SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 2. julija 2015(*)
„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Dokumenti, ki se nanašajo na natečaj EPSO/AD/230‑231/12 – Zavrnitev dostopa zaradi molka organa – Zavrnitev dostopa – Prošnja za prilagoditev predlogov, vložena z repliko – Rok – Umik odločbe zaradi molka organa – Ustavitev postopka – Pojem dokumenta – Zajem in ureditev informacij, vsebovanih v elektronskih zbirkah podatkov“
V zadevi T‑214/13,
Rainer Typke, stanujoč v Hasbergenu (Nemčija), ki ga zastopata B. Cortese in A. Salerno, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Eggers in F. Clotuche-Duvieusart, agentki,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe generalnega sekretariata Komisije z dne 5. februarja 2013, s katero je bila zavrnjena prva prošnja za dostop tožeče stranke do dokumentov v zvezi s predizbirnimi testi javnega natečaja EPSO/AD/230‑231/12 (AD5‑AD7) (Gestdem 2012/3258), in odločbe zaradi molka generalnega sekretariata Komisije, za katero se je štelo, da je bila sprejeta 13. marca 2013, in s katero je bila zavrnjena druga prošnja za dostop tožeče stranke do dokumentov v zvezi s temi istimi testi (Gestdem 2013/0068).
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, N. J. Forwood (poročevalec) in E. Bieliūnas, sodnika,
sodni tajnik: L. Grzegorczyk, administrator,
na podlagi pisnega dela in obravnave z dne 4. februarja 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Rainer Typke, je zaposlena pri Evropski komisiji in se je udeležila pristopnih testov za javna natečaja EPSO/AD/230/12 za zaposlitev uradnikov v nazivu AD5 in EPSO/AD/231/12 za zaposlitev uradnikov v nazivu AD7.
2 Tožeča stranka je bila o svojih rezultatih obveščena 28. junija 2012, nato pa je pri Evropskem uradu za izbor osebja (EPSO) na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) vložila prvo prošnjo za odobritev dostopa do „razpredelnice“, ki vključuje vrsto anonimnih podatkov iz zadevnih testov, ki jih je opravljalo približno 45.000 kandidatov (postopek GESTDEM 2012/3258).
3 Tožeča stranka navaja, da se je za to odločila, da bi potrdila svoje sume, da navedeni testi niso bili organizirani v skladu z načelom enakega obravnavanja med kandidati, saj naj bi nekatere napake v prevodih v teh testih zlasti negativno vplivale na določene jezikovne skupine.
4 V skladu s to prvo prošnjo bi morala razpredelnica vključevati te informacije:
– oznako vsakega kandidata, na podlagi katere ni mogoče poimensko določiti kandidata, vendar ga je mogoče povezati z vprašanji, na katere je moral odgovoriti;
– oznako vsakega postavljenega vprašanja, vendar ne da bi bila razkrita vsebina vprašanja;
– kategorijo vprašanj, v katero spada vsako postavljeno vprašanje, in sicer vprašanje verbalnega razumevanja, abstraktnega razmišljanja, numeričnega razumevanja in situacijske presoje;
– jezik, v katerem je bilo vsako vprašanje postavljeno vsakemu kandidatu;
– navedba morebitne nevtralizacije, ki je bila opravljena za nekatera vprašanja;
– oznako pričakovanega odgovora brez razkritja vsebine vprašanj, pri čemer mora biti ta oznaka ista za enako kombinacijo vprašanj in odgovorov; tožeča stranka je v zvezi s tem pojasnila, da, če pričakovani odgovori niso prikazani v enakem vrstnem redu za vse kandidate, je treba zagotoviti uporabo iste oznake za vsak pričakovani odgovor; poleg tega je glede vprašanj situacijske presoje navedla, da je treba navesti celoten pričakovani odgovor, to je najboljšo in najslabšo možnost;
– odgovor vsakega kandidata na vsako vprašanje, kar pa je treba razumeti, da tožeča stranka ni želela izvedeti vsebine odgovorov, temveč le identificirati pravilne in nepravilne odgovore kandidatov; tožeča stranka je v zvezi s tem pojasnila, da je treba uporabiti drugačno oznako, če kandidat ni odgovoril na vprašanje, in da je treba glede vprašanj situacijske presoje predložiti celoten odgovor;
– nazadnje, čas, ki ga je vsak kandidat porabil za odgovor na vsako vprašanje.
5 EPSO je to prvo prošnjo zavrnil z odločbo z dne 9. avgusta 2012. Čeprav je res imel informacije, navedene v tej prošnji, in so bile shranjene v različnih zbirkah podatkov, je v bistvu navedel, da razpredelnica, za katero prosi tožeča stranka, ne obstaja.
6 Tožeča stranka je 21. avgusta 2012 na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1049/2001 pri generalnem sekretariatu Komisije (v nadaljevanju: generalni sekretariat) vložila potrdilno prošnjo za dostop. Ob tej priložnosti je tožeča stranka k zahtevanemu seznamu informacij dodala stopnjo težavnosti vsakega postavljenega vprašanja vsakemu kandidatu. Pojasnila je tudi, da se prošnja ne nanaša na to, da EPSO izdela nov dokument, tako da združi informacije iz obstoječih dokumentov, temveč da dostopi do vrste dokumentov, ki jih ima v elektronski obliki. V skladu s prošnjo naj bi zadostovalo, da se tožeči stranki posreduje različica navedenih dokumentov, iz katere bi bila izključena vsakršna informacija, ki je zajeta z eno od izjem od pravice do dostopa, določenih v členu 4 Uredbe št. 1049/2001.
7 Generalni sekretariat je 30. avgusta 2012 na tožečo stranko naslovil prvi odgovor na potrdilno prošnjo. Najprej je zavrgel navedeno prošnjo kot nedopustno, ker je bila z njo začetna prošnja razširjena glede stopnje težavnosti postavljenih vprašanj vsakemu kandidatu, nato pa v bistvu potrdil stališče EPSO, da razpredelnica, za katero prosi tožeča stranka, ne obstaja, in da namen Uredbe št. 1049/2001 ni Komisiji naložiti opravljanje računalniških nalog, s katerimi bi zajela informacije, shranjene v različnih zbirkah podatkov. V tem dopisu ni bilo navedeno nikakršno pravno sredstvo, kot je določeno v zadnjem stavku člena 8(1) Uredbe št. 1049/2001.
8 Tožeča stranka je 17. septembra 2012 generalni sekretariat pozvala, naj ponovno preuči vloženo potrdilno prošnjo in naj jo obvesti o pravnih sredstvih zoper zavrnitev dostopa.
9 Generalni sekretariat je 23. oktobra 2012 tožečo stranko obvestil, da v dopisu z dne 30. avgusta 2012 ni zavrnil njene potrdilne prošnje, temveč le poudaril, da ji EPSO ni zavrnil dostopa do svojih obstoječih dokumentov. Poleg tega je navedel, da je njena potrdilna prošnja predmet ponovne preučitve glede na nova stališča, ki jih je predložila tožeča stranka.
10 Ker tožeča stranka v postopku GESTDEM 2012/3258 ni dobila dokončnega odgovora na potrdilno prošnjo, je 28. decembra 2012 pri EPSO vložila novo prošnjo za dostop (postopek GESTDEM 2013/0068). Ta nova prošnja naj bi se razlikovala od prve, ker tožeča stranka z njo ni prosila za eno razpredelnico, v kateri bi bile vse zaprošene informacije, temveč le za dele obstoječih dokumentov v elektronski obliki. S to drugo prošnjo je tožeča stranka skušala v bistvu pridobiti informacije, ki so enake tistim iz njene začetne prošnje, ter navedbo o stopnji težavnosti vsakega vprašanja, postavljenega vsakemu kandidatu.
11 Ker EPSO v roku 15 delovnih dni od vpisa te druge prošnje v register o navedeni prošnji ni odločil, je tožeča stranka 30. januarja 2013 pri generalnem sekretariatu vložila potrdilno prošnjo v skladu s členom 7(4) Uredbe št. 1049/2001.
12 EPSO je 5. februarja 2013 v postopku GESTDEM 2013/0068 izrecno zavrnil prošnjo za dostop. Tožeča stranka je naslednji dan generalni sekretariat obvestila, da v nespremenjeni obliki vztraja pri svoji potrdilni prošnji v tem postopku, ki jo je vložila 30. januarja 2013.
13 Generalni sekretariat je z odločbo z dne 5. februarja 2013 (v nadaljevanju: prva izpodbijana odločba) zavrnil potrdilno prošnjo v postopku GESTDEM 2012/3258. Najprej je ugotovil, da je potrdilna prošnja nedopustna glede navedbe stopnje težavnosti vsakega vprašanja, postavljenega vsakemu kandidatu, ker ta vidik v začetni prošnji ni bil vključen. Generalni sekretariat je nato v bistvu potrdil stališče EPSO, da se je prošnja dejansko nanašala na pridobitev dostopa do neobstoječega dokumenta, izdelava zahtevane razpredelnice pa ni pomenila le zajema informacij o deset tisočih zadevnih testih iz različnih podatkovnih baz, temveč tudi vzpostavitev povezave med temi informacijami in drugimi zbirkami podatkov, kot je splošna zbirka vprašanj. Tudi če bi bilo mogoče prošnjo za dostop razumeti tako, da se nanaša na pridobitev posameznih izpisov rezultatov, ki jih je prejel vsak od kandidatov, v anonimni obliki, bi bila taka prošnja ob upoštevanju administrativne delovne obremenitve, ki bi jo vključevala, nesorazmerna.
14 Generalni sekretariat je 20. februarja 2013 tožečo stranko obvestil, da še ne more odgovoriti na potrdilno prošnjo v postopku GESTDEM 2013/0068 in da z uporabo člena 8(2) Uredbe št. 1049/2001 podaljšuje rok za odgovor za 15 dni.
15 Generalni sekretariat je z dopisom z dne 13. marca 2013 tožečo stranko obvestil, da še vedno ne more odgovoriti na potrdilno prošnjo v postopku GESTDEM 2013/0068. Ob tej priložnosti je izrazil dvome o tem, da so predmet prošnje dokumenti, ki so v smislu člena 10(3) Uredbe št. 1049/2001 v obstoječi različici in formatu.
16 Ob sklicevanju na člen 8(3) Uredbe št. 1049/2001 je tožeča stranka dejstvo, da ni bilo odgovora, razlagala kot negativen odgovor na njeno potrdilno prošnjo v postopku GESTDEM 2013/0068 (v nadaljevanju: druga izpodbijana odločba).
Postopek in predlogi strank
17 Tožeča stranka je 15. aprila 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
18 Ker se je v začetku novega sodnega leta spremenila sestava senatov Splošnega sodišča, je bil sodnik poročevalec razporejen v tretji senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
19 Splošno sodišče (tretji senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in Komisijo na podlagi ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 pozvalo, naj predloži nekatere dokumente, in pisno postavilo vprašanja tožeči stranki in Komisiji ter ju pozvalo, naj na njih odgovorita na obravnavi.
20 Stranke so na obravnavi 4. februarja 2015 podale ustne navedbe ter odgovorile na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča.
21 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– prvo izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– drugo izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
22 Potem ko je generalni sekretariat 27. maja 2013 sprejel odločbo o zavrnitvi v postopku GESTDEM 2013/0068, je tožeča stranka v repliki zaprosila, da bi prilagodila svoje predloge in tako vključila predlog za razglasitev ničnosti te zadnje odločbe.
23 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– postopek glede tožbe v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločbe, ob upoštevanju sprejetja odločbe o zavrnitvi z dne 27. maja 2013 v postopku GESTDEM 2013/0068 ustavi;
– zavrne tožbo v delu, ki se nanaša na prvo izpodbijano odločbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
24 Pred vsebinskim preizkusom tožbe je treba preučiti trditve Komisije, s katerimi izpodbija dopustnost prošnje za prilagoditev predlogov, ki jo je tožeča stranka vložila z repliko, in predlogov za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločbe.
Dopustnost
Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti odločbe v postopku GESTDEM 2013/0068
25 Tožeča stranka je v repliki, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 15. oktobra 2013, zaprosila, da bi prilagodila svoje predloge in tako vključila predlog za razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 27. maja 2013 o izrecni zavrnitvi prošnje za dostop v postopku GESTDEM 2013/0068.
26 Komisija izpodbija dopustnost te prošnje za prilagoditev, ker naj bi bila prepozna glede na rok za tožbo, določen v členu 263, šesti odstavek, PDEU.
27 V zvezi s tem je treba spomniti, da – če sklep ali uredbo, ki neposredno in posamično zadeva posameznika, med postopkom nadomesti akt z enako vsebino – se v skladu s sodno prakso šteje, da gre za novo dejstvo, na podlagi katerega lahko tožeča stranka prilagodi svoje predloge in tožbene razloge. Bilo bi namreč v nasprotju z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti in z zahtevo po ekonomičnosti postopka, če bi tožeča stranka morala vložiti novo tožbo. Poleg tega bi bilo krivično, če bi lahko zadevna institucija, da bi nasprotovala ugovorom zoper sklep iz tožbe, predložene sodišču Unije, izpodbijani akt spremenila ali ga nadomestila z drugim in se med postopkom sklicevala na to spremembo ali nadomestitev, zato da drugi stranki onemogoči razširitev prvotnih tožbenih predlogov in razlogov ali vložitev dodatnih tožbenih predlogov in razlogov zoper ta akt (glej sodbi z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d’Iran/Svet, T‑228/02, ZOdl., EU:T:2006:384, točka 28 in navedena sodna praksa in z dne 6. septembra 2013, Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, T‑110/12, ZOdl. (Izvlečki), EU:T:2013:411, točka 16).
28 Vendar mora biti prošnja za prilagoditev predlogov, da bi bila dopustna, vložena v roku, določenem v členu 263, šesti odstavek, PDEU. V skladu s sodno prakso je namreč ta rok za vložitev tožbe zavezujoč in sodišče Unije ga mora uporabiti tako, da se zagotovita pravna varnost in enakost posameznikov pred zakonom (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet, C‑229/05 P, ZOdl., EU:C:2007:32, točka 101, in zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet, EU:T:2013:411, točka 17).
29 V zvezi z računanjem roka za vložitev tožbe je treba spomniti, da se v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU postopki za razglasitev ničnosti sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel. V skladu s členom 102 Poslovnika z dne 2. maja 1991 se ta rok zaradi oddaljenosti podaljša za enkratno obdobje desetih dni.
30 V obravnavani zadevi je bila tožeča stranka uradno obveščena o odločbi o zavrnitvi dostopa v postopku GESTDEM 2013/0068, sprejeti 27. maja 2013, še istega dne z elektronskim sporočilom. Iz tega sledi, da je za tožečo stranko rok za ničnostno tožbo zoper to odločbo potekel 6. avgusta 2013.
31 Ker je bila replika, v kateri je bila zajeta prošnja za prilagoditev predlogov, vložena 15. oktobra 2013, je torej treba ugotoviti, da je bila ta prošnja za prilagoditev prepozna, zaradi česar je treba predloge za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi dostopa v postopku GESTDEM 2013/0068 zavreči kot nedopustne.
Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločbe
32 V teh okoliščinah je treba presoditi, ali je tožeča stranka morebiti ohranila interes za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločbe, ki je bila zahtevana po izteku 15 delovnih dni, s katerimi je bil podaljšan prvotni rok za odgovor na potrdilno prošnjo v postopku GESTDEM 2013/0068. Komisija trdi, da tega interesa ni, saj je zaradi sprejetja odločbe z dne 27. maja 2013 umaknila to odločbo zaradi molka organa.
33 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta (glej sodbo z dne 19. januarja 2010, Co-Frutta/Komisija, T‑355/04 in T‑446/04, ZOdl., EU:T:2010:15, točka 40 in navedena sodna praksa).
34 Pravni interes tožeče stranke glede na predmet tožbe mora obstajati ne le ob njeni vložitvi, temveč tudi do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar je predpostavka za to, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, zaradi izida tožbe koristi (glej zgoraj v točki 33 navedeno sodbo Co-Frutta/Komisija, EU:T:2010:15, točka 43 in navedena sodna praksa).
35 Če torej pravni interes tožeče stranke med postopkom preneha, ji vsebinska odločba Splošnega sodišča ne more zagotoviti nobenih koristi (glej zgoraj v točki 33 navedeno sodbo Co-Frutta/Komisija, EU:T:2010:15, točka 44 in navedena sodna praksa).
36 Poleg tega, če je bila odločba zaradi molka organa o zavrnitvi dostopa umaknjena z odločbo, ki jo je Komisija sprejela naknadno, je treba postopek glede tožbe v delu, v katerem je uperjena zoper navedeno odločbo zaradi molka organa, ustaviti (glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, C‑127/13 P, ZOdl., EU:C:2014:2250, točka 89).
37 V obravnavani zadevi je treba glede predloga za razglasitev ničnosti druge izpodbijane odločbe ugotoviti, da je Komisija s sprejetjem odločbe z dne 27. maja 2013 v tem istem postopku dejansko umaknila to odločbo zaradi molka organa.
38 Iz tega je razvidno, da je treba postopek glede ničnostne tožbe v delu, v katerem je uperjena zoper drugo izpodbijano odločbo, ustaviti.
Vsebinska presoja
39 Ob upoštevanju vmesnega sklepa iz točke 38 zgoraj je treba odločiti le o predlogih za razglasitev ničnosti prve izpodbijane odločbe, s katero je generalni sekretariat zavrnil potrdilno prošnjo, ki jo je v postopku GESTDEM 2012/3258 vložila tožeča stranka. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na en sam predlog, ki se nanaša na kršitev Uredbe št. 1049/2001. Ta tožbeni razlog je v delu, v katerem se nanaša na prvo izpodbijano odločbo, razdeljen na tri dele. Drugi in tretji del sta po svoji naravi podredna glede na prvega, ki se nanaša na vprašanje, ali predmet zadevne prošnje za dostop spada na področje uporabe Uredbe št. 1049/2001.
40 Tožba zajema tudi četrti del, v katerem tožeča stranka trdi, da z dostopom do zahtevanih informacij o nevtralizaciji nekaterih vprašanj in stopnji težavnosti vseh vprašanj, postavljenih v okviru zadevnih pristopnih testov, ni mogoče ogroziti zaupnosti postopka natečajne komisije in njenega postopka odločanja. Vendar je tožeča stranka v točki 34 replike pojasnila, da je ta četrti del uperjen „zoper odločbo o zavrnitvi v drugem postopku za dostop“. Ker je treba postopek glede predlogov za razglasitev ničnosti te odločbe ustaviti, je preizkus tega četrtega dela očitno nepotreben.
41 Tožeča stranka s prvim delom edinega tožbenega razloga v bistvu trdi, da je generalni sekretariat napačno ugotovil, da predmet njenih prošenj za dostop ni bil „obstoječi dokument“ v smislu Uredbe št. 1049/2001, temveč sta pomenili izdelavo novega dokumenta ali celo izdelavo novih podatkov.
42 V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da je EPSO priznal, da ima zahtevane informacije, saj je generalni sekretariat izjavil, da so navedeni podatki shranjeni v obstoječih zbirkah podatkov. To pa naj bi po mnenju tožeče stranke nujno pomenilo, da ima EPSO enega ali več dokumentov z zadevnimi podatki.
43 Poleg tega tožeča stranka navaja, da je v skladu s sodno prakso mogoče pojem „dokumenta“, ki je v središču Uredbe št. 1049/2001, brez težav uporabiti za podatke, vsebovane v zbirkah podatkov, saj naj bi bilo v členu 3(a) navedene uredbe navedeno, da ta pojem pomeni neko vsebino, ne glede na to, kakšen je njen medij. Okoliščina, da bi prošnja za dostop pomenila znatno delovno obremenitev za zadevno institucijo, naj v zvezi s tem ne bi bila upoštevna.
44 S stališčem generalnega sekretariata, da bi anonimnost zahtevanih podatkov pomenila izdelavo novega dokumenta, naj bi bilo poleg tega kršeno pravilo iz člena 4(6) Uredbe št. 1049/2001, v skladu s katerim je treba odobriti delni dostop, če le za del dokumenta velja ena od izjem, naštetih v tem členu. Tožeča stranka namreč trdi, da bi bilo mogoče njeni prošnji za dostop ugoditi tako, da bi se izbralo vrsto podatkov, shranjenih v zbirkah podatkov EPSO, pri čemer bi bilo treba poskrbeti, da so osebni podatki drugih kandidatov, ki so opravljali zadevne predizbirne teste, izločeni.
45 Tožeča stranka nasprotuje tudi trditvi generalnega sekretariata, da zahtevanih podatkov ni mogoče zbrati iz ene zbirke podatkov, saj so shranjeni v več različnih datotekah. Posamezni izpisi, ki jih prejmejo kandidati in s katerimi se jih obvesti o njihovih rezultatih na opravljenih testih, in praksa EPSO, da nekaterim podizvajalcem zagotovi statistične podatke o rezultatih testov, naj bi zato kazali na to, da postopki za dostop do zahtevanih informacij v obravnavani zadevi za EPSO niso nekaj neobičajnega ali nenavadnega.
46 V zvezi s tem naj bi bilo treba upoštevati okoliščino, da so vse zadevne informacije medsebojno povezane, saj gre za „relacijsko“ zbirko podatkov (Oracle), iz katere je izbor zahtevanih informacij mogoče z lahkoto opraviti. To naj bi še toliko bolj veljalo, ker v datotekah, v katerih so shranjeni podatki o posameznih opravljenih izpitih, velja „stroga sintaksa označevanja“, tako da je mogoče enako obdelati rezultate, ki jih je prejel vsak kandidat.
47 Komisija te trditve izpodbija, ker podatki, ki jih je zahtevala tožeča stranka, niso shranjeni v specifični zbirki podatkov, iz katere bi jih bilo mogoče z običajnim ali rutinskim iskanjem z lahkoto pridobiti. Komisija trdi, da ima zbirko podatkov Talent, ki vključuje vse podatke o kandidatih in rezultatih testov, torej vse podatke, ki so potrebni za odgovor na prošnjo tožeče stranke za dostop, z izjemo podatkov o težavnosti vprašanj, ki so shranjeni v „zbirki vprašanj“, ki jo upravlja zunanji sopogodbenik. Zbirka Talent je dostopna z vrsto poizvedb strukturiranega poizvedovalnega jezika (v nadaljevanju: poizvedbe SQL) ali predprogramiranimi ukazi za hitro obdelavo podatkov po vnaprej določenih šablonah za analizo, statistiko, izračun in izvlečke. Vendar Komisija med predprogramiranimi poizvedbami SQL nima take, ki bi ji omogočila zajeti kombinacijo podatkov, ki jih v obliki, navedeni v prošnji za dostop, zahteva tožeča stranka.
48 Za zajem, ki ga zahteva tožeča stranka, bi tako po mnenju Komisije bila potrebna izdelava novih poizvedb SQL in navodil za iskanje in obdelavo podatkov, ki jih Komisija nima. Za ugoditev tožeči stranki bi moralo biti s takimi iskanji mogoče, prvič, določiti kodo vsakega vprašanja, postavljenega vsakemu kandidatu, pri čemer ta vprašanja niso bila enaka za vse kandidate, drugič, povezati vsako vprašanje s stopnjo težavnosti, ki je v drugi zbirki podatkov (v nadaljevanju: zbirka vprašanj), tretjič, združiti različne datoteke in, četrtič, vzpostaviti anonimnost oznak kandidatov z novo oznako, s katero bi bilo mogoče povezati kandidata z njemu postavljenimi vprašanji. Zajete informacije bi bilo treba še preveriti. Tak postopek bi po mnenju Komisije nujno pomenil izdelavo novega dokumenta.
49 Izvedba morebitne „ročne“ obdelave prošnje za dostop, kar bi pomenilo, da vsaka posamezna datoteka rezultatov, ki se nanašajo na kandidata, ustreza merilom, določenim v prošnji, naj bi bila za EPSO brez ohromitve njegovega dela praktično nemogoča.
50 V zvezi s tem je treba najprej pojasniti, da prekomerna delovna obremenitev, ki bi upravi morebiti bila povzročena s sporno prošnjo za dostop in ki je predmet drugega dela tožbenega razloga ter se nanj sklicuje tudi Komisija v odgovor na prvi del, ni upoštevna za presojo, ali se ta prošnja nanaša na dostop do enega ali več dokumentov v smislu člena 3(a) Uredbe št. 1049/2001.
51 Kot je namreč razvidno iz sodbe z dne 13. aprila 2005 v zadevi Konsumenteninformation/Komisija (T‑2/03, ZOdl., EU:T:2005:125, točki 101 in 102) kvalifikacija dokumenta v okviru prošnje za dostop, vložene na podlagi Uredbe št. 1049/2001, ni povezana z znatno delovno obremenitvijo, ki bi morebiti bila s tako prošnjo zahtevana od zadevne uprave. Zato tudi če obstaja nevarnost, da bi taka prošnja ohromila dobro delovanje uprave, to ne povzroči, da je navedena prošnja nedopustna. Splošno sodišče je v takem izjemnem primeru menilo, da pravica institucije, da poišče „primerno rešitev“ s prosilcem v skladu s členom 6(3) Uredbe št. 1049/2001, izraža možnost upoštevanja, čeprav zelo omejeno, potrebe po uskladitvi interesov prosilca in interesov dobrega upravljanja (sodba z dne 10. septembra 2008, Williams/Komisija, T‑42/05, EU:T:2008:325, točka 85).
52 Nato je treba spomniti, da v skladu s členom 3(a) Uredbe št. 1049/2001 v tej uredbi dokument pomeni „neko vsebino ne glede na to, kakšen je njen medij (napisana na papirju ali shranjena v elektronski obliki ali kot zvočni, vizualni ali avdiovizualni zapis) o vprašanju, nanašajočem se na politiko, dejavnosti ali odločitve s področja odgovornosti institucije“, ki je naslovnica prošnje za dostop.
53 Ne glede na široko opredelitev, ki zlasti ne vključuje nikakršne omejitve glede medija zadevne vsebine, je videti nujno, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso za uporabo Uredbe št. 1049/2001 ohrani razlikovanje med pojmom dokumenta in pojmom informacije.
54 Informacija se namreč loči od dokumenta zlasti zato, ker je opredeljena kot podatek, ki je lahko med drugim v enem ali več dokumentov. Ker v nobeni določbi Uredbe št. 1049/2001 ni obravnavana pravica do dostopa do informacije kot take, iz te uredbe ni mogoče sklepati, da pravica do dostopa javnosti do dokumenta Komisije, ki izhaja iz člena 2(1) navedene uredbe, vključuje dolžnost Komisije, da odgovori na vsako posameznikovo zahtevo za informacije (glej po analogiji sklep z dne 27. oktobra 1999, Meyer/Komisija, T‑106/99, Recueil, EU:T:1999:272, točki 35 in 36, in sodbo z dne 25. aprila 2007, WWF European Policy Programme/Svet, T‑264/04, ZOdl., EU:T:2007:114, točka 76).
55 Zato čeprav zbirka podatkov ponuja številne možnosti delnega ciljnega dostopa samo do podatkov, ki bi lahko zanimali prosilca, je treba upoštevati, da se v skladu s sodno prakso na splošno pravica do dostopa do dokumentov v smislu člena 2(3) Uredbe št. 1049/2001 nanaša le na obstoječe dokumente, ki jih zadevna institucija hrani (zgoraj v točki 36 navedena sodba z dne 2. oktobra 2014, Strack/Komisija, EU:C:2014:2250, točka 38). Prošnja za dostop, zaradi katere bi Komisija ustvarila nov dokument, tudi na podlagi gradiva, ki je že v obstoječih dokumentih in ga hrani, torej ne pomeni prošnje za delni dostop in ne spada na področje Uredbe št. 1049/2001 (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2011, Dufour/ECB, T‑436/09, ZOdl., EU:T:2011:634, točka 149). Ta sklep implicitno potrjuje pravilo iz člena 10(3) navedene uredbe, v skladu s katerim se dokumenti, do katerih je odobren dostop, „pošljejo v obstoječi različici in formatu (elektronskem ali drugem formatu, kakršen je braille, široki tisk ali trak) glede na želje prosilca“.
56 Če se zadnji premislek prenese na zbirke podatkov, pomeni, da – če bi se v prošnji za dostop Komisijo prosilo, naj izvede iskanje v eni ali več svojih zbirk podatkov v skladu s parametri, ki jih je opredelil prosilec – mora Komisija, razen če morebiti ne uporabi člena 4 Uredbe št. 1049/2001, tej prošnji ugoditi, če se lahko iskanje, ki ga potrebuje, izvede z iskalnimi orodji, ki so na voljo za to zbirko podatkov (glej po analogiji zgoraj v točki 55 navedeno sodbo Dufour/ECB, EU:T:2011:634, točka 150).
57 Dovoljeno je namreč domnevati, da je zaradi večplastnih razmerij, pri katerih je vsak podatek v zbirki podatkov povezan s številnimi drugimi podatki, mogoče vse podatke v taki zbirki podatkov prikazati različno. Mogoče je izbrati tudi samo del podatkov, vključenih v tak prikaz, druge pa prikriti (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 55 navedeno sodbo Dufour/ECB, EU:T:2011:634, točka 151).
58 Vendar s prošnjo za dostop, vloženo na podlagi Uredbe št. 1049/2001, Komisije ni mogoče prositi, naj prosilcu predloži del podatkov ali vse podatke, vsebovane v kateri od zbirk podatkov, ali celo več zbirkah podatkov, razvrščenih po sistemu, ki ga v navedeni zbirki podatkov ni. S tako prošnjo se želi ustvariti nov dokument, zato taka prošnja ne spada v okvir uporabe Uredbe št. 1049/2001. S tako prošnjo se namreč ne želi delni dostop do dokumenta, ki vsebuje podatke, obdelane po obstoječem sistemu razvrstitve in torej izvedljivim z orodji, ki jih ima trenutno Komisija na voljo za eno ali več zbirk podatkov, temveč se želi ustvariti dokument, ki vsebuje podatke, obdelane in medsebojno povezane po novem sistemu razvrstitve, ki ni izvedljiv z navedenimi orodji, torej nov dokument v smislu člena 3(a) navedene uredbe, kot se razlaga v sodni praksi (glej po analogiji zgoraj v točki 55 navedeno sodbo Dufour/ECB, EU:T:2011:634, točka 152).
59 Iz tega sledi, da je lahko vse, kar je mogoče pridobiti iz zbirke podatkov z običajnim ali rutinskim iskanjem, predmet prošnje za dostop, vložene na podlagi Uredbe št. 1049/2001 (glej po analogiji zgoraj v točki 55 navedeno sodbo Dufour/ECB, EU:T:2011:634, točka 153).
60 Čeprav Splošno sodišče v obravnavani zadevi opaža zmedo glede števila, poimenovanja in točne vsebine različnih zadevnih zbirk podatkov, je vseeno mogoče ugotoviti, da v obravnavani zadevi ni sporno, da ima Komisija neobdelane podatke glede predizbirnih testov, na katere se nanaša prošnja za dostop tožeče stranke. Komisija je v zvezi s tem navedla – in v spisu ni ničesar, zaradi česar bi se podvomilo v to ugotovitev – da so navedeni podatki shranjeni v zbirki podatkov Talent, navedeni v točki 47 zgoraj.
61 Vendar tožeča stranka ni prosila za dostop do te celotne zbirke podatkov ali do dela neobdelanih podatkov iz nje. Predmet njene prošnje je drugačen, saj skuša z njo v bistvu pridobiti vse informacije v zvezi z zadevnimi predizbirnimi testi, vendar izbrane glede na parametre in v obliki, ki jih je opredelila v svoji prošnji za dostop.
62 Izbor informacij, za katere prosi tožeča stranka, vključuje tako več različnih postopkov, med katerimi so postopki obdelave zadevnih podatkov.
63 Najprej bi bilo treba dodeliti posebno oznako vsakemu vprašanju, ki je bilo postavljeno vsakemu kandidatu, glede na to, da, kot je navedla Komisija, postavljena vprašanja niso bila enaka za vsakega kandidata. Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da ne želi pridobiti nikakršne navedbe glede vsebine postavljenih vprašanj vsakemu kandidatu. Za vsako vprašanje bi bilo treba navesti jezik, v katerem je bilo to postavljeno, in ohraniti enako oznako za enako vprašanje ne glede na jezik, navesti vrsto vprašanja, navesti, ali je bilo vprašanje predmet nevtralizacije, čas, ki ga je vsak kandidat porabil za odgovor na to vprašanje, in, nazadnje, navesti oznako pričakovanega odgovora in oznako danega odgovora. Glede na prošnjo za dostop z oznakami pričakovanih odgovorov in danih odgovorov pa naj ne bi bilo treba navesti vsebine navedenih odgovorov, temveč le omogočiti primerjavo med pričakovanimi in danimi odgovori za vsako vprašanje. V zvezi s tem tožeča stranka v svoji prošnji za dostop v bistvu pojasnjuje, da če pri danemu vprašanju možnosti za odgovor niso bile v enakem vrstnem redu za vse kandidate, ki jim je bilo to vprašanje postavljeno, bi bilo treba zagotoviti, da se zaradi primerjave pridobljenih informacij za vsako možnost za odgovor uporabi enaka oznaka. Glede vprašanj situacijske presoje tožeča stranka navaja, da bi bilo treba v celoti navesti odgovor, ki se ga želi dobiti, in odgovor, ki je bil dan, to je najboljša in najslabša možnost. Nazadnje bi bilo treba zagotoviti anonimnost vseh kandidatov, ki so opravljali zadevne predizbirne teste, tako da se vsakemu od njih dodeli posebna oznaka.
64 Ti različni postopki bi zagotovili, da bi imela tožeča stranka na voljo primerljive podatke za vse kandidate, ki so opravljali zadevne teste, kar bi ji omogočilo izdelavo razpredelnice in statistike teh podatkov.
65 Komisija v bistvu navaja, da nima iskalnega orodja, v okviru katerega bi z običajnim ali rutinskim iskanjem pridobila tako kombinacijo podatkov iz svojih zbirk podatkov. Nasprotno, ker v njeni zbirki podatkov ni nikakršnega sistema, ki bi ustrezal taki kombinaciji, bi ugoditev prošnji tožeče stranke pomenila razvoj nove formule za iskanje v obliki poizvedbe SQL, ne pa le iskanja v navedeni zbirki podatkov, na podlagi obstoječih parametrov in s pomočjo obstoječih poizvedb SQL.
66 V skladu z ustaljeno sodno prakso se za vsako izjavo institucij o neobstoju zahtevanih dokumentov domneva, da je zakonita (glej sodbo z dne 26. aprila 2005, Sison/Svet, T‑110/03, T‑150/03 in T‑405/03, ZOdl., EU:T:2005:143, točka 29 in navedena sodna praksa, in sodbo z dne 30. januarja 2008, Terezakis/Komisija, T‑380/04, EU:T:2008:19, točka 155). Ta domneva se uporabi tudi, če institucija izjavi, da v njeni zbirki ali zbirkah podatkov, v katerih so podatki, ki so predmet prošnje za dostop, ki je nanjo naslovljena, shranjeni, ni predvidena kombinacija navedenih podatkov in zato take kombinacije ni mogoče pridobiti z običajnim ali rutinskim iskanjem.
67 Tožeča stranka v obravnavani zadevi ni skušala izpodbiti izjave Komisije, da EPSO nima razpredelnice s kombinacijo podatkov, ki jih želi pridobiti. Nasprotno, tožeča stranka v bistvu priznava, da dostop do kombinacije podatkov, ki ga želi, predpostavlja računalniško programiranje, to je izdelavo novih poizvedb SQL in s tem vzpostavitev novega iskalnega rezultata v zbirki podatkov (to je „razmerja“ v nomenklaturi zbirk podatkov), ki je neizvedljiv z orodji, ki so za zadevne zbirke podatkov trenutno na voljo. Poleg tega ni sporno, da tožeča stranka ni prosila za dostop do neobdelanih podatkov, vsebovanih v zadevni zbirki podatkov.
68 V nasprotju s trditvami tožeče stranke postopke, ki bi pomenili programiranje in so opisani v točki 63 zgoraj, ni mogoče enačiti z običajnim ali rutinskim iskanjem v zadevni zbirki podatkov, opravljenim z iskalnimi orodji, ki so Komisiji na voljo za to zbirko podatkov. Uresničitev takih postopkov se bolj nagiba k razvrstitvi po sistemu, ki v navedenih zbirkah podatkov ni predviden, pri čemer se uporabi iskalna orodja – poizvedbe SQL – ki jih je treba razviti, da bi bilo mogoče prošnji za dostop koristno ugoditi.
69 V nasprotju s trditvami tožeče stranke v obravnavani zadevi namreč iskalno orodje, ki je povezano z zadevno zbirko podatkov v smislu točke 150 zgoraj v točki 55 navedene sodbe Dufour/ECB, (EU:T:2011:634), ni vsaka poizvedba, ki bi si jo bilo mogoče zamisliti in izdelati za iskanje, dodajanje, spreminjanje ali izbris podatkov v zadevni zbirki podatkov.
70 To iskalno orodje vključuje predvsem obstoječe poizvedbe SQL, ki se v zadevni zbirki podatkov iz obravnavane zadeve bolj kot ne običajno že uporabljajo. Zato je običajno ali rutinsko iskanje v smislu točke 153 zgoraj v točki 55 navedene sodbe Dufour/ECB, (EU:T:2011:634) tisto, ki je opravljeno s temi predprogramiranimi poizvedbami SQL. Le to iskanje privede do izdelave obstoječih dokumentov. Če bi bil sklep drugačen, bi bil s tem izkrivljen pojem obstoječega dokumenta in razširjen na vse dokumente, ki bi jih bilo mogoče z eno ali več poizvedbami SQL hipotetično izdelati iz podatkov, vsebovanih v zadevni zbirki podatkov. Taki dokumenti so novi dokumenti v smislu člena 3(a) Uredbe št. 1049/2001, kot se razlaga s sodno prakso, kljub temu, da bi jih Komisija teoretično lahko izdelala. Poleg tega je treba v zvezi s tem poudariti, da to, da se bolj kot ne brez težav ali enostavno izdela ta nova iskalna orodja, ni upoštevno merilo za presojo, ali je zahtevani dokument obstoječ ali nov.
71 Tega sklepa ne izpodbije okoliščina, na katero se je sklicevala tožeča stranka, da EPSO pošlje vsakemu kandidatu, ki je opravljal teste, posamezne izpise z rezultati.
72 Izdelava takih izpisov sicer spada pod običajno dejavnost EPSO in v teh posameznih izpisih so nekateri podatki, ki jih želi pridobiti tožeča stranka. Tako na primer posamezni izpis rezultatov tožeče stranke na zadevnih predizbirnih testih, ki je bil nanjo naslovljen 28. junija 2012, vključuje med drugim seznam pričakovanih odgovorov in danih odgovorov, brez navedbe o vsebini teh odgovorov, čas, ki je bil porabljen za odgovor na vsako vprašanje, in navedbo glede morebitne nevtralizacije vprašanja.
73 Vendar ni sporno, da se tožeči stranki s sporočitvijo vseh takih posameznih izpisov, naslovljenih na kandidate, ki so opravljali zadevne predizbirne teste, na katerih bi bile prikrite informacije, ki se nanašajo na zasebnost navedenih kandidatov, ne bi omogočilo izdelati statistične razpredelnice, ki jo želi uporabiti za potrditev svojih sumov o diskriminaciji glede navedenih testov. Kot je razvidno iz točke 63 zgoraj, bi se s tem namreč predpostavljalo vsaj, da je vsakemu kandidatu, ki je opravljal te teste, ter vsakemu vprašanju, postavljenemu navedenim kandidatom, dodeljena različna oznaka ter da je v vsakem izpisu navedba jezika, v katerem je bilo vprašanje postavljeno.
74 Poleg tega v posameznem izpisu rezultatov tožeče stranke na predizbirnih testih, ki je priložen k tožbi, ni podrobne razpredelnice rezultatov treh od štirih izpitov, ki so se opravljali, in sicer za test verbalnega razumevanja, test numeričnega razumevanja in test abstraktnega razmišljanja. Ni pa tudi posamezne razpredelnice rezultatov v zvezi s situacijskim testom. Prošnja za dostop, ki jo je vložila tožeča stranka, se nanaša na vsa postavljena vprašanja v okviru teh testov, vključno z vprašanji, ki spadajo v okvir izpita situacijske presoje.
75 Nazadnje, če bi bili posamezni izpisi sporočeni tožeči stranki in če bi zanje zaprosila – ob upoštevanju izjem iz Uredbe št. 1049/2001 in zlasti določb o varstvu osebnih podatkov – iskalna orodja in sistem razvrstitve, ki jih Komisija uporablja za izdelavo teh posameznih izpisov, tej ne bi omogočili, da brez razvoja nove poizvedbe SQL zajame podatke glede na navedbe tožeče stranke, obrazložene v prošnji za dostop.
76 Praksa EPSO, da nekaterim podizvajalcem zagotovi statistične podatke o rezultatih testov, na katero se sklicuje tožeča stranka v svoji tožbi, ni ustrezna za dokaz, da kombinacija podatkov, ki jo želi pridobiti tožeča stranka, ustreza sistemu razvrstitve, ki je predviden v zbirkah podatkov EPSO, tako da razvoj nove formule za iskanje ne bi bil potreben.
77 V zvezi s tem se tožeča stranka natančneje sklicuje na javni razpis EPSO o okvirni pogodbi v zvezi z oblikovanjem zbirke podatkov. Glede na navedeni javni razpis v izpitih, ki jih pripravi ponudnik, ne sme biti nikakršnih predsodkov, povezanih s spolom, starostjo in/ali državljanstvom. Če se v dveh letih po tem, ko je izpit dobavljen EPSO, pokaže velika statistična razlika v rezultatih glede na spol, starostno skupino in državljanstvo, si EPSO pridržuje pravico, da ponudniku naloži brezplačno zamenjavo izpita, EPSO pa se v tem primeru zaveže, da sopogodbeniku predloži matrico odgovorov, skupaj z ustreznimi neobdelanimi statističnimi podatki, ki izhajajo iz testov, da bi se omogočila analiza problema.
78 Vendar je treba poudariti, prvič, da merila, ki so povezana s spolom, starostjo in državljanstvom kandidatov, na katera se nanašajo statistike, na katere se sklicuje v zadevnem javnem razpisu, v ničemer ne ustrezajo kategorijam informacij, ki jih želi v obravnavani zadevi pridobiti tožeča stranka in so opisane v točki 6 zgoraj. Drugič, namen navedenega javnega razpisa je le oblikovanje zbirke podatkov z izpiti, ki vključujejo vprašanja abstraktnega/induktivnega razmišljanja, zlasti pa ne vprašanja verbalnega ali numeričnega razumevanja. Poudariti je treba, da se prošnja tožeče stranke ne nanaša le na vprašanja abstraktnega razmišljanja, temveč tudi na vprašanja verbalnega in numeričnega razumevanja ter vprašanja situacijske presoje, postavljena kandidatom, ki so opravljali zadevne predizbirne teste. Nazadnje, Komisija glede na svoje izjave ni še nikoli predložila matrice odgovorov, skupaj z ustreznimi neobdelanimi statističnimi podatki, kot je določeno v javnem razpisu.
79 Zato je treba ugotoviti, da se predmet sporne prošnje za dostop zelo razlikuje od statističnih podatkov, na katere se sklicuje v javnem razpisu, ki ga navaja tožeča stranka, tako da navedeni javni razpis ni upošteven kot dokaz, da je predmet navedene prošnje res eden ali več obstoječih dokumentov v smislu Uredbe št. 1049/2001, kot se razlaga s sodno prakso. Poleg tega le možnost izdelave teh dokumentov torej ne more biti uporabljena kot dokaz, da njihova izdelava spada pod običajno ali rutinsko iskanje v smislu točke 153 zgoraj v točki 55 navedene sodbe Dufour/ECB (EU:T:2011:634).
80 Iz vseh teh preudarkov sledi, da se prošnja, ki jo je vložila tožeča stranka v postopku GESTDEM 2012/3258, kot je ugotovil generalni sekretariat v prvi izpodbijani odločbi, ne nanaša na dostop, niti delni, do enega ali več obstoječih dokumentov EPSO, temveč, nasprotno, na izdelavo novih dokumentov, ki jih ni mogoče pridobiti iz zbirke podatkov v okviru obstoječega iskalnega orodja z običajnim ali rutinskim iskanjem.
81 Zato je treba tožbo v delu, ki se nanaša na razglasitev ničnosti prve izpodbijane odločbe, zavrniti.
Stroški
82 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Poleg tega v skladu s členom 137 Poslovnika, če se postopek ustavi, o stroških odloči Splošno sodišče po lastni presoji. Tožeča stranka s predlogi v glavnem ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Postopek o predlogih iz tožbe, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti odločbe zaradi molka organa o zavrnitvi dostopa v postopku GESTDEM 2013/0068, se ustavi.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Rainerju Typkeju se naloži plačilo stroškov.
Papasavvas | Forwood | Bieliūnas |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. julija 2015.
Podpisi