SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GIOVANNIJA PITRUZZELLE,
predstavljeni 7. maja 2020(1)
Zadeva C‑132/19 P
Groupe Canal +
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazum – Televizijska distribucija – Teritorialna ekskluzivnost – Uredba št. 1/2003 – Člen 9 – Sklep, s katerim zaveze postanejo zavezujoče – Zloraba pooblastil – Predhodna ocena – Pravni in gospodarski okvir – Sorazmernost – Obveznost Komisije, da upošteva razmisleke o uporabi člena 101(3) PDEU – Pogodbene pravice tretjih oseb – Varstvo“
I. Uvod
1. Obravnavana zadeva se nanaša na pritožbo zoper sklep Evropske komisije, s katerim so zaveze, ki jih je sprejela multinacionalna družba, ki pripravlja avdiovizualne vsebine, postale zavezujoče zaradi pomislekov glede konkurence, ki jih je Komisija predstavila ob začetku preiskave.
2. Predmet teh pomislekov je bil domneven vertikalni omejevalni sporazum, katerega cilj je bil razdelitev notranjega trga na nacionalni osnovi s pogodbenimi klavzulami, ki so multinacionalki in radiodifuzni hiši na trgu Združenega kraljestva in Irske zagotavljale absolutno ozemeljsko ekskluzivnost.
3. Sklep, s katerim je Komisija sprejela predlagane zaveze, ki so postale zavezujoče, je izpodbijala francoska radiodifuzna hiša, ki ni udeležena v postopku, v katerem je šele pozneje nastopila kot intervenientka, in ki jo je multinacionalka obvestila o zgoraj navedenih zavezah ter ji sporočila, da ne bo več zahtevala spoštovanja pogodbenih klavzul, s katerimi je bila radiodifuzni hiši podeljena absolutna ozemeljska ekskluzivnost na francoskem trgu.
4. Med več pritožbenimi razlogi so moji sklepni predlogi, kot zahteva Sodišče, osredotočeni na tri bistvena pravna vprašanja, ki jih vsebujeta tretji in četrti pritožbeni razlog: (1) potreba po umestitvi ravnanja, ki je predmet pomislekov glede konkurence, v pravno-gospodarski okvir; (2) vprašanje, ali mora Komisija pri sprejemanju odločbe v smislu člena 9 Uredbe 1/2003 upoštevati pomisleke glede uporabe člena 101(3) PDEU; (3) vprašanje, ali Komisija spoštuje načelo sorazmernosti, če določi, da postanejo zahteve, ki jih je predlagalo podjetje, zavezujoče, in sicer zlasti glede na učinke odločbe, sprejete v skladu s členom 9 Uredbe št. 1/2003, na tretje osebe, predvsem če gre pri zavezah družbe naslovnice odločbe, ki so po sklepu Komisije postale zavezujoče, za enostransko izjavo, da se ne bodo več spoštovale nekatere klavzule iz pogodbe med to in drugo družbo, ki zato, ker ni bila predmet preiskave, ni predlagala teh zavez niti se s predlogom ni strinjala.
II. Pravni okvir
5. V uvodni izjavi 13 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe [(zdaj člena 101 in 102)](2) je navedeno:
„Kadar v poteku postopka, ki lahko pripelje do prepovedi sporazuma ali usklajenega ravnanja, podjetja ponudijo Komisiji zavezo za izpolnitev njenih zahtev, mora imeti Komisija možnost izdati odločbe, zavezujoče za ta podjetja. Zavezujoče odločbe naj bi zagotovile, da ni več nobenih razlogov za ukrepanje Komisije, brez ugotavljanja, ali je šlo ali še vedno gre za kršitev. Zavezujoče odločbe ne posegajo v pristojnosti organov, pooblaščenih za konkurenco, in sodišč v državah članicah, da izvedejo postopek in odločijo o primeru. […]“
6. V uvodni izjavi 22 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 je navedeno:
„Za zagotavljanje skladnosti z načeli pravne varnosti in enotne uporabe pravil konkurence Skupnosti v sistemu vzporednih pristojnosti se je treba izogibati sprejemanju nasprotujočih si odločb. Zato je treba v skladu s sodno prakso Sodišča pojasniti učinke odločb Komisije in postopkov na sodiščih in organih, pristojnih za konkurenco v državah članicah. Zavezujoče odločbe, ki jih sprejme Komisija, ne vplivajo na pooblastilo sodišč in organov, pristojnih za konkurenco v državah članicah, za uporabo členov 81 in 82 Pogodbe.“
7. Člen 9 Uredbe št. 1/2003 določa:
„1. Kadar namerava Komisija sprejeti odločbo, ki zahteva odpravo kršitve, in zadevna podjetja ponudijo zaveze, da bodo upoštevala skrbi, ki jih je v predhodni oceni izrazila Komisija, lahko Komisija z odločbo spremeni te zaveze v zavezujoče za podjetja. Takšna odločba je lahko časovno omejena in zaključuje, da ni več vzrokov za ukrepanje Komisije.
[…]“
III. Dejstva, postopek in izpodbijana sodba
A. Dejansko stanje spora
8. Komisija je 13. januarja 2014 začela preiskavo o morebitnih omejitvah pri zagotavljanju storitev plačljive televizije v okviru licenčnih sporazumov med šestimi ameriškimi studii za filmsko produkcijo in glavnimi evropskimi radiodifuznimi hišami s plačljivo vsebino.
9. V okviru te preiskave je 23. julija 2015 družbama Paramount Pictures International Ltd s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo) in Viacom Inc. s sedežem v New Yorku (Združene države Amerike), ki je matična družba prvonavedene družbe (v nadaljevanju skupaj: Paramount), poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
10. V tem obvestilu je Komisija predstavila svojo predhodno ugotovitev glede nezdružljivosti nekaterih klavzul licenčnih sporazumov, ki jih je družba Paramount sklenila z družbama Sky UK Ltd in Sky plc (v nadaljevanju skupaj: Sky), s členom 101 PDEU in členom 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: EGP).
11. Natančneje, Komisija je svojo preiskavo osredotočila na povezani klavzuli v licenčnih sporazumih, sklenjenih z družbo Sky.
12. Cilj prve klavzule je bil družbi Sky prepovedati ali omejiti možnost, da ugodi nenaročenim zahtevam potrošnikov, ki imajo stalno prebivališče v EGP, vendar zunaj Združenega kraljestva in Irske, za nakup storitev razširjanja televizijskih programskih vsebin. Z drugo klavzulo se je družbi Paramount v okviru sporazumov, ki jih je sklenila z radiodifuznimi hišami s sedežem v EGP, vendar zunaj Združenega kraljestva, naložilo, da zadnjenavedenim prepove ali omeji možnost, da ugodijo nenaročenim zahtevam potrošnikov, ki imajo stalno prebivališče v Združenem kraljestvu ali na Irskem, za nakup storitev razširjanja televizijskih programskih vsebin.
13. S sklepom z dne 24. novembra 2015 je bilo skupini Groupe Canal + (v nadaljevanju: GCP) dovoljeno sodelovanje v postopku kot zainteresirani tretji osebi v smislu člena 13(1) Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004(3).
14. Komisija je z dopisom z dne 4. decembra 2015, naslovljenim „Informacije o naravi in predmetu postopka v skladu s členom 13(1) Uredbe (ES) št. 773/2004“, skupino GCP obvestila med drugim o svoji pravni presoji glede uporabe člena 101 PDEU za dejansko stanje v obravnavanem primeru in o predhodni ugotovitvi v zvezi s tem. V skladu s to predhodno ugotovitvijo je Komisija nameravala sprejeti sklep, naslovljen na družbo Sky in na vse studie, na katere se je nanašala njena preiskava, s katero naj bi ugotovila, da so kršili člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP, jim naložila več glob ter jim odredila, naj prenehajo s kršitvami in se vzdržijo vseh ukrepov, ki bi lahko imeli enak ali podoben cilj ali učinek.
15. Po začetku postopka in po predhodnih ocenah Komisije je družba Paramount 15. aprila 2016 Komisiji ponudila zaveze, da bi odpravila pomisleke Komisije glede konkurence, kot je določeno v členu 9 Uredbe št. 1/2003.
16. Potem ko je Komisija prejela pripombe zainteresiranih tretjih strani, med katerimi je bila tudi skupina GCP, je sprejela sklep, ki je predmet pritožbe pri Splošnem sodišču (v nadaljevanju: izpodbijani sklep)(4), ki v členu 1 določa, da so v njegovi prilogi navedene zaveze za družbo Paramount, njene pravne naslednike in njene hčerinske družbe zavezujoče za obdobje petih let od dneva vročitve sklepa.
17. Zlasti klavzula 1, deveti odstavek, Priloge k izpodbijanemu sklepu določa različne vrste klavzul, ki so predmet postopka (v nadaljevanju: ustrezne klavzule) ter se nanašajo na prenos avdiovizualnih vsebin prek satelita in prek interneta.
18. Na eni strani, pri prenosu prek satelita gre, prvič, za klavzulo, da sprejem zunaj ozemlja, ki je zajeto z licenčnim sporazumom (overspill), ne pomeni kršitve pogodbe s strani izdajatelja televizijskih programov, če ta zavestno ni dovolil navedenega sprejema, in drugič, za klavzulo, da sprejem na ozemlju, ki je zajeto z licenčnim sporazumom, ne pomeni kršitve pogodbe s strani družbe Paramount, če ta na tem ozemlju ni dovolila razpoložljivosti dekoderjev, ki izvirajo od tretjih oseb.
19. Na drugi strani, pri prenosu prek interneta, gre, prvič, za klavzulo, ki izdajateljem televizijskega programa nalaga, da preprečijo prenos ali pretakanje (streaming) televizijskih vsebin zunaj ozemlja, ki je zajeto z licenčnim sporazumom, drugič, za klavzulo, da predvajanje prek interneta (Internet overspill) na ozemlju, ki je zajeto z licenčnim sporazumom, ne pomeni kršitve pogodbe s strani družbe Paramount, če je ta izdajateljem televizijskega programa naložila, da uporabljajo tehnologije, ki preprečujejo tako predvajanje, in tretjič, za klavzulo, da predvajanje televizijskih vsebin prek interneta zunaj ozemlja, ki je zajeto z licenčnim sporazumom, ne pomeni kršitve pogodbe s strani izdajatelja televizijskega programa, če ta uporablja tehnologije, ki preprečujejo tako predvajanje.
20. Poleg tega iz klavzule 1, tretji odstavek, Priloge k izpodbijanemu sklepu izhaja, da se izraz „obveznosti izdajatelja televizijskega programa“ nanaša na klavzule, ki izdajatelju televizijskega programa preprečujejo, da se odzove na nenaročene zahteve potrošnikov, ki prebivajo v EGP, vendar zunaj ozemlja, za katero ima ta izdajatelj pravico do razširjanja, ali na enakovredne klavzule. Poleg tega se izraz „obveznosti družbe Paramount“ nanaša na klavzule, ki družbi Paramount nalagajo, da izdajateljem televizijskega programa, ki so v EGP, vendar zunaj ozemlja, za katero ima dani izdajatelj televizijskega programa izključne pravice, prepove odziv na nenaročene zahteve potrošnikov, ki prebivajo na teh območjih, ali na enakovredne klavzule.
21. V skladu s klavzulo 2 Priloge k izpodbijanemu sklepu je družba Paramount od datuma obvestila o izpodbijanem sklepu prevzela naslednje zaveze. Najprej, družba Paramount v okviru licenčnih sporazumov, kot so določeni v tej prilogi, ne bo sklenila ali obnovila ustreznih klavzul niti razširila njihove uporabe (točka 2.1). Dalje, glede obstoječih filmskih licenčnih sporazumov o plačljivi televiziji (existing Pay-TV Output Licence Agreements) ne bo sprožila postopka pred sodiščem, da bi dosegla spoštovanje obveznosti izdajateljev televizijskih programov (točka 2.2(a)). V zvezi s temi sporazumi ne bo spoštovala „obveznosti družbe Paramount“ niti ne bo ravnala tako, da bi neposredno ali posredno dosegla njihovo spoštovanje (točka 2.2(b)). Nazadnje, družbi Sky bo v roku desetih dni od obvestila o izpodbijanem sklepu, vsem drugim izdajateljem televizijskih programov s sedežem v EGP pa v enem mesecu od tega obvestila sporočila, da ne bo sprožila postopka pred sodiščem, da bi dosegla spoštovanje ustreznih klavzul s strani izdajateljev televizijskih programov (točka 2.3).
22. Skupina GCP je z družbo Paramount sklenila licenčni sporazum o plačljivi televiziji (Pay Television Agreement), ki je začel veljati 1. januarja 2014 (v nadaljevanju: sporazum z dne 1. januarja 2014). Člen 12 navedenega sporazuma določa, da je ozemlje, ki ga zadnjenavedeni zajema, razdeljeno na „izključna“ območja, ki pokrivajo predvsem Francijo, in na „neizključno“ območje, s katerim je zajet Mauritius. Člen 3 sporazuma z dne 1. januarja 2014 poleg tega določa, da družba Paramount ne bo sama izvajala pravice do prenosa na izključnih ozemljih niti tretjim strankam ne bo dovolila, da to pravico izvajajo. Priloga A.IV k navedenemu sporazumu pa podrobneje določa obveznosti tožeče stranke v zvezi z uporabo tehnologij geografskega filtriranja, ki preprečujejo prenos zunaj ozemelj, za katera je podeljena licenca.
23. Družba Paramount je z dopisom z dne 25. avgusta 2016 tožečo stranko obvestila o zavezi iz točke 2.2(a) Priloge k izpodbijanemu sklepu in je v nadaljevanju pojasnila, da ne bo sprožila postopka pred sodiščem, da bi dosegla spoštovanje ustreznih klavzul s strani izdajatelja televizijskih programov, in da odpravlja vse obveznosti, ki jih ima zadnjenavedeni na podlagi ustreznih klavzul. Družba Paramount je v tem dopisu pojasnila tudi, da ima izraz „obveznost izdajatelja televizijskih programov“ enak pomen kot v Prilogi k izpodbijanemu sklepu. Tožeča stranka je z dopisom z dne 14. oktobra 2016 odgovorila na to obvestilo in poudarila, da zavez, ki so bile sprejete v postopku, v katerega sta bila vključena le Komisija in družba Paramount, ni mogoče uveljavljati zoper njo.
B. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
24. Skupina GCP je 8. decembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v skladu s členom 263 PDEU vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.
25. S sklepom z dne 13. julija 2017, Groupe Canal +/Komisija(5), je bila Bureau européen des unions de consommateurs (Evropska potrošniška organizacija, v nadaljevanju: BEUC) dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije. Z istim sklepom je bila Union des producteurs de cinéma (UPC), European Film Agency Directors (v nadaljevanju: EFADs) in družbi C More Entertainment AB dovoljena intervencija v podporo predlogom skupine GCP. Poleg tega je bila s sklepom predsednika petega senata Splošnega sodišča z dne 13. julija 2017 Francoski republiki dovoljena intervencija v podporo predlogom skupine GCP.
26. Skupina GCP je v utemeljitev tožbe navedla štiri tožbene razloge: (i) prvi se nanaša na očitno napako pri presoji glede združljivosti ustreznih klavzul s členom 101 PDEU; (ii) drugi na kršitev člena 9 Uredbe št. 1/2003 v zvezi z opredelitvijo težav, ki jih povzročajo naložene zaveze; (iii) tretji na kršitev načela sorazmernosti in (iv) četrti na zlorabo pooblastil.
27. Splošno sodišče je s sodbo z dne 12. decembra 2018, Groupe Canal +/Komisija(6) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba), zavrnilo tožbo, ki jo je vložila skupina GCP.
C. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
28. Skupina GCP je 15. februarja 2019 v skladu s členom 56 Statuta Sodišča vložila pritožbo za razveljavitev izpodbijane sodbe.
29. V svoji pritožbi Sodišču predlaga: razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem je bila zavrnjena tožba za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, in v delu, v katerem ji je bilo naloženo plačilo stroškov; razglasitev ničnosti sklepa, ki je predmet izpodbijanja; naložitev plačila vseh stroškov Komisiji.
30. Komisija Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo, ki jo je vložila skupina GCP, in ji naloži plačilo stroškov.
31. Francoska republika kot intervenientka v podporo skupini GCP Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in sprejme vse ukrepe, ki so za to potrebni.
32. UPC kot intervenientka v podporo skupini GCP Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je bila zavrnjena tožba skupine GCP za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, in v delu, v katerem ji je bilo naloženo plačilo stroškov, ter razglasi ničnost sklepa, ki je predmet izpodbijanja, in naloži Komisiji plačilo vseh stroškov, ki jih je imela UPC.
33. EFADs kot intervenientka v podporo skupini GCP Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je pritožba v celoti utemeljena, izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je bila zavrnjena tožba skupine GCP za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, in v delu, v katerem ji je bilo naloženo plačilo stroškov, ter razglasi ničnost izpodbijanega sklepa in Komisiji vsekakor naloži plačilo vseh stroškov, ki jih je imela EFADs.
34. Organizacija BEUC kot intervenientka v podporo Komisiji Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne v celoti in skupini GCP naloži plačilo vseh stroškov, ki jih je imela organizacija BEUC.
IV. Preučitev pritožbe
35. Skupina GCP v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge: (1) prvi pritožbeni razlog se nanaša na to, da je Splošno sodišče s tem, da je štelo, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni zlorabila pooblastil, napačno uporabilo pravo; (2) z drugim pritožbenim razlogom navaja, da je Splošno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti; (3) tretji pritožbeni razlog se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo zaradi neobrazložitve in nepopolne preučitve dejstev; (4) četrti pritožbeni razlog pa se nanaša na napačno razlago člena 9 Uredbe št. 1/2003 in točke 128 sporočila Komisije o dobrih praksah za izvajanje postopkov v zvezi s členoma 101 in 102 PDEU(7) (v nadaljevanju: dobre prakse), ki jo je podalo Splošno sodišče.
36. V skladu z zahtevami Sodišča se bom v svoji analizi osredotočil na tretji pritožbeni razlog (zlasti na njegov prvi del, v katerem se postavlja vprašanje, ali mora Komisija pri sprejemanju odločbe v smislu člena 9 Uredbe 1/2003 upoštevati pomisleke glede uporabe člena 101(3) PDEU) in na četrti pritožbeni razlog.
A. Tretji pritožbeni razlog, v okviru katerega pritožnica trdi, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo zaradi neobrazložitve in nepopolne preučitve dejstev
1. Trditve strank
37. Prvič, skupina GCP, ob podpori EFADs in Francoske republike, trdi, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je trdilo (točka 39 izpodbijane sodbe), da se lahko nadzor zakonitosti izpodbijanega sklepa nanaša samo na naslednja tri vprašanja: (a) ali okoliščine, predstavljene v izpodbijanem sklepu, lahko utemeljujejo pomisleke glede konkurence; (b) če je odgovor pritrdilen, ali zaveze, ki so postale zavezujoče, te pomisleke odpravljajo; (c) ali družba Paramount ni ponudila manj omejevalnih zavez, ki prav tako ustrezno odpravljajo te pomisleke.
38. Drugič, po mnenju zgoraj navedenih strank je Splošno sodišče napačno trdilo (točke od 62 do 66 izpodbijane sodbe), da je v teh okoliščinah vprašanje, ali ravnanje, ki je povzročilo zadevne pomisleke, izpolnjuje kumulativne pogoje za uporabo člena 101(3) PDEU, v nasprotju z naravo sklepa, kakršen je izpodbijani.
39. Navedene stranke v podporo svojim trditvam navajajo, da iz sodbe z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija (C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53), izhaja, da je treba za preučitev, ali je sporazum med podjetji tako škodljiv, da se šteje za omejitev konkurence „zaradi cilja“ v smislu člena 101 PDEU, podrobno analizirati pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščen, ob upoštevanju narave zadevnega blaga ali storitev ter dejanskih pogojev delovanja in sestave zadevnih trgov. Zato bi moralo Splošno sodišče ugotoviti, ali navedeni dokazi obsegajo vse potrebne podatke za oceno zapletenega položaja.
40. Iz tega naj bi izhajalo, da je Splošno sodišče, ki ni odgovorilo na tožbeni razlog, v skladu s katerim Komisija ni upoštevala francoskega pravnega in gospodarskega okvira, v katerega so umeščene sporne klavzule, kršilo obveznost obrazložitve.
41. Francoska republika glede neobrazložitve dodaja, da Splošno sodišče ni jasno opredelilo pomislekov v zvezi s konkurenco, ki bi lahko upravičili sprejetje odločbe v smislu člena 9 Uredbe št. 1/2003, pri čemer ni bilo preučeno, ali ustrezne klavzule zadostujejo za to, da se na prvi pogled štejejo kot omejitev konkurence zaradi cilja. V zvezi s tem naj ne bi zadostovalo splošno sklicevanje na sodno prakso Sodišča v zvezi s teritorialnimi omejitvami satelitskega oddajanja. Poleg tega naj bi bil cilj varstva kulturne raznolikosti neločljiv od pravnega in gospodarskega okvira, v katerega so umeščene ustrezne klavzule, in naj ga ne bi bilo mogoče omejiti na preverjanje iz člena 101(3) PDEU.
42. Skupina GCP dodaja, da Splošno sodišče ni spoštovalo obveznosti upoštevanja pravnega in gospodarskega okvira ustreznih klavzul, ampak se je omejilo na ugotovitev (točke od 40 do 42 izpodbijane sodbe), da je ob upoštevanju njihove vsebine, ciljev ter pravnih in gospodarskih okoliščin namen ustreznih klavzul, ki zahtevajo absolutno ozemeljsko ekskluzivnost, izključevanje vsakršne čezmejne konkurence, kar naj bi zadostovalo za utemeljitev pomislekov Komisije.
43. UPC glede tega dodaja, da Splošno sodišče ni upoštevalo posebnosti avtorskega prava. Zanemarilo naj bi namreč dejstvo, da bi sprejemanje zahtevkov za pasivno prodajo zunaj ozemlja, ki ga obsega licenca, pomenilo kršitev licence. Poleg tega naj bi bilo v avtorskem pravu nesmiselno ločevati med izključno pravico o dovoljenju v „relativnem“ obsegu in izključno pravico o dovoljenju v „absolutnem“ obsegu, ker bi bilo pravno nemogoče in v nasprotju z mednarodnimi, evropskimi in nacionalnimi predpisi s področja avtorskega prava, da se imetnikom po eni strani prizna pravica, da dovolijo transakcije s ponudnikom storitev na določenem ozemlju, po drugi strani pa prepreči, da bi zahtevali spoštovanje pogojev dovoljenja, ki ga je izdal ta ponudnik storitev.
44. EFADs trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da zaradi odprave ukrepov geografskega blokiranja pogodbenici ne bi mogli vključevati v pogodbe tega, kar jima zagotavlja avtorsko pravo: pasivna prodaja bi bila prepovedana tudi brez teh klavzul, ker imetnik licence ne bi imel potrebnih pravic za distribucijo del zunaj ozemlja, ki ga obsega licenca.
45. Francoska republika je pojasnila, da je namen avtorskega prava zagotoviti ne le pravico do prejema plačila, ampak tudi pravico avtorjev, da opredelijo pogoje za izkoriščanje njihovih del, spodbujanje intelektualnega ustvarjanja in spodbujanje kulturne raznolikosti.
46. UPC trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da so bili v Franciji sprejeti posebni predpisi na podlagi prava Unije, ki se uporabljajo za radiodifuzne hiše, distributerje, platforme za oddajanje signala in medije, ter da ti predpisi nujno vsebujejo ozemeljske omejitve. Šlo naj bi zlasti za obveznosti vlaganja v lokalno produkcijo in prenos, katerih namen je raznolikost produkcije ter distribucija evropskih del in izvirnikov v francoskem jeziku. Splošno sodišče naj torej ne bi upoštevalo dejstva, da pri neopredmetenih vsebinah, ki so na voljo na internetu, ni nobene razlike med „aktivno“ in „pasivno“ prodajo. Ker so namreč spletna mesta prosto dostopna končnim uporabnikom, naj bi zahteve potrošnikov in dobava zahtevanih vsebin v celoti časovno sovpadale.
47. Kar zadeva sodbo z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi (C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631), skupina GCP, ki sta se ji pridružili UPC in Francoska republika, trdi, da je iz nje mogoče izpeljati, da upoštevanje pravnega in gospodarskega okvira teh klavzul lahko pomeni, da je obstoj omejitve konkurence izključen oziroma da je treba analizirati učinke sporazuma (točka 140). Splošno sodišče naj bi torej napačno uporabilo pravo, ker je upoštevalo predvsem navedeno sodbo Premier League, ki se ni nanašala na sektor filmske produkcije (točke od 43 do 50 izpodbijane sodbe), ter opustilo preučitev posebnega pravnega in gospodarskega okvira sektorja filmske produkcije, katere pomen je potrdilo Sodišče v sodbi z dne 6. oktobra 1982, Coditel in drugi (262/81, EU:C:1982:334, točki 15 in 16) (v nadaljevanju: Coditel II). V tej sodbi je namreč Sodišče navedlo, da elementi, značilni za filmsko produkcijo v Evropi (zlasti elementi, ki se nanašajo na sinhronizacijo ali podnaslavljanje za publiko različnih kultur, možnosti razširjanja televizijskih programskih vsebin in sistem financiranja), dokazujejo, da licenca za izključno zastopstvo kot taka ne more preprečiti, omejiti ali izkrivljati konkurence.
48. EFADs, skupaj z UPC in Francosko republiko, pojasnjuje, da naj bi se za razliko od ameriških del, ki se financirajo z lastnimi sredstvi studiev, neodvisna evropska avdiovizualna dela financirala pretežno iz prodaje izključnih pravic po posameznih ozemljih mednarodnim prodajnim agentom, distributerjem in radiodifuznim hišam, ki se v zameno za izključne pravice do izkoriščanja zavežejo, da bodo prispevali k predhodnemu financiranju dela. Ti ponudniki storitev naj bi pred produkcijo dela odobrili financiranje na podlagi ocene možnosti uspeha prihodnjih del na njihovem ozemlju in naj bi zagotavljali minimalno potencialno občinstvo. Prej navedena metoda predhodnega financiranja naj bi bila bistvena za pridobitev potrebnih sredstev za produkcijo kakovostnih vsebin ali ustvarjanje prihodkov, ki omogočajo naložbe v produkcijo novih del. Plačljive televizije in spletne radiodifuzne hiše naj bi torej sofinancirale filme samo v zameno za absolutne izključne pravice za izkoriščanje teh filmov na nekaterih ozemljih EGP. Na zelo tveganem trgu naj bi uporaba teritorialne ekskluzivnosti omogočala zmanjševanje negotovosti in blažitev investicijskega tveganja. Financiranje filma naj bi se torej razlikovalo od financiranja športnega dogodka, na primer tega, ki je predmet sodbe Football League Premier League; uporaba izključnih ozemeljskih licenc za prenos športnih dogodkov naj bi bila namenjena povečevanju dobičkov, in ne samo pridobivanju primernega financiranja. EFADs dodaja, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da zaradi odprave klavzul, ki prepovedujejo pasivno prodajo, in posledičnih ukrepov geografskega blokiranja pogodbenici ne bi mogli vključevati v pogodbe tega, kar jima zagotavlja avtorsko pravo. Pasivna prodaja naj bi bila prepovedana tudi brez takih klavzul, ker imetnik licence nima potrebnih pravic za oddajanje del zunaj ozemlja, ki je predmet licence. UPC trdi, da je neobstoj pogodbenega jamstva za spoštovanje teritorialne ekskluzivnosti v praksi enakovreden neobstoju ekskluzivnosti licence. Ekskluzivnost licence brez pogodbenih jamstev, ki zagotavljajo njeno spoštovanje, naj kot taka ne bi bila več ovrednotena in plačana. Pogajanja med imetniki pravic in radiodifuznimi hišami naj bi torej temeljila na podeljeni teritorialni ekskluzivnosti in na zagotovitvi, da konkurenti v času trajanja ekskluzivnosti ne bodo oddajali na ozemlju, za katero velja licenca.
49. Skupina GCP tudi trdi, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve, ker ni pojasnilo, zakaj naj bi bili utemeljeni pomisleki glede konkurence, ki jih je navedla Komisija, kljub predstavljenim utemeljitvam iz navedene sodbe Coditel II.
50. Skupina GCP, skupaj z EFADs, trdi, drugič, da Splošno sodišče, ki je navedlo (točki 57 in 69 izpodbijane sodbe), da morebitno zmanjšanje prihodkov skupine od strank, ki so v Franciji, lahko odtehta dejstvo, da se skupina lahko obrne na stranke v celotnem EGP, ni upoštevalo posebnosti tega sektorja in ni preučilo vseh upoštevnih dejstev. Splošno sodišče naj zlasti ne bi upoštevalo študije Oxera(8), iz katere izhaja, da je teritorialna ekskluzivnost potrebna za financiranje evropskih filmov zaradi različnih kulturnih posebnosti v Uniji, da se vrednost teh filmov razlikuje po državah članicah oziroma po jezikovnih območjih ter da se evropska filmska produkcija in torej kulturna raznolikost na evropski ravni financira predvsem s strani radiodifuznih hiš na podlagi sistema absolutne teritorialne zaščite. Zmanjšanja prihodkov zato ni mogoče nadomestiti z izgubo absolutne ekskluzivnosti, ker bi se potrošniki v Franciji odločali predvsem za naročnino pri ponudnikih storitev, ki oddajajo predvsem vsebine v angleškem jeziku.
51. EFADs dodaja, da bi bil strošek večozemeljske licence veliko višji in torej dejansko nedostopen. Stroški pridobivanja novih naročnikov zunaj tradicionalnega ozemlja distributerja ali radiodifuzne hiše naj bi drastično zmanjševali svobodo izbire radiodifuzne hiše glede na produkcijo. Radiodifuzne hiše naj bi bile namreč spodbujene k temu, naj se osredotočajo na produkcije, ki imajo največji možni potencial za oddajanje, torej produkcije, namenjene „širši javnosti“ in po možnosti v angleškem jeziku. Ustrezne klavzule naj bi bile torej pomemben element spodbujanja evropske kulturne raznolikosti, za katero si prizadeva Unija. Francoska republika dodaja, da cilj varstva kulturne raznolikosti ni ločljiv od pravnega in gospodarskega okvira, v katerega so umeščene ustrezne klavzule, ter ga ni mogoče omejiti na preverjanje iz člena 101(3) PDEU. EFADs poleg tega trdi, da v Franciji za skupino GCP velja obveznost produkcije evropskih del. Ob konkurenci pomembnih ponudnikov storitev v angleškem jeziku in vsebin, namenjenih širši javnosti, naj bi se lahko njeni prihodki in število naročnikov zmanjšali, kar naj ji ne bi omogočilo nakupa licenc za izkoriščanje v več evropskih državah. Majhni prihodki iz pasivne prodaje evropskega repertoarja naj nikakor ne bi mogli nadomestiti izgube dohodka in naročnikov lokalnih radiodifuznih hiš. Če ekskluzivnosti ne bi bilo, naj bi to koristilo platformam, ki že imajo naročnike na globalni ravni, v škodo evropskih subjektov, katerih možnosti iskanja novih strank bi bile bolj omejene. UPC pojasnjuje, da bi to okrepilo pogajalska izhodišča mednarodnih produkcijskih skupin v primerjavi z neodvisnimi francoskimi produkcijskimi hišami ter koncentracijo ponudbe v rokah močnejših radiodifuznih hiš. V primeru pasivne prodaje naročniških televizijskih programov naj poleg tega pogajanja o plačilu za avtorske pravice ne bi zadevala enega samega dela, ampak več del, kar bi povzročilo nadaljnje težave. Druge težave naj bi nastale z uporabo davka na dodano vrednost, ki ima po državah članicah različne stopnje. Francoska republika dodaja, da primerno plačilo za avtorske pravice ni razumno povezano samo z dejanskim ali potencialnim številom oseb, ki prejemajo ali bi želele prejemati ponujene storitve, ampak vključuje tudi stroške prilagajanja oddajanja del posebnim potrebam vsakega nacionalnega trga. Tudi potrebna tehnologija za sprejem avdiovizualnih del naj bi lahko bila ponarejena ter naj ne bi omogočala določanja dejanske in potencialne publike z razdelitvijo zahteve za nakup na izvorno državo. V vsakem primeru, geografske omejitve za licence, dodeljene skupini GCP, naj tej ne bi omogočale, da se prosto obrne k strankam, ki so v vseh državah članicah.
52. Zato Splošno sodišče po mnenju skupine GCP ni podalo ustrezne obrazložitve glede tožbenega razloga, ki se je nanašal na kulturno raznolikost in na potrebo po trženju del v jeziku potrošnika.
53. Komisija ob podpori organizacije BEUC trdi, prvič, da iz informacij, predstavljenih v točkah od 49 do 58 in 118 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče podrobno preučilo pravni in gospodarski okvir, v katerega so umeščene ustrezne klavzule, in meni, da ta okvir ne omogoča ugotovitve, da te klavzule ne omejujejo konkurence. Splošno sodišče je torej odgovorilo na trditve skupine GCP.
54. Poleg tega po mnenju Komisije iz zgoraj navedene sodbe Premier League (točka 140) izhaja, da se načelo, po katerem je treba šteti, da je predmet sporazuma o razdelitvi nacionalnih trgov v okviru nacionalnih meja omejevanje konkurence, v celoti uporablja za sektor čezmejnega opravljanja storitev radiodifuznega oddajanja. Za sektor filmske produkcije naj se torej ne bi uporabljala nobena posebna ureditev.
55. Kar zadeva zgoraj navedeno sodbo Coditel II, je v njej zgolj ugotovljeno, da sporazum, ki posameznemu imetniku licence podeljuje izključno pravico do oddajanja dela iz ene države članice in s tem do prepovedi, da bi ga v določenem obdobju oddajali tudi drugi, kot tak ni protikonkurenčen. Če pa tovrsten sporazum vsebuje dodatne obveznosti, katerih namen je spoštovanje ozemeljskih omejitev za izkoriščanje licence, bi bil načeloma namen takih obveznosti omejevanje konkurence. V zgoraj navedeni sodbi Coditel II je bil obravnavan primer, v katerem so distributerji javnosti predvajali oddajo, za katero niso imeli potrebnih pravic v državi članici izvora oddaje in za katero niso plačali nadomestila. Navedeni primer se razlikuje od tega v obravnavani zadevi, v katerem bi družba Sky, v skladu z obveznostmi, ki jih je Komisija določila za zavezujoče, lahko ponujala svoje storitve satelitske televizijske distribucije potrošnikom v EGP, vendar zunaj Združenega kraljestva in Irske, ob spoštovanju veljavnih zakonskih določb, s potrebnimi pravicami za zadevna ozemlja in ob plačilu primernega nadomestila, pri katerem bi se upoštevalo dejansko in potencialno občinstvo v drugih državah članicah.
56. Splošno sodišče naj bi poleg tega ločilo okoliščine v sodbi Coditel II od okoliščin v sodbi Football League Premier League in se v obravnavani zadevi pravilno sklicevalo na to drugo sodbo.
57. Drugič, Komisija meni, da Splošnemu sodišču svoje odločitve ni bilo treba utemeljiti z vsebino študije Oxera, ker obstajajo tudi drugi načini za zagotovitev primernega nadomestila za avtorske pravice poleg razdelitve nacionalnih trgov, kot je na primer upoštevanje dejanskega in potencialnega občinstva v državi članici oddaje in v vseh drugih državah članicah, ki se določijo na podlagi lastništva dekodirne naprave ali IP‑naslova računalnika ali možnosti ponovnega pogajanja o nadomestilu, če na vrednost licencirane vsebine vpliva veliko število nenaročenih zahtev s strani potrošnikov zunaj države članice oddaje. Študija Oxera naj poleg tega ne bi vsebovala nobene posebne analize učinka posledic sprejetih obveznosti za kulturno raznolikost.
58. Tretjič, Komisija ugotavlja, da trditev skupine GCP glede posledic sprejetih obveznosti za kulturno raznolikost temelji na predpostavki, da se bodo zaradi izpodbijanega sklepa gledalci odločali predvsem za naročnino pri operaterjih, ki oddajajo vsebine v pretežno angleškem jeziku. Vendar pa bi se številni gledalci iz jezikovnih in kulturnih razlogov lahko odločili, da se ne bodo naročili na storitve televizijske distribucije radiodifuznih hiš, ki so zunaj njihove države članice. Organizacija BEUC dodaja, da ima samo 20 % francoskega prebivalstva potrebno znanje, da lahko sledi avdiovizualnemu delu v tujem jeziku brez podnapisov in ga razume. Komisija in organizacija BEUC menita, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo (točki 57 in 69 izpodbijane sodbe), da izpodbijani sklep podpira cilj spodbujanja kulturne raznolikosti, ker sprejete obveznosti ponujajo nove možnosti za potrošnike, ki bodo lahko dostopali do vsebin družbe Paramount, in ga ne ogroža.
59. Organizacija BEUC tudi trdi, da tretji pritožbeni razlog očitno ni dopusten, ker čeprav se nanaša na napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi, bi moralo Splošno sodišče zaradi trditev, ki jih je navedla skupina GCP, ponovno presoditi nekatere dokaze. Skupina GCP naj bi samo ponovila trditve, ki jih je predstavila že na prvi stopnji in ki se nanašajo na domnevno potrebo po teritorialni ekskluzivnosti za namen financiranja sektorja filmske produkcije.
2. Presoja
60. Menim, da je treba predhodno obravnavati predmet in obseg obravnavane zadeve, da se pojasni, da splošno (pravnopolitično) vprašanje prepovedi geografskega blokiranja(9) ne sovpada z obravnavanimi okoliščinami, ki so predmet obravnavane zadeve.(10) Sodišče mora opraviti sodni nadzor v pritožbenem postopku nad sodbo Splošnega sodišča, s katero je bila potrjena zakonitost sklepa Komisije. Z navedenim sklepom so bile v okviru postopka na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003 sprejete zaveze – ki jih je predlagala družba Paramount in ki so postale zavezujoče – da bo ta družba spremenila nekatere pogodbene klavzule, s katerimi je bila nekaterim evropskim radiodifuznim hišam podeljena absolutna teritorialna ekskluzivnost za dela, ki so predmet prenosa. Te zaveze, ki se torej nanašajo na določene pogodbene klavzule in so časovno omejene (od julija 2016 do julija 2021), prav zaradi vsebinske in časovne omejitve ne vplivajo na splošno vprašanje prepovedi geografskega blokiranja v avdiovizualnem sektorju, ki je trenutno izključen iz zadnje Uredbe št. 2018/302, pri čemer bo ta uredba ponovno pregledana dve leti po začetku veljavnosti.
61. S tretjim pritožbenim razlogom se Splošnemu sodišču v bistvu očita, da ni grajalo: (1) dejstva, da Komisija ni ustrezno upoštevala pravnega in gospodarskega okvira, v katerega se umeščajo izraženi pomisleki glede konkurence, in (2) dejstva, da je Komisija štela, da se kljub izraženi zahtevi skupine GCP, ki je sodelovala v postopku kot intervenientka, ne upoštevajo okoliščine iz člena 101(3) PDEU, ki bi odtehtale domnevno protikonkurenčnost očitanega ravnanja.
62. Komisija lahko v skladu s sodno prakso Sodišča sprejme odločitev z zavezami, če so izpolnjeni trije pogoji:(11) (1) Komisija mora izraziti pomisleke v zvezi s konkurenco, pri tem pa ni dolžna ugotoviti, da ravnanje pomeni kršitev; (2) podjetje ponudi zaveze, primerne za odpravo pomislekov, ki jih je izrazila Komisija; (3) odločitev o sprejemu zavez pa mora spoštovati načelo sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Unije in merilo za presojo zakonitosti vsakega ravnanja institucij Unije, vključno z odločbami Komisije v vlogi organa za varstvo konkurence.
63. Poudariti je treba, kot izhaja iz člena 9 Uredbe št. 1/2003, zlasti v povezavi z uvodno izjavo 13, da „Komisija […] [ni] dolžna opredeliti in ugotoviti [kršitve], tako da je njena vloga omejena na preizkus in morebitno sprejetje zavez, ki jih predlagajo zadevna podjetja, glede na težave, ki jih je opredelila v svoji predhodni oceni, in cilje, za katere si prizadeva“(12).
64. V tem okviru Komisija pri izvajanju načela sorazmernosti „zgolj preveri, ali zadevne zaveze odpravljajo pomisleke, o katerih je obvestila zadevna podjetja, in ali so ta podjetja ponudila manj omejevalne zaveze, ki prav tako ustrezno odpravljajo te pomisleke. Pri tem preverjanju pa mora Komisija upoštevati tudi interese tretjih strank.“(13)
65. V vsaki od treh faz, na katere je z vidika sodne prakse Sodišča razdeljen proces odločanja Komisije na področju zavez, se pojavljajo pomembne težave, ki od Sodišča zahtevajo pojasnila. Mimogrede poudarjam, da so ta pojasnila potrebna zlasti v sistemu decentraliziranega preprečevanja monopolov.
66. Najprej je treba pojasniti, kaj se razume z izrazom „pomisleki glede konkurence“ in, posledično, kakšen je obseg sodnega nadzora, ki ga mora izvajati Sodišče. Pri tem je treba upoštevati, da odločitev o sprejetju zavez ne zahteva ugotavljanja kršitve, zato Komisija ni dolžna izvesti faz preiskave in obrazložitve, ki bi jih morala izvesti v običajnem postopku ugotavljanja kršitve konkurenčnih pravil. Tako je mogoče izpolniti zahtevo iz navedenega člena 9 Uredbe št. 1/2003, in sicer izpolniti cilj ekonomičnosti postopka, tako da se učinkovito in hitro uporabijo predpisi PDEU s področja konkurence s čim manjšo porabo sredstev (kot je izrecno priznalo Splošno sodišče, zlasti v točki 99 izpodbijane sodbe). Uporaba tega instrumenta Komisiji omogoča sprostitev sredstev, ki jih bo lahko uporabila za reševanje drugih primerov, ki zahtevajo ugotavljanje obstoja kršitve v smislu člena 7 Uredbe št. 1/2003.(14) Hkrati podjetja, ki se samostojno odločijo, da bodo predlagala zaveze, „zavestno tvegajo, da njihove privolitve morebiti presegajo tisto, kar bi jim Komisija lahko naložila v odločbi, ki bi jo po temeljitem preizkusu sprejela v skladu s členom 7 te uredbe. Toda konec postopka za ugotavljanje kršitev, ki poteka proti tem podjetjem, jim omogoča, da se izognejo ugotovitvi kršitve konkurenčnega prava in morebitni globi“.(15)
67. Posledično se lahko Komisija odloči, da bo sprejela zaveze, ne da bi zanesljivo ovrednotila protikonkurenčno škodo, kar se običajno zahteva. Toda strinjanje o tem, da škode ni treba zanesljivo ovrednotiti, ne pomeni, da ni treba razumno predvideti protikonkurenčne škode. S tem, da se Komisiji ne naloži obveznost izvedbe faz preiskave in obrazložitve, ki se običajno zahtevajo, ni mogoče utemeljiti preoblikovanja njenih pomislekov v zgolj načelni predlog oziroma izjavo, ki ni potrjena s preiskavo ali obrazložitvijo, ki sta lahko poenostavljeni, vendar pa morata biti razumni in morata dajati odgovore na vprašanja, ki se zastavljajo med postopkom. Po mojem mnenju je bistveno, da se potreba po ekonomičnosti postopka iz člena 9 Uredbe št. 1/2003 uravnoteži z drugimi potrebami, prisotnimi v konkurenčnem pravu Unije. Gre namreč za spoštovanje pravice do obrambe podjetja, ki je predmet preiskave in ki se lahko samostojno odloči, da bo predložilo zaveze, vendar pa mora biti ta odločitev sprejeta v okviru, ki zagotavlja, da se odločbe Komisije, ki se nanašajo na sprejetje zavez, sprejemajo v postopku, v katerem se učinkovito upošteva obramba podjetja, in da te odločbe temeljijo na pravilno opredeljenih „možnostih kršitve“. Drugače bi bil sistem konkurenčnega prava izpostavljen hudim negativnim posledicam z vidika predvidljivosti in zakonitosti.
68. Natančneje, gre za paradoks učinkovitosti, ki ga ni mogoče zanemariti. Postopki za sprejetje zavez so bili uvedeni, kot je bilo že navedeno, zaradi povečanja učinkovitosti konkurenčnega prava. S prakso Komisije in nacionalnih organov je že bilo potrjeno, da so s tega vidika koristni. Široka in praktično neomejena uporaba tega instrumenta pa lahko povzroči visoko stopnjo negotovosti konkurenčnega prava: kateri so okviri protikonkurenčnega ravnanja z vidika odločitev glede zavez? Kaj je skladno s konkurenčnim pravom in kaj je prepovedano? Preprečiti je treba tudi, da bi Komisija in nacionalni organi zapadli v skušnjavo, da bi postali zakonodajalci, tako da bi izkoristili odločitve glede zavez za oblikovanje ekonomskih razmerij na trgu, in ne samo za preprečevanje protikonkurenčnih ravnanj.
69. Posledica tega bi lahko bila izguba predvidljivosti prava s področja preprečevanja monopolov ter nazadnje oslabitev njegove učinkovitosti in legitimnosti. Zato morajo odločitve glede zavez ostajati v mejah sistema pravnih omejitev, ki jih varujejo evropska in nacionalna sodišča, ki zagotavljajo krepitev preprečevanja monopolov, ne da bi se te odločitve pretirano in prekomerno uporabljale.(16)
70. Iz tega izhaja, da mora odločitev o sprejetju zavez temeljiti na „možnosti kršitev“, in sicer na analizi ravnanja podjetij in okvira, v katerega se to ravnanje umešča, ki omogoča, da se ugotovi, da je možno in dejansko verjetno oškodovanje konkurence, ki ga je mogoče pripisati zadevnim podjetjem, čeprav še ni bilo ugotovljeno. Čeprav oškodovanje ni ugotovljeno, se Komisija ne more posplošeno omejiti na domneve ter splošne in nepreverjene domneve glede na informacije, ki so bile predložene v okviru postopka.
71. Če se strinjamo glede teh predpostavk, iz tega izhajata dve dejstvi. Prvo je, da če se pomislek nanaša na kršitev zaradi cilja, bo morala Komisija obravnavati pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščeno obravnavano ravnanje. Drugo je, da če je podjetje, katerega ravnanje je predmet preiskave, ali če so drugi subjekti, ki iz drugega naslova sodelujejo v postopku, sprejeli elemente, da upravičijo ravnanje, ki bi lahko bilo na prvi pogled videti protikonkurenčno, mora Komisija te elemente obravnavati v svoji odločitvi, četudi posplošeno.
a) Analiza pravnega in gospodarskega okvira, v katerega je umeščeno ravnanje, ki je predmet pomislekov glede konkurence
72. Prva točka se nanaša na sodno prakso Sodišča, s katero je bilo jasno potrjeno, da kršitev zaradi cilja zahteva analizo pravnega in gospodarskega okvira, v katerega je umeščeno obravnavano ravnanje. V zvezi s tem zadostuje opozoriti na obsežno sodno prakso, ki sega od sodbe Cartes Bancaires(17) do nedavno izdane sodbe Generics(18).
73. V obravnavani zadevi je Splošno sodišče, ki je nadgradilo kratke utemeljitve Komisije (točki 43 in 44 izpodbijanega sklepa), analiziralo pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščeno sporno ravnanje, ob upoštevanju posebnosti sistema financiranja sektorja filmske produkcije pri določitvi ciljev zadevnih sporazumov o televizijski distribuciji. V izpodbijani sodbi je namreč v točkah od 49 do 57 obravnavan pravni in ekonomski okvir, v katerega so umeščene ustrezne klavzule.
74. S tega vidika sklicevanja na zgoraj navedeno sodbo Premier League niso, kot trdijo skupina GCP in intervenientke v podporo pritožnici, ne napačne ne zavajajoče.
75. Razdelitev trgov se lahko namreč na prvi pogled šteje za nedovoljeno kršitev predpisov o preprečevanju monopolov tudi v sektorju radiodifuzije.(19) To velja tudi takrat, ko predmet pogodbe vključuje pravico intelektualne lastnine.(20)
76. Sodba Coditel II, ki jo je navedla tudi pritožnica v podporo svojim trditvam, ne potrjuje trditve skupine GCP, da v obravnavani zadevi ne gre za kršitev predpisov o konkurenci, ker je Sodišče v njej le navedlo, da „zgolj dejstvo, da je imetnik avtorskih pravic za film podelil enemu samemu imetniku licence izključno pravico do predvajanja tega filma na ozemlju države članice, in torej ni prepovedal oddajanja drugim v določenem obdobju, ne zadostuje za to, da bi lahko trdili, da je treba to pogodbo šteti za cilj, sredstvo in posledico dogovarjanja, ki je prepovedano s Pogodbo“(21).
77. V zadevi Premier League, ki potrjuje, da se izreka medsebojno ne izključujeta, kot bi bilo mogoče sklepati iz trditve pritožnice, Sodišče potrjuje zgoraj navedeno načelo prav s sklicevanjem na sodbo Coditel II, in sicer da se ne šteje vedno, da so sporazumi, katerih namen je razdelitev notranjega trga, omejevalni zaradi cilja, in dodaja, da lahko taki sporazumi omejujejo konkurenco zaradi cilja, če vsebujejo „dodatne obveznosti“, ki omogočajo „absolutno“ ekskluzivnost.
78. Izpodbijane sodbe torej ni mogoče samodejno povezati z zadevo, obravnavano v sodbi Premier League, temveč je mogoče zgolj prilagoditi načelo v skladu s precedenčnimi primeri Sodišča.
79. Če torej dogovor med fizičnimi osebami presega bistveni okvir ugodnosti, ki naj bi jih zagotavljalo pravo intelektualne lastnine, lahko spada med tiste, ki omejujejo konkurenco.
80. Vse to velja pod pogojem, da pravni in gospodarski okvir, v katerega so umeščeni taki dodatni dogovori, izključuje njihovo zakonitost.
81. Z analizo, ki jo je opravilo Splošno sodišče (s katero je bila, kot je bilo navedeno, pojasnjena analiza, ki jo je opravila Komisija), je ta predpostavka potrjena in uporabljena v obravnavani zadevi.
82. Splošno sodišče je namreč upoštevalo pravni in gospodarski okvir, zlasti posebnosti sistema financiranja sektorja filmske produkcije, ter predlagalo številne alternative, ki lahko v referenčnem sektorju zagotovijo ustrezno nadomestilo imetniku avtorskih pravic, in prepričljivo dokazalo, da avdiovizualnega sektorja ni mogoče absolutno izključiti iz možnosti kršitev predpisov o konkurenci s sporazumi o razdelitvi trgov zaradi tega, ker obstajajo proizvodi, zaščiteni z avtorskim pravom.
83. Splošno sodišče je namreč opozorilo, da čeprav je namen posebnega predmeta intelektualne lastnine, da se imetnikom zadevnih pravic zagotovi varstvo možnosti gospodarskega izkoriščanja dajanja varovane vsebine v promet ali na razpolago z dajanjem licenc proti plačilu, „tak poseben predmet imetnikom zadevnih pravic ne zagotavlja možnosti zahtevati najvišjega plačila. V skladu s tem predmetom jim je dejansko zagotovljena – kot je navedeno v uvodni izjavi 10 Direktive o avtorski pravici in uvodni izjavi 5 Direktive o sorodnih pravicah – le primerna nagrada za vsako uporabo varovane vsebine“(22).
84. V bistvu „to, da je družba Paramount za izvedbo zavez, ki so na podlagi izpodbijanega sklepa postale zavezujoče, izjavila, da ustreznih klavzul ne namerava več uporabljati, odtehta morebitno znižanje cen naročnin na francoskem ozemlju, ki so bile dotlej določene na neki ravni zaradi absolutne ozemeljske zaščite, ki je bila zagotovljena z uporabo teh klavzul. Ta izjava pomeni, da se lahko tožeča stranka zdaj obrne na stranke v celotnem EGP, in ne le v Franciji“ (točka 57 izpodbijane sodbe).
85. Preučitev pravnega in gospodarskega okvira, ki jo je izvedla Komisija in na katero se sklicuje Splošno sodišče, torej potrjuje abstraktno možnost pojava „pomislekov glede konkurence“, ki bi lahko vsebovali „možnost kršitve“, kot je opisano zgoraj.
b) Uporaba oprostitev iz člena 101(3) PDEU za postopek iz člena 9 Uredbe št. 1/2003
86. Druga točka je težavnejša in je eden od najpomembnejših vidikov obravnavane zadeve. Splošno sodišče v izpodbijani sodbi (točka 62)(23) namreč trdi, da ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) PDEU, predpostavlja ugotovitev protikonkurenčnega ravnanja. V skladu s tem načrtom bi morala Komisija zaradi pomislekov glede konkurence najprej preveriti, ali obstaja kršitev v smislu člena 101(1) PDEU, in šele po ugotovitvi, da kršitev obstaja, preveriti, ali obstajajo razlogi za upravičenost iz odstavka 3. Ker se v primeru odločitev o sprejetju zavez kršitve ne ugotavljajo, Splošno sodišče meni, da se ne bi smelo ugotavljati, ali so pogoji iz odstavka 3 izpolnjeni.
87. Po mojem mnenju rešitev, ki jo predlaga Splošno sodišče, vodi do protislovnih izidov, razvrednoti sklicevanje na obstoj „možnosti kršitve“, ki so podlaga za pomisleke, ki bi jih morale zaveze odpraviti, ter je v nasprotju z logiko člena 101 PDEU, ki v bistvu zadeva razdelitev dokaznega bremena med Komisijo in stranke.
88. Z uporabo domneve Komisije bi lahko odločitev o sprejetju zavez povzročila dvojno protislovje. Po eni strani bi bilo prepovedano ravnanje, ki ne bi bilo v nasprotju s konkurenčnim pravom (z določitvijo „lažno pozitivnega“, ki predstavlja eno najresnejših nevarnosti praks preprečevanja monopolov in bi se mu lahko preprosto izognili s preučitvijo ravnanja z vidika člena 101(3) PDEU, četudi bi bila ta preučitev samo posplošena). Po drugi strani bi sprememba zgoraj navedenega ravnanja zaradi zavez ogrozila te iste zahteve, ki jih določa zgoraj navedeni odstavek 3 in ki morajo biti izpolnjene v skladu s primarnim pravom, tako da prevladajo nad prvo preučitvijo protikonkurenčnega ravnanja na podlagi člena 101(1) PDEU.
89. Poleg tega, če se skupaj upoštevata samo prvi in tretji odstavek člena 101 PDEU, lahko tudi samo na podlagi posplošene analize ugotovimo „možnosti kršitve“, ki upravičujejo sprejetje zavez. Drugače bi Komisija razvila nepopolno analizo enega elementa, ki ga člen 101 PDEU šteje za bistvenega za ugotovitev kršitve. Kot je bilo že večkrat omenjeno, v primeru postopka sprejemanja zavez ni mogoče ugotavljati kršitve, vendar morajo vsaj obstajati „možnosti kršitve“. Ker člen 101 PDF za ugotovitev kršitve konkurenčnih predpisov zahteva dve fazi, določeni v prvem in tretjem odstavku člena 101 PDEU, in sicer tudi za to, da se predvidi „možnost kršitev“, je treba pri analizi upoštevati oba dela. Poudariti je treba, da se za to zahteva precej manj podrobnosti in veliko krajša obrazložitev kakor pri ugotavljanju kršitve.
90. Nazadnje je treba ugotoviti, da člen 101(1) in (3) PDEU določa tudi način za delitev dokaznega bremena.(24) Komisija v skladu z odstavkom 1 ugotovi možno kršitev in opredeli možno protikonkurenčno škodo, fizična oseba pa odgovori in poskuša nevtralizirati domneve Komisije s sklicevanjem na izpolnjevanje pogojev iz člena 101(3). Ni razloga, da bi bilo treba ta postopek spreminjati, če se Komisija odloči slediti zavezam. Stranke v postopku, tudi v njegovi začetni fazi, morajo imeti polno pravico do obrambe in z izvajanjem te pravice ne varujejo le svojih interesov, temveč – če so trditve v zvezi s členom 101(3) PDEU utemeljene – pomagajo preprečiti, da bi bilo onemogočeno ravnanje, ki uresničuje interese, ki so podlaga za člen 101(3) PDEU in ki se v skladu s Pogodbo DEU štejejo za prevladujoče.
91. Zato menim, da mora Komisija tudi v postopku sprejetja zavez, ki jih je predlagalo podjetje, obravnavati obe fazi iz odstavka 1 in odstavka 3 člena 101 PDEU ter da se zato ne more izogniti upoštevanju trditev strank ali tretjih intervenientk glede obstoja pogojev iz zgoraj navedenega odstavka 3, četudi jih glede na naravo postopka upošteva samo posplošeno.
92. Ob uporabi zgoraj navedenih načel v obravnavani zadevi ugotavljam, da se z zgoraj grajano neovrgljivo trditvijo Splošnega sodišča, za katero je videti, da na splošno izključuje možnost uporabe člena 101(3) PDEU v primeru postopka zaradi zavez, verjetno ne bi mogla izpodbijati veljavnost sodbe glede tega, ker sta v tem primeru Komisija in Splošno sodišče ponudila sintetične utemeljitve, skladne z naravo postopka za sprejetje zavez, ki izključujejo očitek glede nezadostne obrazložitve, ki je predmet enega od pritožbenih razlogov.
93. Obrazložitev Splošnega sodišča v točkah od 53 do 57 in od 67 do 72 v povezavi z obrazložitvijo sklepa Komisije v točkah od 40 do 44 in od 50 do 53 bi lahko namreč omogočila ugotovitev, da ustrezne klavzule „ne izpolnjujejo vsaj enega od kumulativnih pogojev iz člena 101(3) PDEU, in sicer da se zadevnim podjetjem ne smejo naložiti omejitve, ki niso nujno potrebne za zaščito teh pravic“ (intelektualne lastnine) (točka 67 izpodbijane sodbe).
94. Člen 101(3) namreč omogoča odreditev neuporabe določb odstavka, če sporazumi med podjetji „prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga oziroma k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka, pri čemer zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi“, pod pogojem, da „zadevnim podjetjem ne določajo omejitev, ki za doseganje teh ciljev niso nujne“.
95. Ustrezne klavzule naj bi po mnenju Splošnega sodišča in Komisije nalagale omejitve, „ki presegajo to, kar je potrebno za proizvodnjo in distribucijo avdiovizualnih del, ki potrebujejo zaščito pravic intelektualne lastnine[(25)]“ (točka 67 izpodbijane sodbe) tudi za namen varstva kulturne raznolikosti.
96. Absolutna teritorialna zaščita „očitno presega to, kar je nujno za izboljšanje proizvodnje ali distribucije oziroma za spodbujanje tehničnega ali gospodarskega napredka, ki se zahteva v členu 101(3) PDEU, kar je razvidno iz tega, da so stranke zadevnih sporazumov določile prepoved kakršnega koli čezmejnega opravljanja storitev razširjanja televizijskih programov, in to tudi za dela, za katera je licenco podelila družba Paramount in ki se razširjajo na ozemlju ene države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 1982, Nungesser in Eisele/Komisija, 258/78, EU:C:1982:211, točka 77)“ (točka 68 izpodbijane sodbe). Taka razdelitev in posledična razlika v cenah namreč ne bi bili združljivi s temeljnim ciljem Pogodbe, in sicer z vzpostavitvijo notranjega trga (točki 43 in 44 izpodbijane odločbe in točka 57 izpodbijane sodbe).
97. V obravnavani zadevi je Splošno sodišče dovolj obrazložilo, da obstaja tudi druga možnost za financiranje filmske produkcije v državah EGP – in torej med drugim za varstvo interesa kulturne raznolikosti – in ne samo razdelitev trga z absolutno teritorialno ekskluzivnostjo, in sicer „da se lahko morebitno znižanje prihodkov tožeče stranke od strank v Franciji odtehta s tem, da lahko ta zaradi izvajanja zavez, ki so na podlagi izpodbijanega sklepa postale zavezujoče, zdaj obrne na stranke v celotnem EGP, in ne le v Franciji“ (točka 69 izpodbijane sodbe).
98. Kar pomeni, da „[z]ato tudi če tožeča stranka del svojih prihodkov nameni za financiranje proizvodov v avdiovizualnem sektorju, ki potrebujejo posebno podporo, ji normalna konkurenčna igra, ki je odslej dostopna na ravni EGP, daje možnosti, ki so ji bile z ustreznimi klavzulami – dokler je družba Paramount nameravala zahtevati njihovo spoštovanje – zaprte“ (točka 57 izpodbijane sodbe).
c) Vmesni predlog
99. Glede te točke zaključujem, da se po mojem mnenju očitek, naveden v tretjem pritožbenem razlogu, ki zadeva pomanjkanje obrazložitve in nepopolno obravnavo dejstev, lahko zavrne tudi ob upoštevanju dejstva, da obveznosti Splošnega sodišča, da obrazloži svoje sodbe, ni mogoče razlagati tako, da mora podrobno odgovoriti na vsako predloženo trditev strank. Nasprotno, obrazložitev je treba šteti za zadostno, če jasno in nedvoumno izraža sklepanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče lahko izvrši sodni nadzor.(26) Le zaradi dejstva, da je Splošno sodišče prišlo do drugačnega zaključka kot pritožnica, ni mogoče šteti, da je izpodbijana sodba nezadostno obrazložena.(27)
100. Splošno sodišče je dovolj obrazložilo vključevanje očitanega ravnanja v pravni in gospodarski okvir ter sprejelo drugačne zaključke, kot jih je predlagala pritožnica, vendar pa njegovi zaključki niso videti očitno napačni.
101. Splošno sodišče je sicer napačno navedlo, da se izjeme iz člena 101(3) PDEU za postopek iz člena 9 Uredbe št. 1/2003 na splošno ne uporabljajo, vendar izpodbijani sklep in izpodbijana sodba vsebujeta dovolj utemeljitev, da se šteje, da se nekatere izjeme v obravnavani zadevi ne uporabljajo. Zato Sodišču predlagam, da tretji pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.
B. Četrti pritožbeni razlog, v okviru katerega pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 9 Uredbe št. 1/2003 in točko 128 Obvestila Komisije o dobrih praksah za izvajanje postopkov v zvezi s členoma 101 in 102 PDEU(28) (v nadaljevanju: dobre prakse)
1. Trditve strank
102. Skupina GCP, ki jo podpira Francoska republika, trdi, da je Splošno sodišče, ki je navedlo (v točkah 118 in 119 izpodbijane sodbe), da je namen ustreznih klavzul, da se z njimi razdelijo nacionalni trgi v celotnem EGP, ne da bi njihov pravni in gospodarski okvir omogočal ugotovitev, da ne morejo škoditi konkurenci, in da nobena zaveza od tistih, ki jih je predlagala družba Paramount z manj izrazitimi posledicami za skupino GCP, ni bila primerna, napačno razlagalo člen 9 Uredbe št. 1/2003 in točko 128 dobrih praks.
103. Skupina GCP skupaj s Francosko republiko ugotavlja, prvič, da Komisija, ko je sprejela zaveze družbe Paramount, ki se nanašajo na vse pogodbe, sklenjene z radiodifuznimi hišami v EGP, medtem ko so se pomisleki glede konkurence v predhodni oceni Komisije nanašali samo na izključne pravice v Združenem kraljestvu in na Irskem, ni upoštevala posebnosti drugih trgov, zlasti francoskega, katerega posebnost pravnega in finančnega sistema je, da avdiovizualno ustvarjanje financirajo zlasti radiodifuzne hiše, kot je skupina GCP.
104. Ker je Splošno sodišče potrdilo pristop Komisije, naj bi kršilo načelo sorazmernosti in spoštovanje pravic tretjih oseb, kot je navedeno zlasti v sodbi z dne 29. junija 2010, Komisija/Alrosa (C‑441/07 P, EU:C:2010: 377, točka 41). Splošno sodišče naj bi namreč napačno uporabilo pravo, ker je v točki 106 izpodbijane sodbe štelo, da je Komisija ukrepala v mejah svojih pooblastil, ki so ji bila podeljena s členom 9 Uredbe št. 1/2003, ker si je prizadevala doseči cilje te določbe (ekonomičnost in učinkovitost postopka), ne da bi posegla v pogodbene ali postopkovne pravice skupine GCP bolj, kot je potrebno, da se ti cilji dosežejo.
105. Francoska republika dodaja, da dejstvo, da ni bila predlagana nobena druga zaveza, s katero bi se lahko ustrezno odgovorilo na pomisleke glede konkurence, ki jih je navedla Komisija, ne zadostuje za ugotovitev, da so bili dejansko upoštevani interesi tretjih oseb. Glede na to, da so zaveze rezultat ekskluzivnih pogajanj med Komisijo in zadevnim podjetjem, bi si bilo namreč težko predstavljati, da se lahko interes tretjih oseb upošteva v okviru postopka v zvezi z zavezami samo s primerjavo predlaganih zavez z drugimi zavezami, ki bi jih lahko predlagalo zadevno podjetje.
106. UPC poudarja, da izpodbijani sklep, nasprotno, vpliva na interese vseh subjektov v sektorju filmske produkcije. Ugotavlja namreč, da so leta 2018 brezplačni in plačljivi televizijski kanali financirali 97,8 % francoskih filmov s proračunom, ki je znašal vsaj 4 milijone EUR, in 77,2 % filmov z zajamčenim proračunom od 1 do 4 milijonov EUR. Skupina GCP naj bi vnaprej kupila 113 francoskih filmov in 93,9 % francoskih filmov, ki so stali več kot 7 milijonov EUR. Splošno sodišče v okviru svoje analize ni upoštevalo teh okoliščin in niti dejstva, da bi izpodbijani sklep, če bi bil potrjen, lahko popolnoma porušil pogodbene standarde vseh subjektov na trgu.
107. Skupina GCP trdi, drugič, da morajo biti v skladu s točko 128 dobrih praks in opombo 76 teh dobrih praks zaveze nedvoumne, morajo se uporabljati neposredno, njihovo izvajanje pa ne sme biti odvisno od volje tretjih oseb, ki jih te zaveze ne zavezujejo.
108. Splošno sodišče naj bi to načelo kršilo s tem, da je v točki 104 izpodbijane sodbe navedlo, da sklep Komisije ne pomeni posega v pogodbeno svobodo skupine GCP, ker bi lahko ta zadevo predložila nacionalnemu sodišču, da bi to ugotovilo skladnost ustreznih klavzul s členom 101(1) PDEU in glede družbe Paramount izpeljalo posledice, ki jih določa nacionalna zakonodaja. Poleg tega naj bi Splošno sodišče s tem, da je v točki 103 navedene sodbe izjavilo, da bi morala Komisija ponovno uvesti preiskavo, če bi nacionalno sodišče primoralo družbo Paramount kršiti sprejete zaveze, izrecno priznalo, da je izvajanje zaveze odvisno od volje skupine GCP, vendar naj ne bi izpeljalo vseh pravnih posledic tega zaključka.
109. Skupina GCP skupaj s Francosko republiko trdi, tretjič, da je Splošno sodišče resno kršilo pravice tretjih oseb, ker je v točki 100 izpodbijane sodbe navedlo, da bi lahko izpodbijani sklep vplival kvečjemu na presojo nacionalnega sodišča, saj ta sklep vsebuje samo predhodno oceno. Ta sklep naj bi skupini GCP namreč odvzel pogodbeno svobodo, ker dejansko ne bi mogla doseči, da bi nacionalno sodišče nasprotovalo Komisiji in priznalo veljavnost spornih klavzul. Glede tega iz sodbe z dne 23. novembra 2017, Gasorba in drugi (C‑547/16, EU:C:2017: 891, točki 28 in 29), izhaja, da nacionalna sodišča ne morejo prezreti sklepov, sprejetih na podlagi člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, in morajo upoštevati predhodno oceno Komisije ter jo obravnavati kot indic ali celo začetni dokaz protikonkurenčnosti zadevnega sporazuma.
110. Francoska republika dodaja, da vpliv sklepa, kakršen je izpodbijani, na presojo nacionalnega sodišča povečujejo zaveze v zadevnem sektorju, določene na podlagi pogajanj z drugimi multinacionalkami, zato je bolj verjetno, da bodo poznejše zaveze pomenile standard, od katerega se bodo nacionalna sodišča vedno težje odmaknila. Poleg tega bi lahko okoliščina, da bo morala Komisija – v primeru, da bo nacionalno sodišče menilo, da se z zadevnim sporazumom ne krši člen 101(1) PDEU – nujno ponovno začeti preiskavo na podlagi člena 9(2)(b) Uredbe št. 1/2003, nacionalno sodišče odvrnila od nasprotovanja predhodni oceni Komisije.
111. Komisija, ki jo podpira organizacija BEUC, trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 43 do 58 in 118 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da zaveze družbe Paramount odpravljajo pomisleke glede konkurence za celotni EGP. Ustrezne klavzule so bile namreč dodatne obveznosti, katerih namen je bil razdelitev nacionalnih trgov po vsem EGP s prepovedjo ali omejitvijo pasivne čezmejne prodaje storitev televizijske distribucije s strani družbe Sky potrošnikom v EGP, vendar zunaj Združenega kraljestva in Irske, ter prodaje radiodifuznih hiš v EGP, vendar zunaj Združenega kraljestva in Irske, potrošnikom v Združenem kraljestvu in na Irskem. Z zavezami, ki jih je ponudila družba Paramount, naj bi se torej ustrezno odpravljali pomisleki glede konkurence, izraženi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, družba Paramount pa naj ne bi ponudila manj zavezujočih zavez, ki bi ustrezno odpravljale te pomisleke.
112. Komisija, ki jo podpira organizacija BEUC, tudi meni, da je Splošno sodišče v točkah od 83 do 108 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da izvajanje zavez družbe Paramount ni odvisno od volje tretjih oseb, vključno s skupino GCP. Dejansko naj bi družba Paramount s tem, ko je predlagala te zaveze, uresničevala svojo pogodbeno svobodo, da ni zavezana z določenimi pogodbenimi klavzulami, in ta odločitev naj ne bi bila odvisna od volje tretjih oseb. Poleg tega naj to, da je Komisija te zaveze sprejela, skupini GCP ne bi odvzelo možnosti, da pri nacionalnemu sodišču vloži tožbo za varstvo svojih pravic v okviru pogodbenih razmerij z družbo Paramount. Če bi nacionalno sodišče menilo, da ustrezne klavzule ne kršijo člena 101(1) PDEU ali da izpolnjujejo pogoje iz odstavka 3 istega člena, bi moralo preučiti, ali lahko zaradi rezultata postopka pred tem sodiščem družba Paramount krši sprejete zaveze na podlagi izpodbijanega sklepa. Da bi se preprečilo, da bi rezultat tega postopka povzročil, da bi morala družba Paramount kršiti te zaveze, bi lahko nacionalno sodišče zavrnilo odredbo izvršitve ustreznih klavzul in hkrati v skladu z veljavnimi nacionalnimi predpisi odredilo družbi Paramount nadomestno izvršitev in povračilo škode. Splošno sodišče je to rešitev obravnavalo v točki 103 izpodbijane sodbe.
113. Tretjič, Komisija skupaj z organizacijo BEUC trdi, da je Splošno sodišče v točki 102 izpodbijane sodbe pravilno menilo, da bi lahko skupina GCP pri nacionalnem sodišču dosegla odločbo, s katero bi se nasprotovalo odločbi Komisije in s katero bi se priznala zakonitost izpodbijanih klavzul. Iz točke 29 zgoraj navedene sodbe Gasorba namreč izhaja, da mora nacionalno sodišče upoštevati le predhodno oceno Komisije v izpodbijani odločbi in jo obravnavati kot indic ali celo začetni dokaz protikonkurenčnosti spornih klavzul.
114. Organizacija BEUC trdi, da četrti pritožbeni razlog ni dopusten, ker si skupina GCP prizadeva ovreči ugotovitve Splošnega sodišča in njegovo presojo dejstev pri obravnavi tretjega in drugega tožbenega razloga s tem, da v bistvu ponavlja iste trditve, kot jih je predstavila na prvi stopnji.
2. Presoja
a) Kršitev načela sorazmernosti in poseganje v pravice tretjih oseb
115. V četrtem pritožbenem razlogu se očitki zoper sodbo Splošnega sodišča v bistvu nanašajo na domnevno napačno uporabo prava pri ugotovitvi, da Komisija ni kršila načela sorazmernosti s tem, da je določila, da so zaveze, ki jih je predlagala družba Paramount, zavezujoče v celotnem EGP, medtem ko so se pomisleki glede konkurence, ki jih je izrazila Komisija v predhodni analizi, nanašali samo na teritorialno ekskluzivnost v Združenem kraljestvu in na Irskem, in pri ugotovitvi, da sklep Komisije ni vplival na pravice tretjih oseb, ker naj bi te še vedno lahko uživale pravno varstvo pred nacionalnimi sodišči v zvezi z ustreznimi klavzulami.
116. Občutljivo vprašanje, na katero mora odgovoriti Sodišče, torej zadeva možnost, ali lahko predlagane zaveze, ki jih je Komisija sprejela, vplivajo na pogodbene pravice tretjih oseb. To vprašanje se nanaša na občutljivo ravnovesje med pogodbeno svobodo in zakonskimi načeli, določenimi v pogodbah EU, zlasti kar zadeva varstvo konkurence. Kot je znano, je pogodbena svoboda izraz svobode gospodarske pobude, ki jo zagotavlja člen 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(29) in jo skupne ustavne tradicije priznavajo državam članicam. Kot pa je poudarjeno v sodni praksi Sodišča, pravica do izvajanja gospodarske dejavnosti ni absolutna pravica, temveč jo je treba upoštevati glede na njeno vlogo v družbi.(30) Za svobodo gospodarske pobude se torej lahko uporabljajo različni javni ukrepi, ki omejujejo njeno izvajanje v javnem interesu.(31)
117. V ta na kratko začrtani okvir spadajo nekatere omejitve pogodbene svobode strank, ki so pomembne v obravnavani zadevi, na primer te, ki zadevajo obveznost družbe Paramount, da v nove licenčne pogodbe ne vključi pogodbenih klavzul, ki določajo absolutne omejitve konkurence v EU in ogrožajo cilj enotnega trga iz člena 3(3) PEU, ali načelo, potrjeno v sodni praksi in na katero se sklicuje Splošno sodišče, v skladu s katerim predpisi o avtorskih pravicah zagotavljajo samo „razumno“ plačilo glede na ekonomsko vrednost opravljene storitve in morebitne klavzule, ki določajo višje plačilo, tako morda niso dopustne, če temeljijo na razdelitvi trgov na nacionalni podlagi, ki je posledica absolutne teritorialne zaščite nacionalnega imetnika licence.
118. Nič novega ni, da sklepi na področju konkurence vplivajo na obstoječa pogodbena razmerja. Posebnost obravnavane zadeve je, da je Komisija s ciljem varstva konkurence na notranjem trgu sprejela zaveze podjetja, ki vplivajo na pogodbeno razmerje tega podjetja s subjektom, ki ni udeležen v postopku na podlagi člena 9 Uredbe št. 1/2003.
119. Ali gre odločitev o sprejetju zavez lahko tako daleč, da zaveže podjetje k neizpolnitvi pogodbe, sklenjene s tretjo osebo? Ali lahko cilj varstva konkurence upraviči tako veliko žrtev pogodbene svobode tretje strani? Gre torej za vprašanje, ki zadeva uporabo načela sorazmernosti za odločitve o sprejetju zavez.
120. Komisija, ki se opira na zgoraj navedeno sodbo Alrosa (zlasti na točko 41), podpira posebej omejujočo razlago vloge, ki jo mora imeti na tem področju načelo sorazmernosti. Komisija bi morala zgolj preveriti, ali zadevne zaveze odpravljajo pomisleke, o katerih je obvestila zadevna podjetja, in ali so ta podjetja ponudila manj omejevalne zaveze, ki prav tako ustrezno odpravljajo te pomisleke. S tega stališča je izhajalo Splošno sodišče, ki je potrdilo, da je Komisija dejansko opravila navedena preverjanja.
121. V resnici pa s sodbo Alrosa uporaba načela sorazmernosti ni bila omejena na zgoraj navedena preverjanja, saj je bilo v tej sodbi takoj po sklicevanju na to, da jih mora opraviti Komisija, pojasnjeno: „Pri tem preverjanju pa mora Komisija upoštevati tudi interese tretjih strank“(32).
122. Načelo sorazmernosti se torej uporablja dvosmerno: po eni strani se nanaša na primernost zavez, da se z njimi odpravijo pomisleki Komisije, in na dejstvo, da podjetje ni ponudilo manj omejevalnih zavez, s katerimi bi bili prav tako ustrezno odpravljeni pomisleki Komisije. Po drugi strani pa se uporablja za interese tretjih oseb, na katere v neki meri vpliva sprejetje zavez. Sodišče tako ugotavlja, da se v praksi lahko pojavijo primeri, ko odločitev z zavezami pogojuje tudi interese tretjih oseb, ki niso podjetja, ki so predmet preiskave Komisije. V tem primeru pa je treba legitimnost odločitve preveriti ob upoštevanju načela sorazmernosti.
123. Intenzivnost nadzora se lahko z vidika načela sorazmernosti razlikuje glede na obravnavani postopek, in ker je treba oceniti ukrepe, ki jih je predlagalo podjetje v postopku, v katerem se ne ugotavlja kršitev, je obseg uporabe načela sorazmernosti, kot smo videli, omejen.(33) Če pa je treba preveriti zaveze ne le z vidika primernosti, da se z njimi odpravijo pomisleki Komisije, ampak tudi glede na to, kako te zaveze vplivajo na interese tretjih oseb, navedeno načelo zahteva vsaj to, da se pravice, ki jih imajo tretje osebe in ki so pomembne za primarno zakonodajo Unije, ne žrtvujejo v celoti ali drugače razvrednotijo.
124. Tako ugotovitev izhaja iz bistva načela sorazmernosti, ki kot eno temeljnih načel prava Unije „zahteva, da ravnanja javnih institucij Unije ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in nujno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbrati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje“(34), in je „merilo za presojo zakonitosti vsakega ravnanja institucije Skupnosti, vključno z odločbami Komisije v vlogi organa za varstvo konkurence“(35).
125. Če torej zaradi odločitve o sprejetju zavez podjetje, ki jih je predlagalo, ne bo dolžno spoštovati pogodbenih obveznosti, ki jih je sprejelo do tretje strani in ki so bistveni element ekonomskega ravnovesja, ki sta ga stranki določili ob izvajanju svoje pogodbene svobode, ni videti, da je z načelom sorazmernosti mogoče utemeljiti tako velike žrtve pogodbene svobode tretje strani.
126. Da bi se izognila temu zaključku, se Komisija in Splošno sodišče sklicujeta na pravico tretje strani (skupina GCP), da vloži tožbo pri sodišču zoper podjetje, ki je predlagalo zaveze (družba Paramount), da bi sodišče ugotovilo njegovo pogodbeno odgovornost in da bi ta tretja stran dosegla odškodnino. Splošno sodišče, ki se sklicuje na sodbo v zadevi Alrosa, namreč ugotavlja, da to, da so enostranske zaveze, ki jih je predlagalo podjetje, postale obvezne, ne pomeni, da druga podjetja ne morejo zaščititi svojih morebitnih pravic v okviru svojih odnosov s tem podjetjem.(36) Nacionalno sodišče bo na podlagi tega načela lahko štelo, da ustrezne klavzule kršijo člen 101(1) PDEU oziroma da izpolnjujejo pogoje iz odstavka 3 tega člena, in bo lahko tudi preučilo utemeljenost zahtevka, ki mu bo predložen, ker člen 101 PDEU ni ovira za uporabo ustreznih klavzul (točke 100, 101 in 102 izpodbijane sodbe).
127. Šibka točka te utemeljitve, poudarjena v pritožbi skupine GCP, je, da odločitev o sprejetju zavez vpliva na sodišče, pri katerem tretja stran vloži tožbo, ker nacionalnemu sodišču nalaga dosledno pravno omejitev pri presoji. Čeprav namreč ni sporno, da odločitev o zavezah, sprejetih na podlagi člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, ne izključuje, da bi nacionalno sodišče prakso, ki je predmet te odločbe, lahko presodilo drugače kakor Komisija, pa „nacionalna sodišča ne morejo prezreti takih sklepov. Taki akti so namreč vsekakor izpodbojni. Poleg tega načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU in cilj učinkovite in enotne uporabe konkurenčnega prava Unije nacionalnemu sodišču nalagata, naj upošteva predhodno oceno Komisije in jo obravnava kot indic ali celo začetni dokaz protikonkurenčnosti zadevnega sporazuma glede na člen 101(1) PDEU.“(37)
128. Navedena sodna praksa je posebej usklajena z zahtevo, določeno v Uredbi št. 1/2003, da se zagotovi enotna uporaba evropskega konkurenčnega prava v sistemu decentraliziranega izvajanja. Glede tega je treba opozoriti, da „[z]a zagotavljanje skladnosti z načeli pravne varnosti in enotne uporabe pravil konkurence Skupnosti v sistemu vzporednih pristojnosti se je treba izogibati sprejemanju nasprotujočih si odločb. Zato je treba v skladu s sodno prakso Sodišča pojasniti učinke odločb Komisije in postopkov na sodiščih in organih, pristojnih za konkurenco v državah članicah.“(38)
129. Če z odločbo Komisije, ki je bila sprejeta na podlagi večkrat navedenega člena 9, nacionalnemu sodišču ne bi bilo naloženo, da jo mora upoštevati kot začetni dokaz, bi se odprl nevaren manevrski prostor za močna razhajanja glede tega, kako bodo posamezne države članice uporabljale evropsko konkurenčno pravo, kar bi ogrozilo sistem decentraliziranega izvajanja, uveden z Uredbo št. 1/2003.
130. V tem okviru je zelo zmanjšana možnost tretje strani, kakršna je skupina GCP, da pri nacionalnem sodišču uveljavlja svoje razloge in da to ugodi njenemu zahtevku za odškodnino zoper družbo Paramount, ker je treba ovreči domnevo nedovoljenosti ustreznih klavzul. Da se torej doseže cilj varstva konkurence z zelo poenostavljenim postopkom in torej z manjšimi jamstvi za varstvo prek pravice do sodelovanja v postopku za subjekte, ki jih odločitev zadeva, se pretirano žrtvuje pogodbena svoboda tretjih strani.
131. Prav tako ni mogoče nasprotovati ugotovitvi, da je žrtvovanje pogodbene svobode tretjih oseb potrebno za varstvo konkurence in da Komisija ni mogla spremeniti vsebine zavez, ki so enostransko dejanje podjetja. V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da je imela Komisija glede na značilnosti obravnavane zadeve na voljo druga primernejša sredstva, da bi poskrbela za javni interes, varovan v členu 101(1) PDEU. Lahko bi namreč te zaveze zavrnila, ker so v nasprotju z načelom sorazmernosti, in sledila postopku iz člena 7 Uredbe št. 1/2003, da bi ugotovila obstoj morebitne kršitve.(39)
132. Nazadnje je treba ugotoviti, kot je učinkovito trdila skupina GCP na obravnavi, da bi rešitev, ki jo predlaga Splošno sodišče, navsezadnje ogrozila funkcionalnost in učinkovitost mehanizma varstva konkurence z odločitvami o sprejetju zavez. Podjetje, ki sprejme neke zaveze, ki jih nato Komisija določi za zavezujoče, bi bilo, če bi upoštevali stališče Splošnega sodišča, izpostavljeno „dvema Damoklejevima mečema“, ki bi resno ogrozila pravno varnost in uravnoteženost sistema: možnost, da bi nacionalna sodišča v različnih državah članicah postala pogodbeno odgovorna, in za sistem še slabša možnost, da Komisija ponovno začne postopek,(40) če bi nacionalno sodišče ugotovilo, da je podjetje kršilo zavezo, ki je postala obvezna.
b) Vmesni predlog
133. Iz zgoraj navedenega izhaja, da Komisija s tem, da je sprejela zaveze družbe Paramount, ni primerno upoštevala interesov tretjih strani, in sicer v obravnavani zadevi zlasti tistih, ki so vpletene na podlagi pogodbenih dogovorov, ki so jih z družbo Paramount že sklenile druge tretje osebe, med njimi tudi pritožnica v obravnavani zadevi, s čimer je ta kršila načelo sorazmernosti. Splošno sodišče je s tem, da je štelo, da sklep Komisije glede tega nima napak, napačno uporabilo pravo, zato Sodišču predlagam, naj s tega posebnega vidika četrtemu pritožbenemu razlogu ugodi.
V. Predlog
134. Na podlagi zgoraj navedenega Sodišču predlagam, naj tretji pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen, četrtemu pritožbenemu razlogu pa v zvezi z navedenim vidikom ugodi.