SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 20. septembra 2007(*)
„Državne pomoči – Ukrepi preusmeritve vinogradov – Odločba, s katero je bilo razglašeno, da je pomoč delno združljiva in delno nezdružljiva s skupnim trgom – Ničnostna tožba – Dopustnost – Obveznost obrazložitve – Presoja z vidika člena 87(1) ES“
V zadevi T-136/05,
EARL Salvat père & fils, s sedežem v Saint-Paul-de-Fenouilletu (Francija),
Comité interprofessionnel des vins doux naturels et vins de liqueur à appellations contrôlées (CIVDN), s sedežem v Perpignanu (Francija),
Comité national des interprofessions des vins à appellation d’origine (CNIV), s sedežem v Parizu (Francija),
ki jih zastopata H. Calvet in O. Billard, odvetnika,
tožeče stranke,
ob intervenciji
Francoske republike, ki jo zastopa G. de Bergues, zastopnik,
intervenientka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata C. Giolito in A. Stobiecka - Kuik, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti člena 1(1) in (3) Odločbe Komisije 2007/253/ES z dne 19. januarja 2005 o načrtu Rivesaltes in davku podobnih dajatvah CIVDN, ki jih je izvajala Francija (UL L 112, str. 1),
SODIŠČE PRVE STOPNJEEVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, F. Dehousse in D. Šváby, sodnika,
sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. marca 2006
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Komisija je julija 1999 zaradi pritožbe zaslišala francoske organe o različnih ukrepih preusmeritve vinogradov, znanih pod imenom „načrt Rivesaltes“. Ker so bili zadevni ukrepi izvedeni brez predhodne odobritve in priglasitve Komisiji, so bili vpisani v register nepriglašenih pomoči pod številko NN 139/2002.
2 Komisija je z dopisom z dne 21. januarja 2003 obvestila Francosko republiko o svoji odločitvi, da v zvezi s to pomočjo sproži postopek iz člena 88(2) ES. Komisija je s sporočilom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije 5. aprila 2003, pozvala zainteresirane strani k predložitvi pripomb v skladu s členom 88(2) ES (UL C 82, str. 2). Francoski organi so ji poslali pripombe z dopisi z dne 16. in 18. junija 2003, z dopisom z dne 10. septembra 2004 pa so odgovorili na pritožnikove pripombe.
Odločba
3 Z Odločbo z dne 19. januarja 2005 o načrtu Rivesaltes in davku podobnih dajatvah medstrokovnega odbora za naravna sladka vina in desertna vina z registrirano označbo porekla (CIVDN), ki jih je izvajala Francija, je Komisija odločila o zakonitosti različnih ukrepov, ki jih je Francoska republika sprejela v zvezi z naravnimi sladkimi vini z območja departmaja Pyrénées-Orientales (v nadaljevanju: Odločba).
Zadevni ukrepi
4 Zaradi težav pri trženju označbe Rivesaltes je bil leta 1996 izdelan načrt z istim imenom. Namen tega načrta preusmeritve je bil v skladu s šesto uvodno izjavo Odločbe s krčenjem in ponovno zasaditvijo kakovostnih sort vinske trte zamenjati del proizvodnje naravnih sladkih vin zadevnega območja. Za uspešno izvedbo tega načrta so imeli proizvajalci do avgusta 2000 dostop do dveh vrst pomoči, in sicer do „premije za praho“ in „pomoči za preusmeritev“. Izvajale so se tudi „oglaševalske in promocijske dejavnosti ter delovanje“.
– Premija za praho
5 CIVDN je s Sklepom 96-1 z dne 9. julija 1996 uvedel medpanožni prispevek za financiranje načrta Rivesaltes. Prispevek, ki je znašal 50 francoskih frankov (FRF) na hektoliter, proizveden na zadevnem območju, je bil namenjen za financiranje izplačila premije za praho za vsako zemljišče, na katerem bi se, potem ko so se leta 1995 na njem pridelovala vina Rivesaltes in Grand Roussillon, od letine 1995 do vključno letine 2000 pridelovala namizna ali lokalna vina. Premija za praho se je dejansko dodelila proizvajalcem, ki so se obvezali, da v petih letih ne bodo zahtevali priznanja registrirane označbe porekla (AOC) Rivesaltes ali Grand Roussillon. Ta premija ni vključevala ustavitve ali zmanjšanja proizvodnje, ampak je bila izključno odškodnina za uporabo proizvodnje brez registrirane označbe porekla. Premija za praho je znašala 5000 FRF letno na hektar v prahi (uvodne izjave od 8 do 11 Odločbe).
– Pomoč za preusmeritev
6 Načrt Rivesaltes, kot je bil sprejet leta 1996, je predvidel pomoč v višini 25.000 FRF/ha za preusmeritev v registrirano označbo porekla Muscat de Rivesaltes in pomoč v višini 40.000 FRF/ha za preusmeritev v registrirano označbo porekla Côtes du Roussillon Villages ter v lokalna vina (uvodna izjava 15 Odločbe). Ta pomoč se je deloma financirala iz državnega proračuna (uvodna izjava 17 Odločbe).
– Oglaševalske in promocijske dejavnosti ter delovanje
7 CIVDN je s Sklepom 97-3 z dne 29. decembra 1997 od 1. januarja 1998 uvedel medpanožni prispevek za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja za tele registrirane označbe porekla: Rivesaltes, Grand Roussillon, Muscat de Rivesaltes in Banyuls (uvodna izjava 19 Odločbe). Ti prispevki so glede na registrirano označbo porekla znašali od 25 FRF do 50 FRF na hektoliter (uvodna izjava 20 Odločbe). CIVDN je s Sklepom 98-1 z dne 10. julija 1998 od 1. januarja 1998 uvedel enako vrsto medpanožnega prispevka za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja za registrirane označbe porekla: Rivesaltes, Grand Roussillon in Maury (uvodna izjava 22 Odločbe). Ta dva prispevka sta bila odpravljena s Sklepom 99-1 z dne 17. decembra 1999, s katerim je CIVDN uvedel medpanožni prispevek za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja za te registrirane označbe porekla: Banyuls, Banyuls Grand Cru, Muscat de Rivesaltes, Rivesaltes, Grand Roussillon in Maury (uvodna izjava 25 odločbe). Ta prispevek se je z manjšimi odstopanji podaljšal s Sklepom 00-1 (uvodna izjava 28 Odločbe).
Pravna presoja v Odločbi
8 Komisija v pravni presoji najprej preučuje obstoj selektivne ugodnosti, financirane z državnimi sredstvi. V zvezi z naravo prispevkov v obravnavanem primeru meni, da gre za davkom podobne dajatve, torej za javna sredstva (uvodna izjava 74 Odločbe).
9 Po končani preučitvi Komisija sklepa, da zadevni ukrepi pomenijo „ugodnost, financirano iz javnih sredstev, ki jim je dodeljena in do katere drugi subjekti niso upravičeni ter ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti nekaterim podjetjem in proizvodnji posameznega blaga, s čimer bi lahko vplivala na trgovino med državami članicami“. Iz tega sklepa, da so ti ukrepi pomoč v smislu člena 87(1) ES (uvodna izjava 82 Odločbe).
10 Komisija pri preučitvi združljivosti pomoči najprej izključuje, da bi se v obravnavanem primeru uporabile izjeme od splošnega načela nezdružljivosti državnih pomoči s Pogodbo, določene v členu 87(2) in (3) ES (uvodne izjave od 83 do 86 Odločbe).
11 Nato ugotavlja, da gre, ker ukrepi, ki jih izvaja Francija, vsebujejo elemente državne pomoči, za nove pomoči, ki Komisiji niso bile priglašene in so zato nezakonite v smislu Pogodbe (uvodna izjava 88 Odločbe).
12 Nato pred končnim sklepom analizira vsak ukrep z vidika veljavnih določb, zlasti določb o skupni ureditvi zadevnega trga, ter financiranje pomoči (uvodne izjave od 95 do 127 Odločbe).
Izrek Odločbe:
13 V izreku Odločbe je določeno:
„Člen 1
1. Državna pomoč, ki jo je [Francoska republika] izvajala v obliki ,premije za praho‘, dodeljene francoskim vinogradnikom, ki so se obvezali, da od letine 1996 do vključno z letino 2000 ne bodo zahtevali priznanja [AOC] Rivesaltes ali Grand Roussillon, je nezdružljiva s skupnim trgom.
2. Državna pomoč, ki jo je [Francoska republika] izvajala v obliki načrta preusmeritve vinograda z registrirano označbo porekla Rivesaltes od letine 1996 do vključno z letino 2000 in katere dodelitev je v posameznih primerih presegla 30 % dejanskih stroškov in/ali zgornje meje 5030,82 EUR/ha (33.000 FRF/ha), je nezdružljiva s skupnim trgom.
3. Državna pomoč, ki jo je [Francoska republika] med 1. januarjem 1998 in 31. decembrom 2000 izvajala v obliki oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja za registrirane označbe porekla Rivesaltes, Grand Roussillon, Muscat de Rivesaltes in Banyuls, je združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe.
Člen 2
1. [Francoska republika] sprejme potrebne ukrepe, da upravičenci vrnejo nezdružljive pomoči, določene v členu 1(1) in (2). Vračilo se izvede takoj in v skladu s postopki nacionalne zakonodaje, če ti dopuščajo takojšnje in učinkovito izvajanje te odločbe. Pomoči, ki jih je treba vrniti, vključujejo obresti od dne, ko so bile dane na razpolago upravičencem, do dneva njihovega vračila. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere Komisije, določene z metodo določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj.
2. V namene vračila nezdružljivih pomoči, določenih v členu 1(1), [Francoska republika] obvesti Komisijo o skupnem znesku pomoči, dodeljenem v okviru tega ukrepa, in njegovem financiranju, vključno s skupnim zneskom prejemkov iz medpanožnega prispevka, uvedenega v ta namen, ter številu hektarov, ki so prejeli ,premijo za praho‘.
Člen 3
[Francoska republika] v dveh mesecih po uradnem obvestilu o tej odločbi Komisijo obvesti o ukrepih, ki jih je sprejela za njeno upoštevanje.
Člen 4
Ta odločba je naslovljena na Francosko republiko.“
Postopek in predlogi strank
14 Kmetijsko gospodarstvo z omejeno odgovornostjo (EARL) Salvat père & fils (v nadaljevanju: Salvat), CIVDN in Comité national des interprofessions des vins d’appellation d’origine (CNIV) so 30. marca 2005 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložili tožbo zoper Odločbo.
15 Tožeče stranke Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:
– razglasi za ničnega člen 1(1) in (3) Odločbe;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
16 Komisija je z ločeno vlogo z dne 29. junija 2005 podala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje. S to vlogo predlaga, naj se tožba zavrže kot nedopustna, ne da bi se začela vsebinska razprava, in naj se tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
17 S sklepom predsednika petega senata Sodišča prve stopnje z dne 22. septembra 2005 je bila Francoski republiki dovoljena intervencija v podporo predlogom tožečih strank. Francoska vlada je v dopisu z dne 26. oktobra 2005 navedla, da ne želi izraziti mnenja o dopustnosti in da v tej fazi ne bo vložila intervencijske vloge v tej zadevi.
18 S sklepom Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2005 je bilo pridržano odločanje o predlogu za odločitev o nedopustnosti, pridržana pa je bila tudi odločitev o stroških.
19 Komisija Sodišču prve stopnje v odgovoru na tožbo predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno oziroma, podredno, naj jo zavrne kot neutemeljeno;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
20 Francoska republika intervencijske vloge ni vložila v predpisanem roku. Potem ko jo je sodno tajništvo Sodišča prve stopnje obvestilo o datumu obravnave, je v dopisu z dne 25. oktobra 2006 sporočila, da se obravnave ne bo udeležila.
21 Stranke, navzoče na obravnavi 16. novembra 2006, so podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje.
Dopustnost
22 Prvič, Komisija navaja, da CIVDN nima pravnega interesa za izpodbijanje določb, ker je prenehal obstajati. Drugič, trdi, da tožeče stranke nimajo pravnega interesa za izpodbijanje člena 1(3) Odločbe. Tretjič, nasprotuje temu, da določbe člena 1(1) Odločbe neposredno in posamično zadevajo tožeče stranke.
Pravdna sposobnost CIVDN za izpodbijanje določb zaradi njegovega prenehanja
Trditve strank
23 Po mnenju Komisije je bil CIVDN likvidiran in je prenehal delovati s sklepom njegove generalne skupščine z dne 20. decembra 2000, nadomestil pa ga je Conseil interprofessionnel des vins de Roussillon (CIVR). Komisija trdi, da je bila o tem prenehanju delovanja obveščena z dopisoma z dne 14. decembra 2000 in 6. decembra 2001 (uvodna izjava 48 Odločbe).
24 CIVDN zatrjuje, da je bil ustanovljen z zakonom št. 200 z dne 2. aprila 1943, ki še vedno velja. Seveda je z Odredbo 2005-554 z dne 26. maja 2005 (UL RF, št. 122, 27. 5. 2005) določeno, da bo CIVDN prenehal delovati pod pogoji, določenimi z ministrskim odlokom. Tožeča stranka dodaja, da je sicer res, da je bil z medministrskim odlokom z dne 9. avgusta 2005 (UL RF št. 201, 30. 8. 2005) uveden postopek likvidacije in imenovan likvidacijski upravitelj, vendar ostaja dejstvo, da CIVDN do prenehanja delovanja še naprej obstaja kot pravna oseba. V vsakem primeru mu z odredbo 2005-554 in medministrskim odlokom z dne 9. avgusta 2005 za nazaj ni mogoče vzeti statusa pravne osebe, ki ga je moral imeti na dan vložitve te tožbe, to je 30. marca 2005.
Presoja Sodišča prve stopnje
25 Sodišče prve stopnje poudarja, da je v zapisniku generalne skupščine CIVDN, ki je bila 20. decembra 2000, navedeno, da je treba ob upoštevanju dejstva, da bo CIVR od 1. januarja 2001 nadomestil nekdanje medpanožne organizacije, določiti pogoje likvidacije CIVDN z določitvijo časovnega razporeda postopkov v ta namen.
26 Vendar je iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka in jih Komisija ni izpodbijala, razvidno, da CIVDN nikakor ni prenehal delovati decembra 2000, ker je bilo prenehanje njegovega delovanja predvideno z odredbo 2005-554 in ker so bila z medministrskim odlokom z dne 9. avgusta 2005 določena podrobna pravila tega prenehanja. CIVDN v tem okviru tudi ni izgubil pravdne sposobnosti.
27 Iz tega sledi, da je bil CIVDN na dan vložitve te tožbe pravna oseba s pravdno sposobnostjo in da tudi sicer nič ne kaže, da je to sposobnost od takrat izgubil. Zato Komisija nepravilno dvomi o pravdni sposobnosti CIVDN, ko trdi, da je prenehal delovati.
Neobstoj pravnega interesa tožečih strank za vložitev tožbe zoper člen 1(3) Odločbe
Trditve strank
28 Komisija zatrjuje, da člen 1(3) Odločbe ne more škodovati tožečim strankam, saj je zanje ugoden, ker pomoč razglaša za združljivo s skupnim trgom. Komisija se v utemeljitev svoje trditve sklicuje na sklep Sodišča z dne 28. januarja 2004 v zadevi Nizozemska proti Komisiji (C-164/02, Recueil, str. I-1177, točke od 18 do 25) in na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. aprila 2005 v zadevi Sniace proti Komisiji (T-141/03, ZOdl., str. II-1197, točka 25 in naslednje).
29 Na podlagi te analize naj bi bila tožba CIVDN, združenja, zadolženega za varovanje skupnih interesov svojih članov, očitno nedopustna, saj ta odbor zastopa prejemnike pomoči, ki so bile razglašene za združljive. Pozitivna odločba za proizvajalce naravnih sladkih vin naj bi še manj zadevala CNIV.
30 Komisija prav tako poudarja, da Odločba ne zadeva prispevkov kot takih in da njen namen nikakor ni izenačiti jih s pomočjo.
31 Tožeče stranke menijo, da imajo pravni interes za vložitev tožbe zoper to določbo. Sodna praksa, na katero se sklicuje Komisija, naj v nobenem primeru ne bi dovoljevala načelne izključitve dopustnosti ničnostne tožbe prejemnika pomoči zoper odločbo, s katero je navedena pomoč razglašena za združljivo s skupnim trgom. Razglasitev združljivosti naj Sodišča prve stopnje ne bi oprostila obveznosti, da preizkusi, ali presoja Komisije v obravnavanem primeru povzroča zavezujoče pravne učinke, ki bi lahko vplivali na interese tožečih strank. Vendar naj bi se v nasprotju s primerom tožeče stranke v sodbi Sniace proti Komisiji, navedeni v točki 28 zgoraj, tožeče stranke v obravnavanem primeru sklicevale na tožbe, ki že potekajo pred nacionalnimi sodišči.
32 Po mnenju tožečih strank je bil namreč CIVR, naslednik CIVDN, prisiljen vložiti tožbo proti vinogradniku SCEA Marty, da bi se mu naložilo plačilo obveznih prostovoljnih prispevkov, ki mu jih je dolgoval. Vendar zadevna družba v odgovoru na tožbo nacionalnemu sodišču predlaga, naj razsodi, da so „obvezni prostovoljni prispevki, katerih plačilo zahteva CIVR, državna pomoč v smislu členov 87 [ES] in 88 [ES]“. Zato naj bi se v obravnavanem primeru izkazalo, da obstaja glede opredelitve obveznih prostovoljnih prispevkov kot državne pomoči nevarnost sodnih sporov.
33 CIVDN naj bi torej imel pravni interes za vložitev tožbe zoper člen 1(3) Odločbe, ker mu ta neposredno preprečuje, da bi izvajal svoje pristojnosti, kot želi. Enako naj bi veljalo za CNIV, saj bi opredelitev financiranja medpanožnih ukrepov z obveznimi prostovoljnimi prispevki kot pomoči lahko resno omajala delovanje medpanožnih organizacij v vinskem sektorju, ki so združene v tem odboru. To naj bi veljalo tudi za kmetijsko gospodarstvo Salvat, ki je kot član medpanožne organizacije v vinskem sektorju upravičen do vseh medpanožnih ukrepov, financiranih s temi prispevki, ki so opredeljeni kot državna pomoč.
Presoja Sodišča prve stopnje
34 V okviru preizkusa dopustnosti te tožbe je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pomenijo akte ali odločbe, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 230 ES, samo ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki vplivajo na interese tožeče stranke, ker pomembno spremenijo njen pravni položaj (glej sklep Nizozemska proti Komisiji, naveden v točki 28 zgoraj, točka 18, in navedeno sodno prakso). Poleg tega je ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna le, kolikor ima tožeča stranka interes, da se ugotovi ničnost izpodbijanega akta. Ta interes mora biti obstoječ in dejanski ter se presoja na dan vložitve tožbe (glej sodbo Sniace proti Komisiji, navedeno v točki 28 zgoraj, točka 25, in navedeno sodno prakso).
35 Obe stranki v utemeljitev svoje trditve navajata sodbo Sniace proti Komisiji, navedeno v točki 28 zgoraj.
36 Treba pa je ugotoviti, da se Sodišče prve stopnje v tej sodbi pri presoji nedopustnosti tožbe ni ustavilo samo pri tem, da je bila v Odločbi pomoč razglašena za združljivo s skupnim trgom. Nasprotno, Sodišče prve stopnje je in concreto preučilo položaj tožeče stranke. Poleg tega je Sodišče prve stopnje že v sodbi z dne 30. januarja 2002 v zadevi Nuove Industrie Molisane proti Komisiji (T-212/00, Recueil, str. II-347, točka 38) odločilo, da samo dejstvo, da je v odločbi, ki se izpodbija v tej zadevi, priglašena pomoč razglašena za združljivo s skupnim trgom in da torej ta odločba tožeči stranki načeloma ne škodi, sodišča Skupnosti ne oprošča dolžnosti, da preuči, ali presoja Komisije povzroča zavezujoče pravne učinke, ki bi lahko vplivali na interese tožeče stranke.
37 Zato je treba, čeprav je v členu 1(3) Odločbe državna pomoč, ki jo je Francoska republika izvajala v obliki oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja za nekatere registrirane označbe porekla, razglašena za združljivo s skupnim trgom, preučiti, ali ta določba vpliva na interese tožečih strank.
38 Prvič, ugotoviti je treba, da v nasprotju s trditvami tožečih strank v Odločbi financiranje zadevnih dejavnosti z medpanožnimi prispevki ni opredeljeno kot državna pomoč. Iz izreka in obrazložitve Odločbe zelo jasno izhaja, da so kot državna pomoč opredeljene zadevne dejavnosti, in ne prispevki.
39 Narava prispevkov je v Odločbi preučena glede na njihov morebitni značaj državnih sredstev. Komisija v uvodni izjavi 74 Odločbe svojo preučitev končuje z ugotovitvijo, da gre v obravnavanem primeru za davkom podobne dajatve, torej za javna sredstva.
40 Res je, da je v uvodni izjavi 134 Odločbe opozorjeno na načelo iz sodbe Sodišča z dne 21. oktobra 2003 v zadevi Van Calster in drugi (C-261/01 in C-262/01, Recueil, str. I-12249, točki 53 in 54), v skladu s katerim so nacionalna sodišča, kadar je bil ukrep pomoči, katerega način financiranja je njegov sestavni del, izveden v nasprotju z obveznostjo priglasitve, načeloma dolžna odrediti povračilo dajatev ali prispevkov, posebej odmerjenih za financiranje te pomoči. Vendar Komisija ne preučuje, ali so pogoji za uporabo tega načela v obravnavanem primeru izpolnjeni. Glede tega je treba opomniti, da morata biti zato, da bi bila dajatev lahko sestavni del ukrepa pomoči, dajatev in pomoč na podlagi upoštevne nacionalne zakonodaje neločljivo vsebinsko povezani, in sicer tako, da so prihodki od dajatve nujno namenjeni financiranju pomoči. Če taka vez obstaja, prihodki od dajatve neposredno vplivajo na višino pomoči in posledično na presojo združljivosti te pomoči s skupnim trgom (glej sodbo Sodišča z dne 27. oktobra 2005 v zadevi Casino France in drugi, od C-266/04 do C-270/04, C‑276/04 in od C-321/04 do C-325/04, ZOdl., str. I-9481, točka 40, in navedeno sodno prakso). V Odločbi kljub temu ni navedeno, da v obravnavanem primeru obstaja neločljiva vsebinska povezava med prihodkom od prispevkov in zneskom nakazanih pomoči, naveden ni niti noben dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče to povezavo ugotoviti. Tožeče stranke tudi niso navedle podrobnega argumenta v utemeljitev obstoja take povezave.
41 Drugič, glede tožb, ki že potekajo pred nacionalnimi sodišči, je treba poudariti, da tožeče stranke navajajo samo eno tožbo, čeprav dajejo vedeti, da jih je več. Gre za tožbo, ki jo je CIVR 6. decembra 2004 vložil proti družbi SCEA Marty pri Tribunal d'instance de Perpignan.
42 Poudariti je treba, da ta spor zadeva neplačevanje „obveznih prostovoljnih prispevkov“ v skladu z obračunom, ki je bil sprejet 29. septembra 2004, in ne izplačilo pomoči v obliki oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja med 1. januarjem 1998 in 31. decembrom 2000 iz člena 1(3) Odločbe. Poleg tega nikakor ni dokazano, da so zadevni prispevki povezani z izplačilom take pomoči.
43 Tožeče stranke zato niso dokazale, da obstaja resnično tveganje, da bi na njihov pravni položaj vplivale tožbe v zvezi z državno pomočjo, ki se je med 1. januarjem 1998 in 31. decembrom 2000 izvajala v obliki oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja.
44 Tretjič in zadnjič, utemeljitev, ki se nanaša na pravno negotovost, ki naj bi jo povzročili ti spori s popolno destabilizacijo celotnega delovanja medpanožnih organizacij v sektorju, ni bila niti ne bo mogla biti prepričljiva.
45 Glede preteklosti so tožeče stranke navedle samo spor med CIVR in družbo SCEA Marty, ki, ker zadeva prispevke tega podjetja temu odboru, sam po sebi ne more destabilizirati celotnega sektorja, če se že domneva, da obstaja povezava z Odločbo. Tožeče stranke vsekakor niso predložile nobenega dokaza, na podlagi katerega bi se lahko ugotovila destabilizacija ali ogrožanje medpanožnih organizacij zaradi opredelitve oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja kot državne pomoči.
46 Kot je Komisija poudarila na obravnavi, kar je Sodišče prve stopnje sprejelo na zapisnik obravnave, prispevki v Odločbi niso opredeljeni kot državna pomoč kot taka, tako da Odločba ne povzroča obveznosti vračila prispevkov plačnikom prispevkov. Komisija je izrazila pripravljenost, da tožečim strankam v tem smislu pošlje dopis.
47 Kar zadeva morebitno destabilizacijo prihodnjih dejavnosti medpanožnih organizacij, se tožeče stranke za utemeljitev svojega interesa glede predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta ne morejo sklicevati na bodoče in negotove položaje (glej v tem smislu sodbo Sniace proti Komisija, navedeno v točki 28 zgoraj, točka 26).
48 Iz vseh teh ugotovitev izhaja, da tožeče stranke niso dokazale svojega obstoječega in dejanskega pravnega interesa za vložitev tožbe zoper člen 1(3) Odločbe. Njihovo tožbo je torej treba razglasiti za nedopustno v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti člena 1(3) Odločbe.
Pravni interes tožečih strank za vložitev tožbe zoper člen 1(1) Odločbe
Trditve strank
49 Komisija meni, da tožeče stranke prav tako nimajo „neposrednega in posamičnega interesa“ za vložitev tožbe zoper člen 1(1) Odločbe. V obravnavanem primeru naj ne bi bilo nobenega dvoma, da je Odločba naslovljena na francosko državo, in ne na tožeče stranke, zato bi bilo treba ugotoviti, ali se lahko za izpodbijani akt, ki je uradno naslovljen na državo članico, šteje, da neposredno in posamično zadeva vsako od treh tožečih strank.
50 Komisija poudarja, da je treba za določitev pogojev dopustnosti ničnostnih tožb, ki jih vložijo fizične ali pravne osebe, ločevati med splošnimi in posamičnimi akti. V obravnavanem primeru naj bi bila Odločba splošni akt, ker naj bi zadevala shemo pomoči, ki se uporablja za nedoločeno in nedoločljivo število podjetij samo glede na njihovo pripadnost dovolj široki kategoriji podjetij, ki proizvajajo naravna sladka vina.
51 Komisija glede kmetijskega gospodarstva Salvat trdi, da ga Odločba ne zadeva posamično. Ker ima Odločba splošni značaj, bi se tožeča stranka namreč morala sklicevati na osebne značilnosti ali posebne okoliščine, ki jo lahko opredelijo glede na vse druge osebe, da bi Odločba zanjo lahko imela posamični značaj. Vendar naj ne bi bilo tako. Odločba naj bi vplivala na položaj vseh podjetij, ki so lahko prejela premijo za praho. Odločba naj ne bi vplivala na posebne pravice nekaterih podjetij, ki so drugačne od pravic drugih podjetij prejemnikov pomoči.
52 To rešitev naj bi potrjevale različne sodbe Sodišča in Sodišča prve stopnje in naj je ne bi izpodbijali sodbi Sodišča z dne 19. oktobra 2000 v zadevi Italija in Sardegna Lines proti Komisiji (C-15/98 in C-105/99, Recueil, str. I-8855, v nadaljevanju: sodba Sardegna Lines) in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji (C-298/00 P, Recueil, str. I-4087, v nadaljevanju: sodba Alzetta).
53 Izpodbijane določbe Odločbe naj tudi ne bi neposredno zadevale kmetijskega gospodarstva Salvat. Edina določba, ki bi lahko neposredno zadevala tožeče stranke, zlasti kmetijsko gospodarstvo Salvat, naj bi bil člen 2, ki Francoski republiki nalaga, da izterja nezdružljivo pomoč iz člena 1. Vendar naj nobena od tožečih strank ne bi izpodbijala člena 2 Odločbe.
54 Skratka, Komisija trdi, da kmetijsko gospodarstvo Salvat nima lastnih posebnih značilnosti in ni v dejanskem položaju, ki ga opredeljuje glede na vse druge dejanske ali morebitne upravičence do sheme, ki jo je izvajala Francoska republika. Torej naj ne bi izpolnjevalo pogojev iz člena 230, četrti pododstavek, ES za predložitev zadeve Sodišču prve stopnje.
55 Tožba CIVDN naj bi bila v vsakem primeru nedopustna, ker CIVDN očitno nima posamičnega interesa. Komisija zatrjuje, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso združenje podjetij, ki ni naslovnik izpodbijanega akta, upravičeno vložiti tožbo, če ima pravni interes, zlasti ker je zadevni akt vplival na njegov položaj pogajalca, ali ker je združenje nadomestilo enega ali več svojih članov, ki jih zastopa, če so bili njegovi člani v položaju, da vložijo dopustno tožbo. Vendar naj po eni strani CIVDN ne bi navedel nobenega razloga, ki bi se razlikoval od razlogov, ki so jih navedli njegovi člani. Predvsem naj ne bi bilo sporno, da ta odbor ni imel nobene vloge v upravnem postopku. Po drugi strani naj njegovi člani, kot je kmetijsko gospodarstvo Salvat, ne bi bili upravičeni vložiti tožbo, tako da naj CIVDN ne bi bil upravičen, da zaradi enakih razlogov vloži tožbo namesto njih.
56 Komisija glede CNIV opozarja, da ta združuje medpanožne organizacije v vinskem sektorju, ki so zasebni organi, ki jih država priznava. Komisija meni, da se utemeljitve, navedene v podporo nedopustnosti tožbe CIVDN, smiselno in a fortiori uporabljajo za CNIV. Med člani slednjega naj namreč ne bi bilo prejemnikov izplačane pomoči, ki bi lahko posamično vložili ničnostno tožbo.
57 Tožeče stranke trdijo, da jih izpodbijana odločba zadeva neposredno in posamično.
58 Kmetijsko gospodarstvo Salvat trdi, da ga Odločba neposredno zadeva, ker nalog za izterjavo, dan Francoski republiki v členu 2 Odločbe, vpliva na njegov pravni položaj. Meni, da mora namreč francoska država, ker nima nobene diskrecijske pravice, doseči, da ji podjetje povrne individualno pomoč, ki mu je bila dodeljena. Čeprav je res, da obstoj tega naloga za izterjavo, naslovljenega na Francosko republiko, v Odločbi ustvarja neposredno povezavo med položajem kmetijskega gospodarstva Salvat in Odločbo, ta ugotovitev vendarle ne pomeni, da bi kmetijsko gospodarstvo Salvat moralo izpodbijati člen 2 Odločbe, da bi bila njegova tožba dopustna. Edini naslovnik naloga za izterjavo, ki ga vsebuje Odločba, je namreč zadevna država članica. Kmetijsko gospodarstvo Salvat poleg tega dodaja, da predvsem opredelitev zadevnih ukrepov kot pomoči vpliva na njegov pravni položaj, in če bi bil člen 1(1) Odločbe razglašen za ničnega, ne bi ostala več nobena obveznost vračila v smislu člena 2.
59 Kmetijsko gospodarstvo Salvat tudi meni, da ga Odločba posamično zadeva kot podjetje, ki je dejansko prejemalo individualno pomoč, ki je bila dodeljena iz naslova sheme pomoči, katere vračilo je odrejeno. Njegov položaj naj bi bil enak položaju družbe Sardegna Lines, katere tožbo je Sodišče razglasilo za dopustno (sodba Sardegna Lines, navedena v točki 55 zgoraj). Po mnenju kmetijskega gospodarstva Salvat je bila v sodbah, ki jih je Komisija navedla v utemeljitev svoje trditve, nedopustnost, ki jo je razglasilo Sodišče, posledica dejstev v teh zadevah, v katerih zadevna odločba ni vsebovala naloga za izterjavo že izplačanih pomoči. Kmetijsko gospodarstvo Salvat zatrjuje, da je razlikovanje s strani Komisije med ničnostnimi tožbami v zvezi z individualnimi pomočmi, ki naj bi bile dopustne, in ničnostnimi tožbami v zvezi s shemami pomoči, ki naj bi bile nedopustne, popolnoma umetno in ne temelji na sodni praksi, na katero se Komisija sklicuje.
60 CIVDN trdi, da ima pravni interes. Dokaz o obstoju pravnega interesa organizacije naj ne bi bil niti pogojen niti omejen z njenim statusom pogajalke. Izpodbijana odločba naj bi se neposredno nanašala na medpanožne ukrepe, ki jih je izvajal CIVDN in ki so se financirali s prispevki, ki jih je uvedel, ter naj bi mu preprečevala izvajanje njegovih pristojnosti.
61 CIVDN prav tako trdi, da ima pravni interes za zaščito kolektivnega interesa tistih svojih članov, ki jih Odločba neposredno in posamično zadeva. Ti naj bi bili posamično upravičeni vložiti ničnostno tožbo zoper Odločbo kot dejanski prejemniki pomoči, katere vračilo je odredila Komisija.
62 CNIV, nepridobitno združenje, ki ga ureja zakon z dne 1. julija 1901, trdi, da ima kot predstavnik medpanožnih organizacij v vinskem sektorju in branilec njihovega kolektivnega interesa očitno pravni interes. Opozarja, da je na podlagi statuta njegov cilj med drugim „zagotavljanje zastopanja medpanožnih organizacij za vina z označbami porekla pred sodišči“.
Presoja Sodišča prve stopnje
63 V skladu s členom 230, četrti pododstavek, ES lahko fizične ali pravne osebe sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe in zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so v obliki uredbe ali odločbe naslovljene na drugo osebo.
64 V skladu z ustaljeno sodno prakso se subjekti, ki niso naslovniki odločbe, lahko sklicujejo na to, da jih odločba posamično zadeva, samo kadar nanje vpliva zaradi določenih osebnih lastnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na druge subjekte in jih torej individualizira podobno kot naslovnika odločbe (sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197; in z dne 2. aprila 1998 v zadevi Greenpeace Council in drugi proti Komisiji, C-321/95 P, Recueil, str. I-1651, točki 7 in 28, ter sodba Sardegna Lines, navedena v točki 52 zgoraj, točka 32).
65 V obravnavanem primeru ni sporno, da je Odločba naslovljena na Francosko republiko, in ne na tožeče stranke. Preveriti je torej treba, ali izpodbijani akt neposredno in posamično zadeva vsako od njih.
66 Sodišče prve stopnje meni, da je treba najprej preučiti, ali člen 1(1) Odločbe posamično in neposredno zadeva kmetijsko gospodarstvo Salvat.
67 Sodišče je odločilo, da podjetje praviloma ne more izpodbijati odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorsko shemo pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa morebitnega upravičenca do navedene sheme. Taka odločba je namreč za tožeče podjetje splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za kategorijo oseb, ki so določene splošno in abstraktno (glej sodbo Alzetta, navedeno v točki 52 zgoraj, točki 36 in 37, in navedeno sodno prakso).
68 Ugotoviti je treba, da v Odločbi ni(so) opredeljeno(a) podjetje(a), ki prejema(jo) zadevno pomoč. V členu 1(1) Odločbe je kot nezdružljiva s skupnim trgom razglašena državna pomoč, ki jo je Francoska republika izvajala v obliki premije za praho, „dodeljene francoskim vinogradnikom, ki so se obvezali, da od letine 1995 do vključno z letino 2000 ne bodo zahtevali priznanja registrirane označbe porekla (AOC) Rivesaltes ali Grand Roussillon“. Iz uvodnih izjav od 9 do 11 Odločbe izhaja, da je bila premija za praho v višini 5000 FRF na leto in hektar v prahi izplačana „za vsako zemljišče, na katerem bi se, potem ko so se leta 1995 na njem pridelovala vina Rivesaltes in Grand Roussillon, od letine 1995 do vključno z letino 2000 pridelovala namizna ali lokalna vina“. Odločba torej velja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za kategorijo oseb, ki so določene splošno in abstraktno v smislu zgoraj navedene sodne prakse.
69 Vendar je treba spomniti, da je Sodišče v točkah 34 in 35 sodbe Sardegna Lines, navedene v točki 52 zgoraj, razsodilo, da zadevna odločba podjetje Sardegna Lines posamično zadeva in da je njegova tožba zoper to odločbo dopustna, ker ga zadevna odločba v tej zadevi ni zadevala samo kot podjetje v sektorju ladijskega prevoza na Sardiniji, ki je potencialni upravičenec do sheme pomoči za sardinske ladjarje, ampak tudi kot dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova te sheme in za katero je Komisija odredila vračilo (v tem smislu glej tudi sodbo Alzetta, navedeno v točki 52 zgoraj, točki 38 in 39).
70 Zato je treba preveriti, ali ima kmetijsko gospodarstvo Salvat status dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova sektorske sheme pomoči in za katero je Komisija odredila vračilo.
71 Kmetijsko gospodarstvo Salvat je k tožbi priložilo poročilo o izplačilih Premija za praho – načrt Rivesaltes, ki ga je potrdil računovodja CIVDN in iz katerega je razvidno, da je iz naslova premije za praho prejel skupaj 91.041,50 FRF. Iz tega dokumenta je razvidno, da se dodeljeni zneski razlikujejo glede na podjetja in so torej individualizirani glede na značilnosti posameznega podjetja. Kmetijsko gospodarstvo Salvat je zato dejanski prejemnik individualne pomoči, dodeljene v okviru sektorske sheme pomoči.
72 Poleg tega iz člena 2 Odločbe izhaja, da je Komisija odredila vračilo zadevne pomoči.
73 Zato člen 1(1) Odločbe posamično zadeva kmetijsko gospodarstvo Salvat.
74 Te ugotovitve sodna praksa, ki jo je Komisija navedla v utemeljitev svoje trditve, ne izpodbija. Analiza te sodne prakse namreč poudarja razliko med okoliščinami obravnavanih zadev in obravnavanega primera, zlasti ker v veliki večini teh zadev ni bilo zahteve za vračilo pomoči.
75 Glede neposrednega vpliva na kmetijsko gospodarstvo Salvat, ker člen 2 Odločbe Francosko republiko zavezuje k sprejetju potrebnih ukrepov za vračilo pomoči, nezdružljive s skupnim trgom, ki je določena zlasti v členu 1(1), in ker jo je kmetijsko gospodarstvo Salvat prejelo in jo bo moralo povrniti, je treba šteti, da ga te določbe neposredno zadevajo (v tem smislu glej sodbo Sardegna Lines, navedeno v točki 52 zgoraj, točka 36).
76 Sodna praksa namreč določa dve merili neposrednega vpliva, prvič, zadevni akt mora imeti neposredni učinek na pravni položaj posameznika, in drugič, navedeni akt ne sme puščati diskrecijske pravice svojim naslovljencem, zadolženim za njegovo izvršitev. Torej ni sporno, da sta obe merili v obravnavanem primeru izpolnjeni.
77 Dejstvo, ki ga je navedla Komisija, da tožeče stranke niso izpodbijale določbe Odločbe, ki Francoski republiki nalaga vračilo zadevne pomoči, te ugotovitve ne more spremeniti. Neposredni vpliv na tožečo stranko je odvisen od izpolnjevanja obeh zgoraj navedenih meril, ne da bi bilo za to pomembno dejstvo, ali izpodbija nalog za izterjavo, ki je bil naložen Francoski republiki, ali ne.
78 Dodati je treba, da Odločba člen 2 povezuje s členom 1(1) in (2), tako da ju ni mogoče obravnavati ločeno. Razglasitev ničnosti člena 1(1), ki jo zahteva tožeča stranka, bi odpravila nalog za izterjavo.
79 Zato je treba kot dopustno razglasiti tožbo kmetijskega gospodarstva Salvat zoper člen 1(1) Odločbe, ne da bi bilo treba preučiti, ali ta neposredno in posamično zadeva drugi tožeči stranki.
80 Na podlagi vseh teh ugotovitev je treba tožbo razglasiti za nedopustno v delu, ki zadeva člen 1(3) Odločbe, in za dopustno v delu, ki zadeva člen 1(1) Odločbe.
Temelj
81 Tožeče stranke navajajo dva tožbena razloga v podporo svoji tožbi zoper člen 1(1) Odločbe. Prvi razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi pa na kršitev člena 87(1) ES.
Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
Trditve strank
82 Tožeče stranke zatrjujejo, da presoja narave medpanožnih prispevkov za financiranje premije za praho ter oglaševalskih in promocijskih dejavnosti in delovanja za nekatere registrirane označbe porekla z vidika člena 87 ES, ki jo je opravila Komisija, ni zadostno obrazložena. Komisija naj bi torej kršila obveznost obrazložitve iz člena 253 ES, ki naj bi bila posebno natančna glede državnih pomoči.
83 V uvodni izjavi 74 Odločbe naj bi bili jedrnato navedeni elementi, ki so značilni za obstoj državne pomoči. Na podlagi teh površnih ugotovitev naj ne bi bilo mogoče razumeti razlogov, zaradi katerih je Komisija sklepala, da so merila, določena s sodno prakso Sodišča o državnih pomočeh, v obravnavanem primeru izpolnjena. Odločba naj ne bi povzemala niti bistva pravnih pravil, določenih s sodno prakso Sodišča.
84 Tožeče stranke menijo, da bi Komisija morala opredeliti vsakega od ukrepov, ki se šteje za pomoč, in obrazložiti, zakaj je vsak od štirih pogojev za uporabo člena 87 ES izpolnjen. Vendar naj Komisija v Odločbi v fazi presoje z vidika člena 87(1) ES ne bi niti razlikovala med različnimi zadevnimi ukrepi.
85 Tožeče stranke mimogrede opozarjajo, da obrazložitev Odločbe o obstoju selektivne ugodnosti temelji zgolj na obrnjenem dokaznem bremenu, ker se zdi, da Komisiji zadostuje, da navede, da „ni dokazano, da bi bili upravičenci do pomoči vedno zavezanci za plačilo dajatev v obravnavanem primeru“.
86 Komisija opozarja na upoštevno sodno prakso glede obveznosti obrazložitve in predvsem, da ji zadostuje navedba dejstev in pravnih ugotovitev, ki so bistveni v strukturi odločbe, ter da je odločba, ki sledi ustaljeni praksi odločanja, lahko obrazložena na kratko.
87 Komisija meni, da je iz ustreznih odlomkov Odločbe razvidno, da je ta pravno zadostno obrazložena. V zvezi s tem navaja uvodne izjave od 38 do 40, 74 – z opombo 12, na katero se ta uvodna izjava sklicuje – in 121 Odločbe.
88 Komisija meni, da ji ni bilo treba podrobneje analizirati razlogov, zaradi katerih merila iz navedene sodne prakse niso bila izpolnjena. Po njenem mnenju je namreč iz sporne sheme jasno razvidno, prvič, da je država prek CIVDN svobodno razpolagala z zadevnimi sredstvi in, drugič, da financiranja ukrepov iz člena 1 Odločbe ni mogoče pripisati izključno članom zadevne medpanožne organizacije, ampak je bilo jasno del državne politike.
89 Komisija poleg tega zatrjuje, da je bila v tožbi trditev o pomanjkljivi obrazložitvi omejena na medpanožne prispevke. Komisija trdi, da glede tega ni sprejela nobene odločitve, saj narava pomoči medpanožnih prispevkov ni del izreka Odločbe.
90 Komisija v vsakem primeru in podredno meni, da je ta tožbeni razlog nedopusten, ker tožeče stranke niso pojasnile, zakaj je celotna obrazložitev Odločbe o obstoju državne pomoči, kot je navedena v uvodnih izjavah od 71 do 82 Odločbe, nezadostna z vidika zahtev iz člena 253 ES.
Presoja Sodišča prve stopnje
91 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, presojati ne samo z vidika njenega besedila, ampak tudi z vidika njenega okvira ter vseh pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Čeprav Komisija v obrazložitvi odločbe ni dolžna odgovoriti na vse dejanske in pravne točke, ki jih zainteresirane stranke navedejo v upravnem postopku, mora vseeno upoštevati vse okoliščine in upoštevne elemente obravnavanega primera, da bi sodišču Skupnosti omogočila izvedbo sodnega nadzora nad zakonitostjo ter države članice in zainteresirane državljane seznanila s pogoji, pod katerimi je uporabila Pogodbo (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 25. junija 1998 v zadevi British Airways in drugi in British Midland Airways proti Komisiji, T-371/94 in T-394/94, Recueil, str. II-2405, točka 94, in navedeno sodno prakso).
92 Za preizkus zahteve po obrazložitvi v tem kontekstu je treba pojasniti, da je postopek nadzora državnih pomoči uveden proti državi članici, ki je odgovorna za dodelitev pomoči, in da zainteresirane stranke v smislu člena 88(2) ES, med katerimi je upravičenec do pomoči, same ne morejo sodelovati v kontradiktorni razpravi s Komisijo, kakor je to na voljo tej državi članici (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T-198/01, ZOdl., str. II-2717, točka 61, in navedeno sodno prakso).
93 Z vidika zgoraj navedenega je treba presoditi, ali obrazložitev Odločbe izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES.
94 Komisija v Odločbi začne presojo (točka 1) z navedbo določb člena 87(1) ES (uvodna izjava 71). Nato preuči (točka V 1.1, uvodne izjave od 73 do 76) „obstoj selektivne ugodnosti, financirane z državnimi sredstvi“. Te uvodne izjave določajo:
„73. Za pomoči se štejejo ukrepi v kateri koli obliki, ki lahko neposredno ali posredno dajejo prednost podjetjem ali jih je treba šteti za gospodarsko ugodnost, ki je upravičeno podjetje pod običajnimi tržnimi pogoji ne bi dobilo.
74. V zvezi z naravo prispevkov iz obravnavanega primera Komisija navaja, da je bilo za njihov polni učinek treba sprejeti akt javnega organa in da so se tako pridobljena sredstva uporabila kot instrument za izvajanje politike, ki jo je podprla država. Poleg tega ni dokazano, da bi bili upravičenci do pomoči vedno zavezanci za plačilo dajatev v obravnavanem primeru. Zaradi teh razlogov ne izpolnjujejo meril, ki jih je Sodišče predlagalo v svoji sodni praksi in na podlagi katerih se zanje ne bi uporabljal člen 87(1) Pogodbe. Zato Komisija meni, da gre v tem primeru za davkom podobne dajatve, torej za javna sredstva.
75. Poleg tega se v skladu s sodno prakso Sodišča za pomoči štejejo ukrepi, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bili subvencije v pravem pomenu besede, iste narave in imajo enake učinke.
76. Obstoj ali naravo pomoči je treba dokazati na ravni morebitnih upravičencev načrta Rivesaltes ter medpanožnih prispevkov za promocijo, oglaševanje in delovanje nekaterih registriranih označb porekla ter njihovo financiranje. V obravnavanem primeru je dodeljena podpora dajala prednost nekaterim podjetjem v tem smislu, da je bila pomoč dodeljena samo proizvajalcem vin z registriranimi označbami porekla, ki so delovali v nekaterih točno določenih regijah.“
95 Uvodna izjava 74 se sklicuje na opombo 12, ki vsebuje sklic na sodbo Sodišča z dne 15. julija 2004 v zadevi Pearle in drugi (C-345/02, ZOdl., str. I-7139), uvodna izjava 75 Odločbe pa se v opombi 13 sklicuje na sodbo Sodišča z dne 22. maja 2003 v zadevi Freskot (C-355/00, Recueil, str. I-5263).
96 Nato v Odločbi z naslovom „Vpliv na trgovino“ (točka V 1.2) pet uvodnih izjav (od 77 do 81) obravnava merilo vpliva na trgovino.
97 Nazadnje je v uvodni izjavi 82 Odločbe z naslovom „Ugotovitve o naravi ,pomoči‘ v smislu člena 87(1) Pogodbe“ (točka V 1.3) navedeno:
„Ob upoštevanju zgornjih pojasnil Komisija meni, da ukrepi v korist podjetij, ki proizvajajo vina z registriranimi označbami porekla in delujejo v nekaterih točno določenih regijah, pomenijo ugodnost, financirano iz javnih sredstev, ki jim je dodeljena in do katere drugi subjekti niso upravičeni ter ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti nekaterim podjetjem in proizvodnji posameznega blaga, kakor hitro bi lahko vplivala na trgovino med državami članicami. Ukrep je torej pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe.“
98 Prvič, ugotoviti je treba, da v zvezi z naravo medpanožnih prispevkov, s katerimi se financira predvsem premija za praho, uvodna izjava 74 Odločbe vsebuje natančno obrazložitev. „[Z]a […] polni učinek [zadevnih prispevkov je bilo] treba sprejeti akt javnega organa“ in „tako pridobljena sredstva [so se] uporabila kot instrument za izvajanje politike, ki jo je podprla država“. Gre za „davkom podobne dajatve, torej za javna sredstva“. Poleg tega so v uvodni izjavi 29 Odločbe glede narave prispevkov predstavljene trditve, ki jih je Komisija navedla v okviru sprožitve postopka preiskave, in natančnejša pojasnila v zvezi s tem.
99 Drugič, čeprav je res, da v Odločbi niso navedena merila, ki jih je Sodišče določilo v sodni praksi, s katerimi se je mogoče izogniti prepovedi, določeni v členu 87(1) ES, so navedeni ta člen (uvodna izjava 71) in tudi sodna praksa, ki opredeljuje ukrepe, ki jih je treba šteti za pomoč (uvodni izjavi 73 in 75), ter razlogi, zakaj se ta člen in sodna praksa uporabljata v obravnavanem primeru (uvodne izjave 74 in od 76 do 82). Komisija je morala navesti razloge, zakaj zadevni ukrepi spadajo v okvir člena 87(1) ES, in ne nasprotno. Tega, da se sklicuje samo na sodbo Pearle in drugi, navedeno v točki 95 zgoraj, in podrobneje ne obravnava nasprotnega dokazovanja, ni mogoče šteti za pomanjkljivo obrazložitev.
100 Tretjič, glede domnevne zahteve po obrazložitvi vsakega od zadevnih ukrepov iz sodbe Sodišča prve stopnje z dne 18. januarja 2005 v zadevi Confédération nationale du Crédit mutuel proti Komisiji (T-93/02, ZOdl., str. II-143) ni mogoče sklepati, da je za vsak ukrep, ki ga Komisija šteje za pomoč, potrebna obrazložitev vsakega od štirih pogojev za uporabo člena 87 ES.
101 Sodišče prve stopnje je namreč v tej zadevi izhajalo iz ugotovitve, da opredelitev pomoči v izreku izpodbijane odločbe ne zadostuje, da bi zainteresirane stranke in Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zadevni ukrep ali ukrepe obravnavali kot pomoč (točka 73). Sodišče prve stopnje je v točki 122 dodalo, da izpodbijana odločba, kar zadeva določitev ukrepov, opredeljenih kot pomoč, ni zadostno obrazložena.
102 Vendar v obravnavanem primeru ni tako, temveč ravno nasprotno. Izrek Odločbe opredeljuje kot državno pomoč premijo za praho, načrt preusmeritve ter oglaševalske in promocijske dejavnosti, pri čemer vsakemu ukrepu namenja en odstavek. Zainteresirane stranke in Sodišče prve stopnje torej lahko brez težav prepoznajo ukrepe, ki se v obravnavanem primeru štejejo za pomoč v smislu člena 87(1) ES. Sodišče prve stopnje poleg tega opozarja, da se mora, ker je tožba dopustna zgolj v delu, v katerem se zahteva razglasitev ničnosti člena 1(1) Odločbe, preizkus omejiti na obrazložitev premije za praho.
103 Poleg tega v obravnavanem primeru v nasprotju z odločbo, ki je bila izpodbijana v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Confédération nationale du Crédit mutuel proti Komisiji, navedena v točki 100 zgoraj, obrazložitev Odločbe najpogosteje razlikuje med tremi upoštevanimi ukrepi. V točki II, naslovljeni „Opis“, so v Odločbi zaporedoma opisani sistem premije za praho (točka II 1.1), sistem pomoči za preusmeritev (točka II 1.2) in medpanožni prispevki za oglaševanje in promocijo (točka II 2). Nato Odločba v predstavitvi trditev, ki jih je Komisija navedla v okviru sprožitve postopka preiskave (točka II 3), spet razlikuje med premijo za praho (uvodne izjave od 30 do 32), stroški preusmeritve (uvodne izjave od 33 do 37) in pomočmi za promocijo in oglaševanje (uvodni izjavi 38 in 39). To razlikovanje se prav tako pojavi v točki IV, ki obravnava pripombe Francoske republike, in sicer razlikovanje med premijo za praho (točka IV 1.1), pomočjo za preusmeritev (točka IV 1.2) in ukrepi za promocijo in oglaševanje (točka IV 2). Nazadnje Odločba v analizi združljivosti pomoči (točka V 2) vnovič razlikuje med tremi ukrepi, saj so uvodne izjave od 95 do 106 namenjene premiji za praho, uvodne izjave od 107 do 118 pomoči za preusmeritev in uvodne izjave od 119 do 123 pomoči za promocijo in oglaševanje.
104 Res je, da Odločba pri preučitvi pogojev, določenih s členom 87(1) ES, pod naslovoma „Obstoj selektivne ugodnosti, financirane z državnimi sredstvi“ in „Vpliv na trgovino“ med tremi ukrepi ne razlikuje. Ta preučitev jasno velja za tri obravnavane ukrepe. Vendar zainteresiranim strankam omogoča, da se seznanijo s tem, kako je Komisija uporabila Pogodbo, Sodišču prve stopnje pa, da izvede sodni nadzor. V nasprotju z zadevo Le Levant (sodba Sodišča prve stopnje z dne 22. februarja 2006 v zadevi Le Levant 001 in drugi proti Komisiji, T-34/02, ZOdl., str. II-267, točke od 109 do 132), na katero se sklicujejo tožeče stranke, je v Odločbi preučeno, kako so pogoji, določeni v členu 87(1) ES za ugotovitev nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom, izpolnjeni v obravnavanem primeru. Dejstva, da je to preučeno na splošno, ni mogoče razumeti, kot da je v nasprotju z obveznostjo obrazložitve, zlasti ker zadevni ukrepi spadajo v isti akcijski načrt.
105 Iz tega sledi, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti utemeljitev, ki jo je Komisija podredno predstavila v dupliki.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 87(1) ES
106 Tožeče stranke v prvem delu zatrjujejo, da ne gre za državna sredstva, v drugem delu pa, da medpanožnih prispevkov ni mogoče pripisati državi. Vendar je treba oba dela tožbenega razloga obravnavati skupaj, ker sta v pisanjih strank pogosto pomešana.
Trditve strank
107 Tožeče stranke opozarjajo, da morajo zadevni ukrepi v skladu z ustaljeno sodno prakso kumulativno izpolnjevati štiri pogoje, da bi bili opredeljeni kot državna pomoč. V obravnavanem primeru pa naj en pogoj ne bi bil izpolnjen, in sicer pogoj, da morajo biti ukrepi državnega izvora, da se morajo torej financirati z državnimi sredstvi in jih je mogoče pripisati državi.
108 Tožeče stranke se sklicujejo na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero ukrep, ki ga je kot obveznega določil javni organ, vendar ga financirajo zasebna podjetja, ne da bi imel javni organ kadar koli pravico razpolagati z zadevnimi zneski, ne povzroči nobenega neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev (sodba Sodišča z dne 13. marca 2001 v zadevi PreussenElektra, C-379/98, Recueil, str. I‑2099, točka 59).
109 Tožeče stranke menijo, da iz sodne prakse izhaja, da je odločilno merilo zadostna pravica razpolaganja s sredstvi, ki so se uporabila za financiranje ukrepa. Komisija pa naj bi v Odločbi ugotovila, da imajo prispevki značaj državnih sredstev samo na podlagi dejstva, da je bilo za njihov polni učinek treba sprejeti akt javnega organa. Komisija naj torej ne bi opravila analize, določene s sodno prakso.
110 Tožeče stranke trdijo, da je v zvezi z medpanožnimi prispevki državni ukrep na podlagi panožne, torej zasebne pobude omejen na odobritev prispevkov z namenom, da postanejo obvezni za vse člane medpanožne organizacije. Javni organ naj bi izvajal le a posteriori nadzor finančne zakonitosti in naj ne bi bil nikoli dolžan nadzirati sredstev. CIVDN naj bi bil popolnoma samostojen tako pri financiranju in izvajanju oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanju nekaterih registriranih označb porekla kot pri premiji za praho.
111 Strogo organski pristop k delovanju CIVDN naj ne bi upošteval stvarnosti delovanja tega odbora. Preučitev, ki temelji na funkcionalnem pristopu, bi v vsakem primeru morala imeti prednost.
112 Tožeče stranke menijo, da nedavni odloki francoskega ministra za gospodarstvo z dne 31. marca 2006 o načinih izvajanja gospodarskega in finančnega nadzora države nad kmetijskimi medpanožnimi organizacijami dokazujejo, da ni nobene možnosti, da bi država razpolagala s sredstvi, ki jih medpanožne organizacije zberejo s prispevki članov.
113 Tožeče stranke poudarjajo, da Komisija očitno napačno trdi, da se premija za praho financira predvsem z davkom podobno dajatvijo v višini 50 FRF na hektoliter, proizveden na območju Pirenejev. Nasprotno, za financiranje načrta prahe naj bi se pobiral posebni panožni prispevek, kot naj bi dokazoval sklep 96-1 CIVDN. Zadevna, davkom podobna dajatev naj bi bila v sredstvih CIVDN obrobna, saj naj bi bila namenjena za delovanje njegovih služb.
114 Tožeče stranke v zvezi s presojo, ali je mogoče državi pripisati medpanožne prispevke, namenjene za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti in delovanja nekaterih registriranih označb porekla, trdijo, da je za zasebnika kot tudi za medpanožno organizacijo odločilno merilo, ali zadevna organizacija, ne da bi upoštevala zahteve javnih organov, zadevni ukrep lahko sprejme ali ne. Vendar naj ne bi bilo sporno, da ti ukrepi, v nasprotju z ukrepi, ki se obravnavajo v okviru načrta Rivesaltes, nikakor niso spadali v okvir državne politike. Nasprotno, po njihovem mnenju je šlo za ukrepe, ki so bili sprejeti izključno zaradi cilja, ki so ga vnaprej določili v panogi. Komisija naj bi torej s tem, ko je v členu 1(3) Odločbe ugotovila, da se ti ukrepi lahko opredelijo kot državna pomoč, nepravilno uporabila pravo in očitno kršila člen 87(1) ES.
115 Komisija meni, da je samo preučitev zakona št. 200 z dne 2. aprila 1943 o ustanovitvi CIVDN, spremenjenega z odredbo št. 56-1064 z dne 20. oktobra 1956, dovolj, da se dokaže, da so sporni ukrepi lahko samo posledica ukrepa, ki se lahko pripiše državi, in da se ti ukrepi financirajo z državnimi sredstvi. Meni, da je iz tega zakona razvidno, da CIVDN paritetno združuje proizvajalce in javne organe (člen 2) ter da njegov izvršni odbor večinoma sestavljajo predstavniki države (člen 4). Komisija poleg tega navaja člen 7 navedenega zakona, v skladu s katerim predlogi CIVDN ali njegovega izvršnega odbora postanejo zavezujoči za vse člane zainteresiranih poklicev, če jih glede na posamezni primer odobri minister za kmetijstvo ali vladni komisar. Komisija se sklicuje tudi na člen 14 tega zakona, v katerem je določeno, da se proračun v odobritev predloži ministroma za kmetijstvo in za finance ter da se izdatki v zvezi s stroški upravljanja CIVDN ali izvajanjem njegovih ciljev v interesu panoge pokrivajo iz dajatev, ki se pobirajo od prodaje proizvodov, ali iz drugih sredstev. Nazadnje Komisija poudarja, da je v členu 15 navedenega zakona določeno, da je finančno poslovodenje CIVDN predmet državnega nadzora. Komisija v teh okoliščinah meni, da gre očitno za državna sredstva in ukrepe, ki se lahko pripišejo državi.
116 Ta razlaga o prevladujoči vlogi države naj bi bila znatno potrjena s sklepom 04‑D‑35 francoskega odbora za konkurenco z dne 23. julija 2004 o praksah, ki se izvajajo na trgu naravnih sladkih vin z registrirano označbo porekla Rivesaltes.
117 Komisija meni, da je sicer res, da je v sklepu CIVDN 96-1 z dne 5. julija 1996 določeno, da so prihodki od medpanožnih prispevkov namenjeni izključno za to, da se proizvajalcem izplača premija za praho, ki jim pripada, vendar se je izkazalo, da za ta namen ne zadostujejo. Generalni svet naj bi torej zagotovil izredno pomoč v višini 2 milijona FRF. Poleg tega naj bi se generalna skupščina CIVDN 20. decembra 2000 odločila za združitev računa za praho s splošnim računom CIVDN, kar naj bi povečalo možnost te organizacije, da pod nadzorom države razpolaga s pobranimi sredstvi, ne glede na njihov izvor.
118 Komisija opozarja, da se je premija za praho financirala predvsem z davkom podobno dajatvijo v pravem pomenu besede v višini 50 FRF na hektoliter, proizvedenem na območju Pirenejev. Torej ni dvoma, da je to davkom podobno dajatev neposredno naložila država in da ni šlo za prostovoljni prispevek sektorja.
119 Komisija vztraja pri dejstvu, da je v Odločbi preučila prispevke samo zato, da bi preverila, ali gre za državna sredstva, namenjena za financiranje treh ukrepov, obravnavanih v Odločbi. Nasprotno pa naj prispevki kot taki ne bi bili opredeljeni kot državna pomoč v smislu člena 87 ES. Zato Komisija trdi, da je drugi tožbeni razlog tožečih strank, kot izhaja iz tožbe, nedopusten in brezpredmeten, ker Komisija ni nikoli preučila in ji ni bilo treba preučiti, ali so prispevki sami po sebi državna pomoč.
120 Komisija poudarja, da nikjer iz Odločbe ni mogoče razumeti, da obstaja neločljiva vsebinska povezava v smislu sodne prakse med prihodki od prispevkov in zneskom pomoči, ki je bila izplačana iz naslova treh obravnavanih ukrepov. Sporna shema naj bi namreč ne glede na prihodke od prispevkov določala znesek pomoči, ki je bil nato izplačan zgolj glede na osebni položaj upravičencev.
121 Komisija v dupliki iz potrditve tožečih strank, da so se „omejile na izpodbijanje značaja pripisovanja državi samo v zvezi z zadevnimi medpanožnimi prispevki v okviru člena [1(3)] izreka Odločbe“, sklepa, da se tožba ne nanaša na tri ukrepe iz člena 1 Odločbe. Vendar dodaja, da bi se iz besedila nadaljevanja točke 86 replike lahko sklepalo, da tožeče stranke nasprotujejo temu, da so prispevki državna sredstva, ker so namenjeni za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja. Vendar so po mnenju Komisije v zadnji točki replike tožeče stranke enako zmedene, ko sklepajo, da je Komisija nepravilno ugotovila, da se lahko prispevki, s katerimi so se financirale oglaševalske in promocijske dejavnosti ter delovanje nekaterih registriranih označb porekla, opredelijo kot državna pomoč. Komisija, ki se opira na to nejasnost in na nezmožnost, da bi se branila, trdi, da je treba tožbeni razlog razglasiti za nedopusten. Podredno trdi, da je neutemeljen.
Presoja Sodišča prve stopnje
122 Ker Komisija v dupliki izpodbija dopustnost tega tožbenega razloga, je treba preizkus navedenega razloga začeti s tem vprašanjem.
– Dopustnost tožbenega razloga, ki zadeva kršitev člena 87(1) ES
123 Komisija v dupliki trdi, da ne more zagovarjati svojega stališča zaradi nejasnosti različnih pisanj tožečih strank.
124 Čeprav utemeljitev tožečih strank v njihovih pisanjih lahko z nekaterih vidikov povzroča zmedo, je vseeno treba ugotoviti, da ta tožbeni razlog jasno izhaja iz tožbe. Tožeče stranke se namreč sklicujejo na nepravilno uporabo prava in kršitev člena 87(1) ES. Ta tožbeni razlog delijo na dva dela, od katerih se prvi nanaša na dejstvo, da prispevki nimajo značaja državnih sredstev, drugi pa, da medpanožnih prispevkov, namenjenih za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja nekaterih registriranih označb porekla, ni mogoče pripisati državi. Poleg tega je v povzetku navedenih tožbenih razlogov in glavnih trditev v tožbi mogoče prebrati:
„Sodišču prve stopnje se predlaga, naj razveljavi Odločbo [...] z obrazložitvijo, da:
[…]
– je z Odločbo kršen člen 87(1) ES, ker medpanožne prispevke iz člena 1(1) in (3) izreka opredeljuje kot državno pomoč.“
125 V tem okviru je treba zadevni tožbeni razlog razglasiti za dopustnega. Vendar tožeče stranke ne morejo pozneje spremeniti vsebine in obsega tega tožbenega razloga, tako da bi lahko postal nov razlog, ker bi s tem kršile pravice do obrambe. V členu 48 Poslovnika je namreč določeno, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar je treba razlog, ki pomeni razširitev razloga, ki je bil neposredno ali posredno naveden že v tožbi in je z njim tesno povezan, razglasiti za dopustnega (sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. septembra 2000 v zadevi Dürbeck proti Komisiji, T-252/97, Recueil, str. II‑3031, točka 39).
126 Po eni strani iz tožbe izhaja, da tožeče stranke izpodbijajo opredelitev medpanožnih prispevkov kot državne pomoči, zlasti ker nimajo značaja državnih sredstev. V tem okviru trdijo, da država ne more razpolagati z zadevnimi prispevki. Po drugi strani se sklicujejo na neobstoj pripisovanja državi, s tem ko ga zelo jasno omejujejo na medpanožne prispevke, namenjene za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja nekaterih registriranih označb porekla. Tožeče stranke v zvezi s tem v repliki opozarjajo, da so „se omejile na izpodbijanje značaja pripisovanja državi samo v zvezi z zadevnimi medpanožnimi prispevki v okviru člena [1(3)] izreka Odločbe“.
127 Komisija ne more trditi, da se v teh točkah ni mogla braniti. Točke od 59 do 77 odgovora na tožbo ter točke od 52 do 60 in 67 duplike dokazujejo ravno nasprotno.
128 Tožbeni razlog, ki izhaja iz kršitve člena 87(1) ES, je zato dopusten.
– Utemeljenost tožbenega razloga, ki izhaja iz kršitve člena 87(1) ES
129 V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti ugodnosti, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot pomoč v smislu člena 87(1) ES, prvič, dodeljene neposredno ali posredno iz državnih sredstev in, drugič, dodeliti jih mora država (glej sodbo Sodišča z dne 16. maja 2002 v zadevi Francija proti Komisiji, imenovano Stardust, C-482/99, Recueil, str. I-4397, točka 24, in navedeno sodno prakso).
130 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se samo ugodnosti, dodeljene neposredno ali posredno iz državnih sredstev, štejejo za pomoč v smislu člena 87(1) ES. Razlikovanje v tej določbi med „pomoč[jo], ki jo dodeli država“ in pomočjo „iz državnih sredstev“ namreč ne pomeni, da so vse ugodnosti, ki jih odobri država, pomoč, naj se financirajo iz državnih sredstev ali ne, ampak je njen namen v ta pojem zgolj vključiti ugodnosti, ki jih država dodeli neposredno, in ugodnosti, ki se zagotovijo prek javnega ali zasebnega organa, ki ga imenuje ali ustanovi država (glej sodbo PreussenElektra, navedeno v točki 108 zgoraj, točko 58, in navedeno sodno prakso).
131 Takoj je treba poudariti, da je treba zavrniti ta tožbeni razlog, če je njegov namen v skladu z različnimi trditvami, ki so jih tožeče stranke navedle v tožbi in repliki ter v povzetku v tožbi, izpodbijati opredelitev zadevnih prispevkov kot državne pomoči.
132 Ti prispevki v Odločbi namreč nikjer niso opredeljeni kot državna pomoč (glej z vidika dopustnosti tožbe tudi točki 38 in 40 zgoraj). Kot je razvidno iz njenega izreka, so kot državna pomoč opredeljeni ukrepi, ki so se izvajali v obliki premije za praho, načrta preusmeritve ter oglaševalskih in promocijskih dejavnosti in delovanja nekaterih registriranih označb porekla. Komisija v uvodni izjavi 74 Odločbe opredeljuje zadevne prispevke kot davkom podobne dajatve, torej javna sredstva. Ker so zadevni prispevki namenjeni za financiranje obravnavanih ukrepov, se v Odločbi iz tega sklepa, da je pogoj financiranja iz državnih sredstev izpolnjen.
133 Prav tako, če bi bilo treba pisanja tožečih strank razlagati tako, da zadevni ukrepi niso državna pomoč, ker se ne financirajo iz državnih sredstev, nekaterih pa ni mogoče pripisati državi, odgovor ne bi bil drugačen.
134 Glede drugega elementa iz besedila drugega dela tega tožbenega razloga in pojasnil, ki so jih tožeče stranke navedle v repliki, namreč izhaja, da izpodbijajo zgolj to, da se medpanožni prispevki, namenjeni za financiranje oglaševalskih in promocijskih dejavnosti ter delovanja nekaterih registriranih označb porekla, pripisujejo državi.
135 Vendar, ker tožeče stranke niso upravičene izpodbijati dela izreka Odločbe, ki zadeva te ukrepe (glej točke od 34 do 48 zgoraj), utemeljitve, predstavljene v tem delu, ni mogoče sprejeti.
136 Poleg tega tožeče stranke ne izpodbijajo, da se premija za praho pripisuje državi. Torej je dovolj preveriti, ali je Komisija v Odločbi pravilno ugotovila, da je premija za praho ugodnost, financirana iz državnih sredstev.
137 Tožeče stranke in Komisija v podporo svojim nasprotujočim si trditvam navajajo vsaka eno sodbo Sodišča. Prve se opirajo na sodbo Pearle in drugi, navedeno v točki 95 zgoraj, in po analogiji trdijo, da se zadevni ukrep ni „financiral iz sredstev, ki so na voljo nacionalnim organom“. Komisija pa se sklicuje na sodbo Stardust, navedeno v točki 129 zgoraj, in trdi, da sredstva CIVDN „spadajo pod nadzor države in so ji torej na voljo“, ker država „lahko zaradi prevladujočega vpliva na [podjetje] popolnoma usmerja porabo [njegovih] sredstev“.
138 Uvodoma je treba poudariti, da tožeče stranke izpodbijajo pomen, ki ga Komisija pripisuje sodbi Stardust, navedeni v točki 137 zgoraj, ker analiza Sodišča po njihovem mnenju spada „v okvir dejanskega stanja v obravnavanem primeru, za katerega je bilo značilno, da so bili subjekti, ki so družbi Stardust dodelili finančno pomoč, javna podjetja“. Tožeče stranke opozarjajo, da je CIVDN pravna oseba zasebnega prava.
139 Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ni mogoče ločevati med primeri, ko pomoč dodeli neposredno država, in primeri, ko se jo dodeli s posredovanjem javnega ali zasebnega subjekta, ki ga je določila ali ustanovila država (sodba Sodišča z dne 7. junija 1988 v zadevi Grčija proti Komisiji, 57/86, Recueil, str. 2855, točka 12; sodba PreussenElektra, navedena v točki 108 zgoraj, točka 58, in sodba Sodišča z dne 20. novembra 2003 v zadevi GEMO, C-126/01, Recueil, str. I-13769, točka 23). Kot dokazujeta sodbi Stardust, navedena v točki 129 zgoraj, ter Pearle in drugi, navedena v točki 95 zgoraj, se status zadevnega organa ali podjetja ne šteje za odločilni element za uporabo pravil Pogodbe glede državne pomoči. Samo dejstvo, da gre za javni organ, avtomatično ne povzroči uporabe člena 87 ES, prav tako dejstvo, da ukrepe sprejme zasebni subjekt, te uporabe ne izključuje.
140 Za financiranje premije za praho je bil prispevek uveden s sklepom CIVDN 96-1 z dne 5. julija 1996. Da bi preverili, ali je Komisija ta prispevek pravilno opredelila kot državna sredstva, predvsem ker je bilo za njihov polni učinek treba sprejeti akt javnega organa, je treba preučiti vlogo države v tem odboru.
141 Preučitev zakona št. 200 z dne 2. aprila 1943 o ustanovitvi medpanožnega odbora za naravna sladka vina in desertna vina z registriranimi označbami, spremenjenega z odredbo št. 56-1064 z dne 20. oktobra 1956, potrjuje prevladujočo vlogo države v tem odboru.
142 V skladu s členom 3, ki je bil nadomeščen s členom 2 odredbe 56-1064, CIVDN sestavlja na eni strani štirinajst predstavnikov najbolj reprezentativnih sindikatov in panožnih organizacij proizvajalcev ter zadrug za pridelavo vina, shranjevanje in distribucijo, na drugi strani pa štirinajst predstavnikov najbolj reprezentativnih sindikatov in panožnih organizacij trgovcev na debelo. Člane za tri leta z odlokom imenuje državni sekretar za kmetijstvo na predlog zainteresiranih sindikatov in organizacij.
143 Določeno število predstavnikov države lahko sodeluje na razpravi, vendar nima pravice glasovanja.
144 Iz člena 4, ki je postal člen 3 odredbe 56-1064, izhaja, da predstavnik države izmenoma zaseda mesto predsednika ali podpredsednika izvršnega odbora.
145 Direktor je imenovan in odpoklican z odlokom državnega sekretarja za kmetijstvo (člen 5, postal člen 4 odredbe 56-1064).
146 V členu 6 odredbe 56-1064 je določeno:
„Vladni komisar, ki ga imenuje minister za kmetijstvo in preskrbo, sodeluje pri vseh razpravah.
Če sta predloge, ki mu jih predloži [CIVDN] ali njegov izvršni odbor, sprejeli dve tretjini navzočih članov, lahko komisar v skladu z navodili, ki jih je dobil, takoj odobri predlagane sklepe ali pa jih v odobritev predloži ministru za kmetijstvo in preskrbo.“
147 V členu 7 odredbe 56-1064 je določeno:
„Predlogi [CIVDN] ali njegovega izvršnega odbora postanejo zavezujoči za vse člane zainteresiranih poklicev, ko jih glede na posamezni primer odobri minister za kmetijstvo in preskrbo ali vladni komisar.
[…]
Predlogi postanejo izvršljivi, ko so o njih uradno obveščene korporativne organizacije poklicev, ki sestavljajo [CIVDN].
Če gre za nacionalni interes, minister za kmetijstvo in preskrbo, če se mu zdi potrebno, namesto [CIVDN] sprejme odločitve, katerih sprejetje bi ta zavrnil, potem ko v zvezi s tem prejme zahtevo vladnega komisarja.“
148 V skladu s členom 8 odredbe 56-1064 je naloga CIVDN, da v skladu z navodili vlade sprejme določene splošne ukrepe, med katerimi sta organizacija in nadzor nad pridelavo vin, ki se proizvajajo v določenih vinogradih.
149 Na podlagi člena 10 odredbe 56-1064 lahko v primeru kršitve sklepov CIVDN prefekt departmaja, kjer ima kršitelj stalno prebivališče, ali minister za kmetijstvo na predlog prefekta glede na posamezni primer izreče različne kazni, in sicer globe, odvzem članske izkaznice, zaplembo vseh ali dela proizvodov v korist države.
150 V primeru splošnih ukrepov iz člena 8 člen 11 ministru za kmetijstvo omogoča, da na predlog vladnega komisarja nadomesti izvršni odbor in mu naloži sklep, katerega sprejetje je slednji zavrnil kljub zahtevi, ki mu jo je poslal vladni komisar.
151 Člen 14 določa, da se proračun CIVDN predloži v odobritev istemu ministru. Dodaja, da se „izdatki v zvezi s stroški upravljanja [CIVDN] ali izvajanjem njegovih ciljev v interesu panoge pokrivajo iz dajatev, ki se pobirajo od prodaje proizvodov, ali iz drugih sredstev. [CVIDN] lahko te dajatve pobira šele, ko mu je to dovoljeno z odlokom ministra za kmetijstvo in preskrbo ter ministra za gospodarstvo in finance.“
152 V skladu s členom 15 odredbe 56-1064 je finančno poslovodenje predmet državnega nadzora, razpoložljiva sredstva pa se nakažejo v državno blagajno ali v regionalno blagajno vzajemne kmetijske banke v kraju sedeža CIVDN.
153 Nazadnje, poslovnik CIVDN se predloži v odobritev ministru za kmetijstvo.
154 Iz tega sledi, da je, poleg navzočnosti države v odboru in njegovem izvršnem odboru, dovoljenje države potrebno tudi za vse bistvene ukrepe CIVDN. Ta predvsem ne bi mogel niti pobirati prispevkov ali dajatev niti razpolagati s prihodkom od njih brez soglasja države. Država lahko CIVDN celo naloži svoje odločitve.
155 Določbe tega zakona ne potrjujejo trditve tožečih strank o „popolnoma panožnem poslovodenju“ CIVDN in omejitvi delovanja države na „pravico do a posteriori nadzora nad zakonitostjo finančnega poslovodenja CIVDN“.
156 Tudi če bi bilo dokazano, kot trdijo tožeče stranke, da je „v bistvu vloga upravnih organov omejena na to, da določijo, da so odločitve poklicev zavezujoče“, ostaja dejstvo, da so pooblastila države pravno gledano širša. V uvodni izjavi 74 Odločbe se upravičeno trdi, da „je bilo [v obravnavanem primeru] za polni učinek [prispevkov] treba sprejeti akt javnega organa“. V skladu s sodbo Stardust, navedeno v točki 129 zgoraj, lahko država v tem okviru z izvajanjem prevladujočega vpliva v CIVDN usmerja porabo njegovih sredstev za financiranje posebnih ugodnosti v korist nekaterih podjetij, če je to potrebno.
157 V zvezi s tem je treba dodati, da odloki francoskega ministra za gospodarstvo z dne 31. marca 2006, na katere se sklicujejo tožeče stranke, ne glede na njihovo vsebino v obravnavanem primeru ne morejo dokazati neobstoja kakršne koli možnosti države, da razpolaga s sredstvi, ki so jih zbrale medpanožne organizacije. Ti odloki so bili namreč sprejeti po nastanku spornih dejanskih okoliščin in po sprejetju Odločbe.
158 Poleg tega sodba Pearle in drugi, navedena v točki 95 zgoraj, na katero se sklicujejo tožeče stranke, tem nikakor ne pomaga, ker je ni mogoče prenesti na obravnavani primer.
159 Prvič, res je namreč, da so se sredstva, ki jih je CIVDN na začetku uporabljal za izplačilo premije za praho, morala zbirati pri članih, ki so plačevali medpanožne prispevke (glej sklep 96-1 z dne 5. julija 1996). Prihodki od prispevkov so se morali hraniti v posebnem skladu, ki ga je upravljal CIVDN in je bil namenjen izključno za izplačilo premije za praho proizvajalcu, ki je upravičen do nje (člen 5 tega sklepa).
160 Vendar iz izjav pritožnika, navedenih v uvodnih izjavah 43 in 44 Odločbe, ki so potrjene z zapisnikom generalne skupščine CIVDN z dne 20. decembra 2000, ki ga je Komisija priložila k odgovoru na tožbo, po eni strani izhaja, da je bila premija za praho leta 1999 izplačana zaradi subvencije v višini 2 milijona FRF, ki jo je nakazal generalni svet departmaja Pyrénées-Orientales, in po drugi strani, da se je premija za praho financirala s sredstvi, ki niso izhajala izključno iz pobiranja zadevnega prispevka, ampak deloma tudi iz splošnega proračuna CIVDN. Teh dejstev tožeče stranke sicer niso izpodbijale. Kot v sodbi Sodišča z dne 22. marca 1977 v zadevi Steinike & Weinlig (78/76, Recueil, str. 595), ki je navedena v točki 38 sodbe Pearle in drugi, navedene v točki 95 zgoraj, so torej obstajale tudi neposredne državne subvencije.
161 Zato v obravnavanem primeru v skladu s sodbo Pearle in drugi ni mogoče trditi, da namen ukrepa CIVDN ni bil ustvariti ugodnost, ki bi pomenila dodatno dajatev za državo ali za subjekt, saj so bili stroški, ki jih je ta subjekt imel, v celoti poravnani z dajatvami, pobranimi od podjetij, ki so od njih imela korist (v tem smislu glej sodbo Pearle in drugi, navedeno v točki 95 zgoraj, točka 36).
162 Drugič, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 74 Odločbe, v obravnavanem primeru v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izrečena sodba Pearle in drugi, navedena v točki 95 zgoraj, ni dokazano, da so upravičenci do pomoči vedno zavezanci za plačilo dajatev. Iz sklepa 96-1 CIVDN z dne 5. julija 1996 namreč izhaja, da je prispevek temeljil na količinah Rivesaltes in Grand Roussillon, trženih leta 1995 (člen 2), medtem ko je premija za praho znašala 5000 FRF na leto in na hektar v prahi (člen 6). Nekatera podjetja so torej lahko prispevala veliko, ne da bi prejela kakršno koli premijo za praho.
163 Tretjič, v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izrečena sodba Pearle in drugi, navedena v točki 95 zgoraj, iz spisa prav tako ne izhaja, da je pobudo za organizacijo in izvedbo premije za praho dalo katero koli zasebno združenje, in ne CIVDN, ki naj bi bil „le instrument za pobiranje in razdeljevanje zbranih sredstev“ (v tem smislu glej sodbo Pearle in drugi, navedeno v točki 95 zgoraj, točka 37). Poleg tega je treba opozoriti, da tožeče stranke ne izpodbijajo pripisovanja premije za praho državi.
164 Nazadnje, glede zamisli, da naj bi bila v zvezi s premijo za praho sredstva, kot v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Pearle in drugi, navedena v točki 95 zgoraj, zbrana „za popolnoma komercialen namen“, ki „v ničemer ne sodi v okvir politike, ki so jo določili […] organi“ (sodba Pearle in drugi, navedena v točki 95 zgoraj, točka 37), tožeče stranke same trdijo nasprotno. V točki 112 replike namreč trdijo, da „sploh ni sporno, da uvedba prispevkov, s katerimi so se financirale oglaševalske in promocijske dejavnosti [...], drugače kakor v tej točki ukrepi, ki so se obravnavali v okviru načrta Rivesaltes, nikakor ni spadala v okvir politike, ki jo je podpirala država“. Tožeče stranke torej priznavajo, da premija za praho sodi v okvir politike, ki jo je podpirala država.
165 Sodišče prve stopnje zaradi vseh teh dejstev ugotavlja, da je Komisija pravilno ugotovila, da se je premija za praho financirala iz državnih sredstev.
166 Zato je treba zavrniti tudi ta, drugi tožbeni razlog, tudi če bi pisanja tožečih strank razlagali tako, da trdijo, da se zadevni ukrepi niso financirali iz državnih sredstev.
167 Tožbo je torej treba v enem delu zavreči kot nedopustno, v preostalem delu pa jo je treba zavrniti kot neutemeljeno.
Stroški
168 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeče stranke niso uspele z nobenim od svojih predlogov in ker je tožena stranka predlagala, naj se jim naloži plačilo stroškov, se jim naloži plačilo lastnih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka.
169 Na podlagi člena 87(4) Poslovnika Francoska republika nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožečim strankam se naloži plačilo stroškov.
3) Francoska republika nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. septembra 2007.