SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 22. septembra 2022(1)
Zadeva C‑290/21
Staatlich genehmigte Gesellschaft der Autoren, Komponisten und Musikverleger Reg. Gen. mbH (AKM)
proti
Canal+ Luxembourg Sàrl,
ob udeležbi
Tele 5 TM-TV GmbH,
Österreichische Rundfunksender GmbH & Co KG,
Seven.One Entertainment Group GmbH,
ProSiebenSat.1 PULS 4 GmbH
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija))
„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Avtorska in sorodne pravice – Satelitsko radiodifuzno oddajanje in kabelska retransmisija – Direktiva 93/83/EGS – Člen 1(2) – Ponudnik satelitskih paketov – Oddajanje programov v drugi državi članici – Kraj dejanja izkoriščanja – Zagotavljanje plačljivih in prostodostopnih programov v visoki ločljivosti proti plačilu – Razpoložljivost teh programov v standardni ločljivosti v državi sprejemnici tudi po satelitu“
Uvod
1. „Če bi moral vse ponoviti, bi začel s kulturo,“ naj bi Jean Monnet dejal o procesu evropskega povezovanja. Vendar kulturo, vsaj v njeni gospodarski razsežnosti, v veliki meri urejajo avtorske pravice. Obstaja pa dejavnik, ki ovira napredek pri povezovanju na tem področju in prispeva k ohranjanju razdrobljenosti notranjega trga po nacionalnih mejah: nespremenljivo načelo teritorialnosti (v smislu nacionalnega ozemlja) avtorskih pravic in prakse udeležencev na trgu, vključno s praksami organizacij za kolektivno upravljanje, ki so se uveljavile na podlagi tega načela. Paradoksalno je, da bolj ko tehnologija, zlasti satelitsko radiodifuzno oddajanje, ki je predmet te zadeve, in v zadnjem času internet, omogoča meddržavne kulturne izmenjave, bolj se čuti ovira zaradi načela teritorialnosti avtorskih pravic.
2. Seveda je res, da ima ta razdrobljenost trga tudi objektiven razlog, in sicer jezikovno raznolikost, ki je temeljni vidik kulture. Vendar ta zadeva kaže, da tudi v primerih, ko jezikovne ovire ni, zainteresirane osebe z vsemi razpoložljivimi sredstvi zagovarjajo načelo teritorialnosti, opredeljeno z državnimi mejami, ki so bile sicer na notranjem trgu odpravljene. Sodišče bo imelo v tej zadevi priložnost prispevati k spodbujanju povezovanja Evrope prek kulture v skladu z voljo zakonodajalca Unije, izraženo že pred skoraj 30 leti.
Pravni okvir
Pravo Unije
3. Člen 1(2), od (a) do (c), Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo določa(2):
„2. (a) Za namen te direktive izraz ‚priobčitev javnosti po satelitu‘ pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerimi pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo.
(b) Do dejanja priobčitve javnosti po satelitu pride le v tisti državi članici, kjer se signali kot nosilci programa pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije pošljejo v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo.
(c) Če so programski signali kodirani, pride do priobčitve javnosti po satelitu pod pogojem, da je način za dekodiranje oddaje javnosti ponujen s strani RTV organizacije ali z njenim soglasjem.“
4. Člen 2 te direktive določa:
„Države članice za avtorja predvidijo izključno pravico, da dovoli priobčitev javnosti po satelitu avtorsko-pravno varovanih del v skladu z določbami iz tega poglavja.“
5. Člen 4 te direktive na priobčitev javnosti po satelitu razširja varstvo, ki ga izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in RTV organizacijam zagotavlja Direktiva 92/100/EGS(3).
6. Člen 1(2)(c) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi(4) določa:
„Razen v primerih iz člena 11[(5)] se ta direktiva ne dotika in ne vpliva na obstoječe določbe [prava Unije] v zvezi s [z]:
[…]
(c) avtorsko in sorodnimi pravicami, ki veljajo za kabelsko in satelitsko oddajanje programov“.
7. Člen 3(1) te direktive določa:
„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način […].“
Avstrijsko pravo
8. Člen 17b(1) Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski pravici) z dne 9. aprila 1936 v različici z dne 27. decembra 2018(6), ki se uporablja v tej zadevi, določa:
„Pri satelitski radiodifuziji je dejanje izkoriščanja, ki je pridržano avtorju, to, da se signali kot nosilci programa pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije pošljejo v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Ob upoštevanju odstavka 2 se torej satelitsko radiodifuzno oddajanje izvaja samo v državi, v kateri je takšno pošiljanje opravljeno.“
Dejansko stanje, postopek in vprašanji za predhodno odločanje
9. Staatlich genehmigte Gesellschaft der Autoren, Komponisten und Musikverleger Reg. Gen. mbH (Državno odobrena družba avtorjev, skladateljev in glasbenih založnikov, Avstrija, v nadaljevanju: AKM) je avstrijska družba za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic za glasbena dela.
10. Canal+ Luxembourg Sàrl (v nadaljevanju: Canal+) je družba luksemburškega prava, ki v Avstriji proti plačilu ponuja pakete programov več RTV organizacij (v nadaljevanju: satelitski paketi).
11. Posamezne satelitske signale kot nosilce programa v komunikacijsko verigo (navzgornja povezava) večinoma pošljejo RTV organizacije same, včasih tudi družba Canal+, vendar nikoli v Avstriji, temveč v drugih državah članicah Unije. Pošlje se snop, ki vsebuje celoten program v visoki ločljivosti z vsemi dodatnimi informacijami, kot so zvočni podatki, podatki o podnapisih itd. Potem ko satelit „prepošlje“ snop, ga sprejmejo satelitske sprejemne naprave na območju pokrivanja. Snop se nato razdeli in uporabnik lahko dostopa do vsakega od programov na terminalu. Programi so kodirani in jih mora sprejemna naprava za uporabo dekodirati. Družba Canal+ svojim strankam v soglasju z RTV organizacijami daje na voljo ključe za dostop. „Satelitski paketi“ so oblikovani kot kombinacije ključev za dostop do različnih programov.
12. Vsebujejo plačljive in brezplačne televizijske programe. Ti zadnji niso šifrirani in jih lahko v standardni kakovosti na avstrijskem ozemlju vedno sprejme vsakdo.
13. Družba AKM je vložila zahtevek, s katerim je v bistvu zahtevala prenehanje oddajanja satelitskih signalov v Avstriji in plačilo odškodnine, pri čemer je trdila, da tega oddajanja ni dovolila. Družba AKM namreč meni, da bi morala imeti družba Canal+, ne glede na morebitno dovoljenje, ki so ga za priobčitev del javnosti po satelitu pridobile RTV organizacije, tudi takšno dovoljenje, česar pa ni mogla dokazati. Družba AKM zato meni, da družba Canal+ posega v pravice, katerih upravljanje zagotavlja.
14. Štirim družbam, med njimi Seven.One Entertainment Group GmbH, RTV organizaciji s sedežem v Nemčiji, in ProSiebenSat.1 PULS 4 GmbH, RTV organizaciji s sedežem v Avstriji (v nadaljevanju skupaj: intervenientke), je bila dovoljena intervencija v postopku v glavni stvari v podporo družbi Canal+.
15. Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) je s sodbo z dne 30. junija 2020 v pritožbenem postopku tožbi delno ugodilo. Med drugim je menilo, da satelitski paketi, ki jih ponuja družba Canal+, dosegajo novo javnost, tj. javnost, ki je različna od javnosti, ki jo dosegajo prostodostopni prenosi RTV operaterjev. Družba AKM in družba Canal+ ob podpori intervenientk sta pri predložitvenem sodišču vložili reviziji zoper to sodbo.
16. V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) prekinilo postopek in Sodišču predložilo ti vprašanji za predhodno odločanje:
„(1) Ali je treba člen 1(2)(b) [Direktive 93/83] razlagati tako, da ne le RTV organizacija, ampak tudi ponudnik satelitskega paketa, ki sodeluje pri nedeljivem in enotnem dejanju oddajanja, opravlja dejanje izkoriščanja – za katero je eventualno potrebno soglasje – zgolj v državi, v kateri se signali kot nosilci programa pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije pošljejo v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo, kar pomeni, da zaradi sodelovanja ponudnika satelitskega paketa pri dejanju oddajanja ne more priti do kršitve avtorskih pravic v državi sprejemnici?
(2) Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali je treba pojem ‚priobčitev javnosti‘ iz člena 1(2)(a) in (c) [Direktive 93/83] in člena 3(1) [Direktive 2001/29] razlagati tako, da ponudnik satelitskega paketa, ki kot dodatni akter sodeluje pri priobčitvi javnosti po satelitu, ki v paket po svoji zamisli poveže več kodiranih visokoločljivih signalov brezplačnih in plačljivih TV programov različnih RTV organizacij in ki samostojen avdiovizualni produkt, ustvarjen na ta način, za plačilo ponuja svojim strankam, potrebuje posebno dovoljenje imetnika zadevnih pravic tudi glede zaščitenih vsebin brezplačnih TV programov, ki jih vključuje programski paket, čeprav svojim strankam vsekakor zgolj zagotavlja dostop do takih del, ki so na območju oddajanja – četudi v slabši, standardni ločljivosti – že vsakomur prosto dostopna?“
17. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen 5. maja 2021. Pisna stališča so predložile družba AKM, družba Canal+, intervenientke in Evropska komisija. Na obravnavi 8. junija 2022 so bile zastopane iste stranke.
Analiza
18. Predložitveno sodišče je postavilo dve vprašanji za predhodno odločanje, pri čemer je drugo vprašanje odvisno od odgovora na prvo. Glede na odgovor, ki ga predlagam na prvo vprašanje, torej ne bo treba odgovoriti na drugo vprašanje, če bo Sodišče sprejelo mojo utemeljitev. Kljub temu bom to zaradi popolnosti na kratko preučil.
Prvo vprašanje za predhodno odločanje
19. S prvim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(2)(b) Direktive 93/83 razlagati tako, da mora ponudnik satelitskih paketov v državi članici, v kateri so tako priobčeni predmeti varstva dostopni javnosti (država članica sprejemnica), pridobiti dovoljenje imetnikov avtorskih in sorodnih pravic za dejanje priobčitve javnosti po satelitu, pri katerem je udeležen.
20. To vprašanje se nanaša na sodno prakso Sodišča, ki med drugim izhaja iz sodbe z dne 13. oktobra 2011, Airfield in Canal Digitaal (C‑431/09 in C‑432/09, v nadaljevanju: sodba Airfield, EU:C:2011:648), in dejansko zadeva razlago te sodbe.
21. Pred začetkom analize sodbe Airfield je treba podati nekaj predhodnih pripomb.
Priobčitev javnosti po satelitu v smislu Direktive 93/83
22. V svojih začetkih je bilo televizijsko oddajanje seveda omejeno na državne meje – uporabljalo se je radijske valove, katerih frekvence so bile na voljo državam, ki so jih dodelile operaterjem za prenos, omejen na nacionalno ozemlje. Območje pokrivanja signala je torej v bistvu ustrezalo ozemlju države oddajnice, ki je hkrati pomenilo ozemeljsko področje uporabe avtorskega prava te države.
23. S prihodom satelitske televizije se je to spremenilo, saj je mogoče pokriti veliko večje ozemlje, kot je ozemlje ene države. Zato se je pojavilo vprašanje, katero avtorsko pravo se uporablja: samo pravo države, iz katere se signal pošlje na satelit, ali tudi pravo oziroma prava držav, v katerih se signal lahko sprejema?(7)
24. Člen 1(2)(b) Direktive 93/83 na to vprašanje odgovarja z vidika prava Unije. Čeprav je ta določba navedena pod naslovom „Opredelitve“, vzpostavlja eno od glavnih materialnopravnih pravil te direktive, in sicer načelo države članice oddajnice. V skladu s tem načelom se šteje, da se dejanje priobčitve javnosti po satelitu, kot je opredeljeno v navedeni direktivi, zgodi le v državi članici, v kateri je bil signal poslan na satelit. Zato se za tako dejanje uporablja tudi avtorsko pravo te države.
25. Hkrati Direktiva 93/83 zagotavlja enakovredno varstvo avtorskih in sorodnih pravic v vseh državah članicah z uskladitvijo tega varstva v členih 2 in 4 ter z izključitvijo prisilnih licenc v členu 3(1). Pravice imetnikov pravic v zvezi z uporabo del v državah članicah sprejemnicah bodo tako enakovredno zaščitene na podlagi avtorskega prava države članice izdajateljice.(8) V skladu z uvodno izjavo 17 Direktive 93/83 morajo zagotoviti, da se pri nadomestilu za uporabo teh pravic upošteva celotna potencialno javnost.
26. Glavni namen uvedbe načela države članice oddajnice je bil olajšati čezmejni prenos radijskih in televizijskih programov prek satelita z zagotavljanjem pravne varnosti in ustrezne ravni zaščite interesov vseh udeleženih akterjev.(9)
27. Vendar se načelo države članice oddajnice nanaša le na dejanje priobčitve javnosti po satelitu, kot je opredeljeno v členu 1(2)(a) in (b) Direktive 93/83. Ta opredelitev je sestavljena iz več elementov. Prvič, to dejanje je v tem, da se signali kot nosilci programa pošljejo v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Drugič, pošiljanje mora biti pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije. Tretjič, signali kot nosilci programa morajo biti namenjeni javnemu sprejemu. Četrtič, zadevna komunikacijska veriga mora biti neprekinjena od pošiljanja signalov do njihovega (morebitnega(10)) sprejema s strani javnosti. Nazadnje, petič, če so signali kodirani, mora biti način za dekodiranje teh signalov javnosti ponujen s strani RTV organizacije, pod nadzorom in odgovornostjo katere se dejanje izvaja, ali z njenim soglasjem.(11)
28. Dejanje, ki izpolnjuje te pogoje, je dejanje „priobčitve javnosti po satelitu“ v smislu člena 1(2)(a) Direktive 93/83 in zanj velja načelo države članice oddajnice. To načelo ne zajema le samega oddajanja oziroma pošiljanja signala kot nosilca programa v navzgornjo povezavo do satelita, temveč celotno priobčitev, vključno z dostavo tega signala končnim uporabnikom. Zato se za priobčitev kot celoto uporablja samo pravo države članice oddajnice. Nasprotno pa se vsako dejanje izkoriščanja predmetov avtorskih ali sorodnih pravic na daljavo, tudi z uporabo satelita, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 1(2)(a) in (c) Direktive 93/83, ne more opredeliti kot „priobčitev javnosti po satelitu“ v smislu navedene določbe in zanj ne velja načelo države članice oddajnice.
Sodba Airfield in njena uporaba v tej zadevi
29. V sodbi Airfield je moralo Sodišče obravnavati dejavnost ponudnika satelitskih paketov, ki je bila podobna dejavnosti družbe Canal+ v tej zadevi. Ugotovilo je, da ta dejavnost spada v okvir priobčitve javnosti po satelitu v smislu člena 1(2)(a) do (c) Direktive 93/83.(12)
30. V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je predložitveno sodišče razmeroma skopo z informacijami o tehničnih podrobnostih zadevne priobčitve v postopku v glavni stvari. Ker pa se vprašanji za predhodno odločanje nanašata na razlago člena 1(2)(b) Direktive 93/83 in posredno sodbe Airfield, izhajam iz predpostavke, da je sklep, ki ga je Sodišče sprejelo v tej sodbi glede opredelitve dejavnosti ponudnika satelitskega paketa, mogoče prenesti na obravnavano zadevo.
31. To pomeni, da signale kot nosilce programa v komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo, pošljejo RTV organizacije same ali pa jih z njihovim soglasjem pošlje družba Canal+. RTV organizacije torej nadzorujejo to pošiljanje in prevzemajo odgovornost zanj.(13) Ti signali so namenjeni javnosti. Namen zadevne dejavnosti je namreč prenos programov, ki jih neposredno sprejema javnost.(14) Komunikacijska veriga je neprekinjena od pošiljanja signalov v navzgornjo povezavo do satelita do morebitnega sprejema s strani javnosti. Morebitni posegi v te signale, kot so stiskanje ali kodiranje in dekodiranje, so del običajnih tehničnih dejavnosti priprave signalov za prenos prek satelita in ne pomenijo prekinitve komunikacijske verige.(15) Nazadnje, ni sporno, da je naprave za dekodiranje dala na voljo javnosti družba Canal+ s soglasjem zadevnih RTV organizacij.
32. V celoti se strinjam z analizo, ki jo je Sodišče opravilo v sodbi Airfield glede opredelitve dejavnosti ponudnika satelitskih paketov kot priobčitve javnosti po satelitu. Na tej stopnji dvomim le o ugotovitvi, da se nadzor in odgovornost RTV organizacije iz člena 1(2)(a) Direktive 93/83 ne nanašata na celotno dejanje priobčitve javnosti po satelitu, temveč le na pošiljanje signalov v komunikacijsko verigo, ter da sta ta nadzor in odgovornost lahko deljena.(16)
33. Na prvem mestu, če morajo biti v skladu z zgoraj navedeno določbo signali kot nosilci programov od trenutka, ko se pošljejo v komunikacijsko verigo, namenjeni javnemu sprejemanju(17) in če mora biti ta veriga neprekinjena, nadzor nad pošiljanjem teh signalov nujno in samodejno pomeni nadzor nad celotnim dejanjem priobčitve javnosti. Če bi namreč po pošiljanju signalov prevzela nadzor druga oseba, na primer za časovni zamik prenosa ali spremembo namembnega kraja, bi to pomenilo prekinitev komunikacijske verige.
34. Enako velja za odgovornost. V neprekinjeni komunikacijski verigi odločitev o pošiljanju signalov nujno vodi do njihove dostopnosti javnosti, tako da RTV organizacija ne more zanikati svoje odgovornosti za priobčitev programov, ki jih ti signali prenašajo, javnosti. To velja tudi v primeru kodiranih signalov, saj morajo biti za priobčitev javnosti po satelitu naprave za dekodiranje javnosti dane na voljo s soglasjem RTV organizacije, zaradi česar ima ta nadzor nad tem vidikom dejanja priobčitve. Ker je to soglasje dano prostovoljno, pomeni tudi odgovornost.
35. Na drugem mestu, v skladu s členom 1(2)(a) Direktive 93/83 sta nadzor in odgovornost RTV organizacije pogoj, da se zadevno dejanje šteje za dejanje priobčitve javnosti po satelitu in da zanj veljajo določbe te direktive, zlasti načelo države članice oddajnice kot kraja nastanka tega dejanja.
36. Glede nadzora, zdi se mi očitno, da ne zadostuje, da ima RTV organizacija le delni nadzor. Da je pogoj izpolnjen, mora biti nadzor popoln.
37. Seveda zahteva po nadzoru ni enaka zahtevi, da mora RTV organizacija sama izvajati vse dejavnosti, ki jih zajema priobčitev javnosti po satelitu. Nadzor se izvaja v obliki pogodbenih dogovorov s tretjimi gospodarskimi subjekti, kot je ponudnik satelitskih paketov. Te tretje osebe torej delujejo kot pooblaščenci RTV organizacije, ki ohrani nadzor nad dejanjem priobčitve.
38. Prav tako ne gre za nadzor nad vsemi, tudi podrobnimi, vidiki priobčitve. RTV organizacija mora imeti nadzor nad elementi, ki so pomembni za avtorske pravice, med drugim nad samim dejanjem priobčitve, natančno vsebino priobčitve in ciljno javnostjo. Nasprotno pa tehnična vprašanja, kot sta stiskanje signala ali standard, v katerem bo kodiran, niso pomembna in o njih lahko odločajo gospodarski subjekti, ki jim RTV organizacija zaupa tehnično izvedbo priobčitve.
39. Tudi odgovornosti RTV organizacije ni mogoče deliti. Zakonodajalec Unije je v členu 1(2)(a) do (c) Direktive 93/83 ne le opredelil dejanje priobčitve javnosti po satelitu kot eno samo dejanje izkoriščanja v smislu avtorske pravice in kraj tega dejanja, temveč je določil tudi njegovega avtorja v osebi RTV organizacije, ki da pobudo za to priobčitev.(18) Ta organizacija je za izkoriščanje predmetov varstva odgovorna zlasti imetnikom avtorskih in sorodnih pravic. Ta odgovornost RTV organizacije je tesno povezana z načelom države oddajnice. Namen Direktive 93/83 namreč ni bil le olajšati prenosa programov prek satelita z odpravo ovir, povezanih s teritorialnostjo avtorskih pravic, temveč tudi zaščititi avtorske in sorodne pravice z imenovanjem gospodarskega subjekta, odgovornega za celotno dejanje priobčitve javnosti po satelitu.(19)
40. Pri dejanju priobčitve javnosti po satelitu v smislu člen 1(2)(a) Direktive 93/83 je torej RTV organizacija tista, ki mora imeti popoln nadzor nad celotnim dejanjem in nositi polno odgovornost zanj.(20)
Trditve družbe AKM v zvezi z uporabo določb o priobčitvi javnosti po satelitu za ponudnike satelitskih paketov
41. Ugotovitev, da dejavnost ponudnika satelitskih paketov, kot je Canal+, spada v okvir priobčitve javnosti po satelitu,(21) mi omogoča, da odgovorim na nekatere trditve družbe AKM v tej zadevi.
42. Na prvem mestu, družba AKM trdi, da v času sprejetja Direktive 93/83 poslovni model satelitskih paketov ni obstajal in da avtorji te direktive niso predvideli dejavnosti zagotavljanja takih paketov. Določbe navedene direktive, zlasti načelo države članice oddajnice, se torej ne bi smele uporabljati.
43. Povsem mogoče je, da avtorji Direktive 93/83 niso poznali modela satelitskih paketov. Vendar to ne spremeni dejstva, da dejavnost ponudnikov takih paketov vsekakor spada v okvir določb te direktive, ki se nanašajo na priobčitev javnosti po satelitu. Ni namreč nujno, da tako priobčitev izvede RTV organizacija sama, dovolj je, da jo ta organizacija nadzoruje. Nekatere naloge lahko zaupa drugemu gospodarskemu subjektu, na primer ponudniku satelitskih paketov. Zagotavljanje takih paketov tudi ne zahteva prekinitve komunikacijske verige med pošiljanjem signalov kot nosilcev programa in njihovim morebitnim sprejemom s strani javnosti. Kar zadeva kodiranje in dekodiranje, te določbe zahtevajo le, da se izvajata s soglasjem zadevne RTV organizacije. Nič torej ne preprečuje uporabe navedenih določb za dejavnost zagotavljanja satelitskih paketov.
44. Na drugem mestu, družba AKM trdi, da je treba dejavnost ponudnika satelitskih paketov enačiti z retransmisijo, kot je opredeljena v členu 1(3) Direktive 93/83. Predložitveno sodišče to trditev zavrača, ker retransmisija predpostavlja začetno oddajanje, ki ga v obravnavanem primeru ni. S tem mnenjem se strinjam. Če dejavnost ponudnika satelitskih paketov spada v okvir enega samega dejanja priobčitve javnosti po satelitu, ni mogoče govoriti o začetnem oddajanju in retransmisiji.
45. Res je, da bi bilo mogoče na podlagi nove Direktive (EU) 2019/789(22) priti do drugačne ugotovitve in da bi se glede na način pošiljanja signala v navzgornjo povezavo do satelita in glede na to, ali zadevna RTV organizacija neodvisno in brezplačno ponuja programe, vključene v satelitski paket ali ne, dejavnost, obravnavana v tej zadevi, lahko opredelila kot „prenos programov z neposrednim oddajanjem“ v smislu člena 8(1) te direktive ali kot „retransmisija“ v smislu člena 2(2) te direktive. To bi torej pomenilo tiho spremembo člena 1(2)(a) Direktive 93/83, poleg izrecne spremembe člena 1(3) navedene direktive, ki je določena v členu 9 Direktive 2019/789.
46. Vendar, kot je v svojih stališčih pojasnila Komisija, se Direktiva 2019/789 ratione temporis ne uporablja v postopku v glavni stvari. Poleg tega ni bila omenjena v predlogu za sprejetje predhodne odločbe niti obravnavana med strankama. Zato te direktive ni treba upoštevati pri odgovarjanju na vprašanji, ki sta bili v tej zadevi predloženi v predhodno odločanje.
Vprašanje odgovornosti ponudnika satelitskih paketov za priobčitev novi javnosti
47. Sodišče je v sodbi Airfield sicer ugotovilo, da satelitsko radiodifuzno oddajanje televizijskih programov in njihovo razširjanje s strani ponudnika satelitskih paketov pomenita eno samo in nedeljivo priobčitev javnosti po satelitu(23), vendar je nato analiziralo odgovornost takega ponudnika na podlagi avtorske pravice. Tako je ugotovilo, da mora ponudnik satelitskih paketov, čeprav gre za eno samo in nedeljivo dejanje priobčitve javnosti po satelitu, neodvisno od RTV organizacije pridobiti dovoljenje imetnikov avtorskih in sorodnih pravic za novo javnost, ki ji je omogočil dostop do tako priobčenih predmetov varstva.(24)
48. Ta analiza Sodišča se mi zdi problematična, saj po mojem mnenju ni združljiva z edinstveno in nedeljivo naravo priobčitve javnosti po satelitu, ki je bila ugotovljena v sodbi Airfield, ta edinstvena in nedeljiva narava pa je pogoj za opredelitev dejanja kot „priobčitev javnosti po satelitu“ v smislu Direktive 93/83. To ugotovitev bom dodelal v nadaljevanju teh sklepnih predlogov.
– Pojem „nova javnost“
49. Sodišče je pojem „nova javnost“ v svojo sodno prakso uvedlo v sodbi z dne 7. decembra 2006, SGAE (C‑306/05, EU:C:2006:764). V njej je ta pojem opredeljen kot „javnost, ki je drugačna od tiste, na katero se nanaša dejanje prvotne priobčitve dela“(25). Sodišče se je zgledovalo po vodniku k Bernski konvenciji(26), ki ga razume tako:
„[…] avtor z dovolitvijo radiodifuzijskega oddajanja svojega dela upošteva le neposredne uporabnike s sprejemniki, ki posamezno ali v zasebnem ali družinskem krogu zajamejo oddajanje. Ta vodnik določa, da zato, ker se to zajemanje oddajanj opravlja za širši krog in včasih s pridobitnim namenom, lahko novi del javnosti sprejema delo s poslušanjem in gledanjem, in priobčitev oddajanja po zvočniku ali podobni napravi ni več zgolj sprejemanje oddajanja, ampak samostojno dejanje, s katerim je oddajano delo priobčeno novi javnosti. Glede na pojasnila navedenega vodnika je za tako javno sprejemanje potrebno dovoljenje avtorja, ki ima za to izključno pravico“.(27)
50. Pojem „nova javnost“ je bil nato v sodni praksi Sodišča opredeljen kot „javnost, ki je imetniki varovanih del niso upoštevali, ko so dovolili njihovo uporabo za priobčitev začetni javnosti“.(28) V tem pomenu se uporablja še danes.(29)
51. Iz te opredelitve, brane glede na odlomek iz vodnika k Bernski konvenciji, ki je bil Sodišču navdih pri razvoju tega pojma v avtorskem pravu Unije, sta razvidna dva pomembna elementa. Najprej, uporaba tega pojma je smiselna le v primeru dveh zaporednih priobčitev javnosti,(30) primarne priobčitve, znane tudi kot „prvotna priobčitev“, za katero so imetniki avtorskih pravic dali dovoljenje, in sekundarne priobčitve, ki izhaja iz prvotne priobčitve in je namenjena zadevni novi javnosti. Dalje, če je ta druga priobčitev odvisna od prvotne priobčitve, pomeni ločeno dejanje izkoriščanja in zato zahteva ločeno dovoljenje.
52. Obstoj nove javnosti je torej le merilo za ugotavljanje obstoja priobčitve javnosti, ki se razlikuje od prvotne priobčitve.
– Ciljna javnost priobčitve javnosti po satelitu
53. Pri neposrednem satelitskem radiodifuznem oddajanju (tj. priobčitvi javnosti po satelitu v smislu Direktive 93/83) je javnost ena in nedeljiva, prav tako kot dejanje, s katerim so tej javnosti priobčeni predmeti varstva. Pri prostodostopnem radiodifuznem oddajanju so navedena javnost osebe na sprejemnem območju (območju pokrivanja) satelita. Če je radiodifuzno oddajanje kodirano, so javnost osebe, ki jim je RTV organizacija dala na voljo naprave za dekodiranje ali so jim bile dane z njenim soglasjem.
54. Trditev, da za eno dejanje priobčitve obstajata dve različni javnosti, bi bila protislovna, saj je javnost opredeljena prav glede na priobčitev. Javnost, ki ji je ta priobčitev namenjena, je javnost navedene priobčitve, vsaka dodatna javnost (nova javnost) pa nujno pomeni novo dejanje priobčitve.
55. Zato je protislovno po eni strani trditi, da je priobčitev javnosti po satelitu edinstvena in nedeljiva, po drugi strani pa, da za to priobčitev obstaja dodatna javnost, ki je imetniki avtorskih pravic ne upoštevajo. V primeru, kot je primer, obravnavan v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Airfield, in kot je primer, obravnavan v tej zadevi, tj. pri kodiranem satelitskem radiodifuznem oddajanju, ki vključuje ponudnika satelitskih paketov, javnost sestavljajo osebe, ki jim je ta ponudnik dal na voljo naprave za dekodiranje proti plačilu naročnine in s soglasjem RTV organizacij, pod nadzorom katerih so bili signali kot nosilci programov, ki so vključeni v pakete, poslani v komunikacijsko verigo.
56. RTV organizacije so to javnost nujno upoštevale, saj so dale soglasje, da se naprave za dekodiranje dajo na voljo tej javnosti. Seveda je mogoče, da RTV organizacije niso bile dovolj jasne do imetnikov avtorskih pravic in da so ti predvideli drugačno javnost, kot ji je bila priobčitev dejansko namenjena. Vendar je v takem primeru nezakonita celotna priobčitev javnosti po satelitu, saj je bila izvedena brez dovoljenja imetnikov pravic. RTV organizacije morajo torej to dovoljenje pridobiti(31) v državi članici izvora priobčitve. Vendar to ne daje pravice imetnikom pravic, da v državi članici sprejemnici nasprotujejo dejavnosti ponudnika satelitskih paketov.
57. Te ugotovitve ne spremenijo različne storitve, ki jih zagotavlja ta ponudnik in jih je Sodišče navedlo v sodbi Airfield.
58. Prvič, glede kodiranja signala in dajanja naprav za dekodiranje na voljo javnosti(32), takšna storitev, če se izvaja s soglasjem RTV organizacije, v skladu s členom 1(2)(c) Direktive 93/83 pomeni eno samo in nedeljivo dejanje priobčitve javnosti po satelitu. Če torej ponudnik satelitskih paketov s tem, da članom javnosti omogoči dekodiranje programov, tem omogoči dostop do predmetov varstva, so to člani javnosti, ki ji je namenjena priobčitev javnosti po satelitu, tj. tisti člani javnosti, ki so jih upoštevale RTV organizacije, iz katerih ta priobčitev izvira.
59. Drugič, glede dejstva, da ponudnik satelitskih paketov prejema naročnino, Sodišče samo ugotavlja, da gre za ceno za dostop do priobčitve po satelitu(33) in torej za javnost te priobčitve.
60. Nazadnje, tretjič, v zvezi z dejstvom, da ponudnik satelitskih paketov v nov avdiovizualni izdelek združuje več programov RTV organizacij,(34) je treba opozoriti na naslednje. Avtorska pravica ne temelji na avdiovizualnih izdelkih, satelitskih paketih ali celo programih, ki se oddajajo, temveč se nanaša na predmete varstva, tj. dela in predmete sorodnih pravic, saj imetniki pravic svoje izključne pravice uveljavljajo v zvezi s temi predmeti. Čeprav torej vključitev programa, ki vsebuje predmet varstva, v satelitski paket določenega ponudnika lahko vpliva na ceno dovoljenja za priobčitev tega predmeta javnosti, ki se lahko določi na podlagi pričakovanega prihodka od izkoriščanja zadevnega predmeta, to nikakor ne pomeni dejanja, ki spada med izključne pravice, zagotovljene z avtorsko pravico. Zato združevanje različnih programov različnih RTV organizacij v satelitski paket ni pomembno z vidika obstoja dejanja, za katero je treba pridobiti dovoljenje imetnikov avtorskih pravic.
61. Tako ponudnik satelitskih paketov s temi dejanji v nasprotju s tem, kar je Sodišče ugotovilo v sodbi Airfield,(35) ne razširi kroga oseb, ki imajo dostop do programov iz teh paketov, v primerjavi z osebami, ki jim je namenjena priobčitev javnosti po satelitu, ki se izvaja pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacij, iz katerih ti programi izvirajo. Zato za njegovo dejavnost ni potrebno dovoljenje imetnikov avtorskih in sorodnih pravic za nobeno novo javnost.
62. To bi veljalo le, če bi se štelo, da ponudnik satelitskih paketov izvaja dejanje priobčitve za svojo javnost.(36) To ne bi bila priobčitev javnosti po satelitu v smislu Direktive 93/83, ki se nujno izvaja pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, temveč priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29. V tem primeru se torej načelo države članice oddajnice iz člena 1(2)(b) Direktive 93/83 ne bi uporabljalo; v skladu z načelom teritorialnosti avtorske pravice bi se štelo, da se dejanje zgodi v državi članici sprejemnici.
63. Taka rešitev pa bi bila v nasprotju z ugotovitvami Sodišča v točkah od 51 do 69 sodbe Airfield o edinstveni in nedeljivi naravi priobčitve javnosti po satelitu, v katero je vključen ponudnik satelitskih paketov. Po mojem mnenju bi bilo to tudi v nasprotju z besedilom Direktive 93/83, ki zahteva, da se priobčitev, ki izpolnjuje pogoje iz člena 1(2)(a) in (c) te direktive, opredeli kot „priobčitev javnosti po satelitu“ in torej kot edinstveno dejanje, ki poteka v državi članici, v kateri se signal kot nosilec programa pošlje v komunikacijsko verigo.
– Razmerje med prostodostopnim in kodiranim radiodifuznim oddajanjem
64. Zmeda je morda posledica dejstva, da se nekateri televizijski programi na istem ozemlju hkrati oddajajo (prek satelita) v prostodostopni in, pogosto v boljši kakovosti, v kodirani obliki, kar zahteva dodatno plačilo za njihov sprejem. Zato se lahko zdi, da je kodirano radiodifuzno oddajanje retransmisija prostodostopnega oddajanja in je zato namenjeno novi javnosti v primerjavi z javnostjo, ki ji je namenjeno drugo oddajanje. Zdi se, da je tako menilo tudi pritožbeno sodišče v postopku v glavni stvari.
65. Vendar menim, da ni tako. Prostodostopno radiodifuzno oddajanje ni zajeto za poznejšo retransmisijo v kodirani obliki in drugo (to je kodirano radiofuzno oddajanje) lahko brez nadaljnjega obstaja tudi brez prvega. Gre za dve ločeni in neodvisni radiodifuzni oddajanji, ki ju je treba šteti za primarni in ki sta namenjeni različnima javnostma. To velja še toliko bolj, ker je kodirano radiodifuzno oddajanje običajno boljše kakovosti, zlasti v visoki ločljivosti, kot prostodostopno radiodifuzno oddajanje. Pri prostodostopnem radiodifuznem oddajanju javnost sestavljajo vse osebe na območju pokrivanja, pri kodiranem radiodifuznem oddajanju pa osebe, ki imajo naprave za dekodiranje. Zato ne gre za novo javnost enega od teh radiodifuznih oddajanj v primerjavi z javnostjo drugega radiodifuznega oddajanja. Če se ti radiodifuzni oddajanji izvajata pod pogoji iz člena 1(2)(a) in (c) Direktive 93/83, gre za dve ločeni dejanji priobčitve javnosti po satelitu, ki ju je mogoče pripisati RTV organizaciji, pod nadzorom in odgovornostjo katere je bil signal kot nosilec programa poslan v komunikacijsko verigo.
66. Okoliščina, da je nosilni signal teh dveh radiodifuznih oddajanj mogoče stisniti in multipleksirati v en sam snop za dostavo na satelit,(37) te ugotovitve ne spremeni. S pravnega vidika je pomembno le to, da se predmet varstva z določenim tehničnim sredstvom, v tem primeru s satelitom, priobči določeni javnosti. Tehnične podrobnosti dostave signala, ki vsebuje ta predmet, javnosti v tem pogledu niso pomembne.
67. Dejstvo, da ponudnik satelitskih paketov v te pakete vključi prostodostopne programe, je zgolj komercialno sporočilo njegovim strankam, katerega namen je navidezno povečati število programov, ki so na voljo v paketu. Vendar ponudnik satelitskih paketov deluje kvečjemu kot ponudnik tehnične opreme za sprejem prostodostopnih programov, tj. sprejemnika in po možnosti satelitskega krožnika. Po drugi strani pa njegove druge storitve za ta sprejem niso potrebne.(38)
Predlog in odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje
68. V skladu z zgoraj navedenim bi bil lahko ponudnik satelitskih paketov odgovoren imetnikom avtorskih in sorodnih pravic za priobčitev novi javnosti le, če bi se njegova dejavnost štela za dejanje priobčitve javnosti, ki se razlikuje od priobčitve javnosti po satelitu, ki jo je mogoče pripisati RTV organizaciji, pod nadzorom in odgovornostjo katere je bil signal kot nosilec programa poslan v komunikacijsko verigo. V tem primeru bi priobčitev javnosti, ki jo izvede ponudnik satelitskih paketov, potekala v državi članici sprejemnici. Po mojem mnenju, ki ga potrjuje prvi del sodbe Airfield, pa to ne drži, saj je ponudnik satelitskih paketov vključen v eno samo in nedeljivo dejanje priobčitve javnosti po satelitu. Ni torej nobene nove javnosti.
69. Ne bom podrobneje analiziral vprašanja, ali bi ponudnik satelitskih paketov lahko odgovarjal iz drugih razlogov, kot je priobčitev novi javnosti, skupaj z RTV organizacijo, iz katere priobčitev izvira. S tem stališčem se sicer ne strinjam, vendar to ne vpliva na odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje. To vprašanje se namreč ne nanaša na to, ali je ponudnik satelitskih paketov odgovoren imetnikom avtorskih in sorodnih pravic, temveč na to, ali je odgovoren v državi članici sprejemnici. V skladu s členom 1(2)(b) Direktive 93/83 pa se šteje, da dejanje priobčitve javnosti po satelitu poteka izključno v državi članici oddajnici. Zato lahko imetniki avtorskih pravic svoje pravice v razmerju do ponudnika satelitskih paketov uveljavljajo v tej državi članici.
70. Zato predlagam, da se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 1(2)(b) Direktive 93/83 razlagati tako, da ponudniku satelitskih paketov v državi članici, v kateri so tako priobčeni predmeti varstva dostopni javnosti, ni treba pridobiti dovoljenja imetnikov avtorskih in sorodnih pravic za dejanje priobčitve javnosti po satelitu, pri katerem je udeležen.
Drugo vprašanje za predhodno odločanje
71. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje ob upoštevanju pojasnil iz predložitvene odločbe v bistvu sprašuje, ali je treba pravno teorijo o novi javnosti razlagati tako, da če so programi, ki se oddajajo, v standardni ločljivosti prosto dostopni na območju pokrivanja satelita, dejstvo, da ponudnik satelitskih paketov iste programe v visoki ločljivosti vključi v paket, namenjen javnosti na istem območju, ne pomeni, da gre za priobčitev novi javnosti.
72. To vprašanje je bilo postavljeno le v primeru, da bi odgovor Sodišča na prvo vprašanje za predhodno odločanje pokazal, da je ponudnik satelitskega paketa predmete varstva v državi članici sprejemnici priobčil novi javnosti. Če bo Sodišče upoštevalo moj predlog odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje, na drugo vprašanje ne bo treba odgovoriti. Zato bom le zaradi popolnosti podal naslednje pripombe o tem drugem vprašanju.
73. Prvič, kot sem že pojasnil, je pojem „nove javnosti“ smiseln le v primeru dveh priobčitev javnosti, ki sta povezani tako, da je ena primarna (prvotna) priobčitev, druga pa sekundarna priobčitev, ki je odvisna od prve. Težko si je predstavljati, da bi prenos televizijskega programa v visoki ločljivosti lahko pomenil retransmisijo programa v standardni ločljivosti. Avtor takega prenosa bi namreč moral imeti dostop do programa v visoki ločljivosti iz drugega vira, ne iz prenosa v standardni ločljivosti. Zato ne gre za sekundarno priobčitev in uporaba pojma „nova javnost“ ni ustrezna.(39)
74. Drugič, kakovost slike je lahko pomemben dejavnik privlačnosti dela za javnost, zlasti v primeru avdiovizualnih del, in zato vpliva na ceno, ki jo lahko imetniki avtorskih pravic dobijo v zameno za dovoljenje za izkoriščanje tega dela. Zato imajo ti imetniki pravico omejiti svoje dovoljenje na določeno kakovost oddajanja, kot je na primer radiodifuzno oddajanje v standardni ločljivosti. Zgolj dejstvo, da je delo na voljo isti javnosti v sliki slabše kakovosti, upravljavca tega dela ne odvezuje obveznosti, da pridobi dovoljenje zadevnih imetnikov pravic za distribucijo dela v boljši kakovosti.
75. Trditev, ki ga je v zvezi s tem navedla družba Canal+, da v tej zadevi družba AKM zastopa imetnike pravic za glasbena dela in da je zvočni zapis televizijskega signala enak pri oddajanju v visoki in standardni ločljivosti, po mojem mnenju ne spremeni tega sklepa. V televizijskih programih so namreč glasbena dela običajno vključena v avdiovizualna dela in se uporabljajo skupaj z njimi, zato je njihova privlačnost lahko odvisna tudi od kakovosti celotne podobe oddaje.
76. Vendar glede na to, da se pravna teorija o novi javnosti v tem primeru ne uporablja, ne bom predlagal odgovora na drugo vprašanje za predhodno odločanje.
Predlog
77. Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), odgovori:
Člen 1(2)(b) Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo
je treba razlagati tako, da
ponudniku satelitskih paketov v državi članici, v kateri so tako priobčeni predmeti varstva dostopni javnosti, ni treba pridobiti dovoljenja imetnikov avtorskih in sorodnih pravic za dejanje priobčitve javnosti po satelitu, pri katerem je udeležen.