SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(drugi senat)

z dne 8. oktobra 2015

Zadeva F‑39/14

FT

proti

Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge (ESMA)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Knjigovodja – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Pristojni organ – Očitna napaka pri presoji – Dokazno breme – Pravilo o skladnosti med tožbo in pritožbo“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero FT v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe z dne 28. junija 2013, s katero je izvršni direktor Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA) zavrnil podaljšanje njene pogodbe o zaposlitvi začasne uslužbenke za določen čas, ki je prenehala veljati 31. oktobra 2013.

Odločitev: Tožba se zavrne. FT nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasil Evropski organ za vrednostne papirje in trge.

Povzetek

Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje – Očitna napaka pri presoji – Pojem

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 47(b) in 119)

Pogodbeni uslužbenec, imetnik pogodbe za določen čas, načeloma nima nobene pravice do podaljšanja svoje pogodbe, ampak je to podaljšanje samo možnost, za katero velja pogoj, da je v skladu z interesom službe. Zato ima uprava glede podaljšanja pogodbe široko diskrecijsko pravico. Kadar je Sodišču za uslužbence predložena ničnostna tožba, vložena zoper akt, ki je bil sprejet v okviru takšne pravice, se mora omejiti na vprašanje, ali je uprava glede na načine in sredstva, ki so jo lahko pripeljali do njene presoje, ostala v okviru nespornih meja in svoje diskrecijske pravice ni uporabila očitno napačno.

Napaka pa je lahko opredeljena kot očitna le, kadar jo je mogoče zlahka opaziti in jasno odkriti na podlagi meril, s katerimi je zakonodajalec nameraval pogojevati izvajanje diskrecijske pravice s strani uprave. Ugotovitev, da je uprava storila očitno napako pri presoji dejstev, ki upravičuje razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi te presoje, torej predpostavlja, da so dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja uprave ne zdi verjetna. Povedano drugače, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je mogoče izpodbijano presojo kljub dokazom tožeče stranke še vedno sprejeti kot utemeljeno in dosledno.

(Glej točke od 72 do 74.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: sodbi z dne 11. julija 2012, AI/Sodišče, F‑85/10, EU:F:2012:97, točki 152 in 153 ter navedena sodna praksa, in z dne 19. februarja 2013, BB/Komisija, F‑17/11, EU:F:2013:14, točka 57 in navedena sodna praksa.