SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 24. februarja 2022(*)
„Predhodno odločanje – Direktiva 2011/83/EU – Potrošniške pogodbe – Pojem ,trgovec‘ – Obveznost zagotovitve informacij v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo – Zahteva po zagotovitvi ustreznih informacij v jasnem in razumljivem jeziku na trajnem nosilcu podatkov“
V zadevi C‑536/20,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (litovsko vrhovno sodišče) z odločbo z dne 21. oktobra 2020, ki je na Sodišče prispela 22. oktobra 2020, v postopku
„Tiketa“ UAB
proti
M. Š.,
ob udeležbi
„Baltic Music“ VšĮ,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, S. Rodin, J.-C. Bonichot (poročevalec), sodnika, L. S. Rossi in O. Spineanu-Matei, sodnici,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za „Tiketa“ UAB A. Korsakas, advokatas,
– za litovsko vlado R. Dzikovič in K. Dieninis, agenta,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z M. F. Severi, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo J. Jokubauskaitė, I. Rubene in N. Ruiz García, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točka 2, člena 6(1) in (5) ter člena 8(1) in (7) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo „Tiketa“ UAB in M. Š. glede povračila zneska, ki ga je zadnjenavedeni plačal za pridobitev vstopnice za kulturni dogodek, ki je bil nato odpovedan, in nastalih povezanih stroškov, to je potnih in poštnih stroškov, ter glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je zadevna oseba utrpela zaradi te odpovedi.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2011/83
3 V uvodnih izjavah 14 in 16 Direktive 2011/83 je navedeno:
„(14) Ta direktiva glede elementov pogodbenega prava, ki v njej niso urejeni, ne bi smela vplivati na nacionalno pravo na področju pogodbenega prava. Zato ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalno pravo, ki ureja na primer sklenitev ali veljavnost pogodbe (na primer v primeru odsotnosti soglasja). Podobno ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo v zvezi s splošnimi pogodbenimi pravnimi sredstvi, pravili na področju javne gospodarske ureditve, na primer pravili glede pretiranih ali oderuških cen in pravili glede neetičnih pravnih poslov.
[…]
(16) Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo glede pravnega zastopanja, kot so pravila v zvezi z osebo, ki deluje v imenu trgovca ali namesto njega (na primer posrednik ali skrbnik). Države članice bi morale ostati pristojne za to področje. Ta direktiva bi se morala uporabljati za vse trgovce, javne ali zasebne.“
4 Člen 1 te direktive določa:
„Namen te direktive je z doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, in sicer s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.“
5 Člen 2 navedene direktive določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
1. ‚potrošnik‘ pomeni vsako fizično osebo, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene, ki so zunaj njene trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti;
2. ‚trgovec‘ pomeni vsako fizično osebo ali vsako pravno osebo, ne glede na to, ali je v javni ali zasebni lasti, ki deluje za namene v zvezi s trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, tudi če deluje prek osebe, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu;
[…]
10. ,trajni nosilec podatkov‘ pomeni vsak instrument, ki potrošniku ali trgovcu omogoča, da njemu osebno namenjene informacije shrani tako, da so mu dostopne za prihodnje potrebe za obdobje, ki je ustrezno za namene informiranja, in ki omogoča nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij;
[…]“
6 Člen 3(5) iste direktive določa:
„Ta direktiva ne vpliva na nacionalno splošno pogodbeno pravo, kot so pravila o veljavnosti, obličnosti ali učinku pogodbe, v kolikor vidiki splošnega pogodbenega prava niso urejeni s to direktivo.“
7 Člen 6 Direktive 2011/83 določa:
„1. Preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba, potrošnika zavezuje, trgovec potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije:
[…]
(c) fizični naslov sedeža podjetja trgovca, njegovo telefonsko številko, številko faksa in elektronski naslov, kadar so na voljo, da bi lahko potrošnik hitro stopil v stik s trgovcem in učinkovito komuniciral z njim, po potrebi pa tudi fizični naslov in identiteto trgovca, v imenu katerega deluje;
(d) fizični naslov sedeža podjetja trgovca, če se razlikuje od naslova, podanega v skladu s točko (c), in, kadar je to primerno, trgovca, v imenu katerega deluje, na katerega lahko potrošnik naslovi morebitne pritožbe;
[…]
5. Informacije iz odstavka 1 so sestavni del pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, in se ne spreminjajo, razen če se pogodbeni stranki izrecno ne dogovorita drugače.
[…]“
8 Člen 8 te direktive določa:
„1. Pri pogodbah, sklenjenih na daljavo, trgovec potrošniku na način, primeren za uporabljeno sredstvo za komuniciranje na daljavo, zagotovi ali da na voljo informacije iz člena 6(1), ki so napisane v preprostem in razumljivem jeziku. V kolikor so te informacije zagotovljene na trajnem nosilcu podatkov, morajo biti čitljive.
[…]
7. Trgovec potrošniku zagotovi potrdilo o sklenjeni pogodbi na trajnem nosilcu podatkov, v razumnem času po sklenitvi pogodbe na daljavo in najpozneje ob dostavi blaga ali preden se začne izvajati storitev. To potrdilo vsebuje:
(a) vse informacije iz člena 6(1), razen če je trgovec potrošniku že zagotovil te informacije, predložene na trajnem nosilcu podatkov pred sklenitvijo pogodbe na daljavo, in
(b) potrošnikovo potrditev izrecnega predhodnega soglasja v skladu s točko (m) člena 16, kjer je to potrebno.
[…]“
Direktiva 2005/29/ES
9 Člen 2 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22) določa:
„V tej direktivi:
[…]
(b) ‚trgovec‘ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki v s to direktivo zajetih poslovnih praksah deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno dejavnostjo ali svobodno poklicno dejavnostjo, in kogar koli, ki deluje v imenu ali na račun trgovca;
[…]“
10 Člen 7(4) Direktive 2005/29 določa:
„V primeru vabila k nakupu se štejejo za bistvene naslednje informacije, v kolikor niso razvidne že iz konteksta:
[…]
(b) geografski naslov in identiteta trgovca, kot na primer njegovo poslovno ime, in po potrebi geografski naslov in identiteta trgovca, v imenu katerega nastopa;
[…]“
Litovsko pravo
11 Člen 2.133 Lietuvos Respublikos civilinis kodeksas (civilni zakonik Republike Litve) določa:
„1. S poslom, ki ga oseba (zastopnik) sklene v imenu druge osebe (naročitelja), pri tem pa razkrije, da gre za zastopanje, pri čemer pa ne prekorači podeljenih pravic, se neposredno vzpostavijo, spremenijo in ugasnejo civilne pravice in obveznosti naročitelja.
2. Pravice zastopnika je mogoče razbrati tudi iz okoliščin, v katerih zastopnik deluje (prodajalec v trgovini na drobno, blagajnik itd.). Če imajo tretje osebe zaradi ravnanja neke osebe razumen razlog za domnevo, da je ta oseba kot naročitelj drugo osebo imenovala za svojega zastopnika, pogodbe, ki jih je ta druga oseba sklenila v imenu naročitelja, zavezujejo naročitelja.
3. Če zastopnik ob sklenitvi posla ne predloži informacij, da deluje v imenu in v korist naročitelja, naročitelj pridobi pravice in prevzame obveznosti, ki izhajajo iz posla, le če je druga stranka v poslu glede na okoliščine sklenitve lahko ugotovila, da je bil ta posel sklenjen z zastopnikom, ali če istovetnost osebe, s katero je bil sklenjen posel, za to stranko ni bila pomembna.“
12 Člen 6.2281(3) tega zakonika določa:
„,Podjetje‘ pomeni fizično ali pravno osebo ali drugo organizacijo oziroma njeno enoto, ki želi skleniti ali sklepa pogodbe za svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali svobodno poklicno dejavnost, vključno z osebami, ki delujejo v imenu ali za račun podjetja. Pravna oseba se lahko obravnava kot podjetje ne glede na pravno obliko vseh, ki jo sestavljajo.“
13 Člen 2(24) Lietuvos Respublikos vartotojų teisių apsaugos įstatymas (zakon Republike Litve o varstvu pravic potrošnikov) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:
„‚Podjetje‘ pomeni fizično ali pravno osebo ali drugo organizacijo oziroma njeno enoto, ki želi skleniti ali sklepa pogodbe za svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali svobodno poklicno dejavnost, vključno z osebami, ki delujejo v imenu ali v korist podjetja. Pravna oseba se lahko šteje za podjetje ne glede na pravno obliko vseh, ki jo sestavljajo.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
14 Družba Tiketa prek svojega spletnega mesta opravlja dejavnost distribucije vstopnic za dogodke, ki jih organizirajo tretje osebe.
15 M. Š. je 7. decembra 2017 pri družbi Tiketa kupil vstopnico za kulturni dogodek, ki naj bi bil izveden 20. januarja 2018. Preden je bil nakup te vstopnice zaključen, je bilo na spletnem mestu družbe Tiketa navedeno, da ta dogodek organizira družba „Baltic Music“ VšĮ, ter za pridobitev obsežnejših informacij napoteno na drugo spletno mesto in telefonsko številko. Z rdečimi črkami je bila navedena tudi informacija, da je „[o]rganizator dogodka […] v celoti odgovoren za dogodek, njegovo kakovost, vsebino in z njim povezane informacije. Družba Tiketa je distributer vstopnic in deluje kot razkriti posrednik.“ Natančnejše informacije o zadevnem ponudniku storitev in vračilu kupnine za vstopnice so bile navedene v splošnih pogojih opravljanja storitev, ki so bili na voljo na spletnem mestu družbe Tiketa.
16 Na vstopnici, ki je bila izdana M. Š., je bil povzet le del teh splošnih pogojev. Na njej je bila posebej navedba, da „vstopnic ni mogoče zamenjati niti zanje zahtevati vračila kupnine. V primeru odpovedi ali preložitve dogodka je organizator [tega dogodka] tisti, ki v celoti odgovarja za vračilo kupnine vstopnic.“ Ponovljeni so bili tudi ime, naslov in telefonska številka organizatorja zadevnega dogodka, navedeno pa je bilo tudi, da je ta v celoti odgovoren za „dogodek, njegovo kakovost, vsebino in z njim povezane informacije“, ker družba Tiketa deluje le kot distributer vstopnic in „razkriti posrednik“.
17 M. Š. je 20. januarja 2018 šel na zadevni dogodek in ob branju napisa, pritrjenega pri vhodu na prizorišče, kjer bi moral ta potekati, izvedel, da ta dogodek ne bo izveden.
18 Družba Baltic Music je 22. januarja 2018 družbo Tiketa obvestila, da je bil zadevni dogodek odpovedan in da si lahko osebe, ki so kupile vstopnice, zagotovijo vračilo kupnine. Istega dne je družba Tiketa obvestila M. Š. o možnosti, da dobi kupnino vstopnic vrnjeno bodisi na blagajnah, na katerih so bile te vstopnice kupljene, bodisi na spletu za tiste vstopnice, ki so bile kupljene na ta način.
19 M. Š. je 23. januarja 2018 od družbe Tiketa zahteval vračilo kupnine za vstopnico ter povračilo potnih stroškov in nepremoženjske škode, utrpljene zaradi odpovedi zadevnega dogodka. Družba Tiketa ga je obvestila, da se mora, ker je sama le distributer vstopnic in torej ne odgovarja za kakovost ali odpoved tega dogodka, obrniti na družbo Baltic Music. V odgovoru na ponovljeno zahtevo, ki ji jo je M. Š. poslal nekaj tednov pozneje, je vztrajala pri tem stališču. Zadevna oseba se je nato obrnila na družbo Baltic Music, vendar na njene zahteve ni bilo odgovorjeno.
20 M. Š. je 18. julija 2018 pri Vilniaus miesto apylinkės teismas (okrajno sodišče v Vilni, Litva) vložil tožbo, s katero je predlagal, naj se družbama Tiketa in Baltic Music solidarno naloži plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, torej za kupnino vstopnice ter potne in poštne stroške, in za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi odpovedi zadevnega dogodka.
21 Vilniaus miesto apylinkės teismas (okrajno sodišče v Vilni) je s sodbo z dne 8. oktobra 2018 tej tožbi delno ugodilo s tem, da je družbi Tiketa naložilo, naj zadevni osebi plača zneske, zahtevane kot povračilo premoženjske škode, in del zneskov, zahtevanih kot povračilo nepremoženjske škode, skupaj z obrestmi po letni obrestni meri 5 % od vložitve tožbe do popolne izvršitve sodbe.
22 Ker je bila pritožba, ki jo je družba Tiketa vložila zoper to sodbo pri Vilniaus apygardos teismas (regionalno sodišče v Vilni, Litva), zavrnjena, je ta družba pri Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) vložila kasacijsko pritožbo.
23 V teh okoliščinah je Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (vrhovno sodišče Litve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba pojem trgovca iz člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 razlagati tako, da se lahko oseba, ki deluje kot posrednik, ko potrošnik kupi vstopnico, šteje za trgovca, ki ga zavezujejo obveznosti iz [te direktive], in torej za stranko prodajne pogodbe ali pogodbe o opravljanju storitev, proti kateri lahko potrošnik uveljavlja zahtevek ali vloži tožbo?
(a) Ali je za razlago pojma trgovca iz člena 2, točka 2, [te direktive] pomembno, ali je oseba, ki deluje kot posrednik, ko potrošnik kupi vstopnico, preden začne potrošnika zavezovati pogodba, sklenjena na daljavo, temu potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovila vse informacije o glavnem trgovcu, navedene v členu 6(1)(c) in (d) Direktive 2011/83?
(b) Ali je treba šteti, da je jasno, da gre za posredovanje, če oseba, ki sodeluje v postopku nakupa vstopnice, preden začne potrošnika zavezovati pogodba, sklenjena na daljavo, zagotovi ime in pravno obliko glavnega trgovca ter informacijo, da glavni trgovec v celoti prevzema odgovornost za dogodek, njegovo kakovost in vsebino ter informacije, zagotovljene o tem dogodku, ter navede, da deluje le kot distributer vstopnic in da je razkriti posrednik?
(c) Ali je mogoče pojem trgovca iz člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 razlagati tako, da je mogoče ob upoštevanju pravnega razmerja dvojne storitve (distribucija vstopnic in organizacija dogodkov) med strankama tako prodajalca vstopnic kot organizatorja dogodka šteti za trgovca, torej za pogodbeni stranki potrošniške pogodbe?
2. Ali je treba zahtevo o zagotovitvi in dajanju informacij na voljo potrošniku v preprostem in razumljivem jeziku, kot je določena v členu 8(1) Direktive 2011/83, razlagati in uporabljati tako, da se obveznost obveščanja potrošnika šteje za pravilno izpolnjeno, če so te informacije zagotovljene v okviru posrednikovih pravil o opravljanju storitev, ki so na voljo na spletnem mestu tiketa.lt, potrošnik pa, preden opravi plačilo, s klikom (click-wrap), torej tako, da aktivno označi določeno okence v spletnem sistemu in klikne na določeno povezavo, potrdi, da se je seznanil s posrednikovimi pravili o opravljanju storitev, in se zaveže, da jih bo spoštoval kot del splošnih pogojev v zvezi s poslom, ki bo sklenjen?
(a) Ali je za razlago in uporabo te zahteve pomembno, da te informacije niso zagotovljene na trajnem nosilcu podatkov in da ni naknadnega potrdila o pogodbi, ki vsebuje vse potrebne informacije v skladu s členom 6(1) Direktive 2011/83 na trajnem nosilcu podatkov, kot se to zahteva s členom 8(7) [te direktive]?
(b) Ali so v skladu s členom 6(5) Direktive 2011/83 informacije, ki so zagotovljene v posrednikovih pravilih o opravljanju storitev, sestavni del pogodbe, sklenjene na daljavo, čeprav niso zagotovljene na trajnem nosilcu podatkov in/ali ni naknadnega potrdila o pogodbi na trajnem nosilcu podatkov?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
24 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 2, Direktive 2011/83 razlagati tako, da „trgovec“ v smislu te določbe ni le fizična ali pravna oseba, ki deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, ampak tudi fizična ali pravna oseba, ki deluje kot posrednik v imenu ali za račun tega trgovca, in ali je mogoče oba, tako tega posrednika kot tudi glavnega trgovca, opredeliti kot „trgovca“ v smislu navedene določbe, kadar gre za dvojno storitev.
25 Najprej je treba navesti, da obstajajo odstopanja v različnih jezikovnih različicah člena 2, točka 2, Direktive 2011/83. Kot namreč poudarja predložitveno sodišče, je v skladu z litovsko različico te določbe vsaka oseba, ki deluje v imenu ali za račun trgovca, ki je opredeljen kot vsaka fizična ali pravna oseba javnega ali zasebnega prava, ki v pogodbah, zajetih s to direktivo, deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo, sama trgovec v smislu te direktive. Iz drugih jezikovnih različic iste določbe, zlasti angleške in francoske, pa izhaja, da je tak trgovec vsaka oseba, ki ustreza tej opredelitvi, tudi če deluje ob posredovanju tretje osebe, ki deluje v njegovem imenu ali za njegov račun, iz česar je mogoče razumeti, da osebi s tem, da uporabi posrednika, ni odvzeta lastnost trgovca.
26 Tako je treba posrednika, kot je družba Tiketa, ne glede na jezikovno različico člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 opredeliti kot „trgovca“ v smislu te določbe, kadar deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo. Vendar je treba ugotoviti, ali ni tak posrednik v vseh primerih „trgovec“ v smislu te določbe zgolj zato, ker deluje v imenu ali za račun takega trgovca.
27 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba zadevno določbo, če se med jezikovnimi različicami besedila prava Unije pojavijo razlike, razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej zlasti sodbo z dne 21. decembra 2021, Trapeza Peiraios, C‑243/20, EU:C:2021:1045, točka 32 in navedena sodna praksa).
28 V zvezi s splošno sistematiko Direktive 2011/83 je treba navesti, da mora v skladu s členom 6(1)(c) in (d) te direktive vsak trgovec, preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba potrošnika zavezuje, tega potrošnika glede na primer obvestiti o identiteti in fizičnem naslovu trgovca, v imenu katerega deluje, in kadar je to primerno, o naslovu sedeža podjetja tega trgovca. Ta določba s tem v kategorijo trgovcev v smislu člena 2, točka 2, te direktive vključuje fizične ali pravne osebe, ki delujejo v imenu drugih trgovcev.
29 Poleg tega je Sodišče v točkah 28 in 29 sodbe z dne 4. oktobra 2018, Kamenova (C‑105/17, EU:C:2018:808), presodilo, da je treba pojem „trgovec“, kot je opredeljen v direktivah 2011/83 in 2005/29, razlagati enotno, ker ti direktivi temeljita na členu 114 PDEU in ker imata zato isti namen, to je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov v okviru zakonov in drugih predpisov, ki jih pokrivata. V točkah 32, 33 in 36 iste sodbe je v bistvu presodilo, da pojem „trgovec“ za razliko od pojma „potrošnik“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2011/83, ki označuje vsako fizično osebo, ki ne deluje v okviru poslovnih ali poklicnih dejavnosti, pomeni, da zadevna fizična ali pravna oseba deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo oziroma v imenu ali za račun trgovca.
30 Nazadnje, glede na cilj, na katerega je bilo opozorjeno v prejšnji točki in ki je naveden v členu 1 Direktive 2011/83, je treba sprejeti široko razlago področja uporabe te direktive in s tem pojma „trgovec“ v smislu člena 2, točka 2, te direktive.
31 Iz navedenega izhaja, da „trgovec“ v smislu člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 ni le fizična ali pravna oseba, ki deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, ampak tudi fizična ali pravna oseba, ki deluje kot posrednik v imenu ali za račun tega trgovca.
32 To velja ne glede na to, ali je tak posrednik izpolnil svoje obveznosti iz Direktive 2011/83.
33 V zvezi s tem je sicer Sodišče v točki 45 sodbe z dne 9. novembra 2016, Wathelet (C‑149/15, EU:C:2016:840), presodilo, da je mogoče osebo, ki deluje kot posrednik za posameznika v okviru prodaje blaga, šteti za „prodajalca“ v smislu Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 223), če ta kupca ni ustrezno obvestila o identiteti lastnika tega blaga, vendar rešitve, ki je bila sprejeta v tej sodbi, ni mogoče uporabiti za razlago pojma „trgovec“ v smislu Direktive 2011/83, ki izhaja iz drugačne logike. Medtem ko namreč Direktiva 1999/44 določa posebno odgovornost prodajalca v primeru prodaje blaga, ki ni v skladu s prodajno pogodbo, je iz uvodnih izjav 14 in 16 ter člena 3(5) Direktive 2011/83 razvidno, da ta direktiva ureja pravice potrošnikov, ne pa splošnih vidikov pogodbenega prava, kot so pravila, ki se uporabljajo na področju sklepanja pogodb ali zastopanja po zakonu. Zlasti Direktiva 2011/83 ne določa identitete strank pogodbe, sklenjene s potrošnikom, če bi glavni trgovec uporabil posrednika, niti ne ureja razdelitve odgovornosti med njima v primeru neizpolnitve obveznosti, ki jih določa.
34 Ob upoštevanju navedenega to, ali je fizična ali pravna oseba, ki deluje kot posrednik v imenu ali za račun drugega trgovca, potrošnika obvestila, da deluje v tej vlogi, prav tako ne vpliva na opredelitev tega posrednika kot „trgovca“ v smislu člena 2, točka 2, Direktive 2011/83.
35 Nazadnje, iz besedila te določbe in iz sobesedila, v katero se umešča, ter cilja, ki se dosega z Direktivo 2011/83, na katere je bilo opozorjeno v točkah od 28 do 30 te sodbe, je razvidno, da dejstvo, da je navedeni posrednik trgovec, ne preprečuje, da bi to veljalo tudi za glavnega trgovca, v imenu in za račun katerega deluje ta posrednik, ne da bi bilo pri tem potrebno, da gre za dvojno storitev, saj morata oba trgovca zagotoviti spoštovanje zahtev iz te direktive.
36 Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2, točka 2, Direktive 2011/83 razlagati tako, da „trgovec“ v smislu te določbe ni le fizična ali pravna oseba, ki deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, ampak tudi fizična ali pravna oseba, ki deluje kot posrednik v imenu ali za račun tega trgovca, pri čemer je mogoče oba, tako tega posrednika kot tudi glavnega trgovca, opredeliti kot „trgovca“ v smislu te določbe, ne da bi bilo pri tem potrebno, da gre za dvojno storitev.
Drugo vprašanje
37 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in (5) ter člen 8(1) in (7) Direktive 2011/83 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da se pred sklenitvijo pogodbe informacije, navedene v tem členu 6(1), potrošniku zagotovijo le v splošnih pogojih opravljanja storitev na spletnem mestu posrednika, ki jih ta potrošnik aktivno sprejme z označitvijo polja, ki je za to predvideno, in ali so te informacije, ki se posredujejo na tak način, sestavni del pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, tudi če potrošniku niso bile izdane na trajnem nosilcu podatkov v smislu člena 8(7) te direktive in/ali mu pozneje ni bilo izdano potrdilo o sklenitvi pogodbe na takšnem nosilcu podatkov.
38 Najprej, po mnenju družbe Tiketa drugo vprašanje ni povezano s predmetom spora o glavni stvari, ker je zadevni potrošnik v obravnavanem primeru prejel vse zahtevane informacije na trajnem nosilcu podatkov, ki ga pomeni vstopnica, ki mu je bila izdana za dostop do zadevnega dogodka. S to utemeljitvijo se izpodbija dopustnost drugega vprašanja.
39 V skladu z ustaljeno sodno prakso za predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki se predložijo Sodišču, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar Sodišče nima na voljo pravnih ali dejanskih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore, oziroma kadar gre za hipotetičen problem (sodba z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (Ponarejanje listin), C‑510/19, EU:C:2020:953, točka 26 in navedena sodna praksa).
40 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje, ali zagotovitev informacij, zahtevanih z Direktivo 2011/83, v splošnih pogojih opravljanja storitev na spletnem mestu posrednika, ki jih je potrošnik pred plačilom vstopnice sprejel z označitvijo polja, ki je za to predvideno, zadostuje za zagotovitev spoštovanja obveznosti zagotovitve informacij iz člena 6(1) ter člena 8(1) in (7) te direktive. Tako tudi ob predpostavki, da je potrošnik na vstopnici za dogodek, ki mu je bila pozneje izdana, prejel vse zahtevane informacije, ta okoliščina ne more vplivati na upoštevnost drugega vprašanja. Predložitveno sodišče, ki je edino, ki lahko presoja dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vsekakor pojasnjuje, da potrošniku v obravnavani zadevi ni bilo izdano potrdilo o sklenjeni pogodbi na trajnem nosilcu podatkov, ki bi vključevalo vse informacije iz člena 6(1) Direktive 2011/83, kot je to zahtevano s členom 8(7) te direktive. Zato je treba ugovor nedopustnosti drugega vprašanja zavrniti.
41 Glede vprašanja, ali je obveznost zagotovitve informacij potrošniku spoštovana, če je ta o informacijah, zahtevanih z Direktivo 2011/83, obveščen v splošnih pogojih opravljanja storitev posrednika, ki jih je potrošnik sprejel z označitvijo polja, ki je za to predvideno, je treba navesti, da ta direktiva v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo, in pogodbami, sklenjenimi zunaj poslovnih prostorov, razlikuje med obveznostmi glede vsebine, ki so trgovcu naložene glede informiranja potrošnika in ki so predmet njenega člena 6, ter obveznostmi glede obličnosti tega informiranja, ki so predmet njenega člena 8.
42 V skladu s členom 6(1) Direktive 2011/83 mora trgovec potrošniku pred sklenitvijo pogodbe na jasen in razumljiv način zagotoviti nekatere informacije, med katerimi so njegova identiteta in kontaktni podatki ter glede na primer identiteta in kontaktni podatki trgovca, za katerega deluje, pa tudi cena zadevnega blaga ali storitev ter obstoj in način uveljavljanja pravice tega potrošnika do odstopa od pogodbe. Namen te določbe je zagotoviti, da se potrošniku pred sklenitvijo pogodbe posredujejo informacije o pogodbenih pogojih in posledicah te sklenitve, ki temu potrošniku omogočijo, da se odloči, ali se želi pogodbeno vezati s trgovcem, in informacije, ki so potrebne za ustrezno izpolnitev te pogodbe, zlasti za uveljavljanje njegovih pravic (sodba z dne 10. julija 2019, Amazon EU, C‑649/17, EU:C:2019:576, točka 43 in navedena sodna praksa).
43 V členu 8(1) Direktive 2011/83 je opozorjeno na zahtevo, da morajo biti informacije iz člena 6(1) te direktive potrošniku zagotovljene ali dane na voljo v preprostem in razumljivem jeziku, ter v njem določeno, da morajo biti te informacije, če so mu dane na voljo na trajnem nosilcu podatkov, čitljive.
44 Člen 8(7) te direktive pa določa, da mora trgovec potrošniku zagotoviti potrdilo o pogodbi na trajnem nosilcu podatkov v razumnem času po sklenitvi te pogodbe, pri čemer mora to potrdilo vsebovati med drugim informacije iz člena 6(1) navedene direktive, razen če so bile te potrošniku že predložene na trajnem nosilcu podatkov.
45 Iz povezave med določbami, navedenimi v točkah od 41 do 44 te sodbe, izhaja, da mora pred sklenitvijo pogodbe trgovec potrošniku le na jasen in razumljiv način zagotoviti informacije, ki jih zahteva člen 6(1) Direktive 2011/83. Šele po sklenitvi te pogodbe mora trgovec poleg tega na podlagi člena 8(7) te direktive potrošniku v razumnem roku zagotoviti potrdilo o sklenjeni pogodbi na trajnem nosilcu podatkov, razen če so bile temu potrošniku informacije iz člena 6(1) iste direktive že sporočene na takem nosilcu.
46 Direktiva 2011/83 tako nikakor ne prepoveduje nekaterih sredstev komuniciranja, temveč zgolj določa vsebino informiranja pred sklenitvijo pogodbe, ki ga je treba zagotoviti potrošniku (glej po analogiji sodbo z dne 23. januarja 2019, Walbusch Walter Busch, C‑430/17, EU:C:2019:47, točka 43). Iz tega izhaja, da nič ne preprečuje, da je potrošnik pred sklenitvijo pogodbe o informacijah iz člena 6(1) te direktive obveščen v splošnih pogojih opravljanja storitev na spletnem mestu posrednika, ki jih ta potrošnik sprejme z označitvijo polja, ki je za to predvideno.
47 Vendar mora predložitveno sodišče presoditi, ali je bil v postopku v glavni stvari potrošnik iz postopka v glavni stvari o vseh teh informacijah dejansko obveščen na jasen in razumljiv način.
48 Tak način informiranja pa ne more nadomestiti potrdila, ki ga je treba v skladu s členom 8(7) Direktive 2011/83 potrošniku po sklenitvi pogodbe zagotoviti na trajnem nosilcu podatkov.
49 V skladu s členom 2, točka 10, te direktive se namreč pojem „trajni nosilec podatkov“ nanaša na „vsak instrument, ki potrošniku ali trgovcu omogoča, da njemu osebno namenjene informacije shrani tako, da so mu dostopne za prihodnje potrebe za obdobje, ki je ustrezno za namene informiranja, in ki omogoča nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij“.
50 Kot je Sodišče že presodilo v zvezi s pojmom „trajno sredstvo za informiranje [trajni nosilec podatkov]“ v smislu Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 3, str. 319), ki je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2011/83, mora tako tak nosilec dejansko izpolnjevati iste naloge kot nosilec v papirni obliki, da potrošniku omogoči uveljavljanje njegovih pravic, če je to potrebno (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2012, Content Services, C‑49/11, EU:C:2012:419, točki 41 in 42).
51 Zgolj z zagotavljanjem informacij iz člena 6(1) Direktive 2011/83 v splošnih pogojih opravljanja storitev na spletnem mestu posrednika, ki jih potrošnik sprejme z označitvijo polja, ki je za to predvideno, preden opravi plačilo, pa te zahteve niso izpolnjenje, ker se z njim ne povzroči, da bi bile te informacije osebno naslovljene na tega potrošnika, ne zagotavlja, da se njihova vsebina ne bi spremenila in da bi bile dostopne v ustreznem obdobju, in ker z njim temu potrošniku ni omogočeno, da bi te informacije shranil ali da bi jih nespremenjene reproduciral (glej po analogiji sodbo z dne 5. julija 2012, Content Services, C‑49/11, EU:C:2012:419, točka 43). V teh okoliščinah tak način informiranja ne ustreza opredelitvi pojma „trajni nosilec podatkov“ v smislu člena 2, točka 10, te direktive.
52 Vendar to, da se potrošniku ne izda potrdilo o pogodbi na trajnem nosilcu podatkov, ne vpliva na uporabo določb člena 6(5) Direktive 2011/83, v skladu s katerim so informacije iz člena 6(1) te direktive sestavni del pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, in jih ni mogoče spremeniti, razen če se pogodbeni stranki izrecno dogovorita drugače. Iz besedila tega člena 6(5) je namreč razvidno, da zakonodajalec Unije vključitve teh informacij v pogodbo, sklenjeno s potrošnikom, ni pogojil s tem, da trgovec izpolni svojo obveznost, da temu potrošniku izda potrdilo o pogodbi na trajnem nosilcu podatkov. Obratna razlaga bi bila v nasprotju s ciljem varstva potrošnika, ki se uresničuje z Direktivo 2011/83.
53 Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in (5) ter člen 8(1) in (7) Direktive 2011/83 razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se pred sklenitvijo pogodbe informacije, navedene v tem členu 6(1), potrošniku zagotovijo le v splošnih pogojih opravljanja storitev na spletnem mestu posrednika, ki jih ta potrošnik aktivno sprejme z označitvijo polja, ki je za to predvideno, če je potrošnik o teh informacijah obveščen na jasen in razumljiv način. Vendar tak način informiranja ne more nadomestiti tega, da se potrošniku izda potrdilo o pogodbi na trajnem nosilcu podatkov v smislu člena 8(7) te direktive, saj ta okoliščina ne preprečuje, da bi bile te informacije sestavni del pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov.
Stroški
54 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 2, točka 2, Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta je treba razlagati tako, da „trgovec“ v smislu te določbe ni le fizična ali pravna oseba, ki deluje za namene v zvezi s svojo trgovsko, poslovno, obrtno ali poklicno dejavnostjo v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, ampak tudi fizična ali pravna oseba, ki deluje kot posrednik v imenu ali za račun tega trgovca, pri čemer je mogoče oba, tako tega posrednika kot tudi glavnega trgovca, opredeliti kot „trgovca“ v smislu te določbe, ne da bi bilo pri tem potrebno, da gre za dvojno storitev.
2. Člen 6(1) in (5) ter člen 8(1) in (7) Direktive 2011/83 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se pred sklenitvijo pogodbe informacije, navedene v tem členu 6(1), potrošniku zagotovijo le v splošnih pogojih opravljanja storitev na spletnem mestu posrednika, ki jih ta potrošnik aktivno sprejme z označitvijo polja, ki je za to predvideno, če je potrošnik o teh informacijah obveščen na jasen in razumljiv način. Vendar tak način informiranja ne more nadomestiti tega, da se potrošniku izda potrdilo o pogodbi na trajnem nosilcu podatkov v smislu člena 8(7) te direktive, saj ta okoliščina ne preprečuje, da bi bile te informacije sestavni del pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov.
Podpisi