoznika, medtem ko sta jih imeli dve od preostalih štirih držav več. Komisija bi morala poleg povprečnih cen upoštevati osnovne cene posameznih izvoznikov iz drugih držav.

46      Poleg tega naj bi bilo bolje opraviti analizo primerjave nelojalnega nižanja cen, kontrolne številke izdelka s kontrolno številko izdelka (KŠI s KŠI), kot naj bi to storila Komisija za uvoz iz drugih štirih držav, ki so predmet preiskave. V delu, v katerem je Komisija v uvodni izjavi 238 izpodbijane uredbe navedla, da takih podatkov ni uporabila, „ker [so] izračuni nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen prikaz[ovali] samo stanje v obdobju preiskave in [niso] omogoč[ali] primerjave gibanja cen v večletnem obdobju“, tožeča stranka poudarja, da člen 3(3) osnovne uredbe izrecno določa, da je treba „ugotov[iti], ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza“. V zvezi s tem naj Komisija pri presoji ne bi upoštevala visoke stopnje dampinga srbskega uvoza (38,7 %).

47      Poleg tega razlog, ki ga je Komisija navedla v uvodni izjavi 238 izpodbijane uredbe (glej točko 46 zgoraj), ne more biti v skladu s trditvami, navedenimi v uvodnih izjavah 235 in 236 navedene uredbe, v katerih se je Komisija oprla prav na povprečne cene v obdobju preiskave.

48      Poleg tega naj izpodbijana uredba ne bi upoštevala splošnega povečanja ravni uvoza, ki naj bi se v obdobju preiskave z 0,48 % leta 2013 povečala na 1,04 %.

49      Komisija in intervenientka tem trditvam nasprotujeta.

50      Člen 3(4) osnovne uredbe določa, da kadar je uvoz izdelka iz več držav istočasno predmet protidampinških preiskav, se učinki takega uvoza ocenjujejo kumulativno, samo če se ugotovi, da je, prvič, stopnja dampinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja kot de minimis, kot je opredeljen v členu 9(3), in da obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv, ter da, drugič, kumulativna ocena učinkov uvoza ustreza konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki in konkurenčnimi pogoji med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnim izdelkom Unije na drugi.

51      Člen 3(4) osnovne uredbe torej določa tri pogoje – in sicer stopnjo dampinga, večjo od de minimis, nezanemarljiv obseg uvoza in ustrezne konkurenčne pogoje – ki morajo vsi biti izpolnjeni, da se dovoli kumulativna ocena uvoza iz več držav, ki so istočasno predmet protidampinških preiskav. Za izključitev kumulativne ocene pa zadostuje, da eden od teh treh pogojev ni izpolnjen.

52      V obravnavani zadevi iz uvodnih izjav od 228 do 240 izpodbijane uredbe izhaja, da ugotovitev Komisije, da se uvoz iz Srbije ne sme oceniti kumulativno z uvozom iz drugih štirih držav, temelji na teh ugotovitvah:

–        stopnje dampinga, določene glede na uvoz iz zadevnih držav, vključno s Srbijo, so bile večje od praga de minimis, opredeljenega v členu 9(3) osnovne uredbe;

–        obseg uvoza iz Srbije se je štel za zanemarljiv;

–        srbske izvozne cene so se razlikovale od izvoznih cen drugih štirih zadevnih držav.

53      Po eni strani je glede obsega uvoza iz Srbije iz uvodne izjave 232 izpodbijane uredbe razvidno, da je bil ocenjen kot zanemarljiv v smislu člena 3(4) osnovne uredbe, saj se je obseg uvoza iz Srbije iz 427.558 ton leta 2015 povečal na približno 354.000 ton v obdobju preiskave, kar je samo za 1,04‑odstotni tržni delež.

54      V uvodni izjavi 232 izpodbijane uredbe je navedeno:

„V skladu s prakso Komisije se za ‚zanemarljivega‘ šteje tržni delež, ki v začetni fazi ne presega 1‑odstotnega praga iz osnovne uredbe. Vendar je Komisija v tem primeru ugotovila, da je 1,04‑odstotni delež še vedno zanemarljiv, ker bi morali 0,04 % šteti za nepomembne, zlasti ker je, relativno, obseg srbskega izvoza znatno manjši od obsega izvoza iz vsake od ostalih štirih držav. Obseg srbskega izvoza je bil skoraj polovico manjši od obsega izvoza iz Brazilije, katere obseg izvoza je bil drugi najmanjši.“

55      Komisija je v uvodni izjavi 234 izpodbijane uredbe v odgovor na trditev tožeče stranke, da „bi moral biti srbski izvoz ocenjen kumulativno z izvozom iz ostalih štirih držav, saj je srbski izvoz presegal 1‑odstotni prag de minimis [in da] […] 1‑odstotni prag ne dovoljuje kakršne koli izjeme, ne glede na to, za kako majhen delež je presežen“ (uvodna izjava 233 izpodbijane uredbe), dodala:

„Odločitev o tem, ali je treba izvoz oceniti kumulativno ali ne, mora temeljiti na vseh merilih iz člena 3(3) osnovne uredbe. Člen 3(4) osnove uredbe ne pripisuje nobene posebne teže kateremu koli od teh posameznih meril. Res je, da izvoza iz države ni mogoče obravnavati kumulativno, če je njegov obseg zanemarljiv, vendar v obratnem primeru ne pomeni, da mora biti obravnavan kumulativno ipso facto. Poleg tega v osnovni uredbi ni izrecno določen noben prag zanemarljivosti. Člen 5(7) osnovne uredbe se sicer lahko uporablja kot smernica glede zanemarljivega obsega izvoza, vendar člen 3(4) ne vključuje sklicevanja na te pragove. Besedilo daje Komisiji zadostno prožnost, da lahko izvede analizo za vsak primer posebej, pri čemer upošteva, da je ‚dodaten‘ obseg v višini 0,04 % nepomemben.“

56      Obseg uvoza (v tonah) ter tržni deleži (določeni s primerjavo med obsegom uvoza in potrošnjo v Uniji na prostem trgu) za Srbijo in druge štiri države so navedeni v preglednici 3 izpodbijane uredbe (glej uvodno izjavo 232 te uredbe).

57      Na drugi strani je Komisija v zvezi z uvoznimi cenami, navedenimi v preglednici 4 izpodbijane uredbe, v uvodni izjavi 235 te uredbe navedla, po eni strani, da „tudi če so se povprečne srbske prodajne cene prav tako znižale v obravnavanem obdobju, je [bila] njihova povprečna prodajna cena [v Srbiji] v obdobju preiskave (365 EUR/tono) najvišja v obdobju preiskave in znatno višja od povprečnih prodajnih cen za Brazilijo, Iran, Rusijo in Ukrajino, ki so znašale med 319 EUR/tono in 346 EUR/tono“, in da so bile, po drugi strani, „povprečne srbske prodajne cene […] znatno višje od povprečnih prodajnih cen ostalih štirih zadevnih držav“.

58      Komisija je v uvodni izjavi 236 izpodbijane uredbe dodala, da „je iz določanja cen, skupaj z zanemarljivim obsegom, videti, da [je] srbski proizvajalec izvoznik cenam zadevnega izdelka bolj sledi[l] kot pa jih [je] oblik[oval]“. Meni, da „[t]o na primer potrjuje tudi dejstvo, da so se njegove cene med letom 2015 in obdobjem preiskave manj znižale tudi relativno, v primerjavi z znižanjem cen ostalih štirih zadevnih držav“.

59      V zvezi s tem je Komisija v pisnem postopku trdila, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten, ker tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, ki jo je na podlagi ocene, navedene v uvodnih izjavah 235 in 236 izpodbijane uredbe, opravila na podlagi člena 3(4)(b) osnovne uredbe in ki zadostuje za utemeljitev izpodbijane uredbe, saj so trije pogoji iz člena 3(4) osnovne uredbe kumulativni.

60      Vendar je treba ugotoviti, prvič, da v nasprotju s tem, kar je tudi Komisija trdila v pisnem postopku, naslov prvega tožbenega razloga, ki ga je tožeča stranka navedla v obravnavani zadevi, ni bil omejen na člen 3(4)(a) osnovne uredbe, ampak se je zgolj skliceval na člen 3(4) navedene uredbe. Drugič, medtem ko tožeča stranka trdi, da v izpodbijani uredbi ni bil ugotovljen obstoj različnih konkurenčnih pogojev med Srbijo in štirimi drugimi zadevnimi državami na eni strani, ali različnimi konkurenčnimi pogoji med petimi državami in Unijo na drugi, je to ravno zato, ker izpodbija presojo iz uvodnih izjav 235 in 236 zadnjenavedene uredbe in ker meni, da ta presoja ni upoštevna z vidika člena 3(4)(a) in (b) osnovne uredbe. Nazadnje, tretjič, ugotoviti je treba, da Komisija ni jasno in nedvoumno ugotovila, da kumulativna ocena, glede uvoza iz Srbije, ni primerna glede na konkurenčne pogoje, medtem ko je to zelo natančno storila za druge štiri države (glej uvodno izjavo 241 izpodbijane uredbe).

61      Poleg tega je Komisija v odgovoru na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi, priznala, da bi lahko bile cene, ki jih zaračunavajo izvozniki, pomembne tudi v okviru preučitve drugega pogoja iz člena 3(4) osnovne uredbe (nezanemarljiv obseg uvoza), pojasnila je, da bi bilo mogoče uvodni izjavi 235 in 236 izpodbijane uredbe razumeti tudi kot „kvalitativno oceno“, ki krepi „kvantitativno oceno“ zanemarljivosti obsega uvoza iz Srbije, navedeno v uvodnih izjavah od 232 do 234 zadnjenavedene uredbe, in ugotovila, da je s tega vidika očitek, ki se nanaša na zavrnitev tega tožbenega razloga kot brezpredmetnega, „postal nepomemben“.

62      Zato tega tožbenega razloga ni treba zavrniti kot brezpredmetnega, temveč je treba, nasprotno, preučiti njegovo utemeljenost, in sicer, prvič, glede na drugi pogoj iz člena 3(4) osnovne uredbe (nezanemarljiv obseg uvoza).

63      V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da v nasprotju s prvim delom člena 3(4)(a) osnovne uredbe, ki prvi pogoj (stopnja dampinga) natančno opredeljuje s sklicevanjem na stopnjo de minimis v smislu člena 9(3) navedene uredbe, in sicer 2 %, drugi del člena 3(4)(a) osnovne uredbe, ki se nanaša na drugi pogoj, ne vsebuje nobenega sklicevanja in zahteva le, da obseg uvoza iz vsake države ni „zanemarljiv“, ne da bi natančneje opredelil ta izraz.

64      Člen 5(7) osnovne uredbe sicer določa, da se postopki ne začnejo proti državam, katerih uvoz predstavlja tržni delež, ki je manjši od 1 %, razen če take države skupaj predstavljajo 3 % ali več potrošnje Unije. Poleg tega je Splošno sodišče v sodbi z dne 25. januarja 2017, Rusal Armenal/Svet (T‑512/09 RENV, EU:T:2017:26, točki 104 in 105), v okviru uvoza, ki je pomenil 5,26‑odstotni tržni delež, presodilo, da je namen te določbe prav pojasniti okoliščine, v katerih je delež uvoza v potrošnji Unije premajhen, da bi bilo mogoče šteti, da je ta uvoz povzročil damping, in da se zato navedena določba in člen 3(4)(a) navedene uredbe dopolnjujeta.

65      Vendar se po eni strani, in kot sicer priznava tožeča stranka, glede drugega pogoja (nezanemarljiv obseg uvoza) člen 3(4)(a) osnovne uredbe ne sklicuje na člen 5(7) te uredbe niti na katerokoli drugo določbo te uredbe.

66      Po drugi strani Komisija upravičeno trdi, da se člen 5(7) osnovne uredbe nanaša na drugo fazo preiskave kot člen 3(4) te uredbe. Člen 5(7), zadnji stavek, navedene uredbe namreč določa, da se v primeru, navedenem v tej določbi, postopek sploh ne začne. Nasprotno pa se člen 3(4) iste uredbe nanaša na uvoz, ki je predmet preiskave, ki jo Komisija začne po začetku postopka (glej člen 6(1) zadevne uredbe).

67      Zato to ne pomeni – čeprav je Komisija v uvodni izjavi 234 izpodbijane uredbe pravilno navedla, da člen 5(7) osnovne uredbe lahko vsebuje smernice v zvezi z zanemarljivim obsegom uvoza – da uvoza iz zadevne države, katerega tržni delež je večji od 1 %, v okviru člena 3(4) zadnjenavedene uredbe ni mogoče šteti za zanemarljivega.

68      V tem okviru je treba spomniti, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso institucije Unije na področju skupne trgovinske politike, zlasti na področju ukrepov trgovinske zaščite in zlasti pri določitvi škode, široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti. Sodišče Unije mora torej svoj nadzor omejiti na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno, ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja in ali ne gre za zlorabo pooblastil (glej v tem smislu sodbo z dne 18. septembra 2012, Since Hardware (Guangzhou)/Svet, T‑156/11, EU:T:2012:431, točki 134 in 136 ter navedena sodna praksa).

69      V obravnavani zadevi je obseg uvoza iz Srbije pomenil 1,04‑odstotni tržni delež v obdobju preiskave in je bil torej zelo blizu položaju, v katerem člen 5(7) osnovne uredbe Komisiji načeloma prepoveduje začetek preiskave (in sicer „tržni delež, ki je manjši od 1 %“). Poleg tega je iz uvodne izjave 232 izpodbijane uredbe razvidno, da je bil obseg srbskega izvoza znatno manjši od obsega izvoza iz vsake od drugih štirih držav. Natančneje, kot je razvidno iz iste uvodne izjave, je bil ta skoraj polovico manjši od obsega izvoza iz Brazilije, katere obseg izvoza je bil drugi najmanjši.

70      V teh okoliščinah, katerih vsebinske pravilnosti tožeča stranka sicer ne izpodbija, se ne zdi, da bi Komisija storila očitno napako pri presoji dejstev ali celo zlorabila pooblastila v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 68.

71      Res je, da je Komisija v pojasnjevalni opombi, navedeni zgoraj v točki 37, organom STO pojasnila, da je v zvezi s pogoji kumulativne ocene učinkov uvoza „Unija določi[la] zanemarljive ravni uvoza v primerjavi s členom 5(7) [osnovne uredbe]“ in da „[je] z drugimi besedami uvoz šte[l] za zanemarljivega, če je [bil] njegov tržni delež manjši od 1 %, razen če je v primeru preiskave, ki obsega več držav, skupni tržni delež teh držav 3‑odstotni ali več“.

72      Poleg tega se Komisija v svoji praksi v okviru člena 3(4) osnovne uredbe redno sklicuje na člen 5(7) navedene uredbe.

73      Poleg primerov, ki jih navaja tožeča stranka in v katerih se je Komisija sklicevala bodisi neposredno na člen 5(7) osnovne uredbe z navedbo, da „obseg uvoza iz vsake države ni zanemarljiv v smislu [te določbe]“, bodisi na 1‑odstotni prag potrošnje Unije z navedbo, da „je bil obseg uvoza zgoraj navedenih proizvajalcev v obdobju preiskave zelo majhen: znatno manjši od 1‑odstotne potrošnje Skupnosti“, se je Komisija enako sklicevala na navedeno določbo tudi v nekaterih drugih zadevah (glej na primer, glede prvega primera, uvodno izjavo 127 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/763 z dne 12. maja 2015 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih zrnato usmerjenih ploščato valjanih izdelkov iz silicijevega jekla za elektropločevine s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Japonske, Republike Koreje, Ruske federacije in Združenih držav Amerike (UL 2015, L 120, str. 10) in uvodno izjavo 217 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1294/2009 z dne 22. decembra 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama in s poreklom iz Ljudske Republike Kitajske, kakor je bila razširjena na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja, poslane iz Posebne upravne regije Macao, ne glede na to, ali je deklarirana kot izdelek s poreklom iz Posebne upravne regije Macao ali ne, na osnovi pregleda zaradi izteka ukrepov na podlagi člena 11(2) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 (UL 2009, L 352, str. 1); glede drugega primera uvodno izjavo 76 Sklepa Komisije 2006/781/ES z dne 15. novembra 2006 o ustavitvi protidampinškega postopka v zvezi z uvozom katodnih cevi za barvne televizijske sprejemnike s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, Republike Koreje, Malezije in Tajske (UL 2006, L 316, str. 18); in glede tretjega primera uvodno izjavo 115 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/576 z dne 10. aprila 2019 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz mešanic sečnine in amonijevega nitrata s poreklom iz Rusije, Trinidada in Tobaga in Združenih držav Amerike (UL 2019, L 100, str. 7), uvodno izjavo 168 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2017/141 z dne 26. januarja 2017 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterega pribora (fitingov) za varjenje cevi iz nerjavnega jekla, dokončanega ali nedokončanega, s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Tajvana (UL 2017, L 22, str. 14) in uvodno izjavo 109 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2016/181 z dne 10. februarja 2016 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih hladno valjanih ploščatih izdelkov iz jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Ruske federacije (UL 2016, L 37, str. 1)).

74      Poleg tega pa se je Komisija tudi v drugih zadevah, čeprav se ni izrecno sklicevala na člen 5(7) osnovne uredbe, sklicevala na neko raven ali prag de minimis, torej najverjetneje na prag, določen v navedeni določbi (glej na primer uvodno izjavo 89 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 585/2012 z dne 26. junija 2012 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali jekla s poreklom iz Rusije in Ukrajine po pregledu zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) Uredbe (ES) št. 1225/2009 ter o ustavitvi postopka pregleda zaradi izteka ukrepa glede uvoza nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali jekla s poreklom iz Hrvaške (UL 2012, L 174, str. 5), in uvodno izjavo 236 Uredbe Sveta (ES) št. 1256/2008 z dne 16. decembra 2008 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih varjenih cevi in votlih profilov iz železa ali nelegiranega jekla s poreklom iz Belorusije, Ljudske republike Kitajske in Rusije na podlagi postopka v skladu s členom 5 Uredbe (ES) št. 384/96, s poreklom iz Tajske na podlagi pregleda zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) iste uredbe, s poreklom iz Ukrajine na podlagi pregleda zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) in vmesnega pregleda v skladu s členom 11(3) iste uredbe, ter o zaključku postopkov v zvezi z uvozom enakega izdelka s poreklom iz Bosne in Hercegovine ter Turčije (UL 2008, L 343, str. 1)).

75      Sicer pa so primeri, v katerih je Komisija zgolj ugotovila, da obseg zadevnega uvoza ni zanemarljiv v smislu člena (4) osnovne uredbe, ne da bi se sklicevala na člen 5(7) te uredbe ali na raven ali prag de minimis, redki, zlasti v njeni novejši praksi (glej, na primer, uvodno izjavo 105 Uredbe Komisije (ES) št. 1742/2000 z dne 4. avgusta 2000 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih vrst polietilen tereftalata (PET) s poreklom iz Indije, Indonezije, Malezije, Republike Koreje, Tajvana in Tajske (UL 2000, L 199, str. 48), uvodno izjavo 65 Uredbe Komisije (ES) št. 1472/2000 z dne 6. julija 2000 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz rezanih poliestrskih vlaken s poreklom iz Indije in Republike Koreje (UL 2000, L 166, str. 1), in uvodno izjavo 32 Uredbe Komisije (ES) št. 178/98 z dne 23. januarja 1998 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz kalijevega permanganata s poreklom iz Indije in Ukrajine (UL 1998, L 19, str. 23).

76      Vendar je treba zakonitost uredbe o uvedbi protidampinških dajatev ali, kot v obravnavani zadevi, zaključku postopka brez uvedbe protidampinških dajatev, kot pravilno navaja Komisija, presojati glede na pravna pravila in zlasti določbe osnovne uredbe, in ne na podlagi domnevne predhodne prakse odločanja Komisije in Sveta (glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2016, Crown Equipment (Suzhou) in Crown Gabelstapler/Svet, T‑351/13, neobjavljena, EU:T:2016:616, točka 107).

77      V zvezi s pojasnjevalno opombo, navedeno zgoraj v točki 37, Komisija prav tako pravilno trdi, da navedenega dokumenta ni mogoče opredeliti kot smernice, iz katerih bi izhajala samoomejitev njene diskrecijske pravice v smislu sodne prakse, navedene v točki 138 sodbe z dne 25. oktobra 2005, Groupe Danone/Komisija (T‑38/02, EU:T:2005:367). Iz tega dokumenta, naslovljenega na odbor STO, namreč izhaja, da cilj Komisije ni bil omejiti diskrecijsko pravico, ki jo ima v okviru osnovne uredbe, ampak zgolj obvestiti organe STO o svoji običajni praksi.

78      Poleg tega, ker osnovna uredba določa, da se pod pragom v višini 1 % iz člena 5(7) navedene uredbe pri preiskavi, ki se nanaša na eno samo državo, postopek ne začne (člen 5(7) te uredbe) in da se škoda običajno šteje za zanemarljivo (člen 9(3) iste uredbe), je logično, da Komisija ta prag uporabi kot referenčno točko za presojo zanemarljivosti obsega uvoza v smislu člena 3(4) zadevne uredbe, ne da bi pri tem štela, da se navedeni prag uporabi v okviru te določbe.

79      Poleg tega, dva od treh aktov, ki ju je intervenientka navedla v točki 28 intervencijske vloge, čeprav se uvrščata v drugačen okvir (postopek pregleda in preučitev vzročne zveze), dokazujeta, da je bila Komisija uvoz, ki pomeni tržni delež večji od 1 %, že pripravljena šteti za majhen oziroma zanemarljiv (glej zlasti uvodne izjave 51, 52 in 79 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1342/2013 z dne 12. decembra 2013 o razveljavitvi protidampinških ukrepov za uvoz nekaterih vrst jeklenih vrvi in kablov s poreklom iz Ruske federacije po pregledu zaradi izteka ukrepa na podlagi člena 1(2) Uredbe (ES) št. 1225/2009 (UL 2013, L 338, str. ), in uvodne izjave od 162 do 166 Uredbe Komisije (ES) št. 540/2002 z dne 26. marca 2002 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih varjenih cevi iz železa ali nelegiranega jekla s poreklom iz Republike Češke, Poljske, Tajske, Turčije in Ukrajine (UL 2002, L 83, str. 3).

80      Zato je Komisija lahko, ne da bi storila očitno napako pri presoji, v obravnavani zadevi menila, da obseg uvoza iz Srbije ostaja zanemarljiv v smislu člena 3(4) osnovne uredbe, in to kljub povečanju ravni uvoza z 0,48 % leta 2013 na 1,04 % v obdobju preiskave. Čeprav namreč iz člena 3(3) navedene uredbe izhaja, da je treba v zvezi z obsegom dampinškega uvoza ugotoviti, ali je prišlo do znatnega povečanja navedenega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo ali potrošnjo v Uniji, če je tako povečanje (čeprav znatno v relativnem smislu), kot v obravnavani zadevi, posledica obsega, ki ostaja zanemarljiv, to povečanje ne more vplivati na zakonitost odločbe, ki jo je Komisija sprejela na podlagi člena 3(4)(a) te uredbe.

81      Poleg tega je lahko Komisija v uvodni izjavi 248 izpodbijane uredbe upravičeno menila, da dejstvo, da so bile srbske povprečne prodajne cene v obdobju preiskave precej višje od povprečnih prodajnih cen v drugih štirih zadevnih državah, potrjuje idejo, da tako majhen obseg uvoza industriji Unije ne more škodovati.

82      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se vprašanje zanemarljivosti obsega uvoza v smislu člena 3(4)(a) osnovne uredbe (ki določa pogoje za to, da se lahko učinki uvoza proizvoda iz več kot ene države, ki so hkrati predmet protidampinških preiskav, ocenjujejo kumulativno), ne omejuje na preprosto količino tega obsega (čeprav v relativnem smislu, v primerjavi s trgom Unije ali v primerjavi z obsegom uvoza iz drugih tretjih držav), ampak se razteza na vprašanje njegove kakovosti, torej na druge okvirne elemente učinkov, ki jih ima lahko ta obseg.

83      Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi upravičeno trdila, da če so cene, povezane z uvozom iz neke države, katerega obseg ustreza manjšemu tržnemu deležu, visoke, lahko zgolj to dejstvo, in ne da bi bilo treba navedene cene podrobneje analizirati, kot trdi tožeča stranka v obravnavani zadevi (glej točke od 42 do 44 zgoraj), potrdi zanemarljivost tega obsega.

84      Dodati je treba, da so bile v obravnavani zadevi cene, povezane z uvozom iz Srbije, višje od cen v drugih štirih državah v celotnem obdobju preiskave (glej preglednico 4 izpodbijane uredbe).

85      V teh okoliščinah je treba zavrniti trditve tožeče stranke v zvezi z drugim pogojem (nezanemarljiv obseg uvoza) in zato, ker so pogoji iz člena 3(4) osnovne uredbe kumulativni, prvi tožbeni razlog v celoti, ne da bi bilo treba, na drugem mestu, preučiti, ali je Komisija na podlagi elementov, navedenih v uvodnih izjavah 235 in 236 izpodbijane uredbe, lahko ugotovila tudi, da kumulativna ocena učinkov uvoza ni bila primerna glede na pogoje konkurence v smislu člena 3(4)(b) osnovne uredbe.

 Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji in napačna uporaba prava, ker je Komisija menila, da ni „treba“ določiti zaščitnih ukrepov proti Republiki Srbiji, in to tudi na nekumulativni podlagi

86      Tožeča stranka trdi, da tudi če bi bila Komisija upravičena, da ne kumulira uvoza iz Srbije z uvozom iz drugih štirih držav, bi morala preučiti, ali je uvoz iz Srbije, ki je predmet dampinga, prispeval k povzročitvi znatne škode industriji Unije.

87      Tožeča stranka zlasti glede na uvodno izjavo 16 osnovne uredbe meni, da je treba člen 9(2) te uredbe razlagati ob upoštevanju splošnega cilja protidampinške ureditve Unije, ki je preprečiti znatno škodo, povzročeno industriji Unije zaradi dampinških praks proizvajalcev izvoznikov iz tretjih držav.

88      Ker v skladu s členom 9(3) osnovne uredbe „[z]a postopek, ki se začne na podlagi člena 5(9) [navedene uredbe], običajno velja, da je škoda zanemarljiva, kadar je zadevni uvoz manjši kot obseg, opisan v členu 5(7) [te uredbe]“, iz člena 9(3) iste uredbe ni mogoče sklepati, da se uvoz, ki nekoliko presega prag v višini 1 %, določen v členu 5(7) zadevne uredbe, a priori lahko šteje za uvoz, ki povzroča zanemarljivo škodo. Iz tega naj bi bilo mogoče sklepati le, da je zanemarljiv uvoz, ker je nižji od navedenega praga, mogoče ali ne šteti za uvoz, ki povzroča zanemarljivo škodo.

89      V zvezi s tem naj bi člen 3 osnovne uredbe vseboval pomembne podatke o določitvi škode. Tožeča stranka trdi, da je poleg tega v pripombah na dodatni dokument o dokončnem razkritju z dne 4. avgusta 2017 zahtevala neodvisno oceno škode v zvezi z uvozom iz Srbije.

90      Kljub temu naj bi se Komisija prenagljeno izrekla o vprašanju nujnosti ukrepov proti Republiki Srbiji. Preučila naj ne bi, kot bi morala, ali bi lahko uvoz s poreklom iz Srbije sam po sebi prispeval k povzročitvi znatne škode, ob upoštevanju različnih elementov presoje iz člena 3 osnovne uredbe, in sicer visoke stopnje dampinga (38,7 %), podatkov o nelojalnem nižanju prodajnih in ciljnih cen ter splošnega povišanja ravni uvoza (z 0,48 % v letu 2013 na 1,04 % v obdobju preiskave). Iz uvodnih izjav 240 in 248 izpodbijane uredbe naj bi bilo jasno razvidno, da je bil edini razlog, ki ga je Komisija navedla za ugotovitev, da ni bil potreben noben ukrep proti uvozu iz Srbije, to, da je bil ta uvoz de minimis. To naj bi bilo napačno, ker naj bi ta uvoz pomenil 1,04‑odstotni tržni delež, večji od jasno določenega praga 1 %.

91      Po mnenju tožeče stranke naj bi povprečne cene, v tem okviru navedene v uvodni izjavi 248 izpodbijane uredbe, dajale le delno sliko o položaju, saj je edini proizvajalec iz Srbije dejansko prodajal po cenah, primerljivih s cenami nekaterih drugih proizvajalcev, za katere se je štelo, da so proizvajalcem Unije povzročili škodo in ki jim je Komisija naložila protidampinške dajatve.

92      Dejstvo, da je srbski proizvajalec izvoznik morda „sledilec cen“, naj ne bi bilo upoštevno. Škoda naj bi bila povzročena z določanjem cen, ki nelojalno nižajo cene industrije Unije za konkurenčne proizvode. Če bi srbske cene dejansko nelojalno zniževale cene Unije, ne bi bilo pomembno, ali je srbski proizvajalec sledil cenam drugih izvoznikov (ki so zaračunavali dampinške cene) oziroma ali je povzročil znižanje cen. V obeh primerih naj bi industrija Unije utrpela škodo. V primeru dampinga, škode in vzročne zveze pa bi morala Komisija naložiti dajatve na nediskriminatoren način za ves uvoz iz katerega koli vira. Komisija zlasti od takrat, ko je srbski proizvajalec prešel pod nadzor družbe, ki je v lasti Ljudske republike Kitajske, ne more trditi, da je problem srbskih cen samodejno rešen z uvedbo ukrepov proti drugim štirim zadevnim državam, saj naj bi bil srbski proizvajalec izvoznik „sledilec cen“.

93      Površinski in delni preizkus srbskega uvoza naj bi potrjeval splošni občutek, da sklepa Komisije o zaključku postopka v zvezi s Srbijo ne narekujejo veljavna pravna pravila, ampak drugi (politični) razlogi, ki pa naj ne bi bili upoštevni v okviru analize, ki jo je treba opraviti na podlagi osnovne uredbe. Poleg tega naj bi neobstoj drugih razlogov v izpodbijani uredbi pomenil kršitev člena 296 PDEU.

94      Komisija ob podpori intervenientke te trditve izpodbija.

95      Člen 9(2), prvi stavek, osnovne uredbe določa, da se, kadar zaščitni ukrepi niso potrebni, preiskava ali postopek zaključi.

96      V skladu s členom 9(3) osnovne uredbe v različici, ki je veljala na dan sprejetja izpodbijane uredbe, za postopek, ki se začne na podlagi člena 5(9) navedene uredbe, običajno velja, da je škoda zanemarljiva, kadar je zadevni uvoz manjši kot obseg, opisan v členu 5(7) te uredbe. Isti postopek se takoj zaključi, kadar se ugotovi, da je stopnja dampinga, izražena kot odstotek izvozne cene, manjša kot 2 %, če se zaključi samo preiskava, kadar je stopnja manjša kot 2 % za individualne izvoznike, da pa ti sami ostanejo predmet postopka in morebitne ponovne preiskave pri kakršnem koli poznejšem pregledu, ki se za zadevno državo izvaja na podlagi člena 11 osnovne uredbe.

97      V obravnavani zadevi tožeča stranka v bistvu trdi, prvič, da sklep o zaključku postopka v zvezi z uvozom iz Srbije temelji na površnem in delnem preizkusu tega uvoza, in drugič, da neobstoj drugih razlogov od tistih, ki so navedeni v uvodnih izjavah izpodbijane uredbe, pomeni kršitev člena 296 PDEU.

98      V zvezi z očitkom kršitve člena 296 PDEU je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da mora obrazložitev, ki se zahteva s to določbo, jasno in nedvoumno podati razlogovanje institucije Unije, ki je avtorica izpodbijanega akta, tako da zadevnim strankam omogoči, da se seznanijo z razlogi za sprejetje ukrepa in zaščitijo svoje pravice, sodišču Unije pa, da opravi nadzor (glej sodbo z dne 25. januarja 2017, Rusal Armenal/Svet, T‑512/09 RENV, EU:T:2017:26, točka 139 in navedena sodna praksa).

99      Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske ali pravne okoliščine, ker zahtev po obrazložitvi ni treba presojati samo glede na besedilo akta, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo področje. Zadostuje, da avtor akta navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so v sistematiki uredbe bistveni (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2017, Rusal Armenal/Svet, T‑512/09 RENV, EU:T:2017:26, točka 140 in navedena sodna praksa).

100    Natančneje, institucije niso dolžne podati stališča glede vseh argumentov, ki so jih pred njimi navajale zadevne stranke, zadostuje navedba dejstev in pravnih ugotovitev, ki so bistveni za odločbo (glej sodbo z dne 25. januarja 2017, Rusal Armenal/Svet, T‑512/09 RENV, EU:T:2017:26, točka 141 in navedena sodna praksa).

101    V obravnavani zadevi je v uvodni izjavi 240 izpodbijane uredbe, ki sledi analizi stopenj dampinga, obsega uvoza iz Srbije in srbskih izvoznih cen, navedeno, da je „[z]ato […] Komisija sklenila, da uvoz iz Srbije ne bi smel biti ocenjen kumulativno z uvozom iz ostalih štirih držav“, da „[z]aradi ugotovitve, da je bil izvoz iz Srbije de minimis, zaščitni ukrepi za uvoz vroče valjanih ploščatih izdelkov s poreklom iz Srbije niso [bili] potrebni“ in da „[…] bi bilo [zato] treba v skladu s členom 9(2) osnovne uredbe postopek glede uvoza iz Srbije zaključiti“.

102    Poleg tega je v uvodni izjavi 248, prva alinea, izpodbijane uredbe navedeno, da „[je bilo] ugotovljeno […], da je obseg srbskega uvoza de minimis in zato zanemarljiv in se ne more šteti, da je industriji [Unije] povzročil škodo“, in da „[…] dejstvo, da so bile povprečne srbske prodajne cene v obdobju preiskave znatno višje od povprečnih prodajnih cen ostalih štirih zadevnih držav, kaže na to, da ta majhen obseg uvoza ne more škodovati industriji [Unije]“.

103    Ugotoviti pa je treba, da iz uvodnih izjav 240 in 248 izpodbijane uredbe jasno in nedvoumno izhaja sklepanje Komisije v zvezi s potrebo po sprejetju zaščitnih ukrepov v zvezi z uvozom iz Srbije v smislu člena 9(2) osnovne uredbe.

104    Vprašanje, ali se je Komisija smela odločiti zaključiti postopek v zvezi z uvozom iz Srbije zgolj na podlagi elementov, opredeljenih zlasti v uvodnih izjavah 240 in 248 izpodbijane uredbe, oziroma ali bi morala v tem okviru preučiti druge elemente, kot so (visoka) stopnja dampinga, podatki o nelojalnem nižanju prodajnih in ciljnih cen ter splošno zvišanje ravni navedenega uvoza, ter posledično navedeno uredbo obrazložiti glede na te druge elemente, se torej nanaša na vsebino in torej preizkus očitka, ki se nanaša na površinski in delni preizkus tega uvoza, kot je navedeno zgoraj v točki 97.

105    Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija v uvodnih izjavah od 237 do 239 izpodbijane uredbe izrecno obrazložila neupoštevanje podatkov o nelojalnem nižanju prodajnih in ciljnih cen v zvezi s srbskim proizvajalcem izvoznikom. V zvezi z njegovimi stopnjami dampinga in splošnim zvišanjem ravni uvoza iz uvodne izjave 230 in preglednice 3 navedene uredbe izhaja, prvič, da se je Komisija zavedala, da so te stopnje višje od praga de minimis, določenega v členu 9(3) osnovne uredbe, in drugič, da se je zavedala navedenega zvišanja.

106    Očitek, ki se nanaša na kršitev člena 296 PDEU, je treba torej zavrniti.

107    Glede očitka v zvezi s površnim in delnim preizkusom uvoza iz Srbije, iz uvodne izjave 240 in člena 2 izpodbijane uredbe izhaja, da sklep Komisije o zaključku protidampinškega postopka v zvezi z uvozom iz Srbije temelji na členu 9(2) osnovne uredbe in ugotovitvi, da „je bil uvoz iz Srbije de minimis“.

108    Komisija je v uvodni izjavi 248 izpodbijane uredbe dodala, da „dejstvo, da so bile povprečne srbske prodajne cene v obdobju preiskave znatno višje od povprečnih prodajnih cen ostalih štirih zadevnih držav, kaže na to, da ta majhen obseg uvoza ne more škodovati industriji [Unije]“.

109    Čeprav se to lahko zdi „površno in delno“, zlasti zato, ker je odločitev, ki jo je Komisija sprejela na podlagi člena 9(2) osnovne uredbe, temeljila na istih elementih, kot so bili podlaga za odločitev, ki jo je Komisija sprejela na podlagi člena 3(4) zadnjenavedene uredbe, to ne pomeni, da člen 2 izpodbijane uredbe ni zakonit, in sicer iz naslednjih razlogov.

110    Člen 9(2) osnovne uredbe določa, da se preiskava ali postopek zaključi, „kadar zaščitni ukrepi niso potrebni“, ne da bi bilo treba pojasniti okoliščine, v katerih je treba take ukrepe šteti za nepotrebne.

111    Zato člen 9(2) osnovne uredbe Komisiji pušča določeno diskrecijsko pravico.

112    Poleg tega, kot je bilo že navedeno zgoraj v točki 68, je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike, zlasti na področju ukrepov trgovinske zaščite in zlasti pri določanju škode (ki mora biti v skladu s členom 3(1) osnovne uredbe znatna), široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti. Sodni nadzor sodišč Unije mora biti torej omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji dejstev ali za zlorabo pooblastil.

113    Res je, da bi morala načeloma odločitev o vprašanju, ali je treba v posameznem primeru uvesti protidampinško dajatev, temeljiti na podrobni analizi, med drugim, obstoja dampinga (člen 2 osnovne uredbe) in obstoja škode (člen 3 navedene uredbe).

114    Vendar iz besedila osnovne uredbe izhaja, da se taka podrobna analiza ne zahteva vedno in da se lahko preiskava ali postopek zaključi, zlasti zgolj na podlagi stopnje dampinga ali obsega uvoza. V skladu s členom 9(3) osnovne uredbe se postopek namreč takoj zaključi, kadar se ugotovi, da je stopnja dampinga, izražena kot odstotek izvozne cene, manjša kot 2 %. V skladu s to določbo se škoda običajno šteje za zanemarljivo, kadar je zadevni uvoz manjši od obsega, opredeljenega v členu 5(7) te uredbe.

115    V obravnavani zadevi je po eni strani iz uvodnih izjav 240 in 248 izpodbijane uredbe razvidno, da je imel v razlogovanju Komisije osrednjo vlogo prav eden od teh dejavnikov, in sicer obseg uvoza iz Srbije.

116    Po drugi strani iz uvodne izjave 232 izpodbijane uredbe izhaja, da je obseg uvoza iz Srbije v obdobju preiskave pomenil 1,04‑odstotni tržni delež.

117    1,04‑odstotni tržni delež v obdobju preiskave, katere vsebinske pravilnosti tožeča stranka ne izpodbija, pa je zelo blizu praga (1 %), pod katerim se na podlagi člena 9(3) osnovne uredbe v povezavi s členom 5(7) navedene uredbe običajno šteje, da je škoda, povzročena z uvozom iz tretje države, zanemarljiva.

118    Poleg tega, kot je bilo navedeno že zgoraj v točki 108 (glej tudi točke 57, 58 in 81 zgoraj), iz izpodbijane uredbe izhaja (glej uvodne izjave 235, 236 in 248), da so bile povprečne srbske prodajne cene znatno višje od povprečnih prodajnih cen ostalih štirih zadevnih držav in da je Komisija v zvezi s tem menila, da to dejstvo potrjuje idejo, da tako majhen obseg uvoza industriji Unije ne more škodovati.

119    Iz tega izhaja, da v nasprotju s tem, kar bi bilo mogoče sklepati iz uvodne izjave 240 izpodbijane uredbe, ugotovitev, da ni bilo treba sprejeti zaščitnih ukrepov v zvezi z uvozom iz Srbije, ni temeljila le na ravni „de minimis“ obsega tega uvoza, ampak na medsebojnem vplivu tega elementa in tistega, navedenega zgoraj v točki 118.

120    Ugotoviti pa je treba, da je lahko iz podobnih razlogov, kot so navedeni zgoraj v točkah 83 in 84, Komisija na podlagi tega medsebojnega vplivanja upravičeno ugotovila, da ni bilo treba sprejeti zaščitnih ukrepov v zvezi z uvozom, katerega obseg sicer presega prag iz člena 9(3) osnovne uredbe, vendar je, kot v obravnavani zadevi, temu pragu ostal zelo blizu.

121    V teh okoliščinah ni dokazano, da je Komisija prekoračila diskrecijsko pravico, ki jo je imela pri uporabi člena 9(2) osnovne uredbe.

122    Zato je treba očitek v zvezi s površnim in delnim preizkusom uvoza iz Srbije in zato drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 20(2) osnovne uredbe, kršitev pravice tožeče stranke do obveščenosti in njene pravice do obrambe ter kršitev pravice do dobrega upravljanja iz člena 41 Listine o temeljnih pravicah, ker je Komisija zavrnila posredovanje podatkov o nelojalnem nižanju prodajnih in ciljnih cen za srbskega izvoznika

123    Tožeča stranka najprej poudarja, da člen 3(3) osnovne uredbe določa, da je nelojalno nižanje cen dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri presoji učinka dampinškega uvoza na cene, kar naj bi vplivalo na določitev škode. Nelojalno nižanje prodajnih cen in nelojalno nižanje ciljnih cen naj bi bila torej upoštevna elementa za odgovor na vprašanje, ali ukrepi proti Republiki Srbiji niso bili „potrebni“ v smislu člena 9(2) navedene uredbe.

124    Tožeča stranka navaja, da je večkrat zahtevala posredovanje zadevnih dokazov, in sicer 10. aprila 2017, po dokumentu o razkritju, v katerem je bilo navedeno, da bi bil postopek proti Republiki Srbiji lahko končan, ker je bil srbski proizvajalec izvoznik „sledilec cen“, 2. maja 2017 v okviru svojih pripomb na navedeni dokument o razkritju, in 30. maja 2017 v elektronskem dopisu, naslovljenem skupini, zadolženi za spis pri Komisiji. Poudarja, da je 7. avgusta 2017 v stališčih o dokončnem razkritju ponovila svojo trditev, da izključitev Republike Srbije ni bila pravno utemeljena, saj uvoz iz Srbije ni bil de minimis, ker je presegal prag v višini 1 %, določen z zakonom, in da Komisija ni posredovala dokazov, ki bi lahko podprli njeno ugotovitev, da je bil srbski proizvajalec izvoznik „sledilec cen“, na katero se je oprla za končanje postopka proti Republiki Srbiji.

125    Poleg tega tožeča stranka trdi, da se je pooblaščenec za zaslišanje na zaslišanju 4. maja 2017 z njo strinjal glede njene zahteve za obvestilo o izračunih stopenj škode in „srbskega nelojalnega nižanja cen“. V poročilu o zaslišanju z dne 27. julija 2017 je poleg tega navedeno, da „glede izključitve [Republike Srbije] pooblaščenec za zaslišanje ni mogel razumeti razlogov, zaradi katerih podatki o nelojalnem nižanju cen za Srbijo niso bili posredovani, čeprav so industriji pomagali razumeti razloge, na katerih temelji odločitev“.

126    Kljub temu naj bi Komisija med celotnim postopkom, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijane uredbe, sistematično zavračala posredovanje zadevnih dokazov.

127    Obrazložitev, ki upravičuje zavrnitev posredovanja izračuna „srbskega nižanja cen“ iz uvodne izjave 238 izpodbijane uredbe, naj bi bila napačna iz dveh razlogov.

128    Po eni strani naj sporočanje povprečnih cen ne bi moglo nadomestiti podatkov o nelojalnem nižanju prodajnih cen. Nelojalno nižanje prodajnih cen naj bi se izvajalo na osnovi izdelka (PCN po KŠI), ki omogoča natančno primerjavo cen. Z višjimi povprečnimi cenami, predstavljenimi v uvodni izjavi 235 izpodbijane uredbe, bi bilo mogoče bodisi pokazati, da so bile prodajne in ciljne cene v srbskem uvozu nižje od cen pri uvozu iz drugih štirih držav, bodisi da je bil razpon vrednosti večji v srbskem izvozu, kar naj ne bi bilo dokazano, ker analiza nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen ni bila posredovana. Nemogoče naj bi bilo vedeti, ali je Komisija primerjala podobne proizvode, ne da bi imela na voljo natančnejšo razčlenitev primerjave proizvoda s proizvodom.

129    Drugič, razlog, iz katerega se Komisija ni ukvarjala z nelojalnim nižanjem prodajnih cen med preiskavo, ne more biti v skladu z obrazložitvijo iz uvodnih izjav 235 in 236 izpodbijane uredbe, v katerih naj bi se navedena institucija oprla prav na povprečne cene v obdobju preiskave, ko je napačno ugotovila, da je bil obseg srbskega uvoza zanemarljiv in da je bil srbski proizvajalec izvoznik „sledilec cen“.

130    Poleg tega Komisija ne more utemeljeno trditi, da podatkov o nelojalnem nižanju prodajnih in ciljnih cen ni bilo treba razkriti, ker jih ni upoštevala. S tem stališčem naj bi bila pravica do obrambe navidezna, medtem ko naj bi bilo spoštovanje te pravice v postopkih protidampinških preiskav ključnega pomena. Po mnenju tožeče stranke je analogija s preiskavami na področju konkurence, v katerih je sodišče Unije menilo, da ni naloga Komisije, da sama odloči, ali lahko dokumenti razbremenijo zadevno podjetje, mogoča. Načelo enakosti orožij in njegov izraz v zadevah s področja konkurence, enakost ravni informacij, ki bi jih morala imeti Komisija in obramba, naj bi zahtevali, da mora imeti podjetje, ki je predmet preiskave, možnost, da oceni dokazno vrednost dokumentov.

131    Po mnenju tožeče stranke bi posredovanje zadevnih informacij in nepristranska preučitev teh informacij pripeljala do drugačnega rezultata. Meni, da če bi se lahko seznanila z izračuni „srbskega nelojalnega nižanja prodajnih cen“, bi lahko ovrgla trditev, da je bil proizvajalec izvoznik „sledilec cen“, tako da bi dokazala, da škoda, ki jo je ta povzročil industriji Unije, ni bila zanemarljiva v smislu člena 9(3) osnovne uredbe. Trdi, da bi te informacije lahko uporabila za predložitev odločilnih trditev Komisiji, pri čemer trdi, da je bil predvideni pristop napačen in ni bil upravičen z dokazi iz javnega spisa.

132    Tožeča stranka dodaja, da bi lahko države članice obvestila tudi o svojih pomislekih. Poleg tega naj bi bilo treba navesti, da so te izrazile v veliko stopnjo pridržkov v zvezi s predlogom Komisije v tej zadevi, pri čemer gre za predlog, ki ga je odbor, ustanovljen na podlagi člena 15(1) osnovne uredbe, sprva zavrnil s kvalificirano večino.

133    Komisija in intervenientka tem trditvam nasprotujeta.

134    V skladu s členom 20(2) osnovne uredbe lahko stranke iz odstavka 1 navedenega člena, vključno s pritožniki, zahtevajo dokončno razkritje bistvenih dejstev in premislekov, na osnovi katerih se namerava priporočiti uvedba dokončnih ukrepov, ali pa zaključek preiskave ali postopka brez uvedbe ukrepov, pri čemer se še posebna pozornost posveča razkritju katerih koli dejstev ali premislekov, ki so drugačni od tistih, ki so bili uporabljeni pri začasnih ukrepih.

135    V obravnavani zadevi iz uvodnih izjav od 228 do 240 (in 248) izpodbijane uredbe izhaja, da ugotovitev Komisije, da, prvič, uvoz iz Srbije ne sme biti predmet kumulativne ocene z uvozom iz drugih štirih držav, in drugič, da je bilo treba postopek glede uvoza iz Srbije zaključiti, temelji na treh preudarkih, navedenih zgoraj v točki 52.

136    Vendar je iz spisa, predloženega Splošnemu sodišču, razvidno, da je bila tožeča stranka o teh ugotovitvah obveščena 4. aprila 2017 z dokumentom o razkritju (glej točke od 129 do 137 tega dokumenta, ki je bil v spis vložen kot priloga A.30 k tožbi) in 17. julija 2017 v okviru dokončnega razkritja (glej točke od 188 do 195 dokončnega razkritja, ki je bilo v spis vloženo kot priloga A.31 k tožbi) in da ji je bilo med upravnim postopkom omogočeno, da učinkovito predstavi svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti teh ugotovitev (glej zlasti uvodne izjave 23, 24 in 32 izpodbijane uredbe).

137    Iz tega sledi, da je bila tožeča stranka v skladu s členom 20(2) osnovne uredbe obveščena o bistvenih dejstvih in premislekih, na osnovi katerih se je nameraval priporočiti zaključek postopka v zvezi z uvozom iz Srbije brez uvedbe ukrepov, da je imela možnost učinkovito izraziti svoje stališče in da je bila torej v obravnavani zadevi njena pravica do obrambe spoštovana.

138    V zvezi s tem je treba opozoriti, da spoštovanje pravice do obrambe ne more od institucij Unije zahtevati, da se strinjajo s stališči zadevne stranke. Učinkovitost predložitve stališča zainteresirane stranke namreč zahteva le, da je bilo to stališče mogoče pravočasno predložiti, da so se institucije Unije z njim lahko seznanile in z vso potrebno pozornostjo preučile, ali je upoštevno za vsebino akta, ki se sprejema (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2014, Crown Equipment (Suzhou) in Crown Gabelstapler/Svet, T‑643/11, EU:T:2014:1076, točka 43 in navedena sodna praksa).

139    Poleg tega iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija lahko končala postopek v zvezi z uvozom iz Srbije, ne da bi storila napako, zgolj na podlagi ugotovitev, navedenih zgoraj v točki 52.

140    Trditev tožeče stranke, ki se nanaša na analogijo s sodno prakso na področju konkurence, natančneje s sodbo z dne 29. junija 1995, ICI/Komisija (T‑36/91, EU:T:1995:118), v kateri je Splošno sodišče v točki 111 presodilo, da „Komisija torej ni mogla sama odločiti, ali so dokumenti, ki so bili zaseženi v okviru preiskave teh zadev, mogli biti taki, da bi lahko bili razbremenjeni odgovornosti za zadevna podjetja“, in da „[n]ačelo enakosti orožij in njegov izraz v zadevah s področja konkurence, enakost ravni informacij, ki bi jih morala imeti Komisija in obramba, naj bi zahtevali, da mora imeti tožeča stranka možnost, da oceni dokazno vrednost dokumentov zadevnega podjetja, ki jih Komisija ni priložila k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah“, in da ni mogoče sprejeti, da „je imela Komisija, ko je odločala o kršitvi, na voljo le zadevne dokumente in je lahko torej odločila le ali jih uporabi ali ne za ugotovitev kršitve, medtem ko tožeča stranka do njih ni imela dostopa in torej ni mogla sprejeti ustrezne odločitve, ali naj jih uporabi za svojo obrambo“, je treba zavrniti.

141    Na drugi strani iz sodne prakse sicer izhaja, da zahteve, ki izhajajo iz spoštovanja pravice do obrambe, ni treba upoštevati samo med postopki, ki lahko privedejo do naložitve sankcije, ampak tudi v preiskovalnih postopkih pred sprejetjem protidampinških uredb, ki se lahko neposredno in posamično nanašajo na zadevna podjetja in imajo zanje neugodne posledice. Natančneje, v okviru sporočitve informacij zainteresiranim podjetjem med preiskovalnim postopkom spoštovanje njihove pravice do obrambe zahteva, da se tem podjetjem v tem postopku omogoči, da učinkovito predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokazih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinške prakse in škode, ki naj bi s tem nastala (glej sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑301/16, EU:T:2019:234, točka 65 in navedena sodna praksa).

142    Vendar v obravnavani zadevi niti tožeča stranka niti njeni člani niso v položaju, ki bi bil primerljiv s položajem podjetja, ki bi mu bila lahko naložena sankcija ali protidampinška dajatev. Iz tega sledi, da se ne more učinkovito sklicevati na sodno prakso, na katero se sklicuje.

143    Glede domnevne kršitve načela dobrega upravljanja iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Komisija med upravnim postopkom na področju zaščite proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Unije, med katerimi je pravica do dobrega upravljanja, določena v členu 41 Listine o temeljnih pravicah, spoštovati temeljne pravice Unije. V skladu s sodno prakso v zvezi z načelom dobrega upravljanja je v primerih, v katerih imajo institucije Unije diskrecijsko pravico, spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko pomembnejše. Med temi jamstvi je zlasti obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike posamezne zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2017, Rusal Armenal/Svet, T‑512/09 RENV, EU:T:2017:26, točka 189 in navedena sodna praksa).

144    V točkah 113 in 114 zgoraj je bilo že navedeno, da bi morala odločitev o vprašanju, ali je treba v konkretnem primeru uvesti protidampinško dajatev, sicer načeloma temeljiti na podrobni analizi, med drugim, obstoja dampinga (člen 2 osnovne uredbe) in obstoja škode (člen 3 navedene uredbe), vendar pa se taka podrobna analiza ne zahteva vedno in se lahko preiskava ali postopek konča zlasti na podlagi enotne stopnje dampinga ali obsega uvoza.

145    V obravnavani zadevi je iz preučitve drugega tožbenega razloga razvidno, da se je Komisija pravilno odločila končati postopek v zvezi z uvozom iz Srbije zgolj na podlagi obsega uvoza in podatkov o povprečnih prodajnih cenah, ne da bi analizirala podatke o nelojalnem nižanju prodajnih in ciljnih cen.

146    Ugotoviti je torej treba, da je Komisija preučila vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in zato ni kršila načela dobrega upravljanja.

147    Zato je treba tudi tretji tožbeni razlog zavrniti.

148    Te ugotovitve ni mogoče ovreči s stopnjami nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen za Republiko Srbijo, katerih predložitev zahteva tožeča stranka. Tako zahtevo je treba torej prav tako zavrniti.

149    Zato je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o njeni dopustnosti.

 Stroški

150    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

151    Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije in intervenientke, poleg plačila lastnih stroškov, naloži plačilo stroškov Komisije in intervenientke.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Eurofer, Association Européenne de l’Acier, AISBL, poleg svojih stroškov, krije stroške, ki sta jih priglasili Evropska komisija in HBIS Group Serbia Iron & Steel LLC Belgrade.

Collins

Barents

Passer

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. marca 2020.

Podpisi


*      Jezik postopka: angleščina.