SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 18. novembra 2015(*)
„Arbitražna klavzula – Šesti in sedmi okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti – Predčasna odpoved pogodb – Legitimno pričakovanje – Sorazmernost – Dobra vera – Nepogodbena odgovornost – Sprememba opredelitve tožbe – Soobstoj zahtevka za plačilo pogodbene odškodnine in zahtevka za plačilo nepogodbene odškodnine – Sistem zgodnjega opozarjanja (SZO) – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Vzročna zveza“
V zadevi T‑106/13,
d.d. Synergy Hellas Anonymi Emporiki Etaireia Parochis Ypiresion Pliroforikis s sedežem v Atenah (Grčija), ki jo zastopata M. Angelopoulos in K. Damis, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo R. Lyal in A. Sauka, agenta, skupaj z L. Athanassioujem in G. Gerapetritisom, odvetnikoma,
tožena stranka,
zaradi zahtevkov za plačilo pogodbene in nepogodbene odškodnine, vloženih v okviru izpolnjevanja več pogodb, ki jih je Komisija sklenila s tožečo stranko na podlagi šestega in sedmega okvirnega programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti, ki prispevata k oblikovanju evropskega raziskovalnega prostora in inovacijam,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi M. Prek, predsednik, I. Labucka in V. Kreuschitz (poročevalec), sodnika,
sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. aprila 2015
izreka naslednjo
Sodbo(1)
[…]
Pravo
I – Zahtevek za plačilo pogodbene odškodnine
[…]
B – Dopustnost
[…]
2. Dopustnost trditev glede drugih projektov, razen projekta ARTreat
44 Komisija meni, da tožeča stranka ne more veljavno navajati trditev glede drugih projektov, ampak le glede projekta ARTreat, ki je predmet te zadeve. Poleg tega meni, da so bile trditve glede projekta J‑WeB navedene že v okviru tožbe v zadevi Τ-365/12, ki jo je tožeča stranka umaknila (zgoraj v točki 22 navedeni sklep Synergy Hellas/Komisija, EU:T:2012:461). Meni, da bi bilo v nasprotju z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti in zahtevo po ekonomičnosti postopka, če se strankam dovoli, da ponovno predložijo predloge in navedbe, ki so jih umaknile. Tožeča stranka naj bi tako povsem izgubila pravni interes za navedbo očitkov zoper ugotovitve revizije, opravljene v okviru pogodbe J‑WeB. Tožeča stranka izpodbija nedopustnost teh trditev.
45 Glede teh trditev je treba opozoriti, da je Komisija pogodbo ARTreat, sklenjeno s tožečo stranko, odpovedala na podlagi člena II.38(1)(c) navedene pogodbe zaradi nepravilnosti, ki jih je tožeča stranka storila pri izpolnjevanju pogodbe J‑WeB. Ker je razlog za odpoved pogodbe ARTreat nepravilno izpolnjevanje pogodbe J‑WeB, mora tožeča stranka imeti možnost izpodbijati mnenje o nepravilnosti navedenega izpolnjevanja v tožbi zaradi pogodbene odgovornosti zoper navedeno odločitev o odpovedi. Zato Komisija napačno trdi, da se tožeča stranka na trditve v zvezi s projektom J‑WeB ne more sklicevati v okviru tožbe zaradi pogodbene odgovornosti, ki temelji na pogodbi ARTreat.
46 Umik tožbe tožeče stranke v zadevi T‑365/12, Synergy Hellas/Komisija (glej točko 22 zgoraj), katere predmet je pogodba J‑WeB, ne vpliva na njeno pravico, da se v okviru teh predlogov glede pogodbene odgovornosti Komisije zaradi odpovedi pogodbe ARTreat sklicuje na nepravilnosti v zvezi z izpolnjevanjem pogodbe J‑WeB.
47 Splošno sodišče se namreč v primeru umika tožbe ne izreče ne o dopustnosti ne o vsebini, ampak se zgolj seznani z željo tožeče stranke, da ne bo nadaljevala sodnega postopka. Sklep o umiku nima učinka res iudicata. Tako je bilo že odločeno, da kadar tožeča stranka umakne tožbo, o kateri je tekel postopek, spor, ki izhaja iz te tožbe, preneha obstajati in zato ni več litispendence z drugo tožbo. Sodišče je pojasnilo, da zaradi interesa, da se upravičenci ne bi posluževali te možnosti v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ni treba, da litispendenca obstaja tudi glede tožbe, ki jo je tožeča stranka umaknila, ker je ta interes dovolj varovan z naložitvijo stroškov tožeči stranki (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, ZOdl., EU:C:2011:368, točka 32).
3. Dopustnost drugega dela prvega tožbenega predloga
48 Po mnenju Komisije je treba predloge v zvezi s plačilom 343.828,88 EUR zavreči kot nedopustne, ker revizija projekta ARTreat še vedno poteka. Komisija navaja, da pristojni revizorji preučujejo stališča, nove izjave o stroških in obsežno dodatno dokumentacijo, ki jih je tožeča stranka predložila po obvestitvi o začasnem revizijskem poročilu za projekt ARTreat. Komisija iz tega sklepa, da je bilo njeno neplačilo zahtevanih 343.828,88 EUR na dan vložitve te tožbe negotovo in hipotetično (glej v tem smislu sklep z dne 9. septembra 2013, Planet/Komisija, T‑489/12, EU:T:2013:496, točki 38 in 42). Tožeča stranka se ne more sklicevati na prihodnje in negotove pravne položaje za utemeljitev obstoječega in dejanskega interesa za rešitev tega spora. Poleg tega bi se tako od Splošnega sodišča zahtevalo, naj se izreče o neobstoječem vprašanju oziroma neobstoječem dejanju. Tožeča stranka izpodbija to presojo in meni, da je upravičena do 343.828,88 EUR.
49 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora vsaka oseba, ki vloži tožbo, imeti obstoječi in dejanski pravni interes (sodba z dne 30. septembra 2009, Lior/Komisija in Komisija/Lior, T‑192/01 in T‑245/04, EU:T:2009:365, točka 247) in da obstoj pravnega interesa predpostavlja, da ima lahko tožeča stranka zaradi njenega izida koristi (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ZOdl., EU:C:2009:610, točka 23 in navedena sodna praksa).
50 V obravnavani zadevi je cilj zadevnih predlogov doseči, da se Komisiji naloži plačilo za izpolnitev pogodbe ARTreat. Tožeča stranka namreč Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži, da ji plača 343.828,88 EUR iz naslova izplačil, dolgovanih v okviru projekta ARTreat, skupaj z obrestmi.
51 To, da Komisija trenutno presoja, ali so stroški, ki jih navaja tožeča stranka, upravičeni in zato, ali je treba plačati 343.828,88 EUR, ne more biti podlaga za sklep, da tožeča stranka nima obstoječega in dejanskega pravnega interesa v smislu navedene sodne prakse. Od vložitve tožbe je namreč očitno, da bi tožeča stranka imela korist, če s svojo tožbo uspe. Tožeča stranka ima torej obstoječi in dejanski interes, da Splošno sodišče Komisiji zaradi izpolnitve pogodbe ARTreat naloži plačilo 343.828,88 EUR skupaj z obrestmi.
52 Poleg tega Komisija ne more trditi, da tožeča stranka nima pravnega interesa, ker je bilo njeno neplačilo 343.828,88 EUR tožeči stranki ob vložitvi tožbe negotovo in hipotetično. Ob vložitvi tožbe je bilo namreč očitno, da Komisija ni plačala zadevnega zneska.
53 Vprašanja, ali je bila Komisija zavezana zadevni znesek plačati pred vložitvijo te tožbe, ali bi lahko plačilo odložila zaradi revizije, ki je takrat potekala in ali bi Splošno sodišče moralo sodni postopek odložiti do konca revizije Komisije oziroma, nasprotno, ali bi se moralo izreči neposredno o upravičenosti stroškov, zahtevajo presojo elementov v zvezi z vsebino tožbe, in ne z njeno dopustnostjo. Tako je bilo že presojeno v primeru tožbe, ki je temeljila na arbitražni klavzuli, da obstoj nesporne, zapadle in izterljive terjatve v skladu s pravom, ki se uporablja za ta spor, pomeni pogoj za utemeljenost zahtevka za plačilo, ki ga vloži upnik navedene terjatve (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2014, Isotis/Komisija, T‑59/11, ZOdl., EU:T:2014:679, točka 280).
54 Dopustnosti predlogov tožeče stranke, naj se Komisiji naloži plačilo zneska, ne omaja sklep Planet/Komisija (naveden zgoraj v točki 48, EU:T:2013:496), na katerega se sklicuje Komisija. Namreč, drugače kot v obravnavani zadevi, v kateri tožeča stranka s tožbo predlaga, da Komisija nekaj plača, je tožeča stranka s tožbo, ki jo je vložila pri Splošnem sodišču v zadevi Planet, predlagala le, naj sodišče Unije ugotovi, da sme obdržati izplačila, ki jih je Komisija že plačala na podlagi zadevnih pogodb (glej sodbo z dne 26. februarja 2015, Planet/Komisija, C‑564/13 P, EU:C:2015:124, točka 18).
55 Vendar kot je navedla generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi Planet/Komisija (C‑564/13 P, ZOdl., EU:C:2014:2352), medtem ko je pri dajatvenih tožbah, ki se nanašajo na izpolnitev konkretnih zahtevkov, pravni interes na splošno brez težav mogoče izpeljati iz konteksta samega tožbenega predloga, pa je treba upravičeni interes tožeče stranke za abstraktno sodno ugotovitev glede obstoja ali neobstoja pravnega razmerja ali neke pravice praviloma posebej utemeljiti. Ni namreč naloga sodišč Unije, da bi izdajala abstraktna pravna mnenja (zgoraj navedeni sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi Planet/Komisija, EU:C:2014:2352, točka 41).
56 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je v zvezi s tem vložila Komisija, zavrniti.
C – Vsebinska presoja
1. Uvodne ugotovitve
57 Člen II.38(1) priloge II k pogodbi ARTreat določa, da:
„[…] Komisija lahko odpove pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev ali prekine sodelovanje upravičenca v teh primerih: […]
(c) če je upravičenec namerno ali iz malomarnosti storil nepravilnosti pri izpolnjevanju katere koli pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev, sklenjene s Komisijo“.
58 Pojem nepravilnost je v členu II.1(10) priloge II k pogodbi ARTreat opredeljen kot „vsaka kršitev določbe prava Skupnosti ali vsako nespoštovanje pogodbene obveznosti, ki izhaja iz dejanja ali opustitve pogodbene stranke, ki z ustvarjanjem neupravičenih izdatkov škoduje ali lahko škoduje splošnemu proračunu Evropskih skupnosti ali proračunom, s katerimi upravljajo Evropske skupnosti“.
59 Komisija je odpovedala pogodbo, ki jo je s tožečo stranko sklenila za projekt ARTreat na podlagi zgorajnavedenega člena II.38, ker je finančna revizija pogodbe J‑WeB, ki jo je družba Kypris & Associates opravila v njenem imenu, razkrila, da je bil velik del stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka, neupravičen (glej končno poročilo o reviziji pogodbe J‑WeB).
60 Tožeča stranka meni, da je ta odpoved nezakonita, ker je Komisija napačno ugotovila, da so stroški projekta J‑WeB neupravičeni. Svoj zahtevek za plačilo pogodbene odškodnine je oprla na trditev, da navedena odpoved krši načelo varstva legitimnih pričakovanj in načelo sorazmernosti (glej točko 42 zgoraj). Tožeča stranka meni, da ji je nezakonita odpoved pogodbe ARTreat povzročila škodo v znesku 343.828,88 EUR. Od tega zneska naj bi bilo 94.112,93 EUR dolgovanega zaradi izgube dobička od dneva odpovedi pogodbe ARTreat do konca projekta ARTreat, 249.715,95 EUR pa naj bi bilo dolgovanega zaradi stroškov, nastalih pred odpovedjo pogodbe ARTreat.
2. Kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj
61 Tožeča stranka v utemeljitev tožbenega razloga, da naj bi bila odpoved pogodbe ARTreat v nasprotju z načelom varstva legitimnih pričakovanj, prvič, izpodbija zanesljivost končnega revizijskega poročila o projektu J‑WeB. Revizijska poročila družbe Ernst & Young glede projekta Metabo in revizijska poročila družbe BDO glede projekta J‑WeB naj bi namreč potrjevala zanesljivost sistema izpiskov delovnih ur tožeče stranke in upravičenost njenih stroškov. Drugič, tožeča stranka meni, da mora Splošno sodišče, da bi se izreklo o nujnosti varstva njenih legitimnih pričakovanj, upoštevati to, da zavrnitev priglasitve njenih stroškov šestnajst mesecev po reviziji pogodbe Metabo, ki jo je opravila družba Ernst & Young, presega razumni rok. Tretjič, tožeča stranka meni, da zapisnik sestanka z dne 22. avgusta 2012 in dopis z dne 24. septembra 2012 dokazujeta, da je s Komisijo sklenila dogovor o neodpovedi pogodbe ARTreat. Komisija pa naj bi nezakonito odstopila od tega dogovora in ji s tem povzročila veliko premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
62 Komisija izpodbija trditve tožeče stranke. Najprej, Komisija glede na njeno očitno pogodbeno razmerje s tožečo stranko meni, da ji ta ne more očitati kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj, h kateremu je kot upravni organ zavezana proti državljanom. Poleg tega meni, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o navedbah varstva legitimnih pričakovanj v pogodbenem pravu. Dalje, očitki glede kršitve načela dobre vere in glede zlorabe pravice naj bi bili nedopustni, ker so bili prvič navedeni v fazi replike in so preveč nejasni. Nazadnje Komisija meni, da pri tožeči stranki nikakor ni vzbudila nobenih legitimnih pričakovanj in da ni kršila razumnega roka.
63 Glede teh trditev je treba opozoriti, da je Pogodba DEU vzpostavila sistem samostojnih pravnih sredstev. Člen 272 PDEU določa, da je Sodišče pristojno za izrekanje sodb na podlagi arbitražne klavzule v pogodbah, ki jih sklene Unija ali so sklenjene v njenem imenu, ne glede na to, ali jih ureja javno ali zasebno pravo.
64 Tožeča stranka je zahtevek za plačilo pogodbene odškodnine vložila na podlagi arbitražne klavzule iz člena 9 pogodbe ARTreat, ki določa, da je Splošno sodišče edino pristojno za odločanje na prvi stopnji o sporih med Komisijo in upravičencem v zvezi z razlago, uporabo in veljavnostjo navedene pogodbe o dodelitvi nepovratnih sredstev (glej točko 38 zgoraj).
65 Tožeča stranka se je v okviru tega zahtevka za plačilo pogodbene odškodnine, iz razlogov iz točke 61 zgoraj, sklicevala na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. Pri tem je pojasnila, da se navedena legitimna pričakovanja „presojajo z vidika posameznika“ in „zahtevajo varstvo zaupanja tega posameznika v kontinuirano in zanesljivo delovanje države, na katero se lahko zanese pri sprejemanju nekaterih ukrepov in opre nekatera pričakovanja“. Poleg tega po mnenju tožeče stranke to načelo pomeni „omejitev pravice do preklica nezakonitih upravnih ukrepov“.
66 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da načelo varstva legitimnih pričakovanj, kot ga navaja tožeča stranka, ureja podredno razmerje med posameznikom in upravnim organom, in opozoriti, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso pravico zahtevati varstvo legitimnih pričakovanj od uprave Unije vsak posameznik, ki je v položaju, v katerem je jasno, da mu je uprava, s tem da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja. Taka zagotovila, ne glede na obliko, v kateri so bila sporočena, so natančne, brezpogojne ter skladne informacije pooblaščenih in zanesljivih virov. Nasprotno pa se nihče ne more sklicevati na kršitev tega načela, če ni jasnih zagotovil uprave (glej sodbo z dne 19. marca 2003, Innova Privat-Akademie/Komisija, T‑273/01, Recueil, EU:T:2003:78, točka 26 in navedena sodna praksa). To načelo torej spada na področje nadzora zakonitosti na podlagi člena 263 PDEU, ki ga Splošno sodišče lahko izvaja nad akti institucij.
67 V obravnavani zadevi pa Splošno sodišče odloča kot sodišče, pristojno po pogodbi. Čeprav na podlagi člena 9 pogodbe ARTreat (glej točko 39 zgoraj) to pogodbo med drugim ureja pravo Unije, pa ni dvoma, da ta okoliščina ne dopušča spremembe pristojnosti Splošnega sodišča, ki je določena v okviru pravnega sredstva, ki ga je izbrala tožeča stranka. Tožeča stranka v svojem zahtevku za plačilo pogodbene odškodnine torej lahko Komisiji očita le kršitve pogodbenega prava, namreč kršitve pogodbenih določb, finančne uredbe ali načel pogodbenega prava Unije ter podredno načel belgijskega pogodbenega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 3. junija 2009, Komisija/Burie Onderzoek en Advies, T‑179/06, EU:T:2009:171, točka 118).
68 Zato mora Splošno sodišče v okviru zahtevka za plačilo pogodbene odškodnine, ki ga je vložila tožeča stranka, razglasiti nedopustnost očitka glede Komisijine kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj pri izpolnjevanju pogodbe ARTreat, kot je opredeljeno v točki 66 zgoraj.
69 Vendar je tožeča stranka v repliki poudarila, da je treba njen očitek glede kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj obravnavati v okviru dobrovernega izpolnjevanja pogodb in prepovedi zlorabe pogodbenih določb.
70 V nasprotju s trditvami Komisije v pisnih odgovorih na vprašanja Splošnega sodišča ta navedba ni nedopustna, ker bi bila prepozna ali nenatančna. Tožbeni razlog ali trditev, ki je razširitev tožbenega razloga, predhodno neposredno ali implicitno navedenega v tožbi, in ki je z njim tesno povezan, je treba namreč razglasiti za dopusten (glej sodbo z dne 14. marca 2007, Aluminium Silicon Mill Products/Svet, T‑107/04, ZOdl., EU:T:2007:85, točka 60 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi se je tožeča stranka v tožbi sklicevala na uporabo člena 1134 belgijskega civilnega zakonika, ki na podlagi njegovega člena 9 velja za pogodbo ARTreat. Ta člen belgijskega civilnega zakonika določa obveznost, da morajo pogodbene stranke pogodbo dobroverno izpolniti. Poleg tega se je v pogodbenem pravu mogoče sklicevati na obliko legitimnega pričakovanja, če ta prispeva k spoštovanju obveznosti pogodbenih strank, da dobroverno izpolnijo pogodbo.
71 Poleg tega se Komisija ne more sklicevati na nenatančnost očitkov tožeče stranke, saj je v dupliki pojasnila, da se prejemnik finančne pomoči Unije, ki ni upošteval bistvenega pogoja za dodelitev sredstev, ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj pri izpodbijanju zavrnitve s strani Komisije, da mu dodeli znesek, ki je bil prvotno dogovorjen, in da se tožeča stranka ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj, če ni izpolnila finančnih obveznosti, s katerimi je pogojeno prispevanje finančnih sredstev.
72 To, da v pogodbenem pravu ni mogoče izključiti možnosti sklicevanja na določeno obliko legitimnega pričakovanja, če prispeva k temu, da pogodbene stranke spoštujejo obveznost dobroverne izpolnitve pogodbe, izhaja iz dejstva, da to načelo dobrovernega izpolnjevanja pogodb onemogoča izpolnjevanje pogodbe, ki pomeni zlorabo pravice.
73 Belgijsko kasacijsko sodišče je tako razsodilo, da načelo, določeno v členu 1134 belgijskega civilnega zakonika, na podlagi katerega je treba pogodbe izpolnjevati v dobri veri, prepoveduje pogodbeni stranki, da zlorabi pravico, ki ji je dana s pogodbo. Zloraba pravice pomeni uresničevanje pravice na način, ki očitno presega meje običajnega uresničevanja te pravice s strani preudarne in skrbne osebe (Cass z dne 16. novembra 2007, AR nr C.06.0349.F.1). Vendar ni mogoče izključiti, da gre za zlorabo pravice, če imetnik pravice uporabi to pravico, potem ko je pri drugi stranki vzbudil legitimno pričakovanje, da je ne bo uporabil na način, ki je objektivno v nasprotju z običajnim uresničevanjem te pravice.
74 Vendar v obravnavani zadevi Komisija pri tožeči stranki nikakor ni vzbudila legitimnih pričakovanj, da pogodbe ARTreat ne bo odpovedala na podlagi člena II.38(1)(c) priloge II k navedeni pogodbi zaradi rezultatov revizije pogodbe J‑WeB, ki jo je opravila družba Kypris & Associates in ki je razkrila zelo veliko neupravičenih stroškov.
75 V zvezi s tem, da tožeča stranka meni, da je lahko legitimno pričakovala, da bodo njeni stroški za projekt J‑Web upravičeni, ker je družba Ernst & Young opravila podobno revizijo glede projekta Metabo in je bilo ocenjeno, da so njeni stroški upravičeni, je treba opozoriti, da je bilo revizijsko poročilo glede projekta Metabo, na katerega se sklicuje tožeča stranka, le osnutek revizijskega poročila. Tožeča stranka si zaradi začasnosti tega poročila ni mogla ustvariti nobenih legitimnih pričakovanj.
76 Poleg tega tožeča stranka ni dovolj natančno pojasnila, zakaj meni, da je oceno stroškov pogodbe Metabo mogoče uporabiti za stroške projekta J‑WeB. Tudi ni navedla, na podlagi česa meni, da je Komisija sprejela to revizijsko poročilo o projektu Metabo. V tem osnutku revizijskega poročila je navedeno, da je bilo navedeno poročilo pripravljeno na zahtevo Komisije, vendar so v njem navedena stališča stališča neodvisnega revizorja, in to ni uradno stališče Komisije. Poleg tega je Komisija v dupliki navedla, da ta osnutek revizijskega poročila ni bil nikoli finaliziran, ker ni bil sprejet, in da ga je bilo treba nadomestiti s poročilom o reviziji projekta ARTreat.
77 Teh ugotovitev ne omaja okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka, da je od sprejetja osnutka revizijskega poročila družbe Ernst & Young glede izpolnjevanja pogodbe Metabo do zavrnitve številnih stroškov na podlagi revizije izpolnjevanja pogodbe J‑WeB preteklo šestnajst mesecev. Rok, ki se je iztekel med tema dvema revizijama, namreč ne vpliva na natančnost ocen v zadevnih revizijah. Iztek navedenega roka poleg tega ne daje večje verodostojnosti oceni v prvem revizijskem poročilu.
[…]
3. Kršitev načela sorazmernosti
a) Sorazmernost odpovedi
87 Tožeča stranka v bistvu meni, da je odpoved pogodbe ARTreat zaradi poročila o reviziji pogodbe J‑Web nesorazmerna. V utemeljitev tega očitka navaja, prvič, da so v revizijskem poročilu glede projekta J‑WeB napačno ugotovljene finančne nepravilnosti, kot to dokazujejo revizijska poročila, ki sta jih opravili družbi BDO in Ernst & Young, ter da je revizijsko poročilo glede projekta J‑WeB rezultat samovoljne ocene zaradi pristranskosti družbe Kypris & Associates. Drugič, tožeča stranka meni, da je zadevna odpoved v nasprotju s tem, kar se je dogovorila s Komisijo na sestanku 22. avgusta 2012. Tretjič, navaja kršitev rokov, določenih v točki 5.3 priloge k Sklepu 2011/161 za preizkus odpovedi pogodbe ARTreat s strani odbora za pritožbe in v členu II.22 priloge II k pogodbi ARTreat za predložitev končnega revizijskega poročila. Četrtič, tožeča stranka meni, da je odpoved pogodb ARTreat in Metabo nezakonita, ker je do nje prišlo pred iztekom roka za vložitev pritožbe pri odboru za pritožbe in pred izdajo odločbe tega odbora. Komisija izpodbija te trditve in meni, da je bila navedena odpoved sorazmerna.
88 Glede teh očitkov je treba opozoriti, da je načelo sorazmernosti splošno načelo prava Unije, določeno v členu 5(4) PEU. To načelo zahteva, da ukrepi institucij Unije ne smejo prekoračiti okvirov, ki so primerni in nujni za doseganje želenega cilja (glej sodbo z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, ZOdl., EU:T:2013:431, točka 98 in navedena sodna praksa).
89 To načelo ureja vse oblike ukrepov Unije, tako pogodbene kot nepogodbene (sodba z dne 25. maja 2004, Distilleria Palma/Komisija, T‑154/01, ZOdl., EU:T:2004:154, točka 44). V okviru izpolnjevanja pogodbenih obveznosti namreč upoštevanje tega načela prispeva k splošnejši obveznosti pogodbenih strank, da jo izpolnijo v dobri veri. Na podlagi belgijskega prava, ki velja za pogodbo ARTreat (glej točko 39 zgoraj), obveznost izpolnjevanja pogodb v dobri veri prepoveduje pogodbeni stranki, da uresničuje pravico na način, ki očitno presega meje običajnega uresničevanja te pravice s strani preudarne in skrbne osebe (glej točko 73 zgoraj).
90 V obravnavani zadevi je Komisija na podlagi člena II.38(1)(c) priloge II k pogodbi ARTreat enostransko prekinila sodelovanje tožeče stranke v tej pogodbi na podlagi končnega poročila o reviziji pogodbe J‑WeB. Komisija je menila, da je končno revizijsko poročilo o projektu J‑WeB pokazalo, da je tožeča stranka storila nepravilnosti v smislu člena II.1 priloge II k pogodbi ARTreat, zaradi katerih je lahko navedeno pogodbo enostransko odpovedala na podlagi člena II.38(1)(c) priloge II k navedeni pogodbi.
91 Za presojo, ali je Komisija sorazmerno uporabila člen II.38(1)(c) priloge II k pogodbi ARTreat, je treba opozoriti, da so revizorji družbe Kypris & Associates v končnem revizijskem poročilu glede pogodbe, ki jo je Komisija sklenila s tožečo stranko za financiranje projekta J‑WeB, zavrnili vse priglašene stroške za osebje, ker so menili, da so ti stroški neupravičeni. Do te ugotovitve so prišli ob upoštevanju teh ugotovitev:
– nezanesljivost sistema tožeče stranke za evidentiranje delovnega časa;
– neobstoj zadostnih in ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče potrditi število delovnih ur in prispevek osebja pri izvedbi projekta, ki jih je navedla tožeča stranka, in
– obstoj pogodbe s podizvajalcem – sklenjene med tožečo stranko in tretjo družbo, na podlagi katere so bili izdani računi, v katerih se sklicuje na pogodbo J‑WeB – ki ni bila priglašena Komisiji niti je ta ni odobrila ter vzbuja dvome o tem, kateri gospodarski subjekt je dejansko izvedel projekt J‑WeB.
92 Iz tega izhaja, da priglasitev teh stroškov s strani tožeče stranke, da bi jih Komisija povrnila, ni bila zanesljiva, in da tožeča stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, da priglasi le upravičene stroške. Ta neizpolnitev pomeni nepravilnosti v smislu člena II.1(10) priloge II k pogodbi ARTreat. Te nepravilnosti namreč škodijo ali bi lahko škodovale splošnemu proračunu Unije. Na podlagi člena II.38(1)(c) priloge II k pogodbi ARTreat upravičujejo odpoved navedene pogodbe, ne da bi se ta odpoved lahko štela za nesorazmerno ali da bi pomenila zlorabo pravice. Tožeča stranka ne izpodbija zakonitosti razlogov za odpoved, določenih v členu II.38(1)(c) priloge II k pogodbi ARTreat. Poleg tega so nepravilnosti, ugotovljene z revizijo, dovolj resne, tako da odpoved pogodbe ARTreat ne pomeni uresničitve pravice do enostranske odpovedi, ki očitno presega meje običajnega uresničevanja te pravice s strani preudarne in skrbne osebe.
[…]
II – Zahtevek za plačilo nepogodbene odškodnine
[…]
C – Vsebinska presoja
[…]
2. Kršitve obveznosti varovanja zaupnosti in dogovora, navedenega v zapisniku sestanka z dne 22. avgusta 2012, nesprejetje stališč glede začasnega poročila o reviziji pogodb ARTreat in Metabo, nesprejetje končnega revizijskega poročila in kršitev načela „dobrega upravljanja“
141 Komisija meni, da se predmet zahtevka tožeče stranke za plačilo nepogodbene odškodnine v obravnavani zadevi nanaša na pogodbeno škodo. Iz tega sklepa, da bi bilo treba navedbe tožeče stranke, navedene v podporo njenemu zahtevku za plačilo nepogodbene odškodnine, presojati glede na pogodbene določbe.
142 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Pogodba DEU določa celovit sistem pravnih sredstev. Vsako od teh pravnih sredstev je samostojno, ima v okviru sistema pravnih sredstev poseben namen in zanj veljajo pogoji izvajanja, ki so bili postavljeni zaradi njegovega posebnega namena (glej v tem smislu sodbi z dne 23. marca 2004, Médiateur/Lamberts, C‑234/02 P, Recueil, EU:C:2004:174, točka 59, in z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., EU:C:2008:461, točka 281).
143 Predmet tožbe zaradi nepogodbene odgovornosti, določene v členu 268 PDEU, je predlog za povračilo škode, ki izhaja iz nezakonitega akta ali ravnanja, ki ga je treba pripisati instituciji ali organu Unije (zgoraj v točki 142 navedena sodba Médiateur/Lamberts, EU:C:2004:174, točka 59). Kot je opozorjeno zgoraj v točki 124, je nepogodbena odgovornost Unije podana ob izpolnitvi vseh kumulativno določenih pogojev, ki se nanašajo na nezakonitost ravnanja, ki se očita instituciji Unije, resničnost škode ter vzročno zvezo med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo.
144 Predmet tožbe zaradi pogodbene odgovornosti, določene v členu 272 PDEU, je predlog za povračilo škode, ki izhaja iz pogodbe, ki jo sklene Unija ali je sklenjena v njenem imenu. Pristojnost sodišča Unije in odgovornost pogodbenih strank sta odvisni od obsega pogodbenih določb in zlasti določb o dodelitvi pristojnosti in določitvi prava, ki se uporabi za pogodbo. Ta pristojnost odstopa od splošne ureditve, zato jo je treba razlagati ozko (sodbi z dne 18. decembra 1986, Komisija/Zoubek, 426/85, Recueil, EU:C:1986:501, točka 11, in z dne 16. decembra 2010, Komisija/Arci Nuova associazione comitato di Cagliari et Gessa, T‑259/09, EU:T:2010:536, točka 39). Zato Splošno sodišče lahko obravnava le zahtevke, ki izhajajo iz pogodbe, ki vsebuje arbitražno klavzulo, ali so neposredno povezani z obveznostmi iz pogodbe (zgoraj navedena sodba Komisija/Zoubek, EU:C:1986:501, točka 11).
145 Glede na samostojnost zgoraj navedenih pravnih sredstev in pogoje za uveljavljanje odgovornosti, ki so posebni za vsako od teh pravnih sredstev, mora Splošno sodišče preveriti, ali je predmet pri njem vložene odškodninske tožbe odškodninski zahtevek, ki objektivno in splošno temelji na pravicah in obveznostih pogodbenega ali nepogodbenega prava (glej po analogiji sodbo z dne 18. aprila 2013, Komisija/Systran in Systran Luxembourg, C‑103/11 P, ZOdl., EU:C:2013:245, točka 66).
146 Sodišče je že presodilo, da le z navedbo pravnih pravil ali načel, ki ne izhajajo iz obojestransko zavezujoče pogodbe, vendar jih morajo stranke upoštevati, ni mogoče spremeniti pogodbene narave spora (glej sodbo z dne 20. maja 2009, Guigard/Komisija, C‑214/08 P, EU:C:2009:330, točka 43; zgoraj v točki 145 navedeno sodbo Komisija/Systran in Systran Luxembourg, EU:C:2013:245, točka 65, in sodbo z dne 19. maja 2010, Nexus Europe (Irska)/Komisija, T‑424/08, EU:T:2010:211, točka 60].
147 Vendar ker so sodišča Unije na podlagi Pogodbe DEU načeloma pristojna za odločanje tako o tožbah zaradi nepogodbene odgovornosti institucij kot o tožbah zaradi pogodbene odgovornosti institucij, če so te sklenile pogodbo, ki vsebuje arbitražno klavzulo, je bilo že presojeno, da Splošno sodišče, kadar je pri njem vložena tožba zaradi nepogodbene odgovornosti, spor pa dejansko izvira iz pogodbe, drugače opredeli tožbo, če so pogoji za tako spremembo izpolnjeni (sodba z dne 19. septembra 2001, Lecureur/Komisija, T‑26/00, Recueil, EU:T:2001:222, točka 38; sklep z dne 10. maja 2004, Musée Grévin/Komisija, T‑314/03 in T‑378/03, ZOdl., EU:T:2004:139, točka 88, in sodba z dne 24. oktobra 2014, Technische Universität Dresden/Komisija, T‑29/11, ZOdl., EU:T:2014:912, točka 42).
148 Povedano natančneje, kot je potrdila sodna praksa, Splošno sodišče v primeru takega spora ne more drugače opredeliti tožbe, kadar izrecna volja tožeče stranke, da svojega predloga ne utemelji s členom 272 PDEU, nasprotuje taki spremembi (glej v tem smislu zgoraj v točki 147 navedeni sklep Musée Grévin/Komisija, EU:T:2004:139, točka 88; zgoraj v točki 99 navedeno sodbo CEVA/Komisija, EU:T:2010:240, točka 59, in sklep z dne 6. septembra 2012, Technion in Technion Research & Development Foundation/Komisija, T‑657/11, EU:T:2012:411, točka 55), ali kadar tožba ne temelji na nobenem tožbenem razlogu glede kršitve pravil, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje, ne glede na to, ali gre za pogodbena določila ali za določbe nacionalnega prava, navedenega v pogodbi (glej sodbo z dne 16. oktobra 2014, Federación Española de Hostelería/EACEA, T‑340/13, EU:T:2014:889, točka 35 in navedena sodna praksa).
149 Poleg tega je treba ugotoviti, da kršitev pogodbene določbe s strani institucije ne more sama po sebi povzročiti nepogodbene odgovornosti navedene institucije glede ene od strank, s katero je ta sklenila pogodbo, ki vsebuje navedeno določbo. V takem primeru namreč nezakonitost, ki jo je mogoče pripisati navedeni instituciji, očitno izvira iz pogodbe in izhaja iz njene zavezanosti kot pogodbene stranke, in ne zaradi katere koli druge lastnosti, kot je npr. status upravnega organa. Zato je treba v teh okoliščinah sklicevanje na kršitev pogodbene določbe za utemeljitev zahtevka za plačilo nepogodbene odškodnine razglasiti za brezpredmetno.
150 Vendar ni mogoče izključiti, da lahko pogodbena in nepogodbena odgovornost institucije Unije soobstajata glede ene od njenih pogodbenic. Narava nezakonitega ravnanja, ki ga je mogoče pripisati instituciji in ki povzroča škodo, ki je lahko predmet zahtevka za plačilo nepogodbene odškodnine, namreč ni vnaprej opredeljena (glej v tem smislu zgoraj v točki 142 navedeno sodbo Médiateur/Lamberts, EU:C:2004:174, točka 59 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 18. decembra 2009, Arizmendi in drugi/Svet in Komisija, T‑440/03, T‑121/04, T‑171/04, T‑208/04, T‑365/04 in T‑484/04, ZOdl., EU:T:2009:530, točka 65). Ob predpostavki, da tak soobstoj odgovornosti institucij obstaja, je ta mogoč le pod pogojem, prvič, da nezakonitost, ki je pripisana zadevni instituciji, pomeni ne le neizpolnitev pogodbene obveznosti, ampak tudi neizpolnitev splošne obveznosti, ki ji je naložena, in drugič, da je ta nezakonitost v zvezi z navedeno splošno obveznostjo povzročila škodo, ki ni posledica nepravilne izpolnitve pogodbe.
151 V obravnavani zadevi trije od štirih očitkov, ki jih tožeča stranka navaja v podporo svojemu zahtevku za plačilo nepogodbene odškodnine in ki so povzeti zgoraj v točki 125 in naslednjih, objektivno temeljijo na domnevni neizpolnitvi pogodbe, navedena pa ni tudi nobena druga škoda, razen te, ki je posledica nepravilne izpolnitve pogodbe.
152 V zvezi z očitkom, da naj bi Komisija razkrila zaupne podatke, je treba ugotoviti, da je šlo za obvestitev koordinatorjev projektov ARTreat in Metabo o odpovedi pogodbe ARTreat in pogodbe Metabo. Domnevno zaupni podatek, namreč Komisijina odpoved pogodb ARTreat in Metabo tožeči stranki, je podatek Komisije, ki ga ima kot pogodbena stranka, in ne kot upravni organ. Poleg tega koordinatorji zadevnih projektov, ki so bili obveščeni o domnevno zaupnem podatku, z vidika zadevnih pogodb niso tretje osebe. To so sopogodbeniki tožeče stranke in Komisije. Nazadnje, tožeča stranka v podporo temu očitku sama navaja kršitev členov II.22(8) priloge II k tema pogodbama, na podlagi katerih Komisija lahko opravi inšpekcijske preglede na kraju samem v skladu z Uredbo št. 2185/96 in Uredbo (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 91), in ne upošteva dejstva, da člen II.38(2) priloge II k navedenima pogodbama določa, da se o prekinitvi sodelovanja enega ali več upravičencev na pobudo Komisije obvestijo zadevni upravičenci, kopija pa se pošlje koordinatorju. Zato obveznost varovanja zaupnosti, za katero tožeča stranka očita Komisiji, da jo je kršila, objektivno temelji na pogodbenih pravicah in obveznostih, in ne na obveznostih iz člena 339 PDEU in člena 41 Listine o temeljnih pravicah, na katere se je prav tako sklicevala.
153 Poleg tega je Splošno sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni niti pojasnila niti dokazala, da ji je navedeno razkritje domnevno zaupnih podatkov koordinatorjem pogodb povzročilo kako drugo škodo, razen te, ki izhaja iz nepravilne izpolnitve pogodbe, zlasti členov II.22 in II.38 priloge II k navedenima pogodbama.
154 Glede kršitve domnevnega dogovora, ki naj bi bil sklenjen med tožečo stranko in Komisijo in je naveden v zapisniku sestanka z dne 22. avgusta 2012, je treba ugotoviti, da se ta očitek nanaša na način, kako so pogodbene stranke izpolnjevale pogodbi ARTreat in Metabo. Te ugotovitve ne omaja dejstvo, da tožeča stranka meni, da je Komisija z neupoštevanjem dogovora kršila pravila dobre vere in lojalnosti, zlorabila svoja pooblastila, ravnala diskriminatorno ter kršila načeli sorazmernosti in doslednega upravnega ravnanja. Ti očitki se dejansko nanašajo na domnevne kršitve, ki so objektivno povezane s pogodbenimi pravicami in obveznostmi. Poleg tega tožeča stranka nikakor ni pojasnila, še manj pa dokazala, da so ji navedene kršitve povzročile kako drugo škodo, razen te, ki naj bi izhajala iz nepravilne izpolnitve zadevnih pogodb.
155 Nazadnje, glede domnevnega nesprejetja stališč o začasnih revizijskih poročilih o projektih ARTreat in Metabo ter glede domnevnih zamud pri sprejetju končnih revizijskih poročil o izpolnjevanju pogodb ARTreat in Metabo pa je treba ugotoviti, da se ti očitki očitno nanašajo na izpolnjevanje zadevnih pogodb s strani Komisije kot pogodbene stranke. Tožeča stranka poleg tega v podporo tem očitkom navaja kršitev člena II.22(5) zadevnih pogodb. Zgolj sklicevanje, da mora Komisija upoštevati načeli razumnega roka in pravice do obrambe, ne more spremeniti pogodbene narave spora. Nazadnje, tožeča stranka nikakor ni pojasnila, še manj pa dokazala, da so ji navedene kršitve povzročile kako drugo škodo, razen te, ki naj bi izhajala iz nepravilne izpolnitve zadevnih pogodb.
156 Splošno sodišče je na obravnavi vprašalo tožečo stranko, ali nasprotuje temu, da njen zahtevek za plačilo nepogodbene odškodnine spremeni v zahtevek za plačilo pogodbene odškodnine, in sicer v delu, v katerem zahtevek za plačilo nepogodbene odškodnine temelji na očitkih v zvezi s kršitvijo pravil zadevnih pogodb. Tožeča stranka je na to vprašanje odgovorila, da nasprotuje taki spremembi.
157 Ker tožeča stranka nasprotuje tej spremembi in ker se trije očitki, ki so povzeti zgoraj v točkah 151 in naslednjih in ki so navedeni v podporo zahtevku tožeče stranke za plačilo nepogodbene odškodnine, objektivno nanašajo na izpolnjevanje zadevnih pogodb, je treba zahtevek tožeče stranke za plačilo nepogodbene odškodnine, ki temelji na navedenih očitkih, zavrniti kot brezpredmeten.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi d.d. Synergy Hellas Anonymi Emporiki Etaireia Parochis Ypiresion Pliroforikis se naloži plačilo stroškov.
M. Prek | I. Labucka | V. Kreuschitz |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. novembra 2015.
Podpisi