Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JEANA RICHARDA DE LA TOURA,
predstavljeni 16. maja 2024(1)
Združeni zadevi C‑289/23 [Corván] in C‑305/23 [Bacigán](i)
Agencia Estatal de la Administración Tributaria
proti
A.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil no 1 de Alicante (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Alicanteju, Španija))
in
S. E. I.
proti
Agencia Estatal de la Administración Tributaria
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil no 10 de Barcelona (sodišče za gospodarske spore št. 10 v Barceloni, Španija))
„Predhodno odločanje – Direktiva (EU) 2019/1023 – Postopki glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov – Prošnja za odpust dolgov – Fizična oseba, ki je postala insolventna – Pogoji za dostop do odpusta dolgov – Javnopravne terjatve – Zgornja meja odpusta“
I. Uvod
1. Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 23(2) in (4) Direktive (EU) 2019/1023 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o okvirih preventivnega prestrukturiranja, odpustu dolgov in prepovedih opravljanja dejavnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ter o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 (Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti).(2)
2. Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med fizičnima osebama, ki sta postali insolventni (v nadaljevanju: dolžnika), in Agencia Estatal de Administración Tributaria (državna agencija za davčno upravo, Španija; v nadaljevanju: AEAT) v zvezi s prošnjo za odpust dolgov, ki sta jo ta dolžnika vložila v postopku zaradi insolventnosti, ki se je nanašal nanju. AEAT je namreč prošnjama za odpust dolgov nasprotovala zaradi slabe vere dolžnika (zadeva C‑289/23) oziroma njegove nepoštenosti (zadeva C‑305/23), hkrati pa opozorila, da so javnopravne terjatve izključene iz odpusta dolgov.
3. Ta zadeva daje Sodišču priložnost, da pojasni manevrski prostor, ki ga imajo države članice pri prenosu člena 23(1), (2) in (4) Direktive 2019/1023, ki določa, da morajo države članice sprejeti določbe, s katerimi zavrnejo ali omejijo dostop do odpusta dolgov v primeru nepoštenosti ali slabe vere dolžnika, da lahko zavrnejo ali omejijo tak dostop glede na nekatera ravnanja dolžnika ter da lahko določene kategorije terjatev izključijo iz mehanizma popolnega odpusta dolgov.
4. Na zahtevo Sodišča se bom pri analizi osredotočil na drugo vprašanje, točka (d), v zadevi C‑289/23, ki se v bistvu nanaša na manevrski prostor držav članic pri prenosu Direktive 2019/1023 in zlasti na možnost omejitve odpusta dolgov v zvezi z javnopravnimi terjatvami v mejah, ki niso povezane z dejanskim zneskom dolga.
5. V teh sklepnih predlogih bom po koncu analize predlagal, naj se Juzgado de lo Mercantil no 1 de Alicante (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Alicanteju, Španija), ki je predložitveno sodišče v tej zadevi, odgovori, da države članice lahko določijo omejitev za odpust dolgov za posebne kategorije terjatev v obliki zgornje meje, nad katero odpusta ni, če je ta omejitev ustrezno utemeljena.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
6. Člen 23 Direktive 2019/1023, naslovljen „Odstopanja“, določa:
„1. Z odstopanjem od členov 20 do 22 države članice ohranijo ali uvedejo določbe, s katerimi zavrnejo ali omejijo dostop do odpusta dolgov, prekličejo koristi takega preklica dolgov ali določijo daljše preizkusne dobe za pridobitev popolnega odpusta dolgov ali daljša obdobja prepovedi opravljanja dejavnosti, kadar je insolventni podjetnik do upnikov ali drugih deležnikov ravnal nepošteno ali v slabi veri po nacionalnem pravu, ko je postal zadolžen, med postopkom v primeru insolventnosti ali med plačilom dolgov, brez poseganja v nacionalna pravila o dokaznem bremenu.
2. Z odstopanjem od členov 20 do 22 lahko države članice ohranijo ali uvedejo določbe, s katerimi v natančno opredeljenih okoliščinah zavrnejo ali omejijo dostop do odpusta dolgov, prekličejo koristi odpusta dolgov ali določijo daljše preizkusne dobe za pridobitev popolnega odpusta dolgov ali daljša obdobja prepovedi opravljanja dejavnosti, kadar so taka odstopanja ustrezno utemeljena, na primer kadar:
(a) je insolventni podjetnik znatno kršil obveznosti na podlagi načrta za odplačilo dolgov ali katero koli drugo pravno obveznost, namenjeno zaščiti interesov upnikov, vključno z obveznostjo, da poveča donose za upnike;
(b) insolventni podjetnik ne izpolni obveznosti zagotavljanja informacij ali sodelovanja v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom;
(c) gre za prošnje z namenom zlorabe odpusta dolgov;
(d) gre za novo prošnjo za odpust dolgov v določenem obdobju, potem ko je bil insolventnemu podjetniku odobren popoln odpust dolgov ali mu je bil popoln odpust dolgov zavrnjen zaradi hude kršitve obveznosti zagotavljanja informacij ali sodelovanja;
(e) strošek postopka, ki vodi do odpusta dolgov, ni pokrit, ali
(f) je odstopanje potrebno, da se zagotovi ravnotežje med pravicami dolžnika in pravicami enega ali več upnikov.
[…]
4. Države članice lahko določene kategorije dolgov izključijo iz odpusta dolgov ali omejijo dostop do odpusta dolgov ali določijo daljše preizkusne dobe za odpust dolgov, kadar so take izključitve, omejitve ali daljše dobe ustrezno utemeljene, kot v primeru:
(a) zavarovanih dolgov;
(b) dolgov, ki izhajajo iz kazenskih sankcij ali so z njimi povezani;
(c) dolgov, ki izhajajo iz odškodninske odgovornosti;
(d) dolgov v zvezi s preživninskimi obveznostmi, ki izhajajo iz družinskega razmerja, starševstva, zakonske zveze ali svaštva;
(e) dolgov, ki nastanejo po predložitvi prošnje za postopek, ki vodi do odpusta dolgov, oziroma po uvedbi takšnega postopka, ter
(f) dolgov, ki izhajajo iz obveznosti plačila stroška postopka, ki vodi do odpusta dolgov.
[…]“
B. Špansko pravo
7. Pravo, ki se uporablja ratione temporis za spora o glavni stvari, je Real Decreto Legislativo 1/2020 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley Concursal (kraljeva zakonska uredba 1/2020 o sprejetju prečiščenega besedila zakona o stečaju)(3) z dne 5. maja 2020, kakor je bila spremenjena z Ley 16/2022 de reforma del texto refundido de la Ley Concursal aprobado por el Real Decreto Legislativo 1/2020, de 5 de mayo, para la transposición de la [Directiva 2019/1023] (zakon 16/2022 o spremembi prečiščenega besedila zakona o stečajih, sprejetega s kraljevo zakonsko uredbo 1/2020 z dne 5. maja 2020 za prenos [Direktive 2019/1023])(4) z dne 5. septembra 2022 (v nadaljevanju: TRLC).
8. V preambuli tega zakona je navedeno:
„[…]
Če je insolventni dolžnik fizična oseba, je namen postopka zaradi insolventnosti identificirati dobroverne dolžnike in jim ponuditi delni odpust njihovih dolgov ter jim torej dati novo priložnost in preprečiti, da bi postali del sive ekonomije ali se znašli na obrobju družbe.
[…]
Ena od najkorenitejših sprememb nove ureditve je, da je namesto tega, da je odpust odvisen od odplačila določene vrste dolgov (kot je določal člen 487(2) [TRLC pred temi spremembami]), sprejet sistem zaslužnega odpusta, v katerem ima lahko vsak dolžnik ne glede na to, ali je podjetnik ali ne, če izpolnjuje zahtevo po dobri veri, na kateri temelji ta institut, dostop do odpusta vseh njegovih dolgov, razen tistih, za katere se izjemoma in zaradi njihove posebne narave šteje, da ne morejo biti zakonito predmet odpusta. Možnost, ki jo je španski zakonodajalec sprejel že leta 2015, da se odpust odobri vsakemu dolžniku, ki je dobroverna fizična oseba, ne glede na to, ali je podjetnik ali ne, je ohranjena.
[…]
Dobra vera dolžnika ostaja temeljni kamen odpusta. V skladu s priporočili mednarodnih organizacij je določena normativna omejitev dobre vere s sklicevanjem na nekatera izčrpno našteta objektivna ravnanja (zaprt seznam), brez uporabe modelov ravnanja, ki so nejasni ali ne dovolj natančno določeni ali katerih dokaz od dolžnika zahteva nemogoče breme […].
[…]
Odpust dolgov se razširi na vse terjatve v okviru kolektivnega postopka in terjatve do stečajne mase. Izjeme v nekaterih primerih temeljijo na posebnem pomenu njihovega izpolnjevanja za pravično in solidarno družbo, ki temelji na pravni državi (kot so preživninski dolgovi, dolgovi, ki izhajajo iz javnopravnih terjatev, dolgovi, ki izhajajo iz kaznivih dejanj, ali celo dolgovi, ki izhajajo iz odškodninske odgovornosti). Tako je odpust dolgov za javnopravne terjatve odvisen od nekaterih omejitev in je mogoč le ob prvem odpustu dolgov, ne pa pri naslednjih. […]
[…]“
9. Člen 486 TRLC določa:
„Dolžnik, ki je fizična oseba, ne glede na to, ali je podjetnik ali ne, lahko zaprosi za odpust neplačanih dolgov v okoliščinah in pod pogoji, določenimi s tem zakonom, če je dobroveren dolžnik:
1. s predložitvijo načrta za odplačilo brez predhodne likvidacije stečajne mase v skladu z ureditvijo odpusta dolgov iz pododdelka 1 oddelka 3 spodaj ali
2. z likvidacijo stečajne mase, pri čemer se bo za odpust dolgov uporabila ureditev iz pododdelka 2 oddelka 3 spodaj, če je vzrok za zaključek postopka zaradi insolventnosti konec likvidacije stečajne mase ali nezadostnost te mase za poplačilo terjatev do stečajne mase.“
10. Člen 489 TRLC določa:
„(1) Odpust dolgov se razširi na vse neizpolnjene dolgove, z izjemo naslednjih:
[…]
5. dolgove, ki izhajajo iz javnopravnih terjatev. Vendar se dolgovi, katerih upravljanje izterjave je v pristojnosti [AEAT], lahko odpustijo do najvišjega zneska 10.000 EUR na dolžnika; za prvih 5000 EUR dolga je odpust popoln, od tega zneska pa odpust dosega 50 % dolgov do navedenega najvišjega zneska. Tudi dolgovi iz socialnega zavarovanja se lahko odpustijo v istem znesku in pod enakimi pogoji. Odpuščeni znesek do navedene zgornje meje se uporabi v nasprotnem prednostnem vrstnem redu, ki je zakonito določen s tem zakonom, in v vsaki kategoriji glede na njegovo starost;
[…]
(3) Javnopravna terjatev je lahko predmet odpusta dolgov v višini zneska, določenega v odstavku 1, točka 5, drugi stavek, vendar le ob prvem odpustu dolgov; pri naslednjih odpustih, ki bi lahko bili odobreni istemu dolžniku, ne bo do odpusta upravičen noben znesek.“
III. Dejansko stanje sporov o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
A. Zadeva C‑289/23
11. Dolžnik A je 7. julija 2022 vložil predlog za začetek stečajnega postopka in prijavil dolgove v višini 537.787,69 EUR. Potem ko je predložitveno sodišče 26. julija 2022 razglasilo stečaj tega dolžnika in zaključilo postopek zaradi nezadostnosti stečajne mase, je navedeni dolžnik 28. septembra 2022 zaprosil za popoln odpust dolgov. To sodišče je 19. oktobra 2022 razglasilo dopustnost ugovora zoper odpust dolgov, ki ga je AEAT podala zaradi obstoja različnih javnopravnih terjatev.
12. AEAT pred predložitvenim sodiščem trdi, prvič, da je bil razlog za zavrnitev odpusta dolgov to, da vsaj deset let obstaja pravnomočna odločba o razširitvi odgovornosti za skupni znesek 114.408,09 EUR davčnih dolgov in kazni, ki ga dolguje družba, v kateri je bil dolžnik direktor, in da zato ta dolžnik ni bil dobroveren. Dodaja, drugič, da so nekatere od terjatev javnopravne in torej izključene iz odpusta dolgov.
13. To sodišče ima pomisleke glede tega, kako je španski zakonodajalec prenesel Direktivo 2019/1023 najprej v zvezi s pojmom „dobra vera“, ki je pogoj za dostop do odpusta dolgov in opredeljen objektivno (predvsem niso smeli biti predmet razširitve odgovornosti v desetih letih pred prošnjo za odpust dolgov), in nato v zvezi z izključitvijo javnopravnih terjatev.
14. V zvezi z zadnjo točko navedeno sodišče navaja, da so v skladu s španskim pravom javnopravne terjatve, katerih izterjava je v pristojnosti AEAT in Tesoreria General de la Seguridad Social (splošni sklad za socialno varnost, Španija), lahko predmet delnega odpusta dolgov. Za te terjatve je odpust namreč omejen na 10.000 EUR na dolžnika, pri čemer je za prvih 5000 EUR dolga odpust popoln, nad tem zneskom pa odpust dosega 50 % terjatev do najvišjega zneska 10.000 EUR. Odpuščeni znesek se uporabi v nasprotnem prednostnem vrstnem redu, ki je zakonito določen, in v vsaki kategoriji terjatev glede na njegovo starost.
15. Predložitveno sodišče se zlasti sprašuje o nesorazmernosti odpusta dolgov, ki ga dovoljuje zakon, glede na skupni znesek obveznosti, kar bi odpustu dolgov lahko odvzelo dejanski učinek.
16. V teh okoliščinah je Juzgado de lo Mercantil no 1 de Alicante (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Alicanteju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. (a) Ali je treba člen 23(2) Direktive [2019/1023] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki preprečuje dostop do odpusta dolgov v smislu člena 487(1), točka 2, [TRLC], če ta omejitev ni bila določena v zakonodaji, ki je veljala pred prenosom [te d]irektive in je priznavala pravico do odpusta dolgov, zakonodajalec pa jo je uvedel ex novo? Natančneje, ali lahko nacionalni zakonodajalec pri prenosu te direktive uvede strožjo omejitev dostopa do odpusta dolgov, kot je bila določena v prejšnji zakonodaji, zlasti če ta omejitev ne ustreza nobeni od okoliščin iz člena 23(2) [te d]irektive?
(b) Če je odgovor Sodišča na prejšnje vprašanje nikalen, ali je treba člen 23(2) Direktive [2019/1023] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki preprečuje dostop do odpusta dolgov, ‚če je bil [dolžnik] v desetletnem obdobju pred vložitvijo prošnje za odpust dolgov s pravnomočno upravno odločbo kaznovan zaradi zelo hudih kršitev na področju davkov, socialne varnosti ali socialnega reda ali če je bila v istem obdobju izdana pravnomočna odločba o razširitvi odgovornosti, razen če je dolžnik do datuma vložitve prošnje za odpust dolgov v celoti izpolnil svoje obveznosti‘ (člen 487(1), točka 2, TRLC), če ta razlog pomeni spremembo sistema razvrstitve stečajnih terjatev?
(c) Če je odgovor Sodišča na prejšnje vprašanje nikalen, ali je treba člen 23(2) Direktive [2019/1023] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki preprečuje dostop do odpusta dolgov v smislu člena 487(1), točka 2, TRLC, ‚če […] je bila izdana pravnomočna odločba o razširitvi odgovornosti, razen če je dolžnik do datuma vložitve prošnje za odpust dolgov v celoti izpolnil svojo obveznost‘, če na podlagi te okoliščine ni mogoče ugotoviti slabovernosti dolžnika? Ali je pri tem pomembno, da v okviru stečaja ni bila ugotovljena krivda?
(d) Če je odgovor Sodišča na prejšnje vprašanje nikalen, ali je treba člen 23(2) Direktive [2019/1023] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki preprečuje dostop do odpusta dolgov v smislu člena 487(1), točka 2, TRLC zaradi kršitev ali odločb o razširitvi odgovornosti, ki so bile ugotovljene oziroma izdane v desetletnem obdobju pred vložitvijo prošnje za odpust dolgov, ne da bi se pri tem upoštevala datum dogodka, zaradi katerega je odgovornost nastala, in morebitna zamuda pri izdaji odločbe o razširitvi odgovornosti?
(e) Če je odgovor Sodišča na prejšnja vprašanja nikalen, ali je treba člen 23(2) Direktive [2019/1023] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki preprečuje dostop do odpusta dolgov v smislu člena 487(1), točka 2, TRLC, če nacionalni zakonodajalec te omejitve ni ustrezno utemeljil?
2. (a) Ali je treba člen 23(4) Direktive [2019/1023] razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, kot je ta iz člena 487(1), točka 2, TRLC, ki določa razloge, ki preprečujejo dostop do odpusta dolgov, ki niso na seznamu iz navedenega člena 23(4)? Konkretno, ali je treba seznam razlogov iz člena 23(4) razlagati kot seznam numerus clausus ali, nasprotno, kot seznam numerus apertus?
(b) Če je ta seznam numerus apertus in lahko nacionalni zakonodajalec določi dodatna odstopanja poleg tistih, ki so določena v Direktivi [2019/1023], ali člen 23(4) [te d]irektive nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa splošno pravilo, da se javnopravne terjatve ne odpustijo, razen v zelo omejenih okoliščinah in v zelo omejenih zneskih, ne glede na naravo in okoliščine konkretnih javnopravnih dolgov? Natančneje, ali je v tem primeru pomembno, da je prejšnja zakonodaja, kot je razložena v sodni praksi Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), dopuščala določen odpust javnopravnih terjatev in da je bil obseg tega odpusta omejen s predpisom za prenos?
(c) Če je odgovor Sodišča na prejšnje vprašanje nikalen, ali je treba člen 23(4) Direktive [2019/1023] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je določena v členu 489(1), točka 5, TRLC, ki določa splošno pravilo izvzetja javnopravnih terjatev iz odpusta dolgov (z nekaterimi izjemami, ki so predmet naslednjega vprašanja za predhodno odločanje), če zagotavlja prednostno obravnavo javnopravnih upnikov v primerjavi z drugimi upniki?
(d) Natančneje, ali je v zvezi s prejšnjim vprašanjem pomembno, da ureditev predvideva določen odpust javnopravnih terjatev, vendar le za nekatere dolgove in v določenih mejah, ki niso povezane z dejanskim zneskom dolga?
(e) Nazadnje, ali je treba člen 23(4) Direktive 2019/1023 razlagati tako, da nasprotuje določbi, kot je ta iz člena 489(1), točka 5, TRLC, če je izključitev odpusta dolgov [javnopravnih terjatev] utemeljena s ‚posebnim pomenom njihovega poplačila za pravično in solidarno družbo, ki temelji na pravni državi‘, in se nanaša na javnopravne terjatve na splošno, ne glede na konkretno naravo terjatve? Natančneje, ali je za ta namen pomembno dejstvo, da se generična utemeljitev uporablja tako za dolgove, ki so našteti na seznamu iz člena 23(4) [te d]irektive, kot tudi za okoliščine ali dolgove, ki niso navedeni na teh seznamih?“
B. Zadeva C‑305/23 (v vednost)
17. V okviru postopka prisilne likvidacije, ki je med drugim privedla do prodaje njegovega prebivališča, je S. E. I., fizična oseba, zaprosil za odpust dolgov in predlagal načrt za odpis dolgov, za katere je menil, da ne morejo biti predmet odpusta. AEAT je tej prošnji ugovarjala z obrazložitvijo, da je bil S. E. I. v desetih letih pred prošnjo za odpust dolgov kaznovan s pravnomočno upravno odločbo (globa v višini 504,99 EUR) zaradi zelo hudih davčnih kršitev in da kazen ob vložitvi prošnje za odpust dolgov ni bila plačana.
18. V teh okoliščinah je Juzgado de lo Mercantil no 10 de Barcelona (sodišče za gospodarske spore št. 10 v Barceloni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo več vprašanj, ki niso upoštevna v okviru teh sklepnih predlogov.
19. S sklepom predsednika Sodišča z dne 21. junija 2023 sta bili zadevi C‑289/23 in C‑305/23 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.
20. Pisna stališča so predložili S. E. I., španska vlada in Evropska komisija.
IV. Analiza
21. Na zahtevo Sodišča se bom pri analizi osredotočil na drugo vprašanje, točka (d), v zadevi C‑289/23, s katerim želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali manevrski prostor držav članic pri prenosu Direktive 2019/1023 omogoča omejitev odpusta javnopravnih terjatev v mejah, ki niso povezane z dejanskim zneskom dolga.
22. V tej zadevi se poleg vprašanja vrste kategorije terjatev, ki lahko niso predmet odpusta dolgov, o katerem je Sodišče odločilo pred kratkim,(5) postavlja vprašanje v zvezi s količinskim obsegom izključitve iz tega odpusta.
23. Vprašanje predložitvenega sodišča kaže, da se sprašuje o metodi dvojnega praga 5000 in 10.000 EUR, ki jo je španski zakonodajalec uporabil za odpust dolgov davčne ali socialne narave brez upoštevanja skupnega zneska zadevnega davčnega ali socialnega dolga.
24. Komisija se v svojem stališču strinja s tem, ko trdi, da čeprav gre ta omejitev v pravo smer, ni gotovo, da je to dovolj za upoštevanje člena 23(4) Direktive 2019/1023. Strinja se s trditvijo predložitvenega sodišča glede spoštovanja načela sorazmernosti glede na skupni znesek dolga pri uporabi izključitve iz odpusta dolgov.
25. Naj spomnim, da ta direktiva državam članicam nalaga obveznost, da zagotovijo, da imajo insolventni podjetniki dostop do vsaj enega postopka, ki lahko privede do popolnega odpusta dolgov.(6) Ta člen od držav članic ne zahteva, da insolventnim podjetnikom zagotovijo popoln odpust dolgov.
26. Poleg tega so v členu 23 Direktive 2019/1023 našteti nekateri položaji, v katerih se lahko zavrne ali omeji dostop do odpusta dolgov, določijo daljše preizkusne dobe za pridobitev odpusta dolgov ali daljša obdobja prepovedi opravljanja dejavnosti ali zaradi nepoštenosti ali slabe vere dolžnika (odstavek 1) ali zaradi drugih ravnanj dolžnika (odstavek 2) ali zaradi narave zadevne terjatve (odstavek 4) ali zaradi poklica podjetnika (odstavek 5).
27. Vendar je Sodišče že razsodilo, da je treba člen 23(4) Direktive 2019/1023 razlagati tako, da seznam posebnih kategorij terjatev iz tega člena ni izčrpen in da imajo države članice možnost, da posebne kategorije terjatev, ki niso tiste, ki so naštete v tej določbi, v ustrezno utemeljenih primerih izključijo iz odpusta dolgov.(7)
28. Tako lahko države članice šestim kategorijam, omenjenim v tem členu 23(4), dodajo posebne kategorije terjatev.
29. Isto razlogovanje je mogoče uporabiti za člen 23(2) Direktive 2019/1023, v katerem je seznam šestih ravnanj, ki zlasti lahko vplivajo na odpust dolgov. Države članice lahko dopolnijo tudi ta seznam.
30. Zato je lahko število odstopanj od odpusta dolgov visoko, saj imajo države članice široko diskrecijsko pravico na tem področju, da upoštevajo svoj pravni sistem glede na vpliv, ki ga lahko imajo taka pravila.
31. Sodišče je pojasnilo, da je zakonodajalec Unije za uresničevanje možnosti, ki je tako dodeljena v členu 23(4) Direktive 2019/1023, izrecno določil pogoj, da so take izključitve „ustrezno utemeljen[e]“. Dodalo je, da kadar nacionalni zakonodajalec sprejme taka odstopanja, morajo razlogi za ta odstopanja izhajati iz nacionalnega prava ali postopka, ki je privedel do teh odstopanj, in da morajo ti razlogi uresničevati legitimen javni interes.(8)
32. Zato je široka diskrecijska pravica držav članic, da dodajo posebne kategorije terjatev, omejena s tema zahtevama, in sicer obstojem utemeljitve v nacionalnem pravu in uresničevanjem legitimnega javnega interesa.
33. Poleg tega je iz člena 23(4) Direktive 2019/1023 razvidno, da lahko države članice za te posebne kategorije terjatev določijo izključitev iz odpusta dolgov ali omejitev dostopa do odpusta ali celo daljšo preizkusno dobo za odpust, kadar so take izključitve, omejitve ali daljše dobe ustrezno utemeljene.
34. Zakonodajalec Unije tako ne le omogoča popolno izključitev iz odpusta dolgov, ampak poleg tega ne omenja nobenega posebnega načina omejitve dostopa do odpusta (zgornja meja, sorazmerje, pragovi z spremenljivimi sorazmerji), kadar je izključitev le delna, kar znova potrjuje široko diskrecijsko pravico, dano državam članicam, in neobstoj harmonizacije na tem področju.
35. Vsekakor bi bilo paradoksalno, če bi bila diskrecijska pravica držav članic odločneje omejena pri omejitvah kot pri izključitvi.
36. Zato, če je mogoča omejitev odpusta dolgov, ki je sorazmerna s skupnim zneskom dolgov, nič ne preprečuje uporabe zgornje meje za odpust dolgov, če sta obe metodi ustrezno utemeljeni. Odpust dolgov z zgornjo mejo ima lahko spodbujevalen učinek, da bi se podjetnik hitreje odzval na vse višji znesek dolgov. Ta podjetnik bo vedel, da nad tem pragom, če se ne bo odzval, ne bo dobil odpusta.
37. Edina omemba sorazmerja je v členu 20(2) Direktive 2019/1023, ko je predvidena možnost odpusta dolgov, ki je odvisna od delnega odplačila dolgov s strani podjetnika. V tem primeru mora obveznost odplačila temeljiti na položaju posameznega podjetnika in zlasti biti sorazmerna z njegovim razpoložljivim dohodkom in premoženjem v preizkusni dobi za odpust dolgov ter upoštevati pravičen interes upnikov.
38. Ne verjamem, da je ta omemba sorazmerja med delnim odplačilom dolžnika ter njegovim razpoložljivim dohodkom in premoženjem v tem dobro opredeljenem primeru dovolj, da postane obveznost za države članice pri določanju omejitev za odpust dolgov.
39. Uporaba načela sorazmernosti držav članic pri prenosu Direktive 2019/1023 ne zahteva, da se uporabi z obveznostmi sorazmeren odpust dolgov namesto, na primer, odpusta dolgov z zgornjo mejo. Pač pa to načelo tem državam nalaga, da uporabljajo sorazmerna sredstva za dosego rezultata, ki se želi doseči s to direktivo, to je obstoj postopka, ki lahko privede do popolnega odpusta dolgov insolventnega podjetnika. Vsaka država članica mora torej glede na svoje insolvenčno pravo, zavarovanja, pravila o premoženjskih razmerjih med zakonci in davčno pravo presojati način, kako je ta postopek lahko vključen v celotni sistem, pri čemer je treba spomniti, da v sami direktivi ni spregledano ravnotežje med pravicami dolžnika in pravicami enega ali več upnikov.(9)
40. Kljub temu mora glede na to, da z Direktivo 2019/1023 izključitve iz odpusta dolgov in njihova pravila niso harmonizirani, to določiti vsaka država članica, vendar pa pravila v zvezi s tem ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in z njimi ne sme biti v praksi onemogočeno ali preveč oteženo izvrševanje pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti).(10)
41. Očitno se mi zdi, da je ta direktiva direktiva o minimalni harmonizaciji, katere cilj je v vsaki državi članici uvesti postopek popolnega ali delnega odpusta dolgov, katerega pravila o omejitvah tega odpusta dolgov so v precejšnjem obsegu prepuščena presoji držav članic, če so te omejitve ob spoštovanju načela učinkovitosti ustrezno utemeljene in izhajajo iz nacionalnega prava ali postopka, ki je privedel do teh omejitev.
42. Predlagam torej, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka (d), v zadevi C‑289/23 odgovori, da je treba člen 23(4) Direktive 2019/1023 razlagati tako, da je omejitev odpusta dolgov za posebno kategorijo terjatev z uvedbo zgornje meje, nad katero ne bo izveden noben odpust, mogoča, če je ta omejitev ustrezno utemeljena na podlagi nacionalnega prava ali postopka, ki je privedel do te omejitve.
V. Predlog
43. Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje, točka (d), ki ga je predložilo Juzgado de lo Mercantil no 1 de Alicante (sodišče za gospodarske spore št. 1 v Alicanteju, Španija) v zadevi C‑289/23, odgovori:
Člen 23(4) Direktive (EU) 2019/1023 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o okvirih preventivnega prestrukturiranja, odpustu dolgov in prepovedih opravljanja dejavnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ter o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 (Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti)
je treba razlagati tako, da
je omejitev odpusta dolgov za posebno kategorijo terjatev z uvedbo zgornje meje, nad katero ne bo izveden noben odpust, mogoča, če je ta omejitev ustrezno utemeljena na podlagi nacionalnega prava ali postopka, ki je privedel do te omejitve.