Tožba, vložena 30. decembra 2013 – Bankia proti Komisiji

(Zadeva T-700/13)

Jezik postopka: španščina

Stranki

Tožeča stranka: Bankia, SA (Valencia, Španija) (zastopniki: J.L. Buendía Sierra, E. Abad Valdenebro, R. Calvo Salinero, A. Lamadrid de Pablo in A. Biondi, odvetniki)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

izpodbijani sklep v delu, v katerem je Komisija sveženj ukrepov, ki po njenem mnenju vzpostavljajo t. i. španski sistem finančnega leasinga (sistema español de arrendamiento financiero („SEAF“)), opredelila kot novo in z notranjim trgom nezdružljivo državno pomoč, razglasi za ničen;

podredno, člena 1 in 4 izpodbijanega sklepa, v katerih so vlagatelji v španska gospodarska interesna združenja (GIZ) opredeljeni kot upravičenci do domnevne državne pomoči in kot edini naslovniki odredbe za izterjavo, razglasi za nična;

podredno, člen 4 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je odrejena izterjava domnevnih državnih pomoči in so s tem kršena splošna načela prava EU, razglasi za ničen;

člen 4 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je odločeno o zakonitosti zasebnopravnih pogodb, sklenjenih med vlagatelji in drugimi subjekti, razglasi za ničen, in

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V tem postopku se izpodbija isti sklep kot v zadevi Španija proti Komisiji (T-515/13) (UL C 336, str. 29).

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov:

1.    Prvi tožbeni razlog

Tožeča stranka meni, da izpodbijani sklep v delu, v katerem so domnevni SEAF in posamični ukrepi, na podlagi katerih je vzpostavljen, opredeljeni kot državna pomoč, krši člen 107 PDEU. Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napako, ker je vse javne in zasebne neodvisne in avtonomne ukrepe presojala skupaj in vse pripisala Kraljevini Španiji. Tožeča stranka izpodbija tudi to, da bi zadevni ukrepi lahko domnevnim upravičencem nudili selektivno gospodarsko prednost ter to, da bi lahko izkrivljali konkurenco med navedenimi upravičenci in drugimi subjekti in njihov domnevni vpliv na trgovino med državami članicami.

2.    Drugi tožbeni razlog

Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da je Komisija očitno napačno uporabila pravo in kršila člena 107 in 108 PEU, ker je uporabo španskega sistema obdavčitve na tonažo v nekaterih primerih opredelila kot novo državno pomoč namesto kot obstoječo državno pomoč. Ker je Komisija leta 2002 odobrila sistem obdavčitve na tonažo, ki ga je Španija priglasila, bi morala, če bi želela izpodbijati njegovo uporabo, to v vsakem primeru storiti na podlagi postopka, ki se uporablja za obstoječe državne pomoči. Tožeča stranka meni, da so argumenti, ki so navedeni v sklepu v utemeljitev obstoja nove državne pomoči, očitno neutemeljeni.

3.    Tretji tožbeni razlog

Tožeča stranka s tretjim ničnostnim tožbenim razlogom navaja, podredno, kršitev členov 107 in 108 PEU, ker je Komisija storila napako oziroma v vsakem primeru ni ustrezno obrazložila razlogov, zaradi katerih subjekti, kot je tožeča stranka (vlagatelji v GIZ, ki opravljajo transakcije, na katere se nanaša sklep) štejejo za končne in edine upravičence spornih ukrepov.

4.    Četrti tožbeni razlog

Tožeča stranka na četrtem mestu trdi, prav tako podredno, da odredba za izterjavo, vsebovan v členu 4 izpodbijanega sklepa, krši splošno načelo pravne varnosti, ker neutemeljeno določa časovno omejitev za uporabo navedenega načela.

5.    Peti tožbeni razlog

Tožeča stranka s petim ničnostnim tožbenim razlogom navaja razloge, zaradi katerih naj bi izpodbijani sklep kršil načelo dodeljenih pristojnosti, člena 107 in 108 PDEU, člen 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 in člen 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker je bilo v izpodbijanem sklepu odločeno o veljavnosti pogodbenih klavzul, vsebovanih v pogodbah, ki so bile na podlagi španskega zasebnega prava sklenjene med vlagatelji in drugimi zasebnimi subjekti.