Zadeva T‑156/11

Since Hardware (Guangzhou) Co., Ltd

proti

Svetu Evropske unije

„Damping – Uvoz likalnih desk s poreklom iz Kitajske – Uvedba postopka proti samo eni družbi – Tržnogospodarska obravnava – Rok treh mesecev, določen v členu 2(7)(c), druga alinea, Uredbe (ES) št. 1225/2009 – Dokazno breme – Ugotovitev škode“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 18. septembra 2012

1.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Začetek preiskave – Zadevna podjetja – Možnost začetka protidampinškega postopka glede enega samega proizvajalca

(Splošni sporazum o carinah in trgovini iz leta 1994, člen VI.1; Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (protidampinški zakonik iz leta 1994), členi 1, 5.2(ii), 6.1.3, 6.7, 6.10 in 9.2; Uredba Sveta št. 1225/2009, členi 5(1), (2), (7) in (9), 9, od (3) do (6), ter 17)

2.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Pregled dejavnikov, na katerih je temeljila uvedba protidampinških dajatev – Poročilo Svetovne trgovinske organizacije, s katerim je bil izvoznik izključen s področja uporabe protidampinških ukrepov, sprejetih po začetnem postopku, in s katerim so prepovedani pregledi – Začetek novega postopka proti temu izvozniku s strani institucij – Dopustnost – Pogoji

(Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, člen 5.8; Uredba Sveta št. 1225/2009, člen 5)

3.      Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Razlaga glede na mednarodne sporazume, ki jih je sklenila Skupnost – Razlaga Uredbe št. 1225/2009 glede na protidampinški sporazum GATT iz leta 1994

(Splošni sporazum o carinah in trgovini iz leta 1994, člen VI.1; Sporazum o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (protidampinški zakonik iz leta 1994); Uredba Sveta št. 1225/2009)

4.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Konec postopka – Stopnja dampinga, nižja od 2 % – Začetek nove preiskave – Polje proste presoje institucij

(Uredba Sveta št. 1225/2009, člen 9(3))

5.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Upoštevni dejavniki – Začetek nove preiskave – Postopek pregleda – Analiza, ki jo morajo opraviti institucije – Obseg

(Uredba Sveta št. 1225/2009, člena 3(1) in 11(3))

6.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Določitev protidampinških dajatev – Trajanje uporabe – Diskrecijska pravica Sveta

(Uredba Sveta št. 1225/2009, člen 11(1) in (2))

7.      Ničnostna tožba – Razlogi – Zloraba pooblastil – Pojem

(člen 263 PDEU)

8.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Upoštevni dejavniki – Številnost – Diskrecijska pravica institucij – Sodni nadzor – Meje – Neobstoj preizkusa vseh dejavnikov in indicev v zvezi s položajem industrije v Uniji – Upoštevanje zgolj tistih dejavnikov, ki so upoštevni v obravnavanem primeru – Očitna napaka pri presoji – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 1225/2009, člen 3(5))

9.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navedenih razlogov – Abstraktno navajanje – Nedopustnost

(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1))

10.    Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz s poreklom iz držav brez tržnega gospodarstva v smislu člena 2(7)(b) Uredbe št. 1225/2009 – Postopek presoje pogojev, pod katerimi je proizvajalec lahko upravičen do tržnogospodarske obravnave – Prekoračitev roka treh mesecev iz člena 2(7)(c), druga alinea, navedene uredbe s strani Komisije – Posledice

(Uredba Sveta št. 1225/2009, člen 2(7)(c))

11.    Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz s poreklom iz držav brez tržnega gospodarstva v smislu člena 2(7)(b) Uredbe št. 1225/2009 – Uporaba pravil, ki se nanašajo na države s tržnim gospodarstvom – Uporaba, pridržana za proizvajalce, ki izpolnjujejo kumulativne pogoje, določene v členu 2(7)(c) navedene uredbe

(Uredba Sveta št. 1225/2009, člen 2(7)(c))

12.    Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz s poreklom iz držav brez tržnega gospodarstva v smislu člena 2(7)(b) Uredbe št. 1225/2009 – Uporaba pravil, ki se nanašajo na države s tržnim gospodarstvom – Diskrecijska pravica institucij – Sodni nadzor – Meje – Dokazno breme proizvajalca

(Uredba Sveta št. 1225/2009, člen 2(7)(b) in (c))

1.      Čeprav se protidampinški postopki načeloma nanašajo na ves uvoz neke kategorije proizvodov iz tretje države, in ne na uvoz proizvodov, ki jih proizvajajo točno določena podjetja, besedilo členov 5(1), (2), (7) in (9) ter 17 osnovne protidampinške uredbe št. 1225/2009 ne utemeljuje trditve, da se protidampinški postopek nikoli ne more začeti proti enemu samemu proizvajalcu. Poleg tega člena 5(9) osnovne uredbe ni mogoče razlagati tako, da institucijam Unije prepoveduje začeti postopek proti enemu samemu proizvajalcu, če je bila pri njih veljavno vložena pritožba, ki je vsebovala dokaze o obstoju dampinga, škode in vzročne zveze med uvozom, ki je zatrjevan kot predmet dampinga, in domnevno škodo, in kadar je bilo med prejšnjo preiskavo ugotovljeno, da je imel ta proizvajalec stopnjo dampinga nič ali de minimis in da za vse preostale proizvajalce zadevnega proizvoda veljajo protidampinške dajatve.

Prav tako člen 9(4) Uredbe št. 1225/2009, ki določa, da kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na to, da gre za damping in škodo, ki jo ta povzroča, in je treba v interesu Skupnosti posredovati, ne postavlja nikakršne zahteve glede števila družb, glede katerih je treba ugotoviti, da je treba naložiti protidampinško dajatev. Glede obveznosti, ki jo nalaga člen 9(5), prvi pododstavek, drugi stavek, navedene uredbe in se nanaša na to, da bo uredba, ki uvaja dajatev, določila dajatev za vsakega dobavitelja ali, če to ni izvedljivo, za zadevno državo dobaviteljico, je treba pojem „vsak dobavitelj“ razlagati tako, da označuje vsakega dobavitelja, na katerega se nanaša postopek. Ta določba torej ne zahteva, da so dajatve naložene vsem dobaviteljem zadevne tretje države. Taka razlaga ima oporo tudi v besedilu člena 9.2 Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 (protidampinški sporazum), ki se nanaša izrecno na to, da oblasti imenujejo prizadetega dobavitelja oziroma prizadete dobavitelje določenega proizvoda.

Ni pa mogoče šteti, da iz člena VI.1 Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) ali iz člena 1 protidampinškega sporazuma izhaja, da postopka ni mogoče začeti proti enemu samemu proizvajalcu. Člen VI.1 GATT ne zadeva začetka postopka niti števila proizvajalcev, na katere se lahko nanašajo taki postopki. Člen 5.2(ii) ter členi 6.1.3, 6.7, 6.10 in 9.2 protidampinškega sporazuma ne vsebujejo omejitev glede števila proizvajalcev, na katere se lahko nanaša začetek postopka.

(Glej točke 65, 68, 74, 76, 77, 92 in 93.)

2.      Poročilo pritožbenega organa Svetovne trgovinske organizacije, v katerem je ugotovljeno, da izvoznik med začetno preiskavo ni imel stopnje nad stopnjo de minimis in ga je bilo treba zato izvzeti s področja uporabe dokončnega protidampinškega ukrepa ter tudi ne more biti predmet pregledov, institucijam Unije ne more preprečiti, da bi začele nov postopek proti takemu izvozniku, če bi veljavno odločale o pritožbi, ki vsebuje dokaze o obstoju dampinga, škode, vzročne zveze med uvozom, ki je predmet dampinga, in domnevno škodo.

Ker je zadevni izvoznik izključen s področja uporabe protidampinškega ukrepa in je njegov izvoz oproščen dajatev, ta izvoznik ne more biti predmet pregleda, saj se ti pregledi nanašajo na plačane dajatve ali na potrebo po ohranitvi dajatev in se ne morejo uporabljati za proizvajalca, ki ima stopnjo dampinga de minimis.

(Glej točke 80, 82 in 83.)

3.      Besedila Unije je treba razlagati, kolikor je le mogoče, v skladu z mednarodnim pravom, še posebej kadar se ta besedila nanašajo na izvajanje mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Skupnost, kot je to pri osnovni protidampinški uredbi št. 1225/2009, ki je bila sprejeta za izpolnitev mednarodnih obveznosti, ki izhajajo iz Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994. Primarnost mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Skupnost, glede na akte sekundarne zakonodaje Unije narekuje, da se ti razlagajo čim bolj v skladu s temi sporazumi.

(Glej točki 108 in 109.)

4.      Člen 9(3) osnovne protidampinške uredbe št. 1225/2009 določa le možnost, in ne obveznosti, da institucija začne ponovni pregled, če je bilo ugotovljeno, da ima izvoznik stopnjo de minimis. Iz besedila te določbe namreč izhaja, da se postopki proti posameznim izvoznikom takoj končajo, če se med preiskavo ugotovi, da je njihova stopnja dampinga de minimis, ob predpostavki, da se preiskava konča in da ostanejo zavezani postopku ter so lahko predmet nove preiskave med katerimkoli poznejšim pregledom.

Glede tega je iz uporabe besedne zveze „so lahko“ razvidno, da imajo institucije možnost, in ne obveznost, da med ponovnim pregledom začnejo novo preiskavo proizvajalca, ki je imel stopnjo dampinga de minimis. Ta določba torej podeljuje institucijam diskrecijsko pravico pri odločitvi, ali bodo izvedle novo preiskavo proti posameznim izvoznikom, ki imajo stopnjo dampinga nižjo od 2 %, v okviru ponovnega pregleda.

(Glej točke od 110 do 112.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 119 do 123.)

6.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 125 in 126.)

7.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 130.)

8.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 134 do 143 in 148.)

9.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 153.)

10.    V skladu s členom 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne protidampinške uredbe št. 1225/2009 mora biti načeloma vsaka odločitev glede statusa v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja sprejeta v treh mesecih po začetku preiskave in sprejeta odločitev mora ostati v veljavi med celotno preiskavo. Vendar po trenutno veljavnem pravu Unije, kakor si to določbo razlaga sodišče Unije, po eni strani posledica sprejetja odločitve zunaj tega roka ni razglasitev ničnosti uredbe, ki nalaga protidampinške dajatve, po drugi strani pa je takšna odločitev lahko spremenjena med postopkom, če se izkaže za napačno.

Prekoračitev roka treh mesecev povzroči razglasitev ničnosti le pod pogojem, da tožeča stranka dokaže, da bi brez prekoračitve roka Svet lahko sprejel drugačno uredbo, ki bi bila zanjo ugodnejša kot izpodbijana uredba.

Poleg tega Splošno sodišče ni presodilo, da ratio legis člena 2(7)(c), drugi pododstavek, osnovne uredbe upravičuje, da bi bila uredba, ki uvaja dokončne protidampinške dajatve, razglašena za nično glede podjetja vsakič, ko bi se Komisija lahko seznanila z učinkom odločitve glede statusa v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja na izračun stopnje dampinga tega podjetja zaradi enostavnega dejstva take seznanitve v trenutku sprejema odločitve glede navedenega statusa. Ni takojšnje povezave med trimesečnim rokom in morebitno seznanjenostjo Komisije z učinkom odločitve glede statusa v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja na stopnjo dampinga podjetja. Osnovna uredba poleg tega ne nalaga, da mora biti odločitev glede statusa v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja sprejeta v trenutku, ko Komisija ni seznanjena z dejavniki, ki ji omogočajo poznavanje učinka odločitve glede navedenega statusa na stopnjo dampinga podjetja. V tem pogledu ni mogoče izključiti, da tudi ob odsotnosti kakršne koli prekoračitve tega roka pri sprejemu odločitve glede statusa v tržnem gospodarstvu delujočega podjetja Komisija sprejme takšno odločitev, tudi če že razpolaga s podatki, ki ji omogočajo izračun stopnje dampinga zadevnega podjetja.

(Glej točke 160, 165 in 167.)

11.    Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 177.)

12.    Institucije Unije imajo na področju skupne trgovinske politike in predvsem na področju ukrepov trgovinske zaščite zaradi zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih razmer, ki jih morajo preučiti, široko diskrecijsko pravico. Sodni nadzor nad tako presojo mora biti tako omejen na preučitev, ali so bila spoštovana procesna pravila, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ali ni bila morda storjena kakšna očitna napaka pri oceni dejstev in ali niso bila zlorabljena pooblastila.

Enako velja za dejanske pravne in politične razmere v zadevni državi, ki jih morajo institucije Unije oceniti, da lahko ugotovijo, ali izvoznik deluje v tržnih pogojih brez večjega posredovanja države in se mu zato lahko prizna status podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu.

Čeprav na področju ukrepov trgovinske zaščite in še posebno protidampinških ukrepov sodišče Unije ne more posegati v presojo, ki pripada organom Unije, se vsekakor lahko prepriča, da so institucije upoštevale vse pomembne okoliščine primera in da so presodile vse dele spisa z vso potrebno skrbnostjo.

Poleg tega je iz člena 2(7)(c) osnovne protidampinške uredbe št. 1225/2009 razvidno, da je dokazno breme na proizvajalcu, ki želi, da se mu odobri status podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu. V skladu s členom 2(7)(c) te uredbe mora biti zahtevek, ki je predložen na podlagi določbe pod točko (b), vložen pisno in mora vsebovati zadostne dokaze, da proizvajalec deluje v pogojih tržnega gospodarstva. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave. Nasprotno, ti instituciji morata presoditi, ali podatki, ki jih je proizvajalec predložil, zadostujejo za dokaz, da so pogoji iz navedenega člena 2(7)(c) te uredbe izpolnjeni, sodišče Unije pa mora preveriti, ali je ta presoja očitno napačna.

(Glej točke od 182 do 185.)