Zadeva C‑598/21 SP
SP
in
CI
proti
Všeobecná úverová banka a.s
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Krajský súd v Prešove)
Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 9. novembra 2023
„Predhodno odločanje – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Pogodba o potrošniškem kreditu – Direktiva 93/13/EGS – Člen 1(2) – Pogoj, ki temelji na obvezni zakonski določbi – Člen 3(1), člen 4(1), člen 6(1) in člen 7(1) – Pogoj o predčasni zapadlosti – Sodni nadzor – Sorazmernost glede na neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani potrošnika – Člena 7 in 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pogodba, ki je zavarovana z zastavo nepremičnine – Zunajsodna prodaja potrošnikovega stanovanja“
1. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Področje uporabe – Izključitev, določena za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih – Pogoj o predčasni zapadlosti – Izvajanje Direktive
(Direktiva Sveta 93/13, člen 1(2))
(Glej točke od 63 do 71.)
2. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Nepošteni pogoj v smislu člena 3 – Presoja nepoštenosti, ki jo opravi nacionalno sodišče – Merila
(Direktiva Sveta 93/13, členi 3(1), 4(1) in 6(1))
(Glej točke od 74 do 79.)
3. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Ugotovitev nepoštenosti pogoja – Obseg – Nacionalna ureditev v zvezi z zunajsodno izvršitvijo zastavne pravice na nepremičnini, ki je potrošnikovo stanovanje – Neupoštevanje sorazmernosti možnosti prodajalca ali ponudnika, da izvrši pravico, ki izhaja iz pogoja o predčasni zapadlosti, pri sodnem nadzoru nepoštenosti tega pogoja – Nedopustnost
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 38; Direktiva Sveta 93/13, členi 3(1), 4(1), 6(1) in 7(1)
(Glej točke od 80 do 90 in izrek.)
Povzetek
Osebi SP in CI, tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, sta sklenili potrošniški kredit, ki ga je bilo treba vrniti v 20 letih in je bil zavarovan z zastavo nepremičnine, in sicer družinske hiše, v kateri sta imeli stalno prebivališče.
Posojilodajalec je v manj kot enem letu po sklenitvi te pogodbe – ker tožeči stranki iz postopka v glavni stvari posojila nista odplačevali – na podlagi pogoja o predčasni zapadlosti iz kreditne pogodbe zahteval vračilo vseh zneskov, dolgovanih na podlagi te pogodbe. Nato je zahteval izvršitev zastavne pravice s prodajo nepremičnine, ki je bila dana v zavarovanje, na zunajsodni dražbi.
Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu, Slovaška), pri katerem sta tožeči stranki vložili predlog za odložitev te prodaje, je njun predlog zavrnilo s prvo sodbo, ki jo je nato po vrnitvi v razsojanje potrdilo, čeprav jo je Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu, Slovaška) razveljavilo. Tožeči stranki sta zoper to drugo sodbo vložili pritožbo pri regionalnem sodišču v Prešovu, ki je predložitveno sodišče. Po mnenju predložitvenega sodišča bi nacionalna ureditev, ki dovoljuje zunajsodno izvršitev zastavne pravice s prodajo nepremičnine, ki je stanovanje potrošnikov, na dražbi lahko bila v nasprotju z Direktivo 93/13 in načelom sorazmernosti.
Sodišče je v sodbi preučilo razlago Direktive 93/13(1), natančneje obseg sodnega nadzora glede nepoštenosti pogoja o predčasni zapadlosti iz pogodbe o potrošniškem kreditu, kadar ta pogoj omogoča zunajsodno prodajo potrošnikovega družinskega stanovanja.
Presoja Sodišča
Na prvem mestu, Sodišče je ugotovilo, da pogoj o predčasni zapadlosti, ki upniku omogoča, da predčasno zahteva vračilo celotnega preostanka dolgovanega zneska, če dolžnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti, spada na področje uporabe Direktive 93/13. Sodišče je tako poudarilo, da ta pogoj ne sme biti opredeljen kot „pogoj, ki temelji na obveznih zakonih ali predpisih“, v smislu člena 1(2) Direktive 93/13, kar pa mora preveriti še predložitveno sodišče. Čeprav ta pogoj dejansko povzema nekatere določbe nacionalnega prava(2), te določbe niso obvezne in torej ne izpolnjujejo drugega pogoja, ki se s tem členom 1(2) zahteva za uporabo izključitve, določene v tem členu.
Na drugem mestu, potem ko je Sodišče opozorilo na splošna pravila, ki urejajo sodni nadzor glede nepoštenosti pogodbenih pogojev, ki spadajo na področje uporabe Direktive 93/13, je spomnilo na merila, na podlagi katerih bo lahko nacionalno sodišče ugotovilo morebitno nepoštenost pogoja dolgoročne pogodbe o hipotekarnem kreditu, s katerim so določeni pogoji, pod katerimi lahko upnik zahteva predčasno vračilo tega kredita, kot je pogoj o predčasni zapadlosti.
Pri tej presoji je tako pomembno, prvič, ali je možnost prodajalca ali ponudnika, da razglasi izterljivost celotnega kredita, odvisna od potrošnikove neizpolnitve obveznosti, ki je bistvena v okviru zadevnega pogodbenega razmerja, in drugič, ali je ta možnost določena za primere, v katerih je taka neizpolnitev dovolj resna glede na trajanje in znesek kredita. Prav tako je pomembno vedeti, tretjič, ali navedena možnost prodajalca ali ponudnika odstopa od splošnih pravnih pravil, ki se uporabljajo na tem področju, če ni posebnih pogodbenih določb, in četrtič, ali nacionalno pravo določa ustrezna in učinkovita sredstva, ki potrošniku, za katerega se tak pogoj uporabi, omogočajo, da odpravi učinke izterljivosti kredita.
Posledično mora nacionalno sodišče pri presoji nepoštenosti pogoja o predčasni zapadlosti med drugim preučiti sorazmernost možnosti, ki jo ima upnik, da na podlagi tega pogoja zahteva vse dolgovane zneske glede na pogodbo. Navedeno sodišče mora zato upoštevati zlasti obseg, v katerem potrošnik ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti, kot je znesek obrokov, ki niso bili plačani, glede na skupni znesek kredita in trajanje pogodbe.
Vendar zgoraj navedena merila niso niti kumulativna ali alternativna niti izčrpna. Tako se lahko po eni strani pri sodnem nadzoru sorazmernosti pogoja o predčasni zapadlosti dodajo dodatna merila, kot sta morebitno pogodbeno neravnotežje, ki ga ustvarja pogoj o predčasni zapadlosti, in okoliščina, da lahko upnik zaradi izvršitve navedenega pogoja zneske, dolgovane na podlagi istega pogoja, po potrebi izterja s prodajo potrošnikovega družinskega stanovanja brez kakršnega koli sodnega postopka. Po drugi strani mora nacionalno sodišče pri presoji sredstev, s katerimi lahko potrošnik odpravi učinke izterljivosti kredita, zlasti glede na temeljno pravico do nastanitve,(3) upoštevati posledice izselitve potrošnika in njegove družine iz stanovanja, ki je njihovo glavno prebivališče. Zato bi lahko nacionalno sodišče na podlagi teh meril in ob upoštevanju vseh okoliščin, v katerih je bila pogodba sklenjena, ugotovilo, da je pogoj o predčasni zapadlosti nepošten, če se ugotovi, da lahko prodajalec ali ponudnik na podlagi tega pogoja uveljavlja pravico zahtevati predčasno vračilo preostanka dolgovanega zneska iz naslova kredita, ne da bi moral upoštevati obseg neizpolnitve obveznosti potrošnika glede na dodeljeni znesek in trajanje kredita.
V teh okoliščinah je Sodišče razsodilo, da Direktiva 93/13 v povezavi z Listino(4) nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pri sodnem nadzoru nepoštenosti pogoja o predčasni zapadlosti iz potrošniške kreditne pogodbe ne upošteva sorazmernost možnosti prodajalca ali ponudnika, da izvrši pravico, ki jo ima na podlagi tega pogoja, glede na določena merila. Med temi merili so merila, povezana zlasti z obsegom neizpolnitve pogodbenih obveznosti potrošnika, kot je znesek obrokov, ki niso bili plačani, glede na skupni znesek kredita in trajanje pogodbe, ter možnostjo, da bi uporaba tega pogoja povzročila, da lahko prodajalec ali ponudnik zneske, dolgovane na podlagi navedenega pogoja, izterja s prodajo potrošnikovega družinskega stanovanja brez vsakršnega sodnega postopka.