SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 18. septembra 2012(*)
„Damping – Uvoz likalnih desk s poreklom iz Kitajske – Začetek postopka proti eni sami družbi – Status podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu – Trimesečni rok, ki je določen v členu 2(7)(c), drugi pododstavek, Uredbe (ES) št. 1225/2009 – Dokazno breme – Določitev škode“
V zadevi T‑156/11,
Since Hardware (Guangzhou) Co., Ltd s sedežem v Kantonu (Kitajska), ki jo zastopata V. Akritidis in Y. Melin, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopa B. Driessen, zastopnik, skupaj z B. O’Connorjem, solicitor, in S. Gubelom, odvetnikom,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata S. Thomas in H. van Vliet, zastopnika,
in
Vale Mill (Rochdale) Ltd s sedežem v Rochdalu (Združeno kraljestvo),
Colombo New Scal SpA s sedežem v Rovagnateju (Italija),
ki ju zastopata G. Berrisch, odvetnik, in N. Chesaites, barrister,
intervenientke,
zaradi razglasitve ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1243/2010 z dne 20. decembra 2010 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz likalnih desk s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jih proizvaja družba Since Hardware (Guangzhou) Co., Ltd. (UL L 338, str. 22),
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi L. Truchot, predsednik, M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), sodnica, in A. Popescu, sodnik,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. maja 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
Pravo STO
1 Člen VI(1) Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (GATT) določa, da „[p]ogodbenice priznavajo, da mora biti damping, na podlagi katerega se proizvodi ene države vnašajo v gospodarstvo druge države po nižji vrednosti od normalne vrednosti teh proizvodov, obsojen, če povzroča ali grozi s povzročitvijo materialne škode uveljavljeni industriji na območju pogodbenice ali materialno zavira uveljavitev domače proizvodnje“.
2 Sporazum o izvajanju člena VI GATT (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189, v nadaljevanju: protidampinški sporazum) je vsebovan v Prilogi 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (STO) (UL 1994, L 336, str. 3).
3 Člen 1 protidampinškega sporazuma določa:
„Protidumpinški ukrep se uporabi samo v okoliščinah, ki so predvidene v členu VI GATT […] in po uvedenih preiskavah, ki se izvajajo v skladu z določbami tega sporazuma […]“
4 V skladu s členom 3.1 protidampinškega sporazuma „[z]a namene člena VI GATT […] ugotavljanje škode temelji na pozitivnih dokazih in pomeni objektivno pr[e]učitev obojega, tj. (a) obsega dumpinškega uvoza in učinka tega uvoza na cene na domačem trgu za enake proizvode in (b) posledičnega vpliva tega uvoza na domače proizvajalce teh proizvodov“.
5 Člen 3.4 protidampinškega sporazuma določa, da „[p]r[e]učitev učinkovanja dumpinškega uvoza na določeno domačo industrijo vključuje ovrednotenje vseh ustreznih gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejanskim in potencialnim padanjem prodaje, dobička, proizvodnje, tržnega deleža, produktivnosti, povračil na vlaganje ali izrabe zmogljivosti; dejavnikov, ki vplivajo na domače cene; pomembnosti stopnje dumpinga; dejanskih ali potencialnih negativnih učinkov na likvidnost, zaloge, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost pridobivanja kapitala ali novih vlaganj[; t]a seznam ni izčrpen, niti en ali več teh dejavnikov skupaj ne morejo imeti prevladujočega vpliva“.
6 Člen 5.2 protidampinškega sporazuma določa:
„Vloga iz odstavka 1 vključuje dokaze o (a) dumpingu, (b) škodi v smislu člena VI GATT […], kot ga razlaga ta sporazum, in (c) vzročni zvezi med dumpinškim uvozom in domnevno škodo […] Vloga mora vsebovati take podatke, ki so razumno dosegljivi vlagatelju v zvezi z naslednjim:
[…]
(ii) popoln opis domnevanega dumpinškega proizvoda, imena države oziroma držav porekla ali določenega izvoza, istovetnost vsakega znanega izvoznika ali tujega proizvajalca in seznam znanih oseb, ki uvažajo določen proizvod;
[…]“
7 Člen 5.8 protidampinškega sporazuma določa:
„Vloga na podlagi odstavka 1 se zavrže, preiskava pa se ustavi takoj, ko se pristojne oblasti prepričajo, da ni dovolj dokazov o dumpingu ali škodi, da bi bilo primer upravičeno nadaljevati. Postopek se ustavi takoj, ko oblasti ugotovijo, da obstaja de minimis stopnja dumpinga ali da je obseg dejanskega ali potencialnega dumpinškega uvoza ali škode zanemarljiv […]“
8 V členu 6.1.3 protidampinškega sporazuma je določeno:
„Takoj, ko se preiskava uvede, oblasti dostavijo celotno besedilo pisne vloge, ki so jo prejeli v smislu odstavka 1 člena 5, znanim izvoznikom in oblastem članice izvoznice, na zahtevo pa tudi drugim zainteresiranim stranem, ki so vpletene v postopek. Ustrezno se pazi na potrebe varovanja zaupnih podatkov, kakor je določeno v odstavku 5.“
9 Člen 6.7 protidampinškega sporazuma določa:
„Z namenom, da preverijo podatke ali pridobijo nadaljnje podrobnosti, smejo oblasti po potrebi opraviti preiskavo na ozemlju druge članice pod pogojem, da dobijo soglasje določenih podjetij in obvestijo predstavnike vlade prizadete članice ter če ta članica tej preiskavi ne nasprotuje. Postopki, ki so opisani v Prilogi I, se uporabljajo v preiskavah, ki se izvajajo na ozemlju druge članice. Pod pogojem varovanja zaupnih podatkov morajo oblasti rezultate vsake take preiskave dajati na razpolago ali pa jih razkriti na podlagi odstavka 9 podjetjem, na katera se nanašajo, ter lahko te rezultate dajo na razpolago tudi vlagateljem.“
10 V skladu s členom 6.10 protidampinškega sporazuma „[p]raviloma oblasti ugotovijo posamezno stopnjo dumpinga za vsakega znanega uvoznika ali prizadetega proizvajalca proizvoda, ki je v preiskavi[; k]adar je izvoznikov, proizvajalcev, uvoznikov ali vrst proizvodov v preiskavi toliko, da je taka ugotovitev praktično neizvedljiva, se smejo oblasti pri njihovih pr[e]učevanjih omejiti na razumno število zainteresiranih strani ali proizvodov z uporabo statistično veljavnih vzorcev na podlagi podatkov, ki so oblastem v določenem času na razpolago, ali z uporabo najvišjega odstotka obsega izvoza iz določene države, ki ga je možno na razumen način preiskovati“.
11 Člen 9.2 protidampinškega sporazuma določa:
„Če se uvede protidumpinška carina v zvezi z določenim proizvodom, se taka carina pobira v ustrezni višini v vsakem primeru na nediskriminacijski podlagi za uvoz takega proizvoda iz vseh virov, za katere se ugotovi, da gre za dumping in da povzročajo škodo, z izjemo uvoza iz tistih virov, za katere so sprejete cenovne zaveze v okviru pogojev tega sporazuma. Oblasti imenujejo prizadetega dobavitelja oziroma prizadete dobavitelje določenega proizvoda. Če gre za več dobaviteljev iz ene države in je neizvedljivo imenovati vse te dobavitelje, smejo oblasti imenovati le določeno državo dobaviteljico. Če gre za več dobaviteljev iz več kot ene države, smejo oblasti imenovati vse prizadete dobavitelje, ali če to ni izvedljivo, vse prizadete države dobaviteljice.“
Pravo Unije
12 Osnovna protidampinška ureditev je vsebovana v Uredbi Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, popravek v UL 2010, L 7, str. 22) (v nadaljevanju: osnovna uredba), ki je nadomestila Uredbo Sveta (ES) z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena.
13 Iz člena 2(7)(b) osnovne uredbe izhaja, da se „[p]ri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz Ljudske republike Kitajske, Vietnama in Kazahstana ter katere koli države, ki nima tržnega gospodarstva in je članica WTO na dan začetka preiskave, […] normalna vrednost določi v skladu z odstavki [od] 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, in v skladu z merili in postopki, določenimi v pododstavku (c), pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda[; k]adar ni tako, se uporabljajo pravila, določena v skladu s pododstavkom (a)“.
14 Člen 2(7)(c) te uredbe določa:
„Zahtevek pod pododstavkom (b) mora biti vložen pisno in vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, to je, če:
– se odločitve podjetij glede cen, stroškov in vložkov, vključno npr. s surovinami, stroški tehnologije in dela, obsegom proizvodnje, prodajo in vlaganji sprejemajo kot odziv na tržne signale, ki odražajo ponudbo in povpraševanje, in brez večjega vmešavanja države s tem v zvezi, stroški za glavne vložke pa v glavnem odražajo tržne vrednosti,
– imajo podjetja jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene,
[…]
Ocena ali proizvajalec izpolnjuje gornja merila, je sprejeta v treh mesecih po sprožitvi preiskave, po podrobnem posvetovanju Svetovalnega odbora in po tem, ko je dobila industrija Skupnosti priložnost podati svoje pripombe. Ta ocena ostane v veljavi ves čas preiskave.“
15 Člen 3 osnovne uredbe določa:
„1. V zvezi s to uredbo pomeni izraz ‚škoda‘, če ni drugače določeno, znatno škodo, povzročeno industriji Skupnosti, grožnjo znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.
2. Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje tako:
(a) obsega dampinškega uvoza in učinka dampinškega uvoza na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke kot tudi
(b) posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti.
3. V zvezi z obsegom dampinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do pomembnega povečanja dampinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo in potrošnjo v Skupnosti. V zvezi z učinkom dampinškega uvoza na cene se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza, če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Skupnosti, oziroma, ali tak uvoz kako drugače v pomembni meri pritiska na cene ali v pomembni meri preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj, ni oz. niso odločujoči.
4. Če je uvoz izdelka iz več držav istočasno predmet protidampinških preiskav, se učinki takšnega uvoza ocenjujejo kumulativno samo, če se ugotovi, da:
(a) je stopnja dampinga, ugotovljena za uvoz iz vsake od teh držav, večja kot de minimis, kot ga opredeljuje člen 9(3), in da obseg uvoza iz vsake od teh držav ni zanemarljiv; in
(b) kumulativna ocena učinkov uvoza ustreza konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki in konkurenčnimi pogoji med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnimi izdelki Skupnosti na drugi strani.
5. Preiskava učinka dampinškega uvoza na zadevno industrijo Skupnosti vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije, vključno z dejstvom, da je kaka industrija morda še vedno v procesu okrevanja zaradi učinkov dampinga ali subvencioniranja v preteklosti, nadalje velikost dejanske stopnje dampinga, dejanski in potencialni padec prodaje, dobičke, obseg proizvodnje, tržni delež, produktivnost, donosnost investicij, stopnjo izkoriščenosti zmogljivosti, dejavnike, ki vplivajo na cene v Skupnosti, dejanske in potencialne negativne učinke na denarni tok, zalogo, zaposlovanje, plače, rast, sposobnost zbiranja kapitala ali investicij. Ta seznam ni izčrpen, niti ni eden ali več teh dejavnikov skupaj odločujočih.“
16 Člen 5 osnovne uredbe, ki se nanaša na začetek postopka, določa:
„1. Razen če gre za primer, ki ga predvideva odstavek 6, se začne preiskava za določitev obstoja, stopnje in učinka kakršnega koli domnevnega dampinga na pisno pritožbo katere koli v imenu industrije Skupnosti delujoče fizične ali pravne osebe ali katerega koli združenja, ki ni pravna oseba, ki deluje v imenu industrije Skupnosti. […]
2. Pritožba iz odstavka 1 mora vsebovati dokaze o dampingu, škodi in vzročni zvezi med domnevno dampinškim uvozom in domnevno škodo. Pritožba mora vsebovati vse, pritožniku pod razumnimi pogoji dostopne informacije, o naslednjem:
[…]
(b) popoln opis domnevno dampinškega izdelka, imena zadevne države ali držav porekla ali izvoza, identiteto vsakega znanega izvoznika ali tujega proizvajalca in seznam znanih oseb, ki uvažajo zadevni izdelek;
(c) informacije o cenah, po katerih se zadevni izdelek prodaja, kadar je namenjen potrošnji na notranjih trgih države ali držav porekla ali izvoza […];
[…]
7. Dokazi tako o dampingu kakor tudi o škodi se pri odločanju o tem, ali naj se začne preiskava ali ne, pr[e]učujejo sočasno. Pritožba se zavrne, kjer ni dovolj dokazov bodisi o dampingu ali o škodi, ki bi [u]pravičevali začetek postopka. Postopki se ne začnejo proti državam, katerih uvoz predstavlja tržni delež, ki je manjši od 1 %, razen če take države skupaj predstavljajo 3 % ali več potrošnje Skupnosti.
[…]
9. Kjer po posvetovanju postane jasno, da obstaja dovolj dokazov, ki [u]pravičujejo začetek postopka, Komisija postopek začne v roku 45 dni po vložitvi pritožbe in objavi obvestilo o tem v Uradnem listu Evropske unije. Kjer so predloženi dokazi nezadostni, bo pritožnik obveščen o tem po posvetovanju v roku 45 dni od datuma, ko je bila pritožba vložena pri Komisiji.“
17 Člen 9 od (3) do (6) osnovne uredbe določa:
„3. Za postopek, ki se začne v skladu s členom 5(9), običajno velja, da je škoda zanemarljiva, če je zadevni uvoz manjši kot obseg, opisan v členu 5(7). Isti postopek se takoj zaključi, kjer se ugotovi, da je stopnja dampinga, izražena kot odstotek izvozne cene, manjša kot 2 %, pod pogojem, da se zaključi samo preiskava, kjer je stopnja manjša kot 2 % za individualne izvoznike, da pa ti sami ostanejo predmet postopka in morebitne ponovne preiskave pri kakršnem koli kasnejšem pregledu, ki se za zadevno državo izvaja v skladu s členom 11.
4. Kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj dampinga in z njim povezane škode in interes Skupnosti zahteva ukrepanje v skladu s členom 21, Svet na predlog Komisije in po posvetovanju s Svetovalnim odborom, uvede dokončno protidampinško dajatev. Svet sprejme predlog, razen če ga v roku enega meseca, po tem ko ga je predložila Komisija, z navadno večino zavrne. Kadar veljajo začasne dajatve, se predlog za dokončni ukrep predloži najkasneje en mesec pred prenehanjem veljavnosti takih dajatev. Znesek protidampinške dajatve ne sme preseči ugotovljene stopnje dampinga, mora pa biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode industriji Skupnosti.
5. Protidampinška dajatev se v ustreznih zneskih uvede v vsakem primeru in brez razlikovanja za vse uvoze izdelke iz vseh virov, za katere se ugotovi, da so pod ceno in povzročajo škodo, razen za uvoze iz tistih virov, iz katerih so bila podjetja izvzeta pod pogoji te uredbe. Uredba, ki uvaja dajatev, določi takšno dajatev za vsakega dobavitelja ali, če to ni izvedljivo, in na splošno, kjer se uporablja člen 2(7)(a), zadevni državi dobaviteljici.
Kadar se uporablja člen 2(7)(a), se individualna dajatev določi za izvoznike, ki lahko na podlagi utemeljenih zahtev dokažejo, da:
(a) lahko v primeru podjetij ali skupnih podjetij, ki so v celoti ali deloma v tuji lasti, izvozniki svobodno vrnejo kapital in dobičke v domovino;
(b) so izvozne cene in količine ter prodajni pogoji svobodno določeni;
(c) je večina deležev v lasti zasebnikov; državni uradniki, ki se pojavljajo v upravnem odboru ali na ključnih upravljavskih položajih, morajo biti v manjšini ali pa je treba dokazati, da je podjetje kljub temu dovolj neodvisno od vmešavanja države;
(d) se pretvorbe menjalnega tečaja opravljajo po tržni stopnji; in
(e) se država ne vmešava toliko, da bi dovoljevala izogibanje ukrepom, če se individualnim izvoznikom dodelijo različne stopnje dajatve.
6. Ko Komisija omeji svojo preiskavo v skladu s členom 17, nobena protidampinška dajatev, ki se nanaša na uvoz od izvoznikov ali proizvajalcev, ki so se javili v skladu s členom 17, vendar niso bili vključeni v preiskavo, ne presega tehtanega povprečja stopnje dampinga, ki je bilo ugotovljeno za stranke v vzorcu. Za namene tega odstavka Komisija zanemari vse ničelne in de minimis stopnje in stopnje, ki se ugotovijo v okoliščinah, navedenih v členu 18. Individualne dajatve se uporabijo pri uvozu od katerega koli izvoznika ali proizvajalca, za katerega velja individualna obravnava, kot jo določa člen 17.“
18 Člen 17 te uredbe, ki se nanaša na vzorčenje, določa:
„1. V primerih, ko gre za veliko število pritožnikov, izvoznikov ali uvoznikov, vrst izdelkov ali transakcij, se lahko preiskava omeji na smiselno število strank, izdelkov ali transakcij, tako da uporabi vzorce, ki so statistično utemeljeni na osnovi informacij, ki so dostopne ob času izbora, ali pa se preiskava lahko omeji na največji reprezentativni obseg proizvodnje, prodaje ali izvoza, ki ga je mogoče dovolj dobro preiskati v času, ki je na razpolago.
[…]
3. V primerih, kjer je bila preiskava v skladu s tem členom omejena, se vseeno izračuna individualna stopnja dampinga za vsakega izvoznika ali proizvajalca, ki v začetku ni bil izbran, ki predloži potrebne informacije v okviru časovnih rokov, ki jih določa ta uredba, razen v primerih, ko je število izvoznikov ali proizvajalcev tako veliko, da bi posamezne preiskave predstavljale preveliko obremenitev in bi onemogočile, da se preiskava v primernem času zaključi.
4. Kjer je odločeno, da se bodo jemali vzorci, obstaja pa določeno pomanjkanje sodelovanja med nekaterimi ali vsemi izbranimi strankami, ki bo verjetno znatno vplivalo na izid preiskave, se lahko izbere nov vzorec. Vendar pa, če še naprej obstaja znatna stopnja pomanjkanja sodelovanja in ni dovolj časa za izbiro novega vzorca, veljajo relevantne določbe člena 18.“
19 Uredba Sveta (ES) št. 1515/2001 z dne 23. julija 2001 o ukrepih, ki jih Skupnost lahko uvede na podlagi poročila, ki ga sprejme Organ STO za reševanje sporov v zvezi s protidampinškimi in protisubvencijskimi zadevami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 38, str. 50) v členu 1(1) določa, da „kadar [organ za reševanje sporov] sprejme poročilo o ukrepu Skupnosti, ki je bil uveden v skladu z Uredbo […] št. 384/96, [ki je postala osnovna uredba,] Uredbo (ES) št. 2026/97 ali s to uredbo […], lahko Svet […] uvede enega ali več izmed naslednjih ukrepov, kar meni, da je primernejše: (a) razveljavi ali spremeni sporni ukrep; ali (b) sprejme druge posebne ukrepe, za katere meni, da so v danih okoliščinah primerni“.
20 V skladu s členom 2(1) iste uredbe „Svet lahko uvede tudi katerikoli ukrep, naveden v členu 1(1), da bi se upoštevale pravne razlage iz poročila, ki ga je sprejel [organ za reševanje sporov] v zvezi z nespornim ukrepom“. Odstavek 3 tega člena določa, da „[č]e je primerno opraviti pregled pred uvedbo ukrepov iz odstavka 1 ali hkrati z njimi, mora tak pregled sprožiti Komisija po posvetovanju s Svetovalnim odborom“.
Dejansko stanje
21 Tožeča stranka Since Hardware (Guangzhou) Co., Ltd. je družba s sedežem v Kantonu (Kitajska), ki proizvaja in izvaža likalne deske.
22 Svet Evropske unije je 23. aprila 2007 sprejel Uredbo (ES) št. 452/2007 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz likalnih desk s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Ukrajine (UL L 109, str. 12). Svet je s pomočjo navedene uredbe naložil dokončne protidampinške ukrepe skupini proizvajalcev likalnih desk s poreklom zlasti iz Kitajske, razen tožeči stranki, ki je upravičena do dajatve nič (uvodni izjavi 1 in 2 izpodbijane uredbe).
23 Trije proizvajalci Unije, in sicer družbe Colombo New Scal S.p.A., Pirola S.p.A. in Vale Mill (Rochdale) Ltd., ki obvladujejo velik delež celotne proizvodnje likalnih desk v Uniji, so 20. avgusta 2009 vložili protidampinško pritožbo proti tožeči stranki (uvodna izjava 4 izpodbijane uredbe).
24 Komisija Evropskih skupnosti je 2. oktobra 2009 v skladu s členom 5 Uredbe št. 384/96 (postal člen 5 osnovne uredbe) objavila obvestilo o začetku protidampinškega postopka glede uvoza likalnih desk s poreklom iz Kitajske proti kitajskemu proizvajalcu-izvozniku, tožeči stranki, in v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 1515/2001 začela postopek ponovnega preizkusa protidampinških ukrepov, uveljavljenih z Uredbo št. 452/2007 (UL C 237, str. 5), glede uvoza likalnih desk s poreklom iz Kitajske (uvodna izjava 3 izpodbijane uredbe).
25 V obvestilu o začetku je Komisija po eni strani navedla, da je, po posvetovanju s Svetovalnim odborom ugotovila, da je bila pritožba vložena s strani industrije Skupnosti ali v njenem imenu in da obstajajo zadostni dokazni elementi za začetek postopka v skladu s členom 5 Uredbe št. 384/96 (točka 5 obvestila o začetku).
26 Komisija je po drugi strani poudarila, s sklicevanjem na to, da je Uredba št. 452/2007 uvedla dokončno protidampinško dajatev za uvoz likalnih desk iz navedene uredbe in da je bila dajatev za tožečo stranko določena na 0 % (točka 10 obvestila o začetku), in ob upoštevanju poročila pritožbenega organa STO z dne 29. novembra 2005 z naslovom „Mehika – dokončni protidampinški ukrepi za goveje meso in riž“ (AB‑2005‑6) (WT/DS295/AB/R) (v nadaljevanju: poročilo pritožbenega organa STO), da ni treba nadaljevati z nalaganjem ukrepov, ki se nanašajo na tožečo stranko, na podlagi Uredbe št. 452/2007.
27 Komisija je torej v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 1515/2001 začela pregled Uredbe št. 452/2007, da bi lahko vanjo vnesla vse potrebne spremembe ob upoštevanju poročila Organa za pritožbe STO (točka 10 obvestila o začetku).
28 Tožeča stranka je 26. oktobra 2009 vložila zahtevek na podlagi člena 2(7)(b) Uredbe št. 384/96 (postal člen 2(7)(b) osnovne uredbe), da bi se ji priznal status v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja (v nadaljevanju: STG) (uvodna izjava 26 izpodbijane uredbe).
29 Tožeča stranka je 19. novembra 2009 Komisiji poslala odgovore na protidampinški vprašalnik. Pripombe glede zakonitosti postopka je tožeča stranka predložila 23. novembra 2009.
30 Komisija je 25. novembra 2009 tožeči stranki poslala pisne pripombe glede njenega zahtevka za STG, da bi ji tožeča stranka lahko predložila dodatne informacije. Tožeča stranka je na ta dopis odgovorila 7. decembra 2009.
31 Proizvajalci Unije iz točke 23 zgoraj so 18. decembra 2009 Komisiji poslali odgovore na protidampinški vprašalnik. Komisija je 3. februarja 2010 navedene proizvajalce zaprosila za dodatne informacije, ki so ji jih posredovali z dopisoma z dne 19. in 24. februarja 2010.
32 Komisija je od 4. do 10. februarja 2010 opravila preveritveni obisk tožeče stranke zaradi preveritve informacij, ki jih ji je tožeča stranka posredovala v okviru zahtevka za STG in v svojem odgovoru na protidampinški vprašalnik.
33 Tožeča stranka je 2. marca 2010 Komisiji z dopisom posredovala statistične podatke glede cen vseh jeklenih izdelkov na Kitajskem in navedla, da so te podobne mednarodnim cenam. Izpostavila je tudi razloge, zaradi katerih te cene niso upoštevne pri odločitvi, ali se ji prizna STG.
34 Komisija je z dopisom z dne 26. marca 2010 obvestila tožečo stranko, da meni, da tožeča stranka ne izpolnjuje merila iz člena 2(7)(c), prvi pododstavek, prva in druga alinea, osnovne uredbe, zato ima namen predlagati zavrnitev njenega zahtevka za STG.
35 Tožeča stranka je 13. aprila 2010 podala pripombe v tem pogledu. V tem dopisu se je potem, ko je navedla, da je Komisija ravnala ultra vires, ko je začela postopek proti eni sami družbi, sklicevala na kršitev člena 2(7)(c), zadnji pododstavek, osnovne uredbe, kot tudi na neupoštevanje prvega in drugega merila iz člena 2(7)(c) te uredbe.
36 Zaslišanje pred pooblaščencem za zaslišanje je bilo opravljeno 29. aprila 2010.
37 Komisija je z dopisom z dne 30. aprila 2010 odgovorila na glavne trditve tožeče stranke, ki so bile zapisane v njenem dopisu z dne 13. aprila 2010, in potrdila zaključke glede zahtevka tožeče stranke za STG, ki so bili navedeni v dopisu z dne 26. marca 2010.
38 Ob upoštevanju dejavnikov, ki so bili predmet razprave na zaslišanju 29. aprila 2010, je tožeča stranka z dopisom z dne 31. maja 2010 predstavila dodatne pripombe glede začetka postopka, pri čemer je upoštevala zlasti poročilo pritožbenega organa STO in oceno Komisije glede njenega zahtevka za STG. Komisija ji je odgovorila z dopisom z dne 22. junija 2010. Tožeča stranka je glede tega 30. avgusta 2010 Komisiji predstavila dodatne pripombe.
39 Komisija je tožeči stranki z dopisom z dne 21. septembra 2010 poslala dokument o splošnem dokončnem razkritju, skupaj z dokumenti o pojasnitvi metodologije izračuna stopnje dampinga in metodologije izračuna stopnje škode kot tudi dokumentom o posebnem razkritju, s katerimi je odgovorila na trditve tožeče stranke glede začetka preiskave. Tožeča stranka je z dopisom z dne 6. oktobra 2010 odgovorila na ta dokument.
40 Novo zaslišanje pred pooblaščencem za zaslišanje je bilo opravljeno 11. oktobra 2010 in po zaslišanju je bil zapisnik tožeči stranki posredovan 27. oktobra 2010.
41 Svet je 20. decembra 2010 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 1241/2010 o spremembi Uredbe št. 452/2007 (UL L 338, str. 8). S to uredbo je Svet odločil o izključitvi tožeče stranke iz dokončnega protidampinškega ukrepa, uvedenega z Uredbo št. 452/2007.
42 Svet je 20. decembra 2010 sprejel tudi Izvedbeno uredbo (EU) št. 1243/2010 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz likalnih desk s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, ki jih proizvaja družba Since Hardware (Guangzhou) Co., Ltd (UL L 338, str. 22) (v nadaljevanju: izpodbijana uredba).
Izpodbijana uredba
43 Prvič, Svet je v izpodbijani uredbi spomnil na ukrepe, ki so bili uvedeni z Uredbo št. 452/2007, in na okoliščine v zvezi z začetkom postopka v tej zadevi.
44 Svet je poudaril, da se je na podlagi poročila pritožbenega organa STO proti tožeči stranki namesto vmesnega pregleda v skladu s členom 11(3) osnovne uredbe začela nova protidampinška preiskava na podlagi člena 5 osnovne uredbe, saj iz tega poročila izhaja (točki 305 in 306), da se proizvajalec izvoznik, za katerega se v prvotni preiskavi ni ugotovilo, da izvaja damping, izključi iz obsega dokončnega ukrepa, ki je bil uveden po preiskavi, in se za njega ne smejo izvajati upravni pregledi in pregledi v zvezi s spremenjenimi okoliščinami (uvodna izjava 5 izpodbijane uredbe).
45 Svet je potrdil, da se protidampinški postopki običajno začnejo proti uvozu iz države in ne iz posameznih družb. Ta zadeva predstavlja izjemo od zgoraj navedenega pravila, ob upoštevanju, prvič, ugotovitev iz točk od 216 do 218 in 305 poročila pritožbenega organa STO, drugič, dejstva, da nobena določba osnovne uredbe ne izključuje začetka nove protidampinške preiskave na podlagi člena 5 osnovne uredbe proti eni družbi, in tretjič, dejstva, da je treba zakonodajo Unije, če je le mogoče, razlagati na način, ki je v skladu z mednarodnim pravom, zlasti kadar so zadevne določbe namenjene izvajanju mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija (uvodne izjave 7, 8 in 87 izpodbijane uredbe).
46 Drugič, Svet je glede ugotovitve obstoja dampinga in še posebej glede odločitve o STG opozoril, da je preiskava pokazala, da tožeči stranki, ki je vložila zahtevek za STG, ni mogoče priznati takega statusa, ker ni izpolnila meril, ki so določena v členu 2(7)(c), prva in druga alinea, osnovne uredbe (uvodni izjavi 26 in 27 izpodbijane uredbe). Glede prvega merila, da se poslovne odločitve sprejmejo v skladu s tržnimi razmerami in brez večjega vmešavanja države, stroški pa odražajo tržne vrednosti, je Svet opozoril, da je tožeča stranka trdila, da je glavne surovine začela kupovati na domačem kitajskem trgu. Država pa naj bi še naprej izvajala pomemben vpliv na domači trg jekla in posledično cene jekla na Kitajskem za glavne surovine niso sledile prostemu gibanju mednarodnih cen (uvodne izjave od 28 do 33 izpodbijane uredbe). Glede drugega merila je Svet navedel, da družba ni mogla dokazati, da ima jasno določeno zbirko računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi (MRS) in se uporabljajo za vse namene, ker v računovodskih podatkih, zlasti v poročilu o preveritvi kapitala, ni bila omenjena pomembna transakcija, ki se je zgodila v obdobju preiskave (uvodna izjava 34 izpodbijane uredbe).
47 Tretjič, Svet je glede določitve škode najprej poudaril posebnosti zadevne preiskave, zlasti dejstvo, da so v času preiskave za ves uvoz iz Kitajske in Ukrajine veljale protidampinške dajatve (razen za uvoz tožeče stranke). Industrija Unije je bila v času preiskave že zavarovana pred škodljivimi učinki takšnega uvoza, zato naj ne bi bilo mogoče opraviti normalne analize celotne škode. Posledično je bil, kot navaja Svet, razvit poseben pristop, prilagojen posebnostim te preiskave, pri katerem so se institucije osredotočile na določene kazalnike škode. Komisija je tako preučila: prvič, razvoj dampinškega uvoza likalnih desk, ki jih je proizvedla tožeča stranka in so predmet dampinga; drugič, ali je bil ta uvoz opravljen po cenah, ki so nelojalno nižale prodajne cene industrije Unije, in kakšna je bila dobičkonosnost cen industrije Unije; tretjič, vse informacije, ki jih je predložila industrija Unije, ki dokazujejo, da ji je izvoz tožeče stranke v Unijo povzročil škodo, npr. v zvezi z izgubo odjemalcev industrije Unije in naročil za to družbo ter dobičkonosnostjo njene prodaje v Uniji v obdobju preiskave (uvodne izjave od 58 do 61 izpodbijane uredbe).
48 Kar še posebej zadeva uvoz likalnih desk, ki jih proizvaja tožeča stranka, je Svet ugotovil, prvič, da je bil ta uvoz predmet dampinga na trgu Unije (uvodna izjava 66 izpodbijane uredbe), drugič, da se je v obravnavanem obdobju izvoz tožeče stranke v Unijo znatno povečal, za 64 % (uvodna izjava 67 izpodbijane uredbe), tretjič, da se je tržni delež uvoza likalnih desk, ki jih proizvede tožeča stranka, znatno povečal (uvodni izjavi 68 in 69 izpodbijane uredbe), četrtič, da je industrija Unije v zadnjih letih na račun tožeče stranke izgubila številna naročila (uvodne izjave od 70 do 72), petič, da je povprečna stopnja nelojalno znižanih prodajnih cen, ugotovljenih za tožečo stranko, izražena kot odstotek cene industrije Unije, znašala 16,1 % (uvodni izjavi 73 in 74 izpodbijane uredbe) in šestič, da so cene industrije Unije v obdobju preiskave v celoti ustvarjale izgubo.
Postopek in predlogi strank
49 Tožeča stranka je 15. marca 2011 v tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
50 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, vloženo istega dne, Splošnemu sodišču predlagala, naj odloči po hitrem postopku na podlagi člena 76a(1) Poslovnika. V ta namen je predložila tudi skrajšano različico tožbe. Svet je s telefaksom z dne 4. aprila 2011 temu predlogu nasprotoval. Splošno sodišče (osmi senat) je s sklepom z dne 19. aprila 2011 zavrnilo ta predlog.
51 Komisija je 3. maja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta. Glavni stranki temu predlogu nista nasprotovali.
52 Družbi Vale Mill (Rochdale) in Colombo New Scal sta 27. maja 2011 prav tako vložili predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta. Glavni stranki temu predlogu nista nasprotovali.
53 Tožeča stranka je 27. junija 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za zaupno obravnavanje nekaterih dokumentov, priloženih k tožbi, glede družb Vale Mill (Rochdale) in Colombo New Scal. Slednji nista ugovarjali temu predlogu.
54 Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepi z dne 30. avgusta 2011 ugodil predlogom za intervencijo.
55 Družbi Vale Mill (Rochdale) in Colombo New Scal sta 5. oktobra 2011 vložili intervencijski vlogi. Komisija je intervencijsko vlogo vložila 11. oktobra 2011.
56 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razglasi izpodbijano uredbo za nično;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
57 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
58 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
59 Družbi Vale Mill (Rochdale) in Colombo New Scal Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki so jima nastali.
60 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (osmi senat) odločilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 2. maja 2012 podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.
Pravo
61 Tožeča stranka se v podporo tožbi sklicuje na tri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev členov 5(9), 9 od (3) do (6) in 17 osnovne uredbe, saj naj postopka ne bi bilo mogoče začeti le proti eni določeni družbi, ampak proti eni ali več državam in proti vsem proizvajalcem, ki imajo v njih sedež. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 3(2), (3) in (5) osnovne uredbe, saj naj bi bile protidampinške dajatve naložene tožeči stranki, ne da bi bilo ugotovljeno, da je industrija Unije v obdobju preiskave utrpela škodo. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, ker naj bi bila na eni strani odločitev o neodobritvi STG tožeči stranki sprejeta v skladu s tem, kar je Komisija vedela o učinku takšne zavrnitve na stopnjo dampinga, po drugi strani pa naj bi Komisija v tem pogledu tožeči stranki naložila preveliko dokazno breme. V tem tožbenem razlogu se je tožeča stranka sklicevala tudi na kršitev načela dobrega upravljanja.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 5(9), člena 9 od (3) do (6) in člena 17 osnovne uredbe, saj naj se začetek postopka ne bi mogel nanašati le na posamezno družbo, pač pa naj bi se moral nanašati na eno ali več držav in na vse proizvajalce, ki imajo v njih sedež
62 Prvi tožbeni razlog ima tri dele. Prvi del se nanaša na kršitev člena 5(9) osnovne uredbe v povezavi s členom 17 osnovne uredbe, razlaganega v skladu s pravom STO. Drugi del se nanaša na kršitev člena 9 od (4) do (6) osnovne uredbe, razlaganega v skladu s pravom STO. Tretji del se nanaša na kršitev člena 9(3) osnovne uredbe.
Prvi del, ki se nanaša na kršitev člena 5(9) osnovne uredbe v povezavi s členom 17 osnovne uredbe, razlaganega v skladu s pravom STO
63 V okviru prvega dela tožeča stranka po eni strani zatrjuje, da analiza Komisije iz uvodnih izjav 7, 8 in 87 izpodbijane uredbe (glej točko 45 zgoraj) temelji na napačni premisi, v skladu s katero nobena določba osnovne uredbe ali protidampinškega sporazuma ne prepoveduje začetka protidampinškega postopka proti eni sami družbi. Po njenem mnenju iz sistematike osnovne uredbe in protidampinškega sporazuma jasno izhaja, da se protidampinški postopek nanaša na eno ali več držav in na vse proizvajalce iz te ali teh držav. Po drugi strani zatrjuje, da bi z namenom prilagoditi se poročilu pritožbenega organa STO, ki prepoveduje članom STO, da bi opravili pregled družb, katerih stopnja dampinga je bila med prvo preiskavo de minimis, zadostovalo, če bi jo institucije izključile iz območja uporabe Uredbe št. 452/2007 in ne bi izvedle ponovnega pregleda.
64 Svet je v uvodni izjavi 7 izpodbijane odločbe in v svojih pisanjih potrdil, da ta zadeva predstavlja izjemo od preiskav, ki jih institucije Unije običajno opravljajo. Osnovna uredba naj namreč ne bi vsebovala nikakršne določbe, ki bi v okoliščinah, kakršne so v tej zadevi, institucijam preprečevala začetek preiskave proti enemu samemu proizvajalcu.
65 Najprej je treba spomniti, da se protidampinški postopki načeloma nanašajo na ves uvoz neke kategorije proizvodov iz tretje države, in ne na uvoz proizvodov, ki jih proizvajajo točno določena podjetja (sodba Sodišča z dne 7. decembra 1993 v zadevi Rima Eletrometalurgia proti Svetu, C‑216/91, Recueil, str. I‑6303, točka 17).
66 Prvič, treba je ugotoviti, kot poudarja tožeča stranka, ali člen 5(9) osnovne uredbe, kot tudi odstavek 1, odstavek 2(b) in (c) ter odstavek 7 te določbe, ki jih prav tako navaja tožeča stranka, v povezavi s členom 17 te uredbe ter v skladu s splošno sistematiko te uredbe, s členom VI.1 GATT in členom 1, členom 5.2(ii) ter členi 6.1.3, 6.7, 6.10 in 9.2 protidampinškega sporazuma, v nobenem primeru ne dovoljujejo začetka protidampinškega postopka proti enemu samemu proizvajalcu, ki je imenovan z izključitvijo vseh ostalih, in ali zato člen 5(9) osnovne uredbe v obravnavanem primeru ne more služiti kot pravna podlaga za odločitev o začetku postopka v tej zadevi.
67 Najprej je treba spomniti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso, pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodbi Sodišča z dne 17. oktobra 1995 v zadevi Leifer in drugi, C‑83/94, Recueil, str. I‑3231, točka 22, in z dne 30. julija 1996 v zadevi Bosphorus, C‑84/95, Recueil, str. I‑3953, točka 11; sodbi Splošnega sodišča z dne 24. septembra 2008 v zadevi Reliance Industries proti Svetu in Komisiji, T‑45/06, ZOdl., str. II‑2399, točka 101, in z dne 19. junija 2009 v zadevi Španija proti Komisiji, T‑369/05, povzetek v ZOdl., str. II‑89, točka 50).
68 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, besedilo določb osnovne uredbe, na katero se sklicuje, ne utemeljuje trditve, da se protidampinški postopek nikoli ne more začeti proti enemu samemu proizvajalcu.
69 Iz člena 5(1) osnovne uredbe izhaja, da se začne preiskava za določitev obstoja, stopnje in učinka kakršnega koli domnevnega dampinga na pisno pritožbo katere koli v imenu industrije Skupnosti delujoče fizične ali pravne osebe ali katerega koli združenja, ki ni pravna oseba. Takšna pritožba mora v skladu z odstavkom 2 te določbe vsebovati dokaze glede obstoja dampinga, škode in vzročne zveze med uvozom, ki je domnevno predmet dampinga in domnevno škodo. V skladu z odstavkom 9 te določbe se po posvetovanju postopek začne le na podlagi zadostnih dokazov.
70 Iz besedila upoštevnih odstavkov člena 5 tako izhaja, da ti določajo pogoje za vložitev pritožbe v imenu industrije Unije in dokaze, ki jih mora pritožba vsebovati glede obstoja dampinga, škode in vzročne zveze med uvozom, za katerega se domneva, da je predmet dampinga, in domnevano škodo. Navedeni odstavki ne dovoljujejo zaključka, kot trdi tožeča stranka, da protidampinškega postopka ni mogoče začeti proti enemu samemu proizvajalcu, zlasti v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, kjer je zatrjevano, da proizvajalec, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni izvajal dampinga v okviru prejšnjega postopka, v katerem so bile naložene protidampinške dajatve, ki še vedno veljajo, izvaja damping, ki povzroča škodo industriji Unije. Zlasti člen 5(2)(b) in (c) osnovne uredbe, na katerega se tožeča stranka izrecno sklicuje, je neupošteven, saj določa elemente, ki morajo biti navedeni v pritožbi Unije, in zlasti ime države porekla ali izvoza. Iz spisa pa je razvidno, da je v pritožbi, na podlagi katere je bil začet postopek v obravnavani zadevi, izrecno navedeno ime te države.
71 V tem pogledu je treba poudariti, da četudi je tožeča stranka zatrjevala kršitev člena 5 osnovne uredbe in še zlasti njegovega odstavka 9, ni v svojih vlogah podala nobenih trditev, s katerimi bi dokazala, da pogoji za začetek postopka, ki so v tej določbi izrecno določeni, niso bili izpolnjeni. Tožeča stranka še zlasti ne izpodbija, da je bila pri institucijah veljavno vložena pritožba proizvajalcev Unije, ki vsebuje dokaze o obstoju dampinga, škode in vzročne zveze med uvozom in domnevno škodo.
72 Trditve tožeče stranke na podlagi člena 5(7) osnovne uredbe, ki naj bi Komisiji nalagal, da mora preveriti, kaj je uvoz iz države, ki je predmet pritožbe, in ugotoviti, da predstavlja več kot 1 % potrošnje Unije, ni mogoče sprejeti. Ta določba namreč nalaga, da „[se] postopki ne začnejo proti državam, katerih uvoz predstavlja tržni delež, ki je manjši od 1 %, razen če take države skupaj predstavljajo 3 % ali več potrošnje Skupnosti“. Po eni strani ta določba nikakor ne omejuje števila proizvajalcev, na katere se lahko nanaša postopek, ki ga začne Komisija. Po drugi strani pa je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne navaja, da uvoz zadevnega proizvoda iz uvodne izjave 20 izpodbijane uredbe ne predstavlja več kot 1 % potrošnje Unije.
73 Trditev tožeče stranke, ki se nanaša na to, da naj bi kršitev člena 17 osnovne uredbe v povezavi s členom 6.10 protidampinškega sporazuma dovoljevala uporabo vzorčenja le v primerih, ko je proizvajalcev veliko, in da bi bilo treba v vseh drugih primerih vsem proizvajalcem iz te države ponuditi možnost sodelovanja s Komisijo ter pridobitev posamične stopnje dampinga, ne more vzdržati, saj ta določba prav tako ne vsebuje niti najmanjše navedbe glede začetka postopka s strani Komisije proti enemu samemu proizvajalcu. Komisija v obravnavanem primeru ni postopala na podlagi kakršnega koli vzorčenja zadevnih proizvajalcev-izvoznikov, postopek je bil namreč začet le proti uvozu tožeče stranke.
74 Med drugim ni mogoče šteti, da iz člena VI.1 GATT ali iz člena 1 protidampinškega sporazuma izhaja, da postopka ni mogoče začeti proti enemu samemu proizvajalcu. Člen VI.1 GATT ne zadeva začetka postopka niti števila proizvajalcev, na katere se lahko nanašajo takšni postopki. Člen 5.2(ii) in členi 6.1.3, 6.7, 6.10 in 9.2 protidampinškega sporazuma ne vsebujejo omejitev glede števila proizvajalcev, na katere se lahko nanaša začetek postopka.
75 Iz navedenega izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz besedila določb osnovne uredbe in protidampinškega sporazuma, na katerega se sklicuje, ali iz člena VI.1 GATT ne izhaja, da postopka ni mogoče začeti proti enemu samemu proizvajalcu.
76 Glede konteksta, v katerega je umeščen člen 5(9) osnovne uredbe in glede njegovega namena je treba upoštevati, da je ta določba umeščena v temeljno ureditev zaščite pred uvozom, ki je predmet dampinga, iz držav, ki niso članice Unije, in še posebej v člen 5, ki določa pogoje za začetek postopkov, katerih namen je varstvo Unije pred uvozom, ki ji povzroča škodo. Ta določba ima očitno namen zavezati Komisijo, kadar po posvetovanjih obstajajo zadostni dokazi za začetek postopka, da v roku 45 dni od dneva vložitve pritožbe začne postopek in objavi obvestilo o tem v Uradnem listu Evropske unije.
77 Iz tega sledi, da člena 5(9) osnovne uredbe ni mogoče razlagati tako, da prepoveduje institucijam Unije začeti postopek proti enemu samemu proizvajalcu, če je bila pri njih veljavno vložena pritožba, ki je vsebovala dokaze o obstoju dampinga, škode in vzročne zveze med uvozom, ki je zatrjevan kot predmet dampinga, in domnevno škodo, in kadar je bilo v okoliščinah, kakršne so v tem primeru, med prejšnjo preiskavo ugotovljeno, da je imel ta proizvajalec stopnjo dampinga nič ali de minimis in da za vse preostale proizvajalce zadevnega proizvoda veljajo protidampinške dajatve.
78 Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da poročilo pritožbenega organa STO prepoveduje državam članicam STO, da bi sprožile ponovni pregled družb, katerih stopnja je bila med začetno preiskavo de minimis, kakor naj bi bilo tudi v njenem primeru. Po mnenju tožeče stranke bi se morale institucije Unije omejiti na njeno izključitev iz področja uporabe Uredbe št. 452/2007 in ne bi smele sprožiti ponovnega pregleda. Tožeča stranka dodaja, da družba, ki ni izvajala dampinga pred naložitvijo protidampinških dajatev, ne more izvajati dampinga, če je še edina izvzeta od dajatev.
79 V tem pogledu je treba že takoj ugotoviti, da uradno ni bil opravljen ponovni pregled tožeče stranke.
80 Kot je Svet opozoril v uvodni izjavi 7 izpodbijane uredbe, je v točkah od 216 do 218 poročila pritožbenega organa STO določeno, da člen 5.8 protidampinškega sporazuma nalaga preiskovalnemu organu, da preiskavo zaključi glede izvoznika, za katerega je bilo ugotovljeno, da med začetno preiskavo ni imel stopnje nad de minimis stopnjo, in v točki 305 poročila pritožbenega organa je določeno, da je treba izvoznika zato izvzeti iz področja uporabe dokončnega protidampinškega ukrepa in tudi ne more biti predmet upravnih pregledov in pregledov na podlagi spremenjenih okoliščin.
81 V točki 305 poročila pritožbenega organa STO je ta organ glede tega pojasnil, da „[p]reiskovalni organ očitno ne nalaga dajatev – vključno z dajatvijo nič odstotkov – izvoznikom, ki so izvzeti iz področja uporabe dokončnega protidampinškega ukrepa,“ in „da se zato strinja z mnenjem posebne skupine, v skladu s katerim je ‚logična posledica‘ takšnega pristopa, da izvozniki ne morejo biti predmet upravnih pregledov in pregledov zaradi spremenjenih okoliščin, ker se ti pregledi nanašajo na ‚plačano dajatev‘ ali na ,nujnost ohranitve dajatve‘[; č]e bi moral preiskovalni organ pregledati izvoznike, ki so bili izvzeti iz območja uporabe protidampinškega ukrepa zaradi njihove stopnje de minimis, bi bili ti izvozniki dejansko zavezanci protidampinškega ukrepa na način, ki ni skladen s členom 5.8“.
82 Iz tega sledi, da zaradi dejstva, ker so izključeni iz področja uporabe protidampinškega ukrepa in ker je njihov izvoz oproščen dajatev, zadevni proizvajalci ne morejo biti predmet pregleda, kadar se ti pregledi nanašajo na plačane dajatve ali na potrebo po ohranitvi dajatev in se ne morejo uporabljati za proizvajalce, ki imajo stopnjo dampinga de minimis.
83 Iz predhodnih ugotovitev, ki jasno formulirajo razloge zaradi katerih je pritožbeni organ STO zavrnil možnost ponovnega pregleda, ni mogoče zaključiti, da ugotovitve poročila tega organa preprečujejo institucijam Unije, da bi začele nov postopek proti družbi, če bi veljavno odločale o pritožbi, ki vsebuje dokaze o obstoju dampinga, škode, vzročne zveze med uvozom, ki je domnevno predmet dampinga, in domnevno škodo.
84 Tega zaključka ne more omajati trditev tožeče stranke, v skladu s katero poročilo pritožbenega organa STO nalaga institucijam, naj jo zgolj izključijo iz področja uporabe Uredbe št. 452/2007. Takšen pristop namreč nalaga institucijam, naj se vzdržijo preiskovanja na podlagi zatrjevanega dampinga, ki povzroča škodo industriji Unije, zgolj iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da zadevni proizvajalec-izvoznik ni imel stopnje dampinga nad stopnjo de minimis v okviru prejšnje preiskave, kot tudi da pri institucijah Unije ni bila veljavno vložena pritožba glede tega. Svet je namreč upravičeno opozoril na uvodno izjavo 8 izpodbijane uredbe (glej tudi točko 45 zgoraj), saj protidampinški sporazum po eni strani članicam STO dovoljuje uvedbo dajatev, da se prepreči škodljivi damping, po drugi strani pa glede na razlago pritožbenega organa STO v poročilu ne omogoča pregleda družb, za katere se je v prvotni preiskavi ugotovilo, da niso izvajale dampinga, zato je treba osnovno uredbo razlagati tako, da Uniji v primeru, kakršen je ta, dovoljuje začetek preiskave, ki temelji na členu 5 osnovne uredbe.
85 V tem kontekstu ni sprejemljiva trditev tožeče stranke, v skladu s katero družba, ki pred naložitvijo protidampinških ukrepov ni izvajala dampinga, verjetno ne bo izvajala dampinga, kadar je še edina izvzeta iz dajatev, saj temelji na napačni predpostavki, v skladu s katero družba, ki je upravičena do dajatve de minimis, ne bi mogla izvajati dampinga, potem ko ji je bila določena dajatev nič.
86 Takšni trditvi poleg ostalega nasprotuje tudi to, da je bilo v obravnavanem primeru, čeprav v okviru preiskave, kjer je prišlo do sprejetja Uredbe št. 452/2007 (v nadaljevanju: prva preiskava), institucije niso ugotovile dampinga na strani tožeče stranke, v okviru te preiskave ugotovljeno, da je bil izvoz tožeče stranke predmet dampinga, ne da bi tožeča stranka izpodbijala obstoj dampinga v okviru te tožbe.
87 Iz predhodno navedenega sledi, da je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del, ki se nanaša na kršitev člena 9 od (4) do (6) osnovne uredbe, razlaganega v skladu s pravom STO
88 Tožeča stranka zatrjuje, da člen 9 od (4) do (6) osnovne uredbe v povezavi s pravom STO ne dovoljuje nalaganja protidampinških dajatev za uvoz ene same družbe, temveč zahteva naložitev dajatev za uvoz vseh družb, ki se nahajajo ne območju ene ali več držav.
89 Tožeča stranka je bila med obravnavo zaslišana o obsegu tega dela prvega tožbenega razloga in glede domnevne kršitve člena 9(5) osnovne uredbe potrdila, da je zatrjevana le kršitev drugega stavka prvega pododstavka te določbe.
90 Najprej je treba poudariti, da se je tožeča stranka v svojih vlogah omejila na dokazovanje, da je zato, ker izpodbijana uredba nalaga protidampinške dajatve na uvoz likalnih desk, ki jih ona proizvaja, in ne nalaga individualnih dajatev vsakemu kitajskemu proizvajalcu likalnih desk ali preostalih dajatev nekaterim izmed njih, ta uredba v nasprotju s členom 9 od (4) do (6) izpodbijane uredbe.
91 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 67 zgoraj, je treba ugotoviti, da iz določb, na katere se ona sklicuje, ne izhaja, da Svet ne bi mogel naložiti protidampinških dajatev za uvoz proizvodov ene same družbe.
92 Najprej člen 9(4) osnovne uredbe, ki določa, da kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na to, da gre za damping in škodo, ki jo ta povzroča, in je treba v interesu Skupnosti posredovati, ne postavlja nikakršne zahteve glede števila družb, glede katerih je treba ugotoviti, da je treba naložiti protidampinško dajatev.
93 Nato je treba glede obveznosti, ki jo nalaga člen 9(5), prvi pododstavek, drugi stavek, osnovne uredbe in se nanaša na to, da bo uredba, ki uvaja dajatev, določila dajatev za vsakega dobavitelja ali, če to ni izvedljivo, za zadevno državo dobaviteljico, ugotoviti, da je treba pojem „vsak dobavitelj“ razlagati tako, da označuje vsakega dobavitelja, na katerega se nanaša postopek. Ta določba torej ne zahteva, kot trdi tožeča stranka, da so dajatve naložene vsem dobaviteljem zadevne tretje države. V tem pogledu je treba enako ugotoviti, da ima takšna razlaga oporo tudi v besedilu člena 9.2 protidampinškega sporazuma, ki se nanaša izrecno na to, da „[o]blasti imenujejo prizadetega dobavitelja oziroma prizadete dobavitelje določenega proizvoda“.
94 Člen 9(6) osnovne uredbe določa, da ko Komisija omeji svojo preiskavo v skladu s členom 17, nobena protidampinška dajatev, ki se nanaša na uvoz od izvoznikov ali proizvajalcev, ki so se javili v skladu s členom 17, vendar niso bili vključeni v preiskavo, ne presega povprečja stopnje dampinga, ki je bilo ugotovljeno za stranke v vzorcu. Vseeno je treba ugotoviti, da ta določba ni bila uporabljena v obravnavanem primeru in zato ni upoštevna, saj je Komisija začela postopek, ki ni zadeval izvoza tožeče stranke in ni bila naložena nikakršna preostala dajatev. V nobenem primeru ne zavezuje institucij Unije glede naložitve protidampinških dajatev na uvoz izdelkov, ki jih proizvedejo le vsi proizvajalci neke države.
95 Iz tega sledi, da ni mogoče ugotoviti nikakršne kršitve člena 9 od (4) do (6), zaradi česar je treba drugi del tega tožbenega razloga zavrniti.
Tretji del: kršitev člena 9(3) osnovne uredbe
– Uvodne ugotovitve
96 V okviru tega dela tožeča stranka opozarja na ustaljeno sodno prakso sodišča Unije, v skladu s katero sporazumi STO, ob upoštevanju njihove narave in sistematike, načeloma niso del pravil, z vidika katerih sodišče Unije nadzira zakonitost aktov. Le v primerih, ko mora Unija izpolniti posebno obveznost, ki jo je sprejela v okviru STO, ali ko se akt Unije izrecno sklicuje na natančno določene določbe sporazumov STO, mora nadzorovati zakonitost zadevnega akta v skladu s pravili STO (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Biret International proti Svetu, C‑93/02 P, Recueil, str. I‑10497, točki 52 in 53; z dne 1. marca 2005 v zadevi Van Parys, C‑377/02, ZOdl., str. I‑1465, točki 39 in 40, in z dne 27. septembra 2007 v zadevi Ikea Wholesale, C‑351/04, ZOdl., str. I‑7723, točki 29 in 30).
97 Tožeča stranka v okviru trditve, ki je postavljena primarno, zatrjuje, da predmet člena 9(3) osnovne uredbe ni prenos določbe protidampinškega sporazuma v zakonodajo Unije. Zato poročilo pritožbenega organa STO nima neposrednega učinka niti ne more upravičiti, da Komisija zavrača uporabo člena 9(3) osnovne uredbe, ker naj ne bi bil skladen s tem poročilom, in zavrača pregled dajatve nič v skladu s to določbo, če bi industrija Unije vložila dopustno pritožbo.
98 Institucije Unije naj bi s takšnim ravnanjem kršile sodno prakso Sodišča, iz katere se zdi, da izhaja, da „neposredni učinek mednarodnih pogodb, katerih stranka je Unija, ne dovoljuje spregleda pravnega besedila, ki je izvedeno iz prava Unije kadar je nemogoče razlagati to besedilo v skladu z določbami konvencije“.
99 V okviru podredne trditve tožeča stranka navaja, da zadnji stavek člena 9(3) osnovne uredbe ne pomeni izpolnitve posebne obveznosti, ki jo je sprejela v okviru STO, in se izrecno ne sklicuje na natančno določene določbe sporazumov STO in zato nima neposrednega učinka na pravo Unije.
100 Med glavno obravnavo je bila tožeča stranka zaslišana o pomenu sodne prakse, navedene v točki 96 zgoraj, za obravnavano zadevo in navedla, da je na to sodno prakso opozorila v podporo svoji utemeljitvi, v skladu s katero mora sodišče Unije preveriti, ali je razlaga osnovne uredbe, ki jo podajo institucije, v skladu z obveznostmi Unije na podlagi prava STO.
101 Tako tožeča stranka natančneje navaja, da se je v okviru tega dela oprla na sodno prakso sodišč Unije, v skladu s katero primarnost mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Skupnost, glede na akte sekundarne zakonodaje Unije narekuje, da se ti razlagajo čim bolj v skladu s temi sporazumi.
102 Treba je poudariti, da se institucije v nobenem primeru v tej zadevi niso oprle na kakršen koli neposredni učinek pravil STO niti na poročila pritožbenega organa STO, da bi v obravnavanem primeru odločile, da ne bodo opravile pregleda tožeče stranke v skladu s členom 9(3) osnovne uredbe. Kot izhaja iz točke 10 obvestila o začetku, iz preambule Uredbe št. 1241/2010 in iz uvodnih izjav 3 in 7 izpodbijane uredbe, so institucije sprejele potrebne spremembe Uredbe št. 452/2007 ob upoštevanju poročila pritožbenega organa STO, sklicujoč se na Uredbo št. 1515/2001.
103 Glede na stališča iz točk od 96 do 102 zgoraj je treba odgovoriti na trditve tožeče stranke iz zadevnega dela tega tožbenega razloga.
– Glavna trditev, ki se nanaša na to, da člen 9(3) osnovne uredbe institucijam nalaga pregled dajatev nič tistih proizvajalcev, katerih stopnja dampinga znaša de minimis na podlagi člena 11(3) te uredbe
104 Tožeča stranka navaja, da člen 9(3) osnovne uredbe institucijam „nalaga“, da morajo pregledati dajatve nič proizvajalcev, katerih stopnja dampinga znaša de minimis na podlagi člena 11(3) te uredbe.
105 Prvič, ugotoviti je treba, da iz obvestila o začetku izrecno izhaja, da je Komisija začela postopek v tej zadevi v skladu s členom 5 osnovne uredbe, potem ko je po posvetovanju s svetovalnim odborom ugotovila, da so trije proizvajalci Unije kot industrija Skupnosti ali v njenem imenu 20. avgusta 2009 vložili pritožbo in da obstajajo zadostni dokazi, ki upravičujejo začetek postopka (točki 1 in 5 obvestila o začetku postopka).
106 Poleg tega se je Komisija v skladu s členom 2(3) Uredbe št. 1515/2001 odločila za začetek pregleda Uredbe št. 452/2007 glede na poročilo pritožbenega organa STO (točka 10 obvestila o začetku), Svet pa je sprejel Uredbo št. 1241/2010, s katero je bila tožeča stranka izključena iz uporabe Uredbe št. 452/2007.
107 V tem pogledu je treba v skladu s členom 2(1) Uredbe št. 1515/2001 spomniti, da kadar organ za reševanje sporov sprejme poročilo glede neizpodbijanega ukrepa, lahko Svet glede na primer razveljavi ali spremeni zadevni ukrep ali sprejme drug ukrep, za katerega oceni, da je primeren za upoštevanje pravnih razlag, ki so v poročilu navedene. Tako lahko v skladu s členom 5 te uredbe institucije Unije menijo, da je primerno razveljaviti ali spremeniti ukrepe, ki so sprejeti v okviru osnovne uredbe, vključno z ukrepi, ki niso predmet postopka za reševanje sporov v okviru memoranduma sporazuma o pravilih in postopkih, ki urejajo reševanje sporov, ali sprejmejo druge potrebne ukrepe, da bi lahko upoštevali pravne razlage, ki jih je sprejel organ za reševanje sporov.
108 Drugič, kot je upravičeno poudarila tožeča stranka, je treba besedila Unije razlagati kolikor je le mogoče v skladu z mednarodnim pravom, še posebej kadar se ta besedila nanašajo na izvajanje mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Skupnost, kot je to pri osnovni uredbi, ki je bila sprejeta za izpolnitev mednarodnih obveznosti, ki izhajajo iz protidampinškega sporazuma (glej uvodno izjavo 3 osnovne uredbe).
109 Primarnost mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Skupnost, glede na akte sekundarne zakonodaje Unije, narekuje, da se te razlaga čim bolj v skladu s temi sporazumi (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 10. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑61/94, Recueil, str. I‑3989, točka 52; z dne 14. julija 1998 v zadevi Bettati, C‑341/95, Recueil, str. I‑4355, točka 20; z dne 23. novembra 1999 v zadevi Portugalska proti Svetu, C‑149/96, Recueil, str. I‑8395, točka 49; z dne 9. januarja 2003 v zadevi Petrotub in Republica, C‑76/00 P, Recueil, str. I‑79, točki 56 in 57, in sodbo Splošnega sodišča z dne 28. oktobra 2004 v zadevi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, T‑35/01, ZOdl., str. II‑3663, točka 138).
110 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so institucije razlagale člen 9(3) v skladu z ugotovitvami poročila pritožbenega organa STO. V tem pogledu je treba pripomniti, da člen 9(3) določa le možnost in ne obveznosti, da institucija začne ponovni pregled, če je bilo ugotovljeno, da ima izvoznik stopnjo de minimis.
111 Iz besedila te določbe namreč izhaja, da se postopki proti posameznim izvoznikom takoj zaključijo, če se med preiskavo ugotovi, da je njihova stopnja dampinga de minimis, „ob predpostavki, da se preiskava zaključi in da ostanejo zavezani postopku in so lahko predmet nove preiskave med katerimkoli poznejšim pregledom“.
112 Glede tega je iz uporabe besedne zveze „so lahko“ razvidno, da imajo institucije možnost in ne obveznost, da med ponovnim pregledom začnejo novo preiskavo proizvajalca, ki je imel stopnjo dampinga de minimis. Treba je torej upoštevati, da ta določba podeljuje institucijam diskrecijsko pravico pri odločitvi, ali bodo izvedle novo preiskavo proti posameznim izvoznikom, ki imajo stopnjo dampinga nižjo od 2 %, v okviru ponovnega pregleda. Tožeča stranka zato ne more trditi, da so institucije „namenoma prezrle“ zadnji stavek člena 9(3) osnovne uredbe, saj ta določba institucij ne zavezuje k ponovnemu pregledu, če je bila izvozniku odobrena stopnja de minimis.
113 Ob upoštevanju navedenega in na podlagi ugotovitve pritožbenega organa STO, v skladu s katero izvozniki, ki nimajo višje stopnje kot de minimis, ne morejo biti predmet ponovnega upravnega pregleda ali ponovnega pregleda zaradi spremenjenih okoliščin, je treba šteti, da so institucije uporabile možnost, ki jim jo priznava zadnji stavek člena 9(3), in proti tožeči stranki niso sprožile postopka pregleda, ki ga določa člen 11 te uredbe, in niso začele nove preiskave v skladu z določbo člena 5 te uredbe.
114 Zato je treba šteti, da imajo institucije v skladu s členom 9(3) osnovne uredbe možnost, da proti tožeči stranki ne sprožijo postopka ponovnega pregleda.
115 Tretjič, glede trditev tožeče stranke, da bi imela uporaba novega postopka namesto ponovnega pregleda zanjo pomembne posledice, zadošča ugotovitev, da četudi bi se takšne posledice izkazale za dokazane, tožeča stranka ni uspela dokazati kakršne koli nezakonitosti aktov institucij, zato s to trditvijo ne more uspeti.
116 Iz dosedanjih ugotovitev izhaja, da je treba glavno trditev tožeče stranke zavrniti.
– Podredna trditev, ki se nanaša na to, da je Komisija izvedla de facto pregled dajatve nič tožeče stranke v nasprotju s členom 9(3) osnovne uredbe, kakor je razložen v skladu s poročilom pritožbenega organa STO
117 Tožeča stranka navaja, da je Komisija de facto izvedla pregled njene dajatve nič v nasprotju s členom 9(3) osnovne uredbe, razlaganim v skladu s poročilom pritožbenega organa STO. Tako naj bi skušale institucije Unije dejansko izničiti učinke tega poročila.
118 Z namenom dokazati, da je Komisija de facto izvedla takšen pregled, tožeča stranka, na prvem mestu, s sklicevanjem na drugi tožbeni razlog zatrjuje, da čeprav naj bi Komisija v točki 5.1. obvestila o začetku navedla, da bo preiskava pokazala, ali je zadevni produkt, ki ima poreklo iz Kitajske in ga proizvaja tožeča stranka, predmet dampinške prakse in ali ta povzroča škodo, Komisija ni izvedla takšne analize. Preiskava je namreč potekala od 1. julija 2008 do 30. junija 2009 in Komisija naj ne bi analizirala škode za industrijo Unije v tem obdobju, ampak naj bi se omejila na povzetek svojih ugotovitev iz prve preiskave, v okviru katere je bila škoda ugotovljena za leto 2007, in na pregled, ali bi uvoz zadevnega produkta, ki ga proizvaja tožeča stranka, lahko prispeval k tej škodi.
119 Treba je spomniti, da mora biti za določitev škode po začetku postopka v skladu s členom 3(1) osnovne uredbe dokazano, da obstaja „znatna škoda, povzročena industriji Skupnosti, grožnja znatne škode industriji Skupnosti ali znatno zaviranje izgradnje te industrije“, medtem ko člen 11(3) osnovne uredbe glede vmesnih pregledov določa, da med takšnim pregledom „Komisija med drugim oceni, ali so se okoliščine glede dampinga in škode bistveno spremenile, ali če obstoječi ukrepi dosegajo želene rezultate pri odstranjevanju škode, ki je bila prej ugotovljena“.
120 V uvodnih izjavah od 58 do 61 izpodbijane uredbe je Svet opozoril na posebnosti te preiskave, zaradi katerih, v obravnavanem primeru, ni bilo mogoče izvesti normalne popolne analize škode. Prvič, Svet je navedel, da je bila popolna analiza škode opravljena v okviru prve preiskave. Drugič, Svet je navedel, da je v navedeni preiskavi Komisija ugotovila, da je dampinški uvoz likalnih desk s poreklom med drugim iz Kitajske, razen uvoza likalnih desk, ki jih proizvaja tožeča stranka, industriji Unije povzročil znatno škodo. Tretjič, Svet je poudaril, da so se v obdobju preiskave za ta uvoz uporabljale protidampinške dajatve (z izjemo uvoza tožeče stranke) in da je bila zato industrija varovana pred škodljivimi učinki tega uvoza. Svet je navedel, da je bil razvit poseben pristop, prilagojen posebnostim te preiskave, pri katerem so se institucije osredotočile na določene kazalnike škode.
121 Ti kazalniki škode so obsegali stanje uvoza tožeče stranke, obseg uvoza, ki je bil predmet dampinga, tržni delež uvoza, ki je bil predmet dampinga, nelojalno nižanje cen, dejstvo, da so cene industrije Unije v obdobju preiskave v celoti ustvarjale izgubo, kot tudi vse podatke, ki jih je predložila industrija Unije, iz katerih je razvidno, da ji izvoz tožeče stranke v Unijo povzroča škodo (uvodne izjave od 71 do 76 izpodbijane uredbe).
122 Ne da bi se bilo treba v okviru tega dela izreči o upoštevnosti kazalnikov škode, ki so jih predložile institucije, je treba glede na navedbe iz točk 120 in 121 zgoraj ugotoviti, da se v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija v predmetni preiskavi ni omejila na preizkus, ali so se okoliščine glede dampinga in škode očitno spremenile ter ali so obstoječi ukrepi povzročili pričakovane učinke in odpravili škodo, ki je bila pred tem ugotovljena. Iz točke 76 izpodbijane uredbe izhaja, da je Svet ugotovil, da je industrija Unije utrpela škodo zaradi proizvodov, ki so predmet dampinga in jih je tožeča stranka prodajala na trgu Unije.
123 Tako je Svet v uvodni izjavi 90 izpodbijane uredbe upravičeno navedel, da analiza škode, ki je bila opravljena, ni bila omejena na potrditev, da je bila v prvi preiskavi ugotovljena škoda. Analiza škode se je nasprotno osredotočala na dejanske škodljive učinke uvoza tožeče stranke po dampinških cenah po preiskavi za industrijo Unije ob upoštevanju, da v tem primeru običajna analiza škode ni bila mogoča.
124 Na drugem mestu tožeča stranka navaja, da dajatev, ki jo nalaga izpodbijana uredba preneha veljati istočasno kot dajatve, ki jih Uredba št. 452/2007 nalaga ostalim kitajskim proizvajalcem, medtem ko se zdi petletno obdobje, ki je določeno v členu 11(2) osnovne uredbe, obvezno. Kakor koli, takšno trditev je treba prav tako zavrniti.
125 Treba je namreč ugotoviti, da v skladu s členom 11(1) osnovne uredbe protidampinški ukrep ostane v veljavi samo tako dolgo in samo v takem obsegu, kot je treba, da se prepreči damping, ki povzroča škodo. V skladu s členom 11(2) osnovne uredbe „[d]okončni protidumpinški ukrep preneha veljati pet let po svoji uvedbi“. V tem pogledu je treba upoštevati, da ima Svet diskrecijsko pravico, ki mu dovoljuje določiti najmanj petletno obdobje uporabe dokončnih protidampinških dajatev, če zaradi obstoja posebnih okoliščin takšna omejitev predstavlja najboljši način za upoštevanje različnih interesov strank postopka in vzpostavitev ravnotežja med interesi, ki jih namerava urejati osnovna uredba (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 1998 v zadevi Cecom proti Svetu, T‑232/95, Recueil, str. II‑2679, točka 46).
126 Institucije so torej lahko v uvodni izjavi 90 izpodbijane uredbe upravičeno sklepale, da glede na to, da tožeča stranka od dampinga, ki ga je začela po prvi preiskavi, ne bi smela imeti koristi, prav tako ne bi smela trpeti neupravičenih negativnih učinkov. Svet meni, da če se na primer ne bi zahteval pregled za Uredbo Sveta št. 452/2007, bi bilo za tožečo stranko diskriminatorno, če bi dajatev veljala tudi po izteku navedene uredbe.
127 Ob upoštevanju posebnih okoliščin predmetne zadeve, ki so povezane zlasti z dejstvom, da je bila industrija Unije delno že zavarovana s protidampinškimi dajatvami na podlagi Uredbe št. 452/2007 in da je bilo treba omejiti trajanje ukrepov v času od izpodbijane uredbe do poteka protidampinških ukrepov, ki so bili naloženi z Uredbo št. 452/2007, da bi se preprečila vsaka možna diskriminacija med tožečo stranko in proizvajalci, za katere velja navedena uredba, in da bi se dovolil, odvisno od primera, ponoven pregled ukrepov, naloženih z Uredbo št. 452/2007 in izpodbijano uredbo, je treba zaključiti, da s trditvijo, ki temelji na trajanju protidampinških ukrepov, ki so bili naloženi z izpodbijano uredbo, ni mogoče dokazati, da je bil v obravnavanem primeru de facto izveden ponovni pregled dajatve nič tožeče stranke.
128 Na tretjem mestu tožeča stranka zatrjuje, da je bila predmet „šikaniranja“ s strani institucij, katerih očitni cilj je bil napraviti konec dajatvi nič, do katere naj bi bila tožeča stranka upravičena na podlagi podatkov, ki jih je predložila v okviru prve preiskave in ki naj ne bi bili nikoli izpodbijani.
129 Na tem mestu je treba ugotoviti, da se trditev tožeče stranke nanaša na ugotovitev, da so institucije zlorabile pooblastila.
130 Takšno trditev je treba zavrniti. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da zloraba pooblastil vpliva na odločbo ali akt Unije le, če je na podlagi objektivnih, relevantnih in skladnih dokazov očitno, da je bil akt sprejet z namenom, da se dosežejo drugi cilji, kot so tisti, na katere se sklicuje (sodba Sodišča z dne 11. julija 1990 v zadevi Sermes, C‑323/88, Recueil, str. I‑3027, točka 33; sodbi Splošnega sodišča z dne 18. septembra 1995 v zadevi Nölle proti Svetu in Komisiji, T‑167/94, Recueil, str. II‑2589, točka 66, in z dne 15. oktobra 1998 v zadevi Industrie des poudres sphériques proti Svetu, T‑2/95, Recueil, str. II‑3939, točka 376). Tožeča stranka pa ni predložila takšnih kazalnikov.
131 Na podlagi predhodno navedenega je treba ta del, tako kot tožbeni razlog v celoti, zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 3(2), (3) in (5) osnovne uredbe, ker so bile tožeči stranki naložene protidampinške dajatve, ne da bi bilo ugotovljeno, ali je industrija Unije med postopkom preiskave utrpela škodo
132 V drugem tožbenem razlogu tožeča stranka navaja, da so ji bile v tej zadevi s kršitvijo člena 3(2), (3) in (5) osnovne uredbe naložene protidampinške dajatve, ne da bi bilo ugotovljeno, ali je industrija Unije med postopkom preiskave utrpela škodo.
133 Tožeča stranka v tem pogledu navaja, da člen 3 osnovne uredbe v povezavi s členoma 3.1 in 3.4 protidampinškega sporazuma in v smislu, kot ga razlagata pritožbeni organ organa za reševanje sporov STO in Sodišče, nalaga, da je treba v vsaki preiskavi oceniti vse faktorje in vse pomembne gospodarske dejavnike. Tako naj bi ta določba institucijam nalagala, naj izvedejo vsaj analizo vpliva 16 faktorjev in pokazateljev, ki so našteti v členu 3.4 protidampinškega sporazuma STO in katerim naj bi se dodal poseben faktor iz člena 3(5) osnovne uredbe. V obravnavanem primeru bi morala biti namreč analiza škode omejena na določene pokazatelje, ki se nanašajo izključno na razvoj proizvodov tožeče stranke glede tržnega deleža in cene, brez analize faktorjev in pokazateljev glede položaja industrije Unije, glede katerih naj bi se Svet v celoti skliceval na zaključke prve preiskave.
134 Spomniti je treba, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem na področju ukrepov trgovinske zaščite zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti, široko diskrecijsko pravico (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 4. oktobra 1983 v zadevi Fediol proti Komisiji, 191/82, Recueil, str. 2913, točka 26; zgoraj v točki 96 navedeno sodbo Ikea Wholesale, točka 40, in sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Moser Baer India proti Svetu, C‑535/06 P, ZOdl., str. I‑7051, točka 85).
135 Poleg tega skladu z ustaljeno sodno prakso odločitev o škodi zajema presojo zapletenih ekonomskih vprašanj. Pri tej nalogi imajo institucije Unije široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (sodba Sodišča z dne 7. maja 1991 v zadevi Nakajima proti Svetu, C‑69/89, Recueil, str. I‑2069, točka 86; sodbi Splošnega sodišča z dne 28. septembra 1995 v zadevi Ferchimex proti Svetu, T‑164/94, Recueil, str. II‑2681, točka 131, in z dne 14. marca 2007 v zadevi Aluminium Silicon Mill Products proti Svetu, T‑107/04, ZOdl., str. II‑669, točka 43).
136 Sodišče Unije mora torej svoj nadzor omejiti na preučitev, ali so bila spoštovana procesna pravila, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ali ni bila morda storjena kakšna očitna napaka pri oceni dejstev in ali niso bila zlorabljena pooblastila (zgoraj v točki 135 navedena sodba Splošnega sodišča Ferchimex proti Svetu, točka 67; sodba Splošnega sodišča z dne 28. oktobra 1999 v zadevi EFMA proti Svetu, T‑210/95, Recueil, str. II‑3291, točka 57, in zgoraj v točki 135 navedena sodba Aluminium Silicon Mill Products proti Svetu, točka 43).
137 Poleg tega je naloga tožeče stranke, da predloži dokaze, na podlagi katerih lahko Splošno sodišče ugotovi, da je Svet storil očitno napako pri presoji ocene škode (glej zgoraj v točki 109 navedeno sodbo Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, točka 119, in sodbo Splošnega sodišča z dne 4. oktobra 2006 v zadevi Moser Baer India proti Svetu, T‑300/03, ZOdl., str. II‑3911, točka 140 in navedena sodna praksa).
138 Kot je opozorilo Sodišče v sodbi Ikea Wholesale, navedeni v točki 96 zgoraj (točki 61 in 62), daje člen 3(5) osnovne uredbe organom Unije diskrecijsko pravico za preizkus in oceno različnih pokazateljev, omenjenih v tej določbi. Ta določba zahteva le, da se preverijo vsi gospodarski dejavniki in pokazatelji, „ki vplivajo na stanje [industrije Skupnosti]“.
139 Institucije so poklicane, da v okviru izvajanja diskrecijske pravice analizirajo zgoraj navedene dejavnike in med elementi presoje, ki so v ta namen našteti v predhodno citirani določbi, izberejo tiste, za katere presodijo, da so pomembni za obravnavano zadevo (sodba Sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi Sharp Corporation proti Svetu, C‑179/87, Recueil, str. I‑1635, točka 46).
140 Jasno je, da v izpodbijani uredbi institucije niso preizkusile vseh dejavnikov iz člena 3(5) osnovne uredbe, zato je treba ugotoviti, da so v obravnavanem primeru, kot trdi tožeča stranka, institucije storile očitno napako pri presoji, saj so preizkusile izključno gospodarske dejavnike in pokazatelje, za katere so presodile, da vplivajo na položaj industrije Unije.
141 Najprej je treba ugotoviti, da v okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka ne izpodbija pomena gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki so jih institucije upoštevale pri oceni škode, ki jo je utrpela industrija Unije, niti analize, ki jo je izvedla Komisija in izhaja iz uvodnih izjav od 58 do 75 izpodbijane uredbe. Ne izpodbija niti ugotovitve institucij iz uvodne izjave 76 izpodbijane uredbe, v skladu s katero je industrija Unije utrpela škodo zaradi količin proizvodov, ki so bili predmet dampinga in jih je tožeča stranka prodala na trgu Unije in bi jih lahko priskrbela tudi njena lastna industrija.
142 Tožeča stranka se namreč omejuje na trditev, da po eni strani institucije Unije niso izvedle analize vseh dejavnikov in pokazateljev, ki so navedeni v členu 3.4 protidampinškega sporazuma in v členu 3(5) osnovne uredbe, in po drugi strani, da se je Svet v celoti skliceval na ugotovitve prve preiskave v svojem preizkusu dejavnikov in pokazateljev položaja industrije Unije, kakor tudi, da je bilo v okviru te preiskave ugotovljeno, da tožeča stranka ni izvajala dampinga.
143 Čeprav Komisija v okviru te preiskave ni izvedla preizkusa vseh dejavnikov in pokazateljev položaja industrije Unije, tako kot je to izvedla v prvi preiskavi (uvodne izjave od 94 do 107 Uredbe Komisije (ES) št. 1620/2006 z dne 30. oktobra 2006 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz likalnih desk s poreklom iz Ljudske republike Kitajske in Ukrajine (UL L 300, str. 13) ter uvodne izjave od 44 do 47 Uredbe št. 452/2007), pa na podlagi tega ni mogoče sklepati, da v tej zadevi institucije niso izvedle zgolj preizkusa pomembnih elementov v smislu s sodne prakse iz točk 138 in 139 zgoraj.
144 Kot je bilo poudarjeno v uvodni izjavi 61 izpodbijane uredbe, je Komisija v obravnavanem primeru preučila, prvič, razvoj uvoza likalnih desk, ki jih proizvaja tožeča stranka in so predmet dampinga, drugič, ali so bile uvozne cene nižje od prodajnih cen industrije Unije ter kakšna je bila dobičkonosnost teh cen in tretjič, vse podatke, ki jih je industrija Unije predložila in iz katerih je razvidno, da ji je izvoz tožeče stranke v Unijo povzročil škodo npr. glede izgube strank in naročil na račun te družbe ter dobičkonosnosti njenih prodaj v Unijo v obdobju preiskave.
145 Svet je v zvezi z analizo položaja industrije Unije, ki jo je izvedla Komisija, v uvodnih izjavah od 70 do 72 izpodbijane uredbe menil, prvič, da je industrija Unije na račun tožeče stranke izgubila številna naročila in drugič, da se je še zlasti v obdobju prve preiskave prodaja več proizvajalcev Unije strankam v Uniji znatno zmanjšala, medtem ko se je prodaja tožeče stranke tem strankam v obdobju te preiskave znatno povečala. Tožeča stranka pa ne izpodbija ustreznosti teh dejavnikov in kazalnikov škode.
146 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, institucije niso spregledale dejstva, da v okviru prve preiskave pri njej niso ugotovile dampinga. Nasprotno, ustrezno so upoštevale ugotovitve in učinke Uredbe št. 452/2007, da bi preizkusile upoštevne kazalnike škode v okviru te zadeve.
147 V tem pogledu je treba spomniti, kot je bilo opozorjeno že v okviru prvega tožbenega razloga (glej točko 120 zgoraj), da je iz uvodnih izjav od 58 do 61 izpodbijane odločbe razvidno, da se je Svet skliceval na ugotovitve prve preiskave z namenom razložiti, da je bila industrija Unije že zavarovana pred škodljivimi vplivi vsega uvoza likalnih desk iz Kitajske in Ukrajine, razen uvoza tožeče stranke, zato naj ne bi bilo med preiskavo nemogoče izvesti običajne analize celotne škode tako, da bi bil izdelan poseben pristop, prilagojen posebnostim te preiskave, pri katerem bi se institucije osredotočile na določene kazalnike škode. Svet se je med drugim oprl na določene podatke, ki so bili pridobljeni med prvo preiskavo z namenom ugotoviti, da so pomembne stranke industrije Unije zamenjale dobavitelja, saj naj bi od tedaj več izdelkov kot prej naročale pri tožeči stranki na škodo industrije Unije (uvodne izjave od 70 do 72 izpodbijane uredbe).
148 Ne da bi storil očitno napako pri presoji, je Svet v uvodni izjavi 96 izpodbijane uredbe navedel, da ponovno preiskovanje vseh dejavnikov škode ne bi bilo uporabno, ker tudi če bi bili vsi navedeni dejavniki zdaj pozitivni, bi ta sprememba (vsaj deloma) temeljila na dejstvu, da je industrija Unije zdaj zaščitena pred celotnim dampinškim izvozom iz Kitajske in Ukrajine (razen pred izvozom tožeče stranke).
149 Kot izhaja iz dosedanjih ugotovitev, je Svet pravilno preizkusil le ustrezne elemente v smislu sodne prakse, ki je navedena v točkah 138 in 139 zgoraj, zato je treba trditev tožeče stranke, v skladu s katero bi bila potrditev iz uvodne izjave 96 izpodbijane uredbe (glej točko 148 zgoraj) „priznanje, da če bi Komisija izvedla analizo vseh dejavnikov in kazalnikov, bi bili vsi ti dejavniki pozitivni, če je industrija Unije že zaščitena z veljavnimi ukrepi“, zavrniti kot brezpredmetno.
150 Glede na zgoraj navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe v delu, v katerem naj bi bila odločitev o neodobritvi STG tožeči stranki sprejeta na podlagi tega, kar je Komisija vedela o učinku take zavrnitve na stopnjo dampinga, kršitvi načel, ki se nanašajo na dokazno breme, in načelu dobrega upravljanja
151 Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga navaja, da je odločitev, da se ji ne odobri STG, v nasprotju s pravom Unije. V prvem delu navaja, da je bila odločitev o zavrnitvi zahtevka za STO sprejeta na podlagi tega, kar je Komisija vedela o učinku take zavrnitve na stopnjo dampinga. Tožeča stranka v drugem delu zatrjuje, da je dokazno breme, ki ji je naloženo, pretežko in krši temeljna načela prava Unije.
Prvi del, ki se nanaša na to, da je bila odločitev o neodobritvi STG tožeči stranki sprejeta na podlagi tega, kar je Komisija vedela o učinku takšne zavrnitve na stopnjo dampinga tožeče stranke, v nasprotju s členom 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe
152 Tožeča stranka navaja, da je bila odločitev Komisije o neodobritvi STG sprejeta na podlagi zavedanja Komisije o učinku takšne zavrnitve na stopnjo dampinga, s kršitvijo člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, kot ga je razložilo Splošno sodišče v svojih sodbah z dne 14. novembra 2006 v zadevi Nanjing Metalink proti Svetu (T‑138/02, ZOdl., str. II‑4347, točki 43 in 44) in z dne 18. marca 2009 v zadevi Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu (T‑299/05, ZOdl., str. II‑565, točki 128 in 138). Potrjuje tudi, da so institucije „bolj globalno kršile njeno pravico do obrambe“.
153 Uvodoma je treba glede domnevne kršitve pravice tožeče stranke do obrambe spomniti, da mora tožba v skladu s členom 21 Statuta Sodišča Evropske unije in v skladu s členom 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa presojo o tožbi po potrebi tudi brez dodatnih podatkov. V tožbi mora biti torej pojasnjena vsebina tožbenega razloga, na katerem temelji tožba, tako da samo z njegovo abstraktno navedbo zahteve iz Poslovnika niso izpolnjene (sodbe Splošnega sodišča z dne 12. januarja 1995 v zadevi Viho proti Komisiji, T‑102/92, Recueil, str. II‑17, točka 68; z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T‑352/94, Recueil, str. II‑1989 točka 333, in z dne 12. oktobra 2011 v zadevi Association belge des consommateurs test-achats proti Komisiji, T‑224/10, ZOdl., str. I‑7177, točka 71). Ker tožeča stranka ni z ničemer obrazložila svojega tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe, je treba ta tožbeni razlog razglasiti za nedopusten.
154 Glede kršitve člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe tožeča stranka potrjuje, da iz sodb Nanjing Metalink proti Svetu in Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, točka 152 zgoraj, izhaja, da je rok, ki ga določa ta določba, kršen vsakokrat, ko Komisija sprejme odločitev o zavrnitvi STG v trenutku, ko so ji že na voljo podatki, na podlagi katerih je mogoče izračunati stopnjo dampinga zadevnega proizvajalca, če je STG odobren ali ne.
155 Tožeča stranka je bila med obravnavo zaslišana o obsegu svojih trditev in navedla je, da člen 2(7)(c), druga alinea osnovne uredbe, kot ga razlaga Splošno sodišče v sodbah iz točke 152 zgoraj, kot tudi v svoji sodbi z dne 8. novembra 2011 v zadevi Zhejiang Harmonic Hardware Products proti Svetu (T‑274/07, neobjavljena v ZOdl., točka 37), ponuja zaščito proti arbitrarnosti Komisije, ki ne more sprejeti odločitev glede zahtevka družbe za STG na podlagi tega, kar ve o vplivu svoje odločitve na stopnjo dampinga te družbe.
156 Ti pogoji so bili dejansko izpolnjeni, ko je Komisija proizvajalca zaprosila in od njega prejela odgovore na protidampinški vprašalnik v zvezi z notranjo prodajo in njenimi stroški in ko je prejela podatke tudi od družb v primerljivi državi ali ko je Komisija na podlagi katerega koli drugega načina vedela, da je primerljiva normalna tržna vrednost višja kot na Kitajskem.
157 V obravnavanem primeru bi Komisija namreč lahko izračunala njeno stopnjo dampinga 18. decembra 2009, na dan ko je prejela odgovore proizvajalcev Unije na protidampinški vprašalnik, tako da bi morala biti izpodbijana uredba razglašena za nično, saj bi bila lahko odločitev glede vprašanja, ali bi bila tožeči stranki lahko odobrena STG, drugačna, če Komisija ne bi imela navedenih podatkov.
158 Treba je spomniti, da se glede kršitve člena 2(7)(b) osnovne uredbe pri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz Kitajske normalna vrednost določi v skladu z odstavki od 1 do 6, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev, vključenih v preiskavo, in v skladu z merili in postopki, določenimi v pododstavku (c), pokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo pogoji tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega proizvoda.
159 V skladu s členom 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe je „ocena[,] ali proizvajalec izpolnjuje gornja merila, […] sprejeta v treh mesecih po sprožitvi preiskave, po podrobnem posvetovanju Svetovalnega odbora in po tem, ko je dobila industrija Skupnosti priložnost podati svoje pripombe[; ta] ocena ostane v veljavi ves čas preiskave“.
160 Ob upoštevanju sodb, na katere se sklicuje tožeča stranka in so navedene v točkah 152 in 155 zgoraj, prvič, ni mogoče šteti, da bi morala vsaka prekoračitev roka, ki je določen v členu 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, pomeniti avtomatično razglasitev ničnosti uredbe Sveta o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev, pri katerih postopek sprejema vsebuje navedeni rok. Kot je namreč Splošno sodišče navedlo v točki 152 zgoraj navedene sodbe Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu (točki 138 in 139), lahko prekoračitev roka iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe povzroči razglasitev ničnosti le pod pogojem, da tožeča stranka dokaže, da bi brez prekoračitve roka Svet lahko sprejel drugačno uredbo, ki bi bila zanjo bolj ugodna kot izpodbijana uredba.
161 Drugič, tožeča stranka se ne more sklicevati na ratio legis člena 2(7)(c) osnovne uredbe, kot ga je upoštevalo Splošno sodišče v sodbah, ki so navedene v točkah 152 in 155 zgoraj, za trditev, da je bil rok, ki ga določa ta določba, kršen vsakokrat, ko je Komisija sprejela odločbo o zavrnitvi STG v trenutku, ko je že imela podatke, ki so ji omogočali izračun stopnje dampinga za zadevnega proizvajalca, in je posledično odstopila od uporabe samega besedila te določbe, ki predvideva, da ima Komisija na voljo trimesečni rok za odločitev o zahtevkih za STG, ki so ji sporočeni.
162 V zvezi s tem je treba najprej upoštevati, da je Splošno sodišče v sodbi Nanjing Metalink proti Svetu, navedeni v točki 152 zgoraj (točka 44), v svojem odgovoru na specifično trditev tožeče stranke v zadevnem primeru, da zadnji odstavek člena 2(7)(c) osnovne uredbe brez izjeme določa, da odločitev glede STG ostane v veljavi ves čas preiskave, odgovorilo, da člen 2(7)(c) osnovne uredbe nasprotuje temu, da institucije ponovno presojajo informacije, ki so jih imele na voljo že ob prvotnem ugotavljanju STG, in da je cilj te določbe zagotoviti, da o vprašanju, ali zadevni proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, ni odločeno na podlagi njegovega vpliva na stopnjo dampinga. Ta trditev tožeče stranke pa je bila zavrnjena, saj je bil prevladujoč element razlogovanja Splošnega sodišča, da odločitev o odobritvi STG ne more vzdržati, če ne odraža več položaja zadevnega proizvajalca (zgoraj v točki 152 navedena sodba Nanjing Metalink proti Svetu, točke od 45 do 47).
163 Splošno sodišče se je v zadevi Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, točka 152 zgoraj (točka 128), sklicevalo na ratio legis te določbe za ugotovitev, da se polnega učinka navedenega roka ne sme izpodbijati, če je v času med potekom trimesečnega roka in odločbo o STG ter glede na okoliščine obravnavane zadeve treba ugotoviti, da podjetja, ki so zahtevala priznanje statusa STG, Komisiji nikakor niso omogočila, da bi izvedela, kakšen učinek bi na izračun stopnje dampinga lahko imela njena odločba o STG.
164 Končno, Splošno sodišče je v sodbi Zhejiang Harmonic Hardware Products proti Svetu, navedeni v točki 155 zgoraj (točka 37), spomnilo na ratio legis člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe, s tem da je opozorilo, da ta določba ne nasprotuje ohranitvi odobritve STO, kadar sprememba dejstev, na podlagi katerih je bil ta status odobren, ne omogoča ugotovitve, da zadevni proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva, ali kadar Komisija Svetu predlaga nadaljevanje dokončnih ukrepov na škodo zadevnega podjetja, ki ohranijo v veljavi napako, storjeno pri začetni presoji materialnih kriterijev iz člena 2(7)(c), prvi pododstavek, te uredbe.
165 V nasprotju s trditvami tožeče stranke iz sodb Nanjing Metalink proti Svetu, Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, točka 152 zgoraj, in Zhejiang Harmonic Hardware Products proti Svetu, točka 155 zgoraj, je iz tega razvidno, da Splošno sodišče ni presodilo, da ratio legis člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe upravičuje, da bi bila uredba, ki uvaja dokončne protidampinške dajatve, razglašena za nično glede podjetja vsakič, ko bi se Komisija lahko seznanila z učinkom odločitve glede STG na izračun stopnje dampinga tega podjetja, zaradi enostavnega dejstva takšne seznanitve v trenutku sprejema odločitve glede STG. Treba je upoštevati, kot je navedel Svet, da ni takojšnje povezave med trimesečnim rokom iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe in morebitno seznanjenostjo Komisije z učinkom odločitve glede STG na stopnjo dampinga podjetja. Osnovna uredba poleg tega ne nalaga, da mora biti odločitev glede STG sprejeta v trenutku, ko Komisija ni seznanjena z dejavniki, ki ji omogočajo poznavanje učinka odločitve glede STG na stopnjo dampinga podjetja. V tem pogledu ni mogoče izključiti, da tudi ob odsotnosti kakršne koli prekoračitve tega roka pri sprejemu odločitve glede STG Komisija sprejme takšno odločitev tudi, če že razpolaga s podatki, ki ji omogočajo izračun stopnje dampinga zadevnega podjetja.
166 V vsakem primeru iz sodbe sodišča z dne 1. oktobra 2009 v zadevi Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware proti Svetu (C‑141/08 P, ZOdl., str. I‑9147) izhaja, da ob upoštevanju načela zakonitosti in dobrega upravljanja ter ob spoštovanju procesnih jamstev, ki jih določa osnovna uredba, Sodišče daje prednost pravilni uporabi materialnih kriterijev, ki jih določa člen 2(7)(c) osnovne uredbe, namesto zahtevi po nespremenljivi odločitvi glede STG ali nepoznavanju učinka odločitve glede STG na stopnjo dampinga podjetja ob sprejemu takšne odločitve. Kot je Splošno sodišče spomnilo v svoji v točki 155 zgoraj navedeni sodbi Zhejiang Harmonic Hardware Products proti Svetu (točka 39), je Sodišče namreč v tej sodbi presodilo, da ob upoštevanju načela zakonitosti in dobrega upravljanja člena 2(7)(c) osnovne uredbe ni mogoče razlagati tako, da zavezuje Komisijo, naj Svetu predlaga dokončne ukrepe, ki bi v škodo zadevnega podjetja ohranjali v veljavi napako, storjeno pri prvotni presoji navedenih vsebinskih meril, ki jih določa ta določba. Tako bi Komisija, če bi med preiskavo opazila, da v nasprotju z njeno prvotno presojo podjetje izpolnjuje merila iz člena 2(7)(c), prvi pododstavek, osnovne uredbe, morala sprejeti ustrezne sklepe, pri tem pa spoštovati procesna jamstva, določena v osnovni uredbi (zgoraj navedena sodba Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware proti Svetu, točki 111 in 112).
167 Ob upoštevanju dosedanjih ugotovitev je treba upoštevati, da čeprav mora biti v skladu s členom 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe vsaka odločitev glede STG sprejeta v treh mesecih po začetku preiskave in da mora sprejeta odločitev ostati v veljavi med celotno preiskavo, ostaja dejstvo, da v trenutno veljavnem pravu Unije v skladu z razlago te določbe s strani sodišča Unije, poudarjeno v točkah 152 in 155 zgoraj, po eni strani sprejem odločitve zunaj tega roka nima za posledico razglasitve ničnosti uredbe, ki nalaga protidampinške dajatve, po drugi strani pa je takšna odločitev lahko spremenjena med postopkom, če se izkaže za napačno.
168 V obravnavanem primeru je jasno, da dokončna odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za STG ni bila sprejeta v roku 3 mesecev, kot določa člen 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe. Obvestilo o začetku postopka preiskave je bilo namreč 2. oktobra 2009 objavljeno v Uradnem listu Evropske unije. Dokončna odločitev o zavrnitvi STG pa je bila predlagana 26. marca 2010 in potrjena 30. aprila 2010.
169 Med drugim je treba upoštevati, da je Komisija odgovore tožeče stranke na protidampinški vprašalnik prejela 19. novembra 2009, vključno z deli vprašalnika, ki so se nanašali na notranjo prodajo in stroške te prodaje (glej točko 29 zgoraj). Po mnenju tožeče stranke so ti podatki Komisiji dovoljevali izračun stopnje dampinga za primer odobritve STG. Komisija je 18. decembra 2009 prejela tudi odgovore proizvajalcev Unije na protidampinški vprašalnik iz točke 23 zgoraj in bi lahko, tako meni tožeča stranka, od tega datuma izračunala učinek odločitve o zavrnitvi STG tožeči stranki na stopnjo dampinga.
170 Glede na navedene ugotovitve je treba upoštevati, da tudi če bi to, da je Komisija zaradi nespoštovanja trimesečnega roka iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe poznala učinek odločbe glede STG tožeče stranke na stopnjo dampinga, lahko bilo upoštevno, če bi se štelo, da je bila Komisija pod vplivom tega poznavanja pri sprejemanju take odločitve, bi bilo treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da bi imela izpodbijana uredba lahko drugačno vsebino ob odsotnosti domnevne nepravilnosti, ki je vplivala na postopek sprejemanja odločitve glede STG.
171 Najprej, njena trditev, da je Komisija sprejela odločbo o zavrnitvi zahtevka za STG „na podlagi tega, da se je zavedala učinka takšne odločitve na [njeno] stopnjo dampinga in da bi bila ta odločba lahko drugačna, če Komisija ne bi imela tega podatka“, ne more biti sprejeta. Samo poznavanje učinka odločbe glede STG na stopnjo dampinga podjetja ne pomeni njuno, da bi takšna odločba – in posledično izpodbijana uredba – lahko imela drugačno vsebino, če bi bila sprejeta v roku treh mesecev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe. Po eni strani, kot trdi sama tožeča stranka, bi Komisija 18. decembra 2009, torej pred potekom tega roka, že lahko poznala učinek odločbe o zavrnitvi na njeno stopnjo dampinga. Po drugi strani je treba upoštevati, da tudi če je Komisija v trenutku sprejema odločitve glede STG za tega proizvajalca razpolagala s podatki, ki so ji omogočali izračun stopnje dampinga proizvajalca, še vedno obstaja možnost, da ta odločba – in uredba, ki nalaga dokončne protidampinške dajatve – ne bi mogla biti drugačna. Tako bi lahko bilo, če bi bilo očitno, da ta proizvajalec ne bi mogel koristiti STG zato, ker je Komisija pravilno ugotovila, da zadevni proizvajalec ni spoštoval meril za odobritev STG, ki so določena v členu 2(7)(c) osnovne uredbe, in da so izpolnjeni pogoji za uvedbo protidampinških dajatev.
172 Trditev tožeče stranke ni z ničemer podkrepljena. Po eni strani se namreč tožeča stranka omejuje na potrditev, ne da bi predložila najmanjši dokaz v podporo tej potrditvi, „da je bil cilj Komisije končati dajatev nič, ki [ji] je bila odobrena […], in da so bila za dosego tega cilja sprejemljiva vsa sredstva“. V tem okviru je treba, tudi če domnevamo, da je tožeča stranka s svojo trditvijo želela dokazati, da je Komisija zlorabila pooblastila, to trditev zavrniti iz razlogov, navedenih v točki 130 zgoraj.
173 Po drugi strani tožeča stranka ni predložila nikakršnih podatkov glede sestavnih delov odločbe o STG, ki bi jih bilo mogoče oceniti drugače, če bi bila odločba Komisije glede tega sprejeta v roku 3 mesecev ali ob odsotnosti domnevnega poznavanja vpliva te odločbe na stopnjo dampinga.
174 Drži, da je tožeča stranka mimogrede navedla določene pripombe glede cene, ki je bila plačana za njene glavne vhodne surovine na notranjem trgu. Tako tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala nikakršnega vpliva Kitajske na njene odločitve glede nakupa surovin. V tem pogledu naj bi bili edini domnevni vplivi makroekonomske narave in naj bi se nanašali na domnevno poseganje kitajskih organov z namenom reguliranja cen na celotnem trgu. Ti posegi namreč niso bili takšni, da bi predstavljali znaten poseg države glede odločanja podjetij o cenah in stroških vhodnih surovin ter takšni, da bi preprečevali, da te odločitve ne bi upoštevale odzivanja trga na ponudbo in povpraševanje.
175 Te pripombe se bolj nanašajo na izpodbijanje uporabe merila iz člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne uredbe kot pa na utemeljitev, da je bila odločba o zavrnitvi zahtevka za STG sprejeta, ko je Komisija poznala učinek te odločbe na stopnjo dampinga tožeče stranke, kar predstavlja temeljni očitek tega tožbenega razloga.
176 Vsekakor, tudi če bi tožeča stranka želela z izpodbijanjem uporabe tega merila s strani Komisije dokazati, da je bila neodvisno od neupoštevanja trimesečnega roka iz člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe odločba glede STG napačna, je treba ugotoviti, kot izhaja iz uvodnih izjav od 27 do 34 izpodbijane uredbe, da je preiskava pokazala, da tožeča stranka ni izpolnila niti merila iz člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne uredbe glede stroškov vhodnih surovin niti merila iz člena 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe glede njenih računovodskih evidenc.
177 Ker mora zadevni proizvajalec izpolnjevati vse pogoje iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe, da se mu lahko prizna status podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu, če pa enega od teh pogojev ne izpolnjuje, se njegov zahtevek zavrne (zgoraj v točki 109 navedena sodba Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, točka 54), trditev tožeče stranke ne more omajati presoje Komisije glede njenega zahtevka glede STG, saj tožeča stranka ne izpodbija, da ni izpolnila pogoja iz člena 2(7)(c), druga alinea, osnovne uredbe.
178 Iz tega sledi, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi izpodbijana uredba lahko imela drugačno vsebino, če bi bila odločba Komisije glede njenega zahtevka za STG sprejeta v roku treh mesecev iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe ali ob odsotnosti vsakršnega poznavanja podatkov, ki Komisiji omogočajo izračun stopnje dampinga.
179 Zato je treba zavrniti ta del tretjega tožbenega razloga.
Drugi del, ki se nanaša to, da je Komisija tožeči stranki naložila pretežko dokazno breme glede dokazovanja, da deluje v tržnem gospodarstvu, ki naj bi bilo v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije
180 V okviru tega dela tožeča stranka zatrjuje, da je dokazno breme, ki ji ga je Komisija naložila glede dokazovanja, da deluje v tržnem gospodarstvu, pretežko in da je v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije, še zlasti z načelom dobrega upravljanja. V skladu s sodno prakso Splošnega sodišča institucije od kitajskega izvoznika ne morejo zahtevati predložitve dokazov o dejstvu, ki ga ne more dokazati, da bi bil upravičen do dajatve, ki je določena v osnovni uredbi.
181 V obravnavanem primeru je Komisija od tožeče stranke zahtevala, naj dokaže, da trg jekla na Kitajskem ni bil pod znatnim vplivom kitajskih organov, kar za tožečo stranko pomeni dokaz, ki ga je nemogoče predložiti. Komisija bi morala jasno navesti informacije, ki jih želi pridobiti od kitajskih proizvajalcev, tako da zahtevane informacije ne bi bile prekomerne ob upoštevanju predmeta zahtevka in zmožnosti zadevnih izvoznikov.
182 Kot je bilo opozorjeno v točki 134 zgoraj, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti. Sodni nadzor take presoje mora biti omejen na preverjanje, ali so bila postopkovna pravila spoštovana, ali je bilo dejansko stanje, ki se upošteva pri izpodbijani izbiri, pravilno ugotovljeno, ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja oziroma za zlorabo pooblastil (zgoraj v točki 96 navedena sodba Ikea Wholesale, točki 40 in 41, in sodba Sodišča z dne 16. februarja 2012 v združenih zadevah Svet in Komisija proti Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, točka 63).
183 Enako velja za dejanske pravne in politične razmere v zadevni državi, ki jih morajo institucije Unije oceniti, da lahko ugotovijo, ali izvoznik deluje v tržnih pogojih brez večjega posredovanja države in se mu zato lahko prizna status podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu (glej v tem smislu sodbe Splošnega sodišča z dne 18. septembra 1996 v zadevi Climax Paper proti Svetu, T‑155/94, Recueil, str. II‑873, točka 98; zgoraj v točki 109 navedeno sodbo Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, točka 49, in zgoraj v točki 152 navedeno sodbo Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, točka 81).
184 Čeprav na področju ukrepov trgovinske zaščite in še posebej protidampinških ukrepov sodišče Unije ne more posegati v presojo, ki pripada organom Unije, se lahko vsekakor prepriča, da so institucije upoštevale vse pomembne okoliščine primera in da so presodile vse dele spisa z vso potrebno skrbnostjo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 13. julija 2006 v zadevi Shandong Reipu Biochemicals proti Svetu, T‑413/03, ZOdl., str. II‑2243, točka 64, in navedena sodna praksa).
185 Poleg tega je iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe razvidno, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu odobri status podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu. V skladu s členom 2(7)(c) osnovne uredbe mora biti zahtevek, ki je predložen na podlagi določbe pod točko (b), vložen pisno in mora vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, ti instituciji morata presoditi, ali podatki, ki jih je proizvajalec predložil, zadostujejo kot dokaz, da so pogoji iz navedenega člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjeni, sodišče Unije pa mora preveriti, ali je ta presoja očitno napačna (sodba Sodišča z dne 2. februarja 2012 v zadevi Brosmann Footwear (HK) in drugi proti Svetu, C‑249/10 P, točka 32; v tem smislu glej tudi zgoraj v točkah 109 in 152 navedeni sodbi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, točka 53, in Shanghai Excell M&E Enterprise in Shanghai Adeptech Precision proti Svetu, točka 83).
186 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, institucije niso prezrle dokaznega bremena v tej zadevi.
187 Najprej je treba poudariti, da se je v tožbi in na obravnavi tožeča stranka sklicevala na sodno prakso, navedeno v točki 184 zgoraj, ne da bi izpodbijala utemeljenost presoje institucij glede zahtevka za STG iz uvodnih izjav od 28 do 33 izpodbijane uredbe. Tožeča stranka prav tako ni izpodbijala ocene, ki jo je naredila Komisija v uvodnih izjavah od 37 do 44 izpodbijane uredbe, elementov, ki jih je navedla zlasti v dopisih z dne 2. marca 2010 in z dne 13. aprila 2010 z namenom dokazati, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa člen 2(7)(c) osnovne uredbe, niti ni zatrdila, da je Komisija v tem pogledu storila očitno napako presoje.
188 Prvič, tožeča stranka zatrjuje in se sklicuje na sodbo Splošnega sodišča z dne 17. junija 2009 v zadevi Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group proti Svetu (T‑498/04, ZOdl., str. II‑1969, točki 99 in 100), da je dokazno breme, ki je na proizvajalcu-izvozniku, ki zahteva, da se mu prizna STG, izpolnjeno, če je ta Komisiji predložil različne dokaze, da je izpolnil pogoj, ki je določen v členu 2(7)(c), ki so bili zahtevani v vprašalniku Komisije, ki je namenjen proizvajalcem, ki prosijo za STG, in so bili preverjeni s strani Komisije, ne da bi bila vprašljiva njihova verodostojnost.
189 Kot je bilo opozorjeno v točki 187 zgoraj, tožeča stranka ne zatrjuje, da dokazi, ki jih je predložila v podporo svojemu zahtevku za STG med upravnim postopkom, dokazujejo, da je bil izpolnjen pogoj iz člena 2(7)(c), prva alinea, osnovne uredbe, in v tem pogledu ne izpodbija utemeljenosti presoje institucij. Njena trditev zato ne more uspeti.
190 Drugič, tožeča stranka zatrjuje, da je Komisija zahtevala, da „dokaže, da trg jekla na Kitajskem ni bil deležen znatne podpore kitajskih organov“, kar naj bi bil zanjo dokaz, ki ga je nemogoče predložiti. Tožeča stranka ni nikoli predložila nikakršnega dokaza, da so institucije postavile takšno zahtevo, ki jo je poleg tega Svet izpodbijal v svojem odgovoru na tožbo.
191 V tem pogledu, kot je pravilno poudaril Svet, mora tožeča stranka s pomočjo zadostnih dokazov dokazati, da deluje v pogojih tržnega gospodarstva in zlasti, da strošek njenih vhodnih surovin odraža tržne vrednosti.
192 Ker je Komisija ugotovila, da je družba Since Hardware v obdobju preiskave surovine kupovala na kitajskem domačem trgu, da je imela v obdobju preiskave koristi od umetno nizkih in izkrivljenih cen jekla (uvodni izjavi 32 in 33 izpodbijane uredbe) in da strošek vhodnih surovin ni odražal tržne vrednosti, bi morala tožeča stranka Komisiji predložiti dokaze, da bi ovrgla te ugotovitve. Očitka tožeče stranke ni mogoče sprejeti.
193 Ker tožbeni razlog, ki se nanaša na domnevno kršitev načela dobrega upravljanja, temelji izključno na zatrjevanem neupoštevanju načel glede dokaznega bremena, je treba navedeni tožbeni razlog zavrniti.
194 Iz tega sledi, da je treba zavrniti tretji tožbeni razlog in tožbo v celoti.
Stroški
195 Stranka, ki v postopku ne uspe, v skladu s členom 87(2), sama nosi svoje stroške, če je odločeno v tem smislu. Institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, na podlagi člena 87(4) Poslovnika nosijo svoje stroške.
196 Tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije poleg lastnih stroškov naloži še stroške Sveta ter družb Vale Mill (Rochdale) in Colombo New Scal.
197 Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba Since Hardware (Guangzhou) Co., Ltd nosi svoje stroške in stroške Sveta evropske Unije ter družb Vale Mill (Rochdale) Ltd in Colombo New Scal SpA.
3. Komisija nosi svoje stroške.
Truchot | Martins Ribeiro | Popescu |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. septembra 2012.
Podpisi
Stvarno kazalo
Pravni okvir
Pravo STO
Pravo Unije
Dejansko stanje
Izpodbijana uredba
Postopek in predlogi strank
Pravo
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 5(9), člena 9 od (3) do (6) in člena 17 osnovne uredbe, saj naj se začetek postopka ne bi mogel nanašati le na posamezno družbo, pač pa naj bi se moral nanašati na eno ali več držav in na vse proizvajalce, ki imajo v njih sedež
Prvi del, ki se nanaša na kršitev člena 5(9) osnovne uredbe v povezavi s členom 17 osnovne uredbe, razlaganega v skladu s pravom STO
Drugi del, ki se nanaša na kršitev člena 9 od (4) do (6) osnovne uredbe, razlaganega v skladu s pravom STO
Tretji del: kršitev člena 9(3) osnovne uredbe
– Uvodne ugotovitve
– Glavna trditev, ki se nanaša na to, da člen 9(3) osnovne uredbe institucijam nalaga pregled dajatev nič tistih proizvajalcev, katerih stopnja dampinga znaša de minimis na podlagi člena 11(3) te uredbe
– Podredna trditev, ki se nanaša na to, da je Komisija izvedla de facto pregled dajatve nič tožeče stranke v nasprotju s členom 9(3) osnovne uredbe, kakor je razložen v skladu s poročilom pritožbenega organa STO
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 3(2), (3) in (5) osnovne uredbe, ker so bile tožeči stranki naložene protidampinške dajatve, ne da bi bilo ugotovljeno, ali je industrija Unije med postopkom preiskave utrpela škodo
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe v delu, v katerem naj bi bila odločitev o neodobritvi STG tožeči stranki sprejeta na podlagi tega, kar je Komisija vedela o učinku take zavrnitve na stopnjo dampinga, kršitvi načel, ki se nanašajo na dokazno breme, in načelu dobrega upravljanja
Prvi del, ki se nanaša na to, da je bila odločitev o neodobritvi STG tožeči stranki sprejeta na podlagi tega, kar je Komisija vedela o učinku takšne zavrnitve na stopnjo dampinga tožeče stranke, v nasprotju s členom 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe
Drugi del, ki se nanaša to, da je Komisija tožeči stranki naložila pretežko dokazno breme glede dokazovanja, da deluje v tržnem gospodarstvu, ki naj bi bilo v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije
Stroški