Zadeva C‑670/22
Kazenski postopek
zoper
M. N. (EncroChat)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Berlin)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 30. aprila 2024
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva 2014/41/EU – Evropski preiskovalni nalog v kazenskih zadevah – Pridobivanje dokazov, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo – Pogoji za izdajo – Storitev šifrirane telekomunikacije – EncroChat – Potreba po odločitvi sodnika – Uporaba dokazov, pridobljenih v nasprotju s pravom Unije“
1. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski preiskovalni nalog v kazenskih zadevah – Direktiva 2014/41 – Pojem „odreditveni organ“ – Evropski preiskovalni nalog za pridobitev dokazov, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo – Državni tožilec, ki lahko odredi posredovanje takih dokazov v okviru povsem notranjega postopka – Vključitev
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41, člen 1(1) in (2)(c)(i))
(Glej točke od 71 do 75 in 77 ter točko 1 izreka.)
2. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski preiskovalni nalog v kazenskih zadevah – Direktiva 2014/41 – Pogoji za izdajo in posredovanje evropskega preiskovalnega naloga – Evropski preiskovalni nalog za pridobitev dokazov, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo – Dokazi, pridobljeni s prestrezanjem šifriranih telekomunikacij na ozemlju države izdajateljice – Dopustnost – Spoštovanje pogojev, ki jih določa pravo države izdajateljice, za posredovanje takih dokazov v povsem notranjem položaju
(člen 82(1) PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41, uvodne izjave 2, 6 in 19 ter členi 1(1), 6(1)(a) in (b) ter 14(7))
(Glej točke od 88 do 93, od 99 do 101 in od 104 do 106 ter točko 2 izreka.)
3. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski preiskovalni nalog v kazenskih zadevah – Direktiva 2014/41 – Prestrezanje telekomunikacij, za katero ni potrebna pomoč države članice, v kateri je cilj prestrezanja – Pojem – Avtonomna in enotna razlaga – Prikrito poseganje v terminalske naprave, katerega namen je pridobivanje podatkov o prometu, lokaciji in komunikaciji iz komunikacijske storitve, ki temelji na internetu – Vključitev – Uradna obvestitev te države članice – Ugotavljanje tega, kateri organ je pristojen – Obseg
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41, uvodna izjava 30, člena 31, od (1) do (3), in 33 ter Priloga C)
(Glej točke od 110 do 119 in točko 3 izreka.)
4. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski preiskovalni nalog v kazenskih zadevah – Direktiva 2014/41 – Prestrezanje telekomunikacij, za katero ni potrebna pomoč države članice, v kateri je cilj prestrezanja – Uradna obvestitev te države članice – Cilji – Varstvo pravic zadevnih uporabnikov – Vključitev
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 7; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41, člen 31)
(Glej točke od 123 do 125 in točko 4 izreka.)
5. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski preiskovalni nalog v kazenskih zadevah – Direktiva 2014/41 – Spoštovanje pravice do obrambe in pravice do poštenega postopka v državi izdajateljici – Podatki in dokazi, pridobljeni s kršitvijo Direktive – Obveznosti nacionalnega sodnika – Obseg
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41, člen 14(7))
(Glej točke 128, 130 in 131 ter točko 5 izreka.)
Povzetek
Sodišče, ki mu je Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je v sestavi velikega senata izreklo o pogojih za to, da državni tožilec izda evropski preiskovalni nalog v kazenskih zadevah, kadar želi odreditveni organ države članice doseči posredovanje prestreženih telekomunikacijskih podatkov, ki jih druga država članica že ima. Sodišče je pojasnilo tudi posledice, ki jih je treba za uporabo teh podatkov izpeljati iz neupoštevanja ureditve Unije na tem področju.
V okviru preiskave, ki so jo izvedli francoski organi, se je izkazalo, da so obdolžene osebe prenosne telefone, ki so bili šifrirani s storitvijo „EncroChat“, uporabljale za kazniva dejanja, povezana predvsem z nedovoljeno trgovino s prepovedanimi drogami. Ta storitev je omogočala, da je bila prek strežnika, nameščenega v Franciji, vzpostavljena šifrirana komunikacija, ki je ni mogoče prestrezati s tradicionalnimi preiskovalnimi metodami.
Spomladi leta 2020 je bila z dovoljenjem francoskega sodišča na navedeni strežnik in od tam dalje na prenosne telefone uporabnikov v 122 državah, od tega približno 4600 v Nemčiji, nameščena programska oprema v obliki „trojanskega konja“, ki jo je razvila francosko-nizozemska preiskovalna skupina.
Predstavniki francoskih in nizozemskih organov so na konferenci, ki jo je marca 2020 organiziral Eurojust(1), organe drugih držav članic obvestili o ukrepu prestrezanja podatkov, ki so ga načrtovali, vključno s podatki s prenosnih telefonov, ki so bili zunaj francoskega ozemlja. Zastopnika Bundeskriminalamt (zvezni urad kriminalistične policije, Nemčija, v nadaljevanju: BKA) in Generalstaatsanwaltschaft Frankfurt am Main (generalno državno tožilstvo v Frankfurtu na Majni, Nemčija, v nadaljevanju: generalno državno tožilstvo v Frankfurtu) sta izrazila zanimanje za podatke nemških uporabnikov.
Generalno državno tožilstvo v Frankfurtu je od junija 2020 do julija 2021 v okviru postopka, začetega zoper X, izdalo evropske preiskovalne naloge, s katerimi je francoske organe zaprosilo za dovoljenje, da v kazenskih postopkih brez omejitev uporabi podatke, ki so jih ti zbrali. Svojo zahtevo je utemeljilo s tem, da je Europol obvestil BKA, da je bilo v Nemčiji s prenosnimi telefoni, opremljenimi s storitvijo „EncroChat“, storjenih veliko zelo hudih kaznivih dejanj ter da so osebe, ki doslej niso bile identificirane, osumljene načrtovanja in storitve takih kaznivih dejanj v Nemčiji prek šifriranih komunikacij. Francosko sodišče je dovolilo posredovanje in uporabo prestreženih podatkov nemških uporabnikov pred sodiščem.
Generalno državno tožilstvo v Frankfurtu je nato preiskovalne postopke, ki so bili uvedeni med drugim zoper M. N., predodelilo lokalnim državnim tožilstvom. Predložitveno sodišče se v enem od kazenskih postopkov, uvedenih pred njim, sprašuje o zakonitosti navedenih evropskih preiskovalnih nalogov glede na Direktivo 2014/41(2) in o posledicah morebitne kršitve prava Unije za uporabo prestreženih podatkov v tem postopku. Zato se je odločilo, da Sodišču postavi vprašanja za predhodno odločanje.
Presoja Sodišča
Na prvem mestu, Sodišče je opozorilo, da pojem „odreditveni organ“ v smislu Direktive 2014/41 ni omejen na sodnike. V členu 2(c)(i) te direktive je namreč državni tožilec naveden med organi, ki se za „odreditveni organ“ štejejo pod edinim pogojem, da so pristojni v obravnavani zadevi. Ker je na podlagi prava države izdajateljice državni tožilec v povsem notranjem položaju v tej državi pristojen za odreditev preiskovalnega ukrepa za posredovanje dokazov, ki jih pristojni nacionalni organi že imajo, je ta državni tožilec zajet s pojmom „odreditveni organ“ za namene izdaje evropskega preiskovalnega naloga za posredovanje dokazov, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo.
Na drugem mestu, iz člena 6(1) Direktive 2014/41 izhaja, da mora evropski preiskovalni nalog za posredovanje pridobljenih dokazov, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo, izpolnjevati vse pogoje, ki jih pravo države izdajateljice določa za posredovanje takih dokazov v povsem notranjem položaju v tej državi.
Vendar čeprav je namen člena 6(1)(b) Direktive 2014/41 preprečiti izogibanje pravilom in jamstvom, ki jih določa pravo države izdajateljice, pa ne zahteva – tudi v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem so zadevne podatke zbrali pristojni organi države izvršiteljice na ozemlju države izdajateljice in v interesu te države – da za izdajo evropskega preiskovalnega naloga za posredovanje dokazov, ki jih pristojni organi države izvršiteljice že imajo, veljajo enaki vsebinski pogoji kot glede zbiranja takih dokazov v državi izdajateljici.
Poleg tega glede na načelo vzajemnega priznavanja sodb in odločb, na katerem temelji pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah, kamor spada Direktiva 2014/41, odreditveni organ ni pooblaščen za preverjanje pravilnosti ločenega postopka, v katerem je država članica izvršiteljica zbrala dokaze, ki jih je slednja že imela in za katere odreditveni organ zahteva posredovanje.
Prav tako je Sodišče pojasnilo, da po eni strani člen 6(1)(a) Direktive 2014/41 ne zahteva, da je izdaja takega evropskega preiskovalnega naloga nujno pogojena z obstojem suma storitve hudega kaznivega dejanja, ki temelji na konkretnih dejstvih, za vsako zadevno osebo v trenutku odreditve tega evropskega preiskovalnega naloga, če taka zahteva ne izhaja iz prava države izdajateljice za posredovanje dokazov med uradi državnih tožilstev. Po drugi strani pa ta določba tudi ne nasprotuje izdaji evropskega preiskovalnega naloga, kadar celovitosti prestreženih podatkov v tej fazi ni mogoče preveriti zaradi zaupnosti tehničnih podlag za prestrezanje, če je v poznejšem kazenskem postopku zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Celovitost predloženih dokazov je namreč načeloma mogoče presojati šele, ko pristojni organi dejansko razpolagajo z zadevnimi dokazi.
Na tretjem mestu, Sodišče je poudarilo, da prikrito poseganje v terminalske naprave, katerega namen je pridobivanje podatkov o prometu, lokaciji in komunikaciji iz komunikacijske storitve, ki temelji na internetu, pomeni „prestrezanje telekomunikacij“ v smislu člena 31(1) Direktive 2014/41, o katerem je treba uradno obvestiti organ, ki ga za to imenuje država članica, na ozemlju katere je cilj prestrezanja. Če država članica, ki izvaja prestrezanje, ne more ugotoviti, kateri organ obveščene države članice je pristojen, se to uradno obvestilo lahko naslovi na kateri koli organ obveščene države članice, za katerega država članica, ki izvaja prestrezanje, meni, da je za to primeren.
V skladu s členom 31(3) Direktive 2014/41 pristojni organ obveščene države članice torej lahko v primeru, če v podobnem notranjem postopku prestrezanje ne bi bilo dovoljeno, poda uradno obvestilo, da se prestrezanje ne sme izvesti ali da se mora prekiniti ali celo da se prestreženi podatki ne smejo uporabiti oziroma se lahko uporabijo le pod pogoji, ki jih določi navedeni organ. Namen člena 31 Direktive 2014/41 tako ni le zagotoviti spoštovanje suverenosti obveščene države članice, ampak tudi zaščititi pravice oseb, na katere se tak ukrep prestrezanja telekomunikacij nanaša.
Nazadnje, Sodišče je poudarilo, da je določitev pravil v zvezi z dopustnostjo in presojo podatkov in dokazov v kazenskem postopku, pridobljenih na način, ki je v nasprotju s pravom Unije, načeloma v izključni pristojnosti nacionalnega prava.
Glede na navedeno člen 14(7) Direktive 2014/41 državam članicam nalaga, da brez poseganja v uporabo nacionalnih procesnih pravil zagotovijo, da sta v kazenskih postopkih v državi izdajateljici pri presoji dokazov, pridobljenih z evropskim preiskovalnim nalogom, upoštevani pravica do obrambe in pravica do poštenega postopka. Zato mora nacionalno sodišče, kadar meni, da se stranka ne more učinkovito izjaviti glede takega dokaza, ki lahko odločilno vpliva na presojo dejstev, ugotoviti kršitev pravice do poštenega sojenja in ta dokaz izločiti.