SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
TAMARE ĆAPETA,
predstavljeni 6. julija 2023(1)
Zadeva C‑122/22 P
Dyson Ltd,
Dyson Technology Ltd,
Dyson Operations Pte Ltd,
Dyson Manufacturing Sdn Bhd,
Dyson Spain, SLU,
Dyson Austria GmbH,
Dyson sp. z o.o.,
Dyson Ireland Ltd,
Dyson GmbH,
Dyson SAS,
Dyson Srl,
Dyson Sweden AB,
Dyson Denmark ApS,
Dyson Finland Oy,
Dyson BV
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Energija – Direktiva 2010/30/EU – Navajanje porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku – Delegirana uredba (EU) št. 665/2013 – Označevanje sesalnikov z energijskimi nalepkami – Metoda preskušanja – Nepogodbena odgovornost Unije – Dovolj resna kršitev prava Unije“
I. Uvod
1. V obravnavani zadevi gre za najnovejše dejanje sodne sage, ki se odvija med proizvajalcem sesalnikov, družbo Dyson Ltd, in ostalimi pritožnicami, ki so del iste skupine podjetij (za katere bom v nadaljevanju uporabljala skupno poimenovanje „Dyson“), ter Evropsko komisijo ter je povezana z metodami preskušanja, ki se na podlagi prava Unije uporabljajo v okviru označevanja sesalnikov z energijskimi nalepkami.(2)
2. Obravnavana zadeva se nanaša na pritožbo, ki jo je družba Dyson vložila zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 8. decembra 2021, Dyson in drugi/Komisija (T‑127/19, EU:T:2021:870, v nadaljevanju: izpodbijana sodba).
3. Splošno sodišče je s to sodbo zavrnilo tožbo za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Evropske unije, ki jo je družba Dyson vložila na podlagi členov 268 in 340, drugi odstavek, PDEU. Družba Dyson je trdila, da je utrpela škodo, ker je Komisija sprejela Delegirano uredbo (EU) št. 665/2013 o označevanju sesalnikov z energijskimi nalepkami.(3) Splošno sodišče pa je ugotovilo, da pogoj, ki se nanaša na obstoj dovolj resne kršitve prava Unije, ni izpolnjen.
4. V obravnavani zadevi gre torej za pojem dovolj resne kršitve, ki je pogoj za uveljavljanje odgovornosti tako Evropske unije kot držav članic za škodo, nastalo zaradi kršitve prava Unije. Od Sodišča se zahteva, naj pojasni, kako dejansko poteka presoja resnosti kršitve. Natančneje, v tej zadevi se postavljajo naslednja glavna vprašanja. Ali je res pomembno, ali je imela zadevna institucija Unije – v obravnavani zadevi Komisija – pri delovanju na zadevnem področju diskrecijsko pravico ali pa je bila njena diskrecijska pravica v zvezi s tem zelo omejena ali celo neobstoječa? Kako se lahko ugotovi, ali je institucija Unije sploh imela diskrecijsko pravico? Kako naj Sodišče uporabi dejavnike, ki izhajajo iz sodne prakse in s katerimi bi bilo mogoče opravičiti zadevno kršitev?
II. Dejansko stanje
A. Kratek opis dejanskega stanja v obravnavani zadevi
5. Preden se lotim obravnave zapletenega dejanskega stanja v tej zadevi, naj podam krajše uvodno pojasnilo. Komisija je z Delegirano uredbo 665/2013 med drugim določila metodo za preskušanje energijske učinkovitosti sesalnikov, ki je potrebno za to, da se takim napravam podeli energijska nalepka. Izbrana metoda je temeljila na preskušanju sesalnikov na začetku prve uporabe, ko se njihove posode šele začnejo polniti s prahom. To metodo bom imenovala „preskus s prazno posodo“.
6. Družba Dyson je pri Splošnem sodišču v zadevi Dyson/Komisija(4) vložila ničnostno tožbo, v kateri je trdila, da ta metoda ne dokazuje energijske učinkovitosti sesalnikov „med uporabo“, kot se zahteva v skladu s temeljno ureditvijo (Direktiva 2010/30/EU(5)), ki jo dopolnjuje Delegirana uredba 665/2013. Sodišče je prvotno sodbo Splošnega sodišča v pritožbenem postopku razveljavilo(6) in zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, ki je nato razglasilo ničnost Delegirane uredbe 665/2013.(7) Splošno sodišče je menilo, da s preskusom s prazno posodo ni mogoče dokazati energijske učinkovitosti sesalnikov „med uporabo“. V ta namen naj bi morale biti posode sesalnika že nekoliko napolnjene.
7. Poleg tega je treba pojasniti, zakaj se je družba Dyson sploh odločila za izpodbijanje preskusa s prazno posodo. Družba Dyson proizvaja in prodaja ciklonske sesalnike oziroma sesalnike brez vrečke.(8) Drugače od običajnih sesalnikov z vrečko,(9) ki z ustvarjanjem podtlaka s tal odstranjujejo prah in umazanijo ter ju posesajo v vrečko, ti sesalniki za svoje delovanje, kot nakazuje njihovo ime, ne potrebujejo vrečke. Ciklonski sesalniki delujejo na podlagi centrifugalne sile, ki omogoča ločevanje prahu in umazanije od zraka, zaradi česar vrečke niso potrebne.
8. Ta razlika je z vidika metod preskušanja energijske učinkovitosti sesalnikov, ki so v središču obravnavane zadeve, bistvenega pomena. Kolikor razumem, je težava v tem: ko sesalnik z vrečko za pobiranje prahu uporablja podtlak, to vpliva na njegovo učinkovitost; ko je vrečka ali posoda prazna, se zrak precej zlahka pretaka skozi filter naprave in pore v vrečki, kar pomeni, da se sesalna zmogljivost ne spreminja; z uporabo sesalnika pa se vrečka in filter zamašita s prahom, zaradi česar se pretok zraka zmanjša. Posledično se moč sesanja, učinkovitost čiščenja in energijska učinkovitost sesalnika zmanjšajo, saj ta za zagotavljanje pretoka zraka skozi zamašitve in za nadomestitev izgube podtlaka porabi več energije. Ciklonski sesalniki pa nimajo vrečk, kar pomeni, da do mašenja ne prihaja. Moč sesanja tako ostane enaka ne glede na to, ali je posoda polna. Povedano drugače, ciklonski sesalniki delujejo enako dobro s polno posodo kot s prazno. Te ugotovitve ne izpodbija nobena od strank v tem postopku.
9. Skratka, glavna težava, kot v obravnavani zadevi trdi družba Dyson, je v tem, da s preskušanjem s prazno posodo dobimo rezultate, ki prikazujejo največjo možno učinkovitost sesalnika pri pobiranju prahu in zato ne odražajo dejstva, da se vrečke pri večini običajnih sesalnikov zamašijo takoj, ko začnejo potrošniki take sesalnike uporabljati, zaradi česar se moč sesanja zmanjša. Zato se učinkovitost čiščenja in poraba energije sesalnikov razlikujeta, če se preskus opravi s prazno posodo oziroma če je posoda „polna“.
10. Čeprav se preskus s prazno posodo, na podlagi katerega so bili sesalniki označeni z energijsko nalepko, po ničnostni sodbi Splošnega sodišča ni več uporabljal, je družba Dyson menila, da ji je v obdobju veljavnosti Delegirane uredbe 665/2013, torej preden je bila ta razglašena za nično, nastala škoda. Družba Dyson je zato pri Splošnem sodišču vložila odškodninsko tožbo.
11. Pred obravnavo postopka pred Splošnim sodiščem (D) in postopka pred Sodiščem (E) bom, kolikor je to potrebno za analizo trditev družbe Dyson, predstavila zakonodajo, ki je upoštevna za obravnavano zadevo (B), ter prejšnje sodbe, ki sta jih Sodišče in Splošno sodišče izdali v okviru te sage (C).
B. Označevanje z energijsko nalepko EU in Delegirana uredba 665/2013
1. Pregled zakonodaje Unije o označevanju z energijskimi nalepkami in okoljsko primerni zasnovi
12. Na splošno velja, da zakonodaja o označevanju z energijsko nalepko EU potrošnikom zagotavlja informacije o porabi energije in okoljski učinkovitosti izdelkov ter jim tako pomaga pri sprejemanju odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Ta zakonodaja je tesno povezana z zakonodajo Unije o okoljsko primerni zasnovi,(10) ki določa minimalne zahteve glede energijske učinkovitosti v zvezi z zasnovo izdelkov za izboljšanje njihove okoljske učinkovitosti. Zakonodaja o označevanju z energijsko nalepko EU skupaj s zakonodajo o okoljsko primerni zasnovi prispeva k doseganju cilja Evropske unije glede preprečevanja in blažitve podnebnih sprememb,(11) ta zakonodaja pa naj bi potrošnikom po ocenah prihranila izdatke v višini več kot 250 milijard EUR na leto(12).
13. Predpisi o označevanju z energijsko nalepko EU in okoljsko primerni zasnovi trenutno veljajo za številne izdelke,(13) kot so televizorji, pomivalni stroji, pečice, hladilniki ter pralni in sušilni stroji. Označevanje z energijsko nalepko EU potrošnikom zagotavlja informacije o energijski učinkovitosti posameznega izdelka, ki so navedene na primerjalni barvni lestvici od A (najučinkovitejši izdelek) do G (najmanj učinkovit izdelek). Zdi se, da približno 85 % potrošnikov prepoznava energijske nalepke in jih uporablja pri odločanju o svojih nakupih.(14)
2. Zakonodajni okvir Direktive 2010/30 in Delegirane uredbe 665/2013
14. Označevanje z energijsko nalepko EU se je začelo že na podlagi Direktive 79/530/EGS,(15) ki jo je pozneje nadomestila Direktiva 92/75/EGS(16). Vendar so bili sesalniki v ta okvir vključeni šele približno 20 let pozneje, ko je bila sprejeta Direktiva 2010/30.
15. Direktiva 2010/30, kot je navedeno v njenem členu 1(1), določa okvir za harmonizacijo nacionalnih ukrepov v zvezi z informiranjem končnih uporabnikov, zlasti z nalepkami in standardiziranimi podatki o izdelku, o porabi energije in po potrebi drugih bistvenih virov med uporabo, s čimer se končnim uporabnikom omogoči, da izberejo učinkovitejše izdelke.(17)
16. Iz dejstva, da se besedna zveza „med uporabo“ v besedilu Direktive 2010/30 pojavi petnajstkrat,(18) je razvidno, da se ta direktiva nanaša na označevanje z energijskimi nalepkami, katerih namen je odražanje porabe energije med samo uporabo zadevnih izdelkov. To vprašanje je bilo namreč predmet razprav v okviru postopka odločanja, ki je privedel do sprejetja navedene direktive,(19) to besedno zvezo pa je v več določbah predloga te direktive uporabila prav Komisija(20).
17. Za obravnavano zadevo je pomembno, da je bil z Direktivo 2010/30 v upoštevnem obdobju vzpostavljen splošen okvir, v katerem so bili opredeljeni cilji politike ter vloge in odgovornosti, ki jih imajo med drugim Komisija, države članice, proizvajalci in trgovci. V skladu s členom 10 te direktive je bilo na Komisijo preneseno pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov (v smislu člena 290 PDEU), s katerimi se določijo zahteve glede označevanja nekaterih skupin izdelkov, vključno s sesalniki, z energijskimi nalepkami.
18. Člen 10(1), tretji pododstavek, Direktive 2010/30 je določal:
„Na podlagi določb delegiranih aktov v zvezi s podatki na nalepki in standardnimi podatki o izdelku glede porabe energije in drugih bistvenih virov med uporabo se lahko končni uporabniki odločajo o nakupu na podlagi zadovoljivih podatkov, organi tržnega nadzora pa preverijo, ali so izdelki v skladu z zagotovljenimi podatki.“(21)
19. Direktivo 2010/30 je medtem nadomestila Uredba (EU) 2017/1369.(22) Ta uredba v bistvu ohranja enako področje uporabe kot Direktiva 2010/30, vendar spreminja in širi nekatere določbe te direktive z namenom, da bi se pojasnila in posodobila njihova vsebina, in sicer ob upoštevanju tehnološkega napredka, ki je bil v zadnjih letih dosežen na področju energijske učinkovitosti izdelkov.(23) V njej je poudarjeno, da bi morale preskusne metode upoštevati dejansko uporabo določenega izdelka.(24)
20. Za razliko od ostalih izdelkov se pravila o označevanju z energijsko nalepko EU za sesalnike niso uporabljala do sprejetja Direktive 2010/30, medtem ko so pravila Unije o okoljsko primerni zasnovi za sesalnike začela veljati s sprejetjem Direktive 2009/125/ES,(25) na podlagi obsežne ocene učinka pa je bila nato sprejeta odločitev, da bo Komisija zadevne predpise sprejela istočasno.(26)
21. Z Delegirano uredbo 665/2013 so bile določene zahteve za označevanje večine vrst običajnih sesalnikov.(27) Ta uredba je določala, da morajo dobavitelji in trgovci zagotoviti, da bodo sesalniki po 1. septembru 2014 opremljeni z energijsko nalepko.(28) Podatke za take nalepke je bilo treba pridobiti z zanesljivimi, točnimi in ponovljivimi metodami preskušanja, ki so bile določene v Prilogi VI k Delegirani uredbi 665/2013.(29) Točka 1 te priloge se je v zvezi s tem sklicevala na harmonizirane standarde, objavljene v Uradnem listu Evropske unije.
22. Komisija je v zvezi s tem objavila sklice na standard Evropskega odbora za elektrotehnično standardizacijo (v nadaljevanju: Cenelec) EN 60312-1:2013 (v nadaljevanju: standard Cenelec), ki se nanaša na metode za merjenje lastnosti sesalnikov za uporabo v gospodinjstvu. Vendar oddelek 5.9 standarda Cenelec, ki se je nanašal na metodo preskušanja s polno posodo, v ta sklic ni bil vključen.(30) To metodo bom imenovala „preskus s polno posodo iz oddelka 5.9“.
23. Navedena izključitev je privedla do tega, da je harmonizirani standard za izračun letne porabe energije sesalnikov, ki se je uporabljal zaradi izvajanja Priloge VI k Delegirani uredbi 665/2013, temeljil na metodi preskusa s prazno posodo (v skladu z oddelkoma 4.5 in 5.3 standarda Cenelec), ne pa na metodi preskusa s polno posodo (v skladu z oddelkom 5.9 standarda Cenelec).
24. Zato se je za merjenje energijske učinkovitosti sesalnikov v skladu z Delegirano uredbo 665/2013 uporabljal le preskus s prazno posodo.(31)
C. Dogodki, ki so privedli do postopka pred Splošnim sodiščem
1. Postopek za razglasitev ničnosti Delegirane uredbe 665/2013
25. Družba Dyson Ltd je 7. oktobra 2013 pri Splošnem sodišču na podlagi člena 263 PDEU vložila tožbo za razglasitev ničnosti Delegirane uredbe 665/2013. V utemeljitev tožbe je navedla tri tožbene razloge, pri čemer se je prvi nanašal na nepristojnost Komisije, drugi na neobstoj obrazložitve navedene uredbe, tretji pa na kršitev načela enakega obravnavanja.
26. Splošno sodišče je s sodbo z dne 11. novembra 2015, Dyson/Komisija (T‑544/13, EU:T:2015:836), to tožbo zavrnilo in navedene tožbene razloge zavrnilo kot neutemeljene. Družba Dyson je zoper to sodbo vložila pritožbo.
27. Sodišče je s sodbo z dne 11. maja 2017, Dyson/Komisija (C‑44/16 P, EU:C:2017:357, v nadaljevanju: razveljavitvena sodba Sodišča), navedeno sodbo razveljavilo v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo tožbena razloga, ki sta se nanašala na nepristojnost Komisije in kršitev načela enakega obravnavanja.
28. Sodišče je zlasti ugotovilo, da je zahteva, kot izhaja iz člena 1 in člena 10(1), tretji pododstavek, Direktive 2010/30, da morajo informacije, posredovane potrošnikom, odražati energetsko porabo med uporabo naprave, bistveni element te direktive(32) v smislu člena 290 PDEU. Zato jo je treba določiti v temeljni ureditvi in ne more biti predmet prenosa pooblastila. Poleg tega je Sodišče razsodilo, da pri razlagi izraza „med uporabo“ iz člena 10(1), tretji pododstavek, Direktive 2010/30, v skladu s katero se ta nanaša na dejanske pogoje uporabe, v nasprotju z ugotovitvami Splošnega sodišča ne gre za „preširoko“ razlago te določbe, temveč za sam pomen tega pojasnila.(33)
29. Sodišče je zato v točki 68 te sodbe razsodilo, da „bi morala […] Komisija, da ne bi kršila bistvenega elementa Direktive 2010/30, v okviru [Delegirane uredbe 665/2013] uporabiti metodo izračuna, ki omogoča merjenje energetske učinkovitosti sesalnikov v pogojih, ki so čim bolj podobni dejanskim pogojem uporabe, kar pomeni, da mora biti posoda sesalnika nekoliko napolnjena, vendar ob upoštevanju zahtev, povezanih z znanstveno veljavnostjo pridobljenih rezultatov in točnostjo potrošnikom posredovanih informacij, na kakršne se med drugim nanašata uvodna izjava 5 in člen 5(b) te direktive“.(34)
30. Splošno sodišče je po tem, ko mu je bila zadeva vrnjena v razsojanje, s sodbo z dne 8. novembra 2018, Dyson/Komisija (T‑544/13 RENV, EU:T:2018:761, v nadaljevanju: ničnostna sodba Splošnega sodišča, izdana po vrnitvi zadeve v razsojanje), razglasilo ničnost Delegirane uredbe 665/2013.
31. Splošno sodišče je v tej sodbi(35) menilo, da je iz točke 68 razveljavitvene sodbe Sodišča razvidno, da morata biti za to, da bi bila metoda, ki jo je izbrala Komisija, v skladu z bistvenimi elementi Direktive 2010/30, izpolnjena dva kumulativna pogoja. Prvič, da bi se energetska učinkovitost sesalnikov izmerila v pogojih, ki so čim bolj podobni dejanskim pogojem uporabe, naj bi morala biti posoda sesalnika nekoliko napolnjena. Drugič, izbrana metoda naj bi morala izpolnjevati nekatere zahteve, povezane z znanstveno veljavnostjo pridobljenih rezultatov in s točnostjo podatkov, posredovanih potrošnikom. Iz člena 7 Delegirane uredbe 665/2013 in celotnega spisa naj bi izhajalo, da je Komisija izbrala metodo za izračun energetske učinkovitosti sesalnikov, ki temelji na prazni posodi. Prvi pogoj naj zato ne bi bil izpolnjen, kar je po mnenju Splošnega sodišča zadostovalo za sklep, da Komisija ni upoštevala bistvenega elementa Direktive 2010/30 in da se mu ni treba izreči o tem, ali ta metoda izpolnjuje drugi pogoj.
32. Splošno sodišče je poleg tega poudarilo, da bi Komisija, če nobena metoda za izračun, opravljena z nekoliko napolnjeno posodo, ne izpolnjuje zahtev, povezanih z znanstveno veljavnostjo pridobljenih rezultatov in s točnostjo podatkov, posredovanih potrošnikom, lahko izvrševala pravico do zakonodajne pobude in predlagala spremembo Direktive 2010/30.(36)
33. Splošno sodišče je zato Delegirano uredbo 665/2013 v celoti razglasilo za nično, pri čemer je menilo, da se mu ni treba izreči o tretjem tožbenem razlogu, ki se je nanašal na kršitev načela enakega obravnavanja.(37)
2. Postopek predhodnega odločanja v zvezi z razlago Delegirane uredbe 665/2013
34. Medtem je Sodišče s sodbo z dne 25. julija 2018, Dyson (C‑632/16, EU:C:2018:599), odgovorilo na predlog za sprejetje predhodne odločbe, s katerim je belgijsko sodišče postavilo vprašanji v zvezi z razlago Delegirane uredbe 665/2013 in Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov.(38) Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Dyson Ltd in Dyson BV na eni strani ter družbo BSH Home Appliances NV (v nadaljevanju: BSH) na drugi strani, ki se je nanašal na več nalepk z opisom porabe energije običajnih sesalnikov (z vrečko), ki jih družba BSH prodaja pod znamkama Siemens in Bosch, vključno z energijsko nalepko EU, katere uporabo zahteva Delegirana uredba 665/2013. Družbi Dyson Ltd in Dyson BV sta med drugim trdili, da družba BSH energijske nalepke uporablja, ne da bi pojasnila, da te odražajo rezultate preskusov, opravljenih s prazno vrečko oziroma posodo, kar pomeni nepošteno poslovno prakso, ki lahko zavaja potrošnike.
35. Sodišče je v navedeni sodbi(39) med drugim razsodilo, da je treba Direktivo 2010/30 in Delegirano uredbo 665/2013 razlagati tako, da se na energijsko nalepko EU ne sme dodati nobena informacija o pogojih, v katerih je bil opravljen preskus energijske učinkovitosti sesalnikov.
D. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
36. Družba Dyson je 21. februarja 2019 pri Splošnem sodišču vložila odškodninsko tožbo na podlagi nepogodbene odgovornosti Evropske unije v skladu s členom 268 PDEU in členom 340, drugi odstavek, PDEU.
37. Družba Dyson je zahtevala odškodnino v višini 176,1 milijona EUR z obrestmi ali, podredno, v višini 127,1 milijona EUR z obrestmi in predlagala, naj se plačilo stroškov naloži Komisiji. Komisija je predlagala, naj se tožba zavrne in naj se družbi Dyson naloži plačilo stroškov.
38. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi razsodilo, da družba Dyson v zvezi s štirimi očitanimi kršitvami prava Unije, ki naj bi jih storila Komisija, ni dokazala izpolnjenosti enega od glavnih pogojev za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije, in sicer obstoja dovolj resne kršitve. Zato je tožbo zavrnilo.
39. Prvič, Splošno sodišče je v zvezi s kršitvijo člena 10(1) Direktive 2010/30 ugotovilo, da Komisija ni imela nobene diskrecijske pravice, ki bi ji omogočala, da bi prekoračila meje pooblastil, ki so ji podeljena z Direktivo 2010/30 (točka 36 izpodbijane sodbe). Splošno sodišče je kljub temu menilo, da neobstoj diskrecijske pravice ne zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve in da je treba upoštevati nekatere druge dejavnike, kot izhajajo iz sodne prakse (točki 37 in 38 izpodbijane sodbe).
40. Splošno sodišče je ob upoštevanju razveljavitvene sodbe Sodišča in ničnostne sodbe Splošnega sodišča, izdane po vrnitvi zadeve v razsojanje, menilo, da je uporaba člena 10(1) Direktive 2010/30 v posebnem primeru sesalnikov privedla do nekaterih razlik v presoji, kar kaže na težave pri razlagi glede jasnosti in natančnosti te določbe ter, splošneje, Direktive 2010/30 kot celote (točke od 40 do 45 izpodbijane sodbe).
41. Splošno sodišče je glede na zapletenost položaja, ki ga je treba urediti, in glede vprašanja, ali je bila storjena neopravičljiva ali namerna napaka, tudi menilo, da je lahko Komisija upravičeno štela, ne da bi s tem očitno in resno kršila meje svoje diskrecijske pravice, da s preskusom s polno posodo iz oddelka 5.9 ni mogoče zagotoviti znanstvene veljavnosti in točnosti podatkov, ki se posredujejo potrošnikom, in je namesto tega izbrala preskus s prazno posodo, ki je znanstveno potrjen. Splošno sodišče je prav tako navedlo, da je prenos pooblastila na Komisijo v skladu s členom 11(1) Direktive 2010/30 omejen na pet let, zato Komisija sprejetja pravil o označevanju z energijskimi nalepkami ni mogla preložiti na obdobje, v katerem bi Cenelec sprejel metodo preskusa s polno posodo. Poleg tega naj sprejetju Delegirane uredbe 665/2013 ne bi nasprotovala niti Evropski parlament niti Svet. Te okoliščine po mnenju Splošnega sodišča potrjujejo, da je kršitev člena 10(1) Direktive 2010/30, ki jo je storila Komisija, opravičljiva (točke od 94 do 97 izpodbijane sodbe).
42. Splošno sodišče je ugotovilo, da bi lahko običajno skrbna in vestna uprava zaradi navedenih dejavnikov, pa tudi zaradi tehnične zapletenosti problematike, ki jo je bilo treba rešiti, ter težav, povezanih z uporabo in razlago upoštevnih besedil, menila, da bi bilo zanjo preveč tvegano, če bi se odločila, da bo namesto metode preskušanja s prazno posodo uporabila metodo preskušanja s polno posodo. Komisija naj bi torej ravnala tako, kot je mogoče od take uprave pričakovati, in naj ne bi očitno in resno kršila meja svoje diskrecijske pravice (točka 97 izpodbijane sodbe).
43. Poleg tega je Splošno sodišče, ki se je oprlo na navedene ugotovitve, na podlagi tega razsodilo, da Komisija z izbiro preskusa s prazno posodo ni očitno in resno kršila meja svoje diskrecijske pravice oziroma da v zvezi s preostalimi tremi zatrjevanimi kršitvami prava Unije, in sicer načela enakega obravnavanja (točke od 105 do 112 izpodbijane sodbe), načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja (točke od 116 do 119 izpodbijane sodbe) ter svobode opravljanja poklicnih dejavnosti (točke od 123 do 131 izpodbijane sodbe), ni storila dovolj resne kršitve.
E. Postopek pred Sodiščem
44. Družba Dyson s pritožbo, vloženo 18. februarja 2022, Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, razsodi, da je Komisija storila dovolj resno kršitev prava Unije, in zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču. Družba Dyson Sodišču prav tako predlaga, naj Komisiji naloži plačilo stroškov.
45. Komisija v odgovoru na pritožbo, vloženem 22. junija 2022, Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in družbi Dyson naloži plačilo stroškov.
46. Družba Dyson in Komisija sta 22. avgusta 2022 oziroma 30. septembra 2022 vložili tudi repliko oziroma dupliko.
47. Družba Dyson in Komisija sta na obravnavi, ki je potekala 20. aprila 2023, ustno predstavili stališča.
III. Analiza
48. Družba Dyson v utemeljitev pritožbe navaja sedem pritožbenih razlogov. Prvi štirje pritožbeni razlogi se nanašajo na to, da je Komisija kršila člen 10(1) Direktive 2010/30, pri čemer prvi pritožbeni razlog temelji na napačni opredelitvi tožbenih razlogov, ki jih je navedla družba Dyson, drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog pa temeljijo na napačni uporabi pravnega merila za ugotavljanje obstoja dovolj resne kršitve, kot sledi: drugi pritožbeni razlog temelji na napačni uporabi merila za presojo resnosti kršitve, ki je povezana z neobstojem diskrecijske pravice Komisije; tretji pritožbeni razlog temelji na napačni presoji pravnega merila za ugotavljanje obstoja dovolj resne kršitve, kar zadeva težave pri razlagi ter stopnjo jasnosti in natančnosti kršenega pravila, četrti pa temelji na napačni presoji tega pravnega merila, kar zadeva regulativno zapletenost. S petim, šestim in sedmim pritožbenim razlogom se zatrjuje napačna uporaba pravnega merila za ugotavljanje obstoja dovolj resne kršitve v zvezi z zatrjevanimi kršitvami načela enakega obravnavanja, načela dobrega upravljanja oziroma pravice do svobodnega opravljanja poklicne dejavnosti.
49. Najprej bom obravnavala prvi pritožbeni razlog. Menim, da je preostanek presoje odvisen od ugotovitve, kakšna točno naj bi bila kršitev, ki jo družba Dyson očita Komisiji. To je namreč vprašanje, od katerega je odvisno, ali je Splošno sodišče v okviru presoje obstoja dovolj resne kršitve napačno uporabilo pravo. Ker menim, da je Splošno sodišče napačno opredelilo trditve družbe Dyson, veliko preudarkov, na podlagi katerih je ugotovilo, da ta kršitev ni bila dovolj resna, ni upoštevnih. Kljub temu bom preučila tudi preostalih šest pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na napačno uporabo merila za presojo resnosti kršitve.
A. Prvi pritožbeni razlog
50. Družba Dyson s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je napačno opredelilo njen tožbeni razlog. Medtem ko naj bi sama trdila, da je Komisija z izbiro preskusa s prazno posodo storila dovolj resno kršitev, naj bi Splošno sodišče v točkah od 52 do 82 izpodbijane sodbe namesto tega napačno obravnavalo vprašanje, ali je Komisija lahko zavrnila uporabo preskusa s polno posodo iz oddelka 5.9.(40)
51. Res je, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi veliko pozornosti namenilo presoji vprašanja, ali je Komisija ravnala pravilno, ko je opustila uporabo preskusa s polno posodo iz oddelka 5.9. Ta presoja je upoštevna le, če se očitek, ki ga je treba obravnavati, nanaša na to, da je Komisija z zavrnitvijo te metode storila napako. Tega pa družba Dyson ni trdila. Njen očitek se ni nanašal na to, da je Komisija napačno izključila eno od možnih metod preskušanja s polno posodo. Družba Dyson je namesto tega trdila, da je Komisija dovolj resno kršitev storila že zato, ker je izbrala preskus s prazno posodo.
52. To razlikovanje je pomembno, saj vpliva na obseg diskrecijske pravice, ki jo je imela Komisija, kar je na drugi strani pomembno za obravnavo preostalih tožbenih razlogov, ki jih je družba Dyson navedla v postopku pred Splošnim sodiščem. Družba Dyson ne oporeka temu, da ima Komisija diskrecijsko pravico, da se odloči, katero vrsto metode preskušanja s polno posodo bo izbrala. Ravno nasprotno, družba Dyson meni, da diskrecijska pravica, ki jo je Komisija imela na podlagi temeljne ureditve, ni zajemala izbire preskusa s prazno posodo.
53. Komisija trdi, da je bilo to, da je Splošno sodišče opravilo presojo vprašanja, ali je edina druga priznana in razpoložljiva metoda preskušanja, ki je obstajala ob sprejetju Delegirane uredbe 665/2013, in sicer preskus s polno posodo iz oddelka 5.9, pomenila znanstveno ustrezno alternativo, pravno upoštevno. Med pripravo predloga te uredbe naj bi se namreč izbiralo, o čemer je v skladu z diskrecijsko pravico, ki jo ima pri določanju zapletenih politik, odločala Komisija, zgolj med metodami preskušanja s prazno posodo in metodami preskušanja z delno napolnjeno posodo; pri tem pa naj znanstvene zanesljivosti ne bi zagotavljala nobena metoda preskušanja z delno napolnjeno posodo, vključno s preskusom s polno posodo iz oddelka 5.9. Komisija zato trdi, da je izbira edine znanstveno zanesljive metode preskušanja, to je preskusa s prazno posodo, opravičljiva.
54. S Komisijo se ne morem strinjati. Nerazpoložljivost znanstveno ustrezne metode preskušanja z delno napolnjeno posodo Komisiji ne daje možnosti, da izbere preskus s prazno posodo. Zato ne drži, da je bilo mogoče izbirati med preskusom s prazno posodo in metodo preskušanja z delno napolnjeno posodo. Izbirati je bilo mogoče le med različnimi metodami preskušanja z delno napolnjeno posodo in med opustitvijo vsakršnega preskušanja.
55. Splošno sodišče je v ničnostni sodbi, izdani po vrnitvi zadeve v razsojanje, menilo, da je treba za uporabo preskusa s prazno posodo spremeniti temeljno ureditev.(41) Vendar je Komisija na obravnavi pojasnila, da bi predlog zakonodajne spremembe člena 10 Direktive 2010/30 pomenil nelogičen in težaven način ukrepanja. Priprava take spremembe naj namreč ne bila le dolgotrajna, ampak bi tudi povzročila, da Delegirana uredba 665/2013 kar naenkrat ne bi bila več usklajena s pravili o okoljsko primerni zasnovi, saj pravna okvira, ki določata označevanje z energijsko nalepko EU in okoljsko primerno zasnovo, kar zadeva izdelke, povezane z energijo, običajno delujeta vzporedno in se med seboj krepita.
56. Čeprav to morda drži, pa ne more upravičiti izbire metode preskušanja, ki na podlagi prava Unije ni mogoča, to je preskusa s prazno posodo.
57. Zato menim, da je prvi pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno opredelilo tožbeni razlog družbe Dyson, utemeljen.
B. Drugi pritožbeni razlog
58. Družba Dyson z drugim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je v točkah 37 in 38 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da kršitev zahteve, ki ni zajeta z diskrecijsko pravico, glede na posebne okoliščine obravnavane zadeve ni bila dovolj resna. Družba Dyson meni, da zahteva po preskušanju izdelkov „med uporabo“ pomeni bistveni element Direktive 2010/30, s katerim je nameraval zakonodajalec Unije omejiti diskrecijsko pravico Komisije. Komisija naj bi se na podlagi lastnega strokovnega mnenja in odzivov, ki jih je prejela med posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi, zavedala zavajajoče narave preskusa s prazno posodo ter dejstva, da bi tak preskus lahko privedel do nevarnosti nastanka škode za okolje in proizvajalcem onemogočal, da bi potrošnike obveščali o takih nevarnostih. Družba Dyson je na obravnavi poudarila, da je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija ni imela nobene diskrecijske pravice, kar pomeni, da bi se morala presoja s tem končati.(42)
59. Komisija trdi, da je Splošno sodišče v zvezi z njeno diskrecijsko pravico pravilno uporabilo pravno merilo za ugotavljanje obstoja dovolj resne kršitve.(43) Komisija je na obravnavi trdila, da bi moralo Sodišče potrditi sodno prakso Splošnega sodišča, v kateri je to ugotovilo, da med neobstojem diskrecijske pravice in ugotovitvijo obstoja dovolj resne kršitve ni nobene samodejne povezave ter da bi bilo treba upoštevati druge dejavnike, ki izhajajo iz sodne prakse. Komisija je na obravnavi prav tako trdila, da lahko omejena diskrecijska pravica ali neobstoj diskrecijske pravice sicer privede do ugotovitve obstoja dovolj resne kršitve, če pravo Unije določa jasno in natančno obveznost, kar pa ni primer v obravnavani zadevi.
60. Ali lahko zgolj kršitev pravila prava Unije, ki zadevni instituciji Unije ne dopušča nobene diskrecijske pravice, zadostuje za to, da se kršitev tega pravila šteje za dovolj resno, ali pa bi moralo Sodišče vseeno upoštevati druge dejavnike, s katerimi je mogoče tako kršitev opravičiti?
61. Menim, da odgovor na to vprašanje iz sodne prakse ni jasno razviden. Pri tem je enako pomembno tudi dejstvo, da sodna praksa ne vsebuje nobenih usmeritev glede tega, kako naj bi se ugotavljalo, kdaj ima posamezna institucija diskrecijsko pravico. Nekateri generalni pravobranilci(44) in pravni teoretiki(45) so v preteklih letih opozarjali na nedorečenost sodne prakse in se spraševali o upoštevnosti diskrecijske pravice kot merila, saj je presoja tega, ali je kršitev dovolj resna, v vsakem primeru odvisna od drugih dejavnikov.
62. Analiza, ki sem jo opravila na podlagi obstoječe sodne prakse, sicer kaže, da ima diskrecijska pravica pomembno vlogo pri ugotavljanju, ali je mogoče kršitev prava Unije opredeliti kot dovolj resno, vendar ta vloga ni odločilna. S tega vidika menim, da Splošno sodišče s tem, da je v točkah 37 in 38 izpodbijane sodbe presodilo, da neobstoj diskrecijske pravice ne zadostuje za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve in da je treba vseeno preveriti, ali morda obstajajo dejavniki, s katerimi je mogoče opravičiti kršitev, ni napačno uporabilo prava.
63. V nadaljevanju bom na kratko obravnavala upoštevno sodno prakso v zvezi z odgovornostjo Evropske unije in držav članic.(46)
1. Upoštevna sodna praksa na področju odgovornosti Evropske unije in držav članic
64. Kot je znano, je razvoj sodne prakse, ki se je po izdaji sodbe Bergaderm(47) izoblikovala v zvezi z odgovornostjo Evropske unije in držav članic za škodo, nastalo zaradi kršitve prava Unije, potekal precej usklajeno. Sodišče, ki je je oprlo na sodbo, ki jo je v zvezi z odgovornostjo države pred tem izdalo v zadevi Brasserie,(48) je v sodbi Bergaderm spomnilo, da se pogoji, pod katerimi je mogoče uveljavljati odgovornost države za škodo, povzročeno posameznikom s kršitvijo prava Unije, ne smejo razlikovati od pogojev, ki urejajo odgovornost Unije. Tako je, ker se varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ne sme razlikovati glede na to, ali je za škodo odgovoren nacionalni organ ali organ Unije.(49)
65. To pomeni, da se je sodna praksa v zvezi s pogoji za ugotavljanje nepogodbene odgovornosti Unije, vključno z merilom obstoja dovolj resne kršitve, izoblikovala po zgledu sodne prakse, ki se je nanašala na odgovornost države. Sodišče je torej v sodbi Bergaderm ponovno uporabilo rešitev, ki se je v prejšnji sodni praksi uveljavila na področju odgovornosti države in v skladu s katero je presoja resnosti kršitve odvisna od tega, ali je država članica ali institucija Unije v trenutku, v katerem naj bi delovala v nasprotju s pravom Unije, sploh imela diskrecijsko pravico. Če namreč zadevna institucija nima nobene diskrecijske pravice ali ima precej omejeno diskrecijsko pravico, se šteje, da za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve zadostuje že kršitev prava Unije.(50)
66. To razlikovanje med obstojem in neobstojem diskrecijske pravice je izhajalo iz dveh zadev, ki sta bili odločilni za opredelitev odgovornosti države. Sodišče v prvi zadevi, v kateri je vzpostavilo načelo odgovornosti države, to je v zadevi, v kateri je izdalo sodbo Francovich,(51) sploh ni navedlo, da je obstoj dovolj resne kršitve pogoj za ugotovitev odgovornosti(52). Vendar je šlo zaradi okoliščin v tej zadevi za položaj, v katerem je država članica delovala na področju prava Unije, na katerem ni imela nobene diskrecijske pravice. V tej zadevi je do kršitve prišlo zato, ker država članica zadevne direktive ni pravočasno prenesla. Čeprav lahko države članice običajno same izberejo akte, s katerimi direktivo prenesejo v nacionalno pravo, pa glede samega prenosa direktive nimajo nobene izbire. V takem primeru je jasno, da že sama kršitev prava Unije (opustitev prenosa direktive) privede do odgovornosti države članice za škodo, ki jo je posameznik utrpel, ker ta država zadevne direktive ni prenesla.
67. Ta položaj bi bil drugačen, če bi država članica direktivo sicer prenesla, vendar bi to storila nepravilno. Države članice lahko namreč same odločajo, kako bodo direktivo prenesle v nacionalno pravo, kar pomeni, da je napako, ki jo pri tem storijo, v nekaterih okoliščinah mogoče opravičiti in ne povzroči nastanka odgovornosti. Prva zadeva, v kateri je imelo Sodišče priložnost odločiti o nastanku odgovornosti v položaju, v katerem ima država članica možnost svobodnega odločanja, pa se ni nanašala na prenos direktive, ampak na kršitev določbe Pogodbe. V zadevi, v kateri je bila izdana sodba Brasserie,(53) sta namreč zadevni državi članici kršili pravo Unije, ker sta se odločili za sprejetje nacionalnih zakonodajnih aktov (glede opredelitve piva oziroma registra ladij), ki pa so bili v nasprotju s pravili, ki jih Pogodba določa v zvezi z notranjim trgom. Ti državi članici sta bili v položaju, v katerem sta imeli diskrecijsko pravico glede načina, na katerega bi lahko uredili zadevni področji. Kljub temu pa so diskrecijsko pravico, ki sta jo imeli glede izbire primernih ukrepov, omejevala zadevna pravila Pogodbe. V teh okoliščinah je Sodišče ugotovilo, da lahko odgovornost v primeru, v katerem država članica sprejema ukrepe na področju, na katerem ima široko diskrecijsko pravico, nastane le, če je kršitev dovolj resna.
68. Razlog, zaradi katerega Unija ali države članice ne odgovarjajo za katero koli kršitev prava Unije, ampak zgolj za dovolj resno kršitev, izhaja iz potrebe po tehtanju med varstvom posameznikov pred nezakonitimi ravnanji institucij (Unije ali države članice) na eni strani in poljem proste presoje, ki mora biti priznano zadnjenavedenim, da njihovo ukrepanje ne bi bilo onemogočeno, na drugi strani.(54)
69. Sodišče je v sodbi Brasserie(55) razsodilo, da je v položaju, v katerem ima država članica polje proste presoje, odločilno merilo za ugotovitev, ali je kršitev dovolj resna, to, ali ta država članica očitno in resno ni upoštevala omejitev svojega polja proste presoje. To merilo se od izdaje sodbe Bergaderm uporablja tudi za določitev resnosti kršitve, ki jo storijo institucije Unije.(56)
70. Sodišče je prav v zvezi s presojo, ali država članica očitno in resno ni upoštevala omejitev polja proste presoje, v sodbi Brasserie(57) navedlo nekatere dejavnike, ki jih je mogoče upoštevati(58). Kršitev lahko tako na eni strani opravičujejo dejavniki, kakršni so na primer stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila ali dejstvo, da so ravnanja institucije Unije lahko pripomogla k opustitvi. Dejavniki, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je kršitev dovolj resna, pa na drugi strani zajemajo dejstvo, da je bila kršitev storjena namenoma, da se pri njej vztraja kljub sodbi, v kateri je ugotovljena očitana neizpolnitev obveznosti, ali ustaljeni sodni praksi Sodišča glede zadevne problematike. Vsekakor pa seznam dejavnikov, navedenih v sodbi Brasserie, ni izčrpen, kot se zdi, da nakazuje sodna praksa.(59)
71. Opozoriti je treba, da se je obravnava dejavnikov, s katerimi je mogoče opravičiti kršitev, v sodbi Brasserie nanašala na položaj, v katerem je zadevna država članica imela široko diskrecijsko pravico.
72. Zato se je v trenutku, ko se je Sodišče v sodbi Bergaderm odločilo za uskladitev odgovornosti Unije in države, zdelo, da obstajajo jasna pravila za določitev resnosti kršitve. Če institucija Unije ne bi imela nobene diskrecijske pravice ali bi bila njena diskrecijska pravica omejena, bi se za dovolj resno štela že sama kršitev prava Unije. Če pa bi institucija Unije imela diskrecijsko pravico, bi bila kršitev dovolj resna le, če ta institucija očitno in resno ne bi upoštevala meja svoje diskrecijske pravice. Sodišča Unije naj bi morala glede na okoliščine posamezne zadeve upoštevati različne dejavnike, da bi ugotovila, ali je zadevna kršitev opravičljiva.
73. Če bi bila pravila, ki so se v sodni praksi izoblikovala v zvezi s presojo dovolj resne kršitve, res tako jasna, bi to v obravnavani zadevi privedlo do ugotovitve, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo. Splošno sodišče je namreč upoštevalo več dejavnikov, čeprav je ugotovilo, da Komisija pri izbiri preskusa s prazno posodo ni imela nobene diskrecijske pravice.
74. Vendar na podlagi sodne prakse, ki se je izoblikovala po izdaji sodbe Bergaderm, ni mogoče ugotoviti, da sta razlikovanje med obstojem in neobstojem diskrecijske pravice ter razmerje med diskrecijsko pravico in resnostjo kršitve res tako jasna.
75. V nadaljevanju bom to sodno prakso razvrstila v skupine in jo na kratko analizirala.
2. Razvrstitev sodne prakse, ki se je izoblikovala po sodbi Bergaderm, v skupine
76. Sodno prakso, ki se je izoblikovala po sodbi Bergaderm, je mogoče za potrebe obravnavane zadeve razvrstiti v štiri skupine: prvič, zadeve, v katerih je sodišče Unije menilo, da diskrecijska pravica ne obstaja, in posledično ugotovilo obstoj dovolj resne kršitve; drugič, zadeve, v katerih je sodišče Unije sicer menilo, da diskrecijska pravica ne obstaja ali da je omejena, vendar je po preučitvi različnih dejavnikov ugotovilo, da kršitev ni dovolj resna; tretjič, zadeve, v katerih je sodišče Unije ugotovilo obstoj diskrecijske pravice, vendar je po preučitvi različnih dejavnikov presodilo, da je kršitev dovolj resna; in, četrtič, zadeve, v katerih je sodišče Unije ugotovilo obstoj diskrecijske pravice in na podlagi preučitve različnih dejavnikov presodilo, da kršitev ni dovolj resna.
a) Prva skupina zadev
77. Prvič, obstaja sodna praksa, v kateri je sodišče Unije ugotovilo, da institucija, ki je kršila pravila, ni imela nobene diskrecijske pravice in da mora zato samodejno odgovarjati za kršitev. Te zadeve so se nanašale tako na odgovornost Unije(60) kot na odgovornost države(61).
78. Kot zanimivost naj navedem, da se nekatere zadeve, v katerih je šlo za vprašanje odgovornosti države, niso nanašale na primere, v katerih države članice direktive niso pravočasno prenesle, ampak na primere nepravilnega prenosa direktive, to je na položaj, v katerem imajo države članice običajno možnost izbire. Kljub temu je Sodišče v teh zadevah menilo, da države članice niso imele nobene diskrecijske pravice. Sodišče je menilo, da je stopnja jasnosti in natančnosti kršenega pravila odločilen dejavnik, ki ni dopuščal nobenega dvoma glede rezultata, ki naj bi ga dosegle države članice.
79. Če tako razlogovanje uporabimo v obravnavani zadevi, lahko ugotovimo, kot je to storilo Splošno sodišče, da Komisija ni imela diskrecijske pravice, na podlagi katere bi lahko izbrala preskus s prazno posodo, saj je bilo pravilo iz temeljne ureditve, v skladu s katerim je bilo treba sesalnike preskusiti „med uporabo“, jasno. Iz sodne prakse v zvezi s prvo skupino pa je v nasprotju z ugotovitvijo Splošnega sodišča razvidno, da bi moralo to samodejno privesti do nastanka odgovornosti.
b) Druga skupina zadev
80. Obstaja tudi sodna praksa, ki kaže v drugačno smer. Drugo skupino sestavljajo zadeve, v katerih je sodišče Unije sicer menilo, da kršeno pravilo prava Unije ni dopuščalo nobene diskrecijske pravice ali le omejeno diskrecijsko pravico, vendar je kljub temu opravilo presojo drugih dejavnikov in ugotovilo, da je kršitev mogoče opravičiti. Zato taka kršitev ni privedla do nastanka odgovornosti. Medtem ko je take primere, ki bi se nanašali na odgovornost države,(62) težko najti, pa v sodni praksi, ki se nanaša na odgovornost Unije,(63) niso tako maloštevilni.
81. Na primer, v sodbi Holcim (Deutschland)/Komisija(64) je šlo za vprašanje vračila stroškov bančne garancije, ki so tožeči stranki nastali zaradi globe, ki ji je bila naložena na podlagi odločbe, ki jo je Komisija sprejela na področju konkurenčnega prava in je bila pozneje razglašena za nično. Splošno sodišče je razsodilo, da je bil okvir odločanja Komisije v teh okoliščinah zmanjšan, zato bi kršitev, in sicer dejstvo, da tožena stranka za sporna ravnanja tožeče stranke ni navedla zadostnih dokazov, lahko utemeljila obstoj dovolj resne kršitve. Vendar je Splošno sodišče ob upoštevanju zapletenosti te zadeve in težav pri uporabi določb Pogodbe v zvezi z omejevalnimi sporazumi menilo, da kršitev ni bila dovolj resna. Sodišče je v pritožbenem postopku(65) potrdilo pristop Splošnega sodišča(66).
82. Če navedeno razlogovanje uporabimo v obravnavani zadevi, lahko ugotovimo, da Splošno sodišče s tem, da je tudi po ugotovitvi, da Komisija ni imela diskrecijske pravice, na podlagi katere bi lahko izbrala preskus s prazno posodo, menilo, da lahko opravi presojo dodatnih dejavnikov, ni napačno uporabilo prava. Ti dodatni dejavniki bi namreč morda lahko opravičili kršitev Komisije, saj se ta v tem primeru ne bi štela za dovolj resno, da bi morala Komisija zanjo odgovarjati.
c) Tretja in četrta skupina zadev
83. Tretja skupina vsebuje zadeve, v katerih je sodišče Unije menilo, da je zadevna institucija imela določeno diskrecijsko pravico v zvezi s kršenim pravilom prava Unije, po preučitvi različnih dejavnikov pa je ugotovilo, da je bila kršitev dovolj resna. Primere takih zadev je mogoče najti tako v okviru odgovornosti Unije(67) kot v okviru odgovornosti države(68).
84. Na primer, v sodbi Varuh človekovih pravic/Staelen(69) se je zatrjevalo, da naj bi Evropski varuh človekovih pravic kršil dolžnost skrbnega ravnanja pri obravnavi pritožbe. Sodišče je razsodilo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je na splošno odločilo, da že kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja pomeni dovolj resno kršitev; kot izhaja iz sodne prakse, ima Varuh človekovih pravic široko diskrecijsko pravico. Sodišče pa je ugotovilo, da je Varuh človekovih pravic storil neopravičljivo napako ter resno in očitno prekoračil omejitve, ki veljajo za njegovo diskrecijsko pravico v okviru vodenja preiskave, s čimer je storil tri dovolj resne kršitve prava Unije.(70)
85. Četrto skupino pa sestavljajo zadeve, v katerih je sodišče Unije na podlagi obstoja diskrecijske pravice in presoje različnih dejavnikov ugotovilo, da kršitev ni bila dovolj resna. Tudi tu sodna praksa vsebuje primere, povezane z odgovornostjo Unije(71) in države(72).
86. Na primer, v sodbi Carbon in drugi/Komisija(73) se je Komisiji očitala domnevna nezakonita razvrstitev določene snovi na podlagi upoštevne uredbe Unije. Sodišče je potrdilo presojo Splošnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bilo ravnanje Komisije opravičljivo zaradi zapletenosti postopka razvrstitve snovi in težav pri razlagi pravila metode seštevanja.
87. Če to razlogovanje prenesemo na obravnavano zadevo, lahko ugotovimo, da Splošno sodišče s presojo dodatnih dejavnikov, s katero je nameravalo preveriti, ali je imela Komisija diskrecijsko pravico, ni napačno uporabilo prava.
88. Ali je Komisija imela diskrecijsko pravico?
89. Na podlagi primerjave obravnavane zadeve z zadevo, v kateri je bila izdana sodba Brasserie, se zdi, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Navedena zadeva se je nanašala na področje prava Unije, na katerem so zadevne države članice sicer lahko same odločale o tem, kako bodo to področje uredile, vendar so bile v hierarhično višjem pravilu prava Unije v zvezi s tem določene nekatere omejitve. Natančneje, nacionalni zakonodajalci držav članic v skladu s tem pravom Unije niso smeli sprejeti diskriminatornih pravil. V obravnavani zadevi pa je Komisija uredbo o energijski učinkovitosti sesalnikov sprejela v obliki delegiranega akta, torej na področju prava Unije, na katerem je zakonodajalec Unije Komisiji prepustil odločanje o tem, kako bo to področje uredila. Vendar je bilo tako odločanje omejeno, ker Komisija razen metod, ki se uporabljajo za preskušanje izdelkov „med uporabo“, ni mogla izbrati nobenih drugih metod preskušanja. To je torej razlog, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da je Komisija prekoračila meje svoje diskrecijske pravice in da je Splošno sodišče ravnalo pravilno, ko se je odločilo, da bo opravilo presojo drugih dejavnikov, da bi tako ugotovilo, ali je bila prekoračitev teh meja resna in očitna.
90. Vendar bi bilo ta položaj mogoče predstaviti tudi tako, da ne dopušča nobene diskrecijske pravice. S tega vidika je Komisija namreč izvajala pooblastilo, ki je bilo nanjo preneseno na podlagi temeljne ureditve (podobno kot počnejo države članice pri prenosu direktiv), nato pa je kršila jasno pravilo, ki ji ni dopuščalo nobene diskrecijske pravice.
91. Ker je mogoče isti položaj opredeliti bodisi kot obstoj bodisi kot neobstoj diskrecijske pravice, je po mojem mnenju primerneje sprejeti pristop, ki so ga predlagali nekateri generalni pravobranilci (kot je navedeno v točki 61 teh sklepnih predlogov), v skladu s katerim je diskrecijska pravica sicer pomemben dejavnik pri ugotavljanju, ali je kršitev dovolj resna, ni pa odločilen. V vsakem primeru je treba ugotoviti, ali je zadevna institucija dejansko imela diskrecijsko pravico. Vendar na podlagi neobstoja take diskrecijske pravice ni mogoče samodejno ugotoviti, da je bila kršitev dovolj resna. Glede na okoliščine vsakega posameznega primera je namreč mogoče upoštevati tudi druge dejavnike, ki lahko privedejo do izključitve odgovornosti. Na podlagi navedenih preudarkov menim, da je mogoče dodatne dejavnike, ki so namenjeni ugotavljanju, ali je bila kršitev dovolj resna, upoštevati ne glede na to, ali se ugotovi, da gre v obravnavani zadevi za položaj, ki sicer dopušča diskrecijsko pravico, vendar so bile meje te diskrecijske pravice prekoračene, ali pa da gre za položaj, v katerem taka diskrecijska pravica sploh ni obstajala.
92. Menim torej, da Splošno sodišče s tem, da je v točkah 37 in 38 izpodbijane sodbe razsodilo, da je treba upoštevati dodatne dejavnike, ni napačno uporabilo prava. Zato je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti.
93. Menim pa, da je Splošno sodišče pri presoji teh dodatnih dejavnikov napačno uporabilo pravo. S tem prehajam na obravnavo tretjega in četrtega pritožbenega razloga.
C. Tretji in četrti pritožbeni razlog
94. Kot sem že navedla (glej točki 41 in 42 teh sklepnih predlogov), je Splošno sodišče menilo, da je bila kršitev člena 10(1) Direktive 2010/30, ki jo je storila Komisija, opravičljiva. Splošno sodišče je upoštevalo zapletenost položaja, ki ga je bilo treba urediti, ter težave pri razlagi in uporabi upoštevnih besedil. Ugotovilo je, da Komisija s tem, da je namesto preskusa s polno posodo iz oddelka 5.9 izbrala preskus s prazno posodo, ni očitno in resno kršila meja svoje diskrecijske pravice.
95. Družba Dyson s tretjim in četrtim pritožbenim razlogom v bistvu zatrjuje, da Splošno sodišče ni moglo zakonito ugotoviti, da je mogoče kršitev člena 10(1) Direktive 2010/30, ki jo je storila Komisija, opravičiti s sklicevanjem na težave pri razlagi in zapletenost položaja, ki ga je treba urediti. Povsem jasno naj bi namreč bilo, da je bilo treba s tem preskusom dokazati energijsko učinkovitost sesalnikov „med uporabo“ in da je bil namen tega pravila zagotoviti, da potrošniki prejmejo zanesljive informacije o energijski učinkovitosti sesalnikov. Izbira ustreznega znanstvenega preskusa naj bi bila morda res tehnično zapletena, vendar to ni veljalo glede pravila, v skladu s katerim Komisija ni mogla uporabiti preskusa, ki ne meri učinkovitosti sesalnikov „med uporabo“.
96. Komisija v bistvu trdi, da je z izbiro preskusa s prazno posodo štela, da uporablja metodo preskušanja, ki je čim bolj podobna dejanskim pogojem uporabe, obenem pa je zanesljiva, natančna in ponovljiva, s čimer je končnim uporabnikom omogočila, da se lahko odločajo o nakupu na podlagi zadovoljivih podatkov. Komisija meni, da je ravnala povsem razumno, ker je pri določitvi metod preskušanja izkazala določeno mero previdnosti in pretehtala znanstveno veljavnost takih metod, pridobljeni rezultat pa upoštevala kot odločilni dejavnik pri sprejemanju odločitev glede politike na tem področju. Zato meni, da sta Sodišče in Splošno sodišče v okviru postopka za razglasitev ničnosti naknadno sicer ugotovila, da je Komisija s tem pristopom storila napako (glej točke od 27 do 33 teh sklepnih predlogov), vendar je njena kršitev opravičljiva, kar posledično pomeni, da ni dovolj resna.
1. Dopustnost
97. Komisija je na obravnavi trdila, da tretji in četrti pritožbeni razlog nista dopustna, saj se s tema pritožbenima razlogoma graja presoja dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče.
98. Ne strinjam se s Komisijo.
99. V skladu s sodno prakso velja, da je za presojo dejanskega stanja in morebitne zapletenosti tega dejanskega stanja v okviru tožbe za ugotavljanje nepogodbene odgovornosti Unije načeloma sicer pristojno Splošno sodišče,(74) vendar lahko Sodišče pri ugotavljanju obstoja dovolj resne kršitve opravi nadzor nad pravno opredelitvijo tega dejanskega stanja in nad pravnimi posledicami, ki iz nje izhajajo(75).
100. Družba Dyson je na obravnavi trdila, da s tretjim in četrtim pritožbenim razlogom, ki ju je navedla v obravnavani zadevi, ni nameravala doseči ponovnega preverjanja presoje dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ampak v bistvu izpodbiti pravno opredelitev, na podlagi katere je Splošno sodišče odločilo, da Komisija ni storila dovolj resne kršitve. Družba Dyson želi izpodbiti zlasti pravno razlogovanje Splošnega sodišča, v skladu s katerim naj bi kršitev, ki jo je storila Komisija, vključevala težave pri razlagi in zapletenost položaja, ki ga je bilo treba urediti, zaradi česar je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija ni očitno in resno prekoračila meja svoje diskrecijske pravice. To pa je pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.
101. Zato menim, da sta tretji in četrti pritožbeni razlog dopustna.
2. Vsebinska presoja
102. Menim, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da je mogoče kršitev člena 10(1) Direktive 2010/30, ki jo je storila Komisija, opravičiti s težavami pri razlagi ali zapletenostjo položaja, ki ga je bilo treba urediti, napačno uporabilo pravo.
103. Vprašanje, ali je mogoče kršitev pravila prava Unije opravičiti, je treba presojati glede na okoliščine, ki so obstajale ob sprejetju odločitve, s katero je bila storjena kršitev.(76) Zato je treba preučiti, ali je Splošno sodišče storilo napako, ko je presodilo, da je mogoče ravnanje Komisije v trenutku, v katerem je sprejela Delegirano uredbo 665/2013, opravičiti s sklicevanjem na težave pri razlagi in zapletenost položaja, ki ga je bilo treba urediti.
104. Po mojem mnenju se v okoliščinah obravnavane zadeve ni mogoče strinjati s tem, da bi lahko Komisija kot „zgledna“ predstavnica skrbne in vestne uprave(77) menila, da lahko upravičeno izbere metodo preskušanja, ki potrošnikom zagotavlja zavajajoče informacije glede energijske učinkovitosti sesalnikov, zgolj zato, ker je bila to edina metoda, ki je bila takrat na voljo.
105. Prvič, Komisija ni trdila, da ni bilo jasno, da je bilo treba z metodo preskušanja, ki naj bi jo izbrala, meriti učinkovitost sesalnikov „med uporabo“. Težava, ki jo je imela Komisija, je bila namreč v tem, da znanstveno izvedljiva metoda preskušanja s polno posodo v upoštevnem obdobju preprosto ni obstajala.(78) Komisija se je zato odločila, da bo uporabila preskus s prazno posodo.
106. Komisija je na obravnavi navedla, da je bilo vsaj v upoštevnem obdobju še vedno mogoče šteti, da je preskušanje sesalnikov na začetku uporabe (s prazno posodo) enako preskušanju „med uporabo“. Sodišče je šele pozneje, in sicer v svoji razveljavitveni sodbi, pojasnilo, da preskušanje „med uporabo“ pomeni merjenje energijske učinkovitosti sesalnikov v pogojih, ki so čim bolj podobni dejanskim pogojem uporabe, kar pomeni, da mora biti posoda sesalnika nekoliko napolnjena.(79)
107. Ali je mogoče tako opravičilo sprejeti?
108. Če se uporabi povsem jezikovna razlaga in ob osredotočenju zgolj na obravnavano besedno zvezo, je namreč mogoče sklepati, da „med uporabo“ med drugim pomeni tudi preskušanje ob začetku uporabe.
109. Vendar se je Komisija v upoštevnem obdobju zavedala, kot je navedla tudi na obravnavi, da se energijska učinkovitost sesalnikov z vrečko z uporabo zmanjšuje. Natančneje, družba Dyson je navedla, da to izhaja iz izvedenskega poročila Komisije,(80) pa tudi iz informacij, ki so jih organizacije potrošnikov(81) in sama družba Dyson(82) predložile v okviru posvetovanj z zainteresiranimi stranmi, ki so privedla do sprejetja Delegirane uredbe 665/2013.
110. Komisija se je torej v upoštevnem obdobju zavedala, da s preskusom s prazno posodo ne bo mogoče doseči cilja Direktive 2010/30, to je, da se potrošnike obvesti o energijski učinkovitosti sesalnikov in se jim tako omogoči, da se odločijo za nakup energijsko učinkovitejših sesalnikov. Ravno nasprotno, Komisija preprosto ni mogla prezreti, da je tak preskus zavajajoč za potrošnike.
111. Nobenemu zglednemu upravnemu organu ni mogoče dovoliti, da ne upošteva namena pravnih določb, ki jih izvaja. Glede na informacije, ki jih je imela Komisija, besedne zveze „med uporabo“, če se razlaga v okviru ciljev Direktive 2010/30, namreč ni mogoče razumeti tako, da dopušča izvajanje preskusov s prazno posodo.
112. Menim, da dejstva, da Parlament ali Svet v upoštevnem obdobju ni nasprotoval sprejetju Delegirane uredbe 665/2013, kot bi to v skladu s členom 12 Direktive 2010/30 lahko storil, ni mogoče uporabiti kot dokaz, ki naj bi kazal na to, da podeljeno pooblastilo ni bilo jasno.
113. Zato ugotavljam, da kršitve, ki jo je storila Komisija, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na težave pri razlagi.
114. Komisija je v zvezi z zapletenostjo položaja, ki ga je bilo treba urediti, pojasnila, da je morala potrebo po uporabi metode preskušanja, ki odraža dejanske pogoje uporabe, pretehtati glede na zahtevo po znanstveni natančnosti in zanesljivosti take metode. Vendar Komisija pri takem tehtanju ne bi smela upoštevati preskusa, na podlagi katerega bi potrošniki prejeli zavajajoče rezultate. Ugotovitev, da preskusa s prazno posodo sploh ne bi smela izbrati, namreč ni bila povezana s kakršno koli zapletenostjo položaja, ki ga je bilo treba urediti.
115. To zadostuje za ugotovitev, da je bilo v upoštevnem obdobju kljub morebitni tehnični zapletenosti, povezani z izbiro primernega preskusa, jasno, da je Komisija na koncu izbrala edini preskus, ki ga pravzaprav ne bi smela izbrati. Zato je težko razumeti, kako bi bilo mogoče Komisiji, ki naj bi delovala kot zgleden upravni organ, opravičiti, da tega ni prepoznala.
116. Nazadnje, Komisija je trdila, da je morala delegirano uredbo v skladu s členom 11(1) Direktive 2010/30 sprejeti v roku petih let. Zato naj bi Komisija upravičeno menila, da je bolje, da izbere preskus s prazno posodo, kot pa da ne izbere nobenega preskusa.
117. V odgovor na to trditev moram najprej poudariti, da si Komisija petletno obdobje iz člena 11(1) Direktive 2010/30 napačno razlaga. V tej določbi namreč ni bil predpisan skrajni rok, do katerega je morala Komisija za vsako ceno izbrati določeno metodo preskušanja. V njej je bilo določeno zgolj začetno obdobje prenosa pooblastila, po izteku katerega je morala Komisija pripraviti poročilo. To obdobje naj bi se samodejno podaljšalo za nadaljnjih pet let, če Parlament ali Svet pooblastila ne bi preklical. Poleg tega je jasno, da ravnanja Komisije, tudi če bi to petletno obdobje pomenilo skrajni rok, do katerega je morala izbrati metodo preskušanja, ni mogoče opravičiti, saj je izbrala preskus, ki ni bil v skladu s pooblastilom, saj zavaja potrošnike.
118. Skratka, če bi bile trditve družbe Dyson pravilno opredeljene (glej analizo prvega pritožbenega razloga) tako, da se z njimi zatrjuje, da je Komisija z izbiro preskusa s prazno posodo storila dovolj resno kršitev, potem je povsem jasno, da ravnanja Komisije, ki je izbrala ta preskus, ni mogoče opravičiti niti s sklicevanjem na težave pri razlagi niti s sklicevanjem na zapletenost položaja, ki ga je bilo treba urediti.
119. Zato menim, da sta tretji in četrti pritožbeni razlog utemeljena in da je Komisija storila dovolj resno kršitev člena 10(1) Direktive 2010/30.
D. Peti, šesti in sedmi pritožbeni razlog
120. Družba Dyson s preostalimi tremi pritožbenimi razlogi Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da kršitev, ki jo je Komisija storila v zvezi z zatrjevanim nespoštovanjem načela enakega obravnavanja (peti pritožbeni razlog), načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja (šesti pritožbeni razlog) ter svobode opravljanja poklicnih dejavnosti (sedmi pritožbeni razlog), ni bila dovolj resna.
121. Kot je prikazano v točki 43 teh sklepnih predlogov, se je Splošno sodišče oprlo na svoje razlogovanje v zvezi z zatrjevano kršitvijo člena 10(1) Direktive 2010/30 pri ugotovitvi, da glede teh drugih zatrjevanih kršitev prava Unije ni bilo dovolj resne kršitve. Kot sem že pri analizi prvega, tretjega in četrtega pritožbenega razloga menila, da je Splošno sodišče napačno opredelilo predlog družbe Dyson in napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da Komisijina kršitev člena 10(1) Direktive 2010/30 ni bila dovolj resna, je tudi pri ugotovitvah Splošnega sodišča v zvezi s tem, ali so te druge zatrjevane kršitve prava Unije dovolj resne, enako napačno uporabljeno pravo.
122. Zato menim, da so peti, šesti in sedmi pritožbeni razlog utemeljeni.
IV. Predlog
123. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj:
– ugotovi, da so prvi, tretji, četrti, peti, šesti in sedmi pritožbeni razlogi utemeljeni;
– razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 8. decembra 2021, Dyson in drugi/Komisija (T‑127/19, EU:T:2021:870);
– ugotovi, da je kršitev člena 10(1) Direktive 2010/30 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku, ki jo je storila Komisija, dovolj resna;
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču;
– pridrži odločitev o stroških.