SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 18. novembra 2015
Zadeva F‑30/15
Alkis Diamantopoulos
proti
Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD)
„Javni uslužbenci – Osebje ESZD – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2012 – Odločba o nenapredovanju tožeče stranke v naziv AD 12 – Izvršitev ničnostne sodbe zaradi neobstoja obrazložitve – Člen 266 PDEU – Potrditev prvotne odločbe – Medinstitucionalna premestitev“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero A. Diamantopoulos predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) z dne 29. aprila 2014 o njegovem nenapredovanju v naziv AD 12 v napredovalnem obdobju 2012. Predlaga tudi, naj se mu dodeli odškodnina.
Odločitev: Odločba Evropske službe za zunanje delovanje z dne 29. aprila 2014 o nenapredovanju A. Diamantopoulosa v naziv AD 12 v napredovalnem obdobju 2012 se razglasi za nično. Stranki Sodišču za uslužbence v dveh mesecih od razglasitve te vmesne sodbe sporočita bodisi sporazumno določeni znesek denarne odškodnine zaradi nezakonitosti odločbe z dne 29. aprila 2014 bodisi, če sporazum ne bo dosežen, svoje predloge glede višine tega zneska. Odločitev o stroških se pridrži.
Povzetek
1. Tožbe uradnikov – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvršilnih ukrepov – Spoštovanje načela dobre vere
(člen 266 PDEU)
2. Tožbe uradnikov – Ničnostna sodba – Učinki – Razglasitev ničnosti odločbe o nenapredovanju zaradi neobstoja obrazložitve – Obveznost sprejetja odločbe, s katero je treba nadomestiti navedeno odločbo, ob upoštevanju procesnih jamstev – Obseg
(člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
3. Tožbe uradnikov – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvršilnih ukrepov – Obseg – Upoštevanje ustrezne sodne prakse sodišč Unije
(člen 266 PDEU)
1. Ničnostne sodbe je treba izvršiti v skladu z načelom dobre vere, ki vedno velja za ravnanje uprave.
(Glej točko 21.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: sodba z dne 8. maja 2007, Citymo/Komisija, T‑271/04, EU:T:2007:128, točka 107;
Splošno sodišče Evropske unije: sodbi z dne 10. novembra 2010, UUNT/Simões Dos Santos, T‑260/09 P, EU:T:2010:461, točka 70, in z dne 14. decembra 2010, Bleser/Sodišče, F‑25/07, EU:F:2010:163, točka 142.
2. Kadar ima institucija Unije široko diskrecijsko pravico, kot jo ima v zvezi z napredovanjem, je upoštevanje nekaterih procesnih jamstev temeljnega pomena, med temi jamstvi pa je tudi obveznost, da se skrbno in nepristransko preverijo vse upoštevne okoliščine zadevnega položaja in da se odločitve dovolj obrazložijo.
Natančneje, glavna funkcija obrazložitve je zmanjšati tveganje samovolje z nalaganjem upravi, naj uredi svoje razlogovanje v koherentno celoto ter tako razloži svoje mnenje in obseg svoje odločitve na podlagi upoštevnih, nedvoumnih in zadostnih argumentov, ki ne vsebujejo protislovij.
Tako glavni smisel obveznosti obrazložitve, ki se pridružuje obveznostim, ki jih ima uprava na podlagi člena 266 PDEU, kadar je bil kateri od njenih aktov razglašen za ničen, zadevni instituciji nalaga dve zaporedni obveznosti. Ta mora najprej dejansko ponovno preučiti razloge, na katerih – čeprav niso bili izraženi v odločbi o nenapredovanju, ki je bila razglašena za nično – bi lahko vseeno temeljila ta odločba, in to z vidika razlogov, s katerimi je moral biti podprt izrek ničnostne sodbe. Nato mora razloge, ki so bili tako ponovno preučeni, izraziti v obrazložitvi odločbe, s katero je treba nadomestiti navedeno odločbo o nenapredovanju. Če tega ne bi storila, bi bila obveznost, da se odločba ustrezno obrazloži, še posebej po razglasitvi ničnosti zaradi neobstoja obrazložitve ali pomanjkljive obrazložitve, podobna konstruktu brez pomena, medtem ko je obrazložitev bistvena postopkovna zahteva. Poleg tega nujnost, da se po razglasitvi ničnosti zaradi kršitve obveznosti obrazložitve dejansko ponovno preučijo razlogi, ki bi lahko tvorili podlago za odločbo, ki ni formalno obrazložena, in da se ta ponovna preučitev izrazi v obrazložitvi, ne spada med vsebinske vidike odločbe o napredovanju in a fortiori ne nalaga upravi, naj sprejme odločbo, ki bo ugodna za tožečo stranko. Nasprotno, gre za postopkovno zahtevo, nujno za sprejetje odločbe, ki je zakonita.
(Glej točke od 24 do 26.)
Napotitev na:
Sodišče: sodbi z dne 23. septembra 2004, Hectors/Parlament, C‑150/03 P, EU:C:2004:146, točka 41, in z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi, C‑62/14, EU:C:2015:400, točka 69;
Sodišče prve stopnje: sodba z dne 8. septembra 2009, ETF/Landgren, T‑404/06 P, EU:T:2009:313, točka 163.
3. Na podlagi člena 266 PDEU morajo biti ukrepi, ki jih zajema izvršitev ničnostne sodbe, v skladu ne le z izrekom in obrazložitvijo te sodbe, ampak tudi z določbami prava Unije. Poleg tega mora zadevna institucija ob upoštevanju pravila, v skladu s katerim se zakonitost akta presoja glede na dejanske in pravne okoliščine v trenutku, ko je sprejet, upoštevati ustrezno sodno prakso sodišč Unije. Razlaga pravila prava Unije, ki jo poda sodišče Unije, namreč pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot se mora ali bi se moralo razumeti in uporabljati od začetka svoje veljavnosti.
(Glej točko 33.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: sodba z dne 6. oktobra 2004, Vicente-Nuñez/Komisija, T‑294/02, EU:T:2004:291, točki 46 in 47;
Splošno sodišče Evropske unije: sodbi z dne 12. julija 2011, Komisija/Q, T‑80/09 P, EU:T:2011:347, točka 164, in z dne 11. junija 2015, McCullough/Cedefop, T‑496/13, EU:T:2015:374, točka 16;
Sodišče za uslužbence: sodba z dne 28. junija 2011, Mora Carrasco in drugi/Parlament, F‑128/10, EU:F:2011:96, točka 39.