SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 23. oktobra 2012(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Vrnitev v razsojanje Sodišču za uslužbence po razveljavitvi – Odvzem imunitete uslužbencem institucije v zvezi z ustnimi in pisnimi izjavami v okviru sodnega postopka – Imenovanje na delovno mesto vodje oddelka – Zavrnitev prijave – Ničnostna tožba – Pravni interes neuspešnega kandidata – Pravnomočnost – Kršitev postopka – Tehtanje zadevnih interesov – Odškodninska tožba – Nepremoženjska škoda zaradi nepravilnosti“
V zadevi F‑44/05 RENV,
zaradi vrnitve tožbe, prvotno vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE, v razsojanje,
Guido Strack, nekdanji uradnik Evropske komisije, stanujoč v Kölnu (Nemčija), ki ga zastopata N. A. Lödler in H. Tettenborn, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata H. Krämer, zastopnik, in B. Eggers, zastopnica,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat),
v sestavi M. I. Rofes i Pujol, predsednica, I. Boruta (poročevalka), sodnica, in K. Bradley, sodnik,
sodna tajnica: W. Hakenberg,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. januarja 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Ta tožba je bila Sodišču za uslužbence vrnjena v razsojanje s sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. decembra 2010 v zadevi Komisija proti Stracku (T‑526/08 P, v nadaljevanju: razveljavitvena sodba), s katero je bila delno razveljavljena sodba Sodišča za uslužbence z dne 25. septembra 2008 v zadevi Strack proti Komisiji (F‑44/05, v nadaljevanju: sodba Strack proti Komisiji) v zvezi s tožbo, s katero je G. Strack predlagal, naj se razglasi ničnost odločbe Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti o zavrnitvi njegove prijave na delovno mesto vodje oddelka za javne razpise in pogodbe (A 5/A 4) pri navedenem uradu (v nadaljevanju: sporno delovno mesto) in odločbe o imenovanju A na sporno delovno mesto ter naj se Evropski komisiji naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je domnevno utrpel.
Pravni okvir
Določbe v zvezi z Uradom za publikacije
2 Člen 1 Sklepa Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, Sodišča, Računskega sodišča, Ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij z dne 20. julija 2000 o organizaciji in delovanju Urada za uradne publikacije Evropskih skupnosti (2000/459/ES, ESPJ, Euratom) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 181) določa, da je naloga Urada za publikacije „objavljati publikacije institucij Evropskih skupnosti in njihovih služb pod najboljšimi tehničnimi in finančnimi pogoji, delujoč v okviru pristojnosti teh institucij“.
3 V členu 6 Sklepa 2000/459 je navedeno:
„1. Pooblastila organa za imenovanje uradnikov ali drugih uslužbencev v razredih A 1, A 2, A 3 in LA 3 izvaja Komisija.
[…]
2. Pooblastila organa za imenovanje drugih uradnikov ali uslužbencev, kakor tistih, omenjenih zgoraj, izvaja Komisija. Komisija lahko ta pooblastila prenese na direktorja urada.
[…]
3. Upravni postopki v zvezi z uradnimi dejanji iz odstavkov 1 in 2 ter tekoče vodenje osebja, zlasti postopki glede upokojitve, zdravstvenega zavarovanja, nesreč pri delu, plač in dopustov, se opravljajo enako kakor za osebje Komisije, ki deluje v Luxembourgu [(Luksemburg)].
[…]“
Določbe, ki določajo postopek za zasedbo prostega delovnega mesta
4 Generalni sekretariat Komisije je 22. decembra 2000 (SEC(2000) 2305/5) v sporočilu z naslovom „Ocenjevanje, izbira in imenovanje visokih uradnikov Komisije“ podal predloge za spremembo sestave, mandata in postopka posvetovalnih odborov.
5 Člen 2(3) Odločbe Komisije z dne 28. aprila 2004 o uslužbencih na srednjih vodstvenih položajih, objavljene v Upravnih obvestilih št. 73‑2004 z dne 23. junija 2004 (v nadaljevanju: odločba z dne 28. aprila 2004), določa, da „[z]a zasedbo delovnega mesta na podlagi člena 29 Kadrovskih predpisov [za uradnike Evropske unije], razen v izjemnih primerih, navedenih v podrobnih izvedbenih pravilih iz člena 16(2), zadevni generalni direktor imenuje predizbirno komisijo, ki jo sestavljajo vsaj trije člani z enakim ali višjim nazivom in vodstvenim položajem kot se zahteva za prosto delovno mesto, pri čemer mora biti eden od članov iz drugega generalnega direktorata“.
6 V členu 16 odločbe z dne 28. aprila 2004 je navedeno, da navedena odločba med drugim razveljavlja in nadomešča sporočilo z dne 22. decembra 2000, kar zadeva določbe o uslužbencih na srednjih vodstvenih položajih. Odločba z dne 28. aprila 2004 je v skladu s členom 17 začela veljati 1. maja 2004.
7 Urad za publikacije uporablja priročnik o postopku za zaposlitev vodij oddelkov (A 5/A 4). Ta priročnik je v različici, veljavni v času nastanka dejanskega stanja, vseboval podroben opis postopka:
„1. Priprava obvestila o prostem delovnem mestu.
2. Obvestilo o prostem delovnem mestu, ki ga sprejme [d]irektor Urada za publikacije, se objavi v vseh institucijah. Vsebovati mora natančen opis profila prostega delovnega mesta in z njim povezanih nalog. Prijave se pošljejo neposredno Uradu za publikacije.
3. Generalni direktorat Komisije za kadrovske zadeve in administracijo […] imenuje poročevalca.
4. Direktor Urada [za publikacije] imenuje [tri] vodje oddelkov, ki sestavljajo predizbirno [komisijo].
5. Predizbirna [komisija]:
(a) preuči prijave (upravičenost na podlagi Kadrovskih predpisov),
(b) opravi razgovore s kandidati in jih oceni na podlagi lestvice ocenjevalnih meril, določenih vnaprej, ter
(c) pripravi podrobno in obrazloženo poročilo (prednosti, slabosti ter pomanjkljivosti vsakega kandidata) in [ožji seznam] po abecednem vrstnem redu, ki [se] pošljeta [d]irektorju Urada [za publikacije] in poročevalcu.
6. Poročevalec v [petih] delovnih dneh po prejemu poročila predizbirne [komisije] [d]irektorju Urada [za publikacije] pošlje svoje mnenje o poročilu.
(Direktor Urada [za publikacije] ob upoštevanju mnenja poročevalca po potrebi ponovno začne postopek od pete faze.)
7. Direktor Urada [za publikacije] opravi razgovore s kandidati z [ožjega seznama], pa tudi z vsemi drugimi kandidati, s katerimi se želi pogovoriti. Pri tem mu lahko pomagajo vodje oddelkov ali direktorji, ki jih izbere sam. Pri razgovorih je navzoč poročevalec.
8. [Po] teh razgovorih se sestavi zapisnik, ki se pošlje [generalnemu direktoratu za kadrovske zadeve in administracijo] in poročevalcu.
9. [Generalni direktorat za kadrovske zadeve in administracijo] se v okviru pisnega postopka obrne na [p]osvetovalni odbor za imenovanja (POI), mnenje, ki ga ta izda, pa pošlje [d]irektorju Urada [za publikacije].
10. [D]irektor Urada [za publikacije] se odloči na podlagi poročila predizbirne [komisije], mnenja poročevalca, zapisnika, ki ga [d]irektor Urada [za publikacije] sestavi po opravljenih razgovorih ([sedma faza]), in mnenja POI.
11. [Generalni direktorat za kadrovske zadeve in administracijo] pripravi akt o imenovanju.
12. Akt o imenovanju podpiše [d]irektor Urada [za publikacije] kot [organ, pristojen za imenovanja].“
Določbe o upokojevanju in dodelitvi invalidnine
8 Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije, kakor so bili spremenjeni z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004, so začeli veljati 1. maja 2004 (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi ali novi kadrovski predpisi). Z njimi so se nadomestile določbe, ki so se uporabljale do 30. aprila 2004 (v nadaljevanju: stari kadrovski predpisi). Člen 53 Kadrovskih predpisov določa, da „[č]e invalidska komisija ugotovi, da za uradnika veljajo določbe člena 78, se samodejno upokoji zadnji dan meseca, v katerem organ za imenovanja prizna njegovo trajno nezmožnost za delo“.
9 Člen 78 Kadrovskih predpisov določa:
„Uradnik ima, tako kakor je predvideno v členih 13 do 16 Priloge VIII, pravico do invalidnine v primeru popolne trajne invalidnosti, zaradi katere ne more opravljati nalog delovnega mesta v svoji funkcionalni skupini.
Člen 52 se smiselno uporablja za prejemnike invalidnine. Če se prejemnik invalidnine upokoji preden dopolni 65 let starosti in ni upravičen do polne pokojnine, se uporabijo tudi splošna pravila o starostnih pokojninah. Znesek starostne pokojnine temelji na plači za razred in stopnjo, v kateri je bil delavec ob nastanku invalidnosti.
Invalidnina znaša 70 % uradnikove zadnje osnovne plače. […]
Če je invalidnost uslužbenca posledica […] poklicne bolezni, […] znaša invalidnina najmanj 120 % zneska življenjskega minimuma. Poleg tega se v takem primeru prispevki v pokojninski sistem v celoti plačajo iz proračuna institucije ali organa iz člena 1b.“
10 Člen 13 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:
„1. Ob upoštevanju določb člena 1(1) ima uradnik, mlajši od 65 let, ki ga invalidska komisija kadar koli v času pridobivanja pokojninskih pravic spozna za popolnega trajnega invalida, kar mu onemogoča opravljati naloge delovnega mesta v njegovem kariernem razredu in mora zato prenehati z delom […], ves čas trajanja take nezmožnosti pravico do invalidnine, kakor določa člen 78 Kadrovskih predpisov.
2. […]
Prejemnik invalidnine mora na zahtevo predložiti vsak pisni dokaz in svojo institucijo obvestiti o vseh dejstvih, ki bi lahko vplivala na upravičenost do invalidnine.“
11 Člen 14, prvi in drugi odstavek, Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:
„Uradnik pridobi pravico do prejemanja invalidnine prvi dan koledarskega meseca, ki sledi njegovi upokojitvi po členu 53 Kadrovskih predpisov.
Če nekdanji uradnik ne izpolnjuje več pogojev za plačilo invalidnine, ga je treba ponovno zaposliti na prvem praznem delovnem mestu v njegovi kategoriji ali službi, ki ustreza njegovemu kariernemu razredu, če zanj izpolnjuje pogoje. Če odkloni ponujeno delovno mesto, ohrani pravico do ponovne zaposlitve na naslednjem prostem delovnem mestu v svoji kategoriji ali službi, ki ustreza njegovemu kariernemu razredu, ob upoštevanju istih določb; če odkloni drugič, se od njega lahko zahteva, da odstopi.“
12 Člen 15 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa, da „[d]okler nekdanji uradnik, ki dobiva invalidsko pokojnino, ne dopolni 63 let starosti, ga institucija lahko napoti na občasne zdravniške preglede, s katerimi preveri, ali še izpolnjuje pogoje za izplačevanje pokojnine“.
Druge upoštevne določbe
13 Člen 3 Kadrovskih predpisov določa:
„V instrumentu, s katerim se uradnik imenuje, je naveden datum začetka učinkovanja imenovanja; ta datum ne sme biti pred datumom, ko uradnik začne delati..“
14 Člen 30 Poslovnika Sodišča za uslužbence določa:
„1. Zastopniki strank, ki nastopajo pred Sodiščem za uslužbence ali pred drugim sodnim organom, na katerega je Sodišče za uslužbence naslovilo zaprosilo za pravno pomoč, uživajo imuniteto v zvezi z izrečeno in napisano besedo, ki se nanaša na zadevo ali stranke.
2. Zastopniki strank uživajo naslednje dodatne privilegije in olajšave:
(a) listine v zvezi s postopkom ne morejo biti predmet preiskave in jih ni mogoče zaseči; v primeru spora lahko carina ali policija te listine zapečati; nato jih nemudoma pošlje Sodišču za uslužbence v pregled, ki se opravi v prisotnosti sodnega tajnika in zadevne osebe;
(b) zastopniki strank so upravičeni do zneska v tuji valuti, ki je potreben za opravljanje njihovih nalog;
(c) zastopniki strank so upravičeni do neoviranega gibanja pri opravljanju svojih nalog.
3. Privilegiji, imunitete in olajšave iz odstavkov 1 in 2 se podelijo izključno zato, da bi postopek nemoteno potekal.
4. Sodišče za uslužbence lahko odvzame imuniteto, če meni, da s tem nadaljevanje postopka ne bo moteno.“
Dejansko stanje in postopek
Dejansko stanje
15 Tožeča stranka se je pri Komisiji zaposlila 1. septembra 1995, ko je bila tudi imenovana v Urad za publikacije. V naziv A 6 (ki je po začetku veljavnosti novih kadrovskih prepisov, s 1. majem 2004, postal A*10, s 1. majem 2006 pa AD 10) je napredovala 1. januarja 2001. Urad za publikacije je zapustila 1. aprila 2002, ko se je zaposlila na oddelku C 4 generalnega direktorata (GD) Komisije za podjetništvo. S 16. februarjem 2003 se je zaposlila na uradu Eurostat.
16 Urad za publikacije je 25. marca 2004 objavil prosto delovno mesto COM/A/057/04 za zasedbo spornega delovnega mesta (v nadaljevanju: obvestilo o prostem delovnem mestu).
17 Naslov III obvestila o prostem delovnem mestu z naslovom „Prijave“ je določal:
„[…]
Za to delovno mesto se lahko potegujejo uradniki institucij Evropskih skupnosti iz razredov A 4, A 5 ali A 6, ki lahko napredujejo in menijo, da imajo zahtevane kvalifikacije.
[…]“
18 V naslovu IV obvestila o prostem delovnem mestu z naslovom „Izbirni postopek“ je bilo predvideno, da bo „prijave […] preučila izbirna [komisija], ki bo […] pripravila [ožji seznam] kandidatov in jih povabila na razgovor“.
19 Za poročevalko v postopku za zasedbo spornega delovnega mesta je bila 31. marca 2004 imenovana B.
20 Tožeča stranka se je z elektronskim sporočilom z dne 15. aprila 2004 prijavila na sporno delovno mesto.
21 Tožeča stranka je bila z obvestilom z dne 7. junija 2004 povabljena na razgovor, ki je 21. junija 2004 potekal s člani predizbirne komisije. To komisijo so sestavljali C, direktor Urada za publikacije, ter D in E, vodji oddelkov Urada za publikacije, za administrativne zadeve pa je bil pristojen E.
22 V obvestilu predizbirne komisije z dne 25. junija 2004 je med drugim pojasnjeno, da so pogoje iz Kadrovskih predpisov izpolnjevali vsi kandidati, vendar se jih je razgovora s predizbirno komisijo udeležilo samo sedem. V istem obvestilu so po abecednem vrstnem redu navedena imena z ožjega seznama, sestavljenega na podlagi razgovorov: A, F, G in H. Trije od teh kandidatov so imeli takrat naziv A 5, en kandidat pa naziv A 4.
23 Tožeča stranka se je z elektronskim sporočilom z dne 5. julija 2004 pri E pozanimala o stanju izbirnega postopka. E ji je v elektronskem sporočilu z dne 6. julija 2004 odgovoril, da ji pred zaključkom izbirnega postopka ne more dati nobenih informacij.
24 Generalni direktor Urada za publikacije je v vlogi organa, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), 13. julija 2004 opravil razgovore z vsemi štirimi kandidati z ožjega seznama, pri čemer mu je pomagala B. Generalni direktor Urada za publikacije je na podlagi teh razgovorov še istega dne izbral A.
25 V poročilu z dne 15. julija 2004, ki sta ga podpisala OPI in B, z naslovom „P[oročilo OPI na podlagi razgovorov s kandidati, ki jih je izbrala predizbirna komisija]“, je navedeno, da je A „kandidat z najboljšimi lastnostmi za dobro vodenje oddelka“.
26 Tožeča stranka je z elektronskim sporočilom z dne 7. septembra 2004 E znova povprašala o stanju izbirnega postopka. Na to elektronsko sporočilo ni bilo odgovora. Tožeča stranka trdi, da je vprašanje še zadnjič ponovila v elektronskem sporočilu z dne 18. novembra 2004. Uprava na to vprašanje ni odgovorila.
27 Tožeča stranka se je 22. novembra 2004 na E obrnila po telefonu. Ta jo je obvestil, da je bil izbirni postopek končan že pred časom, da pa uprava o tem ni obvestila kandidatov, ki niso bili izbrani.
28 Tožeča stranka je 24. novembra 2004 prejela obvestilo Urada za publikacije z dne 19. novembra 2004, da ni bila izbrana.
29 Tožeča stranka je 26. novembra 2004 vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, s katero je zahtevala razglasitev ničnosti odločbe OPI o imenovanju A na sporno delovno mesto in odločbe o zavrnitvi njene prijave na navedeno delovno mesto ter plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi nezakonitega imenovanja A in zamude pri pošiljanju odločbe o zavrnitvi njene prijave.
30 OPI je z odločbo z dne 18. marca 2005 pritožbo tožeče stranke zavrnil. Odločba je bila tožeči stranki po pošti poslana 22. marca 2005, vročena pa ji je bila 23. aprila 2005.
31 Invalidska komisija, katere posredovanje je določeno s členom 53 Kadrovskih predpisov, je medtem 14. marca 2005 ugotovila popolno in trajno invalidnost tožeče stranke, zaradi katere ta ni mogla več opravljati nalog delovnega mesta v svojem kariernem razredu in je tako prenehala delati pri Komisiji. Invalidska komisija je pojasnila, da bo o morebitni povezavi med invalidnostjo in opravljanjem prejšnjega poklica tožeče stranke še razpravljala, in sicer takoj ko bodo na voljo upoštevna dokazila.
32 Tožeča stranka se je z odločbo OPI z dne 31. marca 2005, ki je začela veljati isti dan, upokojila in postala upravičena do invalidnine, katere višina je bila določena v skladu z določbami člena 78, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov.
33 Tožeča stranka je bila 26. oktobra 2005 na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov pozvana na zdravniški pregled, določen za 14. december 2005.
34 Komisija je z dopisom z dne 8. novembra 2006 tožečo stranko obvestila, da priznava, da se je njeno zdravstveno stanje od zdravniškega pregleda, ki ga je opravila, poslabšalo, in da ji bodo zato stroški zdravljenja, neposredno povezani s tem poslabšanjem, povrnjeni do stabilizacije zdravstvenega stanja v skladu s členom 73 Kadrovskih predpisov. Prav tako je bilo pojasnjeno, da mora tožeča stranka v skladu s členom 19 skupnih pravil o zavarovanju uradnikov za primer nezgode ali poklicne bolezni upravo obveščati o spremembah svojega zdravstvenega stanja. Tožeča stranka je bila zato pozvana, naj svojega lečečega zdravnika prosi, da izpolni obrazec „zdravniško potrdilo“. V zvezi s tem je bilo pojasnjeno, da mora uprava izpolnjen obrazec prejeti najpozneje do 8. maja 2007, sicer se bo štelo, da je tožeča stranka ozdravela.
35 Komisija je 28. marca 2007 tožečo stranko opozorila, da lahko institucija v skladu s členom 15 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom nekdanje uradnike, ki prejemajo invalidsko pokojnino in še niso dopolnili 63 let, napoti na občasne zdravniške preglede. Tožečo stranko je zato prosila, naj ji pošlje zdravniško potrdilo z navedbo njenega trenutnega zdravstvenega stanja in „odločitvijo“, ali mora še naprej ohraniti status invalida ali ne.
Postopek na prvi stopnji
36 Tožeča stranka, ki je bila takrat stara 40 let, je 17. junija 2005 pri Sodišču prve stopnje Evropskih skupnosti vložila tožbo za razglasitev ničnosti odločbe OPI, s katero je bila zavrnjena njena prijava na sporno delovno mesto, in razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A na navedeno delovno mesto, ki je bila vpisana pod opravilno številko T‑225/05.
37 Komisija je 3. oktobra 2005 z ločenim aktom na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje zoper predloga za razglasitev ničnosti in zoper odškodninski zahtevek v okviru tožbe T‑225/05 vložila ugovor nedopustnosti. Tožeča stranka je 15. novembra 2005 predložila stališča glede ugovora nedopustnosti. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. decembra 2005 ugovor nedopustnosti združilo z meritornim odločanjem.
38 Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. decembra 2005 na podlagi člena 3(3) Sklepa Sveta z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (2004/752/ES, Euratom) (UL L 333, str. 7) zadevo predložilo Sodišču za uslužbence. Tožba je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vpisana pod opravilno številko F‑44/05.
39 Tožeča stranka je 10. septembra 2007 Sodišče za uslužbence med drugim prosila, naj pristojnim organom kazenskega pregona pošlje kopijo listin iz spisa v postopku in vloži ovadbo zoper Komisijo zaradi napačnih navedb v listinah glede datuma, ko je predizbirna komisija začela opravljati svoje delo. Tožeča stranka je še predlagala, naj Sodišče za uslužbence pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva, da so navedbe Komisije napačne. V zvezi s tem je Sodišču za uslužbence predlagala, naj na podlagi neomejene pristojnosti Komisiji naloži plačilo ustrezne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi napačnih navedb Komisije.
40 Sodišče za uslužbence (drugi senat) je 25. septembra 2008 izdalo sodbo v zadevi Strack proti Komisiji, v kateri je, prvič, kot nedopusten zavrnilo predlog za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A na sporno delovno mesto, drugič, razglasilo ničnost odločbe, s katero je bila zavrnjena prijava tožeče stranke na sporno delovno mesto, tretjič, Komisiji naložilo plačilo odškodnine tožeči stranki v višini 2000 EUR, četrtič, v preostalem tožbo zavrnilo, petič, tožeči stranki naložilo plačilo polovice lastnih stroškov in, šestič, Komisiji naložilo plačilo lastnih stroškov in polovico stroškov tožeče stranke.
41 Sodišče za uslužbence je v tej sodbi v zvezi s predlogom tožeče stranke, naj kopijo listin iz spisa pošlje pristojnim organom kazenskega pregona in na podlagi tega vloži ovadbo, razsodilo, da temu predlogu ne more ugoditi, ker za to ni pristojno (sodba Strack proti Komisiji, točka 49).
42 Sodišče za uslužbence je v zvezi s predmetom tožbe pojasnilo, da je treba predloge tožeče stranke za razglasitev ničnosti razumeti, kot da se nanašajo, prvič, na razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A na sporno delovno mesto in, drugič, na razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke (sodba Strack proti Komisiji, točka 54).
43 Sodišče za uslužbence je na podlagi preučitve predlogov za razglasitev ničnosti zavrnilo predloge za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A na sporno delovno mesto (sodba Strack proti Komisiji, točka 80) in deloma ugodilo predlogom za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke (sodba Strack proti Komisiji, točka 202).
44 Sodišče za uslužbence je v obrazložitev nedopustnosti predlogov za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A na sporno delovno mesto navedlo, da se je tožeča stranka upokojila in pridobila pravico do invalidnine z 31. marcem 2005, tako da ob vložitvi te tožbe, 17. junija 2005, ni bila več zaposlena pri Komisiji in se ni več mogla potegovati za sporno delovno mesto. Ponovna zaposlitev tožeče stranke pri Komisiji je bila seveda še vedno mogoča, vendar je Sodišče za uslužbence opozorilo, da mora tožeča stranka, če se pravni interes, na katerega se sklicuje, nanaša na prihodnji pravni položaj, dokazati, da je poseganje v ta položaj že zdaj gotovo. Ponovna zaposlitev tožeče stranke v službah Komisije naj bi bila samo možnost, katere uresničitev ni gotova. Sodišče za uslužbence je v teh okoliščinah razsodilo, da mora tožeča stranka dokazati obstoj posebne okoliščine, ki upravičuje ohranitev osebnega in dejanskega pravnega interesa za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A na sporno delovno mesto, ker pa ji obstoja take okoliščine ni uspelo dokazati, je sklepalo, da tožeča stranka nima interesa predlagati razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A na sporno delovno mesto. Nasprotno pa je ugotovilo, da je tožeča stranka kljub upokojitvi ohranila interes za ugotovitev nezakonitosti odločbe o zavrnitvi njene prijave na sporno delovno mesto, da bi po potrebi dobila odškodnino za škodo, ki jo je zaradi te odločbe morda utrpela.
45 Sodišče za uslužbence je glede vsebine ugodilo predlogom za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke na sporno delovno mesto, ker sestava predizbirne komisije ni bila v skladu s členom 2(3) odločbe z dne 28. aprila 2004. Ta je namreč določala, da mora biti vsaj en član predizbirne komisije iz drugega generalnega direktorata, kot je generalni direktorat, na katerega se nanaša prosto delovno mesto. Vsi člani predizbirne komisije so delali v Uradu za publikacije (sodba Strack proti Komisiji, točka 116), med strankama pa ni bilo sporno, da se odločba z dne 28. aprila 2004 uporablja za navedeni urad (sodba Strack proti Komisiji, točka 106). Sodišče za uslužbence je zato odškodninskim zahtevkom tožeče stranke deloma ugodilo z obrazložitvijo, da ji je bila odvzeta pravica, da se njeno prijavo preuči pod zakonskimi pogoji, in Komisiji naložilo, naj tožeči stranki plača 2000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (sodba Strack proti Komisiji, točka 220).
Pritožbeni postopek
46 Komisija je 3. decembra 2008 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje zoper sodbo Strack proti Komisiji vložila glavno pritožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko T‑526/08 P. Navedla je, da je Sodišče za uslužbence, prvič, napačno uporabilo pravo, ker je tožeči stranki priznalo pravni interes za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi njene prijave, drugič, napačno uporabilo pravo, ker je o obstoju nepremoženjske škode, ki jo je zatrjevala tožeča stranka, sklepalo zgolj na podlagi ugotovitve, da ji je bila odvzeta pravica, da se njeno prijavo preuči pod zakonskimi pogoji, in, tretjič, ker je sodbo pomanjkljivo obrazložilo, saj ni pojasnilo, zakaj naj bi bil kršen nepremoženjski interes tožeče stranke.
47 Tožeča stranka je 10. februarja 2009 vložila odgovor na pritožbo, v katerem je zoper izpodbijano sodbo podala tudi nasprotno pritožbo. Tožeča stranka trdi, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker ji ni priznalo nobenega pravnega interesa za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A, da je sodbo pomanjkljivo obrazložilo, ker ni obrazložilo trditve, da ni pristojno za odločanje o prošnji, naj se pristojnim organom kazenskega pregona pošlje kopija listin iz spisa in se vloži ovadba zoper Komisijo zaradi napačnih navedb v teh listinah in napačne uporabe prava pri odločanju o tem. Sodišču za uslužbence je še očitala, da ni upoštevalo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi nekaterih nepravilnosti pri izbirnem postopku, na katere je opozorila v okviru prvotne tožbe, na podlagi katere je bila izdana sodba Strack proti Komisiji. Tožeča stranka je v vlogah med drugim predlagala, naj Sodišče prve stopnje pristojnim organom kazenskega pregona pošlje kopijo listin iz spisa in vloži ovadbo zoper Komisijo zaradi napačnih navedb v teh listinah.
48 Splošno sodišče Evropske unije je v razveljavitveni sodbi po eni strani ugodilo glavni pritožbi Komisije z obrazložitvijo, da je Sodišče za uslužbence trikrat napačno uporabilo pravo, prvič, ker je pravni interes tožeče stranke za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi njene prijave presojalo posebej in ločeno od njenega pravnega interesa za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A (razveljavitvena sodba, točka 46), drugič, ker je dopustnost predloga za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave oprlo na napačno presojo pravnega interesa tožeče stranke (razveljavitvena sodba, točka 51), tretjič, ker je pri razlagi in uporabi pravil o nastanku nepogodbene odgovornosti Unije ugodilo odškodninskim zahtevkom tožeče stranke, ne da bi konkretno preučilo, kot bi moralo po zakonu storiti, ali je mogoče zatrjevano nepremoženjsko škodo ločiti od nezakonitosti, ki je podlaga za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi njene prijave, in je torej ni mogoče v celoti povrniti z navedeno razglasitvijo ničnosti (razveljavitvena sodba, točka 59).
49 Splošno sodišče Evropske unije je po drugi strani delno ugodilo nasprotni pritožbi tožeče stranke. Menilo je namreč, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker je kot nedopustne zavrnilo predloge za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A, ki jih je tožba vsebovala na podlagi razlogov, s katerimi ni bilo mogoče dokazati, da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za tako razglasitev ničnosti (razveljavitvena sodba, točka 75 in naslednje).
50 Nasprotno pa je Splošno sodišče Evropske unije nasprotno pritožbo v preostalem zavrnilo. Med drugim je navedlo, da je Sodišče za uslužbence pravilno razsodilo, da nima pristojnosti za odločanje o predlogu stranke v sporu, ki mu je bil predložen in v katerem naj bi v bistvu, prvič, ugotovilo, da je mogoče ravnanje nasprotne stranke v navedenem sporu opredeliti kot kaznivo dejanje, drugič, odločilo, da je treba navedeno ravnanje prijaviti pristojnim organom kazenskega pregona, in, tretjič, pri teh organih vložilo ovadbo. Splošno sodišče Evropske unije je kljub temu pojasnilo, da ta ugotovitev ne vpliva na možnost tožeče stranke, da Sodišču za uslužbence predlaga, naj na podlagi pristojnosti, ki jih ima v skladu s členom 30(4) svojega poslovnika, odvzame imuniteto, ki jo uživajo zastopniki strank, ki nastopajo pred njim, v zvezi z izrečeno in napisano besedo, ki se nanaša na zadevo ali stranke, da bi se navedeno ravnanje prijavilo pristojnim organom kazenskega pregona (razveljavitvena sodba, točka 82).
51 Predlog tožeče stranke, naj Splošno sodišče Evropske unije pristojnim organom kazenskega pregona pošlje kopijo procesnega gradiva in vloži ovadbo zoper Komisijo, je Splošno sodišče Evropske unije zavrnilo kot nedopusten, ker pravila, ki določajo pritožbeni postopek zoper odločbo Sodišča za uslužbence, ne določajo pravnega sredstva, na podlagi katerega bi se lahko stranka v postopku na prvi stopnji nanj obrnila s predlogom, naj v bistvu ugotovi, da je mogoče ravnanje nasprotne stranke v postopku na prvi stopnji opredeliti kot kaznivo dejanje, in naj navedeno ravnanje prijavi pristojnim organom kazenskega pregona (razveljavitvena sodba, točka 124).
52 Splošno sodišče Evropske unije je na koncu, prvič, razveljavilo točke 1, 2, 3, 5 in 6 izreka sodbe Strack proti Komisiji (razveljavitvena sodba, točka 127) ter nasprotno pritožbo v preostalem zavrnilo. Drugič, menilo je, da ne more odločiti niti o predlogih za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A in odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke, saj ni bilo obravnavano vprašanje, ali je taka razglasitev ničnosti v nasprotju z interesom A, niti o predlogih za odškodnino v višini 2000 EUR, ker Sodišče za uslužbence ni preučilo, ali je mogoče nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, ločiti od ugotovljene nezakonitosti. Dalje, Splošno Sodišče Evropske unije je zadevo vrnilo v razsojanje Sodišču za uslužbence, da bi odločilo o predlogih za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A na sporno delovno mesto in odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke na navedeno delovno mesto, pa tudi o odškodninskih zahtevkih v znesku 2000 EUR (razveljavitvena sodba, točka 128). Nazadnje, Splošno sodišče Evropske unije je odločanje o stroških pritožbenega postopka pridržalo.
53 Sodno tajništvo Sodišča za uslužbence je z dopisoma z dne 15. decembra 2010 v skladu s členom 114(1) Poslovnika tožečo stranko in Komisijo obvestilo, da lahko v dveh mesecih – podaljšano zaradi oddaljenosti za enkratno obdobje desetih dni – od vročitve sodbe Splošnega sodišča Evropske unije, predložita pisna stališča.
54 Obravnavana zadeva je bila dodeljena drugemu senatu, ki so ga takrat sestavljali H. Tagaras, predsednik, I. Boruta, sodnica, in S. Van Raepenbusch, sodnik. Po izteku mandata predsednika senata in preureditvi senatov Sodišča za uslužbence 10. oktobra 2011 je bila sestava tega senata spremenjena.
55 Tožeča stranka in Komisija sta 21. februarja 2011 oziroma 12. aprila 2011 predložili pisna stališča.
56 Tožeča stranka je v pisnih stališčih glede razveljavitvene sodbe poleg navedenih stališč podala več predlogov, in sicer, prvič, naj Sodišče za uslužbence postopek prekine do sprejetja nove določbe, ki bo nadomestila člen 113(2) Poslovnika, drugič, naj zastopnikom Komisije odvzame imuniteto, ki jo uživajo v zvezi z ustnimi in pisnimi navedbami v postopku, v katerem je bila izdana sodba Strack proti Komisiji, tretjič, naj predsednik Sodišča za uslužbence izloči sodnika S. Van Raepenbuscha in, četrtič, naj ji Sodišče za uslužbence dodeli odškodnino zaradi predolgega trajanja postopka in naj se, če bi Sodišče za uslužbence menilo, da tega odškodninskega zahtevka ni mogoče obravnavati neposredno v okviru tega postopka, temveč mora biti predmet samostojnega pravnega sredstva, ta zahtevek predloži pristojnemu sodišču.
57 Dva od teh predlogov, in sicer naj Sodišče za uslužbence prekine postopek do sprejetja nove določbe, ki bo nadomestila člen 113(2) Poslovnika, in naj predsednik Sodišča za uslužbence izloči sodnika S. Van Raepenbuscha, sta bila zavrnjena s sklepom predsednika drugega senata z dne 8. decembra 2011 oziroma s sklepom predsednika Sodišča za uslužbence z dne 29. septembra 2011.
Pravno stanje
58 Na začetku je treba določiti predmet obravnavane zadeve.
59 Najprej je treba navesti, da od predlogov, ki jih je podala tožeča stranka, še nista bila obravnavana predlog, naj Sodišče za uslužbence zastopnikom Komisije odvzame imuniteto, ki jo uživajo v zvezi z ustnimi in pisnimi navedbami med postopkom, v katerem je bila izdana sodba Strack proti Komisiji, in predlog, naj Sodišče za uslužbence tožeči stranki dodeli odškodnino zaradi predolgega trajanja postopka.
60 Poleg tega je treba opozoriti, da so bili, ker je Splošno sodišče Evropske unije razveljavilo del izreka sodbe Strack proti Komisiji in je bila zadeva posledično vrnjena v razsojanje Sodišču za uslužbence, temu sodišču na podlagi člena 113 Poslovnika z razveljavitveno sodbo predloženi predlogi in razlogi, ki jih je tožeča stranka navedla v zadevi F‑44/05, Strack proti Komisiji, razen točk izreka, ki jih Splošno sodišče Evropske unije ni razveljavilo, ter ugotovitev, ki so nujna podlaga za navedene točke, saj so te postale pravnomočne.
61 Da bi natančno opredelili predloge in razloge, o katerih mora odločiti Sodišče za uslužbence, je treba spomniti, da je tožeča stranka v zadevi Strack proti Komisiji Sodišču za uslužbence predlagala, naj:
– sprejme tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov;
– tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;
– razglasi ničnost odločbe OPI z dne 22. marca 2005, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke;
– razglasi ničnost odločbe Komisije z dne 19. novembra 2004, s katero je bila zavrnjena prijava tožeče stranke;
– razveljavi izbirni postopek COM/A/057/04;
– Komisiji naloži, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v višini 5000 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi nezakonitosti izbirnega postopka in prepozne odločbe o zavrnitvi prijave;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
62 Vendar je treba na podlagi zgoraj navedene sodbe Strack proti Komisiji implicitno sklepati, da je Sodišče za uslužbence predloge, naj sprejme tožbo, vloženo v skladu s členom 91 Kadrovskih predpisov, ter jo razglasi za dopustno in utemeljeno, štelo za popolnoma formalne navedbe, o katerih ni bilo treba odločati, saj se v navedeni sodbi o teh predlogih ni izreklo. Ta ugotovitev v razveljavitveni sodbi ni bila ovržena.
63 Poleg tega je Sodišče za uslužbence v sodbi Strack proti Komisiji razsodilo, da se vsi predlogi v tožbi za razglasitev ničnosti nanašajo na razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A in odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke (sodba Strack proti Komisiji, točka 54). Splošno sodišče Evropske unije te opredelitve predmeta tožbe v razveljavitveni sodbi ni ovrglo. Ker pa je v razveljavitveni sodbi razveljavilo točke 1, 2, 3, 5 in 6 izreka sodbe Strack proti Komisiji, se mora Sodišče za uslužbence znova izreči o predlogih za razglasitev ničnosti in odškodninskih zahtevkih.
64 Natančneje, iz točke 46 razveljavitvene sodbe izhaja, da mora Sodišče za uslužbence znova preučiti dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti, pri čemer mora tokrat celovito in enotno upoštevati interes tožeče stranke za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A in njen interes za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi njene prijave.
65 Splošno sodišče Evropske unije je v zvezi s tem v točkah od 47 do 51 razveljavitvene sodbe pojasnilo, da o pravnem interesu tožeče stranke za razglasitev ničnosti ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da naj bi imela interes za ugotovitev nezakonitosti odločbe, da bi nato prejela odškodnino za škodo, ki bi ji jo ta odločba lahko povzročila. Med drugim je v točkah od 73 do 75 razveljavitvene sodbe še razsodilo, da tožeči stranki ni mogoče odreči pravnega interesa samo zato, ker se je na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov samodejno upokojila zaradi trajne popolne nezmožnosti za delo, ki jo je priznala invalidska komisija, saj je tako stanje spremenljivo.
66 Kar zadeva utemeljenost ničnostnih razlogov iz razveljavitvene sodbe ne izhaja, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, ker je prvi razlog sprejelo, druge pa zavrnilo. Nasprotno, v razveljavitveni sodbi je pojasnjeno, da mora vprašanje, ali interes A, imenovanega na sporno delovno mesto, preprečuje razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju in odločbe o zavrnitvi prijave, preučiti Sodišče za uslužbence (razveljavitvena sodba, točka 128).
67 V zvezi z odškodninskimi zahtevki v delu, v katerem se nanašajo na odškodnino, ki ni povezana z nepravilnostjo v sestavi predizbirne komisije, je treba navesti, da je Sodišče za uslužbence v točki 211 in naslednjih sodbe Strack proti Komisiji vse zahtevke zavrnilo. Splošno sodišče Evropske unije je v razveljavitveni sodbi potrdilo, da ti odškodninski zahtevki niso utemeljeni. Ker je rešitev, sprejeta v sodbi Strack proti Komisiji, tako postala pravnomočna, je v okviru tega postopka po vrnitvi v razsojanje ni mogoče izpodbijati.
68 Odškodninske zahtevke v delu, v katerem se nanašajo na nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi nepravilne sestave predizbirne komisije, je Splošno sodišče Evropske unije vrnilo v razsojanje Sodišču za uslužbence, da bi ugotovilo, ali je mogoče zatrjevano nepremoženjsko škodo ločiti od nezakonitosti, ki je podlaga za to razglasitev ničnosti, torej ali je ni mogoče v celoti povrniti z navedeno razglasitvijo ničnosti (razveljavitvena sodba, točki 59 in 128).
69 Zato je treba v okviru obravnavane zadeve odločiti o:
– predlogu tožeče stranke, naj Sodišče za uslužbence zastopnikom Komisije odvzame imuniteto, ki jo uživajo v zvezi z ustnimi in pisnimi navedbami med postopkom, v katerem je bila izdana sodba Strack proti Komisiji;
– predlogu, naj Sodišče za uslužbence tožeči stranki dodeli odškodnino zaradi predolgega trajanja postopka;
– predlogih za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A in odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke, kar zadeva vprašanje, ali sta predloga dopustna in ali v tem primeru interes A preprečuje razglasitev ničnosti teh odločb;
– odškodninskih zahtevkih v delu, v katerem se nanašajo na nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi nepravilne sestave predizbirne komisije.
Predlog za odvzem imunitete zastopnikom Komisije v zvezi z ustnimi in pisnimi navedbami med postopkom
70 Tožeča stranka je v okviru postopka, ki se je končal s sodbo Strack proti Komisiji, navedla, da dva dokumenta, ki so ju zastopniki Komisije predložili med postopkom, nasprotujeta trditvi teh zastopnikov v odgovoru na tožbo, da je predizbirna komisija začela opravljati svoje delo pred 1. majem 2004 in da se zato novi predpisi o izbirnih komisijah niso uporabljali. Ker je sumila, da so zastopniki Komisije v postopku skušali goljufati, je Sodišču za uslužbence v pisnih stališčih predlagala, naj zadevnim zastopnikom Komisije na podlagi člena 30(4) Poslovnika odvzame imuniteto. Po mnenju tožeče stranke odvzem imunitete zadevnim zastopnikom Komisije ne bi ogrozil nemotenega poteka postopka, saj naj bi bil postopek v obravnavani zadevi po vrnitvi v razsojanje zaradi razglasitve delne ničnosti v fazi, ko so stranke končale z navajanjem trditev.
71 Zadevni zastopniki Komisije so na vprašanje Sodišča za uslužbence v dopisih z dne 6. marca 2012 predložili stališča glede predloga za odvzem imunitete, ki ga je podala tožeča stranka. Tožeča stranka in Komisija sta se o navedenih stališčih nato izrekli v dopisih z dne 16. aprila 2012 oziroma 26. marca 2012.
72 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da v skladu s členom 30(1) Poslovnika Sodišča za uslužbence „[z]astopniki strank, ki nastopajo pred Sodiščem za uslužbence ali pred drugim sodnim organom, na katerega je Sodišče za uslužbence naslovilo zaprosilo za pravno pomoč, uživajo imuniteto v zvezi z izrečeno in napisano besedo, ki se nanaša na zadevo ali stranke“. Odstavka 3 in 4 istega člena določata, da se imuniteta podeli „izključno zato, da bi postopek nemoteno potekal,“ in da lahko Sodišče za uslužbence imuniteto odvzame, če „nadaljevanje postopka ne bo moteno“.
73 Poudariti je treba, da se te določbe razlagajo z vidika člena 19, peti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki je njihova pravna podlaga in ki določa, da „[t]i zastopniki, svetovalci in odvetniki uživajo pri zastopanju na Sodišču pravice in jamstva, potrebna za neodvisno opravljanje svojih nalog, pod pogoji, ki jih določa poslovnik“.
74 Pri razlagi te določbe je treba upoštevati tudi, da je imuniteta zastopnikov strank izraz svobode izražanja odvetnikov iz člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP). Evropsko sodišče za človekove pravice je v zvezi s svobodo izražanja zagovornika v kazenskem postopku med drugim ugotovilo, da „[i]majo odvetniki zaradi svojega posebnega statusa kot posredniki med strankami v postopku in sodišči osrednjo vlogo v izvajanju sodne oblasti, zato so članom odvetniške zbornice na splošno naložena pravila ravnanja. [S] členom 10 [EKČP] je poleg vsebine izraženih mnenj in informacij zaščiten tudi njihov način izražanja. [S]voboda izražanja, ki jo uživa odvetnik v sodni dvorani, ni neomejena, in nekateri interesi, kot je avtoriteta sodne oblasti, so dovolj pomembni, da lahko upravičijo omejitve te pravice. Vendar je omejitev zagovornikove svobode izražanja v demokratični družbi redko nujna […]“ (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 15. decembra 2005 v zadevi Kyprianou proti Cipru, točki 173 in 174).
75 Čeprav drži, da postopek pred Sodiščem za uslužbence ni kazenski postopek, pa to ne spremeni dejstva, da člen 10 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice, na splošno varuje svobodo izražanja odvetnikov in prispeva k uresničevanju pravice do poštenega sojenja v praksi. Evropsko sodišče za človekove pravice je tako v zgoraj navedeni sodbi Kyprianou proti Cipru v točki 175 ugotovilo, da „[ima] javnost zaupanje v izvajanje sodne oblasti samo, če lahko zaupa v sposobnost odvetnikov, da bodo učinkovito zastopali stranke v postopku. [T]o pomeni, da je ‚odvrač[a]lni učinek‘[, ki bi ga lahko imela naložitev kazni odvetniku,] pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati, da bi se vzpostavilo pravično ravnotežje med sodišči in odvetniki v okviru učinkovitega izvajanja sodne oblasti“.
76 Nazadnje, pri razlagi člena 30 Poslovnika je treba upoštevati člen 47(1) in (2) Listine, katerega namen je zagotoviti temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem, vključno z možnostjo svetovanja, obrambe in zastopanja (v zvezi s pravico do pravne pomoči glej sodbo Sodišča z dne 22. decembra 2010 v zadevi DEB Deutsche Energiehandels- und Beratungsgesellschaft mbH, C‑279/09, točki 45 in 46).
77 Predlog za odvzem imunitete zadevnim zastopnikom Komisije med postopkom, v katerem je bila izdana sodba Strack proti Komisiji, je treba preučiti z vidika zgoraj navedenega.
78 Vendar je treba pred preučitvijo utemeljenosti predloga, ki ga je podala tožeča stranka, preučiti njegovo dopustnost. Že res, da je Splošno sodišče Evropske unije v točki 82 razveljavitvene sodbe navedlo, da bi lahko tak odvzem imunitete Sodišču za uslužbence predlagala katera koli stranka, da bi se lahko nato obrnila na pristojne organe kazenskega pregona, vendar je treba navesti, da tožeča stranka med prvotnim postopkom ni predlagala, naj se zastopnikom Komisije odvzame imuniteta, tako da se Splošnemu sodišču Evropske unije v razveljavitveni sodbi ni bilo treba izreči o obsegu člena 30 Poslovnika Sodišča za uslužbence. Pritožbeno sodišče prav tako ni moglo preizkusiti nobene od odločb Sodišča za uslužbence v zvezi s tem. Posledično je treba razveljavitveno sodbo razumeti samo kot obiter dictum, naveden v odgovor na trditev tožeče stranke, da mnenje, da Sodišče za uslužbence ni pristojno za ugotavljanje, ali je mogoče ravnanje ene od strank opredeliti kot kaznivo dejanje, pomeni odrekanje pravnega varstva.
79 Nasprotno pa je treba ugotoviti, da člen 30 Poslovnika izrecno ne določa, da lahko ena od strank vloži predlog za odvzem imunitete. Ker imuniteta iz člena 30 Poslovnika varuje zastopnike strank pred morebitnim pregonom, Sodišče za uslužbence glede na ratio legis te določbe, kot je naveden zgoraj, meni, da mora odločiti o predlogu za odvzem imunitete samo, če tak predlog vloži sodišče ali pristojni nacionalni organ. Ker v obravnavanem primeru ni tako, Sodišče za uslužbence meni, da ne more ugoditi predlogu tožeče stranke za odvzem imunitete, saj tak predlog ne spada v pristojnost Sodišča za uslužbence.
80 To pomeni, da je treba predlog za odvzem imunitete, ki ga je podala tožeča stranka, v obravnavanem primeru zavreči kot nedopusten.
Odškodninski zahtevek zaradi predolgega trajanja postopka
81 Odškodninski zahtevek zaradi predolgega trajanja postopka, vsebovan v pisnih stališčih, ki jih je predložila tožeča stranka v tem postopku po vrnitvi v razsojanje, je bil obravnavan z ločenim sklepom (sklep Sodišča za uslužbence z dne 7. decembra 2011 v zadevi Strack proti Komisiji, F‑44/05 RENV). Sodišče za uslužbence je v tem sklepu ugotovilo, da se je tožeča stranka v podporo predlogu sklicevala na trajanje treh ločenih postopkov, in sicer upravnega postopka za zasedbo spornega delovnega mesta, predhodnega postopka in sodnega postopka.
82 Ker je Sodišče za uslužbence menilo, da ni pristojno za odločanje o odškodninskem zahtevku zaradi trajanja sodnega postopka, saj tako zatrjevana škoda ne izhaja iz zaposlitvenega razmerja med tožečo stranko in Komisijo, temveč iz zamude pri odločanju, za katero so domnevno odgovorna sodišča Unije, je odškodninski zahtevek, ki ga je predložila tožeča stranka, v delu, ki se je nanašal na predolgo trajanje sodnega postopka, s sklepom z dne 7. decembra 2011 v zadevi Strack proti Komisiji, F‑44/05 RENV, predložilo Splošnemu sodišču Evropske unije. Ta odškodninski zahtevek je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča Evropske unije vpisan pod opravilno številko T‑670/11.
83 Tožeča stranka je z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča Evropske unije vložen 12. januarja 2012, predlagala, naj se šteje, da je njen odškodninski zahtevek zaradi predolgega trajanja sodnega postopka postal brezpredmeten, in naj se zadeva T‑670/11 izbriše iz vpisnika Splošnega sodišča Evropske unije.
84 Tožeča stranka je 16. februarja 2012 vložila pritožbo zoper sklep z dne 7. decembra 2011 v zadevi Strack proti Komisiji F‑44/05 RENV o predložitvi odškodninskega zahtevka zaradi predolgega trajanja sodnega postopka Splošnemu sodišču Evropske unije. Ta pritožba je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča Evropske unije vpisana pod opravilno številko T‑65/12 P.
85 S sklepom predsednika Splošnega sodišča Evropske unije z dne 26. januarja 2012 je bila zadeva T‑670/11 izbrisana iz vpisnika Splošnega sodišča Evropske unije.
86 Splošno sodišče Evropske unije je s sklepom z dne 12. junija 2012 v zadevi Strack proti Komisiji (T‑65/12 P) zavrnilo pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sklep z dne 7. decembra 2011 v zadevi Strack proti Komisiji F‑44/05 RENV o predložitvi odškodninskega zahtevka zaradi predolgega trajanja sodnega postopka Splošnemu sodišču Evropske unije, in sicer z obrazložitvijo, da izpodbijani sklep ni akt, zoper katerega bi bilo mogoče vložiti pritožbo.
87 V zvezi z odškodninskim zahtevkom v delu, v katerem se nanaša na predolgo trajanje upravnega postopka za zasedbo delovnega mesta in predhodnega upravnega postopka, je treba navesti, da tožeča stranka v podporo temu zahtevku Komisiji očita, da je oba postopka namerno podaljšala, saj je uvedla očitno nepravilen postopek za prosto delovno mesto, saj je ni neposredno obvestila o izidu tega postopka in ni sprejela nujnih popravnih ukrepov v okviru predhodnega postopka, katerega roke je praktično izčrpala.
88 V zvezi s tem je treba glede upravnega postopka v strogem pomenu besede opozoriti, da mora OPI v skladu z načelom dobrega upravljanja pri vodenju vseh upravnih postopkov upoštevati razumni rok (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. aprila 2006 v zadevi Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, točka 163).
89 V obravnavanem primeru je treba navesti, da se je upravni postopek za zasedbo spornega delovnega mesta začel 24. marca 2004 z objavo prostega delovnega mesta za njegovo zasedbo in se, kar zadeva tožečo stranko, končal 19. novembra 2004, ko je bila obveščena, da njena prijava ni bila sprejeta. Posledično je treba ugotoviti, da je upravni postopek trajal približno osem mesecev, česar ni mogoče šteti za nerazumno dolgo trajanje, zlasti ker je bilo mogoče prijave na sporno delovno mesto vložiti do 15. aprila 2004 in ker so izbirni postopek sestavljale štiri faze, in sicer, prvič, preučitev prijav, ki jo je izvedla predizbirna komisija, za sestavo ožjega seznama, drugič, razgovor med OPI in kandidati z ožjega seznama ali vsemi drugimi kandidati, s katerimi je želel opraviti razgovor, tretjič, predložitev posvetovalnemu odboru za imenovanja, da bi izdalo mnenje, in, četrtič, akt o imenovanju, ki ga je sprejel OPI.
90 Predhodni postopek je trajal tri mesece in 30 dni, kar se ne šteje za predolgo trajanje. Predhodni postopek načeloma nikoli ne more biti predolg, saj zaradi različnih rokov iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov ne more biti daljši od štirinajstih mesecev in desetih dni, če se je začel na podlagi zahtevka, oziroma daljši od desetih mesecev in desetih dni, če se je kot v obravnavanem primeru začel na podlagi pritožbe.
91 Zato je treba odškodninski zahtevek zavrniti v delu, v katerem temelji na predolgem trajanju upravnega postopka za zasedbo delovnega mesta in predhodnega postopka.
Predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A in odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke
Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti
– Trditve strank
92 Komisija v odgovoru na tožbo, ki ga je vložila v zadevi F‑44/05 in v katerem se sklicuje na ugotovitve iz ugovora nedopustnosti, predloženega z ločenim aktom, trdi, da tožeča stranka nima pravnega interesa, saj naj od razglasitve ničnosti izpodbijanih odločb ne bi imela nobene koristi. Ker se je namreč na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov zaradi trajne nezmožnosti za delo, ki se je štela za popolno, samodejno upokojila pred vložitvijo tožbe, naj se ne bi mogla potegovati za sporno delovno mesto.
93 Komisija v pisnih stališčih, predloženih v tem postopku po vrnitvi v razsojanje, trdi, da razveljavitvena sodba potrjuje, da sta predloga za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A in odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke nedopustna, saj naj tožeča stranka ne bi imela nobene koristi od razglasitve ničnosti navedenih odločb.
94 Komisija po eni strani navaja, da se je Splošno sodišče Evropske unije pri ugotovitvi, da uradnik, kot je tožeča stranka, ki mu je invalidska komisija priznala popolno in trajno nezmožnost za delo in se je samodejno upokojil na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov, ohrani pravni interes za razglasitev ničnosti, oprlo na sodbo Sodišča z dne 22. decembra 2008 v zadevi Gordon proti Komisiji (C‑198/07 P). Sodišče naj bi v tej sodbi pojasnilo, da to ne velja, če možnost za ponovno zaposlitev uradnika, ki mu je priznana invalidnost, ni realna, temveč samo hipotetična. Komisija meni, da v obravnavanem primeru nikakor ni mogoče trditi, da bo tožeča stranka kmalu znova sposobna za delo, in na podlagi tega sklepa, da tožeča stranka nima pravnega interesa.
95 Komisija po drugi strani trdi, da je Splošno sodišče Evropske unije v razveljavitveni sodbi potrdilo, da tožeča stranka ne more imeti pravnega interesa za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju uradnika na delovno mesto, če se glede na težo nepravilnosti in po tehtanju zadevnih interesov zdi, da bi razglasitev ničnosti nezakonite odločbe pomenila čezmerno sankcijo za domnevno nepravilnost, ki naj bi bila vsebovana v tej odločbi. V obravnavani zadevi pa naj bi razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A pomenila čezmerno sankcijo. Najprej, nepravilnost iz navedene odločbe naj ne bi bila napačna uporaba prava ali očitna napaka pri presoji, temveč samo kršitev postopka, ki je poleg tega zanemarljiva, saj je vplivala na odločitev predizbirne komisije in ne na odločitev OPI. Dalje, razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A naj bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti, saj je od njenega sprejetja preteklo že več kot sedem let. Nazadnje, ponovni začetek postopka za zasedbo delovnega mesta, v zvezi s katerim tožeča stranka nikakor ni dokazala, da bi se lahko zanj potegovala v bližnji prihodnosti, bi bil v nasprotju z interesom službe.
96 Tožeča stranka meni, da bi ji razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb lahko koristila. V zvezi z odločbo o zavrnitvi njene prijave poudarja, da njena samodejna upokojitev zaradi trajne in popolne nezmožnosti za delo ni bila dokončna, zato naj ne bi bilo izključeno, da bi lahko pozneje spet začela delati na spornem delovnem mestu. Kar zadeva odločbo o imenovanju A, naj A ne bi imel nikakršne pravice ostati na spornem delovnem mestu, saj so bili predlogi za razglasitev ničnosti vloženi pravočasno. Tožeča stranka vsekakor meni, da se Komisija ne more namesto A sklicevati na njegov interes, da bi vložila ugovor nedopustnosti, in da je tak ugovor nedopustnosti prepozen, saj ga Komisija ni navedla v odgovoru na tožbo, predloženem v prvotnem postopku pred Sodiščem za uslužbence.
– Presoja Sodišča za uslužbence
97 V skladu z ustaljeno sodno prakso ima uradnik ali nekdanji uradnik v okviru tožbe, vložene na podlagi členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, pravico predlagati razglasitev ničnosti akta, ki ima zanj negativne posledice v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, če ima ob vložitvi tožbe dovolj velik obstoječ in dejanski interes za razglasitev ničnosti tega akta, pri čemer se glede tega interesa predvideva, da bi ugoditev predlogu zanj lahko imela koristi (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 29. novembra 2006 v združenih zadevah Agne-Dapper in drugi proti Komisiji in drugim, T‑35/05, T‑61/05, T‑107/05, T‑108/05 in T‑139/05, točka 35 in navedena sodna praksa, ter razveljavitveno sodbo, točka 43). Pravni interes tožeče stranke je treba kot pogoj za dopustnost tožbe presojati ob vložitvi tožbe (glej v tem smislu sklep Sodišča prve stopnje z dne 28. junija 2005 v zadevi Ross proti Komisiji, T‑147/04, točka 25 in navedena sodna praksa, ter razveljavitveno sodbo, točka 44).
98 Položaj uradnika, ki mu invalidska komisija prizna popolno in trajno nezmožnost za delo ter se samodejno upokoji na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov, se razlikuje od položaja uradnika, ki je dosegel upokojitveno starost, odstopil ali bil odpuščen, ker gre za spremenljiv položaj. Uradnik s tako invalidnostjo lahko namreč pozneje spet začne delati v instituciji Unije. S tega vidika je treba splošno določbo člena 53 Kadrovskih predpisov brati skupaj s posebnimi določbami členov od 13 do 15 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Dejavnost uradnika, ki mu je priznana invalidnost, je le odložena, njegov prihodnji položaj v instituciji pa je odvisen od nadaljnjega obstoja stanja, ki je upravičilo to invalidnost in se lahko občasno preverja (zgoraj navedena sodba Gordon proti Komisiji, točki 46 in 47; razveljavitvena sodba, točka 69).
99 Če se lahko uradnik, ki mu je priznana trajna invalidnost, ki se šteje za popolno, ponovno zaposli v instituciji, ohrani interes v smislu sodne prakse, navedene v točki 94 te sodbe, da v okviru izbirnega postopka za zasedbo prostega delovnega mesta, h kateremu je bil pripuščen, predlaga razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi njegove prijave in odločbe o imenovanju drugega kandidata, da bi se lahko v primeru ponovne zaposlitve še naprej potegoval za zadevno delovno mesto ali celo samo da bi v takem primeru preprečil ponovitev zatrjevanih nepravilnosti pri prihodnjem izbirnem postopku v okviru enakega postopka, v katerem bi sodeloval. Tak pravni interes izhaja iz člena 233, prvi odstavek, ES (postal člen 266, prvi odstavek, PDEU), v skladu s katerim morajo institucije, katerih akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Wunenburger proti Komisiji, C‑362/05 P, točki 50 in 51 ter navedena sodna praksa; razveljavitvena sodba, točka 70).
100 Komisija v vlogah trdi, da se v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso, zlasti z zgoraj navedeno sodbo Gordon proti Komisiji, za to, da uradnik, ki se samodejno upokoji na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov, ohrani pravni interes, zahteva, da so možnosti za njegovo ponovno zaposlitev realne, ne pa samo hipotetične.
101 Čeprav je Sodišče v točki 48 zgoraj navedene sodbe Gordon proti Komisiji dejansko navedlo, da „možnost za ponovno zaposlitev tožeče stranke ni samo hipotetična, temveč zelo realna“, in presodilo, da je kljub samodejni upokojitvi ohranila pravni interes, pa to še ne pomeni, da uradnik v takem položaju ohrani pravni interes samo, če je že znano, da bo kmalu znova zmožen za delo; pomeni samo, da uradnik ohrani pravni interes, dokler ni izključeno, da bo lahko znova začel delati. Iz točke 48 zgoraj navedene sodbe Gordon proti Komisiji namreč izhaja, da je za ohranitev pravnega interesa uradnika, ki se je samodejno upokojil zaradi popolne in trajne invalidnosti, dovolj že obstoj možnosti, da se bo lahko ponovno zaposlil, kar velja tako dolgo, dokler popolna in trajna invalidnost ni dokončna. Za priznanje pravnega interesa uradnika torej nikakor ni nujno, da je njegova ponovna zaposlitev gotova. Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 97 te sodbe, ima tožeča stranka interes za razglasitev ničnosti akta, če bi ji ta lahko koristila, ni pa nujno, da bo tako korist tudi imela.
102 Da bi celovito odgovorilo na trditev Komisije, je Splošno sodišče Evropske unije v razveljavitveni sodbi pojasnilo, da uradnik, ki se je samodejno upokojil zaradi trajne in popolne invalidnosti na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov, izgubi pravni interes samo v nekaterih posebnih primerih, v katerih se s preizkusom dejanskega položaja navedenega uradnika pokaže, da pozneje ne bo mogel več delati v instituciji, na primer na podlagi ugotovitev invalidske komisije – pristojne za preučitev njegove invalidnosti – iz katerih je razvidno, da je patologija, ki je povzročila invalidnost, trajna in da ni potreben ponoven zdravniški pregled, ali na podlagi izjav zadevnega uradnika, iz katerih je razvidno, da se v nobenem primeru ne bo ponovno zaposlil v instituciji (razveljavitvena sodba, točka 71).
103 Invalidska komisija je v obravnavanem primeru tožeči stranki priznala popolno in trajno invalidnost, tako da se je samodejno upokojila na podlagi členov 53 in 78 Kadrovskih predpisov. Ker pa je bil njeno stanje spremenljivo, je uprava tožečo stranko 28. marca 2007 opomnila, da lahko nekdanje uradnike, ki prejemajo invalidsko pokojnino in še niso dopolnili 63 let, napoti na občasne zdravniške preglede (točka 35 te sodbe). Poleg tega noben element iz spisa ne dokazuje, da naj bi se po samodejni upokojitvi tožeče stranke nepreklicno štelo, da nikoli več ne bo opravljala svojega dela. Vsekakor bo morala o tem, ali naj tožeča stranka znova začne delati, po potrebi odločiti zdravniška komisija, saj je to stvar zdravniške presoje, tako da upravi ni treba vnaprej sklepati o vsebini prihodnje odločbe navedene komisije. Posledično je treba ugotoviti, da se lahko tožeča stranka še naprej poteguje za sporno delovno mesto in da na podlagi tega ohranja pravni interes za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju A in odločbe o zavrnitvi njene prijave, saj sta ti odločbi v obravnavanem primeru nerazdružljivi (v nadaljevanju: izpodbijani odločbi).
104 Komisija v pisnih stališčih v tem postopku po vrnitvi v razsojanje še trdi, da tožeča stranka nima interesa za izpodbijanje izpodbijanih odločb, saj naj v skladu z ustaljeno sodno prakso ne bi mogla doseči razglasitve ničnosti odločbe o imenovanju uradnika ali uslužbenca.
105 Vendar je treba ugotoviti, da se je v sodni praksi že večkrat priznala dopustnost predlogov tretje osebe za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju uradnika ali uslužbenca (glej na primer sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. novembra 2006 v zadevi Neirinck proti Komisiji, T‑494/04, točki 66 in 67) in da je sodišče Unije na podlagi tožbe tretjih oseb že razglasilo ničnost več odločb o imenovanju uradnikov ali uslužbencev (glej na primer sodbo Sodišča z dne 23. januarja 1975 v zadevi de Dapper proti Parlamentu, 29/74, točka 16; sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. julija 2001 v zadevi Brumter proti Komisiji, T‑351/99, točka 97).
106 Seveda mora sodišče, kadar akt, ki bi moral biti razglašen za ničen, ustvarja pravico uradnika ali uslužbenca, za kar gre pri odločbi o imenovanju, najprej preveriti, ali razglasitev ničnosti ne bi bila čezmerna sankcija glede na storjeno kršitev (sodba Sodišča z dne 5. junija 1980 v zadevi Oberthür proti Komisiji, 24/79, točka 13; sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 1992 v zadevi Barbi proti Komisiji, T‑68/91, točka 36), vendar ta obveznost sodišča ne vpliva na pravni interes tretje osebe, ki predlaga razglasitev ničnosti odločbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča za uslužbence z dne 22. oktobra 2008 v zadevi Tzirani proti Komisiji, F‑46/07, točka 38).
107 Po eni strani lahko sodišče šele po preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe preuči, ali razglasitev ničnosti ni čezmerna sankcija glede na storjeno kršitev, pri čemer pri navedenem preizkusu med drugim upošteva težo ugotovljene nepravilnosti (zgoraj navedena sodba Tzirani proti Komisiji, točka 38).
108 Po drugi strani pa ima lahko tožeča stranka, tudi če razglasitev ničnosti odločbe pomeni čezmerno sankcijo glede na ugotovljeno nepravilnost, še vedno korist od predlogov za razglasitev ničnosti te odločbe, saj v skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da razglasitev ničnosti odločbe, v kateri je vsebovana nepravilnost, pomeni čezmerno sankcijo, še ne pomeni, da sodišče ne more sprejeti predlogov, upravi pa prepustiti iskanje pravične rešitve spora (sodba Sodišča z dne 6. julija 1993 v zadevi Komisija proti Albani in drugim, C‑242/90 P, točka 13; sodba Sodišča za uslužbence z dne 29. septembra 2010 v zadevi Brune proti Komisiji, F‑5/08, točka 18) ali celo po uradni dolžnosti tožeči stranki dodeliti odškodnine za storjeno nepravilnost (zgoraj navedena sodba Oberthür proti Komisiji, točki 13 in 14; sodba Sodišča za uslužbence z dne 5. maja 2010 v zadevi Bouillez in drugi proti Svetu, F‑53/08, točka 90).
109 Iz navedenega izhaja, da nobena od trditev, ki jih Komisija navaja v podporo ugovoru nedopustnosti zoper predloge za razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb, ni utemeljena. Zato je treba ta ugovor nedopustnosti zavrniti.
Utemeljenost predlogov za razglasitev ničnosti
110 Tožeča stranka navaja pet tožbenih razlogov, in sicer, prvič, kršitev odločbe z dne 28. aprila 2004 v delu, v katerem določa nekatera pravila za sestavo predizbirne komisije, drugič, kršitev členov 11a in 22a(3) novih kadrovskih predpisov, tretjič, očitno napako pri presoji, četrtič, kršitev člena 25 novih kadrovskih predpisov in, petič, kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja.
111 Sodišče za uslužbence je v sodbi Strack proti Komisiji razsodilo, da je treba tožbeni razlog kršitve odločbe z dne 28. aprila 2004 sprejeti, ker člen 2(3) te odločbe, ki se uporablja v obravnavanem primeru, določa, da morajo predizbirno komisijo sestavljati vsaj trije člani, ki imajo enak ali višji naziv in vodstveni položaj, kot se zahtevata za prosto delovno mesto, od katerih mora biti eden iz drugega generalnega direktorata, in ker so v obravnavanem primeru vsi člani predizbirne komisije delali v Uradu za publikacije. Nasprotno pa je preostale tožbene razloge zavrnilo kot neutemeljene.
112 Splošno sodišče Evropske unije v razveljavitveni sodbi ni nasprotovalo rešitvi, ki jo je Sodišče za uslužbence sprejelo v zvezi z utemeljenostjo razlogov za razglasitev ničnosti, ki jih je navedla tožeča stranka. Rešitev, ki jo je Sodišče za uslužbence v sodbi Strack proti Komisiji sprejelo v zvezi z ničnostnimi razlogi, je postala pravnomočna (sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. decembra 2005 v zadevi Reynolds proti Parlamentu, T‑237/00, točka 46). Po vrnitvi te zadeve v razsojanje je torej ni mogoče izpodbijati. To pomeni, da je treba tožbeni razlog kršitve odločbe z dne 28. aprila 2004 sprejeti, vse druge tožbene razloge pa zavrniti.
113 Pred ugotavljanjem, ali, kot se zahteva v razveljavitveni sodbi, interes A nasprotuje razglasitvi ničnosti izpodbijanih odločb, je treba navesti, da Komisija v svojih stališčih v bistvu trdi, da kršitev odločbe z dne 28. aprila 2004 ne more povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijanih odločb, saj naj ta nepravilnost ne bi imela bistvenih posledic za utemeljenost navedenih izpodbijanih odločb, in sicer iz več razlogov. Najprej, ker je predizbirna komisija samo posvetovalni organ, naj nepravilnost njene sestave ne bi imela bistvenih posledic za izpodbijani odločbi. Dalje, osebe, ki so sestavljale predizbirno komisijo, so bile imenovane v skladu s tedaj veljavnimi pravili, zato dejstvo, da se odločba z dne 28. aprila 2004, s katero so bila spremenjena pravila o sestavi komisije, ni uporabila za nazaj, ne pomeni, da bi lahko nepravilnost sestave komisije, ki je iz tega sledila, vplivala na odločitev o imenovanju A. Nazadnje, odločitev o imenovanju A naj bi bila pravilna, saj je Sodišče za uslužbence, ne da bi Splošno sodišče Evropske unije to ovrglo, razsodilo, da pri odločitvi o imenovanju A ni bila storjena očitna napaka pri presoji.
114 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je nepravilnost, ki naj bi jo vsebovalo mnenje predizbirne komisije, enaka kršitvi postopka, saj predizbirna komisija ne izvaja pooblastil, ki jih ima OPI, temveč ima samo posvetovalno vlogo. Kot izhaja iz zgoraj navedenih trditev Komisije, lahko kršitev postopka povzroči razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb samo, če bi bil lahko izid postopka brez te kršitve drugačen (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑142/87, točka 48). Nasprotno pa se od tožeče stranke ne zahteva, da dokaže, da bi bil akt nujno drugačen, če ne bi bila storjena zadevna kršitev postopka, tako da formalna nezakonitost povzroči razglasitev ničnosti zadevnega akta že, če ni popolnoma izključeno, da bi lahko uprava sprejela drugačno odločbo (v zvezi z ocenjevalnim poročilom, sestavljenim brez predhodnega razgovora z ocenjevalcem, glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 13. septembra 2011 v zadevi Nastvogel proti Svetu, F‑4/10, točka 94).
115 Ne da bi bilo treba ugotoviti, ali Komisija s to trditvijo ne izpodbija pravnomočnosti, ker je Sodišče za uslužbence v sodbi Strack proti Komisiji menilo, da nepravilna sestava predizbirne komisije upravičuje razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave tožeče stranke, v razveljavitveni sodbi pa Splošno sodišče Evropske unije te analize ni ovrglo, za zavrnitev navedene trditve tako zadostuje navedba, da ni mogoče izključiti, da bi bila vsebina mnenja predizbirne komisije, če bi bila sestavljena v skladu s pravili, torej z vsaj enim članom, ki ni zaposlen v Uradu za publikacije, drugačna in bi zato OPI na sporno delovno mesto izbral drugega kandidata.
116 Iz navedenega izhaja, da mora tožbeni razlog kršitve odločbe z dne 28. aprila 2004 načeloma povzročiti razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb. Kot pa je bilo opozorjeno v točki 106 te sodbe, mora sodišče, kadar kot v obravnavanem primeru odločbe, ki naj bi se razglasile za nične, koristijo drugemu uradniku, ki ni tožeča stranka, predhodno preveriti, ali razglasitev ničnosti ni čezmerna sankcija glede na storjeno nepravilnost (zgoraj navedena sodba Bouillez in drugi proti Svetu, točka 82 in navedena sodna praksa).
117 V zvezi s tem je treba opozoriti, da posledice, ki jih sodišče Unije izpelje iz nezakonitosti odločb, sprejetih na podlagi natečaja za zaposlitev, niso enake v primeru odločb, sprejetih na podlagi natečaja za pripravo rezervnega seznama, in v primeru odločb, sprejetih na podlagi natečaja za zaposlitev z imenovanjem na določeno delovno mesto. V primeru natečaja za pripravo rezervnega seznama razglasitev ničnosti vseh posameznih odločb o vpisu imena vsakega uspešnega kandidata na navedeni seznam namreč načeloma pomeni čezmerno sankcijo (zgoraj navedena sodba Bouillez in drugi proti Svetu, točka 83). Nasprotno pa sodišče Unije v primeru odločb, sprejetih po notranjem natečaju za zasedbo določenega delovnega mesta, preuči vsak primer posebej, pri čemer upošteva naravo storjene nepravilnosti in ravnovesje interesov.
118 Kadar gre za kršitev postopka v okviru notranjega natečaja za zasedbo določenega delovnega mesta – kot v obravnavanem primeru – sodišče preuči, ali je navedena kršitev vplivala samo na preučitev prijave tožeče stranke ali pa je vplivala na preučitev vseh prijav. V prvem primeru se namreč kršitve postopka ne sme šteti za upravičen razlog za razglasitev ničnosti odločbe o imenovanju izbranega kandidata. V drugem primeru sodišče tehta zadevne interese, ki jih je treba presojati ob vložitvi tožbe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Bouillez in drugi proti Svetu, točka 85).
119 Sodišče pri tem upošteva najprej interes tožeče stranke, da izbirni postopek poteka brez kršitev, nato interes uradnika, imenovanega na podlagi nepravilnega izbirnega postopka, in dejstvo, da se ta lahko sklicuje na dobrovernost glede zakonitosti odločbe o njegovem imenovanju. Nazadnje sodišče preizkusi interes službe, to je zlasti spoštovanje zakonitosti, proračunske posledice razglasitve ničnosti nezakonite odločbe, težave pri izvršitvi pravnomočne sodbe, morebitna poseganja v nepretrganost dela in nevarnost poslabšanja medsebojnih odnosov v instituciji (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Bouillez in drugi proti Svetu, točke od 87 do 89).
120 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je to, da Komisija ni upoštevala pravil o sestavi predizbirne komisije, vplivalo na preučitev vseh prijav na sporno delovno mesto. Treba je torej tehtati zadevne interese.
121 Sodišče za uslužbence v zvezi s tem navaja, da interes tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb še zdaleč ni zanemarljiv. Komisija bo namreč morala v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanih odločb v fazi mnenja predizbirne komisije ponovno preučiti prijave na podlagi elementov, s katerimi je razpolagala na dan predložitve zadeve predizbirni komisiji, tako da ni mogoče izključiti, da bo tožeča stranka v nasprotju s tem, kar je bilo navedeno v sporočilu predizbirne komisije z dne 25. junija 2004, med kandidati, ki jih je ta izbrala, ali da bo celo izbrana na sporno delovno mesto in na podlagi tega v skladu z obvestilom o prostem delovnem mestu napredovala v razred A 4 ali A 5. Tudi če bi bilo treba tožečo stranko izbrati na sporno delovno mesto, je uprava na navedeno delovno mesto seveda ne bi mogla imenovati za nazaj, saj člen 3 Kadrovskih predpisov izrecno določa, da akt o imenovanju ne more začeti veljati pred dejanskim nastopom službe zadevne osebe, še vedno pa velja, da bo v takem primeru tožeča stranka imela korist od tožbe, saj ji bo morala uprava plačati odškodnino za škodo, ki jo je utrpela, ker ni bila imenovana na datum, na katerega bi morala biti, če ne bi bilo ugotovljene kršitve.
122 Čeprav OPI ni treba nadaljevati izbirnega postopka, je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko tako odloči samo iz objektivnih in zadostnih razlogov, ki ob začetku navedenega postopka niso bili znani (glej v tem smislu sodbo Sodišča za uslužbence z dne 14. aprila 2011 v zadevi Šimonis proti Komisiji, F‑113/07, točka 90). Tudi če bi bilo treba v obravnavani zadevi šteti, da so taki razlogi podani, pa ni mogoče zanikati interesa tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb, saj ji bo morala uprava v takem primeru izplačati odškodnino, ker ji je bila odvzeta možnost, da predizbirna komisija junija 2004 njeno prijavo pravilno preuči.
123 Kar zadeva interes uradnika A, imenovanega na podlagi nepravilnega izbirnega postopka, Sodišče za uslužbence meni, da se ta ne more sklicevati na upravičeno pričakovanje ohranitve svojega imenovanja, čeprav je od sprejetja izpodbijanih odločb preteklo že več kot osem let, ker sta bili izpodbijani v roku za vložitev tožbe pri sodišču (zgoraj navedena sodba Bouillez in drugi proti Svetu, točka 88). A je namreč moral v teh okoliščinah dobro vedeti, da bo njegovo imenovanje dokončno samo, če tožeča stranka ne uspe s tožbo.
124 Vsekakor je treba ugotoviti, da odločba o imenovanju A nima več nobenih učinkov, saj ta po informacijah, ki so jih stranke med drugim predložile na obravnavi, ne dela več na spornem delovnem mestu, zaradi določb člena 3 Kadrovskih predpisov pa uprava tudi v primeru razglasitve ničnosti te odločbe ne bi mogla na to delovno mesto za nazaj imenovati drugega kandidata.
125 Nazadnje, Sodišče za uslužbence je v zvezi z interesom službe navedlo, da bi bilo mogoče z razglasitvijo ničnosti izpodbijanih odločb zagotoviti polni učinek načela zakonitosti in da Komisija ni dokazala, da bi bila razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb posebej težavna.
126 Iz navedenega izhaja, da je treba razglasiti ničnost izpodbijanih odločb, ker predizbirna komisija ni bila pravilno sestavljena, ker ni mogoče izključiti, da bi navedena komisija izdala drugačno mnenje, če bi bila sestavljena pravilno, in ker ta razglasitev ničnosti ni v nasprotju z interesom A.
Odškodninski zahtevki v delu, v katerem se nanašajo na nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi nepravilne sestave predizbirne komisije
127 Tožeča stranka trdi, da je bila zaradi nepravilne sestave predizbirne komisije oškodovana.
128 Vendar je treba spomniti, da je razglasitev ničnosti akta uprave, ki ga izpodbija uradnik, že sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je ta uradnik morda utrpel, razen če ta ne dokaže, da je utrpel nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nepravilnosti, ki je bila podlaga za razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti. Tako je, prvič, kadar akt, ki je bil razglašen za ničen, vsebuje izrecno negativno oceno sposobnosti tožeče stranke, ki bi ji lahko škodila, drugič, kadar je storjena nepravilnost posebej resna in, tretjič, kadar je razglasitvi ničnosti odvzet polni učinek ter tako ne more sama pomeniti primernega in zadostnega povračila za vso nepremoženjsko škodo, povzročeno z izpodbijanim aktom (sodba Sodišča za uslužbence z dne 12. maja 2011 v zadevi AQ proti Komisiji, F‑66/10, točke 105, 107 in 109).
129 V obravnavanem primeru je treba navesti, da je nepremoženjska škoda, na katero se sklicuje tožeča stranka, posledica odločanja Komisije. Treba je ugotoviti, da na podlagi meril sodne prakse, navedene v prejšnji točki, razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb pomeni ustrezno povračilo za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka morda utrpela, saj, prvič, navedeni odločbi ne vsebujeta izrecno negativne ocene sposobnosti tožeče stranke, ki bi ji lahko škodila, drugič, čeprav se je ta zaradi storjene nepravilnosti morda čutila prikrajšano ali je imela občutek, da ji je bila storjena krivica, ta nepravilnost ni tako resna, da bi upravičevala posebno povračilo, in, tretjič, razglasitvi ničnosti izpodbijanih odločb ne bo odvzet polni učinek, saj ni povsem izključeno, da tožeča stranka ne bo imenovana na sporno delovno mesto.
130 Iz navedenega izhaja, da je treba odškodninske zahtevke v delu, v katerem se nanašajo na nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi nepravilne sestave predizbirne komisije, zavrniti kot neutemeljene.
Stroški
131 Splošno sodišče Evropske unije je točki 5 in 6 izreka sodbe Strack proti Komisiji, v kateri je bilo tožeči stranki naloženo plačilo polovice lastnih stroškov in Komisiji plačilo lastnih stroškov in polovice stroškov tožeče stranke, razveljavilo (glej razveljavitveno sodbo, točka 127). Splošno sodišče Evropske unije je v razveljavitveni sodbi pridržalo odločanje o stroških. Dolžnost Sodišča za uslužbence je torej, da v tej sodbi odloči o stroških različnih faz postopka.
132 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se neuspeli stranki, ob upoštevanju drugih določb osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika, naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko v skladu z odstavkom 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
133 Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je Komisija tista, ki v bistvenem delu ni uspela. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se plačilo stroškov naloži Komisiji. Ker ni razlogov za uporabo določb člena 87(2) Poslovnika, je treba Komisiji naložiti plačilo lastnih stroškov v zadevah Strack proti Komisiji, F‑44/05, Komisija proti Stracku, T‑526/08 P, in Strack proti Komisiji F‑44/05 RENV, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov, ki jih je v teh zadevah priglasila tožeča stranka.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
razsodilo:
1. Predlog za odvzem imunitete, ki jo zastopniki Komisije Evropskih skupnosti uživajo v zadevi F‑44/05, Strack proti Komisiji, se zavrže kot nedopusten.
2. Odškodninski zahtevek zaradi predolgega trajanja upravnega postopka za zasedbo delovnega mesta in zaradi predolgega trajanja predhodnega postopka se zavrne kot neutemeljen.
3. Odločba o imenovanju A in Odločba Komisije Evropskih skupnosti z dne 19. novembra 2004 o zavrnitvi prijave G. Stracka na delovno mesto vodje oddelka za javne razpise in pogodbe pri Uradu za uradne publikacije Evropskih skupnosti se razglasita za nični.
4. V preostalem se tožba zavrne.
5. Evropska komisija nosi svoje stroške v zadevah Strack proti Komisiji, F‑44/05, Komisija proti Stracku, T‑526/08 P, in Strack proti Komisiji, F‑44/05 RENV, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov, ki jih je v navedenih zadevah priglasil G. Strack.
Rofes i Pujol | Boruta | Bradley |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. oktobra 2012.
Sodna tajnica | | Predsednica |
W. Hakenberg | | M. I. Rofes i Pujol |