Zadeva C-194/06
Staatssecretaris van Financiën
proti
Orange European Smallcap Fund NV
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden)
„Členi od 56 ES do 58 ES – Prosti pretok kapitala – Obdavčitev dividend – Nadomestilo, dodeljeno kolektivnemu naložbenemu podjemu, ki ima davčni značaj, zaradi davčnih odtegljajev od dividend, izplačanih temu podjemu, ki jih druga država članica odtegne pri viru – Omejitev tega nadomestila na znesek, ki bi ga delničar s prebivališčem v državi članici, kjer ima sedež ta podjem, ki je naložbo opravil brez posredovanja takega podjema, lahko odbil od dohodnine na podlagi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja – Omejitev tega nadomestila glede na delež, ki ga imajo delničarji nerezidenti v kapitalu tega podjema“
Povzetek sodbe
1. Prosti pretok kapitala – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davek od dohodka pravnih oseb – Obdavčitev dividend, izplačanih kolektivnim naložbenim podjemom
(člena 56 ES in 58 ES)
2. Prosti pretok kapitala – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davek od dohodka pravnih oseb – Obdavčitev dividend, izplačanih kolektivnim naložbenim podjemom
(člen 56 ES in 58 ES)
3. Prosti pretok kapitala – Omejitve – Pojem – Enaka razlaga v primeru odnosov s tretjimi državami in znotraj Skupnosti – Meje
(člen 56(1) ES)
4. Prosti pretok kapitala – Omejitve pretoka kapitala v tretje države ali iz njih – Omejitve pretoka kapitala, ki zajemajo neposredne naložbe, ki so obstajale pred 31. decembrom 1993 – Pojem „neposredne naložbe“
(člen 57(1) ES)
1. Člena 56 ES in 58 ES ne nasprotujeta zakonodaji države članice, ki ob tem, da v korist kolektivnih naložbenih podjemov s sedežem na ozemlju te države članice, ki imajo davčni značaj, določa nadomestilo za upoštevanje davčnih odtegljajev, ki jih druga država članica odtegne pri viru, od dividend, izplačanih tem podjemom, navedeno nadomestilo omejuje na znesek, ki bi ga fizična oseba s prebivališčem na navedenem ozemlju zaradi podobnih odtegljajev lahko odbila na podlagi konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, sklenjene s to drugo državo članico.
Taka zakonodaja ima z izključitvijo dividend iz določenih držav članic od nadomestila za obdavčitev pri viru dividend, prejetih v tujini, res za posledico to, da so naložbe v te države članice manj vabljive kot naložbe v države članice, pri katerih imajo davčni odtegljaji od dividend za posledico to nadomestilo. Navedena zakonodaja lahko zato kolektivni naložbeni podjem odvrne od vlaganja v države članice, katerih odtegljaji od dividend nimajo za posledico nadomestila, tako da pomeni omejitev prostega pretoka kapitala, ki jo člen 56 ES načeloma prepoveduje.
Vendar je namen take zakonodaje, da z nadomestilom, ki ga določa, davčno obravnavanje dividend, ki jih prejme delničar, ki vlaga neposredno, kolikor je le mogoče izenači z obravnavanjem dividend, ki jih prejme delničar, ki je vlagal prek kolektivnega naložbenega podjema, ki ima davčni značaj, da bi se preprečilo, da bi naložbe v tujino, opravljene prek takega podjema, veljale za manj vabljive kot neposredne naložbe. Ob upoštevanju navedene zakonodaje se položaj kolektivnega naložbenega podjema, ki ima davčni značaj, ko prejme dividende iz držav članic, s katerimi je država članica, v kateri je ustanovljen, podpisala konvencijo, ki delničarjem, ki so fizične osebe, daje pravico, da odbijejo davek na dividende, ki so ga odtegnile te države, od dohodnine, za plačilo katere so zavezane v državi članici ustanovitve, razlikuje od položaja tega podjema, ko prejme dividende iz držav članic, s katerimi taka konvencija ni bila sklenjena in za katere ta pravica torej ni določena. Ker namreč nadomestilo ni določeno za razpolaganja, je za delničarja, ki je fizična oseba, izbira vlaganja prek kolektivnega naložbenega podjema, ki ima davčni značaj, lahko manj ugodna kot neposredna naložba le, kadar gre za naložbe v države članice, s katerimi je bila podpisana taka dvostranska davčna konvencija. Kadar pa gre za države članice, s katerimi je država članica ustanovitve takega podjema ni sklenila take konvencije, izbira vlaganja prek takega podjema za fizično osebo ne pomeni nevarnosti, da bo izgubila ugodnost, do katere bi bila upravičena, če bi se odločila za neposredno vlaganje v navedenih državah članicah. Ta položaj zato ni objektivno primerljiv s položajem, v katerem je država članica ustanovitve takega podjema sklenila tako davčno konvencijo.
Iz tega sledi, da – v primeru nacionalne zakonodaje, s katero se je država članica, zato da bi kolikor je le mogoče izenačila davčno obravnavanje neposrednih naložb in naložb prek kolektivnih naložbenih podjemov, odločila, da slednjim podeli nadomestilo za davčne odtegljaje pri viru od dividend, ki izvirajo iz držav članic, glede katerih se je v okviru dvostranskih konvencij zavezala, da bo fizičnim osebam dovolila, da navedene odtegljaje odbijejo od dohodnine, za plačilo katere so zavezane v skladu z nacionalnim pravom – člena 56 ES in 58 ES ne nasprotujeta temu, da ta država članica tega nadomestila ne podeli, kadar gre za dividende iz držav članic, s katerimi ni sklenila dvostranskih konvencij, ki vsebujejo taka določila, ker ne gre za objektivno primerljive položaje.
(Glej točke 56, od 60 do 65 in točko 1 izreka.)
2. Člena 56 ES in 58 ES nasprotujeta zakonodaji države članice, ki ob tem, da v korist kolektivnih naložbenih podjemov s sedežem na ozemlju te države članice, ki imajo davčni značaj, določa nadomestilo za upoštevanje davčnih odtegljajev, ki jih druga država članica ali tretja država odtegne pri viru, od dividend, izplačanih tem podjemom, to nadomestilo zmanjša, če in kolikor so njihovi delničarji fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali sedežem v drugih državah članicah ali tretjih državah, ker tako zmanjšanje škoduje brez razlikovanja vsem delničarjem navedenih podjemov, ker povzroči zmanjšanje skupnega zneska dobička, ki se ga lahko razdeli.
Zmanjšanje nadomestila sorazmerno z deležem kapitala, ki ga imajo delničarji s prebivališčem ali s sedežem v drugi državi članici, namreč ustvarja omejitev prostega pretoka kapitala, ki jo člen 56 ES načeloma prepoveduje, saj lahko kolektivni naložbeni podjem, ki ima davčni značaj, pomeni oviro pri zbiranju kapitala v drugih državah članicah, kot je država njegovega sedeža, in lahko poleg tega odvrne vlagatelje iz teh drugih držav članic, da si pridobijo deleže v njegovem kapitalu.
Dejstvo, da država članica izvaja svojo davčno pristojnost na dividendah, ki jih kolektivni naložbeni podjemi, ki imajo davčni značaj in sedež v tej državi članici, izplačajo delničarjem s prebivališčem ali sedežem v navedeni državi članici in delničarjem s prebivališčem ali sedežem v drugih državah članicah, utemeljuje nujnost, da se tako nadomestilo uporablja tudi za kolektivne naložbene podjeme, ki imajo davčni značaj, katerih delničarji nimajo prebivališča ali sedeža v tej državi članici, če je tako nadomestilo določeno.
Čeprav bi bil namen take zakonodaje razlikovati med delničarji kolektivnih naložbenih podjemov glede na to, ali so rezidenti ali ne, zato da bi nadomestilo, do katerega so njihovi delničarji upravičeni na podlagi razdelitve dobička s strani teh podjemov, ustrezalo davčnim stopnjam, ki veljajo za navedene delničarje v državi članici ustanovitve teh podjemov, zmanjšanje tega nadomestila sorazmerno z deležem kapitala teh podjemov, ki ga imajo delničarji s prebivališčem ali s sedežem v drugih državah članicah, ne omogoča izpolnitve takega cilja. Tako zmanjšanje namreč škoduje brez razlikovanja vsem delničarjem kolektivnih naložbenih podjemov, ki imajo davčni značaj, ker ima za posledico zmanjšanje skupnega zneska dobička, ki se ga lahko razdeli.
Zmanjšanje davčnih prihodkov, ki se nanašajo na dividende, ki jih izplačajo družbe s sedežem v drugi državi članici, se ne morejo šteti za nujen razlog v javnem interesu, na katerega se je mogoče sklicevati za utemeljevanje ukrepa, ki nasprotuje temeljni svoboščini.
Rešitev v zvezi s položaji, v katerih imajo delničarji takega podjema prebivališče ali sedež v drugi državi članici, lahko velja tudi za položaje, v katerih imajo delničarji kolektivnega naložbenega podjema prebivališče ali sedež v tretjih državah.
Ker država članica obdavči dividende, ki jih kolektivni naložbeni podjem, ki ima davčni značaj, s sedežem na njenem ozemlju, razdeli delničarjem s prebivališčem ali sedežem v tretjih državah, in ker je nadomestilo, ki se dodeli takemu podjemu, zmanjšano sorazmerno z deležem njegovega kapitala, ki ga imajo taki delničarji, ne da bi se upoštevalo davčno obravnavanje teh delničarjev v tretjih državah, nujnost, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, ne more upravičiti takega omejevanja pretoka kapitala v tretje države ali iz njih.
Tudi če obstaja možnost za sklicevanje na preprečevanje zmanjšanja davčnih prihodkov, zato da se upraviči omejevanje pretoka kapitala v tretje države ali iz njih, take utemeljitve ni mogoče upoštevati, saj navedeno znižanje vpliva brez razlikovanja na vse delničarje kolektivnega naložbenega podjema ne glede na to, ali imajo prebivališče ali sedež v državah članicah ali v tretjih državah.
Na tako zakonodajo ne vpliva dejstvo, da imajo tuji delničarji kolektivnega naložbenega podjema, ki ima davčni značaj, prebivališče ali sedež v državi, s katero je država članica sedeža tega podjema sklenila konvencijo, ki na vzajemni podlagi določa odbitje davčnega odtegljaja od dividend, odtegnjenega pri viru.
(Glej točke 72, 74, 79, 82, 84, od 92 do 97, 108, 113, 114 in točko 2 izreka.)
3. Pojem omejitev pretoka kapitala je treba razlagati enako v razmerjih med državami članicami in tretjimi državami kot v razmerjih med državami članicami. Čeprav bi liberalizacija pretoka kapitala s tretjimi državami res lahko sledila drugim ciljem, kot je uresničitev notranjega trga, na primer predvsem zagotovitev kredibilnosti enotne valute Skupnosti na svetovnih finančnih trgih in ohranitev finančnih središč svetovnega pomena v državah članicah, so države članice, ko je člen 56(1) ES razširil načelo prostega pretoka kapitala na pretok kapitala med tretjimi državami in državami članicami, izbrale potrditev tega načela v istem členu in z istimi besedami za pretok kapitala v Skupnosti in za pretok kapitala, ki zadeva razmerja s tretjimi državami.
Vendar pretok kapitala v tretje države in iz njih poteka v drugačnih pravnih okoliščinah kot tisti, ki poteka v Skupnosti, ker iz razloga stopnje pravne integracije med državami članicami Evropske unije, zlasti iz razloga zakonodajnih ukrepov Skupnosti, ki se nanašajo na sodelovanje med nacionalnimi davčnimi organi, obdavčevanje gospodarskih dejavnosti s čezmejnimi vidiki, ki se opravljajo v Skupnosti, ki ga izvaja država članica, namreč ni vedno primerljivo z obdavčevanjem gospodarskih dejavnosti, ki vsebujejo elemente razmerij med državami članicami in tretjimi državami. Izključiti ni mogoče niti, da bo država članica lahko dokazala, da je omejevanje pretoka kapitala v tretje države ali iz njih upravičeno iz razloga, danega v okoliščinah, v katerih ta razlog ne bi pomenil veljavne utemeljitve za omejevanje pretoka kapitala med državami članicami.
(Glej točke od 87 do 90.)
4. Člen 57(1) ES se uporablja za omejitev, kot je omejitev pretoka kapitala, ki vsebuje neposredne naložbe, ker se nanaša na vse vrste naložb fizičnih ali pravnih oseb, ki so namenjene vzpostavitvi ali ohranjanju trajnih in neposrednih razmerij med osebo, ki zagotovi kapital, in podjetjem, ki dobi na razpolago kapital za izvajanje gospodarske dejavnosti.
(Glej točko 102 in točko 3 izreka.)