SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 15. julija 2015(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trg jekla za prednapenjanje – Določanje cen, razdelitev trga in izmenjava občutljivih poslovnih informacij – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU – Sodelovanje v upravnem postopku“

V zadevi T‑398/10,

Fapricela – Indústria de Trefilaria, SA, s sedežem v Ançãu (Portugalska), ki so jo sprva zastopale M. Gorjão-Henriques in S. Roux, odvetnika, nato T. Guerreiro, R. Lopes in S. Alberto, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo F. Castillo de la Torre, P. Costa de Oliveira in V. Bottka, agenti, skupaj z M. Marques Mendes, odvetnico,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti in spremembo Sklepa Komisije C(2010) 4387 final z dne 30. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.344 – Jeklo za prednapenjanje), ki je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2010) 6676 final z dne 30. septembra 2010 in s Sklepom Komisije C(2011) 2269 final z dne 4. aprila 2011,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi S. Frimodt Nielsen (poročevalec), predsednik, F. Dehousse in A. M. Collins, sodnika,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. oktobra 2014

izreka naslednjo

Sodbo(1)

[…]

 Postopek in predlogi strank

56      Družba Fapricela je 8. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

57      Z ločenim aktom, ki je bil isti dan vpisan v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, je tožeča stranka vložila predlog za odlog izvršitve izpodbijanega sklepa. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom z dne 15. julija 2011, Fapricela/Komisija (T‑398/10 R, EU:T:2011:395), odločitev o stroških pa je bila pridržana. Tožeča stranka je zoper to odločitev vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom z dne 20. aprila 2012, Fapricela/Komisija (C‑507/11 P(R), EU:C:2012:231).

58      Družba Fapricela je z aktom z dne 12. decembra 2010 po sprejetju prvega sklepa o spremembah prilagodila svoje tožbene razloge in predloge ter vložila spremenjeno tožbo.

59      Splošno sodišče je s sklepom z dne 6. junija 2011 Komisijo pozvalo, naj mu predloži drugi sklep o spremembi. Komisija to storila 17. junija 2011.

60      Družba Fapricela je po sprejetju drugega sklepa o spremembi z aktom, ki ga je sodno tajništvo vložila 29. julija 2011, znova prilagodila tožbene razloge in predloge.

61      Pisni postopek se je končal 21. novembra 2011 z vložitvijo duplike Komisije v jeziku postopka.

62      Sodnik poročevalec je bil po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča 23. septembra 2013 razporejen v šesti senat, ki mu je bila 3. oktobra 2013 dodeljena obravnavana zadeva.

63      7. februarja 2014 je bilo šestemu senatu predloženo predhodno poročilo iz člena 52(2) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991.

64      Tožeča stranka je 14. marca 2014 Splošnemu sodišču poslala dopis v zvezi s plačilom predplačila globe, ki ji jo je naložila Komisija, in obstojem razprav o načrtu za poravnavo.

65      Splošno sodišče je 9. aprila 2014 v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika z dne 2. maja 1991 na tožečo stranko in Komisijo naslovilo seznam 16 pisnih vprašanj.

66      Komisija in tožeča stranka sta se na te ukrepe odzvali z dopisoma z dne 8. maja oziroma 2. junija 2014.

67      Splošno sodišče je 14. maja 2014 na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.

68      Družba Fapricela Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        člene od 1 do 3 izpodbijanega sklepa razglasi za nične v delu, v katerem se nanašajo nanjo;

–        podredno, bistveno zniža znesek naložene globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

69      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        družbi Fapricela naloži plačilo stroškov.

 Pravo

70      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja sedem tožbenih razlogov.

71      Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 101 PDEU ter načel osebne odgovornosti, individualizacije kazni, domneve nedolžnosti, enakosti orožij in enakega obravnavanja, na kršitev pravic do obrambe in na neobrazložitev. Družba Fapricela v bistvu trdi, da ni sodelovala v klubu Evropa in da ni vedela zanj (prvi del tožbenega razloga) ter da ji je zato Komisija neupravičeno pripisala sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi, kot je opredeljena v izpodbijanem sklepu (drugi del tožbenega razloga). Poleg tega trdi, da ji je Komisija neupravičeno pripisala sodelovanje pri sporazumu, kar zadeva pramene (tretji del tožbenega razloga).

72      Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načel sorazmernosti, enakega obravnavanja in individualizacije kazni. Družba Fapricela v bistvu trdi, prvič, da Smernice iz leta 2006 vsebujejo strukturno napako, zaradi katere se z uporabo 10‑odstotne omejitve prometa majhnim podjetjem naložijo strožje kazni, in, drugič, da Komisija v obravnavani zadevi – ob upoštevanju načela sorazmernosti in onkraj 10‑odstotne omejitve prometa – ni upoštevala vrste dejavnikov, zaradi katerih bi morala zmanjšati znesek globe, s katero jo je sankcionirala.

73      Tretji tožbeni razlog se nanaša na napako pri izračunu trajanja sodelovanja družbe Fapricela v klubu España, saj je Komisija po mnenju te družbe neupravičeno upoštevala obdobje od oktobra 2000 do marca 2001, v katerem naj bi ta izstopila iz kartela.

74      Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev Smernic iz leta 2006 in načela enakega obravnavanja, saj naj Komisija tožeči stranki neupravičeno ne bi odobrila zmanjšanja zneska globe glede na njeno zmožnost plačila.

75      Družba Fapricela je ob prilagoditvi tožbenih razlogov in predlogov po sprejetju prvega in nato še drugega sklepa o spremembah zaporedoma navedla dva dodatna tožbena razloga, ki sta se nanašala, prvič, na kršitev pravic do obrambe, bistvene kršitve postopka in neobrazložitev ter, drugič, na kršitev člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

76      Tožeča stranka je med obravnavo drugi dodatni tožbeni razlog umaknila.

77      Nazadnje je tožeča stranka med obravnavo predložila nov tožbeni razlog, saj je v bistvu trdila, da je Komisija kršila njene pravice do obrambe, ker ji ni predložila prvega sklepa o spremembah, s katerim je spremenila prvotni sklep, kar zadeva vrednost prodaje, ki jo je upoštevala pri izračunu zneska globe.

78      Zaporedoma je treba preučiti tožbeni razlog, predložen med obravnavo, ki se nanaša na kršitev pravic do obrambe družbe Fapricela (vročitev prvega sklepa o spremembah), prva dva dela prvega tožbenega razloga (seznanjenost s klubom Evropa ter enotna in trajajoča kršitev), tretji tožbeni razlog (distanciranje od kluba España od oktobra 2000 do 9. aprila 2001), tretji del prvega tožbenega razloga (nesodelovanje v kartelu v zvezi s prameni v okviru kluba España), drugi tožbeni razlog (nesorazmernost globe in teže kršitve, pripisane tožeči stranki), četrti tožbeni razlog (plačilna nesposobnost tožeče stranke) ter nazadnje še prvi dodatni tožbeni razlog, na katerega se je tožeča stranka sklicevala ob prilagoditvi svojih tožbenih razlogov in predlogov.

 I – Tožbeni razlog, predložen med obravnavo: trditev, da je Komisija kršila pravice do obrambe, ker tožeči stranki ni predložila prvega sklepa o spremembah

79      Tožeča stranka v bistvu trdi, da so bile njene pravice do obrambe kršene v upravnem postopku in pred Splošnim sodiščem, ker ji Komisija ni predložila prvega sklepa o spremembah, s katerim je spremenila prvotni sklep, kar zadeva vrednost prodaje, ki jo je upoštevala pri izračunu zneska globe.

80      Ne glede na to, da je tožeča stranka znesek v zvezi z vrednostjo prodaje Komisiji na njeno zahtevo predložila 16. junija 2009 (glej prilogo B1 k odgovoru na tožbo), kar je tožeča stranka med drugim priznala med obravnavo, je treba ugotoviti, prvič, da je prvi sklep o spremembah vključen v vlogo za prilagoditev tožbenih razlogov in predlogov, ki jo je tožeča stranka predložila 12. decembra 2010, in, drugič, da je dopis z dne 29. oktobra 2010, s katerim je Komisija tožeči stranki vročila ta sklep, prav tako priložen navedeni vlogi.

81      Torej je bil tožeči stranki – v nasprotju z njenimi trditvami – prvi sklep o spremembah vročen, pravice do obrambe pa je izvajala tako, da je po tej vročitvi spremenila svoje tožbene razloge in predloge.

82      Torej je treba ta tožbeni razlog zavrniti, ker nima dejanske podlage, ne da bi se bilo treba izreči o njegovi dopustnosti, ker je bil prvič predložen med obravnavo.

 II – Prva dva dela prvega tožbenega razloga: kršitev člena 101 PDEU, načel osebne odgovornosti, individualizacije kazni, domneve nedolžnosti, enakosti orožij in enakega obravnavanja, kršitev pravic do obrambe ter neobrazložitev

 A – Povzetek izpodbijanega sklepa

83      V točki 659 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno:

„Družba Fapricela se je udeležila tudi sestanka v Madridu 17. maja 2001 (glej prilogo 4). Zlasti ob sklicevanju na sestanek 6. julija 2001 (verjetno gre za sestanek 17. maja 2001) trdi, da ni nobene jasne primerjave s klubom Italia. Vendar Komisija ugotavlja, da zapiski iz časa tega sestanka jasno kažejo, da ,je bil za španske in portugalske proizvajalce cilj tega sestanka družbi Tréfileurope pojasniti, da njihov iberski sporazum o [jeklu za prednapenjanje, v nadaljevanju: JPN] odlično deluje (kot v Italiji: seznami strank, obseg po posameznih strankah in skupni obseg)‘.“

84      Komisija je zato menila, da je družba Fapricela za klub Evropa izvedela šele na sestanku 17. maja 2001 (točka 660 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

85      Komisija je tako pozno seznanitev s klubom Evropa upoštevala pri določanju deleža vrednosti prodaje, ki jo je upoštevala na podlagi teže kršitve (točki 949 in 953 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

 B – Presoja Splošnega sodišča

 1. Povzetek načel v zvezi z dokaznim bremenom in izvajanjem dokazov ter obveznostjo obrazložitve

86      V skladu z ustaljeno sodno prakso glede dokaznega bremena mora, po eni strani, stranka ali organ, ki očita kršitev pravil konkurence, za to predložiti dokaz, ki pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev, po drugi strani pa mora podjetje, ki uveljavlja sredstvo obrambe zoper ugotovitev kršitve, predložiti dokaze, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega sredstva, tako da mora navedeni organ uporabiti druge dokaze (sodba z dne 16. novembra 2006, Peróxidos Orgánicos/Komisija, T‑120/04, ZOdl., EU:T:2006:350, točka 50; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 17. decembra 1998, Baustahlgewebe/Komisija, C‑185/95 P, Recueil, EU:C:1998:608, točka 58, in z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, EU:C:2004:6, točka 78). Trajanje kršitve je bistveni dejavnik pojma kršitve v smislu člena 101(1) PDEU, katerega dokaz mora primarno priskrbeti Komisija (sodba z dne 7. julija 1994, Dunlop Slazenger/Komisija, T‑43/92, Recueil, EU:T:1994:79, točka 79, in zgoraj navedena sodba Peróxidos Orgánicos/Komisija, EU:T:2006:350, točka 51).

87      Ta porazdelitev dokaznega bremena se lahko spremeni, če so dejanski elementi taki, da mora glede njih druga stranka dati pojasnilo ali utemeljitev, sicer je dopusten zaključek, da je bil dokaz podan (v tem smislu glej zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi/Komisija, točka 79, in zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Peróxidos Orgánicos/Komisija, EU:T:2006:350, točka 53).

88      V zvezi z dokaznimi sredstvi, ki jih lahko Komisija upošteva, prevladuje v konkurenčnem pravu načelo proste presoje dokazov (sodbi z dne 25. januarja 2007, Dalmine/Komisija, C‑407/04 P, ZOdl., EU:C:2007:53, točka 63, in z dne 8. julija 2004, JFE Engineering in drugi/Komisija, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., EU:T:2004:221, točka 273). Za prepoved udeležbe pri usklajenih ravnanjih in protikonkurenčnih sporazumih ter za sankcije, ki se lahko naložijo kršiteljem, je namreč običajno, da srečanja v zvezi s temi ravnanji in sporazumi potekajo tajno, najpogosteje v neki tretji državi, in da je dokumentacija o tem zmanjšana na minimum. Tudi če Komisija najde dokumente, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in razdrobljena dokazila, tako da je treba do nekaterih posameznih podrobnosti pogosto priti s sklepanjem. V večini primerov je treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj, kadar ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnega prava (glej v tem smislu zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi/Komisija, EU:C:2004:6, točke od 55 do 57). Taki indici in dogodki, ki sovpadajo, lahko razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi neprekinjeno trajanje protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki pomeni kršitev konkurenčnega prava (sodba z dne 21. septembra 2006, Technische Unie/Komisija, C‑113/04 P, ZOdl., EU:C:2006:593, točka 166).

89      Komisija mora predložiti natančne in skladne dokaze kot podlago za trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena (glej sodbi z dne 6. julija 2000, Volkswagen/Komisija, T‑62/98, Recueil, EU:T:2000:180, točki 43 in 72 ter navedena sodna praksa, in z dne 25. oktobra 2005, Groupe Danone/Komisija, T‑38/02, ZOdl., EU:T:2005:367, točka 217 in navedena sodna praksa). Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da vrsta indicev, na katere se sklicuje institucija in ki se presojajo skupaj, izpolnjuje to zahtevo (glej zgoraj v točki 88 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi/Komisija, EU:T:2004:221, točka 180, in zgoraj navedena sodba Danone/Komisija, EU:T:2005:367, točka 218; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 20. aprila 1999, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, EU:T:1999:80, točke od 768 do 778, zlasti točka 777). Kar zadeva trajanje kršitve, mora Komisija v skladu s sodno prakso, kadar ni dokazov, s katerimi bi neposredno dokazali trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze glede dejstev, ki so si časovno blizu in razumno omogočajo zaključek, da je kršitev brez prekinitve trajala med dvema določenima datumoma (zgoraj v točki 88 navedena sodba Technische Unie/Komisija, EU:C:2006:593, točka 169; zgoraj v točki 86 navedena sodba Dunlop Slazenger/Komisija, EU:T:1994:79, točka 79, in zgoraj v točki 86 navedena sodba Peróxidos Orgánicos/Komisija, EU:T:2006:350, točka 51).

90      Kar zadeva dokazno vrednost, ki jo je treba pripisati različnim dokazom, je treba poudariti, da je edino upoštevno merilo za presojo prosto predloženih dokazov njihova verodostojnost (zgoraj v točki 88 navedena sodba Dalmine/Komisija, EU:C:2007:53, točka 63; glej sodbo z dne 8. julija 2004, Mannesmannröhren-Werke/Komisija, T‑44/00, ZOdl., EU:T:2004:218, točka 84 in navedena sodna praksa; zgoraj v točki 88 navedena sodba JFE Engineering in drugi/Komisija, EU:T:2004:221, točka 273). V skladu s splošnimi dokaznimi pravili sta verodostojnost in torej dokazna vrednost dokumenta odvisni od njegovega izvora, okoliščin nastanka, naslovnika in vsebine (sodba z dne 15. marca 2000, Cimenteries CBR in drugi/Komisija, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, EU:T:2000:77, točka 1053; sklepni predlogi sodnika B. Vesterdorfa v funkciji generalnega pravobranilca v zadevi Rhône-Poulenc/Komisija, T‑1/89, EU:T:1991:38). Velik pomen je treba pripisati zlasti okoliščini, da je dokument nastal v neposredni povezavi z dejstvi (sodba z dne 11. marca 1999, Ensidesa/Komisija, T‑157/94, Recueil, EU:T:1999:54, točka 312) ali da ga je pripravila neposredna priča teh dejstev (glej v tem smislu zgoraj v točki 88 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi/Komisija, EU:T:2004:221, točka 207). Dokumenti, iz katerih je razvidno, da je več podjetij navezalo stike in da so dejansko skušala vnaprej odpraviti negotovost glede prihodnjega ravnanja konkurentov, morajo pravno zadostno dokazati obstoj usklajenega ravnanja (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 1975, Suiker Unie in drugi/Komisija, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, EU:C:1975:174, točki 175 in 179). Poleg tega je treba izjave, ki nasprotujejo interesom avtorja izjave, praviloma šteti za še posebej zanesljive dokaze (glej v tem smislu zgoraj v točki 88 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi/Komisija, EU:T:2004:221, točke 207, 211 in 212).

91      Poleg tega se je redno razsojalo, da dejstvo, da podjetje konkurentom predloži podatke za pripravo protikonkurenčnega sporazuma, zadostuje kot dokaz za obstoj usklajenega ravnanja v smislu člena 101 PDEU (glej sodbo z dne 8. julija 2008, BPB/Komisija, T‑53/03, ZOdl., EU:T:2008:254, točka 178 in navedena sodna praksa).

92      Če je sodišče v dvomih, mora odločiti v korist naslovnikov sklepa, torej ne more ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala zadevno kršitev, če o tem še vedno dvomi (zgoraj v točki 88 navedena sodba JFE Engineering in drugi/Komisija, EU:T:2004:221, točka 177, in zgoraj v točki 89 navedena sodba Groupe Danone/Komisija, EU:T:2005:367, točka 215). V zadnjem primeru je treba namreč upoštevati domnevo nedolžnosti, kot izhaja med drugim iz člena 6(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, ki je ena temeljnih pravic, ki so zaščitene v pravnem redu Unije v skladu s sodno prakso Sodišča, kar potrjuje tudi člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ob upoštevanju vrste zadevnih kršitev ter vrste in teže zagroženih sankcij velja načelo domneve nedolžnosti med drugim v postopkih v zvezi s kršitvami konkurenčnega prava, za katere se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (sodbi z dne 8. julija 1999, Hüls/Komisija, C‑199/92 P, Recueil, EU:C:1999:358, točki 149 in 150; Montecatini/Komisija, C‑235/92 P, Recueil, EU:C:1999:362, točki 175 in 176, in zgoraj v točki 89 navedena sodba Groupe Danone/Komisija, EU:T:2005:367, točka 216).

93      Poleg tega je treba obstoj kršitve presojati le glede na dokaze, ki jih je Komisija zbrala v odločbi o ugotovitvi navedene kršitve, zato je edino upoštevno vsebinsko vprašanje, ali je bila glede na te dokaze kršitev dokazana (zgoraj v točki 90 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi/Komisija, EU:T:2000:77, točka 726).

94      Nazadnje, obrazložitev, ki je zahtevana v členu 296 PDEU, mora biti prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes za pridobitev pojasnil, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ne zahteva se, da obrazložitev vsebuje vse upoštevne dejanske in pravne elemente, saj je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presojati tako glede na njegovo besedilo kot tudi glede na njegovo sobesedilo in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbe z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink's France, C‑367/95 P, Recueil, EU:C:1998:154, točka 63; z dne 30. septembra 2003, Nemčija/Komisija, C‑301/96, Recueil, EU:C:2003:509, točka 87, in z dne 22. junija 2004, Portugalska/Komisija, C‑42/01, Recueil, EU:C:2004:379, točka 66).

 2. Utemeljenost prvega dela prvega tožbenega razloga v zvezi z neseznanjenostjo s panevropsko razsežnostjo omejevalnega sporazuma

95      Tožeča stranka v bistvu izpodbija elemente, ki jih je Komisija upoštevala tako v zvezi z obdobjem kršitve pred 17. majem 2001 kot tudi v zvezi z obdobjem kršitve od 17. maja 2001 do 19. septembra 2002.

 a) Obdobje kršitve pred 17. majem 2001

96      Družba Fapricela v bistvu izpodbija upoštevnost dokazov, ki jih je Komisija navedla v zvezi s sestankoma, ki sta potekala 25. novembra 1999 in 18. oktobra 2000, ter naj bi kazali na to, da je tožeča stranka že v tem obdobju vedela za evropsko razsežnost omejevalnega sporazuma.

97      Vendar je treba ugotoviti, da Komisija ni upoštevala teh dokazov niti teh dveh sestankov, saj se ji niso zdeli dovolj odločilni, da bi lahko trdila, da je družba Fapricela že pred 17. majem 2001 vedela za evropsko razsežnost omejevalnega sporazuma.

98      Trditve tožeče stranke v zvezi s tema sestankoma so zato neupoštevne in jih je treba zavrniti.

 b) Obdobje od 17. maja 2001 do 19. septembra 2002

99      Tožeča stranka v bistvu izpodbija upoštevnost dokazov, ki jih je zbrala Komisija in ki naj bi dokazovali, da je od 17. maja 2001 vedela za evropsko razsežnost omejevalnega sporazuma.

100    Komisija je kot dokaz, da je bila družba Fapricela seznanjena z obstojem kluba Evropa, upoštevala dva sestanka. To sta sestanka 17. maja in 6. julija 2001.

101    Treba je še dodati, da Komisija v svojih pisanjih omenja še „druge sestanke“, ki naj bi se jih udeležila tožeča stranka in na katerih naj bi se razpravljalo o panevropski razsežnosti omejevalnega sporazuma, vendar brez natančnejšega pojasnila, kateri sestanki naj bi to bili. Po preučitvi izpodbijanega sklepa in zlasti priloge 4 ni mogoče ugotoviti, kateri sestanki naj bi to bili, zato je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep napotuje le na sestanka 17. maja in 6. julija 2001.

102    Torej je treba preučiti dokaze, ki jih je upoštevala Komisija v zvezi z vsakim od teh dveh sestankov.

 Sestanek 17. maja 2001

103    Iz preglednice iz priloge 4 k izpodbijanemu sklepu je razvidno, da se je družba Fapricela udeležila tega sestanka, česar ne izpodbija.

104    Vendar po drugi strani v bistvu navaja vrsto splošnih trditev, ki veljajo tudi za sestanek 6. julija 2001. Na prvem mestu ni sodelovala na sestankih kluba Evropa na Iberskem polotoku niti nanje ni bila povabljena, sodelovala pa ni niti na nobenem mednarodnem sestanku, ki bi potekal zunaj Iberskega polotoka. To naj bi bilo potrjeno, prvič, z dejstvom, da v izpodbijanem sklepu ni nikjer omenjano njeno sodelovanje na sestankih kluba Evropa ali združenja Eurostress Information Service (v nadaljevanju: združenje ESIS), glavnega združenja proizvajalcev JPN, ali ob robu srečanj tega združenja, drugič, z dejstvom, da ni navedena v oddelku 9.1.5.1.7, ki se nanaša na pogajanja v zvezi s Španijo in Portugalsko, ter, tretjič, z dejstvom, da ni bilo predvideno njeno sodelovanje v razširjenem klubu Evropa leta 2002 (glej točko 48 zgoraj). Na drugem mestu ni poslovala zunaj iberskega trga. Na tretjem mestu je v kartel vstopila v pozni fazi. Na četrtem mestu je drugi člani niso obravnavali kot udeleženko panevropskega sporazuma. Na petem mestu vse – in še zlasti model usklajevanja, dodeljen družbi Tycsa – kaže na to, da so jo želeli preostali člani izključiti iz panevropskega sporazuma.

105    Poleg tega navaja še vrsto trditev posebej v zvezi s sestankom 17. maja 2001. Na prvem mestu se ne spomni, da bi se družba Tréfileurope udeležila tega sestanka in poudarja, da ta udeležba ni zabeležena v zapiskih, sestavljenih ob tej priložnosti (str. 30.044 upravnega spisa). Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da ti zapiski razkrivajo le dvostransko razpravo med družbama Emesa in Tréfileurope, v kateri sama ni sodelovala. Na tretjem mestu naj bi bilo mogoče udeležbo družbe Tréfileurope obravnavati kvečjemu kot poskus, da vstopi v klub España, zato naj na podlagi tega ne bi mogli sklepati, da se je s tem podjetjem razpravljalo o čem drugem kot o iberskem sporazumu. Na četrtem mestu naj noben dokaz ne bi omogočal trditve, da se je na tem sestanku razpravljalo o klubu Italia, kar naj bi veljalo tudi za dokument na strani 34.552 spisa. Na petem mestu tožeča stranka trdi, da tudi če bi bila v zvezi s tem izmenjana kakšna informacija, s tem še ne bi bilo mogoče dokazati, da je bila družba Fapricela seznanjena z zunajibersko razsežnostjo omejevalnega sporazuma. Na šestem mestu tožeča stranka izpodbija upoštevnost dokazov na straneh 30.044, 30.045, od 20.008 do 20.011, 20.063, 11.690, 11.691, 11.697, 11.698 in 34.612 spisa. Na sedmem mestu trdi, da ji ti dokumenti vsekakor niso bili predloženi v upravnem postopku, s čimer naj bi bile kršene njene pravice do obrambe in načelo kontradiktornosti postopka. Na osmem mestu izpodbija trditev, da se je na tem sestanku razpravljalo o njenih tržnih deležih v Uniji in še zlasti razlago, ki jo je v zvezi s tem podala Komisija glede elementov na strani 30.666 spisa.

 – Predložitev dokazov družbi Fapricela

106    Družba Fapricela je v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča priznala, da je prejela DVD, ki ji ga je Komisija poslala 8. oktobra 2008.

107    Ob tej priložnosti je tudi priznala, da jo je Komisija obvestila o tem, da je vpogled v zaupne dokumente, povezane s prošnjami za prizanesljivost, katerih seznam je naveden na DVD‑ju, ki ji je bil poslan 8. oktobra 2008, mogoč v prostorih Komisije.

108    Družba Fapricela je nato na obravnavi 16. oktobra 2014 priznala, da je vse dokaze, ki jih je upoštevala Komisija in za katere je v svojih pisanjih menila, da ji ni bil zagotovljen dostop do njih, ali imela pri sebi in so bili priloženi tožbi, ali so bili na voljo na DVD‑ju, ki ji ga je poslala Komisija, ali pa je bil vpogled vanje mogoč v prostorih Komisije.

109    Zato je družba Fapricela očitek v zvezi s kršitvijo pravic do obrambe umaknila.

 – Navzočnost družbe Tréfileurope na sestanku 17. maja 2001

110    Treba je opozoriti, da Komisija trdi – družba Fapricela pa tega ne izpodbija – da udeležbo družbe Tréfileurope na sestanku 17. maja 2001 potrjujejo izjave same družbe Tréfileurope z dne 11. junija 2003 (str. 34.552 spisa), zapiski družbe Emesa in informacije, ki jih je predložila družba Tycsa (glej prilogo 4 k izpodbijanemu sklepu, točka v zvezi s sestankom 17. maja 2001).

111    Splošno sodišče meni, da je ob upoštevanju teh dokazov zato pravno zadostno dokazano, da se je to podjetje udeležilo navedenega sestanka, zato je treba zanikanje tožeče stranke v zvezi s tem zavrniti.

 – Vsebina razprave, ki je potekala z družbo Tréfileurope na sestanku 17. maja 2001

112    Družba Fapricela in Komisija se ne strinjata niti glede vsebine sestanka 17. maja 2001, kakor je o njej poročala Komisija v prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu, niti glede tega, kako je treba to vsebino razlagati.

113    Strinjata se sicer, da je bilo rečeno, da klub España „odlično deluje“, vendar tožeča stranka v bistvu meni, da Komisija na podlagi tega napačno sklepa, da se je z družbo Tréfileurope razpravljalo o panevropski razsežnosti omejevalnega sporazuma. Poleg tega meni, da ni nobenega dokaza za to, da se je na tem sestanku govorilo o klubu Italia.

114    Uvodoma je treba opozoriti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni menila, da se je razpravljalo o klubu Evropa ali omejevalnem sporazumu kot celoti. Edina razprava, zabeležena v prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu, se nanaša na klub Italia, Komisija pa je na podlagi tega menila, da so morali udeleženci tega sestanka od tega trenutka vedeti za panevropsko razsežnost omejevalnega sporazuma.

115    Vendar je treba pred presojo, ali je lahko Komisija zaradi razprave v zvezi s klubom Italia vsem udeležencem sestanka pripisala odgovornost v zvezi z omejevalnim sporazumom kot celoto in zlasti v zvezi z njegovo panevropsko razsežnostjo, preveriti, v kolikšni meri je pravno zadostno dokazala vsebino razprave, ki je potekala.

116    Iz pisanj Komisije je razvidno, da je listinski dokaz, na katerega se je oprla v zvezi z vsebino razprave med člani kluba España in družbe Tréfileurope, izjava, ki jo je dala zadnjenavedena v okviru prošnje za prizanesljivost (str. 34.552 upravnega spisa, priloga E2).

117    Iz te izjave izhaja:

„Za španske in portugalske proizvajalce je cilj tega sestanka družbi Tréfileurope pojasniti, da njihov iberski sporazum v zvezi z žico za prednapenjanje odlično deluje (kot v Italiji: seznam strank, količine po posameznih strankah, deleži vsakega po strankah). Družbo Tréfileurope so seznanili tudi z zvišanji cen, za katera so se dogovorili med seboj.“

118    Navedba „kot v Italiji“ bi lahko napeljevala na to, da je družba Tréfileurope na tem sestanku navedla, da klub España deluje na enak način kot klub Italia. Tako meni Komisija.

119    Vendar ni mogoče izključiti niti možnosti, da je ta navedba zgolj primerjava med klubom España in klubom Italia, ki jo je predstavnik družbe Tréfileurope dodal, ko je pisal ta odstavek, na sestanku pa se navedena kluba morda sploh nista primerjala.

120    Splošno sodišče zato meni, da zgolj na podlagi tega dokaza še ni mogoče trditi, da so udeleženci sestanka 17. maja 2001 ob tej priložnosti dejansko razpravljali o klubu Italia.

121    Komisija poleg tega v opombah k prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu navaja še dokaze, ki sta jih predložili družbi Emesa in Tycsa ter jih je Komisija predložila v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča (priloga E3).

122    Vendar je treba ugotoviti, da ti drugi dokazi, vključno z elektronskim sporočilom g. P., potrjujejo le to, da je 17. maja 2001 potekal sestanek, ki se ga je udeležila družba Tréfileurope, ni pa z njimi pravno zadostno dokazana vsebina razprave v zvezi s klubom Italia, ki naj bi potekala ob tej priložnosti.

123    Poleg tega je treba zavrniti tudi trditve Komisije z obravnave, v skladu s katerimi naj bi iz teh zapiskov izhajalo, da so bile na navedenem sestanku izmenjane informacije v zvezi s cenami v Italiji, kar nikakor ne izhaja iz predloženih dokazov.

124    Torej v zvezi z vsebino sestanka obstaja dvom, ki ga je treba razlagati v korist tožeče stranke.

125    Zato je treba šteti, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je tožeča stranka od sestanka 17. maja 2001 gotovo vedela za klub Evropa.

 Sestanek 6. julija 2001

126    Treba je opozoriti, da je v prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu v zvezi s tem sestankom med drugim pojasnjeno:

„Zapiski s tega sestanka vključujejo tudi preglednico, v kateri so navedeni podatki o količini pramenov in dodeljenem tržnem deležu v Španiji, na Portugalskem in v preostali Evropski uniji za družbe GSW, Aceralia in Fapricela (njihovi deleži skupaj znašajo 100 % ter kažejo, da sta vsaj v tem obdobju v preostalo Evropo izvažali le družbi GSW in Aceralia, družba Fapricela pa je pramene prodajala le v državah Iberskega polotoka).“

127    Komisija meni, da informacije iz zapiskov, najdenih pri družbi Tycsa (str. 30066 upravnega spisa, v prilogi VII k tožbi, str. 895), ne dopuščajo nobenega dvoma o obsegu tega sestanka.

128    Vendar se elementi, ki jih je upoštevala Komisija, nanašajo na tržne deleže družb GSW, Aceralia in Fapricela v Španiji, na Portugalskem in v preostali Uniji ter so navedeni v preglednici na spodnji levi strani dokumenta.

129    Ti elementi dejansko dokazujejo le to, da so nekateri člani kluba España prodajali zunaj Španije, ni pa, nasprotno, z njimi dokazano, da se je na tem sestanku razpravljalo o klubu Evropa, saj sta ta vidika omejevalnega sporazuma jasno ločena.

130    Zato je treba šteti, da Komisija ni dokazala, da je tožeča stranka od 6. julija 2001 gotovo vedela za panevropsko razsežnost omejevalnega sporazuma.

131    Torej je treba prvi del prvega tožbenega razloga sprejeti.

 3. Utemeljenost drugega dela prvega tožbenega razloga v zvezi s tem, da je Komisija kršitev napačno opredelila kot enotno in trajajočo

132    Družba Fapricela v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga v bistvu meni, da ji – ker ni vedela za panevropsko razsežnost omejevalnega sporazuma – ni mogoče očitati, da je sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi od 2. decembra 1998 do 19. septembra 2002.

133    Poudariti je treba, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je omejevalne sporazume mogoče šteti za sestavne dele enotnega protikonkurenčnega sporazuma le, če se dokaže, da spadajo v globalni načrt, ki uresničuje skupni cilj. Poleg tega lahko udeležba podjetja pri zadevnih omejevalnih sporazumih odraža njegov pristop k temu sporazumu samo, če je podjetje, kadar je bilo udeleženo pri omejevalnih sporazumih, vedelo ali bi moralo vedeti, da se je s tem vključilo v okvir enega samega enotnega sporazuma (zgoraj v točki 90 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi/Komisija, EU:T:2000:77, točki 4027 in 4112, in sodba z dne 16. junija 2011, Putters International/Komisija, T‑211/08, ZOdl., EU:T:2011:289, točka 31 in naslednje).

134    Iz te sodne prakse je tako razvidno, da morajo biti izpolnjeni trije pogoji, da se lahko ugotovi udeležba pri enotni in trajajoči kršitvi, in sicer obstoj globalnega načrta, ki uresničuje skupni cilj, namerno prispevanje podjetja k temu načrtu in to, da je podjetje vedelo (dokazano ali domnevano) za kršitve drugih udeležencev (zgoraj v točki 133 navedena sodba Putters International/Komisija, EU:T:2011:289, točka 35).

135    Če pa je podjetje neposredno sodelovalo pri enem ali več protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, vendar ni dokazano, da je s svojim ravnanjem želelo prispevati k vsem skupnim ciljem, za katere so si prizadevali drugi udeleženci omejevalnega sporazuma, in da je vedelo za vsa protipravna ravnanja, ki so jih navedeni udeleženci predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, kot jim je sledilo to podjetje, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, je Komisija upravičena temu podjetju naložiti odgovornost le za ravnanja, pri katerih je neposredno sodelovalo, in za ravnanja, ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma predvideli ali izvajali pri izpolnjevanju istih ciljev, kot jim je sledilo to podjetje, ter za katera je dokazano, da je to podjetje zanje vedelo ali jih je lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje (sodba z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, ZOdl., EU:C:2012:778, točka 44).

136    To vseeno ne sme voditi k razbremenitvi odgovornosti tega podjetja za ravnanja, za katera ni sporno, da je pri njih sodelovalo, ali za katera je to podjetje dejansko mogoče šteti za odgovorno. Dejstvo, da podjetje ni bilo udeleženo v vseh elementih omejevalnega sporazuma oziroma je imelo pri vidikih, pri katerih je bilo udeleženo, manjšo vlogo, namreč ni pomembno za ugotovitev obstoja kršitve z njegove strani, saj je treba te dejavnike upoštevati samo pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri določanju globe (zgoraj v točki 135 navedena sodba Komisija/Verhuizingen Coppens, EU:C:2012:778, točka 45).

137    Vendar pa je sklep Komisije, v katerem je opredeljen globalni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve, mogoče tako razdeliti le, če je, prvič, navedeno podjetje med upravnim postopkom lahko razumelo, da se mu očita tudi vsako od ravnanj, ki sestavljajo to kršitev, in se je torej glede tega lahko branilo, in če je bil, drugič, navedeni sklep v zvezi s tem dovolj jasen (zgoraj v točki 135 navedena sodba Komisija/Verhuizingen Coppens, EU:C:2012:778, točka 46).

138    Iz tega sledi, da – če so zgoraj navedeni pogoji izpolnjeni – če sodišče Unije ugotovi, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je podjetje pri udeležbi pri enem od protikonkurenčnih ravnanj, ki tvorijo enotno in trajajočo kršitev, vedelo za druga protikonkurenčna ravnanja drugih udeležencev omejevalnega sporazuma pri izpolnjevanju istih ciljev ali bi jih lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, lahko ugotovi le, da temu podjetju ni mogoče naložiti odgovornosti za ta druga ravnanja in s tem za celotno enotno in trajajočo kršitev ter da je treba sporni sklep šteti za neutemeljen zgolj v tem obsegu (zgoraj v točki 135 navedena sodba Komisija/Verhuizingen Coppens, EU:C:2012:778, točka 47).

139    V obravnavani zadevi ni pravno zadostno dokazano, da je družba Fapricela vedela za zunajibersko in panevropsko razsežnost omejevalnega sporazuma ter za globalni načrt tega sporazuma, in sicer niti od 17. maja 2001 (glej točko 125 zgoraj) niti od 6. julija 2001 (glej točko 130 zgoraj).

140    Poleg tega je treba ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni upoštevala nobenega drugega dokaza iz obdobja po 6. juliju 2001, ki bi dokazoval, da je družba Fapricela vedela za klub Evropa pred 19. septembrom 2002, ko se je kršitev končala.

141    Torej ni dokazano, da je družba Fapricela v obdobju, v katerem se ji pripisuje odgovornost za kršitev, vedela za klub Evropa.

142    Torej Komisija neupravičeno meni, da je tožeča stranka od 2. decembra 1998 do 19. septembra 2002 sodelovala pri enotni in trajajoči kršitvi, ki je vključevala, prvič, sodelovanje v klubu España v tem obdobju in, drugič, seznanjenost – čeprav pozno – s klubom Evropa od maja 2001, saj zadnjenavedeni sestavni del kršitve ni dokazan.

 4. Vmesna ugotovitev

143    Ker je treba sprejeti prvi in drugi del prvega tožbenega razloga, je treba razglasiti delno ničnost člena 1 izpodbijanega sklepa, in sicer v delu, v katerem je ugotovljeno, da je tožeča stranka kršila določbe člena 101(1) PDEU, ker je poleg tega, da je te določbe kršila na iberskem trgu, sodelovala tudi v kartelu, ki je zajemal notranji trg in EGP.

 III – Tretji tožbeni razlog: napaka pri trajanju kršitve, ki se je upoštevalo za družbo Fapricela v zvezi z njenim sodelovanjem v klubu España

144    Družba Fapricela v bistvu trdi, da ji je Komisija napačno pripisala trajajoče sodelovanje v klubu España od 2. decembra 1998 do 19. septembra 2002. Glede tega trdi, da se je od navedenega kluba med oktobrom 2000 in 9. aprilom 2001 distancirala ter da je bilo v tem obdobju njeno ravnanje na trgu konkurenčno.

 A – Povzetek izpodbijanega sklepa

145    V točkah 529 in 530 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno:

„(529) Družba Fapricela trdi […], da je pri kršitvi sodelovala le od leta 1999 do februarja 2000 in od aprila do julija 2001 (čeprav priznava, da se je od 18. aprila 2001 znova vključila v dejavnosti kartela, se sama ni imela za članico kartela, kar naj bi preostali člani vedeli) ter (vendar le uradno) v obdobju od avgusta 2001 do septembra 2002. Sklicuje se še na to, da je domnevno izrecno zavrnila udeležbo na sestanku 28. marca 2001, in na to, da združenju ESIS leta 2000 ni plačala članarine. Zato meni, da ji ne bi smeli pripisati odgovornosti za kršitev od marca 2001 in da bi Komisija morala upoštevati to, da v obdobju od avgusta 2001 do septembra 2002 ni dejansko sodelovala v kartelu.

(530) Iz dokazov, opisanih v prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu in v oddelkih od 9.2.2.1 do 9.2.2.5, je razvidno, da je družba Fapricela od 2. decembra 1998 do datuma pregledov Komisije redno in trajno sodelovala na sestankih kluba España ter da se je v njeni odsotnosti o njenem primeru razpravljalo. Tega, da je družba Fapricela domnevno zavrnila udeležbo na sestanku 28. marca 2001, ni mogoče šteti za distanciranje od kartela (glej točko 589 obrazložitve). Nasprotno, ta družba se je znova začela udeleževati sestankov kartela manj kot mesec dni zatem (torej 18. aprila 2001, glej točko 529 obrazložitve in prilogo 4 k sklepu). Poleg tega njeni domnevni neudeležbi na sestankih med oktobrom 2000 in aprilom 2001 nasprotujejo dokazi, navedeni v prilogi 4 k sklepu, ki kažejo na to, da se je udeležila sestankov 18. oktobra 2000, 23. marca 2001, 9. aprila 2001 in 18. aprila 2001. Družba Fapricela ni predložila drugih dokazov za to, da se je kadar koli javno distancirala od dogovorov, sprejetih na teh sestankih, in torej od kartela (glej točko 588 obrazložitve). Poleg tega priznava, da se je udeležila sestanka 9. aprila 2001, na katerem je bil dosežen sporazum o zvišanju cen po segmentih strank od junija 2001, ter da se je do septembra 2002 redno in trajno udeleževala sestankov kluba España. Zato Komisija meni, da je družba Fapricela neprekinjeno sodelovala v klubu España od 2. decembra 1998 do 19. septembra 2002.“

 B – Presoja Splošnega sodišča

 1. Povzetek načel v zvezi z distanciranjem

146    V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da kadar se ugotovi, da je neko podjetje sodelovalo na protikonkurenčnih sestankih konkurenčnih podjetij, mora to podjetje dokazati, da v njegovem sodelovanju ni bilo nič protikonkurenčnega, tako da dokaže, da je svojim konkurentom dalo vedeti, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni. Da se sodelovanje nekega podjetja na takem sestanku ne bi štelo za tiho privolitev v nezakonito pobudo ali za sodelovanje pri njenem izidu, se mora to podjetje javno distancirati od te pobude tako, da ostali udeleženci štejejo, da končuje svoje sodelovanje, ali pa o tem obvestiti upravne organe (glej sodbi z dne 3. maja 2012, Comap/Komisija, C‑290/11 P, EU:C:2012:271, točki 74 in 75 ter navedena sodna praksa, in z dne 7. februarja 2013, Slovenská sporiteľňa, C‑68/12, ZOdl., EU:C:2013:71, točka 27 in navedena sodna praksa).

 2. Utemeljenost tretjega tožbenega razloga

 a) Povzetek dokazov, ki jih je upoštevala Komisija v izpodbijanem sklepu

147    Treba je povzeti dokaze, ki jih je upoštevala Komisija v izpodbijanem sklepu v zvezi s sodelovanjem družbe Fapricela v klubu España od 18. oktobra 2000 do 9. aprila 2001.

148    Komisija je najprej upoštevala udeležbo družbe Fapricela na sestanku 18. oktobra 2000 in v zvezi s tem pojasnila:

„Družba Tycsa […] Razprave o strategiji, ki jo je treba uporabiti za pramene. Eden od poluradnih sestankov s portugalskimi in španskimi proizvajalci, na katerih se je pogosto razpravljalo o cenah, omejitvah prodaje in strankah, kot je navedla družba Emesa […] Tudi družba Arcelor España in drugi: dodelitev kvot: Fapricela 20 %, Tycsa 40 %, Emesa 40 %. Tudi razprava o dodeljeni količini v tonah: ,Tréfilunion 3000 ton Portugalska … Globalno, prameni = 88.000 ton … Fapricela prijavi 300T/… v Španiji‘ (izvirnik v španščini).“

149    V zvezi z januarjem in februarjem 2001 Komisija, ki nima seznama udeležencev, navaja:

„[V] zapiskih družbe Emesa kopije celotne prodaje žice na iberskem trgu za prvo četrtletje, v katerih je navedeno ,Proderac, GSW (Tycsa + TQ), Aceralia (Emesa + Galycas), Socitrel in Fapricela‘, izračunane pa so tudi razlike med realizirano prodajo in dogovorjenimi kvotami (,realizirani % in dogov. %‘ – izvirnik v španščini).“

150    V zvezi s sestankom 15. marca 2001 Komisija ni upoštevala udeležbe družbe Fapricela, vendar je kljub temu navedla:

„[N]a sestanku so bile razdeljene štiri kopije, ki so se nanašale na: (1) prodajo na ,iberskem trgu‘ januarja in februarja 2001 družb Proderac, GSW (Tycsa + CTQ), Aceralia (Emesa + Galycas), Socitrel in Fapricela […]“

151    V zvezi s sestankom 23. marca 2001 je Komisija omenila navzočnost družbe Socitrel, „ki je zastopala tudi družbo Fapricela“, pri čemer je za ta sestanek navedla, da „je družba Fapricela po rešitvi spora med to družbo ter družbama Tycsa in Emesa glede tega, katero podjetje bo dobavljalo neki stranki, ,obljubila, da bo nadaljevala sporazum, ki daje tako dobre rezultate‘ (izvirnik v španščini) (opomba)“, ter da se je „[z]a konec […] o dobavi in cenah pramenov družb Fapricela, Emesa in Tycsa razpravljalo v zvezi s točno določeno stranko“.

152    V zvezi z aprilom 2001 Komisija navaja, da „dokument, najden pri družbi Tycsa (opomba) v zvezi s prodajo v Španiji in na Portugalskem omenja odstopanja od kvot, ki so bile dogovorjene za družbe Emesa, Galycas, GSW, Socitrel, Fapricela in Proderac za januar, februar, marec in celotno prvo četrtletje leta 2001 (opomba)“.

153    Nazadnje ni sporno, da se je družba Fapricela udeležila sestanka 9. aprila 2001.

 b) Trditve strank

154    Družba Fapricela v bistvu trdi:

–        da se je od oktobra 2000 postopno distancirala od sporazuma in da je takrat javno zavrnila udeležbo na sestankih do marca 2001;

–        da je bilo njeno ravnanje v tem obdobju samostojno in konkurenčno, kar dokazuje dejstvo, da se je marca 2001 njena prodaja povečala za 400 %;

–        da je znova začela sodelovati 9. aprila 2001, vendar pod pritiskom preostalih članov kartela.

155    Poleg tega v bistvu izpodbija:

–        to, da jo je družba Socitrel zastopala na sestanku 23. marca 2001;

–        dokaze, ki jih Komisija navaja:

–        v zvezi s tem, da se je o njenih cenah razpravljalo januarja in februarja 2001;

–        v zvezi z vsebino razprav, ki so potekale na sestankih 15. in 23. marca 2001;

–        ob tem pa še trdi, da ji Komisija nekaterih od teh dokazov ni predložila.

156    Družba Fapricela meni, da je predložila dovolj nasprotnih dokazov, da se dokazno breme prevali na Komisijo.

157    Nazadnje Komisiji očita, da v izpodbijanem sklepu ni odgovorila na njene trditve iz upravnega postopka ter podredno izpodbija še referenčno leto, ki ga je Komisija uporabila v zvezi z vrednostjo prodaje, ki jo je treba upoštevati, saj naj bi domnevno med oktobrom 2000 in aprilom 2001 izstopila iz kartela.

158    Komisija te trditve izpodbija.

 c) Kršitev pravice do obrambe tožeče stranke

159    Kar zadeva domnevno kršitev pravic družbe Fapricela do obrambe, ker naj ji Komisija ne bi predložila dokazov, je treba napotiti na točke od 106 do 109 zgoraj in opozoriti, da je tožeča stranka na obravnavi ta očitek umaknila.

 d) Sestanek 18. oktobra 2000

160    V zvezi s sestankom 18. oktobra 2000 je družba Fapricela v odgovor na pisna vprašanja Splošnega sodišča in znova na obravnavi priznala, da se ga je udeležila.

161    Poleg tega je treba ugotoviti, da družba Fapricela ni predložila nobenega dokaza za to, da se je na sestanku 18. oktobra 2000 javno distancirala od kartela.

162    Sklicuje se namreč le na elemente iz obdobja po tem sestanku (strani od 20058 do 20060 upravnega spisa, na katere se sklicuje v točki 172 tožbe, se namreč nanašajo na „spor“, do katerega naj bi prišlo na sestanku 23. marca 2001) in na podlagi tega trdi, da njena „neudeležba“ na sestankih po sestanku 18. oktobra 2000, in sicer do sestanka 9. aprila 2001, pomeni, da se je že na sestanku 18. oktobra 2000 distancirala od kartela.

163    Poleg tega iz priloge 4 k izpodbijanemu sklepu izhaja, da se je na tem sestanku razpravljalo o strategiji, ki jo je treba uporabiti za pramene, ter o dodelitvi kvot, med drugim družbi Fapricela, in o količini v tonah, ki je bila med drugim dodeljena tej družbi (glej točko 148 zgoraj), tožeča stranka pa ni predložila dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ovreči ugotovitve Komisije.

164    Torej je treba trditve tožeče stranke zavrniti.

 e) Sestanki, ki naj bi potekali januarja in februarja 2001

165    Kar zadeva sestanke, ki naj bi potekali januarja in februarja 2001, je treba ugotoviti, da iz priloge 4 k izpodbijanemu sklepu izhaja, da je imela družba Emesa pri sebi podatke v zvezi s „celotno prodajo žice na iberskem trgu za prvo četrtletje“ ter v zvezi z „izračunanimi razlikami med realizirano prodajo in dogovorjenimi kvotami“ različnih podjetij, med katerimi je bila tudi družba Fapricela. Priloga 4 napotuje na strani 27.946, od 28.544 do 28.549 in 33.622 upravnega spisa.

166    Prvič, družba Fapricela trdi, da je stran 27.946 le list brez vsebine, dostop do strani 33.622 pa naj ji ne bi bil omogočen. Drugič, stran 28.544 naj bi vsebovala preglednico s podatki o prodaji, realizirani januarja, februarja in marca 2001, ki pa naj ne bi mogla biti pripravljena januarja ali februarja 2001, temveč šele naknadno, zato naj bi bilo mogoče, da so v to preglednico vključeni podatki, ki jih je družba Fapricela predložila po vrnitvi v klub España. Tretjič, strani 28.546 in 28.547 naj bi vsebovali podatke v zvezi z istim obdobjem, ne da bi bil naveden datum zapisa teh podatkov, vendar naj bi bili umeščeni za predhodno preglednico, ki naj bi že vsebovala podatke v zvezi z marcem. Četrtič, kar zadeva preglednico predvidene prodaje za marec (str. 28.548), ki je bila domnevno sestavljena 15. marca 2001, naj bi bila v njej družbi Fapricela dodeljena manjša prodaja, kot je bila navedena v preglednici na strani 28.544 spisa. Ta razlika med predvidevanji, kot so bila zabeležena 15. marca 2001, in dejansko realizirano prodajo naj bi potrjevala trditev, da se je tožeča stranka v tem obdobju distancirala od kluba España. Udeleženci kluba España naj namreč ne bi imeli dostopa do podatkov v zvezi z dejansko realizirano prodajo družbe Fapricela in naj bi trdili, da so se te številke bistveno zmanjšale, kar naj bi bilo mogoče razumeti v kontekstu poskusa, da se podjetje, ki je zavrnilo sodelovanje v klubu España, izključi s trga.

167    Prvič, treba je ugotoviti, da sta strani 27.946 in 33.622 za obdobje od januarja do februarja 2001 popolnoma neupoštevni, saj sta to prazna stran, na kateri je navedeno le „notebook“, in prva stran prošnje za prizanesljivost, ki so jo vložile družbe Arcelor España, SA, Mittal Steel Company NV skupaj z odvisnimi družbami in Tréfileurope skupaj z odvisnimi družbami ter ne vsebuje nobene navedbe v zvezi z obdobjem od januarja do februarja 2001.

168    Drugič, iz odgovorov Komisije na pisna vprašanja, ki ji jih je postavilo Splošno sodišče, izhaja, da naj bi bile strani od 28.544 do 28.549 upravnega spisa dejansko upoštevne z vidika sestanka 15. marca 2001 (točka 15 odgovora Komisije). Torej je treba ugotoviti, da so napotila iz priloge 4 k izpodbijanemu sklepu na te strani napačna.

169    Tretjič, strani od 28.544 do 28.549 upravnega spisa vsebujejo različne preglednice, ki se nanašajo na prodajo različnih članov kluba España za januar, februar in marec 2001 skupaj s trendi navzgor ali navzdol, ter preglednico (str. 28.548) o predvideni prodaji 15. marca 2001.

170    Kot navaja družba Fapricela, lahko ugotovimo razliko med preglednico v zvezi s predvideno prodajo 15. marca 2001 in preglednico (str. 28.544) v zvezi s prodajo marca 2001.

171    Vendar je treba ugotoviti, da nič na straneh od 28.544 do 28.549 ne kaže na to, da so januarja in februarja 2001 potekali sestanki.

172    Največ, kar lahko ugotovimo, je, da so bili občutljivi podatki o prodaji družbe Fapricela za januar, februar in marec 2001 na voljo družbi Emesa, ni pa mogoče opredeliti, kdaj je te podatke pridobila. Poleg tega hkraten obstoj preglednic s podatki o predvideni prodaji in preglednic s podatki o dejansko realizirani prodaji za marec 2001 kaže na to, da so bili ti podatki verjetno zbrani po januarju in februarju 2001.

173    Vendar tožeča stranka trdi, da bi lahko sama predložila te podatke, eventualno po vrnitvi v klub España.

174    Torej je treba ugotoviti, da z dokazi, ki jih je navedla Komisija, ni mogoče dokazati, da so bili ti podatki predloženi družbi Emesa januarja in februarja 2001, čeprav je še vedno več kot mogoče, da jih je preostalim članom kartela neznano kdaj predložila sama tožeča stranka, vendar pa so bili nekateri od njih morda predloženi sredi marca, saj so bili pri družbi Emesa podatki v zvezi s „predvideno“ prodajo družbe Fapricela za 15. marec 2001, to, da so se ti podatki nanašali na predvidevanja, pa napeljuje na sklep, da so bili predloženi pred tem datumom.

 f) Sestanek 15. marca 2001

175    Prvič, družba Fapricela izpodbija trditev, da se je udeležila tega sestanka. Vendar je treba ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni trdila, da se je tega sestanka udeležila, temveč le, da se je ob tej priložnosti razpravljalo o občutljivih podatkih te družbe. Torej je treba trditve družbe Fapricela zavrniti kot neupoštevne.

176    Drugič, družba Fapricela v bistvu izpodbija upoštevnost nekaterih strani upravnega spisa (33.622, 11.690 in 11.691, 11.485, 11.492 in 11.493 ter 20.061), na katere je napoteno v prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu v zvezi s tem sestankom, saj se ne nanašajo posebej na sestanek 15. marca 2001.

177    Treba je ugotoviti, da se strani 33.622, 11.690 in 11.691, 11.485, 11.492 in 11.493 ter 20.061 dejansko ne nanašajo posebej na sestanek 15. marca 2001 in z njimi ni mogoče dokazati vsebine razprav, ki so potekale ob tej priložnosti.

178    Tretjič, družba Fapricela v bistvu izpodbija to, da je sama vir občutljivih podatkov, ki se nanašajo nanjo in o katerih se je razpravljalo na sestanku 15. marca 2001 (str. 20.062, 30.035 in 30.036 upravnega spisa), ter trdi, da ti podatki niso pravilni.

179    Na prvem mestu je treba opozoriti, da družba Fapricela upravičeno trdi, da so pred navedbo podatkov v zvezi z njeno prodajo na strani 20.062 upravnega spisa – katerih vir je družba Emesa – zapisane besede „vemo, da“.

180    Vendar taka navedba še ne izključuje možnosti, da je vir teh informacij družba Fapricela (glej točki 173 in 174 zgoraj).

181    Na drugem mestu je treba ugotoviti, da so na straneh 30.035 in 30.036 upravnega spisa navedeni podatki – katerih vir je družba Tycsa – o prodaji družbe Fapricela (zlasti prodaji januarja in februarja 2001 ter predvideni podaji marca 2001: str. 30.036) in kvota, s katero je razpolagala (str. 30.035).

182    Na tretjem mestu je treba upoštevati še strani od 28.544 do 28.549 upravnega spisa – dokumenti, ki so bili pri družbi Emesa – na katere je napoteno tudi v zvezi s sestankom 15. marca 2001 v prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu.

183    Treba je ugotoviti, da se številke iz preglednic, s katerimi je razpolagala družba Emesa, in preglednic iz zapiskov družbe Tycsa iz tistega časa ponekod razlikujejo:

–        januar Španija: družba Emesa: preglednica str. 28.544: 157; preglednica str. 28.547: 157; družba Tycsa, str. 30.066: 157;

–        januar Portugalska: družba Emesa: preglednica str. 28.544: 582; preglednica str. 28.547: 582; družba Tycsa, str. 30.066: 582;

–        februar Španija: družba Emesa: preglednica str. 28.544: 168; preglednica str. 28.547: 168; družba Tycsa, str. 30.066: 166;

–        februar Portugalska: družba Emesa: preglednica str. 28.544: 628; preglednica str. 28.547: 628; družba Tycsa, str. 30.066: 686;

–        družba Emesa: predvidevanja za marec – 15. marca 2001, Španija: preglednica str. 28.548: 100; družba Tycsa: predvidevanja za marec, str. 30.066: 200;

–        družba Emesa: predvidevanja za marec – 15. marca 2001, Portugalska: preglednica str. 28.548: 200; družba Tycsa: predvidevanja za marec, str. 30.066: 600;

–        marec Španija: družba Emesa: preglednica str. 28.544: 636; družba Tycsa, str. 30.066: nobene navedbe;

–        marec Portugalska: preglednica str. 28.544: 1709; družba Tycsa, str. 30.066: nobene navedbe.

184    Vendar je treba ugotoviti, prvič, da so podatki v zvezi z januarjem in februarjem podobni ali so si zelo blizu in da jih je bilo mogoče konec koncev popraviti glede na zadnje razpoložljive podatke, saj so bile preglednice verjetno pripravljene vnaprej, podatki iz zapiskov družbe Tycsa pa so posodobljeni podatki.

185    Drugič, kar zadeva sestanek, ki je potekal 15. marca 2001, dejstvo, da se predvidene številke v zvezi s prodajo v marcu, kot so navedene v preglednici, ki je bila na voljo družbi Emesa, in v zapiskih družbe Tycsa iz tistega časa, razlikujejo, ne omogoča nobenega sklepa, saj se družba Fapricela vsekakor ni udeležila tega sestanka.

186    Poleg tega ni mogoče izpeljati nobenega sklepa iz tega, da je mogoče ugotoviti razlike – na kar opozarja tožeča stranka – med podatki o napovedani prodaji 15. marca 2001 za Španijo in Portugalsko (str. 28.548 upravnega spisa) ter podatki o vknjiženi prodaji za Španijo in Portugalsko za marec 2001 (str. 28.544 upravnega spisa), vnesenimi v preglednico, ki gotovo ni bila pripravljena pred koncem marca 2001.

187    Skratka, ugotoviti je treba, da se je na sestanku 15. marca 2001 razpravljalo o natančnih občutljivih podatkih v zvezi z družbo Fapricela, za katere ta ni dokazala, da niso pravilni.

188    V takih okoliščinah – ker tožeča stranka ni podala nobene verjetne alternativne razlage za to, da so drugi člani kluba España razpolagali s tako natančnimi podatki v zvezi z njo – je najverjetnejša razlaga, ki jo predlaga Komisija, in sicer da je te podatke verjetno predložila sama tožeča stranka.

189    Tožeča stranka torej ni dokazala, da ne bi smeli elementom, ki jih je Komisija upoštevala v zvezi s sestankom 15. marca 2001, pripisati nobene – niti omejene – dokazne vrednosti.

 g) Sestanek 23. marca 2001

190    V zvezi s sestankom 23. marca 2001, za katerega je Komisija omenila navzočnost družbe Socitrel, „ki je zastopala tudi družbo Fapricela“, je treba ugotoviti, da je na podlagi izpodbijanega sklepa „družba Fapricela po rešitvi spora med to družbo ter družbama Tycsa in Emesa glede tega, katero podjetje bo dobavljalo neki stranki, ,obljubila, da bo nadaljevala sporazum, ki daje tako dobre rezultate‘ (izvirnik v španščini) (opomba)“, ter da se je „[z]a konec […] o dobavi in cenah pramenov družb Fapricela, Emesa in Tycsa razpravljalo v zvezi z natačno določeno stranko“.

191    Tožeča stranka izpodbija to, da jo je družba Socitrel zastopala, ter v bistvu meni, da zapisnik s tega sestanka kaže na nesoglasje med njo in preostalimi člani kluba España in zato na njeno distanciranje od tega kluba.

192    Vendar je treba te trditve zavrniti.

193    V zapiskih družbe Emesa na strani 20.060 upravnega spisa je namreč navedeno:

„Sestanek se je začel, pri čemer se je g. S. javil za ,zastopnika‘ g. T. [iz družbe Fapricela], ki se ni želel udeležiti sestanka. G. S. se je odločil, da ga bo poklical in se mu iskreno opravičil v imenu družb Tycsa in Emesa, ki sta s svojim odnosom posebej užalili direktorja družbe Fapricela; zdi se, da je opravičilo sprejel in obljubil je, da bo nadaljeval sporazum, ki daje tako dobre rezultate. Zagotovil je, da se bo [J. C.] udeležil prihodnjih sestankov.“

194    Splošno sodišče na podlagi tega zapisnika meni, da se je družba Fapricela po sporu med to družbo na eni strani ter družbama Emesa in Tycsa na drugi strani odločila, da se ne bo udeležila sestanka. Vendar je g. S posredoval, da bi zgladil nesoglasje med temi družbami. G. T. iz družbe Fapricela, ki je sprejel opravičilo družb Emesa in Tycsa, je navedel, da bo družba Fapricela nadaljevala obstoječi sporazum med člani kluba España in da se bo ta družba udeležila prihodnjih sestankov tega kluba, kar je približno dva tedna pozneje, od 9. aprila 2001, tudi uresničila.

195    Čeprav torej ni mogoče na podlagi ničesar sklepati, da je družbo Fapricela na tem sestanku formalno zastopala družba Socitrel, je treba kljub temu zavrniti trditev družbe Fapricela, da njen odnos na tem sestanku kaže na distanciranje od kluba España.

 h) Sestanek 9. aprila 2001

196    Ni sporno, da se je tožeča stranka udeležila sestanka 9. aprila 2001, ta stranka pa tudi ne izpodbija, da je dejavno sodelovala v razpravah, ko so potekale na tem sestanku.

197    Družba Fapricela namreč zgolj trdi, da se je ob tej priložnosti sicer znova pridružila klubu España, vendar naj bi to storila pod pritiskom preostalih članov kluba, kar bo preučeno v točki 204 in naslednjih v nadaljevanju.

 i) Vmesna ugotovitev v zvezi s sestanki, ki so potekali med 18. oktobrom 2000 in 9. aprilom 2001

198    Skratka, Splošno sodišče ob upoštevanju dokazov, ki jih je zbrala Komisija, meni:

–        da se je družba Fapricela udeležila sestanka 18. oktobra 2000 in da nič ne kaže na to, da bi se ob tej priložnosti kakor koli distancirala od kartela;

–        da se družba Fapricela ni udeležila sestankov kluba España, ki sta potekala novembra in decembra 2000;

–        da so bile med januarjem in 15. marcem 2001 izmenjane občutljive informacije v zvezi z njo in da so preostali člani kluba España vsaj razpravljali o njih na sestanku 15. marca 2001, pri čemer je verjetno, da je te podatke predložila sama družba Fapricela;

–        da je bil nesporazum med družbo Fapricela in dvema drugima članoma kluba España rešen na sestanku 23. marca 2001, ko je družba Fapricela sporočila, da se bo udeležila prihodnjih sestankov;

–        da je od 9. aprila 2001 začela znova polno sodelovati na sestankih kluba España.

 j) Samostojno in konkurenčno ravnanje tožeče stranke med 18. oktobrom 2000 in 9. aprilom 2001

199    V zvezi s trditvami tožeče stranke, da je bilo njeno ravnanje med 18. oktobrom 2000 in 9. aprilom 2001 samostojno in konkurenčno, je treba ugotoviti, da ni družba Fapricela predložila nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče podpreti utemeljenost teh trditev.

200    Drži sicer, da se je njena prodaja marca 2001 v primerjavi z januarjem in februarjem 2001 povečala (glej prilogo VII k tožbi, str. 33.900) in da je presegla predvidevanja (glej prilogo VII k tožbi, str. 33.903).

201    Vendar samo s tem elementom še ni mogoče dokazati, da je družba Fapricela izstopila iz kartela, in še toliko manj, da je to storila za približno šest mesecev, to je od oktobra 2000 do 9. aprila 2001.

202    Ta element je treba namreč presojati v njegovem kontekstu – družba Fapricela se je udeležila sestanka 18. oktobra 2000, informacije v zvezi z njo so bile izmenjane v prvem četrtletju leta 2001, na sestanku 23. marca 2001 se je strinjala z zgladitvijo spora, ki je nastal med njo in dvema drugima članoma kluba España, in s tem, da bo znova sodelovala na prihodnjih sestankih, ki se jih je od sestanka 9. aprila 2001 dejansko znova udeleževala – domneva Komisije, da je lahko s tem izvajala pritisk, da bi si tako izpogajala zvišanje kvote, pa se zdi ob upoštevanju dejanske vsebine sestanka 23. marca 2001 verjetnejša razlaga teh dejstev od razlage, ki jo predlaga tožeča stranka (glej točke od 190 do 195 zgoraj).

203    Zavrniti je treba tudi podredne trditve tožeče stranke v zvezi s tem, da so njena domnevna prizadevanja za samostojen in konkurenčen položaj na trgu trajala vsaj en mesec, kar se zdi še manj verodostojno, saj njene trditve, nasprotno, bolj kot to potrjujejo domnevo Komisije, da povečanje prodaje kaže na ravnanje, s katerim je želela družba Fapricela izsiliti ponovna pogajanja o svoji kvoti.

 k) Trditve o pritisku, ki naj bi se izvajal nad tožečo stranko za to, da se ponovno vključi v kartel

204    Zavrniti je treba tudi trditev tožeče stranke, da se je aprila 2001 ponovno vključila v kartel le zaradi pritiska konkurentov.

205    Tožeča stranka namreč po eni strani svoje trditve ni podkrepila z niti enim dokazom.

206    Po drugi strani pa je tudi v primeru, da bi tožeča stranka predložila dokaze, treba poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pritiski podjetij z namenom pripraviti druga podjetja k sodelovanju pri kršitvi konkurenčnega prava, ne glede na njihovo težo, zadevnega podjetja ne odvezujejo odgovornosti za storjeno kršitev, v ničemer ne spreminjajo teže omejevalnega sporazuma in ne pomenijo olajševalne okoliščine pri izračunu globe, ker bi lahko zadevno podjetje morebitne pritiske prijavilo pristojnim organom in pri njih vložilo pritožbo (glej sodbo z dne 19. maja 2010, Chalkor/Komisija, T‑21/05, ZOdl., EU:T:2010:205, točka 72 in navedena sodna praksa).

 l) Ugotovitev glede utemeljenosti tretjega tožbenega razloga

207    Skratka, Splošno sodišče na podlagi dokazov, ki so mu na voljo, meni, da se družba Fapricela med 18. oktobrom 2000 in 9. aprilom 2001 ni distancirala od kluba España.

208    Dokazano je kvečjemu, da je v tem obdobju nastal spor, v katerega je bila vpletena družba Fapricela, ki pa je bil 23. marca 2001 rešen, zato je začela tožeča stranka znova redno sodelovati na prihodnjih sestankih kluba España.

209    Zgolj dejstvo, da gre podjetje v kartelu skozi obdobje nesoglasij ali krize, še ne zadostuje za to, da bi lahko govorili o distanciranju od kartela (glej v tem smislu sodbi z dne 5. aprila 2006, Degussa/Komisija, T‑279/02, ZOdl., EU:T:2006:103, točke od 127 do 137, in z dne 27. septembra 2006, Archer Daniels Midland/Komisija, T‑329/01, ZOdl., EU:T:2006:268, točke od 246 do 248).

210    Torej je treba trditve družbe Fapricela, da se je med 18. oktobrom 2000 in 9. aprilom 2001 distancirala od kluba España, zavrniti.

211    Zato ni mogoče nič bolj sprejeti niti trditev tožeče stranke glede referenčnega leta, ki bi ga morala Komisija uporabiti v zvezi z vrednostjo prodaje, ki se upošteva pri izračunu zneska globe.

212    Poleg tega je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep vsebuje obrazložitev, na podlagi katere je mogoče razumeti, zakaj je Komisija zavrnila trditev tožeče stranke o domnevnem distanciranju.

213    V preostalem je treba poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisiji v izpodbijanem sklepu ni treba preizkusiti in odgovoriti na vse trditve, ki so jih stranke navedle v upravnem postopku, temveč mora v skladu z določbami člena 296 PDEU jasno in nedvoumno obrazložiti svojo odločitev, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej sodbo z dne 27. septembra 2012, Koninklijke Wegenbouw Stevin/Komisija, T‑357/06, ZOdl., EU:T:2012:488, točka 32 in navedena sodna praksa).

214    Torej je treba tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 IV – Tretji del prvega tožbenega razloga: obseg trga proizvodov, na katere se je nanašal sporazum, pri katerem je sodelovala družba Fapricela v okviru kluba España

215    Družba Fapricela v bistvu trdi, da Komisija ni dokazala njenega sodelovanja v klubu España med 2. decembrom 1998 in 19. septembrom 2002, kar zadeva trg pramenov, ter izpodbija dokaze, ki jih je ta upoštevala v zvezi s sestankoma 23. marca in 7. junija 2001.

 A – Dopustnost tretjega dela prvega tožbenega razloga, v skladu s katerim naj ne bi bilo dokazov za sodelovanje tožeče stranke v kartelu v zvezi s prameni, prvič, med 2. decembrom 1998 in 7. junijem 2001 ali, alternativno, med 2. decembrom 1998 in 23. marcem 2001 ter, drugič, med 7. junijem 2001 in 19. septembrom 2002

216    Komisija v bistvu meni, da so trditve tožeče stranke glede nesodelovanja v iberskem kartelu, kar zadeva pramene, nedopustne, ker jih je predložila šele v fazi replike.

217    Treba je ugotoviti, da iz točke 15 tožbe, ki je vključena v uvodni del, in iz točke 54 te tožbe, ki se nanaša na vprašanje sodelovanja družbe Fapricela v klubu Evropa oziroma seznanjenosti z njim, obrobno izhaja, da želi tožeča stranka izpodbijati tudi to, kateri proizvodi so bili vključeni v iberski sporazum, kolikor jo ta zadeva.

218    Treba je poudariti, da so te trditve navedene tudi v okviru drugega tožbenega razloga v zvezi z določitvijo stopnje teže kršitve in kršitvijo načela sorazmernosti (točki 133 in 145 tožbe).

219    Tožeča stranka je šele na podlagi bolj strukturiranega odgovora Komisije v zvezi s tem svoje trditve predložila tako, da so bile podane kot ločen del prvega tožbenega razloga (glej točke od 49 do 54 replike).

220    Treba je poudariti, da, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, v skladu s členom 48(2)(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar pa je treba razlog, ki pomeni razširitev razloga, ki je bil neposredno ali posredno naveden že v tožbi in je z njim tesno povezan, razglasiti za dopusten (sodba z dne 28. aprila 2010, Gütermann in Zwicky/Komisija, T‑456/05 in T‑457/05, ZOdl., EU:T:2010:168, točka 199).

221    Poleg tega trditev, katerih vsebina je tesno povezana z razlogom, navedenim v tožbi, ni mogoče šteti za nove razloge, njihova predložitev pa je dovoljena na stopnji replike ali obravnave (glej v tem smislu sodbo z dne 12. junija 1958, Compagnie des hauts fourneaux de Chasse/Visoka oblast, 2/57, Recueil, EU:C:1958:5).

222    V obravnavani zadevi in ob upoštevanju tožbe je treba šteti, da bolj strukturirane trditve, ki jih je predložila družba Fapricela v fazi replike v zvezi s svojim nesodelovanjem v klubu España, kar zadeva pramene, niso nov tožbeni razlog, ampak spadajo pod pojem razširitve obstoječega očitka.

223    Torej je treba tretji del prvega tožbenega razloga razglasiti za dopusten.

 B – Povzetek dokazov, ki jih je upoštevala Komisija v izpodbijanem sklepu

224    Na prvem mestu se Komisija opira na razprave, ki so potekale med sestankom 23. marca 2001. V zvezi s tem navaja:

„Družbi Tycsa in Emesa sta razpravljali o prodaji in cenah pramenov, pri čemer sta pripomnili, da se je družba Fapricela pritožila, da je v Španiji težko prodajati pramene. Poudarjeno je bilo, da so do junija določile ceno 98 eskudov, nato pa 102 eskuda (opomba na strani 785). Neodvisni rokopisni zapiski, ki so bili najdeni pri družbi Tycsa, potrjujejo glavne razprave (zlasti v zvezi z zaprtimi naročili in obsegom/ceno po posameznih strankah na Portugalskem), ki so potekale med tem sestankom (opomba 786)“ (točka 512 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

225    Na drugem mestu je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je bil na sestanku 7. junija 2001 prvi del tega sestanka, ki je potekal zjutraj in ki se ga je družba Fapricela udeležila, v celoti posvečen ponovnim pogajanjem o iberskem trgu pramenov (točka 515 obrazložitve izpodbijanega sklepa in priloga 4 k izpodbijanemu sklepu; Komisija napotuje zlasti na strani 19.997 in 19.998 (informacije, ki jih je predložila družba Emesa) ter na strani 30.046 in 30.047 (rokopisni zapiski družbe Tycsa) upravnega spisa).

226    Na tretjem mestu je iz točk 484 in 491 obrazložitve izpodbijanega sklepa ter priloge 4 k temu sklepu – zlasti iz elementov v zvezi s sestanki 1. junija 1993, 20. aprila 1995, septembra, oktobra in novembra 1995, 3. in 9. septembra 1996, 22. januarja in 18. novembra 1997, konec decembra 1997 ter 28. januarja 1998 – razvidno, da so si podjetja, ki so sodelovala v klubu España že od samega začetka izmenjevala informacije ter so se dogovorila o razdelitvi tržnih deležev in določitvi cen v zvezi s prameni.

227    Na četrtem mestu in nazadnje je iz priloge 4 k izpodbijanemu sklepu – zlasti iz elementov v zvezi s sestanki 14. aprila in 21. septembra 1999, 8. septembra, 18. oktobra, 15., 20. in 22. decembra 2000, 23. marca, 17. maja, 18. junija in 6. julija 2001 ter 31. maja 2002 – ter iz točk 502, 504, 506, 508, 510, 512, od 515 do 517 in 521 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da so se v obdobju, ko je družba Fapricela sodelovala v klubu España, nadaljevala pogajanja in izmenjave občutljivih informacij v zvezi s prameni. Zlasti iz priloge 4 izhaja, da se je družba Fapricela udeležila sestanka 8. septembra 2000, na katerem je bila določena najnižja cena za pramene za leto 2001, in sestanka 18. oktobra 2000, na katerem so bili razdeljeni tržni deleži za pramene.

 C – Utemeljenost tretjega dela prvega tožbenega razloga

228    Prvič, ugotoviti je treba, da družba Fapricela izpodbija le dokaze, ki jih je Komisija upoštevala v zvezi s samo dvema sestankoma, in sicer sestankoma, ki sta potekala 23. marca in 7. junija 2001.

229    Nasprotno pa izpodbijanega sklepa ne izpodbija v delu, ki se nanaša na vsebino razprav v zvezi s prameni, ki so potekale na sestankih 14. aprila in 21. septembra 1999, 8. septembra, 18. oktobra, 15., 20. in 22. decembra 2000, 17. maja, 18. junija in 6. julija 2001 ter 31. maja 2002.

230    Sicer je res treba ugotoviti, da Komisija v prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu ne navaja, kdo so bili udeleženci sestankov, ki so potekali 14. aprila in 21. septembra 1999, 15., 20. in 22. decembra 2000 ter 31. maja 2002, temveč zgolj to, da se je ob teh priložnostih razpravljalo o pramenih.

231    Nasprotno pa je Komisija v izpodbijanem sklepu upoštevala udeležbo družbe Fapricela v zvezi s sestanki 8. septembra in 18. oktobra 2000 (poleg tega je družba Fapricela na obravnavi potrdila udeležbo na zadnjenavedenem), 17. maja, 18. junija in 6. julija 2001. Komisija v prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu navaja še različne dokaze za to, da se je na teh sestankih razpravljalo o pramenih.

232    Družba Fapricela ne navaja nobene trditve, s katero bi izpodbijala svojo udeležbo na teh sestankih ali vsebino razprav, ki so potekale na njih.

233    Drugič, kar zadeva sestanek 23. marca 2001, družba Fapricela znova navaja, da se ga ni udeležila, in izpodbija to, da bi jo ob tej priložnosti zastopala družba Socitrel.

234    Čeprav nič ne omogoča sklepa, da je na tem sestanku družba Socitrel zastopala družbo Fapricela, je treba te trditve kljub temu zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah 194 in 195 zgoraj.

235    Dalje, iz priloge 4 k izpodbijanemu sklepu in dokazov, ki jih je zbrala Komisija in so navedeni v tej prilogi, je v zvezi s sestankom 23. marca 2001 razvidno naslednje:

„Udeleženke so razpravljale tudi o danih ponudbah ali ponudbah, ki bodo dane, po posameznih strankah, tudi za pramene […] Za konec se je o dobavi in cenah pramenov družb Fapricela, Emesa in Tycsa razpravljalo v zvezi z natančno določeno stranko.“

236    Pojasnjeno je tudi to, kar je dalje navedeno v točki 512 obrazložitve izpodbijanega sklepa:

„Družbi Tycsa in Emesa sta razpravljali o prodaji in cenah pramenov, pri čemer sta pripomnili, da se je družba Fapricela pritožila, da je v Španiji težko prodajati pramene. Poudarjeno je bilo, da so do junija določile ceno 98 eskudov, nato pa 102 eskuda […] Neodvisni rokopisni zapiski, ki so bili najdeni pri družbi Tycsa, potrjujejo glavne razprave (zlasti v zvezi z zaprtimi naročili in obsegom/ceno po posameznih strankah na Portugalskem), ki so potekale med tem sestankom […]“

237    Torej te navedbe – v nasprotju s trditvami družbe Fapricela – nikakor ne dokazujejo, da ta družba ni sodelovala v kartelu, kar zadeva pramene, temveč omogočajo ugotovitev, da so v zvezi s prameni potekale izmenjave informacij, katerih vir je bila med drugim družba Fapricela, kar potrjujeta dva različna vira, to je družbi Tycsa in Emesa.

238    Tretjič, v zvezi s sestankom 7. junija 2001 je najprej treba opozoriti, da je njegova vsebina v prilogi 4 k izpodbijanemu sklepu opisana tako:

„Sestanek o pramenih zjutraj in o žici popoldan. Razpravlja se o kvotah in cenah za družbe Aceralia, Tycsa in Fapricela (,Acer, Tyc, Fabr‘) in dodeljena je ena stranka za družbe Tycsa, Fapricela, Aceralia in Trefilerías Quijano (,Tyc, Fab, Acer, TQ‘). Razpravljalo se je tudi o dodelitvi strank v zvezi z javnimi gradnjami.

Zjutraj: tri udeležena podjetja se ponovno pogajajo o sporazumu in razdelijo iberski trg pramenov. Kvota družbe Fapricela se poveča (z 20 %, glej 18. 10. 2000) na 25 % v škodo preostalih dveh skupin (zmanjšanje (s 40 %, glej 18. 10. 2000) na 37,5 %). Podrobna razprava o dodelitvi strank, vključno s pripravo seznama glavnih proizvajalcev montažnih komponent na Portugalskem in v Španiji glede na njihovo porabo pramenov (v padajočem vrstnem redu), pri čemer je (so) bil(‑i) opredeljen(‑i) trenutni dobavitelj(‑i) teh proizvajalcev (/potrošnikov) zaradi razdelitve teh strank med družbe Tycsa, Emesa in Fapricela. Izvedba posebne oblike dodelitve strank za nekatere projekte, za katere so potrebne velike količine pramenov, ki jih prevzame konzorcij različnih podjetij (izvirnik v španščini): UTES (,Unión Temporal de Empresas‘): prvo ponudbo, ki bi jo zahteval UTES, bi dobila družba Fapricela z določeno ceno na tono, ker bi preostali ponudili višjo ceno; druga ponudba bi bila umetno dodeljena družbi Tycsa, tretja pa družbi Emesa, nato pa bi se to zaporedje ponavljalo. Preberemo lahko še: ,Družba Proderac mora predložiti seznam svojih strank ali pa ne bo z njo izmenjana nobena informacija‘ (izvirnik v španščini).“

239    Na prvem mestu je treba ugotoviti, da družba Fapricela ne izpodbija trditve, da se je udeležila tega sestanka.

240    Na drugem mestu je mogoče z dokazi, ki jih je zbrala Komisija (listinski dokazi, katerih vir so družbe GSW, Tycsa/Celsa, Emesa in Galycas), dokazati, da so se na sestanku zjutraj obravnavali prameni, popoldan pa žica in da se je družba Fapricela udeležila dela sestanka, namenjenega razpravi o pramenih.

241    Na tretjem mestu je treba ugotoviti, da tožeča stranka v odgovor na trditve Komisije zgolj trdi, da z njeno udeležbo na tem sestanku še ni mogoče dokazati njenega sodelovanja v kartelu na tem trgu pred tem datumom in po njem.

242    Vendar je treba ugotoviti, da družba Fapricela ne zanika, da so bile na tem sestanku izmenjane občutljive informacije v zvezi z njo.

243    Četrtič, Komisija upravičeno navaja, da so se v obdobju, ko je družba Fapricela sodelovala v klubu España, trajno izvajali sporazumi ali usklajena ravnanja, prav tako trajno pa so potekale tudi izmenjave občutljivih informacij v zvezi s prameni (v zvezi s tem napotuje na prilogo 4 k izpodbijanemu sklepu in natančneje na elemente v zvezi s sestanki 14. aprila in 21. septembra 1999, 15., 20. in 22. decembra 2000 ter 31. maja 2002, pa tudi na točke 502, 504, 506, 508, 510, 512, od 515 do 517, 521 in 530 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

244    Splošno sodišče ob upoštevanju zgoraj navedenega meni, da obstaja vrsta dovolj natančnih in skladnih dokazov, s katerimi je mogoče podkrepiti trditev, da je družba Fapricela – v nasprotju s tem, kar zatrjuje, v okviru sodelovanja v klubu España sodelovala tudi pri sporazumu ali usklajenem ravnanju kot celoti, vključno z delom v zvezi s prameni.

245    Posledično je treba tretji del prvega tožbenega razloga zavrniti.

 V – Drugi tožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti, enakega obravnavanja in individualizacije kazni

 A – Povzetek izpodbijanega sklepa

246    V točki 949 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno:

„(949) […] Komisija za družbe Socitrel, Proderac, Fapricela in Fundia, to je podjetja, ki so sodelovala le v klubu [España] (ki je zajemal le Španijo in Portugalsko) ali v primeru zadnjega podjetja pri ‚usklajevanju‘ v zvezi z družbo Addtek ter za katera je bilo seznanjenost z enotno in trajajočo kršitvijo mogoče dokazati le v zelo pozni fazi kršitve (17. maja 2001 oziroma 14. maja 2001, glej oddelek 12.2.2.4), upošteva omejen geografski obseg pri določitvi deleža vrednosti prodaje. Položaj je drugačen za druge udeležence kluba [España] (družbe Emesa, Galycas, Tycsa in Trefilerías Quijano), ki so hkrati sodelovali na več ravneh omejevalnega sporazuma, in/ali za katere je bilo seznanjenost z enotno in trajajočo kršitvijo mogoče dokazati mnogo prej. Poleg tega je položaj udeležencev kluba Italia drugačen od položaja družb Socitrel, Proderac in Fapricela, saj se geografski obseg kluba Italia v veliki meri prekriva z geografskim obsegom panevropskih sporazumov in je širši od geografskega obsega kluba [España] (Španija in Portugalska).“

247    V točki 953 obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno:

„(953) Glede na posebne okoliščine obravnavane zadeve ob upoštevanju zgoraj obravnavanih meril v zvezi z naravo kršitve (glej oddelek 19.1.3.1) in geografskim obsegom (glej oddelek 19.1.3.3) mora biti delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati, 16 % za družbo Fundia, 18 % za družbe Socitrel, Fapricela in Proderac ter 19 % za vsa druga podjetja“.

248    Poleg tega je v točkah 987 in 988 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedeno:

„(987) Družba Fapricela [se sklicuje] tudi na [svoje] omejeno sodelovanje v kartelu in napotuje na to, da se je udeležila omejenega števila sestankov in/ali je sodelovanje na sestankih kartela v več obdobjih prekinila. Ta družba še trdi, da ni nikoli opravljala usklajevalne dejavnosti.

(988) Komisija navaja, da je se je družba Fapricela sistematično udeležila več kot 30 sestankov kluba [España] med letoma 1998 in 2002 in prispevala k njim, pri čemer je na teh sestankih v celoti sodelovala pri sporazumih o dodelitvi kvot in strank ter določanju cen, z drugimi udeleženci kluba [España] pa si je izmenjala občutljive poslovne informacije, kar tudi priznava. Družba Fapricela je leta 2001 tudi izrecno ,obljubila, da bo nadaljevala sporazum, ki daje tako dobre rezultate‘, in tako izrazila zadovoljstvo z omejevalnim sporazumom po rešitvi spora (glej točko 509 obrazložitve). Njene vloge torej ni mogoče opredeliti kot ,bistveno omejeno‘ v smislu Smernic iz leta 2006 niti kot pasivno ali posnemovalno v smislu Smernic iz leta 1998, tudi če ni bila nikoli zadolžena za usklajevanje. Nazadnje, kot je bilo že pojasnjeno v točki 527 in naslednjih obrazložitve izpodbijanega sklepa, zlasti v točki 530 obrazložitve, trditvi družbe Fapricela, da je prekinila sodelovanje v kartelu, nasprotujejo dokazi.“

249    Nazadnje, kar zadeva bistveno omejeno vlogo družbe Fapricela, je iz izpodbijanega sklepa razvidno:

„(1016) […] Družba Fapricela navaja, da ji je vsaj ob eni priložnosti uspelo pridobiti stranko družbe Emesa, tako da je ponudila nižjo ceno kot ta družba. […] in družba Fapricela poleg tega navajata še spore s preostalimi člani kartela […]

[…]

(1018) Komisija najprej ugotavlja, da večino predloženih dokazov predstavljajo v glavnem podatki, ki jih je potrdilo le podjetje, ki jih je predložilo“. Vsekakor občasno goljufanje v zvezi z določenimi cenami in/ali dodeljenimi kupci samo po sebi ne dokazuje, da stranka ni izvajala tajnih sporazumov. Notranji spori, rivalstva in goljufanje so značilni za vse omejevalne sporazume, zlasti če so ti dolgotrajni (glej tudi točki 604 in 680 obrazložitve). Dejstvo, da podjetje ni spoštovalo nekaterih sporazumov, zato ne pomeni, da ni izvajalo nobenega izmed tajnih sporazumov ali da je na trgu ravnalo popolnoma konkurenčno.

(1019) Izvajanje tajnih sporazumov je bilo zagotovljeno s sistemom preverjanja (glej oddelke 9.1.6, 9.2.1.7 in 9.2.2.5) in zelo pogostimi sestanki kartela, na katerih so konkurenti redno izmenjevali zaupne informacije, kar je članicam omogočalo primerjavo prometa in dogovarjanje in/ali preglede kvot in cen ter dodeljevanje kupcev. Ugotovljeno je, da [se je] […] družba Fapricela […], podobno kot vsi preostali naslovniki tega sklepa, redno udeleževala sestankov, na katerih so razpravljali o cenah, kvotah in kupcih ter jih preverjali (glej tudi oddelek 9, oddelek 14 in Prilogi 2, 3 in 4 Sklepa) […].

[…]

(1022) Skratka, jasno je, da nobena izmed strank ni dokazala, da se je dejansko izogibala izvajanju sporazumov, ki pomenijo kršitev, s tem da je na trgu ravnala konkurenčno, ali da je vsaj očitno in bistveno kršila obveznosti za izvajanje tega omejevalnega sporazuma, tako da je motila njegovo delovanje. Iz tega sledi, da ni mogoče ugotoviti nobene olajševalne okoliščine na podlagi izogibanja izvajanju ali bistveno omejene vloge.

(1023) Vendar je Komisija pripravljena sprejeti to, da je bilo sodelovanje družb Proderac in Trame pri kršitvi omejeno. Razlog za to je dejstvo, da sta ti stranki delovali na obrobju kartela, da sta imeli manj stikov z drugimi udeleženci v kartelu in da je bilo njuno sodelovanje pri kršitvi omejeno.“

 B – Uvodne ugotovitve

250    Družba Fapricela v svojih pisanjih na dolgo razpravlja o domnevnih strukturnih pomanjkljivostih Smernic iz leta 2006, zaradi katerih naj bi bila v bistvu težje sankcionirana mala podjetja (z eni samim proizvodom) kot velika podjetja (z več proizvodi).

251    Vendar je družba Fapricela v odgovor na vprašanje, ki ji je bilo med obravnavo postavljeno v zvezi s pomenom točke 57 replike, potrdila, da ne želi izpodbijati zakonitosti Smernic iz leta 2006, ampak le to, kako jih je Komisija uporabila v obravnavani zadevi.

252    Drugi tožbeni razlog se zato deli na dva dela, od katerih se prvi nanaša na nesorazmernost globe ter neupoštevanje različnih elementov pri določanju stopnje teže kršitve in dodatnega zneska zaradi odvračilnega učinka, drugi pa na kršitev načela enakega obravnavanja.

 C – Prvi del drugega tožbenega razloga: nesorazmernost globe ter neupoštevanje različnih elementov pri določanju stopnje teže kršitve in dodatnega zneska zaradi odvračilnega učinka

 1. Povzetek načel

253    Treba je opozoriti, da Smernice iz leta 2006 določajo:

„13.      Za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, bo Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP. Komisija bo običajno uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi.

[…]

19.      Osnovni znesek globe bo povezan z deležem vrednosti prodaje, določenim glede na stopnjo teže kršitve, pomnoženo s številom let trajanja kršitve.

20.      Teža kršitve se bo presodila v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin zadevnega primera.

21.      Praviloma bo upoštevani delež vrednosti prodaje določen v višini do 30 % vrednosti prodaje.

22.      Pri odločitvi, ali bi moral biti delež vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, v spodnjem ali zgornjem delu tega razpona, bo Komisija upoštevala več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne.

23.      Horizontalni sporazumi o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje, ki so na splošno tajni, štejejo zaradi svoje narave same med najtežje omejitve konkurence. Z vidika politike konkurence jih je treba preganjati z visokimi globami. Posledično bo upoštevani delež prodaje pri takih kršitvah na splošno v zgornjem delu omenjenega razpona.“

254    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba pri odmeri glob upoštevati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na presojo teže zgoraj navedenih kršitev, kot je med drugim vloga, ki jo je posamezna stranka imela pri kršitvi, in nevarnost, ki jo take kršitve pomenijo za cilje Unije. Ko kršitev stori več podjetij, je treba preučiti težo v zvezi s sodelovanjem vsakega od njih (glej sodbo z dne 8. julija 1999, Hercules Chemicals/Komisija, C‑51/92 P, Recueil, EU:C:1999:357, točka 110 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 90 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi/Komisija, EU:T:2000:77, točka 4949 in navedena sodna praksa).

255    Dejstvo, da podjetje ni bilo udeleženo pri vseh sestavnih elementih omejevalnega sporazuma ali da je imelo pri vidikih, pri katerih je bilo udeleženo, manjšo vlogo, je treba upoštevati pri presoji teže kršitve in po potrebi pri določitvi globe (sodba z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, EU:C:1999:356, točka 90; zgoraj v točki 86 navedena sodba Aalborg Portland in drugi/Komisija, EU:C:2004:6, točka 86, in zgoraj v točki 135 navedena sodba Komisija/Verhuizingen Coppens, EU:C:2012:778, točka 45).

256    Treba je še opozoriti, da v okviru izračuna glob, naloženih podjetjem, ki so sodelovala v kartelu, različno obravnavanje zadevnih podjetij izhaja iz izvajanja pooblastil, ki jih ima Komisija na tem področju. V okviru svoje diskrecijske pravice mora namreč Komisija individualizirati sankcijo glede na ravnanja in značilnosti teh podjetij, da lahko v vsakem primeru zagotovi polno učinkovitost konkurenčnih pravil Unije (glej sodbi z dne 12. novembra 2009, SGL Carbon/Komisija, C‑564/08 P, EU:C:2009:703, točka 43 in navedena sodna praksa, in z dne 5. decembra 2013, Caffaro/Komisija, C‑447/11 P, EU:C:2013:797, točka 50 in navedena sodna praksa).

257    Nadalje načelo sorazmernosti zahteva, da ukrepi institucij ne smejo prestopiti meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev zasledovanega cilja. V zvezi z izračunom zneska glob je treba težo kršitve določiti glede na več dejavnikov, pri čemer se nobenemu ne sme pripisati nesorazmerni pomen glede na druge dejavnike presoje. Načelo sorazmernosti v tem okviru pomeni, da mora Komisija določiti globo sorazmerno z dejavniki, ki se upoštevajo pri določitvi teže kršitve, in da mora te dejavnike upoštevati skladno in objektivno upravičeno (glej sodbo z dne 27. septembra 2006, Jungbunzlauer/Komisija, T‑43/02, ZOdl., EU:T:2006:270, točke od 226 do 228 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 220 navedeno sodbo Gütermann in Zwicky/Komisija, EU:T:2010:168, točka 264 in navedena sodna praksa).

 2. Utemeljenost prvega dela drugega tožbenega razloga

258    Družba Fapricela navaja več trditev v podporo prvemu delu drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na nesorazmernost globe ter neupoštevanje različnih elementov pri določanju stopnje teže kršitve in dodatnega zneska zaradi odvračilnega učinka.

259    Prvič, družba Fapricela trdi, da je med vsemi podjetji v kartelu sodelovala najmanj časa.

260    Vendar po eni strani trajanja kršitve ne smemo mešati s težo kršitve (člen 23(3) Uredbe št. 1/2003), po drugi strani pa je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake, ker je kot trajanje sodelovanja tožeče stranke v klubu España opredelila obdobje od 2. decembra 1998 do 19. septembra 2002.

261    Drugič, tožeča stranka trdi, da je bilo njeno sodelovanje omejeno na Iberski polotok.

262    Ugotoviti pa je treba, da je Komisija ta element ustrezno upoštevala, ko je v okviru vrednosti prodaje upoštevala le vrednost prodaje, ki jo je družba Fapricela realizirala na Iberskem polotoku (glej točko 246 zgoraj).

263    Tretjič, tožeča stranka trdi, da njena manjša vloga ni bila upoštevana. Trdi tudi, da je imela v kartelu le pasivno, in ne vodilno vlogo kot druga iberska podjetja, kot sta Tycsa in Emesa. Tako naj nikoli ne bi imela usklajevalne funkcije – za razliko od na primer družbe Tycsa – in naj bi ohranila konkurenčno ravnanje na trgu.

264    Vendar je Komisija trditve tožeče stranke v zvezi s tem zavrnila v točkah 988 in od 1019 do 1022 obrazložitve izpodbijanega sklepa, hkrati pa je treba ugotoviti, da ni družba Fapricela v svoji tožbi nikakor dokazala, da bi bile te presoje napačne. 

265    Torej teh trditev ni mogoče sprejeti.

266    Četrtič, tožeča stranka trdi, da je imela leta 2001 tretji najmanjši promet med naslovniki izpodbijanega sklepa, vendar ji je bila kljub temu naložena sedma najvišja globa.

267    Vendar ta okoliščina ne vpliva na znesek globe, saj Komisija pri določanju osnovnega zneska globe ne upošteva prometa podjetja, ampak zgolj vrednost prodaje blaga v zadevnem geografskem sektorju na ozemlju EGP, ki jo je realiziralo podjetje in je neposredno ali posredno povezana s kršitvijo.

268    Petič, družba Fapricela trdi, da se je šele pozno pridružila klubu España.

269    Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija to upoštevala pri določanju trajanja kršitve, ki ji je bila očitana.

270    Šestič, družba Fapricela meni, da ni bilo upoštevano to, da se je udeležila manj sestankov kot preostali člani kartela.

271    Vendar se ta trditev v bistvu prepleta s trditvijo v zvezi z domnevno manjšo vlogo, ki naj bi jo imela družba Fapricela v klubu España, ki pa je ni mogoče sprejeti iz razlogov, navedenih v točkah od 263 do 265 zgoraj.

272    Poleg tega je treba še ugotoviti, da se je družba Fapricela v obdobju, v katerem je bila vključena v klub España, udeležila več kot 30 sestankov.

273    Dejstvo, da se ni udeležila vseh sestankov kartela v obdobju kršitve, za katero se ji pripisuje odgovornost, v zvezi s tem ni upoštevno, saj se je izkazalo, da je trajno sodelovala pri kršitvi med 2. decembrom 1998 in 19. septembrom 2002.

274    Sedmič, trditev družbe Fapricela v zvezi s tem, da v določenem obdobju ni sodelovala v kartelu, kar zadeva pramene, je bila obravnavana v tretjem delu prvega tožbenega razloga, ki ga je treba zavrniti kot neutemeljen (točka 244 zgoraj).

275    Osmič, kar zadeva trditev tožeče stranke, da se ni udeležila sestanka 23. marca 2001 ter da se je med oktobrom 2000 in aprilom 2001 distancirala od kartela, je treba ugotoviti, da jo je treba šteti za neutemeljeno (glej točko 210 zgoraj).

276    Devetič, družba Fapricela trdi, da ni izvajala sporazumov, da je med člani kartela vladala cenovna vojna in da je bila na trgu ostra konkurenca, o čemer naj bi pričale njene zelo majhne profitne marže v obdobju kršitve.

277    Vendar te utemeljitve ni mogoče sprejeti.

278    Treba je namreč poudariti, da tajne omejevalne sporazume po njihovi naravi pogosto obdaja ozračje nezaupanja. Obstoj takšnega ozračja pa ne vpliva nujno na dejanski vpliv omejevalnega sporazuma (sodba z dne 27. septembra 2006, Roquette Frères/Komisija, T‑322/01, ZOdl., EU:T:2006:267, točki 172 in 174).

279    Komisija v zvezi s tem opozarja, da so notranji spori, rivalstva in goljufanje značilni za vse omejevalne sporazume, zlasti če so ti dolgotrajni.

280    Treba pa je ugotoviti, da ni tožeča stranka predložila niti najmanjšega dokaza v podporo svojim trditvam v zvezi z neizvajanjem sporazumov – pa naj bo to s strani članov kluba España ali z njene strani – in v zvezi s cenovno vojno, ki naj bi vladala v klubu España v obdobju kršitve, to je od leta 1998 do leta 2002, ko se ji pripisuje odgovornost za kršitev.

281    Nasprotno, dokazi in predvsem vsebina razprav, ki so potekale v tem obdobju, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, še zlasti iz priloge 4 k temu sklepu, kažejo na nenehno obnavljanje usklajevanja, v katero je bila vključena tudi družba Fapricela.

282    Poleg tega dejstvo, da se člani kartela občasno distancirajo od sporazumov, še ne pomeni, da tajnih sporazumov niso izvajali. Podjetje, ki kljub usklajevanju s konkurenti vodi bolj ali manj neodvisno tržno politiko, lahko namreč poskuša zgolj izkoristiti omejevalni sporazum v svojo korist (sodba z dne 14. maja 1998, Cascades/Komisija, T‑308/94, Recueil, EU:T:1998:90, točka 230).

283    Nazadnje, številke, ki jih je navedla družba Fapricela v točki 147 konsolidirane tožbe v zvezi s svojimi profitnimi maržami, niso nikakor podkrepljene s potrjenimi računovodskimi dokumenti z dokazno vrednostjo in vsekakor ne dokazujejo, da ni sodelovala pri sporazumih, ki se ji očitajo, ali da jih ni izvajala.

284    Desetič, družba Fapricela v bistvu trdi, da ni nikoli sodelovala pri panevropski razsežnosti omejevalnega sporazuma niti ni vedela zanjo, kar naj bi vplivalo na težo kršitve, za katero se ji pripisuje odgovornost.

285    Opozoriti je treba, da je treba sprejeti prva dva dela prvega tožbenega razloga, saj ni dokazano, da bi tožeča stranka vedela za klub Evropa.

286    Vendar je Komisija, ko je stopnjo teže kršitve, ki so jo storile med drugim družbe Fapricela, Proderac in Socitrel, določila na 18 %, upoštevala prav to, da so se ta tri podjetja, včlanjena v klub España, šele pozno seznanila s panevropsko razsežnostjo omejevalnega sporazuma.

287    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija s tem storila napako v zvezi z družbo Fapricela.

288    Enako velja za dodatni znesek zaradi odvračilnosti, katerega stopnja je v izpodbijanem sklepu določena glede na obrazložitev, upoštevano v zvezi s stopnjo teže kršitve, in na podlagi te obrazložitve (glej točko 962 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

 D – Drugi del drugega tožbenega razloga: kršitev načela enakega obravnavanja

289    Po eni strani tožeča stranka v bistvu trdi, da je bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, ker ji ob sprejetju drugega sklepa o spremembah ni bilo odobreno zmanjšanje, primerljivo s tistim, ki ga je Komisija odobrila družbama Arcelor in Ori Martin.

290    Po drugi strani družba Fapricela trdi, da je bilo to načelo kršeno tudi, ker, prvič, je bila obravnavana podobno kot družbi Socitrel in Proderac, čeprav se njen položaj razlikuje od položaja teh dveh podjetij, drugič, ji je bilo na podlagi teže kršitve odobreno le 1‑odstotno zmanjšanje v primerjavi z drugimi podjetji – zlasti podjetjema Emesa in Tycsa – za katera je bila stopnja teže kršitve določena na 19 %, čeprav so vsa podjetja iz te kategorije storila veliko hujšo kršitev, kot jo je storila sama, in, tretjič, bi jo bilo treba obravnavati manj strogo kot družbo Fundia, ki je sodelovala pri sporazumu o veliko večji stranki, to je družbi Addtek, kot so stranke, na katere se je nanašal sporazum, pri katerem je sodelovala tožeča stranka.

291    Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej sodbo z dne 3. maja 2007, Advocaten voor de Wereld, C‑303/05, ZOdl., EU:C:2007:261, točka 56 in navedena sodna praksa).

292    V zvezi s prvim očitkom je treba ugotoviti, da zaradi razlogov, iz katerih je bil sprejet drugi sklep o spremembah – torej tega, da se je pri uporabi 10‑odstotne omejitve upošteval promet odvisne družbe, ki je sodelovala v kartelu, namesto prometa skupine – ni mogoče zmanjšati zneska globe, naložene družbi Fapricela, ki dejansko ni v podobnem položaju kot družbe Arcelor, SLM ali Ori Martin, saj je po koncu obdobja kršitve ni kupilo drugo podjetje.

293    V takih okoliščinah se torej ne more sklicevati na načelo enakega obravnavanja.

294    V zvezi z drugim očitkom je treba najprej spomniti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu (točka 953 obrazložitve) določila tri kategorije za namene določitve stopnje teže, pri čemer se je oprla na naravo storjene kršitve (točke od 939 do 945 obrazložitve), združeni tržni delež (točka 946 obrazložitve) in geografski obseg kartela (točke od 947 do 949 obrazložitve):

–        kategorijo 16 %, ki zadeva le družbo Fundia in je utemeljena s tem, da je to podjetje sodelovalo le pri „usklajevanju“ v zvezi z družbo Addtek (točka 939 obrazložitve);

–        kategorijo 18 %, pri čemer je ta stopnja utemeljena na podlagi dveh meril: sodelovanja le v klubu España in pozne seznanitve z vseevropsko razsežnostjo kartela; v tej kategoriji so družbi Socitrel in Proderac ter tožeča stranka (točka 949 obrazložitve);

–        kategorijo 19 %, v kateri so vsa druga podjetja, ki so bila udeležena v kartelu (točka 953 obrazložitve).

295    Prvič, ugotoviti je treba, da položaj družbe Fapricela ni primerljiv s položajem družbe Fundia, saj je bila v zvezi z zadnjenavedeno v bistvu upoštevana odgovornost le zaradi „usklajevanja“ prodaje eni sami stranki, to je družbi Addtek, medtem ko je družba Fapricela sodelovala pri kršitvi, ki vključuje delitev trga (določanje kvot), dodeljevanje strank in horizontalno določanje cen na iberskem trgu.

296    Drugič, družbi Emesa in Tycsa sta dejavno sodelovali v klubu Zürich (prva od leta 1992, druga pa od leta 1993) in v klubu Evropa, medtem ko ni družba Fapricela sodelovala v nobenem od teh klubov.

297    Razlika med stopnjama v kategorijah, v kateri spadata družbi Emesa in Tycsa na eni strani ter tožeča stranka na drugi strani, je res majhna, vendar je treba spomniti, da je lahko v skladu s točko 21 smernic iz leta 2006 upoštevani delež vrednosti prodaje določen v višini do 30 % vrednosti prodaje ter da v skladu s točko 23 teh smernic horizontalni sporazumi o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje, ki so na splošno tajni, štejejo zaradi svoje narave same med najtežje omejitve konkurence in jih je treba z vidika politike konkurence preganjati z visokimi globami. Zato bo upoštevani delež prodaje pri takih kršitvah na splošno v zgornjem delu omenjenega razpona.

298    V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da je zaradi upoštevanja narave kršitve, omenjene v točki 939 obrazložitve izpodbijanega sklepa (razdelitev trga/določanje kvot, dodelitev kupcev in horizontalno določanje cen), stopnja teže, ki jo je Komisija uporabila za kategorijo, ki je storila kršitev, na spodnjem delu zgornjega dela razpona (od 15 do 30 %), zaradi česar je razlika med to kategorijo in drugo kategorijo, ki je storila kršitev, za katero so prav tako značilni horizontalni sporazumi o določanju cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje, majhna.

299    Poleg tega je treba ugotoviti tudi, da razlikovanje Komisije med kategorijo, v katero spadata med drugim družbi Emesa in Tycsa, na eni strani, in kategorijo, v katero spadajo družbe Socitrel, Fapricela in Proderac, na drugi strani, temelji na objektivnih dejavnikih.

300    Tožeča stranka se zato le na podlagi te majhne razlike med obema stopnjama teže, ki ju je upoštevala Komisija, ne more sklicevati na kršitev enakega obravnavanja.

301    Tretjič, za družbe Fapricela, Socitrel in Proderac je bila kljub vsemu uporabljena 18‑odstotna stopnja teže kršitve namesto 19‑odstotne, ker so sodelovale le v klubu España in so šele pozno izvedele za panevropsko razsežnost omejevalnega sporazuma.

302    Vendar ni dokazano, da je družba Fapricela vedela za panevropsko razsežnost omejevalnega sporazuma (glej prvi in drugi del prvega tožbenega razloga zgoraj).

303    Zato Komisija družbe Fapricela ne bi smela vključiti v isto kategorijo kot družbi Socitrel in Proderac.

304    Zato je treba sprejeti drugi del drugega tožbenega razloga.

305    Nasprotno pa je treba zavrniti preostale trditve tožeče stranke v zvezi s tem, da je družba Socitrel v kartelu sodelovala dalj časa kot ona, saj je treba ta dejavnik upoštevati pri izračunu trajanja kršitve, ne pa pri presoji njene teže.

306    Enako velja za trditve v zvezi s številom sestankov, ki se jih je udeležila družba Socitrel, saj ta dejavnik niti za to družbo niti za družbo Fapricela ne vpliva na trajajočo naravo kršitve, ki sta jo storili (glej točko 273 zgoraj).

 E – Vmesna ugotovitev

307    Skratka, treba je sprejeti drugi tožbeni razlog in zato ugotoviti, da je bila pri določanju osnovnega zneska globe storjena napaka.

308    Zato je treba razglasiti delno ničnost člena 2 izpodbijanega sklepa, in sicer v delu, v katerem je z njim družbi Fapricela naložena globa.

[…]

 VII – Prvi dodatni tožbeni razlog: kršitev pravic družbe Fapricela do obrambe, bistvene kršitve postopka in neobrazložitev

 A – Povzetek izpodbijanega sklepa

400    Komisija je s prvim sklepom o spremembah dopolnila točko 935 obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako da je vanjo vključila preglednico z vrednostmi prodaje, ki jih je upoštevala za različna podjetja. V zvezi z družbo Fapricela je v točki 6 te preglednice navedeno: „Fapricela: odgovor z dne 16. junija 2009: od 2. 12. 1998 do 19. 9. 2002: [vrednost prodaje, upoštevane za družbo Fapricela]“.

 B – Presoja Splošnega sodišča

401    Prvič, kolikor se ta tožbeni razlog delno prekriva s tožbenim razlogom, navedenim med obravnavo, ki se nanaša na to, da tožeči stranki ni bil vročen prvi sklep o spremembah, zato naj bi bile kršene njene pravice do obrambe, je treba napotiti na presojo Splošnega sodišča iz točk od 79 do 82 te sodbe.

402    Drugič, treba je poudariti, da je Komisija s prvim sklepom o spremembah popravila stvarne napake, do katerih je prišlo v prvotnem sklepu, ni pa spremenila zneska globe, naložene družbi Fapricela.

403    Poleg tega je želela Komisija s tem popravkom v zvezi z družbo Fapricela v izpodbijanem sklepu natančneje opredeliti vrednost prodaje, o kateri jo je obvestila ta družba v odgovoru z dne 16. junija 2009.

404    Tožeča stranka je na obravnavi tudi priznala, da je Komisija v prvotnem sklepu osnovni znesek globe izračunala ob upoštevanju zneska vrednosti prodaje, upoštevane za družbo Fapricela, ki je vključeval prodajo, ki jo je ta družba realizirala s prameni.

405    Zato ne more trditi, da pred sprejetjem prvega sklepa o spremembah ni mogla razumeti, da je bila v vrednost prodaje, ki se je upoštevala za izračun zneska globe, vključena tudi vrednost prodaje pramenov.

406    Torej je treba očitek glede neobrazložitve prvotnega sklepa v zvezi s tem zavrniti.

407    Tretjič, obrazložitev prvega sklepa o spremembah omogoča razumevanje napak, ki jih je želela Komisija popraviti, v njej pa so tudi jasno navedene spremembe, vnesene v prvotni sklep. Torej je tudi očitek glede neobrazložitve prvega sklepa o spremembah v zvezi s tem popolnoma neutemeljen.

408    Četrtič, če želi družba Fapricela s svojimi trditvami povedati, da pred sprejetjem obeh sklepov o spremembah ni bila zaslišana, s čimer naj bi bile kršene njene pravice do obrambe v upravnem postopku, je treba ugotoviti, na prvem mestu, da je bila tožeča stranka v skladu z določbami Uredbe št. 1/2003 zaslišana pred sprejetjem prvotnega sklepa, na drugem mestu, da so bile s prvim sklepom o spremembah v prvotni sklep vnesene le stvarne spremembe, na tretjem mestu, da tožeča stranka ne navaja, kako bi to, da bi bila zaslišana v zvezi z elementi, ki jih je popravila Komisija na podlagi informacij, ki jih je tej instituciji predložila sama tožeča stranka med upravnim postopkom, kakor koli spremenilo vsebino izpodbijanega sklepa ali ji omogočilo, da bi bolje pripravila obrambo (sodba z dne 18. junija 2013, Fluorsid in Minmet/Komisija, T‑404/08, ZOdl., EU:T:2013:321, točka 110), ter, na četrtem mestu in nazadnje, da znesek globe, naložene družbi Fapricela, ni bil spremenjen niti s prvim niti z drugim sklepom o spremembah.

409    Drži sicer, da je bil z drugim sklepom o spremembah spremenjen znesek globe, naložene dvema podjetjema, in sicer podjetjema Arcelor in Ori Martin.

410    Treba pa je ugotoviti, da razlogi, iz katerih je bil sprejet drugi sklep o spremembah – to je, da se za uporabo 10‑odstotne omejitve upošteva promet odvisne družbe, ki je sodelovala v kartelu, namesto prometa skupine – niso nikakor zadevali družbe Fapricela, ki je bila v popolnoma drugačnem položaju.

411    V takih okoliščinah se torej ne more sklicevati na načelo enakega obravnavanja, niti ne more trditi, da ima pravico do predhodnega zaslišanja.

412    Iz istih razlogov je treba zavrniti tudi trditve v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti ali načela dobrega upravljanja, saj se spremembe, vnesene z drugim sklepom o spremembah, niso nanašale nanjo.

413    Petič in vsekakor, tožeča stranka je imela po sprejetju vsakega od obeh sklepov o spremembah možnost prilagoditi svoje tožbene razloge in predloge, to možnost pa je tudi obakrat izkoristila, zato ne more trditi, da so bile zaradi sprejetja teh sklepov kakor koli kršene njene pravice do obrambe.

414    Prvi dodatni tožbeni razlog je zato treba v celoti zavrniti

 VIII – Predlog za razglasitev ničnosti člena 3 izpodbijanega sklepa

415    Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti člena 3 izpodbijanega sklepa.

416    Vendar je treba ta predlog zavrniti, saj je s prvim odstavkom člena 3 izpodbijanega sklepa podjetjem, ki morda še niso končala kršitve, naloženo, naj jo končajo. Tožeča stranka namreč trdi, da je kršitev končala septembra 2002. Torej na datum, ko je vložila tožbo, ni imela interesa za razglasitev ničnosti te določbe izpodbijanega sklepa.

417    V drugem odstavku člena 3 je poleg tega podjetjem naslovnikom sklepa prepovedana ponovitev kršitve. Vendar iz zgoraj navedenega izhaja, da je družba Fapricela storila kršitev in da jo je treba zato obsoditi, kar upravičuje prepoved ponovitve kršitve.

418    Zato je treba njen predlog za razglasitev ničnosti člena 3 izpodbijanega sklepa delno zavreči kot nedopusten, delno pa zavrniti kot neutemeljen.

 IX – Izvajanje neomejene pristojnosti Splošnega sodišča

 A – Povzetek izračuna zneska globe, ki ga je uporabila Komisija

419    Treba je opozoriti na elemente izračuna, ki ga je opravila Komisija za določitev zneska globe, naložene družbi Fapricela:

–        vrednost prodaje jekla za prednapenjanje, tudi v obliki žic in pramenov, realizirane leta 2001 (a);

–        delež vrednosti prodaje (b): 18 %;

–        število let (količnik trajanja) (c): 3,75;

–        delež, uporabljen za dodatni znesek (d): 18 %;

–        skupni osnovni znesek: [(a) x (b) x (c)] + [(a) x (d)];

–        povečanje zaradi obteževalnih okoliščin: ne;

–        zmanjšanje zaradi olajševalnih okoliščin: ne;

–        skupni osnovni znesek (nespremenjen);

–        uporaba 10‑odstotne omejitve prometa: 8.874.000 EUR;

–        zmanjšanje na podlagi ureditve za prizanesljivost: ne;

–        zmanjšanje zaradi nezmožnosti podjetja za plačilo globe ob upoštevanju posebnih socialnih in ekonomskih okoliščin: ne;

–        končni znesek globe: 8.874.000 EUR.

 B – Povzetek načel

420    Neomejena pristojnost, ki jo na podlagi člena 261 PDEU Splošnemu sodišču podeljuje člen 31 Uredbe št. 1/2003, temu sodišču omogoča, da poleg nadzora zakonitosti sankcije, na podlagi katerega je mogoče le zavrniti ničnostno tožbo ali razglasiti ničnost izpodbijanega akta, nadomesti presojo Komisije s svojo in zato izpodbijani akt spremeni, tudi če ga ne razglasi za ničen, pri čemer pa mora upoštevati vse dejanske okoliščine, zlasti pri spremembi naložene globe, kadar presoja o vprašanju zneska globe (glej v tem smislu sodbi z dne 8. februarja 2007, Groupe Danone/Komisija, C‑3/06 P, ZOdl., EU:C:2007:88, točki 61 in 62, in z dne 3. septembra 2009, Prym in Prym Consumer/Komisija, C‑534/07 P, ZOdl., EU:C:2009:505, točka 86 in navedena sodna praksa).

421    Poleg tega je v skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 treba pri določanju zneska globe poleg teže kršitve upoštevati tudi njeno trajanje.

422    Sodišče je razsodilo, da je pri določanju zneska glob treba upoštevati trajanje kršitev in vse dejavnike, ki lahko vplivajo na presojo njihove teže, kot so ravnanje posameznega podjetja, vloga, ki jo je posamezno podjetje imelo pri izvajanju usklajenih ravnanj, dobiček, ki so ga podjetja lahko imela zaradi teh ravnanj, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo ta vrsta kršitev pomeni za Evropsko unijo (glej sodbo z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, ZOdl., EU:C:2011:815, točka 56 in navedena sodna praksa).

423    Sodišče je tudi navedlo, da je treba upoštevati objektivne dejavnike, kot so vsebina in trajanje protikonkurenčnih ravnanj, njihovo število in intenzivnost, obseg prizadetega trga in škoda, povzročena gospodarskemu javnemu redu. Pri preučitvi je prav tako treba upoštevati sorazmerno velikost in tržni delež odgovornih podjetij ter morebitno ponavljanje kršitev (zgoraj v točki 422 navedena sodba Chalkor/Komisija, EU:C:2011:815, točka 57).

424    V zvezi s tem je treba navesti, da Splošno sodišče globe ne določi z natančnim aritmetičnim postopkom. Poleg tega izračuni Komisije in njene smernice ne zavezujejo Splošnega sodišča, kadar odloča na podlagi neomejene pristojnosti, ampak mora Splošno sodišče opraviti svojo presojo in pri tem upoštevati vse okoliščine primera (glej sodbo z dne 12. decembra 2007, BASF in UCB/Komisija, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., EU:T:2007:380, točka 213 in navedena sodna praksa).

 C – Presoja Splošnega sodišča v obravnavani zadevi

425    V obravnavani zadevi za določitev zneska globe za sankcioniranje udeležbe družbe Fapricela pri kršitvi iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 izhaja, da je treba poleg teže kršitve upoštevati njeno trajanje, iz načela individualizacije kazni pa izhaja, da je treba pri sankciji upoštevati položaj vsakega kršitelja, ki je sodeloval pri kršitvi.

426    Kršitev, za katero je treba družbi Fapricela pripisati odgovornost, je njeno neprekinjeno sodelovanje zgolj v klubu España, saj ni dokazano, da bi ta družba vedela za klub Evropa (glej prvi in drugi del prvega tožbenega razloga, točki 130 in 142 zgoraj).

427    Kar zadeva trajanje kršitve, ki jo je storila družba Fapricela, je ta trajala od 2. decembra 1998 do 19. septembra 2002, saj ni dokazano, da bi se družba Fapricela med 18. oktobrom 2000 in 9. aprilom 2001 distancirala od kluba España (glej točko 207 zgoraj).

428    Kar zadeva težo kršitve, ki jo je storila družba Fapricela, je treba najprej opozoriti, da je Komisija napačno menila, da je ta družba vedela – čeprav v pozni fazi – za panevropsko razsežnost omejevalnega sporazuma (glej točko 130 zgoraj).

429    Torej tega merila ni mogoče upoštevati pri presoji objektivne teže kršitve, ki jo je storila družba Fapricela.

430    Zato ima kršitev družbe Fapricela manjšo težo od kršitve, ki sta jo storili družbi Socitrel in Proderac, s katerima jo je izenačila Komisija (točka 953 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

431    Vendar je kršitev družbe Fapricela kljub vsemu resnejša od kršitve družbe Fundia. Iz izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je družba Fundia sodelovala le pri „usklajevanju“ prodaje eni sami stranki, to je družbi Addtek (točki 935 in 953 obrazložitve izpodbijanega sklepa), medtem ko je iz tega sklepa prav tako razvidno, da je družba Fapricela sodelovala pri „usklajevanju“ v zvezi z več drugimi strankami.

432    Kar zadeva vrednost prodaje, ki jo je treba upoštevati, je treba napotiti na vrednost, ki jo je upoštevala Komisija v izpodbijanem sklepu in ki vključuje pramene, saj je dokazano, da je družba Fapricela v klubu España sodelovala tudi pri sporazumu v zvezi s prameni (glej točko 244 zgoraj). Poleg tega je Komisija upravičeno upoštevala le prodajo, ki jo je družba Fapricela realizirala v Španiji in na Portugalskem (točka 949 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

433    Splošnemu sodišču ni treba upoštevati nobene olajševalne ali obteževalne okoliščine niti nobene druge posebne okoliščine. Poleg tega je bilo dejstvo, da je tožeča stranka sodelovala le v klubu España, dejansko upoštevano že s tem, da se je upoštevala le njena prodaja v Španiji in na Portugalskem.

434    Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da znesek globe, naložene družbi Fapricela, ne more biti nižji od 17.000.000 EUR.

435    Vendar na podlagi 10‑odstotne omejitve iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 znesek globe, naložene družbi Fapricela, ne sme preseči 8.874.000 EUR.

436    V takih okoliščinah je Splošno sodišče odločilo, da je treba družbi Fapricela naložiti globo v višini 8.874.000 EUR, kar je ustrezen znesek glede na naravo, trajanje in težo kršitve, ki jo je storila tožeča stranka.

 Stroški

437    Člen 134(3) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

438    Glede na okoliščine obravnavane zadeve je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo:

1.      Sklep Komisije C(2010) 4387 final z dne 30. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38344 – Jeklo za prednapenjanje), ki je bil spremenjen s Sklepom Komisije C(2010) 6676 final z dne 30. septembra 2010 in s Sklepom Komisije C(2011) 2269 final z dne 4. aprila 2011, se v delu, v katerem je ugotovljeno, da je družba Fapricela – Indústria de Trefilaria, SA kršila določbe člena 101(1) PDEU, s tem da je razen pri kršitvi navedenih določb na iberskem trgu sodelovala v kartelu, ki je zajemal notranji trg in nato trg v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), in ji je naložena globa v višini 8.874.000 EUR, razglasi za ničen.

2.      Znesek globe, ki se naloži družbi Fapricela – Indústria de Trefilaria, se določi na 8.874.000 EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Frimodt Nielsen Dehousse Collins

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. julija 2015.

Podpisi

** Jezik postopka: portugalščina.

1      Navedene so le točke te sodbe, za katere Splošno sodišče meni, da je njihova objava koristna.