Zadeva C‑216/22
A. A.
proti
Bundesrepublik Deutschland
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Sigmaringen)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. februarja 2024
„Predhodno odločanje – Skupni postopki za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32/EU – Člen 33(2)(d) ter člen 40(2) in (3) – Naknadna prošnja – Pogoji za zavrženje take prošnje kot nedopustne – Pojem ,novi elementi ali ugotovitve‘“ – Sodba Sodišča, ki se nanaša na vprašanje razlage prava Unije – Člen 46 – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Pristojnost nacionalnega sodišča za vsebinsko odločanje o taki prošnji v primeru nezakonitosti odločbe o zavrženju prošnje kot nedopustne – Postopkovna jamstva – Člen 14(2)“
1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje in odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Prošnja, ki jo države članice lahko štejejo za nedopustno – Razlog – Naknadna prošnja, v kateri niso navedeni novi elementi ali ugotovitve – Pojem novi elementi – Sodba Sodišča upoštevna za presojo izpolnjevanja pogojev kot upravičenca do mednarodne zaščite – Zadevna sodba v zvezi z razlago določbe, ki je že veljala v času sprejetja predhodne odločbe – Vključitev – Datum sodbe – Nevplivanje
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, členi 2(f), 33(2)(d) ter 40(2) in (3))
(Glej točke 38, 40, 44, 49 in 54 ter točko 1 izreka.)
2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopki za priznanje in odvzem mednarodne zaščite – Direktiva 2013/32 – Tožba zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Odprava odločbe, s katero je bila naknadna prošnja zavržena kot nedopustna – Obveznost vrnitve obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito organu za presojo – Neobstoj – Možnost, da države članice pooblastijo svoja sodišča, da sama odločajo o tej prošnji – Pogoj – Spoštovanje jamstev iz določb poglavja II Direktive 2013/32
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2013/32, člena 40(3) ter 46(1)(a)(ii) in (3))
(Glej točke od 58 do 65 in 67 ter točko 2 izreka.)
Povzetek
Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu in ki mu je Verwaltungsgericht Sigmaringen (upravno sodišče v Sigmaringnu, Nemčija) predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je med drugim izreklo o vprašanju, ali je sodba Sodišča, izdana v postopku predhodnega odločanja, nov element, na podlagi katerega je treba naknadno prošnjo za azil vsebinsko preučiti in se ne sme zavreči kot nedopustna.
Sirski državljan je 26. julija 2017 v Nemčiji vložil prošnjo za azil. Na razgovoru pred pristojnim nemškim organom je ta prosilec navedel, da je med letoma 2003 in 2005 služil vojaški rok v Siriji in da je to državo zapustil iz strahu pred vpoklicem k služenju vojaškega roka ali priprtjem, če bi zavrnil opravljanje vojaških obveznosti.
Pristojni nemški organ je temu prosilcu z odločbo z dne 16. avgusta 2017 priznal subsidiarno zaščito, priznanje statusa begunca pa mu je zavrnil. Med drugim je ta organ navedel, da ni mogoče domnevati, da bi se ta prosilec, ki je zapustil Sirijo, preden je bil vpoklican v sirsko vojsko, v svoji državi obravnaval kot dezerter ali nasprotnik režima. Poleg tega naj ta prosilec ne bi dokazal, da je bil vpoklic razlog za njegov odhod. Ta prosilec naj bi se namreč na splošno skliceval le na nevarne razmere zaradi vojne v Siriji.
Ta prosilec ni vložil pritožbe zoper to odločbo, ki je postala dokončna. Vendar je ta prosilec 15. januarja 2021 vložil novo prošnjo za azil (v nadaljevanju: naknadna prošnja za azil), v kateri se je skliceval na sodbo Sodišča z dne 19. novembra 2020, Bundesamt für Migration und Flüchtlinge (Vojaški rok in azil).(1) Trdil je, da je Sodišče v navedeni sodbi navedlo, da v nekaterih okoliščinah obstaja „močna domneva“, da je zavrnitev služenja vojaškega roka povezana z enim od razlogov za preganjanje, naštetih v členu 10 Direktive 2011/95.(2)
Nemški pristojni organ je z odločbo z dne 22. marca 2021 naknadno prošnjo tega prosilca za azil zavrgel kot nedopustno z obrazložitvijo, da mu zaradi navedene sodbe Sodišča te prošnje ni treba vsebinsko preučiti.
Upravno sodišče v Sigmaringnu, ki je predložitveno sodišče, pri katerem je ta prosilec vložil tožbo zoper to odločbo, dvomi o tem, ali lahko sodba Sodišča, ki se omejuje na razlago določbe prava Unije, ki je veljala že v času sprejetja odločbe o predhodni prošnji, pomeni „nov element ali ugotovitev“, ki izključuje možnost, da se naknadna prošnja za azil zavrže kot nedopustna.
Presoja Sodišča
Sodišče je najprej opozorilo, da iz besedila in namena člena 33(2) Direktive 2013/32 ter sistematike te direktive izhaja, da možnost zavrženja prošnje za mednarodno zaščito kot nedopustne iz te določbe pomeni odstopanje od obveznosti vsebinske obravnave take prošnje. Sodišče je tako že ugotovilo, da iz izčrpnosti seznama v navedeni določbi in iz tega, da razlogi za nedopustnost, ki jih ta seznam vsebuje, pomenijo odstopanje, izhaja, da je treba te razloge razlagati ozko.(3) Zato je treba, nasprotno, primere, v katerih se z Direktivo 2013/32 zahteva, da se naknadna prošnja šteje za dopustno, razlagati široko.
Poleg tega je iz besedila člena 33(2)(d) Direktive 2013/32 in zlasti iz uporabe izraza „novi element ali ugotovitev“ razvidno, da se ta določba ne nanaša le na dejansko spremembo osebnih okoliščin prosilca ali v njegovi izvorni državi, ampak tudi na nove pravne elemente.
Iz sodne prakse med drugim izhaja, da naknadne prošnje ni mogoče razglasiti za nedopustno na podlagi člena 33(2)(d) Direktive 2013/32,(4) če organ za presojo v smislu te direktive(5) ugotovi, da je pravnomočno zavrženje predhodne prošnje v nasprotju s pravom Unije. Taka ugotovitev nujno velja za ta organ za presojo, če to nasprotovanje izhaja iz sodbe Sodišča ali ga je incidenter ugotovilo nacionalno sodišče.(6)
Iz navedenega izhaja, da lahko v posebnem okviru Direktive 2013/32 vsaka sodba Sodišča pomeni nov element v smislu člena 33(2)(d) ter člena 40(2) in (3) te direktive.(7) Ta ugotovitev ni odvisna od tega, ali je bila ta sodba izdana pred sprejetjem odločbe o predhodni prošnji ali po njenem sprejetju oziroma ali je v navedeni sodbi ugotovljena nezdružljivost nacionalne določbe, na kateri temelji ta odločba, s pravom Unije ali pa je navedena sodba omejena na razlago prava Unije, vključno s tistim pravom, ki je v času sprejetja navedene odločbe že veljalo.
Vendar je za dopustnost naknadne prošnje v skladu s členom 40(3) Direktive 2013/32 potrebno tudi, da novi elementi ali ugotovitve „pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, na podlagi Direktive [2011/95]“.
Iz tega sledi, da je vsaka sodba Sodišča, vključno s sodbo, ki je omejena na razlago določbe prava Unije, ki je veljala že v času sprejetja odločbe o predhodni prošnji, nov element v smislu določb člena 33(2)(d) ter člena 40(2) in (3) Direktive 2013/32, ne glede na dan izdaje te sodbe, če pomembno povečuje verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, ki se zahtevajo za upravičenost do mednarodne zaščite.