SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 12. marca 2019(*)

„EKJS – Odhodki, izključeni iz financiranja – Odhodki Italije – Začasna shema za prestrukturiranje industrije sladkorja – Uredba (ES) št. 320/2006 – Uredba (ES) št. 968/2006 – Uredba (ES) št. 1290/2005 – Rok 24 mesecev – Pojem ‚večletni ukrep‘ – Pogoji za odobritev pomoči za prestrukturiranje – Pojem ‚proizvodna zmogljivost‘ – Opredelitev silosov – Pojem ‚popolna odstranitev‘ – Priloga 2 k dokumentu VI/5330/97 – Težave pri razlagi ureditve Unije – Lojalno sodelovanje – Legitimno pričakovanje – Ne bis in idem – Klavne premije – Ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo – Zamude pri plačilih – Dokaz o obstoju posebnih pogojev poslovanja – Enako obravnavanje – Napaka v prevodu ene od jezikovnih različic uredbe Unije – Pripisljivost finančnega popravka državi članici“

V zadevi T‑135/15,

Italijanska republika, ki jo zastopa G. Palmieri, agentka, skupaj s C. Colelli, avvocato dello Stato,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Francoske republike, ki jo zastopata D. Colas in S. Horrenberger, agenta,

in

Madžarske, ki jo zastopata M. Z. Fehér in G. Koós, agenta,

intervenientki,

proti

Evropski komisiji, ki so jo sprva zastopali D. Bianchi, P. Ondrůšek in I. Galindo Martín, nato D. Bianchi in P. Ondrůšek, agenti,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev delne ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2015/103 z dne 16. januarja 2015 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL 2015, L 16, str. 33) v delu, ki se nanaša na nekatere odhodke, ki so nastali Italijanski republiki,

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi H. Kanninen, predsednik, J. Schwarcz in C. Iliopoulos (poročevalec), sodnika,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 12. septembra 2017

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

 Uredba (ES) št. 320/2006

1        Svet Evropske unije je sprejel Uredbo (ES) št. 320/2006 z dne 20. februarja 2006 o ustanovitvi začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja v Skupnosti in spremembi Uredbe (ES) št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL 2006, L 58, str. 42). Uredba št. 320/2006 je bila spremenjena večkrat, nazadnje z Uredbo Sveta (ES) št. 72/2009 z dne 19. januarja 2009 o spremembah skupne kmetijske politike s spremembo uredb (ES) št. 247/2006, (ES) št. 320/2006, (ES) št. 1405/2006, (ES) št. 1234/2007, (ES) št. 3/2008 in (ES) št. 479/2008 in razveljavitvi uredb (EGS) št. 1883/78, (EGS) št. 1254/89, (EGS) št. 2247/89, (EGS) št. 2055/93, (ES) št. 1868/94, (ES) št. 2596/97, (ES) št. 1182/2005 in (ES) št. 315/2007 (UL 2009, L 30, str. 1). Uredba št. 320/2006 v različici, spremenjeni z Uredbo št. 72/2009, se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi.

2        V uvodnih izjavah 1 in 5 Uredbe št. 320/2006 je navedeno:

„(1)      […] Da bi sistem Skupnosti za proizvodnjo in trženje sladkorja uskladili z mednarodnimi zahtevami in zagotovili njegovo konkurenčnost v prihodnosti, bi bilo treba uvesti temeljit proces prestrukturiranja, ki bi privedel do občutnega zmanjšanja nedobičkonosne proizvodne zmogljivosti v Skupnosti. V ta namen bi bilo treba kot predpogoj za začetek izvajanja učinkovite nove skupne tržne ureditve za sladkor ustanoviti ločeno in neodvisno začasno shemo za prestrukturiranje industrije sladkorja v Skupnosti. […]

(5)      V obliki ustrezne pomoči za prestrukturiranje bi bilo treba uvesti pomembno ekonomsko spodbudo, da bi se podjetja za proizvodnjo sladkorja z najnižjo produktivnostjo odpovedala svoji kvotni proizvodnji. V ta namen bi bilo treba vzpostaviti pomoč za prestrukturiranje, ki bi ustvarila spodbudo za opustitev kvotne proizvodnje sladkorja in odpoved zadevnim kvotam ter hkrati omogočila ustrezno upoštevanje socialnih in okoljskih obveznosti, povezanih z opustitvijo proizvodnje. Pomoč bi morala biti na voljo v obdobju štirih tržnih let, s ciljem, da se proizvodnja zmanjša na obseg, potreben za doseganje uravnoteženega stanja na trgu v Skupnosti.“

3        Člen 1 Uredbe št. 320/2006, naslovljen „Začasni sklad za prestrukturiranje“, določa:

„1. Ustanovi se začasni sklad za prestrukturiranje industrije sladkorja v [S]kupnosti (v nadaljnjem besedilu ‚sklad za prestrukturiranje‘).

Sklad za prestrukturiranje je del Jamstvenega oddelka Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada. Od 1. januarja 2007 je del Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS).

2. Sklad za prestrukturiranje financira odhodke za ukrepe, določene v členih 3, 6, 7, 8 in 9.

[…]

4. Ta uredba se ne uporablja za najbolj oddaljene regije iz člena 299(2) Pogodbe.“

4        Člen 3 Uredbe št. 320/2006, naslovljen „Pomoč za prestrukturiranje“, določa:

„1.      Vsako podjetje, ki proizvaja sladkor, izoglukozo ali inulinski sirup, ki mu je bila kvota dodeljena do 1. julija 2006 […], je upravičeno do pomoči za prestrukturiranje na tono opuščene kvote, pod pogojem, da v enem od tržnih let 2006/2007, 2007/2008, 2008/2009 in 2009/2010:

(a)      opusti kvoto, ki jo je podelilo eni ali več svojih tovarn[,] in v celoti odstrani proizvodne zmogljivosti zadevnih tovarn ali

(b)      opusti kvoto, ki jo je podelilo eni ali več svojih tovarn, delno odstrani proizvodne zmogljivosti zadevnih tovarn in mesta proizvodnje ter preostalih proizvodnih zmogljivosti zadevnih tovarn ne uporablja za proizvodnjo proizvodov, ki jih zajema skupna tržna ureditev za sladkor;

[…]

3.      Popolna odstranitev proizvodnih zmogljivosti zahteva:

(a)      dokončno in popolno ustavitev zadevne proizvodnje sladkorja, izoglukoze in inulinskega sirupa v zadevnih proizvodnih zmogljivostih,

(b)      zaprtje tovarne ali tovarn in odstranitev njihovih proizvodnih zmogljivosti v roku iz točke (d) člena 4(2)

in

(c)      vzpostavitev dobrih okoljskih pogojev na mestu tovarne in pomoč pri prerazporeditvi delovne sile v roku iz točke (f) člena 4(2). […]

4.      Delna odstranitev proizvodnih zmogljivosti zahteva:

(a)      dokončno in popolno ustavitev zadevne proizvodnje sladkorja, izoglukoze in inulinskega sirupa v zadevnih proizvodnih zmogljivostih,

(b)      odstranitev proizvodnih zmogljivosti, ki se ne bodo uporabljale za novo proizvodnjo in so bile namenjene in uporabljane za proizvodnjo proizvodov pod (a) […]

(c)      vzpostavitev dobrih okoljskih pogojev na mestu tovarne in pomoč pri prerazporeditvi delovne sile v roku iz točke (f) člena 4(2). […]

5.      Znesek pomoči za prestrukturiranje na tono opuščene kvote je:

(a)      v primeru iz točke (a) odstavka 1:

–        730,00 EUR za tržno leto 2006/2007,

–        730,00 EUR za tržno leto 2007/2008,

–        625,00 EUR za tržno leto 2008/2009,

–        520,00 EUR za tržno leto 2009/2010;

(b)      v primeru iz točke (b) odstavka 1:

–        547,50 EUR za tržno leto 2006/2007,

–        547,50 EUR za tržno leto 2007/2008,

–        468,75 EUR za tržno leto 2008/2009,

–        390,00 EUR za tržno leto 2009/2010;

[…]“.

5        Poleg tega člen 4 Uredbe št. 320/2006, naslovljen „Prošnja za pomoč za prestrukturiranje“, določa:

„1. Prošnje za pomoč za prestrukturiranje se predložijo zadevni državi članici do 31. januarja neposredno pred tržnim letom, v katerem bo kvota opuščena.

[…]

2. Prošnje za pomoč za prestrukturiranje vključujejo:

(a)      načrt prestrukturiranja;

[…]

(c)      zavezo o opustitvi ustrezne kvote v zadevnem tržnem letu;

(d)      v primeru iz člena 3(1)(a), zavezo o popolni odstranitvi proizvodnih zmogljivosti v roku, ki ga določi zadevna država članica;

(e)      v primeru iz člena 3(1)(b), zavezo o delni odstranitvi proizvodnih zmogljivosti v roku, ki ga določi zadevna država članica, in o neuporabi mesta proizvodnje ter preostalih proizvodnih zmogljivosti za proizvodnjo proizvodov, ki jih zajema skupna tržna ureditev za sladkor;

[…]

3.      Načrt prestrukturiranja iz odstavka 2(a) vključuje vsaj naslednje elemente:

[…]

(c)      popoln tehnični opis zadevnih proizvodnih zmogljivosti,

(d)      poslovni načrt, v katerem so podrobno opredeljeni način, časovni razpored in stroški zaprtja tovarne ali tovarn ter popolna ali delna odstranitev proizvodnih zmogljivosti,

[…]

(h)      finančni načrt, v katerem so podrobno opredeljeni vsi stroški v zvezi z načrtom prestrukturiranja.“

6        Člen 5 Uredbe št. 320/2006, naslovljen „Odločitev o pomoči za prestrukturiranje in nadzor“, določa:

„1.      Države članice odločijo o podelitvi pomoči za prestrukturiranje do konca februarja neposredno pred tržnim letom iz člena 3(2). Vendar se odločitev za tržno leto 2006/2007 sprejme najpozneje do 30. septembra 2006.

[…]

2.      Pomoč za prestrukturiranje se podeli, če je država članica po natančnem preverjanju ugotovila, da:

–        prošnja vsebuje vse elemente iz člena 4(2);

–        načrt prestrukturiranja vsebuje elemente iz člena 4(3);

–        so ukrepi in dejavnosti, opisani v načrtu prestrukturiranja, v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo;

–        […]

3.      Če se ne upošteva enega ali več pogojev iz prvih treh alinej odstavka 2, se prošnja za pomoč za prestrukturiranje vrne prosilcu. Prosilca se obvesti o pogojih, ki niso bili spoštovani. Prosilec lahko nato svojo prošnjo umakne ali dopolni.

[…]“.

7        Člen 10(4) Uredbe št. 320/2006 določa:

„Pomoč za prestrukturiranje iz člena 3 se izplača v dveh obrokih:

–        40 % v mesecu juniju tržnega leta iz člena 3(2)

–        in

–        60 % v mesecu februarju naslednjega tržnega leta.

Vendar se Komisija lahko odloči in razdeli obrok iz druge alinee na dve izplačili […]“.

8        Nazadnje, člen 14 Uredbe št. 320/2006, naslovljen „Spremembe Uredbe (ES) št. 1290/2005“, določa:

„Uredba (ES) št. 1290/2005 se spremeni:

1.      v členu 3(1) se doda naslednja točka:

,(e)      začasno pomoč za prestrukturiranje, pomoč za diverzifikacijo, dodatno pomoč za diverzifikacijo in prehodno pomoč iz členov 3, 6, 7, 8 in 9 Uredbe […] št. 320/2006 […].‘

[…]“.

 Uredba (ES) št. 968/2006

9        Evropska komisija je sprejela Uredbo (ES) št. 968/2006 z dne 27. junija 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 320/2006 (UL 2006, L 176, str. 32). Uredba št. 968/2006 je bila spremenjena večkrat, nazadnje z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 672/2011 z dne 13. julija 2011 o spremembi Uredbe št. 968/2006 (UL 2011, L 184, str. 1). Uredba št. 968/2006 v različici, spremenjeni z Uredbo št. 672/2011, se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi.

10      V uvodni izjavi 4 Uredbe št. 968/2006 je navedeno:

„V zvezi z opustitvijo kvot člen 3 Uredbe […] št. 320/2006 določa možnosti popolne ali delne odstranitve proizvodnih zmogljivosti, kar je vzrok za različne zneske pomoči za prestrukturiranje. Glede na to, da je v pogojih, ki veljajo za ti dve možnosti, upoštevana okoliščina, da se višji znesek pomoči za prestrukturiranje dodeli za popolno odstranitev zaradi višjih stroškov, povezanih s tem, se zdi primerno dopustiti možnost, da se ohranijo deli proizvodnje, ki niso del proizvodne linije, če jih je mogoče uporabiti v druge namene, predvidene v načrtu prestrukturiranja, zlasti če takšna uporaba ustvarja delovna mesta. Na drugi strani pa je treba naprave, ki niso neposredno povezane s proizvodnjo sladkorja, odstraniti v razumnem roku, če ni druge možnosti za njihovo uporabo in bi bila njihova ohranitev škodljiva za okolje.“

11      Člen 4 Uredbe št. 968/2006, naslovljen „Odstranitev proizvodnih zmogljivosti“, določa:

„1.      V primeru popolne odstranitve iz člena 3(1)(a) Uredbe […] št. 320/2006 se zahteve za odstranitev proizvodnih zmogljivosti nanašajo na:

(a)      vse naprave, ki so potrebne za proizvodnjo sladkorja, izoglukoze ali inulinskega sirupa, kot na primer naprave za skladiščenje, analiziranje, pranje in rezanje sladkorne pese, sladkornega trsa ali cikorije; vse naprave, ki so potrebne za izločanje in predelavo ali zgoščevanje sladkorja iz sladkorne pese ali sladkornega trsa, škroba iz žitaric, glukoze iz škroba ali inulina iz cikorije;

(b)      del zmogljivosti, razen tistih iz točke (a), ki je neposredno povezan s proizvodnjo sladkorja, izoglukoze ali inulinskega sirupa in potreben za proizvodnjo v okviru opuščene kvote, tudi če ga bi bilo mogoče uporabiti v povezavi s proizvodnjo drugih proizvodov, kot so: naprave za ogrevanje ali obdelavo vod[e] ali proizvodnjo energije; naprave za predelavo pesnih rezancev ali melas; naprave za notranji prevoz;

(c)      vse druge naprave, kot so naprave za pakiranje, ki niso bile uporabljene in jih je treba odstraniti iz okoljskih razlogov.

2.      V primeru delne odstranitve iz člena 3(1)(b) Uredbe […] št. 320/2006 se zahteva za odstranitev proizvodnih zmogljivosti nanaša na naprave iz odstavka 1 tega člena, ki niso namenjene uporabi v drugi proizvodnji ali drugi uporabi v tovarni v skladu z načrtom prestrukturiranja.“

12      Člen 6 Uredbe št. 968/2006, naslovljen „Obveznosti držav članic“, določa:

„1.      Država članica najpozneje dvajset dni po prejemu izvoda vabila k posvetovanju iz člena 2(3) obvesti stranke, udeležene v načrtu prestrukturiranja, o svoji odločitvi glede:

[…]

(b)      roka, ki se izteče najpozneje 30. septembra 2010, za odstranitev proizvodnih zmogljivosti in skladnost z družbenimi in okoljskimi obveznostmi iz členov 3(3)(c) in 3(4)(c) Uredbe […] št. 320/2006;

[…]

Z odstopanjem od [odstavka 1(b)] po utemeljeni zahtevi zadevnega podjetja države članice lahko odobrijo podaljšanje roka, določenega v [odstavku 1(b)], najpozneje do 31. marca 2012. V tem primeru podjetje predloži spremenjeni načrt prestrukturiranja v skladu s členom 11.

[…]“.

13      Člen 9 Uredbe št. 968/2006, naslovljen „Upravičenost do pomoči za prestrukturiranje“, določa:

„[…]

2.      Zahtevek se šteje kot upravičen, če načrt prestrukturiranja:

(a)      vsebuje povzetek poglavitnih ciljev, ukrepov in aktivnosti, kot tudi oceno stroškov teh ukrepov in aktivnosti, finančni načrt in časovne razporede;

(b)      za vsako zadevno tovarno določa vrednost opuščene kvote, ki mora biti nižja ali enaka proizvodni zmogljivosti, ki bo popolnoma ali delno odstranjena;

(c)      vključuje izjavo, da bodo proizvodne zmogljivosti popolnoma ali delno opuščene in odstranjene iz proizvodnih obratov;

[…]

(e)      jasno določa vse aktivnosti in stroške, ki jih financira sklad za prestrukturiranje, in po potrebi druge sorodne elemente, ki naj bi jih financirali drugi skladi Skupnosti.

3.      Če pogoji iz odstavka 2 niso izpolnjeni, država članica obvesti vlagatelja zahtevka o razlogih za to in v okviru časovne omejitve iz člena 4(1) Uredbe […] št. 320/2006 določi rok, v katerem je mogoče načrt za prestrukturiranje ustrezno popraviti.

Država članica odloči o upravičenosti popravljenega zahtevka v 15 delovnih dneh po izteku roka iz pododstavka 1, vendar najmanj 10 delovnih dni pred rokom iz člena 5(1) Uredbe […] št. 320/2006.

Če popravljen zahtevek ni predložen pravočasno ali se šteje kot neupravičen, se zahtevek za pomoč za prestrukturiranje zavrne, država članica pa v 5 delovnih dneh o tem obvesti prosilca in Komisijo. Če isti vlagatelj vloži nov zahtevek, se ta uvrsti po kronološkem vrstnem redu iz člena 8.

[…]“.

14      Člen 10(4) Uredbe št. 968/2006 določa:

„Država članica obvesti vlagatelje zahtevkov o dodelitvi pomoči za prestrukturiranje za njihove odobrene načrte prestrukturiranja najpozneje do roka iz člena 5(1) Uredbe […] št. 320/2006. Pristojni organ države članice pošlje Komisiji popolni izvod odobrenega načrta prestrukturiranja.“

15      Člen 11 Uredbe št. 968/2006, naslovljen „Spremembe načrta prestrukturiranja“, določa:

„1.      Takoj ko se pomoč za prestrukturiranje odobri, upravičenec izvede vse ukrepe, podrobno določene v odobrenem načrtu prestrukturiranja, in spoštuje obveznosti, vsebovane v njegovem zahtevku za pomoč za prestrukturiranje.

2.      Za vsako spremembo odobrenega načrta prestrukturiranja je potreben dogovor z državo članico na podlagi zahtevka zadevnega podjetja, ki:

(a)      pojasnjuje nastale razloge in težave z izvajanjem;

(b)      predstavi popravke ali nove predlagane ukrepe in pričakovane učinke;

(c)      podrobno določa finančne in časovne posledice.

Spremembe ne smejo spreminjati skupnega zneska pomoči za prestrukturiranje, ki se podeljuje, ali začasnih zneskov za prestrukturiranje, ki se plačajo v skladu s členom 11 Uredbe […] št. 320/2006.

Država članica obvesti Komisijo o spremenjenem načrtu prestrukturiranja.“

16      Člen 16 Uredbe št. 968/2006, naslovljen „Plačilo pomoči za prestrukturiranje“, določa:

„1.      Za plačilo vsakega obroka pomoči za prestrukturiranje iz odstavka 4 člena 10 Uredbe […] št. 320/2006 se položi varščina v višini 120 % zneska zadevnega obroka.

[…]“.

17      Člen 22 Uredbe št. 968/2006, naslovljen „Sprostitev varščin“, določa:

„1.      Varščine iz členov 16(1) […] in 18(2) se sprostijo pod pogojem, da:

(a)      so bili izvedeni vsi ukrepi in aktivnosti, predvideni v načrtu prestrukturiranja, nacionalnih programih za prestrukturiranje in poslovnih načrtih;

(b)      je bilo predloženo končno poročilo iz člena 23(2);

(c)      so države članice izvedle nadzor iz člena 25;

[…]

3.      Razen v primeru višje sile se varščina zaseže, če pogoji iz odstavka 1 niso izpolnjeni najpozneje 30. septembra 2012.“

18      Člen 25 Uredbe št. 968/2006, naslovljen „Nadzor“, določa:

„1.      Pristojni organ države članice v treh mesecih po izteku roka iz člena 23(2) z inšpekcijskim pregledom preveri vsako podjetje in proizvodni obrat, za katerega se prejme pomoč v okviru sklada za prestrukturiranje.

Z inšpekcijskim pregledom se preveri skladnost z načrtom prestrukturiranja ali poslovnim načrtom ter točnost in popolnost podatkov, ki jih je podjetje navedlo v poročilu o izvajanju. Pri prvem inšpekcijskem pregledu v okviru načrta prestrukturiranja se preverijo tudi vse dodatne informacije, ki jih je podjetje navedlo v svojem zahtevku za pomoč za prestrukturiranje, zlasti potrditev iz člena 4(2)(b) Uredbe […] št. 320/2006.

2.      Inšpekcijski pregled v vseh primerih vključuje elemente načrta iz člena 4(3) Uredbe […] št. 320/2006. […]“

19      Poleg tega člen 26 Uredbe št. 968/2006, naslovljen „Vračilo“, določa:

„1.      Brez poseganja v člen 3, če upravičenec ne izpolni ene ali več svojih obveznosti v okviru načrta prestrukturiranja, poslovnega načrta ali nacionalnega načrta prestrukturiranja, kot je primerno, mora vrniti del dodeljene pomoči v zvezi s temi obveznostmi[, razen v primeru višje sile].

[…]“.

20      Nazadnje, člen 27 Uredbe št. 968/2006, naslovljen „Kazni“, določa:

„1.      Če upravičenec ne izpolni ene ali več obveznosti iz načrta prestrukturiranja, poslovnega načrta ali nacionalnega načrta prestrukturiranja, kot je primerno, se mu naloži plačilo zneska v višini 10 % zneska, ki ga mora vrniti na podlagi člena 26.

[…]“.

 Dejansko stanje

 Izpodbijani sklep

21      Komisija je z Izvedbenim sklepom (EU) 2015/103 z dne 16. januarja 2015 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja Evropske unije (UL 2015, L 16, str. 33, v nadaljevanju: izpodbijani sklep) med drugim Italijanski republiki naložila naslednje popravke:

–        popravek v višini 90.498.735,16 EUR v zvezi z odhodki, ki jih je Italijanska republika ustvarila v okviru začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja, ker upravičenci do pomoči za prestrukturiranje niso odstranili vseh zmogljivosti za proizvodnjo sladkorja (proračunska obdobja 2007, 2008 in 2009);

–        popravek v višini 1.607.257,90 EUR zaradi zamude pri plačilu preostalih klavnih premij za leto zahtevka 2004 (proračunsko obdobje 2010);

–        pavšalni popravek v višini 1.198.831,03 EUR zaradi zamude pri plačilu nekaterih odhodkov v zvezi z ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo (proračunski obdobji 2009 in 2010).

22      Italijanska republika v okviru te tožbe izpodbija vse tri popravke, navedene v točki 21 zgoraj.

 Finančni popravek v zvezi z odhodki, nastalimi v okviru začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja

23      Službe Komisije so septembra 2010 v Italiji opravile preiskavo v zvezi s pomočmi za prestrukturiranje industrije sladkorja, ki so bile odobrene nekaterim italijanskim proizvajalcem sladkorja v proračunskih obdobjih 2007, 2008 in 2009 (v nadaljevanju: preiskava EX/2010/010/IT).

24      Komisija je v dopisu z dne 9. decembra 2010, poslanem na podlagi člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe Komisije (ES) št. 885/2006 z dne 21. junija 2006 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 glede akreditacije plačilnih agencij in drugih organov ter potrditve obračunov Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL 2006, L 171, str. 90), italijanskim organom sporočila rezultat preiskave EX/2010/010/IT, ki je bil priložen zadevnemu dopisu (v nadaljevanju: prvo sporočilo z dne 9. decembra 2010).

25      Iz prvega sporočila z dne 9. decembra 2010 je razvidno, da po mnenju Komisije italijanski organi niso v celoti upoštevali zahtev iz ureditve prava Evropske unije o pogojih za odobritev pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev proizvodnih zmogljivosti, ker je ugotovila, da so v več obratih za proizvodnjo sladkorja v lasti italijanskih podjetij, ki so zaprosila za odobritev te pomoči, ostali silosi (v nadaljevanju: sporni silosi). V zvezi s tem je navedla, da ta podjetja ne izpolnjujejo pogojev za odobritev pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, če ne izvedejo v celoti načrta prestrukturiranja in če ne odstranijo stavb, povezanih s proizvodno dejavnostjo, med katerimi so sporni silosi. Nazadnje, Komisija je od italijanskih organov zahtevala, naj navedejo, ali so silosi tudi še v obratih za proizvodnjo sladkorja, ki jih njeni agenti niso obiskali.

26      Italijanski organi so na pripombe, ki jih je Komisija navedla v prvem sporočilu z dne 9. decembra 2010, odgovorili z dopisom z dne 9. februarja 2011.

27      Komisija je 18. aprila 2011 italijanske organe povabila na dvostranski sestanek, ki je potekal 4. maja 2011 v Bruslju (Belgija).

28      Zapisnik tega sestanka je bil italijanskim organom poslan v dopisu Komisije z dne 26. julija 2011. Ti so pripombe v zvezi z navedenim zapisnikom poslali 2. novembra 2011.

29      Komisija je v dopisu z dne 16. avgusta 2012, poslanem na podlagi člena 11(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 885/2006 (v nadaljevanju: uradno sporočilo z dne 16. avgusta 2012), italijanske organe obvestila, da namerava iz financiranja Unije izključiti znesek 90.498.735,15 EUR zaradi neizpolnjevanja pogojev za odobritev pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, določenih v členu 3(3) Uredbe št. 320/2006 in členu 4(2) Uredbe št. 968/2006.

30      Italijanski organi so na podlagi člena 16 Uredbe št. 885/2006 zadevo 11. oktobra 2012 predložili spravnemu organu, ki je poročilo izdal 10. februarja 2013.

31      Sodišče je v sodbi z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), v bistvu odločilo, da pojem „proizvodne zmogljivosti“ v smislu členov 3 in 4 Uredbe št. 320/2006 ter člena 4(1)(b) Uredbe št. 968/2006 zajema silose, namenjene skladiščenju sladkorja upravičenca do pomoči za prestrukturiranje. Vendar je Sodišče presodilo, da to ne velja v dveh primerih: prvič, če se dokaže, da se silosi uporabljajo izključno za skladiščenje kvotnega sladkorja drugih proizvajalcev ali kvotnega sladkorja, ki je bil od drugih proizvajalcev odkupljen, in drugič, če so namenjeni le pakiranju ali embaliranju drugje proizvedenega sladkorja za namene trženja.

32      Komisija je v dopisu z dne 28. marca 2014 italijanskim organom odobrila dvomesečni rok za predložitev dodatnih pripomb, zlasti zaradi izreka sodbe Sodišča, omenjene v točki 31 zgoraj, in za predložitev dokazov, da so se sporni silosi pred vložitvijo zahtevkov za pomoč za prestrukturiranje uporabljali izključno za skladiščenje in pakiranje kvotnega sladkorja drugih proizvajalcev.

33      Italijanski organi so v dopisu z dne 30. maja 2014 izpodbijali stališče Komisije, v skladu s katerim je treba pri presoji, ali so silosi zajeti s pojmom „proizvodne zmogljivosti“, upoštevati, kako so se uporabljali na datum vložitve zahtevka za pomoč za prestrukturiranje.

34      Komisija je v zbirnem poročilu, ki ga je sprejela 12. decembra 2014, potrdila svoj predlog o izključitvi zneska 90.498.735,16 EUR iz financiranja Unije.

 Finančni popravek zaradi zamude pri plačilu preostalih klavnih premij za leto zahtevka 2004

35      Službe Komisije so v Italiji opravile preiskavo glede klavnih premij v zvezi z neupoštevanjem rokov za plačilo in preseganjem finančne meje v proračunskem obdobju 2010.

36      Komisija je z dopisom z dne 14. februarja 2011, poslanim na podlagi člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006, italijanskim organom sporočila rezultate svojih preverjanj. Ti so na to sporočilo odgovorili z dopisom z dne 8. marca 2011.

37      V Bruslju je bil 15. junija 2011 dvostranski sestanek služb Komisije in italijanskih organov. Zapisnik tega sestanka je bil italijanskim organom poslan 3. avgusta 2011. Ti so svoje pripombe predložili 5. oktobra 2011.

38      Komisija je svoje stališče ponovila v dopisu z dne 18. januarja 2012, poslanem na podlagi člena 11(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 885/2006, na katerega so italijanski organi odgovorili v dopisu z dne 27. marca 2012.

39      Komisija je v dopisu z dne 30. oktobra 2013, poslanem na podlagi člena 11(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 885/2006, italijanskim organom uradno sporočila ocenjeni znesek predlaganega popravka, in sicer 7.643.605,11 EUR zaradi, med drugim, neupoštevanja rokov za plačilo klavnih premij za leto zahtevka 2004, katerih preostali znesek je bil upravičencem plačan 30. oktobra in 3. novembra 2009.

40      Italijanski organi so zadevo 10. decembra 2013 predložili spravnemu organu. Ta je svoje poročilo izdal 6. maja 2014.

41      Komisija je končno stališče italijanskim organom sporočila v dopisu z dne 2. julija 2014, v katerem je ohranila pavšalni popravek v višini 7.643.605,11 EUR, od tega 1.607.275,90 EUR zaradi zamude pri plačilu preostalih klavnih premij za leto zahtevka 2004, ki je bilo izvedeno v proračunskem obdobju 2010.

 Finančni popravek zaradi zamude pri plačilu nekaterih odhodkov v zvezi z ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo

42      Službe Komisije so od 30. novembra do 4. decembra 2009 v Italiji opravile preiskavo v zvezi z ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah za proračunska obdobja od 2008 do 2010.

43      Komisija je z dopisom z dne 27. aprila 2010, poslanim na podlagi člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006, italijanskim organom sporočila rezultat svojih preverjanj. Italijanski organi so na to sporočilo odgovorili z dopisom z dne 5. julija 2010.

44      18. novembra 2010 je bil v Bruslju dvostranski sestanek služb Komisije in italijanskih organov. Zapisnik tega sestanka je bil italijanskim organom poslan 31. januarja 2011. Ti so pripombe predložili 30. marca 2011.

45      Komisija je z dopisom z dne 17. aprila 2013, poslanim na podlagi člena 11(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 885/2006, italijanskim organom uradno sporočila ocenjeni znesek predlaganega popravka, in sicer 2.844.470,65 EUR za proračunska obdobja 2008 (samo od 30. maja 2008), 2009 in 2010.

46      Italijanski organi so zadevo 3. junija 2013 predložili spravnemu organu. Ta je svoje poročilo izdal 29. novembra 2013.

47      Komisija je končno stališče italijanskim organom sporočila v dopisu z dne 27. maja 2014, v katerem je med drugim izvedla pavšalni popravek v višini 1.198.831,03 EUR zaradi zamud pri plačilih v zvezi z ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah, ki so bila izvedena v proračunskih obdobjih 2009 in 2010.

 Postopek in predlogi strank

48      Italijanska republika je 26. marca 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

49      Francoska republika in Madžarska sta 22. oziroma 25. junija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predloga, naj se jima dovoli intervencija v podporo predlogom Italijanske republike. Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je z odločbama z dne 22. julija 2015 dovolil ti intervenciji.

50      Italijanska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, ki se nanaša na nekatere odhodke Italijanske republike;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

51      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.

52      Francoska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

53      Madžarska Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razglasi za delno ničen.

54      Sodno tajništvo Splošnega sodišča je z dopisom z dne 14. junija 2016 stranke obvestilo o spremembi sestave Splošnega sodišča in odločitvi predsednika Splošnega sodišča, da zadevo predodeli drugemu sodniku poročevalcu, ki je bil razporejen v tretji senat.

55      Sodno tajništvo je z dopisom z dne 3. oktobra 2016 stranke obvestilo o spremembi sestave senatov Splošnega sodišča na podlagi člena 27(5) Poslovnika Splošnega sodišča in razporeditvi sodnika poročevalca v četrti senat, kateremu je bila zato dodeljena ta zadeva.

56      Splošno sodišče (četrti senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, ter v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika strankam postavilo pisna vprašanja in jih pozvalo, naj predložijo nekatere listine. Stranke so se na ukrepe procesnega vodstva odzvale v rokih.

57      Stranke so na obravnavi 12. septembra 2017 ustno podale navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

 Pravo

58      Italijanska republika v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov.

59      Prve štiri tožbene razloge navaja v podporo predlogu za razglasitev ničnosti popravka v zvezi z odhodki, ki jih je Italijanska republika ustvarila v okviru začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja. Prvi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev člena 31(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (UL 2005, L 209, str. 1), pravice do obrambe in načela kontradiktornosti ter na nezadostno obrazložitev. Drugi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev člena 11(1) Uredbe št. 885/2006, Uredbe št. 320/2006, Uredbe št. 968/2006 in sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737). Tretji tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, lojalnega sodelovanja, ne bis in idem in dobrega upravljanja ter dolžnosti skrbnega ravnanja. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1290/2005, člena 11(3), drugi pododstavek, in poglavja 3 Uredbe št. 885/2006, smernic, določenih v dokumentu Komisije VI/5330/97 z dne 23. decembra 1997, naslovljenem „Smernice v zvezi z izračunom finančnih posledic ob pripravi odločbe o potrditvi obračuna Jamstvenega oddelka EKUJS“ (v nadaljevanju: dokument VI/5330/97) in obveznosti obrazložitve ter na neobstoj preučitve stališča spravnega organa.

60      Peti tožbeni razlog je naveden v podporo predlogu za razglasitev ničnosti popravka zaradi zamude pri plačilu klavnih premij za leto zahtevka 2004 ter se nanaša na kršitev člena 9(3) Uredbe Komisije (ES) št. 883/2006 z dne 21. junija 2006 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe št. 1290/2005 v zvezi z vodenjem računovodskih evidenc plačilnih agencij, izjavami o izdatkih in prejemkih ter pogojih za povračila izdatkov v okviru EKJS in EKSRP (UL 2006, L 171, str. 1), kršitev načela enakega obravnavanja in izkrivljanje dejstev.

61      Šesti tožbeni razlog je naveden v podporo predlogu za razglasitev ničnosti popravka zaradi zamude pri plačilu nekaterih odhodkov v zvezi z ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo ter se nanaša na kršitev člena 20 Uredbe Komisije (ES) št. 501/2008 z dne 5. junija 2008 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 3/2008 o ukrepih za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo na notranjem trgu in v tretjih državah (UL 2008, L 147, str. 3) ter načel varstva legitimnih pričakovanj in pripisljivosti finančnih popravkov državi članici.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 31(4) Uredbe št. 1290/2005, pravice do obrambe in načela kontradiktornosti ter nezadostna obrazložitev

62      Prvi tožbeni razlog je v bistvu sestavljen iz treh delov. Prvi del se nanaša na kršitev člena 31(4) Uredbe št. 1290/2005. Drugi del se nanaša na kršitev pravice do obrambe in načela kontradiktornosti. Tretji del pa se v bistvu nanaša na nezadostno obrazložitev izpodbijanega sklepa.

 Prvi del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 31(4) Uredbe št. 1290/2005

63      Italijanska republika Komisiji v bistvu očita njeno mnenje, da se pomoči za prestrukturiranje nanašajo na večletni ukrep v smislu člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005 in da se lahko zato finančni popravek v obravnavani zadevi nanaša na vse odhodke, nastale v okviru začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja. Komisija naj bi s tem kršila člen 31(4) Uredbe št. 1290/2005.

64      Komisija izpodbija trditve Italijanske republike.

65      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, ali je Komisija upravičeno v osnovo za sporni finančni popravek vključila vse odhodke, ki jih je Italijanska republika ustvarila v okviru začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja, v skladu s členom 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005, ali pa bi morala iz te osnove izključiti odhodke, nastale več kot 24 mesecev pred tem, ko je bilo italijanskim organom poslano prvo sporočilo z dne 9. decembra 2010, v skladu s členom 31(4)(a) Uredbe št. 1290/2005. Za namene te preučitve je treba ugotoviti, ali se s pomočjo za prestrukturiranje sektorja industrije sladkorja financira večletni ukrep v smislu člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005.

66      Člen 31(4) Uredbe št. 1290/2005 določa:

„Financiranje se ne sme zavrniti za:

(a)      odhodke iz člena 3(1) [te uredbe], nastale več kot [24] mesecev pred pisnim obvestilom Komisije zadevni državi članici o ugotovitvah preverjanj;

(b)      odhodke za večletne ukrepe, ki so zajeti v odhodkih iz člena 3(1) [te uredbe] ali v programih iz člena 4 [te uredbe], za katere je prejemniku zadnja obveznost naložena več kot [24] mesecev pred pisnim obvestilom Komisije zadevni državi članici o ugotovitvah preverjanj;

[…]“.

67      Med odhodki iz člena 3(1)(e) Uredbe št. 1290/2005, kakor je bila spremenjena s členom 14 Uredbe št. 320/2006, so med drugim pomoči za prestrukturiranje industrije sladkorja.

68      Poleg tega je v skladu s členom 3(1) Uredbe št. 320/2006 odobritev pomoči za prestrukturiranje odvisna od izpolnitve dveh pogojev: prvič, opustitve proizvodne kvote in, drugič, popolne ali delne odstranitve proizvodnih zmogljivosti.

69      Glede opustitve proizvodne kvote Italijanska republika pravilno trdi, da gre za takojšen ukrep, ki se izvede v danem tržnem letu.

70      Vendar v nasprotju s tem, kar trdi Italijanska republika, opustitev proizvodne kvote ni „sámo bistvo zadevne sheme“, saj se v členu 3(1)(a) in (b) Uredbe št. 320/2006 za odobritev pomoči za prestrukturiranje za popolno ali delno odstranitev zahteva tudi popolna ali delna odstranitev proizvodnih zmogljivosti (glej točko 68 zgoraj).

71      Odstranitev proizvodnih zmogljivosti pa pomeni, da se sčasoma izvede več zapletenih postopkov, in posledično ne more biti enkraten ukrep.

72      V skladu s členom 3(3) Uredbe št. 320/2006 popolna odstranitev proizvodnih zmogljivosti namreč zahteva, prvič, dokončno in popolno ustavitev proizvodnje sladkorja, izoglukoze in inulinskega sirupa v zadevnih proizvodnih zmogljivostih, drugič, zaprtje tovarne ali tovarn in odstranitev njihovih proizvodnih zmogljivosti ter, tretjič, vzpostavitev dobrih okoljskih pogojev na mestu tovarne in pomoč pri prerazporeditvi delovne sile.

73      Glede delne odstranitve člen 3(4) Uredbe št. 320/2006 določa podobne zahteve, kot so navedene v točki 72 zgoraj.

74      Poleg tega je dejstvo, da postopki prestrukturiranja trajajo več let, potrjeno tudi s členom 6 Uredbe št. 968/2006, ki je določal rok za odstranitev proizvodnih zmogljivosti in skladnost z družbenimi in okoljskimi obveznostmi, katerega končni datum, ki je bil večkrat spremenjen, je bil nazadnje z Izvedbeno uredbo št. 672/2011 določen na 31. marec 2012.

75      Nazadnje, v odgovor na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi, je Italijanska republika navedla, da so postopki odstranitve proizvodnih obratov dveh italijanskih podjetij, ki sta zaprosili za odobritev pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, trajali približno tri oziroma štiri leta.

76      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da namen pomoči za prestrukturiranje industrije sladkorja ni financiranje enkratnega ukrepa, temveč financiranje svežnja ukrepov, katerih dejanska izvršitev načeloma traja več let. Zato je treba ugotoviti, da je shema za prestrukturiranje industrije sladkorja večletni ukrep v smislu člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005.

77      Italijanska republika s svojimi trditvami ne more ovreči zgornje ugotovitve.

78      Prvič, Italijanska republika trdi, da enkratno naravo ukrepov, financiranih s pomočjo za prestrukturiranje, potrjuje dejstvo, da člen 10 Uredbe št. 320/2006 določa plačilo enkratnega zneska pomoči za prestrukturiranje, čeprav je sestavljeno iz dveh obrokov, ki se izplačata v manj kot 12 mesecih.

79      V zvezi s tem je iz povezane razlage člena 10(4) Uredbe št. 320/2006 ter členov 16 in 22 in člena 25(1) Uredbe št. 968/2006 razvidno, da se ob plačilu pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev v več obrokih položi varščina, ki se sprosti le, če se ob koncu postopka prestrukturiranja z inšpekcijskimi pregledi iz člena 25(1) Uredbe št. 968/2006 potrdi med drugim, da so bili resnično izvedeni vsi ukrepi in dejavnosti, predvideni v načrtu prestrukturiranja.

80      Iz tega izhaja, da dokončni znesek pomoči za prestrukturiranje ne more biti znan pred sprostitvijo zadnjih varščin, ki jih zadržujejo države članice, in posledično po nadzorih, ki se opravijo, ko so končani vsi postopki prestrukturiranja.

81      Tako tudi ob domnevi, da so bile 24 mesecev pred prvim sporočilom z dne 9. decembra 2010 italijanskim podjetjem plačane vse pomoči za prestrukturiranje, kot je na obravnavi trdila Italijanska republika, vendar ne da bi to dokazala, znesek teh pomoči ni bil dokončen in se je še lahko spreminjal.

82      Poleg tega, kot je na obravnavi ugotovila Komisija, ob domnevi, da je bilo plačilo pomoči za prestrukturiranje italijanskim podjetjem izvedeno enkrat, ta okoliščina ne bi izključevala opredelitve sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja kot večletnega ukrepa. V zvezi s tem je namreč odločilno, da izvajanje te sheme zajema več obveznosti, katerih izpolnitev ne more biti takojšnja, ampak traja več let.

83      Drugič, Italijanska republika v bistvu trdi, da bi Komisija na podlagi člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005 lahko legitimno izpodbijala vsak odhodek, nastal v okviru začasne sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja, če bi bilo sporočilo na podlagi člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006 poslano v 24 mesecih od izpolnitve zadnje obveznosti, ki je bila naložena upravičencu. Meni, da je Komisija v tem primeru torej lahko začela postopek potrjevanja obračunov do marca 2015, to je v 24 mesecih od končnega datuma za odstranitev proizvodnih zmogljivosti, ki je bil 31. marca 2012. V tem primeru naj sporočilo Komisije na podlagi člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006, ki naj bi bilo poslano po izteku roka za popolno odstranitev, državi članici ne bi več omogočalo, da odpravi nepravilnost, ki jo je ugotovila Komisija. Po njenem mnenju je to dejstvo v nasprotju s smislom postopka potrjevanja obračunov, katerega eden od bistvenih elementov je državi članici dovoliti, da odpravi nepravilnosti, ki jih ugotovi Komisija.

84      Italijanska republika je v odgovoru na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo na obravnavi, potrdila, da s trditvami, navedenimi v točki 83 zgoraj, ni nameravala uveljavljati nezakonitosti člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005, temveč je v bistvu nameravala izpodbijati uporabo te določbe v obravnavani zadevi.

85      V zvezi s tem je dovolj ugotoviti, da je bilo sporočilo na podlagi člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006, v tem primeru prvo sporočilo z dne 9. decembra 2010 (glej točko 24 zgoraj), Italijanski republiki poslano pred iztekom roka za izpolnitev zadnje obveznosti, naložene upravičencem do pomoči za prestrukturiranje, to je pred 31. marcem 2012 (glej točko 74 zgoraj). Zato bi Italijanska republika lahko odpravila nepravilnosti, ugotovljene v prvem sporočilu z dne 9. decembra 2010, ali vsaj sprejela ukrepe, s katerimi bi jih poskušala odpraviti.

86      Glede na navedeno Komisija ni storila napake s tem, da je sklepala, da je namen pomoči za prestrukturiranje industrije sladkorja financiranje večletnega ukrepa, in da je posledično v sporni popravek vključila vse pomoči za prestrukturiranje, ki so bile odobrene italijanskim podjetjem.

87      Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del prvega tožbenega razloga: kršitev pravice do obrambe in načela kontradiktornosti

88      Italijanska republika v bistvu trdi, da ji sprememba stališča Komisije v zvezi s pravno podlago za izračun roka 24 mesecev iz člena 31(4) Uredbe št. 1290/2005 v uradnem sporočilu z dne 16. avgusta 2012, ker je bila prepozna, ni omogočila, da bi uveljavila svojo pravico do obrambe, in da pomeni kršitev kontradiktornosti postopka potrjevanja obračunov.

89      Komisija izpodbija trditve Italijanske republike.

90      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pravnomočno odločbo v zvezi s potrditvijo obračunov sprejeti po posebnem kontradiktornem postopku, v okviru katerega morajo imeti zadevne države članice na voljo vsa jamstva, ki se zahtevajo za predstavitev njihovega stališča (glej sodbo z dne 14. decembra 2000, Nemčija/Komisija, C‑245/97, EU:C:2000:687, točka 47 in navedena sodna praksa).

91      Ta postopek je urejen s členom 11 Uredbe št. 885/2006, naslovljenim „Potrditev skladnosti“, ki določa:

„1.      Kadar Komisija pri poizvedbi oceni, da izdatek ni bil izveden v skladu s predpisi Skupnosti, zadevni državi članici sporoči svoje ugotovitve in navede korektivne ukrepe, potrebne za zagotovitev prihodnje skladnosti z navedenimi predpisi.

Sporočilo se sklicuje na ta člen. Država članica odgovori v dveh mesecih po prejemu sporočila in Komisija lahko temu primerno spremeni svoje stališče. V upravičenih primerih se lahko Komisija strinja, da se rok za odgovor podaljša.

Po izteku roka za odgovor, Komisija skliče dvostranski sestanek in obe stranki si prizadevata za dogovor o ukrepih, ki naj se sprejmejo, ter o ocenjevanju teže kršitve in finančne škode, povzročene proračunu Skupnosti.

2.      V dveh mesecih od datuma prejetja zapisnika dvostranskega sestanka iz tretjega pododstavka odstavka 1 država članica Komisiji sporoči vse informacije, ki so bile zahtevane med tem sestankom ali kakršne koli druge informacije, za katere meni, da so uporabne za trenutno preverjanje.

[…]

Po izteku obdobja iz prvega pododstavka Komisija državam članicam uradno sporoči svoje ugotovitve na podlagi informacij, ki jih je prejela v okviru postopka za potrditev skladnosti. Sporočilo oceni izdatke, za katere Komisija predvidi izključitev iz financiranja Skupnosti v skladu s členom 31 Uredbe […] št. 1290/2005 in se sklicuje na člen 16(1) te uredbe.

3.      […]

Potem ko Komisija prouči vsako poročilo spravnega organa v skladu s poglavjem 3 te uredbe, po potrebi sprejme enega ali več sklepov v skladu s členom 31 Uredbe […] št. 1290/2005, da se iz financiranja Skupnosti izločijo izdatki, ki so nastali zaradi ugotovljene neskladnosti s predpisi Skupnosti, dokler država članica ne začne učinkovito izvajati korektivnih ukrepov.

[…]“.

92      V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti s „pisnim sporočilom“ v smislu člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006 zadevna vlada jasno seznanjena s pridržki Komisije, tako da lahko Komisija izpolni funkcijo opozarjanja, ki jo ima na podlagi navedene določbe (glej sodbo z dne 3. maja 2012, Španija/Komisija, C‑24/11 P, EU:C:2012:266, točka 27 in navedena sodna praksa).

93      Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je treba člen 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006 razlagati v povezavi s členom 31(4) Uredbe št. 1290/2005, v skladu s katerim Komisija ne more izključiti odhodkov, ki so nastali zunaj enega od obdobij iz zadnjenavedene določbe. Iz tega izhaja, da je pisno sporočilo iz člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006 opozorilo, da bi lahko bili odhodki, izvedeni v določenem obdobju pred tem, ko je bila država članica obveščena o tem sporočilu, izključeni iz financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), in da je zato to sporočilo referenčni element za izračun začetka tega obdobja (glej po analogiji sodbo z dne 3. maja 2012, Španija/Komisija, C‑24/11 P, EU:C:2012:266, točka 30).

94      Nazadnje, člen 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006 ne zahteva, da so v pisnem sporočilu omenjeni odhodki, ki jih je treba izključiti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 7. oktobra 2004, Švedska/Komisija, C‑312/02, EU:C:2004:594, točka 14). Prav tako se ne zahteva, da je v pisnem sporočilu izrecno omenjen rok iz člena 31(4) Uredbe št. 1290/2005 (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 24. januarja 2002, Finska/Komisija, C‑170/00, EU:C:2002:51, točka 32). Glede formalnih zahtev člen 11(1) Uredbe št. 885/2006 namreč razlikuje med na eni strani „sporočilom o ugotovitvah“ v odstavku 1, prvi pododstavek, za katero gre v obravnavani zadevi, in na drugi strani „uradnim sporočilom o ugotovitvah“ v odstavku 2, tretji pododstavek, ki se pošlje v poznejši fazi. Iz tega izhaja, da ni potrebno, da prvo sporočilo izpolnjuje tako stroge formalne pogoje kot drugo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 24. januarja 2002, Finska/Komisija, C‑170/00, EU:C:2002:51, točka 29).

95      Uvodoma, iz točk od 68 do 76 zgoraj izhaja, da se s pomočmi za prestrukturiranje industrije sladkorja financirajo večletni ukrepi in da je zato pravna podlaga za izračun roka 24 mesecev člen 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005.

96      V obravnavani zadevi je v spremnem dopisu k rezultatom preiskave EX/2010/010/IT, ki so bili Italijanski republiki sporočeni v prvem sporočilu z dne 9. decembra 2010, navedeno, da se bo morebitna „izključitev […] nanašala le na odhodke, nastale v [24] mesecih pred pošiljanjem [navedenega] sporočila“. Komisija se je torej implicitno, vendar nujno sklicevala na člen 31(4)(a) Uredbe št. 1290/2005 kot pravno podlago za izračun roka 24 mesecev, in ne na člen 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005.

97      Vendar je treba, kot je storila Komisija, ugotoviti, da je kljub navedbi v dopisu, ki ga je vsebovalo prvo sporočilo z dne 9. decembra 2010, iz priloge k temu dopisu jasno izhajalo, da Komisija izpodbija upravičenost zadevnih italijanskih podjetij do vseh pomoči za prestrukturiranje, ki so jih prejela. Med drugim je bilo namreč navedeno, da „[s]lužbe [generalnega direktorata Komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja] menijo […], da nobeno od zadevnih podjetij ne izpolnjuje potrebnih pogojev za prejem [pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev]“, ter da je, „[k]er je bila večina pomoči za prestrukturiranje že plačana in je bila večina varščin že sproščena zadevnim podjetjem, […] treba pojasniti, da bi uprava lahko nazadnje nosila finančne posledice vsake neizpolnitve zahtev, določenih v uredbah“.

98      Glede na navedeno je prvo sporočilo z dne 9. decembra 2010 italijanskim organom omogočilo, da so se zadostno seznanili s pridržki Komisije in popravki, ki bodo verjetno uporabljeni za zadevne odhodke, tako da to sporočilo izpolnjuje funkcijo opozarjanja, ki jo ima pisno sporočilo iz člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006.

99      Čeprav je Komisija na dvostranskem sestanku 4. maja 2011 navedla, da se je preiskava EX/2010/010/IT nanašala na obdobje 24 mesecev pred pošiljanjem sporočila iz člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006 ter da je zato zadevala samo odhodke, nastale med 10. decembrom 2008 in 9. decembrom 2010, ostaja dejstvo, da je Komisija v Prilogi 1 k uradnemu sporočilu z dne 16. avgusta 2012 potrdila stališče, ki ga je sprejela v prvem sporočilu z dne 9. decembra 2010. V bistvu je namreč trdila, da je finančni popravek mogoče določiti na podlagi vseh odhodkov, ki jih je Italijanska republika ustvarila v zvezi z začasno shemo za prestrukturiranje industrije sladkorja, vključno pred obdobjem 24 mesecev pred pošiljanjem prvega sporočila z dne 9. decembra 2010, ter da je treba zato v obravnavani zadevi rok 24 mesecev izračunati na podlagi člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005.

100    Vsekakor je treba ugotoviti, da je Italijanska republika po prejemu uradnega sporočila z dne 16. avgusta 2012 zadevo predložila spravnemu organu v skladu s členom 16 Uredbe št. 885/2006 in je torej imela možnost pred tem organom izpodbijati uporabo člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005 (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 26. septembra 2012, Italija/Komisija, T‑84/09, neobjavljena, EU:T:2012:471, točka 35 in navedena sodna praksa).

101    Vendar je Italijanska republika na obravnavi priznala, da pred spravnim organom ni izpodbijala uporabe člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005 ter se je osredotočila le na vsebinsko vprašanje možnosti ohranitve spornih silosov in upravičenosti do pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev.

102    Nazadnje, spomniti je treba, da je Komisija po izreku sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), v dopisu z dne 28. marca 2014 Italijanski republiki odobrila možnost, da predloži dodatne pripombe (glej točko 32 zgoraj). Vendar italijanski organi tudi v odgovoru z dne 30. maja 2014 niso izpodbijali uporabe člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005 za obravnavani primer (glej točko 33 zgoraj).

103    V tem okviru se Italijanska republika pred Splošnim sodiščem ne more sklicevati na procesno jamstvo, ki ga sama ni uporabila v postopku potrjevanja obračunov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 9. septembra 1999, Petrides/Komisija, C‑64/98 P, EU:C:1999:399, točka 32).

104    Zato je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del prvega tožbenega razloga, ki se v bistvu nanaša na nezadostno obrazložitev

105    Italijanska republika se v bistvu sklicuje na nezadostno obrazložitev izpodbijanega sklepa, ker so bili razlogi za nenadno in neupravičeno spremembo pravne podlage za izračun roka 24 mesecev, za katero se je Komisija odločila v uradnem sporočilu z dne 16. avgusta 2012, v tem sporočilu navedeni zelo na kratko.

106    Komisija se do tega ni opredelila.

107    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je v posebnem okviru priprave odločb o potrditvi obračunov treba šteti, da je odločba zadosti obrazložena, če je država naslovnica tesno sodelovala v postopku njene priprave in če je poznala razloge, iz katerih je Komisija ocenila, da sporne vsote ni treba naložiti EKUJS (sodbi z dne 1. oktobra 1998, Nizozemska/Komisija, C‑27/94, EU:C:1998:446, točka 36, in z dne 10. septembra 2008, Italija/Komisija, T‑181/06, neobjavljena, EU:T:2008:331, točka 32).

108    V obravnavani zadevi je Komisija v točki 12 dela „Trditve“ Priloge 1 k uradnemu sporočilu z dne 16. avgusta 2012 opozorila, da se začasna shema za prestrukturiranje industrije sladkorja nanaša na obdobje od 1. julija 2006 do 31. marca 2012, to je obdobje 69 mesecev. Poleg tega je v točki 13 dela „Trditve“ pojasnila, da je ta shema večletni ukrep v smislu člena 3 Uredbe št. 1290/2005, na podlagi katerega so bila izvedena obročna plačila različnih obrokov pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev. Poleg tega je Komisija navedla, da je bilo plačilo vsakega obroka pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev odvisno od položitve varščine v višini 120 % zneska zadevnega obroka. Komisija je pojasnila tudi, da je v skladu s členom 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005 skladnost teh odhodkov s cilji sklada za prestrukturiranje industrije sladkorja in s tem povezanih uredb mogoče oceniti šele na datum zadnje obveznosti, naložene upravičencu, to je 31. marca 2012. Komisija je v točki 15 dela „Trditve“ Priloge 1 k uradnemu sporočilu z dne 16. avgusta 2012 v bistvu ugotovila, da ker sporni silosi 31. marca 2012 niso bili odstranjeni, se je postopek potrjevanja obračunov nanašal na vse odhodke v zvezi s pomočmi za prestrukturiranje, ki so bile odobrene italijanskim podjetjem.

109    Tako je treba ugotoviti, da je Komisija v uradnem sporočilu z dne 16. avgusta 2012 zadostno obrazložila, zakaj mora finančni popravek vključevati vse odhodke, nastale v obdobju, izračunanem na podlagi člena 31(4)(b) Uredbe št. 1290/2005. Poleg tega je Italijanska republika iz obrazložitve, predstavljene v točki 108 zgoraj, lahko razumela razloge, iz katerih je Komisija spremenila stališče v zvezi s pravno podlago za izračun roka 24 mesecev iz člena 31(4) Uredbe št. 1290/2005.

110    Zato je treba tretji del prvega tožbenega razloga in posledično prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 11 Uredbe št. 885/2006, pravice do obrambe, uredb št. 320/2006 in št. 968/2006 ter sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12)

111    Ta tožbeni razlog se deli na dva dela. Prvi del se v bistvu nanaša na kršitev člena 11 Uredbe št. 885/2006 in pravice do obrambe. Drugi del se nanaša na kršitev uredb št. 320/2006 in št. 968/2006 ter sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737).

 Prvi del drugega tožbenega razloga, ki se v bistvu nanaša na kršitev člena 11 Uredbe št. 885/2006 in pravice do obrambe

112    Italijanska republika v bistvu trdi, da je s prvim sporočilom z dne 9. decembra 2010 kršen člen 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006, ker ji z njim ni bilo omogočeno, da bi se v celoti seznanila s pridržki Komisije in da bi uveljavila pravico do obrambe, potrjeno v tej določbi. V zvezi s tem na eni strani trdi, da je Komisija v prvem sporočilu z dne 9. decembra 2010 trdila, da so silosi v vseh okoliščinah proizvodne zmogljivosti, medtem ko je v dopisu z dne 28. marca 2014, poslanem po izreku sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), priznala, da silosov ni treba nujno obravnavati kot proizvodne zmogljivosti. Na drugi strani ugotavlja, da v prvem sporočilu z dne 9. decembra 2010 ni bilo omenjeno, da je treba uporabo silosov presojati na datum zahtevka za pomoč za prestrukturiranje za popolno odstranitev (v nadaljevanju: merilo, ki ga je določila Komisija). Po njenem mnenju se je šele ob dopisu Komisije z dne 28. marca 2014 v celoti seznanila z njenimi pridržki glede vprašanja odstranitve silosov v primeru pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev. Vendar takrat ni mogla več niti izkoristiti vseh procesnih jamstev, določenih v členu 11 Uredbe št. 885/2006, niti uveljavljati pravice do obrambe.

113    Komisija izpodbija trditve Italijanske republike.

114    Spomniti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pravnomočno odločbo v zvezi s potrditvijo obračunov sprejeti po posebnem kontradiktornem postopku, v okviru katerega morajo imeti zadevne države članice na voljo vsa jamstva, ki se zahtevajo za predstavitev njihovega stališča (sodbe z dne 29. januarja 1998, Grčija/Komisija, C‑61/95, EU:C:1998:27, točka 39; z dne 14. decembra 2000, Nemčija/Komisija, C‑245/97, EU:C:2000:687, točka 47, in z dne 3. julija 2014, Nizozemska/Komisija, T‑16/11, neobjavljena, EU:T:2014:603, točka 69).

115    Poleg tega iz besedila člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006 izhaja, da mora biti v prvem sporočilu rezultat preverjanj, ki jih je opravila Komisija, natančno predstavljen zadevni državi članici in navedeni morajo biti korektivni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, da se v prihodnje zagotovi upoštevanje zadevnih pravil Unije (glej točko 91 zgoraj).

116    V obravnavani zadevi, kot je bilo predstavljeno v točki 25 zgoraj, je iz prvega sporočila z dne 9. decembra 2010 razvidno, da pogoji za odobritev pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev niso bili izpolnjeni, ker so bile nekatere proizvodne zmogljivosti, med drugim sporni silosi, še ohranjene v nekdanjih obratih za proizvodnjo sladkorja, ki so jih obiskali preiskovalci Komisije. Komisija je v tem sporočilu navedla tudi, da italijanska podjetja niso upravičena do pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, če načrtov prestrukturiranja ne izvedejo v celoti in če druge stavbe, povezane s proizvodno dejavnostjo, med drugim sporni silosi, niso odstranjene.

117    Italijanska republika je v dopisu z dne 9. februarja 2011 izpodbijala stališče Komisije, v skladu s katerim so silosi vsekakor proizvodne zmogljivosti, za katere velja obveznost odstranitve, pri čemer je v bistvu trdila, na eni strani, da sporni silosi niso proizvodne zmogljivosti, ker so namenjeni izključno skladiščenju končnega proizvoda, in, na drugi strani, da je razlaga Komisije v nasprotju z uredbama št. 320/2006 in št. 968/2006. Italijanska republika je svoje stališče ponovila na dvostranskem sestanku 4. maja 2011, v pripombah z dne 2. novembra 2011 k zapisniku tega sestanka in v spravnem postopku.

118    Komisija je na dvostranskem sestanku 4. maja 2011 vztrajala pri stališču, da je treba sporne silose obravnavati kot sestavni del proizvodnih zmogljivosti in da jih je treba na tej podlagi odstraniti.

119    Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), v bistvu odločilo, da pojem „proizvodna zmogljivost“ zajema silose, namenjene skladiščenju sladkorja upravičenca do pomoči za prestrukturiranje. Vendar je presodilo, da to ne velja v dveh primerih (v nadaljevanju: izjemi, ki ju je določilo Sodišče): prvič, če se dokaže, da se silosi uporabljajo izključno za skladiščenje kvotnega sladkorja drugih proizvajalcev ali kvotnega sladkorja, ki je bil od drugih proizvajalcev odkupljen, in drugič, če so namenjeni le pakiranju ali embaliranju drugje proizvedenega sladkorja za namene trženja (sodba z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi, od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737, točke 32, 33 in 35).

120    Komisija je z vidika sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), prilagodila svoje stališče glede opredelitve silosov in, kot je bilo navedeno v točkah 32 in 102 zgoraj, v dopisu z dne 28. marca 2014 italijanskim organom odobrila dvomesečni rok za predložitev prepričljivih dokazov, da so se v obravnavani zadevi sporni silosi pred vložitvijo zahtevkov za sporne pomoči uporabljali izključno za skladiščenje kvotnega sladkorja drugih proizvajalcev.

121    Italijanska republika te zahteve ni izpolnila. V dopisu z dne 30. maja 2014 je namreč le izpodbijala merilo, ki ga je določila Komisija. V zvezi s tem je med drugim trdila, da je Sodišče v sodbi z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), izrecno priznalo, da silosov za skladiščenje ni treba odstraniti, če se dokaže, da so namenjeni skladiščenju sladkorja drugih proizvajalcev ali sladkorja, ki je bil od drugih proizvajalcev odkupljen, ali da so namenjeni embaliranju drugje proizvedenega sladkorja. Po njenem mnenju torej ni bilo koristno, da se pred zahtevkom za pomoč za prestrukturiranje presoja, za kaj se silosi uporabljajo. Nazadnje, navedla je, da so italijanski organi Komisiji poslali vse dokumente v zvezi s postopkom odobritve pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, vključno z odobrenimi načrti prestrukturiranja in letnimi poročili o kontrolah na kraju samem, v katerih so navedene zmogljivosti in oprema, ki so bile odstranjene, in tiste, ki so ostale, ter resnična uporaba vsake od teh zmogljivosti in opreme.

122    Iz navedenega izhaja, da se je Italijanska republika odpovedala predložitvi dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da sporni silosi na datum zahtevka za pomoč niso bili proizvodne zmogljivosti, in posledično uveljavljanju pravice do obrambe v zvezi s tem vprašanjem.

123    Ob upoštevanju navedenega in glede na sodno prakso, navedeno v točki 103 zgoraj, očitek, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

124    Zato je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del drugega tožbenega razloga: kršitev uredb št. 320/2006 in št. 968/2006 ter sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12)

125    Italijanska republika, ki jo podpirata Francoska republika in Madžarska, v bistvu trdi, da je Komisija s tem, da je menila, da je ohranitev spornih silosov ovira za odobritev pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, kršila uredbi št. 320/2006 in št. 968/2006 ter sodbo z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737).

126    Komisija izpodbija trditve Italijanske republike, Francoske republike in Madžarske.

127    Uvodoma je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), potem ko je ugotovilo, da pojem „proizvodna zmogljivost“ v uredbah št. 320/2006 in št. 968/2006 ni opredeljen, prvič, poudarilo, da pojem „proizvodnja“ obsega tudi druge faze izdelave proizvoda, pred izvedbo postopka kemične ali fizične predelave ali po njej, in da posledično lahko vključuje skladiščenje sladkorja, ki se ne zapakira takoj po pridobitvi iz surovine. Tako je sklepalo, da je skladiščenje lahko „neposredno povezano s proizvodnjo sladkorja“ v smislu člena 4(1)(b) Uredbe št. 968/2006 (sodba z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi, od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737, točka 26). Drugič, Sodišče je ugotovilo, da silosi lahko neposredno vplivajo na količino sladkorja, ki jo je možno proizvesti, in na proizvodni proces, ki je odvisen od bližine skladiščne zmogljivosti, če zlasti omogočajo, da se prodaja proizvoda iz določenega tržnega leta delno ali v celoti odloži, s čimer posledično omogočajo vplivanje na stanje na trgu v smislu uvodne izjave 5 Uredbe št. 320/2006 (sodba z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi, od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737, točke od 27 do 29). Tretjič, v bistvu je presodilo, da iz člena 3(3)(a) in (b) Uredbe št. 320/2006 izhaja, da je treba za upravičenost do pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev zadevni industrijski kompleks načeloma v celoti izločiti iz uporabe in da je možnost ohranitve pravice do polnega zneska pomoči, čeprav se naprave, ki niso namenjene proizvodnji, ne odstranijo ali se še naprej uporabljajo, izjema, ki jo je treba razlagati ozko (sodba z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi, od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737, točka 30).

128    Glede na navedeno je Sodišče v točki 31 sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), odločilo, da je treba silose, namenjene skladiščenju sladkorja upravičenca do pomoči, opredeliti kot proizvodne zmogljivosti, in to ne glede na to, da se uporabljajo tudi za druge namene. Vendar je Sodišče določilo dve izjemi od tega načela (glej točko 119 zgoraj).

129    V obravnavani zadevi Italijanska republika ne izpodbija, da so po postopku prestrukturiranja sporni silosi ostali v več obratih za proizvodnjo sladkorja v lasti italijanskih podjetij, ki so prejela pomoč za prestrukturiranje za popolno odstranitev. Prav tako ne izpodbija, da ni predložila dokazov, da so bili ob vložitvi zahtevkov za pomoč za popolno prestrukturiranje sporni silosi zajeti z izjemama, ki ju je določilo Sodišče.

130    Italijanska republika, ki jo podpirata Francoska republika in Madžarska, vseeno meni, da okoliščine, navedene v točki 129 zgoraj, ne morejo upravičiti finančnega popravka, ki je bil sprejet v zvezi z njo.

131    Iz uvodnih izjav 1 in 5 Uredbe št. 320/2006 izhaja, da je cilj zadevne ureditve zmanjšati nedobičkonosno zmogljivost za proizvodnjo sladkorja v Uniji s spodbujanjem podjetij z najnižjo produktivnostjo, da se odpovejo svoji proizvodnji kvotnega sladkorja in zadevnim kvotam.

132    Poleg tega iz uvodne izjave 5 Uredbe št. 320/2006 izhaja, da shema za prestrukturiranje temelji na prostovoljnem sodelovanju proizvajalcev sladkorja, ker je njen namen uvesti pomembno ekonomsko spodbudo v obliki ustrezne pomoči za prestrukturiranje (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi, od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737, točka 44).

133    Za dosego cilja zmanjšanja nedobičkonosne zmogljivosti za proizvodnjo sladkorja v Uniji, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo, je zakonodajalec Unije določil dve različni shemi za prestrukturiranje glede na vrsto odstranitve, in sicer popolno odstranitev ali delno odstranitev, za kateri se odobri drugačen znesek pomoči za prestrukturiranje, kot izhaja iz člena 3(5)(a) in (b) Uredbe št. 320/2006 v povezavi z uvodno izjavo 4 Uredbe št. 968/2006.

134    Prvič, v zvezi s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za odobritev pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, člen 3(1)(a) in (3)(b) Uredbe št. 320/2006 zahteva, da proizvajalec sladkorja, ki vloži zahtevek, opusti kvoto, ki jo je podelil eni ali več svojim tovarnam, ter da zapre tovarno in popolnoma odstrani proizvodne zmogljivosti. Nasprotno pa za odobritev pomoči za prestrukturiranje za delno odstranitev člen 3(1)(b) in (4)(b) Uredbe št. 320/2006 zahteva, da proizvajalec sladkorja, ki vloži zahtevek, opusti kvoto, ki jo je podelil eni ali več svojim tovarnam, delno odstrani proizvodne zmogljivosti zadevnih tovarn ter preostalih proizvodnih zmogljivosti ne uporablja za proizvodnjo proizvodov, ki jih zajema skupna tržna ureditev za sladkor (v nadaljevanju: STU za sladkor).

135    Drugič, obseg obveznosti odstranitve proizvodnih zmogljivosti je bil natančno določen v členu 4 Uredbe št. 968/2006.

136    V skladu s členom 4(1) Uredbe št. 968/2006 se obveznost popolne odstranitve iz člena 3(1)(a) Uredbe št. 320/2006 nanaša na naprave, ki so potrebne za proizvodnjo sladkorja, izoglukoze ali inulinskega sirupa (člen 4(1)(a) Uredbe št. 968/2006), zmogljivosti, ki so neposredno povezane s proizvodnjo sladkorja, izoglukoze ali inulinskega sirupa in potrebne za proizvodnjo v okviru opuščene kvote, tudi če bi jih bilo mogoče uporabiti v povezavi s proizvodnjo drugih proizvodov (člen 4(1)(b) Uredbe št. 968/2006), ter vse druge naprave, kot so naprave za pakiranje, ki niso bile uporabljene in jih je treba odstraniti iz okoljskih razlogov (člen 4(1)(c) Uredbe št. 968/2006).

137    V skladu s členom 4(1)(c) Uredbe št. 968/2006 v povezavi s členom 3(1)(a) Uredbe št. 320/2006 in uvodno izjavo 4 Uredbe št. 968/2006 se torej v primeru popolne odstranitve izjemoma lahko ohranijo vse naprave, razen tistih, ki so potrebne za proizvodnjo sladkorja, izoglukoze ali inulinskega sirupa ali ki so neposredno povezane s proizvodnjo teh proizvodov, kot so naprave za pakiranje, če se uporabljajo in jih ni treba odstraniti iz okoljskih razlogov.

138    Poleg tega člen 4(2) Uredbe št. 968/2006 določa, da v primeru delne odstranitve obveznost odstranitve zajema naprave iz odstavka 1 tega člena (glej točko 136 zgoraj), ki niso namenjene uporabi v drugi proizvodnji ali drugi uporabi v tovarni v skladu z načrtom prestrukturiranja. Iz člena 3(1)(b) Uredbe št. 320/2006 izhaja tudi, da se proizvodne zmogljivosti, ki se lahko ohranijo, ne smejo uporabljati za proizvodnjo proizvodov, ki jih zajema STU za sladkor. Tako se v skladu s členom 4(2) Uredbe št. 968/2006 v povezavi s členom 3(1)(b) Uredbe št. 320/2006 lahko ohranijo naprave, ki so bile potrebne za proizvodnjo sladkorja, izoglukoze ali inulinskega sirupa ali ki so bile neposredno povezane s proizvodnjo teh proizvodov, če se ne uporabljajo več za proizvodnjo proizvodov, ki jih zajema STU za sladkor, in so namenjene uporabi v drugi proizvodnji ali drugi uporabi v tovarni v skladu z načrtom prestrukturiranja.

139    Tretjič, proizvajalci sladkorja se morajo za popolno ali delno odstranitev odločiti ob vložitvi zahtevka za pomoč za prestrukturiranje.

140    Iz člena 4(2)(a), (c), (d) in (e) ter (3)(c) in (h) Uredbe št. 320/2006 v povezavi s členom 9(2)(a) in (c) Uredbe št. 968/2006 namreč izhaja, da mora zahtevek za pomoč za prestrukturiranje vključevati med drugim zavezo vlagatelja zahtevka za pomoč, prvič, da se odpove zadevni kvoti in, drugič, da v celoti ali delno odstrani proizvodne zmogljivosti v roku, ki ga določi zadevna država članica, ter načrt prestrukturiranja, ki med drugim vsebuje popoln tehnični opis zadevnih proizvodnih zmogljivosti, povzetek ukrepov in dejavnosti, oceno stroškov teh ukrepov in dejavnosti, finančni načrt in časovni razpored izvedbe različnih načrtovanih ukrepov.

141    V skladu z določbami, navedenimi v točki 140 zgoraj, mora upravičenec do pomoči zato najpozneje na datum vložitve zahtevka za pomoč za prestrukturiranje za popolno ali delno odstranitev opredeliti vse proizvodne zmogljivosti, ki jih namerava odstraniti v skladu z načrtom prestrukturiranja. To torej v zvezi s spornimi silosi predpostavlja, da se ob vložitvi zahtevka za pomoč določi, ali so silosi proizvodne zmogljivosti, katerih odstranitev mora biti obvezno predvidena v načrtu prestrukturiranja, če se zaprosi za pomoč za prestrukturiranje za popolno odstranitev, ali pa so zajeti z izjemama, ki ju je določilo Sodišče.

142    Vsaka nasprotna razlaga bi odvzela bistvo zahtevam, določenim v členu 4 Uredbe št. 320/2006 in členu 9 Uredbe št. 968/2006, in poleg tega ne bi upoštevala razlikovanja med delno in popolno odstranitvijo, ki se izvaja z zadevno ureditvijo (glej točko 133 zgoraj).

143    V zvezi s tem, na eni strani, če proizvajalci sladkorja na datum zahtevka za pomoč za prestrukturiranje ne bi vedeli, ali so silosi v njihovih proizvodnih obratih proizvodne zmogljivosti ali ne, ti ne bi bili omenjeni v načrtu prestrukturiranja kot proizvodne zmogljivosti, ki jih je treba odstraniti, kar bi pomenilo kršitev člena 4(3)(c) Uredbe št. 320/2006 (glej točko 140 zgoraj).

144    Poleg tega bi bila zaveza za odstranitev vseh proizvodnih zmogljivosti, ki mora biti priložena zahtevku za pomoč za prestrukturiranje za popolno odstranitev (glej točko 140 zgoraj), kršena, saj se hipotetično ne bi nanašala na vse proizvodne zmogljivosti, ki bi obstajale na dan sprejetja te zaveze.

145    Na drugi strani, če bi se opredelitev silosov kot proizvodnih zmogljivosti presojala ob koncu postopka prestrukturiranja, bi to v primeru popolne odstranitve in tudi v primeru delne odstranitve omogočilo ohranitev silosov, ki bi bili na datum zahtevka za pomoč proizvodne zmogljivosti, ker se po prestrukturiranju ne bi več uporabljali kot naprave za proizvodnjo sladkorja. Zato možnost ohranitve dela proizvodnih zmogljivosti ne bi bila več značilna za delno odstranitev, temveč bi obstajala tudi za popolno odstranitev, čeprav bodo zaradi visokih stroškov, povezanih s popolno odstranitvijo, subjekti dobili pomoč za prestrukturiranje, ki bo za 25 % višja od zneska, odobrenega v primeru delne odstranitve, kot izhaja iz člena 3(5)(a) in (b) Uredbe št. 320/2006 in uvodne izjave 4 Uredbe št. 968/2006.

146    Zato v nasprotju s tem, kar trdijo Italijanska republika, Francoska republika in Madžarska, Komisija ni storila napake, ko je menila, da je treba opredelitev spornih silosov presojati na datum zahtevka za pomoč za prestrukturiranje.

147    Zgornje ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami, ki jih navajajo Italijanska republika, Francoska republika in Madžarska.

148    Na prvem mestu, Italijanska republika trdi, da v zvezi s silosi, namenjenimi embaliranju in pakiranju, merilo, ki ga je določila Komisija, ni skladno s ciljem, ki ga uresničuje zadevna ureditev, to je ohranitev delovnih mest in dejavnosti podjetij, ki jih zadeva prestrukturiranje. V zvezi s tem opozarja, da zadevna ureditev izrecno omogoča ohranitev dejavnosti pakiranja in naprav, potrebnih v ta namen. Vendar po njenem mnenju ni sporno, da so za zagotovitev kontinuitete dejavnosti pakiranja še vedno potrebni silosi. Posledično, če bi bil silos, ki se uporablja za pakiranje, odstranjen, bi to pripeljalo do prenehanja dejavnosti zadevnega podjetja in izgube delovnih mest, kar bi bilo v nasprotju z zgoraj navedenim ciljem.

149    V zvezi s tem je treba spomniti, da več določb uredb št. 320/2006 in št. 968/2006 potrjuje pomembnost, ki jo je zakonodajalec Unije pripisal stanju zaposlitve v regijah, ki jih zadeva prestrukturiranje industrije sladkorja. Na primer, iz člena 3(3)(c) in (4)(c) Uredbe št. 320/2006 izhaja, da je za popolno in delno odstranitev proizvodnih zmogljivosti treba sprejeti ukrepe, ki bodo v pomoč pri prerazporeditvi delovne sile. Poleg tega v primeru delne odstranitve člen 4(2) Uredbe št. 968/2006 v povezavi s členom 3(1)(b) Uredbe št. 320/2006 dovoljuje ohranitev proizvodnih zmogljivosti za njihovo preusmeritev v proizvodnjo proizvodov, ki jih ne zajema STU za sladkor (glej točko 138 zgoraj), kar torej omogoča ohranitev delovnih mest v starih obratih za proizvodnjo sladkorja. Enako člen 4(1)(c) Uredbe št. 968/2006 v povezavi z uvodno izjavo 4 te uredbe v primeru popolne odstranitve dovoljuje ohranitev naprav, razen tistih, ki so potrebne za proizvodnjo sladkorja, izoglukoze ali inulinskega sirupa ali ki so neposredno povezane s proizvodnjo teh proizvodov, kot so naprave za pakiranje, ki se uporabljajo in jih ni treba odstraniti iz okoljskih razlogov (glej točko 137 zgoraj).

150    Ob tem je treba cilj zaščite delovnih mest in dejavnosti podjetij, ki jih zadeva prestrukturiranje, presojati skupaj z glavnim ciljem zadevne ureditve, to je zmanjšanje nedobičkonosne zmogljivosti za proizvodnjo sladkorja v Uniji v skladu z uvodnima izjavama 1 in 5 Uredbe št. 320/2006 (glej točko 131 zgoraj).

151    Poleg tega z družbenimi preudarki, ki jih navaja Italijanska republika, ni mogoče utemeljiti razlage zadevne ureditve, ki jo predlaga ta država in ki posega v bistveno razliko, ki jo je zakonodajalec Unije nameraval vzpostaviti med delno in popolno odstranitvijo (glej točke 133, 134 in 145 zgoraj), ter je posledično v nasprotju z navedeno ureditvijo.

152    Zato je treba trditev Italijanske republike zavrniti.

153    Na drugem mestu, Italijanska republika, Francoska republika in Madžarska v bistvu trdijo, da je obveznost popolne odstranitve proizvodnih zmogljivosti mogoče izpolniti, tudi če silosi, namenjeni pakiranju ali embaliranju, niso odstranjeni, če bi se podjetje odpovedalo proizvodni kvoti in posledično dokončno prenehalo proizvajati sladkor.

154    Iz točk 133, 134 in 145 zgoraj izhaja, da je zakonodajalec Unije za dosego cilja zmanjšanja nedobičkonosne zmogljivosti za proizvodnjo sladkorja v Uniji, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo, določil dve različni shemi za prestrukturiranje glede na vrsto izvedene odstranitve, za kateri se odobri drugačen znesek pomoči za prestrukturiranje. Poleg tega, kot je navedeno v točkah od 139 do 141 zgoraj, izbira med delno in popolno odstranitvijo pomeni, da podjetje, ki zaprosi za pomoč za prestrukturiranje, že ob vložitvi zahtevka za pomoč opredeli vse proizvodne zmogljivosti v zadevnem obratu, v zvezi s katerimi se zaveže, da jih bo v celoti ali delno odstranilo najpozneje ob koncu postopka prestrukturiranja.

155    Posledično morajo biti v skladu z logiko sistema, ki ga je vzpostavil zakonodajalec Unije, proizvodne zmogljivosti, ki jih je treba odstraniti, opredeljene že ob vložitvi zahtevka za pomoč za prestrukturiranje. Zato v nasprotju s tem, kar trdi Madžarska, merilo, ki ga je določila Komisija, ni v nasprotju s sistematiko sheme za prestrukturiranje industrije sladkorja.

156    Glede na navedeno je treba trditve, ki jih navajajo Italijanska republika, Francoska republika in Madžarska, zavrniti.

157    Na tretjem mestu, Italijanska republika Komisiji očita, da je v dopisu z dne 28. marca 2014 zahtevala, da dokaže, da se sporni silosi za embaliranje uporabljajo le za embaliranje sladkorja drugih proizvajalcev. Po njenem mnenju je bila namreč ohranitev silosov, namenjenih embaliranju, dovoljena s členom 4(1)(c) Uredbe št. 968/2006 in zato ni bilo pomembno, ali sladkor, ki ga je bilo treba embalirati, proizvajajo drugi proizvajalci ali upravljavec naprave. Poleg tega tako kot Francoska republika trdi, da iz točke 33 sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), izhaja, da silosi za embaliranje ali pakiranje niso zajeti v opredelitvi proizvodnih zmogljivosti, če je sladkor, ki se hrani v teh silosih, „kvotni sladkor“, medtem ko je v zvezi s silosi za skladiščenje v skladu s točko 32 sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), nujno, da je bil sladkor odkupljen od drugih proizvajalcev.

158    Prvič, v točkah 136 in 137 zgoraj je bilo navedeno, da člen 4(1)(c) Uredbe št. 968/2006 dovoljuje samo ohranitev zmogljivosti, ki niso proizvodne zmogljivosti. Zato je Komisija od Italijanske republike upravičeno zahtevala, naj v bistvu dokaže, da so bili sporni silosi za pakiranje, katerih obstoj v odstranjenih proizvodnih obratih je bil ugotovljen v okviru preiskave EX/2010/010/IT, na datum zahtevka za pomoč za prestrukturiranje zajeti z eno od izjem, ki ju je določilo Sodišče, in torej niso zajeti v opredelitvi proizvodnih zmogljivosti.

159    Drugič, Sodišče je v sodbi z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737, točki 26 in 31), odločilo, da je silos, ki se je uporabljal za skladiščenje sladkorja upravičenca do pomoči, zmogljivost, ki je neposredno povezana s proizvodnjo sladkorja, v smislu člena 4(1)(b) Uredbe št. 968/2006. Torej ni spadal med druge zmogljivosti, med drugim za pakiranje, iz člena 4(1)(c) Uredbe št. 968/2006, katerih ohranitev se lahko dovoli v primeru popolne odstranitve, če se uporabljajo in jih ni treba odstraniti iz okoljskih razlogov.

160    Posledično člen 4(1)(c) Uredbe št. 968/2006 ne more dovoliti ohranitve silosov, ki so se uporabljali za skladiščenje proizvodnje upravičenca do pomoči, saj je ta ohranitev možna le v primeru delne odstranitve in pod pogojem, da se po prestrukturiranju ti silosi ne uporabljajo več za proizvodnjo proizvodov, ki jih zajema STU za sladkor.

161    Ob upoštevanju navedenega je treba zavrniti tudi trditev, ki jo je Madžarska navedla v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča in v skladu s katero v uvodni izjavi 4 Uredbe št. 968/2006 med proizvodnimi zmogljivostmi obstaja podskupina naprav, „ki niso del proizvodne linije“, med drugim silosi za skladiščenje sladkorja, in katerih ohranitev je dovoljena ne glede na to, ali je odstranitev popolna ali delna.

162    Tretjič, Italijanska republika v zadevnem postopku potrjevanja obračunov ni niti dokazala niti trdila, da so se na datum zahtevka za pomoč za prestrukturiranje sporni silosi uporabljali za embaliranje in pakiranje sladkorja, ki ga je upravičenec do pomoči proizvedel drugje na podlagi druge proizvodne kvote. Posledično ni treba odgovoriti na trditev Italijanske republike, v skladu s katero so v bistvu silosi za embaliranje ali pakiranje „drugje proizvedenega kvotnega“ sladkorja zajeti z eno od izjem, ki ju je določilo Sodišče, ker ta trditev ne ovrže ugotovitve Komisije, da sporni silosi na datum zahtevka za pomoč za prestrukturiranje niso bili zajeti z eno od izjem, ki ju je določilo Sodišče.

163    Zato je treba trditev Italijanske republike zavrniti.

164    Na četrtem mestu, Italijanska republika v bistvu trdi, da so posledice finančnega popravka, ki ga je uporabila Komisija, in odstranitve spornih silosov nesorazmerne glede na cilje, ki jih uresničuje zadevna ureditev in ki naj bi bili v celoti doseženi z opustitvijo kvote in posledičnim dokončnim prenehanjem proizvodnje sladkorja.

165    Najprej, ugotoviti je treba, da se z zadevno ureditvijo odstranitev proizvodnih zmogljivosti, vključno s silosi, ki so se uporabljali za skladiščenje sladkorja upravičenca do pomoči, zahteva samo v primeru popolne odstranitve. Taka obveznost ni videti nesorazmerna glede na cilj zmanjšanja nedobičkonosne zmogljivosti za proizvodnjo sladkorja v Uniji, ki se uresničuje z zadevno ureditvijo.

166    Dalje, ohranitev silosov, čeprav so na datum zahtevka za pomoč za prestrukturiranje opredeljeni kot proizvodne zmogljivosti, je dovoljena v primeru delne odstranitve. V tem primeru upravičencu do pomoči ne bo treba odstraniti silosov in bo lahko še naprej opravljal gospodarske dejavnosti v delno odstranjenem proizvodnem obratu. Iz teh razlogov bo prejel pomoč za prestrukturiranje, ki bo 25 % nižja od zneska, ki bi ga prejel v primeru popolne odstranitve.

167    V preostalem je treba ugotoviti, da se v izpodbijanem sklepu Italijanski republiki ne nalaga, da odstrani sporne silose, temveč je v njem določen finančni popravek v višini 25 %, ki ustreza razliki med zneskom pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev in zneskom pomoči za prestrukturiranje za delno odstranitev.

168    Nazadnje, spomniti je treba, da je Sodišče v zvezi z vprašanjem sorazmernosti zadevne ureditve v sodbi z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), ugotovilo, da ta ureditev proizvajalcu omogoča, da se svobodno odloči, ali želi izkoristiti pomoč, da izbere tovarno, pri kateri se bo odpovedal kvoti, in da po potrebi v celoti ali deloma odstrani proizvodne zmogljivosti. Poleg tega je odločilo, da je prihodek, ki ga ima proizvajalec iz naslova pomoči za prestrukturiranje, tako precej odvisen od njegovih lastnih izbir. Posledično je ugotovilo, da zadevna ureditev ni nesorazmerna (sodba z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi, od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737, točke od 44 do 46).

169    Zato je treba trditev Italijanske republike zavrniti.

170    Na petem mestu, Francoska republika in Madžarska trdita, da merilo, ki ga je določila Komisija, ne upošteva sezonske narave proizvodnje sladkorja in postavlja pod vprašaj praktično možnost uporabe izjem, ki ju je določilo Sodišče. V zvezi s tem opozarjata, da so morali biti zahtevki za pomoč za prestrukturiranje državi članici predloženi najpozneje 31. januarja neposredno pred tržnim letom, v katerem bi morala biti kvota opuščena, v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 320/2006. Ker pa se je ta datum uvrščal v sezonski cikel proizvodnje sladkorja, naj bi bilo zelo verjetno, da so se silosi še vedno uporabljali za proizvodnjo kvotnega sladkorja vlagatelja zahtevka za pomoč za prestrukturiranje, ob upoštevanju njihovih značilnosti glede delovanja in uporabe. Madžarska trdi, da torej ni realistično, da so na ta datum podjetja v silosih skladiščila izključno sladkor drugih proizvajalcev. Francoska republika v zvezi s tem dodaja, da je redko, da ima podjetje na isti lokaciji obrat za proizvodnjo svojega kvotnega sladkorja in silose, ki se uporabljajo za skladiščenje, pakiranje ali embaliranje kvotnega sladkorja drugih proizvajalcev.

171    Na eni strani dejstvo, da je na datum zahtevka za pomoč za prestrukturiranje težko izpolnjevati pogoje, opredeljene z izjemama, ki ju je določilo Sodišče, ne pomeni, da teh pogojev ni mogoče izpolniti. Komisija je poleg tega predložila sodbo št. 2966 z dne 15. junija 2015, ki jo je izdal Consiglio di Stato (državni svet, Italija) in iz katere izhaja, da se je od treh silosov, obstoječih na dan vložitve zadevnega zahtevka za pomoč za prestrukturiranje za popolno odstranitev, eden uporabljal za skladiščenje sladkorja, proizvedenega v proizvodnem obratu upravičenca do pomoči, medtem ko sta se druga dva uporabljala za skladiščenje in embaliranje sladkorja drugih proizvajalcev.

172    Na drugi strani je ohranitev silosov, ki niso proizvodne zmogljivosti, izjema od pravila, na katero je Sodišče opozorilo v točki 30 sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), in v skladu s katerim je treba za dodelitev pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev zadevni industrijski kompleks v celoti izločiti iz uporabe. Nazadnje, dejstvo, da presoja uporabe silosov na dan zahtevka za pomoč za prestrukturiranje redko pripelje do tega, da so izključeni iz opredelitve proizvodnih zmogljivosti, je posledica tega, da je možnost ohranitve pravice do pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, čeprav se naprave, ki niso namenjene proizvodnji, ne odstranijo ali se celo še naprej uporabljajo, izjema od pravila, na katero je opozorilo Sodišče, ki jo je treba razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi, od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737, točka 30).

173    Zato je treba trditve Francoske republike in Madžarske zavrniti.

174    Na šestem mestu, Francoska republika trdi, da iz možnosti spremembe načrta prestrukturiranja, predvidene v členu 11 Uredbe št. 968/2006, izhaja, da se natančna uporaba ohranjenih silosov lahko spreminja med postopkom odstranitve. Tako po njenem mnenju spremenljiva narava postopka odstranitve nasprotuje presoji uporabe silosov na datum zahtevka za pomoč. Madžarska v bistvu trdi, da je merilo, ki ga je določila Komisija, v nasprotju z manevrskim prostorom pri pripravi in izvajanju načrtov prestrukturiranja, ki ga imajo proizvajalci sladkorja na podlagi ureditve, ki se uporablja, zlasti člena 4(1)(c) Uredbe št. 968/2006.

175    Na eni strani manevrski prostor pri pripravi načrtov prestrukturiranja, ki ga imajo upravičenci do pomoči, in možnost spremeniti ta načrt prestrukturiranja v skladu s členom 11 Uredbe št. 968/2006 ne moreta posegati v določbe uredb št. 320/2006 in št. 968/2006 ter zlasti v bistveno obveznost odstranitve proizvodnih zmogljivosti, določeno v členu 3(1)(a) in (b) Uredbe št. 320/2006, ki v primeru popolne odstranitve vključuje odstranitev vseh proizvodnih zmogljivosti, ki obstajajo na dan zahtevka za pomoč.

176    Na drugi strani Francoska republika in Madžarska v svojih trditvah ne upoštevata razlikovanja med popolno in delno odstranitvijo, ki pa je neločljivo povezana z zadevno ureditvijo (glej točke 133, 134 in 145 zgoraj). Vendar je proizvodne zmogljivosti, med drugim silose, mogoče ohraniti samo v primeru delne odstranitve in ob prejemu pomoči, nižje od zneska, ki bi bil prejet, če bi bile odstranjene vse proizvodne zmogljivosti.

177    Zato je treba trditve Francoske republike in Madžarske zavrniti.

178    Na sedmem in zadnjem mestu, Francoska republika v bistvu trdi, da iz uporabe povednega naklona v prihodnjiku v francoski različici izraza „proizvodnih zmogljivosti, ki se ne bodo uporabljale“ v členu 3(4)(b) Uredbe št. 320/2006 izhaja, da pogoja glede uporabe naprav, ohranjenih v proizvodnem obratu, ni mogoče presojati na datum zahtevka za pomoč za prestrukturiranje.

179    Spomniti je treba, da je v skladu s členom 3(4)(b) Uredbe št. 320/2006 v primeru delne odstranitve dovoljeno ohraniti del proizvodnih zmogljivosti in odstraniti tiste, ki jih upravičenec do pomoči hipotetično po koncu prestrukturiranja ne bo več uporabljal. Poleg tega člen 4(2) Uredbe št. 968/2006 v zvezi s tem določa, da je treba odstraniti vse proizvodne zmogljivosti, „ki niso namenjene uporabi v drugi proizvodnji ali drugi uporabi v tovarni v skladu z načrtom prestrukturiranja“.

180    Tako je iz povezane razlage določb, navedenih v točki 179 zgoraj, razvidno, da mora upravičenec do pomoči za prestrukturiranje za delno odstranitev že ob vložitvi zahtevka za pomoč za prestrukturiranje vedeti, katerih proizvodnih zmogljivosti po koncu prestrukturiranja ne namerava več uporabljati, in jih navesti v načrtu prestrukturiranja.

181    V tem okviru uporaba povednega naklona v prihodnjiku v francoski različici člena 3(4)(b) Uredbe št. 320/2006 ne more pomeniti ovire za merilo, ki ga je določila Komisija.

182    Zato je treba trditev Francoske republike zavrniti.

183    Ker nobena od trditev, ki so jih navedle Italijanska republika, Francoska republika in Madžarska, ni utemeljena, je treba drugi del drugega tožbenega razloga in posledično drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, lojalnega sodelovanja, ne bis in idem in dobrega upravljanja ter dolžnosti skrbnega ravnanja

184    Tretji tožbeni razlog ima v bistvu dva dela. Prvi del se nanaša na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, lojalnega sodelovanja in dobrega upravljanja ter dolžnosti skrbnega ravnanja. Drugi del se nanaša na kršitev načela ne bis in idem.

185    Najprej je treba preučiti drugi del in nato prvi del tretjega tožbenega razloga.

 Drugi del tretjega tožbenega razloga: kršitev načela ne bis in idem

186    Italijanska republika se sklicuje na kršitev načela ne bis in idem, ker se je prejšnja preiskava Komisije EX/2008/008/IT v bistvu nanašala na enaka vprašanja, kot so bila predmet preiskave EX/2010/010/IT.

187    Komisija izpodbija trditve Italijanske republike.

188    Ne da bi se bilo treba izreči o vprašanju, ali se načelo ne bis in idem uporablja v okviru postopka potrjevanja obračunov EKUJS, je treba, prvič, kot je storila Komisija, ugotoviti, da sta imeli preiskavi EX/2008/008/IT in EX/2010/10/IT različna cilja. Iz dopisa o nalogah v zvezi s preiskavo EX/2008/008/IT, ki ga je Komisija 10. oktobra 2008 poslala italijanskim organom po telefaksu, je namreč razvidno, da je Komisija želela predvsem preučiti kontrole v zvezi s proizvodnjo in gibanjem sladkorja od tržnega leta 2006/2007 in obstoječa poročila o kontrolah ter razpravljati o njih. Nasprotno pa je iz dopisa o nalogah v zvezi s preiskavo EX/2010/10/IT, ki ga je Komisija 30. avgusta 2010 poslala italijanskim organom po telefaksu, razvidno, da je Komisija nameravala obiskati proizvodne obrate italijanskih podjetij, ki so prejela pomoč za prestrukturiranje, razpravljati o kontrolah ukrepov v zvezi s prestrukturiranjem industrije sladkorja in preučiti izbrana plačila.

189    Poleg tega je treba v zvezi s preiskavo EX/2008/008/IT ugotoviti, da je Komisija 8. aprila 2009 italijanskim organom poslala sporočilo v smislu člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006, ki je vsebovalo dopis in prilogo ter s katerim je v skladu s to določbo italijanskim organom sporočila rezultate te preiskave, ki jih je predstavila v zadevni prilogi. V njej je med drugim navedla, da so bili „na splošno […] zadevni proizvodni obrati družbe Eridania [Sadam] že odstranjeni[, da so] na kraju samem […] še nekateri delujoči silosi za skladiščenje in naprave za pakiranje“ ter da „[p]o navedbah inšpektorjev do zdaj ni bilo težav“. Vendar se ta odlomek iz sporočila z dne 8. aprila 2009, vzet iz priložene priloge, sklicuje na izjave tehničnih inšpektorjev Agenzia per le Erogazioni in Agricoltura (AGEA, agencija za odobritev pomoči v kmetijskem sektorju, Italija) ob obisku Komisije na upravnem sedežu podjetja Eridania Sadam, ki jih je Komisija zgolj omenila v okviru predstavitve rezultatov preiskave EX/2008/008/IT, ne da bi iz njih izpeljala posledice.

190    Poleg tega iz dejstva, da je Komisija v okviru preiskave EX/2008/008/IT zahtevala poročila o kontrolah in informacije o načrtih prestrukturiranja dveh italijanskih podjetij, ki sta sodelovali v programu prestrukturiranja, ni mogoče sklepati, da je obravnavala vprašanje dejanske odstranitve vseh proizvodnih zmogljivosti, vključno s spornimi silosi.

191    Drugič, Italijanska republika je v okviru preiskave EX/2010/010/IT v pripombah z dne 2. novembra 2011 o zapisniku dvostranskega sestanka z dne 4. maja 2011 (glej točko 28 zgoraj) izrecno trdila, da sta ta preiskava in preiskava EX/2008/008/IT ločeni ter zlasti da prvo sporočilo z dne 9. decembra 2010 na eni strani ni vsebovalo nobenega sklicevanja na preiskavo EX/2008/008/IT ali inšpekcijske preglede, opravljene v tem okviru, in da so bili na drugi strani v njem omenjeni samo dejstva ali okoliščine, ugotovljeni izključno med preiskavo EX/2010/010/IT.

192    Glede na navedeno je treba očitek, ki se nanaša na kršitev načela ne bis in idem, zavrniti.

 Prvi del tretjega tožbenega razloga: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj, lojalnega sodelovanja in dobrega upravljanja ter dolžnosti skrbnega ravnanja

193    Italijanska republika v bistvu trdi, da je Komisija kršila načela varstva legitimnih pričakovanj, lojalnega sodelovanja in dobrega upravljanja ter dolžnost skrbnega ravnanja, ker je poznala stališče italijanskih organov glede ohranitve spornih silosov v primeru popolne odstranitve, vendar v zvezi s tem do preiskave EX/2010/010/IT ni izrazila nobenih pripomb. Po njenem mnenju tudi ponovna vključitev vprašanja spornih silosov v preiskavo EX/2010/010/IT pomeni kršitev načel lojalnega sodelovanja in dobrega upravljanja ter dolžnosti skrbnega ravnanja.

194    Francoska republika trdi, da je Komisija kršila načelo lojalnega sodelovanja, ker čeprav se je njena razlaga pojma „proizvodne zmogljivosti“ s časom spremenila, o tem ni obvestila vseh držav članic, kar je po mnenju te države povzročilo neenako obravnavanje teh držav.

195    Komisija izpodbija trditve Italijanske republike. Poleg tega meni, da trditve, ki jih Francoska republika navaja v podporo očitku v zvezi s kršitvijo načela lojalnega sodelovanja, sestavljajo tožbeni razlog, ki ga Italijanska republika ni podala in ki je zato nedopusten.

196    Na prvem mestu, iz razlogov, navedenih v točkah od 188 do 191 zgoraj, je treba zavrniti trditev Italijanske republike, da je Komisija vprašanje spornih silosov znova vključila v preiskavo EX/2010/010/IT, s čimer je kršila načeli lojalnega sodelovanja in dobrega upravljanja ter dolžnost skrbnega ravnanja.

197    Na drugem mestu, spomniti je treba, da se v skladu s členom 4(3) PEU Unija in države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb.

198    Načelo lojalnega sodelovanja je po naravi vzajemno. Države članice namreč obvezuje, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev polne učinkovitosti prava Unije, institucijam Unije pa nalaga vzajemne dolžnosti glede lojalnega sodelovanja z državami članicami (sodbi z dne 16. oktobra 2003, Irska/Komisija, C‑339/00, EU:C:2003:545, točki 71 in 72, in z dne 6. novembra 2014, Grčija/Komisija, T‑632/11, neobjavljena, EU:T:2014:934, točka 34).

199    Iz sodne prakse, navedene v točki 198 zgoraj, izhaja, da so morale v obravnavani zadevi države članice odpraviti negotovosti glede pravilne uporabe zadevne ureditve, po potrebi tako, da bi Komisijo vprašale o možnosti odobritve pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev podjetjem, ki so nameravala ohraniti silose, in to zlasti ker mora v skladu s členom 5 Uredbe št. 320/2006 odločitev o odobritvi pomoči za prestrukturiranje sprejeti država članica, ki prejme tak zahtevek.

200    Če je Italijanska republika dvomila o pravilni uporabi zadevne ureditve, bi torej morala vprašati Komisijo.

201    Iz spisa zadeve pa ni razvidno, da je Italijanska republika Komisijo izrecno vprašala o možnosti ohranitve spornih silosov in morebitni upravičenosti do pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev. Predvsem je treba ugotoviti, da italijanski organi tega vprašanja niso postavili v telefaksu z dne 22. marca 2006, ki so ga poslali Komisiji, da bi dobili pojasnila o razlagi osnutka uredbe št. 968/2006 zlasti v zvezi s popolno odstranitvijo. Tudi v poročilu spravnega organa z dne 10. februarja 2013 (glej točko 30 zgoraj) je potrjeno, da Italijanska republika ni bila med šestimi državami članicami, ki so postavile posebna vprašanja o vključitvi silosov v postopke odstranitve.

202    Zato v nasprotju s tem, kar trdi Italijanska republika, Komisiji te države pred preiskavo EX/2010/010/IT ni bilo treba seznaniti s svojim stališčem o odstranitvi spornih silosov.

203    Glede na navedeno je treba zavrniti tudi trditve Francoske republike, navedene v točki 194 zgoraj, ker v skladu z načelom lojalnega sodelovanja od Komisije ni bilo mogoče zahtevati, da svoje stališče o odstranitvi silosov sporoči vsem državam članicam.

204    Nazadnje, člen 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se na podlagi člena 53 tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, določa, da se z vlogo za pridružitev postopku lahko podpre le zahtevek ene od strank. Poleg tega člen 145(2) Poslovnika določa, da intervencijska vloga vsebuje med drugim predloge intervenienta, s katerimi ta v celoti ali delno podpira predloge glavne stranke, ter razloge in trditve intervenienta.

205    V skladu s sodno prakso te določbe intervenientu dajejo pravico, da ne predloži samo trditev, ampak tudi tožbene razloge, če ti podpirajo predloge ene od glavnih strank in se ne razlikujejo popolnoma od predlogov, ki so temelj spora med tožečo in toženo stranko, kar bi peljalo k spremembi predmeta spora (glej sodbi z dne 20. septembra 2011, Regione autonoma della Sardegna in drugi/Komisija, T‑394/08, T‑408/08, T‑453/08 in T‑454/08, EU:T:2011:493, točki 41 in 42 ter navedena sodna praksa, ter z dne 14. januarja 2016, Doux/Komisija, T‑434/13, neobjavljena, EU:T:2016:7, točka 74 in navedena sodna praksa).

206    V obravnavani zadevi Francoska republika s tem, da v bistvu trdi, da je to, da Komisija ni vsem državam članicam sporočila svojega stališča o obveznosti odstranitve silosov za pridobitev pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, povzročilo neenako obravnavanje teh držav, navaja samostojen tožbeni razlog, ki nima podlage niti v tožbi niti v odgovoru na tožbo.

207    Iz tega sledi, da se tožbeni razlog, ki ga navaja Francoska republika, ne navezuje na predmet spora, kot sta ga opredelili glavni stranki, in torej spreminja okvir tega spora. Zato ga je treba zavreči kot nedopustnega na podlagi sodne prakse, navedene v točki 205 zgoraj.

208    Na tretjem mestu, glede načela varstva legitimnih pričakovanj iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pravica sklicevati se na to načelo razširi na vsakega posameznika, ki je v položaju, v katerem mu je uprava Unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila utemeljena pričakovanja. Taka zagotovila, ne glede na obliko, v kateri so bila sporočena, so torej natančne, brezpogojne ter skladne informacije iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Nasprotno pa se nihče ne more sklicevati na kršitev tega načela, kadar ni natančnih zagotovil, ki bi mu jih dala uprava (glej sodbi z dne 12. septembra 2012, Grčija/Komisija, T‑356/08, neobjavljena, EU:T:2012:418, točka 108 in navedena sodna praksa, in z dne 12. novembra 2015, Italija/Komisija, T‑255/13, neobjavljena, EU:T:2015:838, točka 143 in navedena sodna praksa).

209    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da Italijanska republika ni dokazala obstoja natančnih zagotovil, ki bi jih dobila od Komisije v zvezi z možnostjo ohranitve spornih silosov v primeru popolne odstranitve.

210    Prvič, dejstva, da Komisija med preiskavo EX/2008/008/IT ni imela pripomb glede ohranitve spornih silosov, ni mogoče enačiti s stališčem institucije, ki bi potrjevalo razlago zadevne ureditve, ki so jo uporabili italijanski organi. Samo na podlagi izrecne in jasne izjave Komisije bi namreč lahko sklepali, da je ta institucija odobrila ohranitev spornih silosov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 14. decembra 2011, Španija/Komisija, T‑106/10, neobjavljena, EU:T:2011:740, točka 69 in navedena sodna praksa).

211    Drugič, v nasprotju s tem, kar trdi Italijanska republika, je iz točke 189 zgoraj razvidno, da Komisija med preiskavo EX/2008/008/IT ni ugotovila, da v proizvodnih obratih nekaterih italijanskih podjetij obstajajo silosi, in je zgolj omenila informacije, ki so jih v zvezi s tem sporočili tehnični inšpektorji AGEA. V preostalem je treba spomniti, da se je v tem obdobju shema za prestrukturiranje še vedno izvajala in da zato ohranitev silosov ni bila nezakonita (glej točko 74 zgoraj).

212    Tretjič, natančnega zagotovila v smislu sodne prakse, navedene v točki 208 zgoraj, ne pomeni okoliščina, ki jo omenja Italijanska republika, in sicer, da Komisija ni izrazila nobene pripombe, ko je prejela kopijo načrtov za prestrukturiranje, ki so jih sprejeli upravičenci do pomoči in kot so jih odobrili italijanski organi ter iz katerih je bila razvidna načrtovana ohranitev spornih silosov.

213    V zvezi s tem na eni strani neobstoj pripomb Komisije ne pomeni izrecne in jasne izjave – v smislu sodne prakse, navedene v točki 210 zgoraj – da je ta institucija odobrila ohranitev spornih silosov. Na drugi strani je treba spomniti, da na podlagi člena 5 Uredbe št. 320/2006 odločitev o odobritvi pomoči za prestrukturiranje sprejmejo države članice, in ne Komisija. Poleg tega iz člena 9 Uredbe št. 968/2006 izhaja, da so države članice edine odgovorne, da presodijo upravičenost zahtevkov za pomoč za prestrukturiranje in preverijo, da načrti za prestrukturiranje izpolnjujejo vse pogoje, naštete v členu 9(2) te uredbe. Nazadnje, po zgledu Komisije je treba ugotoviti, da na podlagi člena 10(4) in člena 11(2), tretji pododstavek, Uredbe št. 968/2006 institucija prejme kopijo načrtov prestrukturiranja, ki so jih odobrile države članice, ne da bi se od nje zahtevalo, da poda pripombe na te načrte.

214    Komisija je na obravnavi pojasnila, da je, ko je prejela načrte prestrukturiranja, opravila nadzor za „statistične“ namene v ekonomskem pomenu besede, katerega namen je bil predvsem preveriti učinek prestrukturiranja zadevnega podjetja na zmanjšanje kvot in tudi proračune, ki bi jih bilo treba izvršiti. Nasprotno pa se je skladnost izvajanja prestrukturiranja z zadevno ureditvijo preverjala šele pozneje, to je po izvedbi ukrepov iz načrta prestrukturiranja.

215    Zato je treba očitek, ki se nanaša na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, zavrniti.

216    Na četrtem in zadnjem mestu, Italijanska republika se sklicuje na kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja, ker je v bistvu Komisija pred preiskavo EX/2010/010/IT vedela, da italijanska podjetja, upravičena do pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, nameravajo ohraniti sporne silose, vendar pred prvim sporočilom z dne 9. decembra 2010 ni izrazila nobene pripombe.

217    Spomniti je treba, da je med jamstvi, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, zlasti načelo dobrega upravljanja, ki je določeno v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL 2007, C 303, str. 1), in zajema obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente posamezne zadeve (glej sodbo z dne 27. septembra 2012, Applied Microengineering/Komisija, T‑387/09, EU:T:2012:501, točka 76 in navedena sodna praksa).

218    Z načelom dobrega upravljanja je povezana tudi dolžnost skrbnega ravnanja, ki jo ima uprava (sklepni predlogi generalnega pravobranilca W. van Gervena v zadevi Nölle, C‑16/90, EU:C:1991:233, točka 28). Iz sodne prakse zlasti izhaja, da dolžnost skrbnega ravnanja obsega tudi to, da uprava pri odločanju o položaju uradnika ali uslužbenca upošteva vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njeno odločitev, pri čemer ne upošteva samo interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika (glej sodbo z dne 5. decembra 2006, Angelidis/Parlament, T‑416/03, EU:T:2006:375, točka 117 in navedena sodna praksa).

219    V obravnavani zadevi, prvič, iz spisa ni razvidno, da je Komisija pred preiskavo EX/2010/010/IT preučila vprašanje dejanske odstranitve vseh proizvodnih zmogljivosti s strani italijanskih podjetij, ki so sodelovala v shemi za prestrukturiranje (glej točke od 188 do 190 zgoraj). V zvezi s tem je treba spomniti, da pred preiskavo EX/2010/010/IT ohranitev silosov ni bila nezakonita, saj se je shema za prestrukturiranje še vedno izvajala (glej točko 211 zgoraj). Drugič, v nasprotju s tem, kar trdi Italijanska republika, nikakor ni ugotovljeno, da je bila Komisija pred preiskavo EX/2010/010/IT obveščena o tem, da nameravajo italijanska podjetja, upravičena do pomoči za prestrukturiranje za popolno odstranitev, po koncu postopkov odstranitve ohraniti sporne silose. Tretjič, če je Italijanska republika dvomila o pravilni uporabi zadevne ureditve, bi torej morala vprašati Komisijo, česar pa ni storila (glej točke od 199 do 201 zgoraj). Tako Komisiji ni mogoče očitati, da je stališče o odstranitvi spornih silosov italijanskim organom prvič sporočila šele v prvem sporočilu z dne 9. decembra 2010. Zato Italijanska republika ni dokazala obstoja kršitve načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja.

220    Glede na navedeno je treba prvi del tretjega tožbenega razloga in posledično tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1290/2005, člena 11(3), drugi pododstavek, in poglavja 3 Uredbe št. 885/2006, smernic Komisije iz dokumenta VI/5330/97 ter obveznosti obrazložitve

221    Četrti tožbeni razlog ima v bistvu dva dela, od katerih se prvi nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, člena 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1290/2005, člena 11(3), drugi pododstavek, in poglavja 3 Uredbe št. 885/2006 ter na nepreučitev stališča spravnega organa, drugi pa na kršitev smernic Komisije iz dokumenta VI/5330/97.

 Prvi del četrtega tožbenega razloga, ki se v bistvu nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, člena 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1290/2005, člena 11(3), drugi pododstavek, in poglavja 3 Uredbe št. 885/2006 ter na nepreučitev stališča spravnega organa

222    Italijanska republika v bistvu trdi, da sta z izpodbijanim sklepom kršeni člen 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1290/2005 in člen 11(3), drugi pododstavek, ter poglavje 3 Uredbe št. 885/2006. Poleg tega se v bistvu sklicuje na nepreučitev stališča spravnega organa in neobrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s tem.

223    Komisija izpodbija trditve Italijanske republike.

224    Na prvem mestu, glede domnevne kršitve člena 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1290/2005 ter člena 11(3), drugi pododstavek, in poglavja 3 Uredbe št. 885/2006 je treba po zgledu Komisije ugotoviti, da Italijanska republika zgolj zatrjuje, da so bile take kršitve storjene, ne da bi kakor koli podprla svoje trditve.

225    Na podlagi člena 76(d) Poslovnika pa mora tožba poleg predmeta spora vsebovati navajane razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov, česar tožba v obravnavani zadevi ne vsebuje.

226    Posledično je treba očitek Italijanske republike v zvezi s kršitvijo člena 31(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 1290/2005 ter člena 11(3), drugi pododstavek, in poglavja 3 Uredbe št. 885/2006 zavreči kot nedopusten.

227    Na drugem mestu, glede očitka, da Komisija ni preučila stališča, ki ga je spravni organ predstavil v svojem poročilu, je treba spomniti, da člen 31(3) Uredbe št. 1290/2005 določa:

„Pred vsako odločitvijo o zavrnitvi financiranja se ugotovitve preverjanj, ki jih izvede Komisija, in odgovori zadevne države članice pisno sporočijo obema stranema, t[i] pa nato na podlagi teh sporočil skušata skleniti dogovor o ukrepih, ki jih je treba sprejeti.

Če dogovor ni sklenjen, lahko država članica v roku štirih mesecev zahteva pričetek postopka za uskladitev medsebojnih stališč. Poročilo o izidu postopka se pošlje Komisiji, ki ga preuči pred odločitvijo o morebitni zavrnitvi financiranja.“

228    Iz te določbe je razvidno, da mora Komisija pred sprejetjem odločitve o zavrnitvi financiranja le „preučiti“ poročilo spravnega organa in da zato to poročilo zanjo ni zavezujoče.

229    Poleg tega v obravnavani zadevi iz poročila spravnega organa z dne 10. februarja 2013 izhaja, da je ob upoštevanju težav pri razlagi zadevne ureditve, s katerimi se je morala spopasti tudi Komisija, spravni organ Komisijo pozval, naj predvidi zmanjšanje ali neuporabo kakršnega koli finančnega popravka na podlagi dokumenta VI/5330/97.

230    Vendar je Komisija v dopisu z dne 28. marca 2014, ki ga je italijanskim organom poslala po izreku sodbe z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), v bistvu zavrnila možnost zmanjšanja ali neuporabe kakršnega koli popravka zaradi težav pri razlagi zadevne ureditve, pri čemer je med drugim trdila, da je večina od 23 držav članic, ki so sodelovale v shemi za prestrukturiranje industrije sladkorja, to ureditev jasno razlagala v smislu, da zahteva odstranitev silosov, in da posledično zadevna ureditev ni povzročala težave pri razlagi.

231    Komisija je s tem torej implicitno, vendar nujno sprejela stališče o mnenju, ki ga je spravni organ izrazil v svojem poročilu.

232    Nazadnje, v nasprotju s tem, kar trdi Italijanska republika, lahko primerna obrazložitev zajema dobesedno navedbo pripomb, ki jih je Komisija že izrazila.

233    Zato se Italijanska republika ni upravičena sklicevati niti na nepreučitev stališča spravnega odbora niti na neobrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s tem stališčem.

234    Glede na navedeno je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del četrtega tožbenega razloga: kršitev smernic iz dokumenta VI/5330/97

235    Italijanska republika ki jo podpirata Francoska republika in Madžarska, Komisiji očita, da je kršila smernice iz dokumenta VI/5330/97, ker bi Komisija v bistvu na eni strani glede na objektivne težave pri razlagi zadevne ureditve v zvezi z ohranitvijo silosov v primeru popolne odstranitve in na drugi strani glede na to, da so italijanski organi takoj sprejeli ukrepe za odpravo nepravilnosti, ki jih je ugotovila Komisija, morala zmanjšati finančni popravek v zvezi s prestrukturiranjem industrije sladkorja oziroma celo ne uporabiti takega popravka v skladu s smernicami iz dokumenta VI/5330/97. V zvezi s tem ugotavlja, da bi bila ta rešitev skladna tudi z načeloma enakosti in dobrega upravljanja.

236    Komisija izpodbija trditve Italijanske republike.

237    V skladu s Prilogo 2 k dokumentu VI/5330/97, naslovljeno „Finančne posledice pomanjkljivosti nadzora, ki ga opravljajo države članice, za potrjevanje obračunov [Jamstvenega oddelka] EKUJS“, je treba finančne popravke uporabiti, če Komisija ugotovi, da države članice niso opravile nadzora, ki se posebej zahteva z uredbama, ki se uporabljata, ali ki so vsekakor bistveni za zagotovitev pravilnosti odhodkov iz naslova Jamstvenega oddelka EKUJS.

238    Priloga 2 k dokumentu VI/5330/97 pod naslovom „Mejni primeri“ v drugem odstavku (v nadaljevanju: mejni primer iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97), določa:

„Kadar pomanjkljivosti nastanejo zaradi težav pri razlagi aktov Skupnosti, razen kadar je razumno sklepati, da bo država članica pri Komisiji te težave izpostavila, in kadar so nacionalni organi storili potrebno za odpravo pomanjkljivosti, takoj ko so bile odkrite, se ti utežni faktorji lahko upoštevajo in se zaradi njih lahko uporabi nižja stopnja popravka ali popravka ni treba uporabiti.“

239    Najprej je treba opozoriti, da se zadevna institucija, v obravnavani zadevi je to Komisija, s tem, da sprejme pravila o upravnem ravnanju, ki imajo zunanje učinke, kot so smernice v dokumentu VI/5330/97, ter s tem, da z njihovo objavo ali njihovim posredovanjem državam članicam, kot v obravnavanem primeru, naznani, da jih bo odslej uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama omeji pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice in od teh pravil ne more odstopiti, saj bi bila sicer lahko glede na okoliščine sankcionirana zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot so načela enakega obravnavanja, pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj. Zato ni mogoče izključiti, da imajo taka splošna pravila ravnanja pod nekaterimi pogoji in glede na svojo vsebino lahko pravne učinke ter zlasti da uprava v posameznem primeru od njih ne sme odstopiti, ne da bi navedla razloge, ki so združljivi s splošnimi pravnimi načeli, kot sta enako obravnavanje ali varstvo legitimnih pričakovanj, pod pogojem, da tak pristop ni v nasprotju z drugimi, hierarhično višjimi pravili prava Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 9. septembra 2011, Grčija/Komisija, T‑344/05, neobjavljena, EU:T:2011:440, točka 192; z dne 16. septembra 2013, Španija/Komisija, T‑3/07, neobjavljena, EU:T:2013:473, točka 84 in navedena sodna praksa, in z dne 10. julija 2014, Grčija/Komisija, T‑376/12, EU:T:2014:623, točka 106 (neobjavljena)).

240    Poleg tega je treba ugotoviti, da je mejni primer iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97 utežni faktor, ki ne daje samodejno pravice do njegove uporabe.  Kot namreč potrjuje besedilo dokumenta VI/5330/97, v katerem je ta primer določen, je njegova uporaba odvisna od pogojev, prvič, da pomanjkljivost, ki jo Komisija ugotovi med postopkom potrjevanja obračunov, izhaja iz težav pri razlagi ureditve Evropske unije in, drugič, da so nacionalni organi storili potrebno za odpravo pomanjkljivosti, takoj ko jo je Komisija odkrila.

241    V zvezi s prvim pogojem za uporabo mejnega primera iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97 je treba najprej ugotoviti, da so Italijanska republika, Francoska republika in Madžarska trdile, da je več držav članic imelo težave pri razlagi uredb št. 320/2006 in št. 968/2006, zlasti v zvezi s pojmom „proizvodne zmogljivosti“ in možnostjo ohranitve silosov za skladiščenje v okviru popolne odstranitve obrata za proizvodnjo sladkorja. Poleg tega sta Francoska republika in Madžarska trdili, da je tudi sama Komisija imela težave pri razlagi in da se je njeno stališče sčasoma spremenilo. Tudi spravni organ je menil, da je Komisija imela težave pri razlagi, ker je leta 2006 svojo pravno službo zaprosila za mnenje. Nazadnje, ugotoviti je treba, da je bilo v sodbi z dne 14. novembra 2013, SFIR in drugi (od C‑187/12 do C‑189/12, EU:C:2013:737), rešeno samo vprašanje, pod katerimi pogoji je silos izvzet iz opredelitve proizvodne zmogljivosti, za katero velja obveznost odstranitve, ni pa bilo v njej odločeno niti o tem, v katerem trenutku je treba presojati uporabo silosov, niti o tem, ali obveznost odstranitve nujno vključuje odstranitev proizvodnih zmogljivosti.

242    Glede na okoliščine, navedene v točki 241 zgoraj, in v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, je treba ugotoviti, da je zadevna ureditev povzročala težave pri razlagi v zvezi z vprašanjem ohranitve silosov v primeru popolne odstranitve.

243    Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo Komisije, v skladu s katero je državam članicam, ki so ji postavile to vprašanje, vedno zagotovila popolnoma skladne informacije o obveznosti odstranitve silosov ter ki ni podprta in vsekakor ne vpliva na ugotovitev obstoja objektivnih težav pri razlagi zadevne ureditve v zvezi z vprašanjem ohranitve silosov v primeru popolne odstranitve.

244    V obravnavani zadevi je prvi pogoj za uporabo mejnega primera iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97 torej izpolnjen.

245    V zvezi z drugim pogojem za uporabo mejnega primera iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97, v skladu s katerim mora država članica sprejeti ukrepe za odpravo pomanjkljivosti, takoj ko je ta odkrita, je treba ugotoviti, da je Italijanska republika takoj sprejela ukrepe za uskladitev s stališčem, ki ga je Komisija izrazila v prvem sporočilu z dne 9. decembra 2010, tako da je od AGEA zahtevala, naj odloži sprostitev varščin, ki so jih upravičenci do pomoči za prestrukturiranje položili v skladu s členom 16 Uredbe št. 968/2006. Poleg tega je Italijanska republika predložila dopise, ki jih je AGEA poslala italijanskim podjetjem, upravičenim do pomoči za prestrukturiranje, ter v katerih je bilo navedeno, da AGEA ne more sprostiti varščin in da jih opominja, da morajo silose odstraniti pred 30. septembrom 2011.

246    Drugi pogoj za uporabo mejnega primera iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97 je torej tudi izpolnjen.

247    Vendar iz uporabe glagola „moči“ v besedilu o mejnem primeru iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97 izhaja, da ima Komisija diskrecijsko pravico pri njegovi presoji in da ji zato ni naložena obveznost zmanjšanja ali neuporabe kakršnega koli finančnega popravka, tudi če sta pogoja, navedena v točki 240 zgoraj, izpolnjena.

248    Natančneje, Komisija lahko zavrne uporabo mejnega primera iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97, če so zaradi te uporabe lahko kršena splošna načela prava Unije, kot sta načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja.

249    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v prilogi k zapisniku dvostranskega sestanka z dne 4. maja 2011 omenjeno stališče, ki ga je Komisija zagovarjala v okviru tega sestanka, in sicer, da so italijanski proizvajalci sladkorja z izogibanjem odstranitvi dobili pomoč za prestrukturiranje za popolno odstranitev, da jim niso nastali nobeni odhodki v zvezi z odstranitvijo spornih silosov in da so imeli finančni dobiček od uporabe teh silosov, medtem ko so morali proizvajalci iz drugih držav članic, ki so svoje silose za skladiščenje odstranili, nositi vse s tem povezane stroške, ne da bi imeli od tega kakršen koli dobiček. Komisija je tako sklenila, da na podlagi načela enakega obravnavanja ne more privoliti v ohranitev spornih silosov v Italiji, medtem ko je to pravico odrekla drugim državam članicam.

250    Komisija je to stališče ponovila v odgovoru na tožbo, v katerem je navedla, da je ohranitev spornih silosov italijanskim proizvajalcem zagotovila veliko prednost v primerjavi z njihovimi konkurenti iz drugih držav članic, ki so silose odstranili.

251    Ob upoštevanju navedenega je Komisija v bistvu pravilno menila, da bo uporaba mejnega primera iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97, če sporni silosi ne bodo odstranjeni, povzročila neenako obravnavanje italijanskih proizvajalcev sladkorja in proizvajalcev iz drugih držav članic, ki so morali odstraniti silose, da so dobili pomoč za prestrukturiranje za popolno odstranitev.

252    Zato Komisiji ni mogoče očitati, da ni uporabila mejnega primera iz Priloge 2 k dokumentu VI/5330/97.

253    Glede na navedeno je treba drugi del četrtega tožbenega razloga in posledično četrti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev člena 9(3) Uredbe št. 883/2006 in načela enakega obravnavanja ter izkrivljanje dejstev

254    Peti tožbeni razlog je naveden v podporo predlogu za razglasitev ničnosti popravka zaradi zamude pri plačilu preostalih klavnih premij za leto zahtevka 2004 ter ima v bistvu tri dele, ki se nanašajo na, prvič, kršitev člena 9(3) Uredbe št. 883/2006, drugič, kršitev načela enakega obravnavanja in, tretjič, izkrivljanje dejstev.

 Prvi del petega tožbenega razloga: kršitev člena 9(3) Uredbe št. 883/2006

255    Italijanska republika Komisiji v bistvu očita, da ni priznala, da je prekoračitev rokov za plačilo preostalih klavnih premij za leto zahtevka 2004 (v nadaljevanju: sporna plačila) posledica obstoja posebnih pogojev poslovanja v smislu člena 9(3) Uredbe št. 883/2006, ki naj bi upravičevali neobstoj popravka v obravnavanem primeru.

256    Komisija izpodbija očitek Italijanske republike.

257    V uvodni izjavi 15 Uredbe št. 883/2006 je navedeno:

„Kmetijska zakonodaja Skupnosti v okviru EKJS določa roke, v katerih morajo države članice izplačevati pomoč upravičencem. Vsa izplačila po teh rokih, katerih zamuda ne bi bila utemeljena, je treba šteti za neupravičene izdatke, ki jih Komisija kot takšnih ne more povrniti. Da pa bi bil finančni učinek sorazmeren z dolžino zamude pri plačilu, je treba določiti, da Komisija progresivno zmanjšuje plačila glede na dolžino ugotovljene zamude. Določiti je treba tudi fiksni prag, ki omogoča, da se zmanjšanja ne uporabljajo, kadar zamude pri plačilu izhajajo iz pravnih sporov.“

258    Člen 9 Uredbe št. 883/2006, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 451/2009 z dne 29. maja 2009 o spremembi Uredbe št. 883/2006 (UL 2009, L 135, str. 12), določa:

„1. Izdatki, izvršeni po plačilnih rokih, so upravičeni do financiranja Skupnosti in mesečna plačila se zmanjšajo:

(a)      če plačani izdatki, nastali po poteku roka, znašajo 4 % ali manj od izdatkov, nastalih pred potekom roka, se mesečno plačilo ne zmanjša;

(b)      nad pragom 4 % se vsi dodatni izdatki, ki nastanejo z zamudo, zmanjšajo v skladu z naslednjimi pravili:

–        za izdatke, nastale v prvem mesecu za mesecem, v katerem je potekel plačilni rok, se izdatki zmanjšajo za 10 %,

–        za izdatke, nastale v drugem mesecu za mesecem, v katerem je potekel plačilni rok, se izdatki zmanjšajo za 25 %,

–        za izdatke, nastale v tretjem mesecu za mesecem, v katerem je potekel plačilni rok, se izdatki zmanjšajo za 45 %,

–        za izdatke, nastale v četrtem mesecu za mesecem, v katerem je potekel plačilni rok, se izdatki zmanjšajo za 70 %,

–        za izdatke, nastale po četrtem mesecu za mesecem, v katerem je potekel plačilni rok, se izdatki zmanjšajo za 100 %;

(c)      prag 4 % iz odstavkov 1(a) in (b) je 5 % za plačila, katerih rok poteče po 15. oktobru 2009.

[…]

3. Komisija uporabi drugačno terminsko lestvico, kot so tiste iz odstavkov 1 in 2, in/ali manjši delež zmanjšanja ali plačila sploh ne zmanjša, če se za nekatere ukrepe pojavijo posebni pogoji poslovanja, ali če država članica predloži utemeljeno obrazložitev.

[…]“.

259    V skladu s sodno prakso morajo biti odhodki, ki se financirajo v breme EKUJS, izračunani ob predpostavki, da so spoštovani roki, ki jih določa veljavna kmetijska ureditev. Tako države članice, če izplačujejo pomoči po poteku roka, obremenijo EKUJS z nerednimi in zato neupravičenimi izplačili (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 28. oktobra 1999, Italija/Komisija, C‑253/97, EU:C:1999:527, točka 126, in z dne 12. septembra 2007, Grčija/Komisija, T‑243/05, EU:T:2007:270, točka 116). Zato mora država članica urediti svoj sistem nadzorov ob upoštevanju roka za izplačila pomoči, ki ga določa pravo Unije. Poleg tega je namen štiri- ali petodstotnega praga iz člena 9(1)(a) in (c) Uredbe št. 883/2006 prav ta, da daje državam članicam možnost, da izvedejo dodatne nadzore, ne da bi število mesecev zamude vplivalo na izplačila, ki ne presegajo tega praga (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 12. septembra 2007, Grčija/Komisija, T‑243/05, EU:T:2007:270, točka 116).

260    Poleg tega mora v skladu s sodno prakso država članica dokazati, da so izpolnjeni pogoji iz člena 9(3) Uredbe št. 883/2006, in sicer mora dokazati, da imajo nekateri ukrepi posebne pogoje poslovanja, ali podati utemeljene razloge. Zlasti mora dokazati, da zamude niso presegle razumnih meja (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 18. septembra 2003, Grčija/Komisija C‑331/00, EU:C:2003:472, točka 117; z dne 11. junija 2009, Grčija/Komisija, T‑33/07, neobjavljena, EU:T:2009:195, točka 372, in z dne 26. septembra 2012, Italija/Komisija, T‑84/09, neobjavljena, EU:T:2012:471, točka 136).

261    Nazadnje, ker je s členom 9(3) Uredbe št. 883/2006 uvedeno odstopanje, ga je treba razlagati ozko (glej po analogiji sodbo z dne 26. septembra 2012, Italija/Komisija, T‑84/09, neobjavljena, EU:T:2012:471, točka 137 in navedena sodna praksa).

262    V obravnavani zadevi Italijanska republika ne izpodbija obstoja zamude pri plačilih. Prav tako ne zanika, da izdatki, plačani z zamudo, presegajo prag 5 % izdatkov, plačanih ob upoštevanju pogojev in rokov. Vendar trdi, da so bile zamude utemeljene s posebnimi pogoji poslovanja. Po njenem mnenju so bili ti posebni pogoji poslovanja podani, ker v Italiji obstaja več zapletenih pravdnih postopkov v zvezi s pravilnostjo nekaterih izdatkov, ki so ji nastali, in ker je Agenzia veneta per i pagamenti in agricultura (AVEPA, plačilna agencija za Benečijo, Italija) zaradi teh postopkov začasno ustavila vsa plačila, dolgovana podjetjem, vključenim v te postopke.

263    Na prvem mestu, spomniti je treba, da je Nucleo Antifrodi Carabinieri di Parma (NAC, karabinjerski oddelek za boj proti goljufijam, Italija) z obvestilom z dne 7. februarja 2005 obvestil AVEPA in AGEA o obstoju domnevne goljufije, storjene v škodo sklada, zlasti v povezavi s posebnimi premijami za moško govedo in plačili za ekstenzivnost za leta od 2000 do 2003, ki jih je prejelo več italijanskih podjetij.

264    Po tem obvestilu se je proti tem podjetjem pred Tribunale di Treviso (sodišče v Trevisu, Italija) začel kazenski postopek, v okviru katerega je bila predhodna obravnava določena za 2. oktober 2006.

265    Glede na navedeno je AVEPA sprejela ukrep začasne ustavitve vseh plačil, dolgovanih dvema podjetjema, ki sta bili obdolženi v tem kazenskem postopku, v skladu s členom 33(1) italijanskega decreto legislativo (zakonska uredba) št. 228/2001 z dne 18. maja 2001 (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 228), ki določa, da se „postopki plačila, ki jih izvajajo pooblaščene plačilne agencije […], začasno ustavijo za upravičence, v zvezi s katerimi so organi za preverjanje in nadzor poslali podrobne informacije o neupravičenem prejemanju sredstev iz proračuna Skupnosti ali državnega proračuna, in to dokler se dejstva dokončno ne ugotovijo“.

266    Vzporedno je Procura presso la Corte dei Conti per il Veneto (tožilstvo pri računskem sodišču za Benečijo, Italija) v zvezi z istimi dejstvi vložilo računovodsko tožbo pri Corte dei Conti per il Veneto (računsko sodišče za Benečijo, Italija). To sodišče je 23. septembra 2009 odredilo varnostni zaseg ante causam premoženja obdolženih upravičenih podjetij ter plačil, ki jim jih je dolgovala AVEPA, z izjemo, med drugim, spornih plačil.

267    Glede na to odločbo je AVEPA 19. oktobra 2009 znova začela izvrševati nekatera začasno ustavljena plačila, ki niso bila zajeta z varnostnim zasegom ante causam, med drugim klavne premije za leto zahtevka 2004, ki so predmet spornih plačil.

268    Poleg tega je treba ugotoviti, da Italijanska republika ni zatrjevala, da so sporna plačila predmet kazenskega in računovodskega postopka, omenjenih v točkah 264 in 266 zgoraj. Nasprotno, v okviru postopka potrjevanja obračunov je priznala, da spornih plačil za proračunske postavke 050302092124023, 050302102124033 in 050302992128007 ni mogoče posebej povezati s sodno odločbo, pri čemer se je sklicevala na „neločljivo povezanost“ med plačili, ki so predmet postopkov, opisanih v točkah od 263 do 266 zgoraj, na eni strani in spornimi plačili na drugi.

269    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da se nacionalna postopka, ki ju omenja Italijanska republika, ne nanašata na sporna plačila in da posledično začasna ustavitev spornih plačil ni posledica sodnega postopka ali sodne odločbe, temveč je do tega prišlo, ker je AVEPA uporabila člen 33(1) zakonske uredbe št. 228.

270    Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da se postopek začasne ustavitve plačil, določen v členu 33 zakonske uredbe št. 228, uporablja preventivno. V tem postopku se domneva obstoj nepravilnosti, če nadzorni organ izda mnenje v tem smislu, še preden so dejstva dokončno dokazana, upravičencu pa se zadevni zneski plačajo le, če je bila nazadnje dokazana njegova nedolžnost. V skladu s sodno prakso je tak pristop torej načeloma v nasprotju s spoštovanjem plačilnih rokov (sodba z dne 26. septembra 2012, Italija/Komisija, T‑84/09, neobjavljena, EU:T:2012:471, točka 140).

271    Zato je treba po zgledu Komisije ugotoviti, da v obravnavani zadevi postopek začasne ustavitve spornih plačil ne pomeni posebnih pogojev poslovanja. Postopek začasne ustavitve plačil iz člena 33 zakonske uredbe št. 228 namreč pomeni odstopanje od plačilnih rokov, ki posega v pravilno delovanje pravil Unije, ki se uporabljajo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2012, Italija/Komisija, T‑84/09, neobjavljena, EU:T:2012:471, točka 142).

272    Na tretjem mestu, Italijanska republika kljub pozivu Komisije, na katerega je spravni organ spomnil v poročilu z dne 6. maja 2014, ni predložila nobenega elementa za dokaz, da je bil prag 5 % presežen izključno zaradi plačil, ki so bila izpodbijana pred nacionalnima sodiščema.

273    Trditev, ki jo je Italijanska republika navedla v repliki in v skladu s katero je Komisija v bistvu napačno zahtevala, da ta država dokaže, da so zamude pri spornih plačilih posledica ene same sodbe, je mogoče le zavrniti. Iz dopisa z dne 18. januarja 2012, ki ga je Komisija poslala Italijanski republiki na podlagi člena 11(1), drugi pododstavek, Uredbe št. 885/2006, je namreč med drugim razvidno, da je Komisija za namene člena 9(3) Uredbe št. 883/2006 od italijanskih organov zahtevala, naj dokažejo, da je bil prag 4 % iz člena 9(1)(a) Uredbe št. 883/2006, ki je bil nato zvišan na 5 % na podlagi člena 9(1)(c) te uredbe, presežen zaradi sodnih postopkov, in ne zaradi samo ene sodbe. Komisija je v dopisu z dne 18. januarja 2012 italijanske organe sicer še zadnjič pozvala, naj predložijo kopijo sodb, v katerih so navedeni presežni zneski za vsako od naslednjih proračunskih postavk: 050302092124023, 050302102124033 in 050302992128007.

274    Na četrtem in zadnjem mestu, zapletenost sodnih postopkov pred Tribunale di Treviso (sodišče v Trevisu) in Corte dei Conti per il Veneto (računsko sodišče za Benečijo) ter izjemnost obravnavane zadeve, ki ju zatrjuje Italijanska republika, tudi ne moreta upravičiti zamude pri spornih plačilih, ker je namen praga 5 % iz člena 9(1)(c) Uredbe št. 883/2006, kot je bilo navedeno v točki 259 zgoraj, prav ta, da daje državam članicam možnost, da izvedejo dodatne nadzore, ne da bi število mesecev zamude vplivalo na izplačila, ki ne presegajo tega praga (glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbi z dne 5. julija 2012, Grčija/Komisija, T‑86/08, EU:T:2012:345, točka 191, in z dne 26. septembra 2012, Italija/Komisija, T‑84/09, neobjavljena, EU:T:2012:471, točka 146).

275    Glede na navedeno Komisija ni storila napake s tem, da je menila, prvič, da je treba neupoštevanje plačilnih rokov, ki je posledica sodnih postopkov, pokriti s pragom 5 % iz člena 9(1)(c) Uredbe št. 883/2006 ter, drugič, da izvršitev plačil, pri katerih je prišlo do zamude zaradi spora, katerega namen je bil ugotoviti dopustnost plačil, ki so jih nacionalni organi prej zavrnili ali izterjali, ne pomeni posebnega pogoja poslovanja v smislu člena 9(3) Uredbe št. 883/2006, pri čemer je Komisija ta preudarek Italijanski republiki sporočila v dopisu z dne 2. julija 2014 (glej točko 41 zgoraj).

276    Zato je treba prvi del petega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del petega tožbenega razloga: kršitev načela enakega obravnavanja

277    Italijanska republika Komisiji očita, da je kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da je uporabila popravek za sporna plačila v zvezi s preostalimi klavnimi premijami za leto zahtevka 2004, čeprav so bila ta plačila v podobnem položaju kot prepozna plačila v zvezi z izdatki, ki so bili predmet varnostnega zasega ante causam, ki ga je odredilo Corte dei Conti per il Veneto (računsko sodišče za Benečijo), v višini okrog 4,4 milijona EUR, za katera Komisija ni uporabila popravka.

278    Komisija izpodbija trditve Italijanske republike.

279    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodbe z dne 9. septembra 2004, Španija/Komisija, C‑304/01, EU:C:2004:495, točka 31; z dne 14. decembra 2004, Swedish Match, C‑210/03, EU:C:2004:802, točka 70, in z dne 21. julija 2011, Nagy, C‑21/10, EU:C:2011:505, točka 47).

280    Komisija je v odgovoru na tožbo, potem ko je navedla, da trditve Italijanske republike niso jasne, pojasnila, da čeprav so bila plačila, ki so bila predmet varnostnega zasega ante causam, ki ga je odredilo Corte dei Conti per il Veneto (računsko sodišče za Benečijo), prepozna, niso bila vključena v popravek, ker je bil v različnih proračunskih postavkah, v katerih so bila plačila prijavljena, naveden prag 4 %, medtem ko to ne velja za sporna plačila.

281    Italijanska republika ne izpodbija teh trditev in trdi le, da so morala biti vsa prepozna plačila iz zadevnega postopka potrjevanja obračunov utemeljena s splošno previdnostno nujnostjo, ki je bila izkazana s tem, da je AVEPA v skladu s členom 33 zakonske uredbe št. 228 sprejela ukrep začasne ustavitve vseh plačil, dolgovanih podjetjem, obdolženih v postopkih, ki so potekali v Italiji.

282    Na eni strani iz točk 266 in 271 zgoraj izhaja, prvič, da Corte dei Conti per il Veneto (računsko sodišče za Benečijo) spornih plačil ni vključilo v zneske, ki so bili predmet varnostnega zasega ante causam, ki ga je odredilo, ter, drugič, da je postopek začasne ustavitve plačil iz člena 33 zakonske uredbe št. 228 v nasprotju s spoštovanjem predpisov Evropske unije v zvezi s plačilnimi roki. Italijanska republika se torej ni upravičena sklicevati na obstoj splošne previdnostne nujnosti, ki naj bi utemeljevala odločitev AVEPA, da začasno ustavi sporna plačila.

283    Na drugi strani Italijanska republika ne zanika, da je bil v proračunskih postavkah, v katerih so bila prijavljena plačila v višini 4,4 milijona EUR, omenjen prag 4 %, medtem ko prag 5 % ni bil omenjen v proračunskih postavkah v zvezi s spornimi plačili.

284    Ob upoštevanju navedenega Italijanska republika ni dokazala, da so bila sporna plačila in plačila, zajeta s pragom 4 % v višini 4,4 milijona EUR, v primerljivem položaju ter da je posledično Komisija kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da je popravek določila samo za sporna plačila.

285    Zato je treba drugi del petega tožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del petega tožbenega razloga: izkrivljanje dejstev

286    Italijanska republika Komisiji očita, da je izkrivila dejstva. V tožbi navaja le, da je „[z] vidika zgornjih preudarkov […] izpodbijani sklep v delu, ki se izpodbija s tem tožbenim razlogom, nezakonit zaradi izkrivljanja dejstev“.

287    Komisija v pisanjih tega očitka ni izpodbijala. Vendar je na obravnavi podala ugovor nedopustnosti zoper ta očitek z obrazložitvijo, da ni jasen.

288    Italijanska republika se je prav tako na obravnavi sklicevala na nedopustnost ugovora nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, in trdila, da zaradi prepoznega uveljavljanja pomeni kršitev kontradiktornosti postopka pred Splošnim sodiščem. Vseeno je Italijanska republika pojasnila, da lahko Splošno sodišče na obravnavi po uradni dolžnosti preizkusi nedopustnost zadevnega očitka. Nazadnje, Italijanska republika je za primer, da bi Splošno sodišče nameravalo to storiti, pojasnila, da je s svojim očitkom v zvezi z izkrivljanjem dejstev v bistvu želela izpodbijati presojo dejanskih okoliščin v obravnavani zadevi, ki jo je opravila Komisija. Po mnenju Italijanske republike namreč okoliščine obravnavane zadeve upravičujejo zamudo pri spornih plačilih.

289    Spomniti je treba, da lahko sodišče Unije glede na okoliščine posameznega primera presodi, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje zavrnitev očitka kot neutemeljenega, ne da bi prej odločalo o njegovi dopustnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točka 52).

290    Iz pojasnil, ki jih je Italijanska republika podala na obravnavi in so navedena v točki 288 zgoraj, je razvidno, da je z očitkom v zvezi z izkrivljanjem dejstev implicitno, vendar nujno hotela Komisiji očitati, da je storila očitno napako pri presoji dejanskih okoliščin.

291    Iz točk od 263 do 275 zgoraj pa izhaja, da dejanske okoliščine, ki jih zatrjuje Italijanska republika, niso pomenile posebnih pogojev poslovanja v smislu člena 9(3) Uredbe št. 883/2006, ki bi lahko upravičili prepoznost spornih plačil. Italijanska republika se tako ni upravičena sklicevati na očitno napako pri presoji, ki naj bi jo vseboval izpodbijani sklep.

292    Ker tretji del petega tožbenega razloga ni utemeljen, ga je treba zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o ugovorih nedopustnosti, ki sta ju na obravnavi podali Komisija in Italijanska republika.

293    Glede na zgornje navedbe je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 20 Uredbe št. 501/2008 ter načel varstva legitimnih pričakovanj in pripisljivosti finančnih popravkov državam članicam

294    Šesti tožbeni razlog je podan v podporo predlogu za razglasitev ničnosti popravka zaradi zamude pri plačilu nekaterih odhodkov v zvezi z ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo. Italijanska republika Komisiji očita, da je uporabila finančni popravek zaradi neupoštevanja roka 60 koledarskih dni iz člena 20, prvi odstavek, Uredbe št. 501/2008 med prejemom vlog za plačilo in dejanskim plačilom nekaterih pomoči v zvezi z ukrepi za informiranje o kmetijskih proizvodih in njihovo promocijo, ki jih je odobrila v proračunskih obdobjih 2009 in 2010. Prvič, Italijanska republika v bistvu trdi, da je neupoštevanje plačilnega roka iz člena 20, prvi odstavek, Uredbe št. 501/2008 posledica tega, da so službe Komisije napačno napisale italijansko različico člena 20, drugi odstavek, drugi stavek, te uredbe v različici, ki je veljala pred začetkom veljavnosti popravka, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije z dne 18. oktobra 2012 (UL 2012, L 287, str. 25, v nadaljevanju: sporna določba), in da posledično prekoračitve roka iz člena 20, prvi odstavek, Uredbe št. 501/2008 ni mogoče pripisati njej. Zato po njenem mnenju ni pravično, da se ji naložijo posledice uporabe sporne določbe, zlasti ker v obravnavani zadevi ni bilo mogoče ugotoviti nobene škode za proračun Unije. V preostalem je napaka, ki naj bi jo domnevno storila, očitno opravičljiva. Drugič, trdi, da se s finančnim popravkom, ki ga je uporabila Komisija, sporni določbi pripisuje veljavnost za nazaj, kar pomeni kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj.

295    Komisija izpodbija trditve Italijanske republike.

296    Člen 20 Uredbe št. 501/2008 določa:

„Države članice izvršijo plačila iz členov 18 in 19 v 60 koledarskih dneh od prejema vloge za plačilo.

Vendar pa se to obdobje lahko prekine kadar koli v 60 dneh po tem, ko je bila vloga za plačilo prvič zabeležena kot prejeta, s sporočilom pogodbenici upnici, da vloga ni sprejemljiva, bodisi ker znesek ni plačljiv, bodisi ker niso bili zagotovljeni zahtevani spremni dokumenti za vse dodatne vloge, bodisi ker država članica meni, da so potrebne nadaljnje informacije ali pregledi. Plačilno obdobje spet začne teči od datuma prejema zahtevanih informacij ali datuma pregledov, ki jih opravi država članica in ki jih je treba predložiti oziroma opraviti v 30 koledarskih dneh od prejetja obvestila.

[…]“.

297    Italijanska različica člena 20, drugi odstavek, Uredbe št. 501/2008 je pred popravkom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije z dne 18. oktobra 2012, določala:

„Vendar pa se to obdobje lahko prekine kadar koli v 60 dneh po tem, ko je bila vloga za plačilo prvič zabeležena kot prejeta, s sporočilom pogodbenici upnici, da vloga ni sprejemljiva, bodisi ker znesek ni plačljiv, bodisi ker niso bili zagotovljeni zahtevani spremni dokumenti za vse dodatne vloge, bodisi ker država članica meni, da so potrebne nadaljnje informacije ali pregledi. Plačilno obdobje spet teče od datuma prejema zahtevanih informacij ali datuma pregledov, ki jih opravi država članica in ki jih je treba predložiti oziroma opraviti v 30 koledarskih dneh od prejetja obvestila.“

(„Tale termine può tuttavia essere sospeso in qualunque momento del periodo di 60 giorni successivo alla prima registrazione della domanda di pagamento, mediante notifica all’organizzazione contraente creditrice che la domanda non è ricevibile, in quanto il credito non è esigibile oppure la domanda non è corredata dei documenti giustificativi necessari per le domande successive o lo Stato membro ritiene necessario richiedere informazioni supplementari o procedere a verifiche. Il termine decorre nuovamente a partire dalla data di ricevimento delle informazioni richieste o dalla data delle verifiche effettuate dallo Stato membro, che devono essere trasmesse o rispettivamente effettuate entro un termine di 30 giorni di calendario a decorrere dalla notifica.“)

298    S popravkom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije z dne 18. oktobra 2012, je bil v sporni določbi izraz „spet teče“ („decorre nuovamente“) nadomeščen z izrazom „spet začne teči“ („continua a decorrere“).

299    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je zaradi potrebe po enotni razlagi predpisov Unije izključeno, da bi se določeno besedilo obravnavalo ločeno, temveč se zahteva, da se ta določba v dvomu razlaga in uporablja ob upoštevanju različic v vseh drugih uradnih jezikih (sodba z dne 17. oktobra 1996, Lubella, C‑64/95, EU:C:1996:388, točka 17).

300    Na prvem mestu, glede očitkov Italijanske republike, ki se v bistvu nanašajo na kršitev člena 20 Uredbe št. 501/2008 in nepripisljivost prekoračitve plačilnega roka iz prvega odstavka tega člena italijanskim organom, je treba na eni strani ugotoviti, da je italijanska različica člena 20, drugi odstavek, Uredbe št. 501/2008 dvoumna, ker se v prvem stavku izrecno sklicuje na prekinitev plačilnega roka iz prvega odstavka člena 20 te uredbe („se to obdobje lahko prekine“ – v italijanščini: „tale termine puo’ […] essere sospeso“), medtem ko se zdi, da se v drugem stavku sklicuje na ustavitev tega istega roka („[p]lačilno obdobje spet teče od datuma prejema zahtevanih informacij ali datuma pregledov, ki jih opravi država članica“ – v italijanščini: „[i]l termine decorre nuovamente a partire dalla data di ricevimento delle informazioni richieste o dalla data delle verifiche effettuate dallo Stato membro“).

301    Na drugi strani Italijanska republika ne izpodbija trditve Komisije, da se v členu 2941 in naslednjih italijanskega civilnega zakonika razlikuje med prekinitvijo rokov in ustavitvijo rokov, pri čemer ustavitev povzroči, da začne teči nov rok, medtem ko se v primeru prekinitve rok, ki se je iztekel pred nastopom razloga za prekinitev, prišteje roku, ki znova začne teči, potem ko preneha dogodek, ki je upravičil prekinitev.

302    Posledično na podlagi sodne prakse, navedene v točki 299 zgoraj, Italijanska republika sporne določbe ni mogla razlagati tako, da z zahtevami za informacije ali dodatnimi pregledi pri pogodbenicah upnicah dovoljuje ustavitev roka, določenega v prvem odstavku člena 20 Uredbe št. 501/2008, ne da bi predhodno preverila, ali druge jezikovne različice sporne določbe potrjujejo njeno razlago, ter glede na okoliščine to določbo razlagala in uporabila z vidika različic v drugih uradnih jezikih ter sistematike in cilja ureditve, katere sestavni del je (glej po analogiji sodbi z dne 27. oktobra 1977, Bouchereau, 30/77, EU:C:1977:172, točka 14, in z dne 9. januarja 2003, Givane in drugi, C‑257/00, EU:C:2003:8, točka 37).

303    Vendar je Italijanska republika v obravnavani zadevi sporno določbo uporabila kljub njeni dvoumnosti glede na člen 20, drugi odstavek, prvi stavek, Uredbe št. 501/2008, ne da bi upoštevala druge jezikovne različice člena 20, drugi odstavek, Uredbe št. 501/2008, zaradi česar je izključno odgovorna za kršitev plačilnega roka iz člena 20, prvi odstavek, Uredbe št. 501/2008.

304    Zato je treba očitke, ki se nanašajo na kršitev člena 20 Uredbe št. 501/2008 in nepripisljivost zamud pri plačilih Italijanski republiki, zavrniti.

305    Na drugem mestu, glede domnevne kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj zaradi retroaktivne uporabe sporne določbe, kakor je bila popravljena leta 2012, je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso sklicevanje na načelo varstva upravičenih pričakovanj glede predpisov Unije mogoče le, kadar je Unija sama predhodno ustvarila položaj, ki bi lahko vzbudil upravičeno pričakovanje (glej sodbi z dne 15. januarja 2002, Weidacher, C‑179/00, EU:C:2002:18, točka 31 in navedena sodna praksa, in z dne 10. junija 2009, Poljska/Komisija, T‑257/04, EU:T:2009:182, točka 245).

306    V obravnavani zadevi pa ni dokazano, da je Unija ustvarila položaj, ki bi Italijanski republiki omogočil, da verjame v pravilnost sporne določbe in legitimno pričakuje, da jo lahko uporablja.

307    Prvič, iz sporočila z dne 27. aprila 2010, poslanega na podlagi člena 11(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 885/2006 (glej točko 43 zgoraj), je v bistvu razvidno, da je na eni strani Komisija v dveh prejšnjih preiskavah že ugotovila težave z zamudami pri plačilih v zvezi z Italijansko republiko ter da so na drugi strani službe Komisije od leta 2005 v dopisovanju z italijanskimi organi vedno pojasnile, kako je treba razlagati določbe, ki so zdaj predmet člena 20 Uredbe št. 883/2006.

308    Tako je Komisija v odgovor na ukrep procesnega vodstva, sprejet na podlagi člena 89 Poslovnika, predložila dopis z dne 9. februarja 2006, ki ga je Italijanski republiki poslala v okviru prejšnje preiskave in v katerem je izrecno navedla, da mora „rok [za plačilo] znova začeti teči od prejema pričakovanih informacij ali datuma pregleda“.

309    V zvezi s tem je treba pojasniti, da ureditev, ki se je uporabljala za dejansko stanje, na katero se je nanašala preiskava, omenjena v točki 308 zgoraj, ni bil člen 20 Uredbe št. 501/2008, temveč člen 12(5) Uredbe Komisije (ES) št. 94/2002 z dne 18. januarja 2002 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 2826/2000 o informacijskih in promocijskih ukrepih za kmetijske proizvode na notranjem trgu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 3, zvezek 35, str. 57). Vendar sta ti določbi v bistvu enaki. Člen 12(5) Uredbe št. 94/2002 je namreč določal:

„Države članice opravijo vsa plačila, navedena v prejšnjih odstavkih, v 60 koledarskih dneh od prejema vloge za plačilo. Vendar pa se to obdobje lahko prekine kadar koli v 60 dneh po tem, ko je bila vloga za plačilo prvič zabeležena kot prejeta, z obvestitvijo zadevne pogodbenice, da vloga ni sprejemljiva, bodisi ker znesek ni plačljiv, bodisi ker niso bili zagotovljeni zahtevani spremni dokumenti za vse dodatne vloge, bodisi ker država članica meni, da so potrebne nadaljnje informacije ali pregledi. Plačilno obdobje spet začne teči od datuma prejema zahtevanih informacij, ki jih je treba predložiti v 30 koledarskih dneh. Kadar zgornja plačila zamujajo, se razen v primerih višje sile povrnjeni znesek državi članici zniža v skladu z členom 4 Uredbe (ES) št. 296/96.“

310    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija pred sprejetjem izpodbijanega sklepa italijanske organe večkrat obvestila, kako je treba izračunati plačilni rok 60 dni po prekinitvi tega roka.

311    Drugič, Italijanska republika je na obravnavi potrdila, da je, ko se je začel zadevni postopek potrjevanja obračunov, Komisijo obvestila o težavi v zvezi s prevodom sporne določbe. Posledično je Italijanska republika vedela, da sporna določba lahko ni točna, vendar se je vseeno namerno odločila, da jo uporabi.

312    Glede na navedeno Italijanska republika ne more trditi, da je sporna določba pri njej vzbudila legitimna pričakovanja.

313    Na tretjem in zadnjem mestu, zavrniti je treba trditev Italijanske republike, da neupoštevanje plačilnih rokov ni povzročilo škode za proračun Unije in da je zato nepravično, da se ji naložijo posledice uporabe sporne določbe.

314    Iz sodne prakse namreč izhaja, da EKJS financira le intervencije, izvedene v skladu z določbami prava Unije v okviru skupne ureditve kmetijskih trgov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 24. februarja 2005, Grčija/Komisija, C‑300/02, EU:C:2005:103, točka 32 in navedena sodna praksa).

315    Ureditev Evropske unije pa državam članicam nalaga, naj upoštevajo plačilni rok iz člena 20 Uredbe št. 501/2008, saj se jim v nasprotnem primeru lahko naložijo finančne sankcije.

316    Najprej, iz uvodne izjave 15 Uredbe št. 883/2006, navedene v točki 257 zgoraj, izhaja, da je treba vsa izplačila po rokih, ki so v ureditvi Evropske unije določeni za plačilo pomoči upravičencem, katerih zamuda ne bi bila utemeljena, šteti za neupravičene izdatke, ki jih Komisija kot takšnih ne more povrniti.

317    Poleg tega člen 20, tretji odstavek, Uredbe št. 501/2008 določa, da „[k]adar plačila zamujajo, se razen v primerih višje sile mesečni predujem državi članici zniža v skladu s pravili iz člena 9 Uredbe […] št. 883/2006“.

318    Nazadnje, v uvodni izjavi 19 Uredbe št. 501/2008 je navedeno, da je treba „[g]lede na zahteve o upravljanju proračuna […] določiti finančne sankcije, […] če je plačilo zapoznelo“.

319    Glede na navedeno okoliščina, da je Italijanska republika prekoračila plačilni rok iz člena 20, prvi odstavek, Uredbe št. 501/2008, pomeni kršitev ureditve Evropske unije in zadostuje, da se izdatki štejejo za nepravilne in zato neupravičene, ne da bi bilo treba dokazati obstoj škode za sklad.

320    Zato je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.

321    Ker noben od tožbenih razlogov, ki jih je podala Italijanska republika, ni utemeljen, je treba tožbo zavrniti v celoti.

 Stroški

322    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

323    Ker Italijanska republika ni uspela s svojimi predlogi, nosi svoje stroške in stroške Komisije.

324    Nazadnje, v skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

325    Francoska republika in Madžarska zato nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Italijanska republika nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

3.      Francoska republika in Madžarska nosita svoje stroške.

Kanninen Schwarcz Iliopoulos

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. marca 2019.

Podpisi

Kazalo

*      Jezik postopka: italijanščina.