SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GERARDA HOGANA,
predstavljeni 3. septembra 2020(1)
Zadeva C‑637/19
BY
proti
CX
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Svea hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve v Stockholmu, Švedska))
„Predhodno odločanje – Direktiva 2001/29/ES – Harmonizacija nekaterih vidikov avtorske in sorodnih pravic – Člen 3(1) – Pravica do priobčitve javnosti – Člen 4(1) – Pravica distribuiranja – Pomen izraza ,javnost‘– Predložitev primerka varovanega dela kot dokaza sodišču – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 47 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča – Člen 17(2) – Pravica intelektualne lastnine“
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje prehodne odločbe, ki je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 27. avgusta 2019, izhaja iz spora med fizičnima osebama, BY in CX, v civilnem postopku,(2) ki ga zdaj obravnava Svea hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve v Stockholmu, Švedska). V njem se postavljajo pomembna vprašanja glede medsebojnega odnosa med zakonodajo Unije o avtorskem pravu in nacionalno svobodo obveščanja, vključno s pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča (kot je zagotovljena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v nadaljevanju: Listina).
2. Natančneje, ali razkritje dela, varovanega z avtorsko pravico (v obravnavani zadevi fotografije), v nacionalnem postopku pred sodiščem pomeni „priobčitev javnosti“ in/ali „javno distribuiranje“ v smislu člena 3(1) in člena 4(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi?(3)
3. Vendar je treba pred nadaljevanjem najprej opredeliti upoštevni pravni okvir.
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
4. Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (SOIL) je 20. decembra 1996 v Ženevi sprejela Pogodbo SOIL o avtorski pravici (v nadaljevanju: Pogodba SOIL o avtorski pravici). Pogodba SOIL o avtorski pravici je bila nato v imenu Evropske skupnosti potrjena s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000.(4)
5. Člen 6 Pogodbe SOIL o avtorski pravici, naslovljen „Pravica do distribuiranja“, določa:
„1. Avtorji književnih in umetniških del uživajo izključno pravico dovoljevati, da izvirnik in primerki njihovih del postanejo dostopni javnosti s prodajo ali drugačnim prenosom lastninske pravice.
[…]“
B. Pravo Unije
6. V uvodnih izjavah 3, 9, 10, 15 in 31 Direktive 2001/29 je navedeno:
„(3) Predlagano usklajevanje [harmonizacija] bo pomagalo uresničevati štiri svoboščine notranjega trga in je povezano s spoštovanjem temeljnih pravnih načel, zlasti lastnine, vključno z intelektualno lastnino, ter s svobodo izražanja in javnim interesom.
[…]
(9) Vsakršno usklajevanje [harmonizacija] avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. Intelektualna lastnina se torej prizna kot sestavni del lastnine.
(10) Če naj avtorji ali izvajalci nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, morajo za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. V proizvodnjo proizvodov, kot so fonogrami, filmi ali multimedijski izdelki, ter opravljanje storitev, kot so storitve ,na zahtevo‘, je treba precej investirati. Zadostno pravno varstvo pravic intelektualne lastnine je nujno, če se želi zagotoviti takšno nagrajevanje in zagotoviti možnost za zadovoljive donose na te investicije.
[…]
(15) Diplomatska konferenca, ki se je odvijala pod pokroviteljstvom Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) decembra 1996, je vodila k sprejetju dveh novih pogodb, ‚Pogodbe WIPO o avtorski pravici‘ in ‚Pogodbe WIPO o izvedbah in fonogramih‘, ki pokrivata varstvo avtorjev oziroma izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. S tema pogodbama se pomembno posodablja mednarodno varstvo avtorske in sorodnih pravic, zlasti ob upoštevanju tako imenovanega ‚digitalnega dnevnega reda‘, in izboljšuje način spopada s piratstvom po vsem svetu. Skupnost in večina držav članic so že podpisale Pogodbi, proces urejanja ratifikacije Pogodb s strani Skupnosti in držav članic pa je v teku. Ta direktiva je namenjena tudi uresničevanju številnih novih mednarodnih obveznosti.“
[…]
(31) Zagotoviti je treba pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. Obstoječe izjeme in omejitve pravic, kot jih določajo države članice, je treba ponovno ovrednotiti glede na novo elektronsko okolje. Obstoječe razlike pri izjemah in omejitvah določenih omejenih dejanj imajo neposredne negativne učinke na delovanje notranjega trga avtorske in sorodnih pravic. Takšne razlike lahko kmalu postanejo bolj izrazite z nadaljnjim razvojem čezmejnega izkoriščanja del in čezmejnih dejavnosti. Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga, je treba takšne izjeme in omejitve opredeliti bolj usklajeno. Stopnja njihovega usklajevanja [harmonizacije] mora temeljiti na njihovem vplivu na gladko delovanje notranjega trga.“
7. Člen 3 te direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, določa:
„1. Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.
[…]“
8. Člen 4 Direktive 2001/29, naslovljen „Pravica distribuiranja“, določa:
„1. Države članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače.
[…]“
9. Člen 5(3) Direktive 2001/29, naslovljen „Izjeme in omejitve“, določa:
„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravic iz členov 2 in 3 v naslednjih primerih:
[…]
(e) uporaba v namene javne varnosti ali za zagotovitev pravilne izvedbe ali poročanja o upravnih, parlamentarnih in sodnih postopkih;
[…]“
C. Nacionalno pravo
10. Člen 2 lagen (1960:729) om upphovsrätt till litterära och konstnärliga verk (upphovsrättslagen) (zakon št. 729 iz leta 1960 o avtorski pravici na književnih in umetniških delih; v nadaljevanju: zakon o avtorski pravici) določa:
„(1) V okviru omejitev, določenih v tem zakonu, avtorska pravica obsega izključno pravico razpolaganja z delom z reproduciranjem in dajanjem na voljo javnosti v izvirniku ali spremenjeni obliki, v prevodu, preoblikovanim v drugo književno ali umetniško zvrst ali z uporabo druge tehnike.
(2) Reproduciranje je vsako neposredno ali posredno, začasno ali stalno reproduciranje, v celoti ali deloma, na kakršen koli način in v kakršni koli obliki.
(3) Delo se da na voljo javnosti v teh primerih:
1. kadar je delo predmet priobčitve javnosti. Priobčitev javnosti je podana, kadar se delo da na voljo javnosti po žici ali na brezžični način, s kraja, ki ni kraj, kjer lahko javnost uživa v delu. Vključuje kakršno koli priobčitev javnosti, ki je opravljena tako, da imajo člani javnosti do dela dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami;
[…]
4. Če se reprodukcija dela prodaja, daje v najem ali kako drugače distribuira javnosti.
Kakršna koli priobčitev ali izvajanje dela za širok zaprti krog v poslovnem okviru se obravnava kot priobčitev javnosti ali javno izvajanje.“
11. Člen 49a zakona o avtorski pravici določa:
„Avtor fotografskega dela ima izključno pravico, da fotografijo reproducira in da jo da na voljo javnosti. Pravica velja ne glede na to, ali se delo uporabi v izvirni ali spremenjeni obliki in ne glede na uporabljeno tehniko.“
12. V skladu s poglavjem 2, člen 1, tryckfrihetsförordningen (zakon o svobodi tiska) podpiranje svobode izražanja in pluralizma informacij vsebuje pravico vsakogar do dostopa do javnih dokumentov. Zakon o svobodi tiska je eden od štirih temeljnih zakonov na Švedskem, ki ima poseben in specialen položaj, podoben položaju, ki ga ima v drugih državah članicah ustava.
13. Zakon o svobodi tiska med drugim določa tudi, da je vsak procesni akt, ki je predložen sodišču v kateri koli obliki, javni dokument. Na podlagi poglavja 2, člen 1, zakona o svobodi tiska lahko torej vsakdo zaprosi za vpogled v procesni akt, predložen sodišču. Vendar za to načelno pravilo velja izjema v primeru zaupnih informacij.
14. Načelo je torej, da se pravica dostopa do dokumentov nanaša tudi na dokumente, na katere se nanašajo avtorska in sorodne pravice.
III. Dejansko stanje v glavni stvari in predlog za sprejetje predhodne odločbe
15. BY in CX sta fizični osebi, ki obe upravljata vsaka svojo spletno mesto. V okviru predhodnega spora pred civilnimi sodišči je oseba CX poslala kopijo strani, ki je vsebovala besedilo, vključno s fotografijo, s spletnega mesta osebe BY kot dokaz v tistem sodnem postopku. Ta fotografija je tako del dokazov v postopku.
16. Oseba BY trdi, da ima avtorsko pravico na tej fotografiji in zahteva, naj se osebi CX naloži plačilo odškodnine, prvič, zaradi kršitve avtorske pravice, in drugič, zaradi kršitve posebnega varstva, ki je fotografijam zagotovljeno s členom 49a zakona o avtorski pravici. Oseba CX zavrača kakršno koli obveznost plačila odškodnine in trdi, da razkritje gradiva za sodni postopek ni pomenilo kršitve avtorske pravice.
17. Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve, Švedska) je na prvi stopnji razsodilo, da je fotografija varovana s pravicami, ki so sorodne avtorski pravici, to je s posebnim varstvom, ki je priznano fotografskim delom. Vendar je to sodišče ugotovilo, da lahko – ker mu je bila fotografija predložena kot procesni akt – katera koli tretja oseba zahteva vpogled v fotografijo v skladu z veljavnimi določbami švedskega ustavnega zakona o pravici do dostopa do dokumentov. Čeprav je Patent‑ och marknadsdomstolen (sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve) sklenilo, da je oseba CX to fotografijo javno distribuirala v smislu zakona o avtorski pravici, je štelo, da ni dokazano, da je oseba BY utrpela škodo, in zato zavrnilo njeno tožbo.
18. Oseba BY je zoper to sodbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.
19. Predložitveno sodišče meni, da mora med drugim razsoditi o vprašanju, ali posredovanje kopije te fotografije sodišču v okviru procesnega dejanja pomeni nezakonito dajanje dela na voljo v smislu upoštevne nacionalne zakonodaje o avtorski pravici, bodisi kot javno distribuiranje bodisi kot priobčitev javnosti.
20. Ni sporno, da je bila fotografija sodišču, ki je obravnavalo spor med strankama, poslana elektronsko (po elektronski pošti) v obliki elektronske kopije. Nacionalno sodišče želi tudi ugotoviti, ali je mogoče za sodišče šteti, da v tem smislu spada v okvir pojma „javnost“.
21. Predložitveno sodišče poudarja, da obstaja negotovost glede tega, kako se v pravu Unije razlagata pojma „priobčitev javnosti“ in „javno distribuiranje“, če se delo, varovano z avtorsko pravico, predloži sodišču v civilnem postopku. Zato se najprej postavi vprašanje, ali je mogoče šteti, da sodišče spada v pojem „javnost“ v smislu Direktive 2001/29, in drugič, ali je treba izrazu „javnost“ pripisati isti pomen v okviru uporabe členov 3(1) in 4(1) Direktive 2001/29.
22. V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče razsodilo, da pojem „javnost“ zajema nedoločeno število morebitnih naslovnikov, poleg tega pa mora biti število oseb dovolj veliko. Dalje je poudarilo, da je cilj omogočiti, da je delo na vsak primeren način zaznavno „osebam na splošno“, in ne določenim posameznikom, ki so del zasebne skupine.(5)
23. Prav tako je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da ima pojem „distribuiranje“ v smislu člena 4(1) Direktive 2001/29 isti pomen kot izraz „[dajanje na voljo] javnosti s prodajo“ v smislu člena 6(1) Pogodbe SOIL o avtorski pravici. Vendar je iz sodbe z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca (C‑516/13, EU:C:2015:315), razvidno, da za „javno distribuiranje“ zadostuje, da je bilo varovano delo dostavljeno članu javnosti.
24. Prav tako je treba ugotoviti, ali gre, kadar je procesni akt predložen sodišču – bodisi v obliki fizičnega dokumenta (v papirni obliki) bodisi kot priponka k elektronski pošti – za „priobčitev javnosti“ ali za „javno distribuiranje“, ker ima taka predložitev v obeh primerih enake učinke in enak namen.
25. Predložitveno sodišče meni, da ne sodišča samega ne njegovih uslužbencev ne bi bilo mogoče šteti za „javnost“ v splošnem pomenu besede. Vendar zanje ne bi bilo mogoče šteti, da so del zasebne skupine.
26. Poleg tega naj bi se po navedbah predložitvenega sodišča, čeprav je število oseb, ki imajo po predložitvi dela dostop do njega, zagotovo omejeno zgolj na uslužbence sodišča, to število nujno spreminjalo in bi ga bilo treba od začetka šteti za veliko. Nazadnje, v nacionalnem pravu je določeno, da ima vsakdo pravico do dostopa do dokumentov, ki jih je prejelo sodišče.
27. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali ima pojem ,javnost‘ iz členov 3(1) in 4(1) Direktive [2001/29] enoten pomen?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba za sodišče šteti, da spada k pojmu ,javnost‘ v smislu teh določb?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:
(a) ali lahko sodišče, če se mu varovano delo pošlje, spada k pojmu ,javnost‘?
(b) ali lahko sodišče, če mu je varovano delo distribuirano, spada k pojmu ,javnost‘?
4. Ali dejstvo, da nacionalna zakonodaja določa splošno načelo dostopa do javnih dokumentov, v skladu s katerim ima vsakdo, ki to zahteva, pravico do vpogleda v procesne akte, predložene sodišču, razen če ne vsebujejo zaupnih informacij, vpliva na presojo, ali gre pri predložitvi varovanega dela sodišču za ,priobčitev javnosti‘ ali za ,javno distribuiranje‘?“
IV. Postopek pred Sodiščem
28. Pisna stališča je predložila Evropska komisija.
29. Sodišče je na švedsko vlado naslovilo več pisnih vprašanj. Švedska vlada je na ta vprašanja odgovorila 6. maja 2020.
V. Analiza
A. Prvo vprašanje
30. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali ima izraz „javnost“ v členih 3(1) in 4(1) Direktive 2001/29 enoten pomen.(6)
31. V postopku sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenem s členom 267 PDEU, je naloga Sodišča, da nacionalnemu sodišču da koristen odgovor, ki mu bo omogočil rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja, potem ko iz vseh elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izbere elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora v glavni stvari.(7)
32. Menim, da Sodišču ni treba odgovoriti na prvo vprašanje in je zato treba preoblikovati druga vprašanja. V tem pogledu je iz točk 3 in 6 predloga za sprejetje prehodne odločbe jasno, da je bila varovana fotografija,(8) ki je predmet postopka pred predložitvenim sodiščem, poslana po elektronski pošti kot dokaz civilnemu sodišču v okviru postopka, ki poteka pred njim.
33. V skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29 imajo avtorji izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčitve svojih del javnosti, po žici ali brezžično, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da ima vsakdo do njih dostop s kraja in v času, ki si ju sam izbere. Poleg tega člen 4(1) te direktive določa, da imajo avtorji v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače. Člen 4(2) Direktive 2001/29 dalje določa, da se ta pravica izčrpa v primeru prve prodaje ali prvega drugačnega prenosa lastništva izvirnika dela ali njegove kopije v Evropski uniji, ki jo izvrši imetnik pravice ali se izvrši z njegovim dovoljenjem.(9)
34. Iz, med drugim, točk od 39 do 45, 51 in 52 sodbe z dne 19. decembra 2019, Nederlands Uitgeversverbond in Groep Algemene Uitgevers (C‑263/18, EU:C:2019:111), je jasno, da mora biti delo, da bi šlo za „javno distribuiranje“ v smislu člena 4(1) Direktive 2001/29, dano v obtok v obliki fizičnih primerkov, materialnih nosilcev ali materialnih predmetov.(10) Ta posebna zahteva iz člena 4(1) Direktive 2001/29 ni izpolnjena pri prenosu dela v nesnovni obliki po elektronski pošti.(11)
35. Posredovanje dela po elektronski pošti namesto tega po mojem mnenju pomeni akt priobčitve dela ali njegovega dajanja na voljo po žici ali brezžično, tako da lahko naslovnik do njega dostopa s kraja in v času, ki si ju izbere sam, v skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29. Vendar je ključno vprašanje v tem postopku, ali ta predložitev pomeni priobčitev ali dajanje na voljo „javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.(12)
36. Zato menim, da ni potrebno, da sodišče v tem postopku poda razlago člena 4(1) Direktive 2001/29.
37. Ne glede na to, ali je mogoče člen 3(1) ali člen 4(1) Direktive 2001/29 uporabiti za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, je treba Direktivo 2001/29 razlagati na način – kot je prikazano s sodbo z dne 13. maja 2015, Dimensione Direct Sales in Labianca (C‑516/13, EU:C:2015:315, točka 34) – ki zagotavlja učinkovito in strogo varstvo imetnika avtorske pravice.
38. Ta stroga zahteva je še dalje poudarjena s členom 17(2) Listine, ki določa, da „[je z]agotovljeno] […] varstvo“ intelektualne lastnine.(13)
39. Ob upoštevanju teh zahtev zdaj predlagam obravnavo drugih vprašanj predložitvenega sodišča, kot jih je bilo treba preoblikovati.
B. Drugo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje
40. Čeprav se drugo, tretje in četrto vprašanje predložitvenega sodišča prekrivajo, se z njimi želi v bistvu ugotoviti, ali – in če je to tako, v katerih okoliščinah – bi lahko razkritje gradiva, varovanega z avtorsko pravico, po elektronski pošti sodišču kot dokaza v sodnem postopku pomenilo priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. Najprej bom obravnaval ta splošna vprašanja, nato pa sklenil z odgovorom na konkretna postavljena vprašanja.
41. Srčika varstva, zagotovljenega s členom 3(1) Direktive 2001/29, je v ideji, da je imetnik avtorske pravice upravičen do varstva pred priobčitvijo gradiva, varovanega z avtorsko pravico, ali njegovim dajanjem na voljo „javnosti“.(14) Tako se – ob upoštevanju izjem in omejitev iz člena 5 Direktive 2001/29 – za vsa dejanja priobčitve dela javnosti, storjena od tretje osebe, zahteva predhodno dovoljenje njegovega avtorja.
42. Čeprav priobčitev varovanega gradiva tretjim osebam, ki izvajajo upravno ali sodno funkcijo, seveda lahko presega „določen prag de minimis“ zaradi števila ljudi, ki so potencialno vključeni,(15) po mojem mnenju praviloma ne bi pomenila „priobčitve javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, in to prav zato, ker bi bile te osebe, čeprav niso per se zasebna skupina,(16) vendarle omejene z naravo svojih uradnih nalog. Zlasti ne bi bile upravičene obravnavati gradiva, varovanega z avtorsko pravico, kot da z njo ni varovano.
43. S tem, da bi na primer stranka v civilnem postopku posredovala tako gradivo sodnim uslužbencem ali nosilcem sodne funkcije, poleg dejstva, da tako posredovanje nima neodvisnega gospodarskega pomena,(17) se prejemnikom tega gradiva ne bi omogočilo, da z njim počnejo, kar hočejo. Navsezadnje bi bilo v tem primeru gradivo posredovano takim osebam v okviru njihove upravne ali sodne funkcije in bi za to, da bi ga lahko dalje reproducirale, priobčile ali distribuirale, veljale izrecne ali implicitne pravne in etične omejitve, vključno z avtorskopravnimi, določene v nacionalnem pravu.
44. Kljub morebiti visokemu številu vključenih sodnih uslužbencev bi priobčitev torej ne bila naslovljena na nedoločeno število morebitnih naslovnikov, kot je Sodišče zahtevalo v točki 37 sodbe z dne 7. decembra 2006, SGAE (C‑306/05, EU:C:2006:764). Priobčitev bi bila namesto tega namenjena jasno opredeljeni in omejeni ali zaprti skupini ljudi, ki opravljajo svojo funkcijo v javnem interesu in so, kar mora preveriti predložitveno sodišče, zavezani s pravnimi in etičnimi pravili, ki se med drugim nanašajo na uporabo in razkritje informacij in dokazov, pridobljenih v sodnem postopku.
45. Menim, da predložitev gradiva, varovanega z avtorsko pravico, sodišču kot dokaza v okviru sodnega postopka načeloma ne posega v izključne pravice imetnika avtorske pravice na tem gradivu, tako da bi ga, na primer, prikrajšala za možnost, da zahteva primerno nagrado za uporabo svojega dela. Možnost predložitve gradiva, varovanega z avtorsko pravico, kot dokaza v civilnem postopku je, nasprotno, namenjena zagotovitvi pravice od učinkovitega pravnega sredstva in pravice do nepristranskega sodišča, kot sta zagotovljeni s členom 47 Listine. Pravica stranke v civilnem postopku do obrambe bi bila resno ogrožena, če ne bi mogla predložiti dokazov sodišču, če bi se druga stranka v tem postopku ali tretja oseba sklicevala na avtorskopravno varstvo teh dokazov.(18)
46. V zvezi s tem je treba poudariti, da pravice intelektualne lastnine, vsebovane v členu 17(2) Listine, niso absolutne pravice, ampak jih je treba uravnotežiti ali tehtati z drugimi pravicami, ki so zagotovljene z Listino.(19)
47. Bistvo teh pravic ni ogroženo zaradi nacionalnega prava ali prakse, ki strankam v civilnem postopku omogoča, da v sodnem postopku uporabijo ali se sklicujejo na gradivo, varovano z avtorsko pravico, tudi zato ne, ker se s tem avtorskopravno varstvo ne izgubi enostavno zaradi tega, ker se nanj sklicujejo v tem postopku.
48. Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je ta presoja drugačna, ker švedska zakonodaja določa splošno načelo dostopa do javnih dokumentov, v skladu s katerim ima vsakdo, ki to zahteva, pravico do vpogleda v procesne akte, predložene sodišču, razen če ne vsebujejo zaupnih informacij.(20) Menim, in tako sta navedli Komisija(21) in nemška vlada(22), da to, da stranka v pravdnem postopku sodišču posreduje gradivo, varovano z avtorsko pravico, v takih okoliščinah ne pomeni priobčitve javnosti od stranke v pravdnem postopku, ker je na koncu samo sodišče (ali sodni uslužbenci) tisto, ki lahko morebiti dovoli vpogled v gradivo na podlagi nacionalnih pravil o svobodi obveščanja ali preglednosti.(23)
49. V zvezi s tem nič v spisu pred Sodiščem ne kaže, da so sodišča ali sodni uslužbenci na Švedskem dejansko dovolili vpogled v gradivo, varovano z avtorsko pravico, ali da se je tak vpogled zahteval.
50. Predložitveno sodišče je v predlogu za sprejetje prehodne odločbe zgolj navedlo, da nacionalna svoboda obveščanja splošni javnosti ipso iure dovoljuje vpogled v to gradivo.(24) To je konec koncev splošni cilj zakonodaje o svobodi obveščanja na nacionalni ravni in ravni Unije.(25) Ta pojem je dejansko srčika švedskega zakona o svobodi tiska,(26) ki pa je sam navdih za zakonodajo o svobodi obveščanja v številnih drugih državah članicah in na ravni Unije, ker so na podlagi poglavja 2, člen 1, tega zakona sodni dokumenti članom javnosti nasploh dostopni ipso iure.(27) Švedska vlada je tudi navedla, da je avtorska pravica varovana s švedsko ustavo v skladu s pravili, določenimi v zakonu o avtorski pravici. Vendar člen 26b(1) zakona o avtorski pravici določa, da se ne glede na pravila o avtorski pravici javni dokumenti priobčijo javnosti pod pogoji iz poglavja 2 zakona o svobodi tiska.
51. Vendar obstajajo izjeme od tega splošnega načela. Sicer mora to na koncu preveriti nacionalno sodišče, vendar je švedska vlada v odgovoru na pisno vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče, slednje obvestila, da člen 23 v poglavju 31 OSL(28) vsebuje varovalko za gradivo, varovano z avtorsko pravico. Učinek te varovalke bi bil zato očitno – kar mora spet preveriti predložitveno sodišče – da se informacije, vsebovanje v gradivu, ki je predmet avtorske pravice, pod določenimi pogoji štejejo za zaupne in se ne smejo razkriti, če ne obstaja posebna določba, v kateri je določeno nasprotno.(29)
52. Poleg tega in morda še pomembneje, švedska vlada je navedla, da sicer člen 26b(1) zakona o avtorski pravici ureja razkritje javnih dokumentov, vendar ne zagotavlja pravice do uporabe takih dokumentov. Po navedbah te vlade „vsakdo, ki mu je bil posredovan primerek dela na podlagi te določbe, zato z njo ne sme razpolagati tako, da bi kršil [zakon o avtorski pravici]. Za kakršno koli nadaljnjo uporabo je zahtevano dovoljenje avtorja ali pa mora uporaba temeljiti na eni od izjem od avtorskopravnega varstva, določeni z [zakonom o avtorski pravici].“
53. Tako je očitno, da gradivo, varovano z avtorsko pravico, s tem ne preide v javno sfero prek določb zakona o svobodi tiska, ki se nanašajo na svobodo obveščanja, zgolj zato, ker je bilo razkrito ali predloženo ali na drug način dano na voljo kot dokaz v sodnem postopku.
54. Drugače povedano, razkritje takega gradiva, varovanega z avtorsko pravico, na podlagi pravil o preglednosti nima bistvenega vpliva, tako da to gradivo izgubi status gradiva, varovanega z avtorsko pravico, in s tem preide v javno sfero.
55. Tako je jasno – kar mora seveda na koncu preveriti nacionalno sodišče – da švedsko pravo ne predvideva ali dovoljuje, da se varstvo na podlagi avtorske pravice izgubi zgolj zato, ker je ena od strank to gradivo predložila v civilnem postopku in lahko tretja oseba naknadno pridobi vpogled v to gradivo na podlagi švedskega zakona o svobodi obveščanja.
56. Na koncu je mogoče ugotoviti, da če bi bil ta zakon drugačen in bi se avtorska pravica dejansko izgubila z enostavnim aktom predložitve dokumenta, varovanega z avtorsko pravico, v civilnem postopku, bi Kraljevina Švedska po mojem mnenju ne prenesla pravilno zahtev iz Direktive 2001/29 in bi v tem smislu ne izpolnila zahtev iz člena 17(2) Listine glede učinkovitega varstva intelektualne lastnine. Tako stanje stvari bi očitno ogrozilo bistvo zahtevane ravni varstva z avtorsko pravico, ki je imetnikom pravic zagotovljeno z Direktivo 2001/29 (in v tem smislu s členom 17(2) Listine), saj bi ostali brez učinkovitega varstva, da preprečijo izgubo avtorske pravice na ta način.
57. Ker pa – kar mora preveriti predložitveno sodišče – očitno ne gre za tak primer, ni treba dalje obravnavati tega vprašanja.
58. Zato menim, da to, da stranka ali drugi udeleženec v civilnem postopku sodišču elektronsko posreduje gradivo, varovano z avtorsko pravico, ne pomeni „priobčitve javnosti“ ali „javnega distribuiranja“ v smislu člena 3(1) in člena 4(1) Direktive 2001/29. Zgolj dejstvo, da se tak dokaz šteje za javni dokument in da ima torej javnost v skladu z nacionalnimi pravili o svobodi obveščanja ali preglednosti načeloma pravico do vpogleda v zadevno gradivo, varovano z avtorsko pravico, ne pomeni, da preide v javno sfero in ni več zaščiteno z avtorsko pravico.
VI. Predlog
59. Glede na zgornje ugotovitve menim, da bi moralo Sodišče na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Svea hovrätt, Patent- och marknadsöverdomstolen (pritožbeno sodišče za intelektualno lastnino in gospodarske zadeve v Stockholmu, Švedska), odgovoriti:
To, da stranka ali drugi udeleženec v civilnem postopku sodišču elektronsko posreduje gradivo, varovano z avtorsko pravico, ne pomeni „priobčitve javnosti“ ali „javnega distribuiranja“ v smislu člena 3(1) in člena 4(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. Zgolj dejstvo, da se tak dokaz šteje za javni dokument in da ima torej javnost v skladu z nacionalnimi pravili o svobodi obveščanja ali preglednosti načeloma pravico do vpogleda v zadevno gradivo, varovano z avtorsko pravico, ne pomeni, da preide v javno sfero in ni več zaščiteno z avtorsko pravico.