Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NICHOLASA EMILIOUJA,
predstavljeni 8. februarja 2024(1)
Zadeva C-425/22
MOL Magyar Olaj- és Gázipari Nyrt.
proti
Mercedes-Benz Group AG
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Pristojnost v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti – Odškodninska tožba zaradi kršitev konkurenčnega prava – Škoda, ki so jo utrpele hčerinske družbe – Kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka – Sedež matične družbe – Gospodarska enota“
I. Uvod
1. Evropska komisija je leta 2016 sprejela sklep, v katerem je ugotovila, da je več podjetij, med njimi družba Mercedes-Benz Group AG (v nadaljevanju: tožena stranka), z nedovoljenim dogovarjanjem o kataloških bruto cenah za srednjetežke in težke tovornjake kršila prepoved, določeno med drugim v členu 101 PDEU.(2) Ta sklep je privedel do vrste odškodninskih tožb, pri čemer so bili v nekaterih od njih vloženi predlogi za sprejetje predhodne odločbe, s katerimi je bilo Sodišče pozvano, naj pojasni pravilno razlago pravil o pristojnosti iz Uredbe (EU) št. 1215/2012,(3) da bi se ugotovilo, katera sodišča bi lahko odločala o teh tožbah.(4)
2. S tem predlogom, ki je bil vložen v podobnih okoliščinah, se prosi za razlago navedene uredbe v bistvu v zvezi s tem, ali se matična družba lahko sklicuje na pojem gospodarska enota iz konkurenčnega prava, da utemelji pristojnost sodišč v kraju, kjer ima sedež, za odločanje o odškodninskem zahtevku za škodo, ki so jo utrpele njene hčerinske družbe.
3. Natančneje, družba MOL Magyar Olaj- és Gázipari Nyrt. (v nadaljevanju: tožeča stranka), s sedežem na Madžarskem, ima nadzorni delež v družbah, ki so del skupine MOL in imajo sedeže v različnih državah članicah. Te hčerinske družbe so od tožene stranke posredno kupile tovornjake po cenah, ki naj bi bile izkrivljene zaradi kršitve konkurenčnega prava, ugotovljene v zgoraj navedenem sklepu Komisije. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari madžarskim sodiščem predlaga, naj toženi stranki s sedežem v Nemčiji zaradi kršitve pravil o konkurenci naložijo plačilo odškodnine za preplačano razliko.
4. V skladu z Uredbo št. 1215/2012 je določitev pristojnosti urejena s splošnim pravilom, v skladu s katerim se pristojnost določa po stalnem prebivališču toženca.(5) Navedeno pravilo ima več izjem, med drugim to, ki se uporablja za tožbe za ugotovitev deliktne odgovornosti (kot je ta iz postopka v glavni stvari), v skladu s katero je pristojnost med drugim mogoče dodeliti tudi sodiščem v kraju nastanka domnevne škode.(6)
5. Vendar sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče ugotovili, da navedenega pravila o posebni pristojnosti v postopku v glavni stvari ni mogoče uporabiti in da zato madžarska sodišča nimajo mednarodne pristojnosti za odločanje o zahtevku tožeče stranke. Razlog za to je bil, na kratko, to, da zadevnih tovornjakov ni kupila tožeča stranka, temveč njene hčerinske družbe (ki so bile dejansko subjekti, ki so utrpeli škodo v obliki umetno zvišane cene). V teh okoliščinah želi Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) izvedeti, ali je tako pristojnost mogoče določiti na podlagi dejstva, da je sedež tožeče stranke na Madžarskem. Sprašuje tudi, ali je dejstvo, da nekatere od zadevnih hčerinskih družb v času nakupa zadevnih tovornjakov še niso bile del skupine tožeče stranke, upoštevno za to presojo.
6. Zdi se, da vprašanje predložitvenega sodišča temelji na trditvi tožeče stranke, da je njen sedež kraj, v katerem je bila škoda nazadnje utrpljena, saj tožeča stranka in prizadete hčerinske družbe pripadajo isti gospodarski enoti.
7. Kot bom podrobneje pojasnil v teh sklepnih predlogih, je bil ta pojem razvit v konkurenčnem pravu in se med drugim uporablja za izboljšanje njegovega izvrševanja. Uporablja se zlasti za pripis odgovornosti za kršitev, ki jo je dejansko storila druga (pravna) oseba, toženi stranki, če sta obe družbi del iste gospodarske enote. S tega vidika je glavno vprašanje, ki se postavlja v tej zadevi, to, ali se je na navedeni pojem mogoče sklicevati tudi za ugotovitev pristojnosti v zvezi z odškodninskim zahtevkom ne glede na to, ali je tožeča stranka (pravna) oseba, ki je prvotno utrpela škodo, na katero se nanaša zahtevek.
II. Pravni okvir
8. V uvodni izjavi 15 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno, da bi morala biti „[p]ravila o pristojnosti […] čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca […]“.
9. V uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno, da bi morala „[p]oleg stalnega prebivališča toženca […] obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti[…] možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti […]“.
10. Poglavje II Uredbe št. 1215/2012 vsebuje pravila o pristojnosti. Oddelek 1 tega poglavja vsebuje splošne določbe, med katerimi je člen 4(1), ki določa, da so „[o]b upoštevanju določb te uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“.
11. Člen 5(1), ki je del istega oddelka, določa: „Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 [poglavja II].“
12. Oddelek 2 poglavja II Uredbe št. 1215/2012 se nanaša na „[p]osebno pristojnost“. Med drugim vsebuje člen 7, točka 2, v skladu s katerim je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici „v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka“.
III. Dejansko stanje, nacionalni postopek in vprašanji za predhodno odločanje
13. Komisija je v sklepu z dne 19. julija 2016 ugotovila, da je tožena stranka s sedežem v Nemčiji skupaj z drugimi družbami z nedovoljenim dogovarjanjem o kataloških bruto cenah za srednjetežke in težke tovornjake v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) med 17. januarjem 1997 in 18. januarjem 2011 sodelovala pri omejevalnem sporazumu, kar je pomenilo trajajočo kršitev prepovedi iz člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.(7) Komisija je ugotovila, da je kršitev zajemala celoten EGP.
14. Tožeča stranka je družba s sedežem na Madžarskem. Ima nadzorni delež v družbah, ki so del skupine MOL. Je bodisi večinski delničar bodisi drugače izključno obvladuje več družb, kot so MOLTRANS s sedežem na Madžarskem, INA s sedežem na Hrvaškem, Panta in Nelsa s sedežem v Italiji, ROTH s sedežem v Avstriji in SLOVNAFT s sedežem na Slovaškem. V obdobju kršitve, opredeljenem v Sklepu Komisije, so navedene hčerinske družbe od tožene stranke posredno pridobile 71 tovornjakov v več državah članicah bodisi tako, da so postale lastnice, bodisi v okviru finančnega zakupa.
15. Tožeča stranka je pri Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska) (v nadaljevanju: prvostopenjsko sodišče) predlagala, naj se toženi stranki naloži plačilo 530.851 EUR z obrestmi in stroški, pri čemer je trdila, da gre za znesek, ki so ga njene hčerinske družbe preplačale zaradi protikonkurenčnega ravnanja, ugotovljenega v Sklepu Komisije. Ob sklicevanju na pojem gospodarske enote je proti toženi stranki uveljavljala odškodninske zahtevke hčerinskih družb. V ta namen je na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 skušala doseči ugotovitev pristojnosti madžarskih sodišč in trdila, da je kraj njenega sedeža kot središče gospodarskih in finančnih interesov skupine kraj, kjer se je škodni dogodek v smislu te določbe nazadnje materializiral.
16. Tožena stranka je ugovarjala z obrazložitvijo, da madžarska sodišča niso pristojna.
17. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo temu ugovoru ter ugotovilo, da je treba pravilo o posebni pristojnosti iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati ozko in ga je mogoče uporabiti le, če obstaja posebno tesna povezava med sodiščem, ki mu je bila zadeva predložena, in predmetom spora. Ugotovilo je, da umetno zvišanih cen ni plačala tožeča stranka, ampak njene hčerinske družbe (ki so bile zato oškodovane zaradi zadevnega izkrivljanja konkurence). Po drugi strani je bila škoda, ki je nastala tožeči stranki, povsem premoženjska, zaradi česar kraja njenega sedeža ni mogoče enačiti s krajem, kjer je prišlo do škodnega dogodka, v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 in ni mogoče ugotoviti pristojnosti madžarskega sodišča.
18. To stališče je bilo v pritožbenem postopku potrjeno s sklepom Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti, Madžarska) (v nadaljevanju: drugostopenjsko sodišče). To sodišče je navedlo, da se v skladu s sodno prakso Sodišča teorija gospodarske enote uporablja izključno za ugotavljanje odgovornosti za kršitev konkurenčnega prava in da se v bistvu ne uporablja za oškodovanca za namene določitve pristojnosti. Ob sklicevanju na sodbo Sodišča CDC Hydrogen Peroxide(8) je dodalo, da je treba pristojnost na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 določiti glede na sedež družbe, ki je utrpela škodo, in ne glede na sedež njene matične družbe.
19. Tožeča stranka je vložila kasacijsko pritožbo pri Kúria (vrhovno sodišče), ki je predložitveno sodišče. Predlagala je razveljavitev sklepa, ki ga je sprejelo drugostopenjsko sodišče, in nadaljevanje postopka pred sodiščema, ki sta pred tem odločali o zadevi. V bistvu je trdila, da je teorija gospodarske enote upoštevna za prevzem pristojnosti v obravnavanem okviru in da jo kot edino obvladujočo družbo skupine neposredno zadeva poslovanje družb v skupini, ne glede na to, ali ustvarjajo dobiček ali izgubo.
20. Tožena stranka je v odgovoru na kasacijsko pritožbo trdila, da tožeča stranka ni kupila niti enega od tovornjakov, ki so bili predmet omejevalnih sporazumov, in zato ni utrpela škode. Poleg tega je trdila, da se teorija gospodarske enote ne uporablja za določitev pristojnosti in da sodna praksa Sodišča ne podpira takega pristopa.
21. V teh okoliščinah je Kúria (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali se, če matična družba vloži odškodninsko tožbo zaradi protikonkurenčnega ravnanja druge družbe, da bi pridobila odškodnino za škodo, ki jo je to ravnanje povzročilo izključno njenim hčerinskim družbam, pristojnost sodišča določa po sedežu matične družbe kot kraju, v katerem je prišlo do škodnega dogodka, v smislu člena 7, točka 2, [Uredbe št. 1215/2012]?
2. Ali je za uporabo člena 7, točka 2, [Uredbe št. 1215/2012] pomembno, da v trenutku različnih pridobitev, ki so predmet spora, niso bile vse hčerinske družbe del skupine družb matične družbe?“
22. Pisna stališča so predložile tožeča stranka, tožena stranka, češka vlada in Komisija.
IV. Analiza
23. Predložitveno sodišče želi s predlogom za sprejetje predhodne odločbe najprej izvedeti, ali je mogoče v primeru, ko matična družba vloži odškodninsko tožbo za povrnitev škode, ki so jo zaradi tajnega dogovora o določitvi in zvišanju cen (s čimer je bil kršen člen 101 PDEU)(9) utrpele izključno hčerinske družbe, pristojnost sodišča ugotoviti na podlagi tega, da je sedež matične družbe kraj, kjer „je prišlo do škodnega dogodka“, v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012. Navedeno sodišče se nato sprašuje tudi, ali na odgovor na to vprašanje vpliva dejstvo, da v času, ko so hčerinske družbe kupile zadevno blago, nekatere od njih še niso bile del skupine tožeče stranke.
24. Pred obravnavo teh vprašanj (C) bom podal uvodna pojasnila o zadevnem pravilu o posebni pristojnosti in zlasti o naravi škode, ki lahko privede do njegove uporabe (A). Opozoril bom tudi na pojasnilo, ki ga je Sodišče podalo v zvezi z naveznimi okoliščinami, ki določajo, pri katerem sodišču je treba vložiti pravno sredstvo v posebnem okviru odškodninskih tožb zaradi kršitve člena 101 PDEU (kot je tožba, ki jo obravnava predložitveno sodišče) (B).
A. Zadevno pravilo o pristojnosti in narava škode
25. V okviru prava Unije se vprašanje, katero sodišče je mednarodno pristojno za obravnavo zadeve, ki vključuje čezmejni element, rešuje v skladu s pravili iz Uredbe št. 1215/2012. Kot je že bilo na kratko navedeno, je s to uredbo določeno splošno pravilo, da se pristojnost določa po stalnem prebivališču toženca.(10)
26. To pravilo ima več izjem v obliki pravil o posebni in izključni pristojnosti, ki opisujejo primere, v katerih je tožena stranka lahko ali mora biti tožena pred sodiščem druge države članice.
27. Obravnavana zadeva se nanaša na eno od pravil o posebni pristojnosti, in sicer na pravilo iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, ki (alternativno, neobvezno) pristojnost v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti dodeljuje „sodišč[em] v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka“.
28. Sodišče je najprej v sodbi Bier in nato v svoji celotni poznejši sodni praksi pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ razlagalo tako, da zajema dve kategoriji: prvič, kraj upoštevnega vzročnega dogodka (kraj, kjer se je zgodil dogodek, zaradi katerega je nastala škoda); in drugič, kraj nastanka škode (kraj, kjer se je škoda pokazala).(11) V skladu s členom 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 je tožena stranka tako lahko glede na izbiro tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja.(12)
29. Navedeno pravilo o pristojnosti temelji na obstoju posebno tesne zveze med sporom in sodiščem, ki naj o njem odloča, „predvsem zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov“,(13) saj je v okviru tožb za ugotovitev deliktne odgovornosti pomembno, da se ugotovi vzročna zveza med zatrjevano škodo in njenim vzrokom(14).
30. Hkrati to pravilo pomeni odstopanje od splošnega pravila, da se pristojnost določa na podlagi stalnega prebivališča toženca. Zato ga je treba razlagati ozko.(15)
31. V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav lahko „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, zajema tudi kraj, kjer je imel škodni (vzročni) dogodek oprijemljive posledice (glej točko 28 teh sklepnih predlogov), to ne omogoča ugotovitve pristojnosti sodišča zgolj na podlagi tega, da žrtev na območju pristojnosti tega sodišča občuti škodljive posledice dogodka, ki je že povzročil škodo, nastalo drugje.(16)
32. Glede na to, da je neizogibno, da se bodo take škodljive posledice nazadnje občutile v kraju stalnega prebivališča tožeče stranke, bi bila namreč nasprotna rešitev v nasprotju z zahtevo po tesni povezavi med sodiščem, kateremu je predložena zadeva, in predmetom spora, ker ni nobenega s tem povezanega razloga za domnevo, da je stalno prebivališče tožeče stranke samo po sebi najprimernejši kraj za olajšanje sodnega postopka, ker bi bili dokazi o obstoju in obsegu škode tam takoj na voljo. Poleg tega bi v številnih primerih omogočila, da bi tožeča stranka toženo stranko tožila na sodišču v kraju njenega stalnega prebivališča, s čimer bi se splošno pravilo pristojnosti sodišča v kraju stalnega prebivališča tožene stranke dejansko po volji obračalo.(17)
33. Sodišče je iz istih razlogov (v skladu s katerimi se v bistvu zahteva, da je sodišče, ki mu je predložena zadeva na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1215/2012, sodišče v kraju prvotne škode) menilo, da „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, v smislu te določbe ne zajema kraja, v katerem škoda posega v premoženje posredne žrtve.(18)
34. Sodišče je do te ugotovitve prišlo v zadevi, v kateri sta dve francoski družbi, ki sta imeli sedež v Parizu (Francija), zaradi razvoja nepremičnin ustanovili hčerinske družbe v Nemčiji. Vendar so nemške banke ustavile financiranje, zaradi česar so te hčerinske družbe postale plačilno nesposobne. Francoski matični družbi sta poskušali tožiti nemški banki v Parizu, pri čemer sta trdili, da je to kraj, v katerem sta utrpeli s tem povezano finančno škodo.
35. Odgovor, ki ga je Sodišče podalo v navedeni sodbi, je po mojem mnenju neposredno upošteven za obravnavano zadevo. Tako kot iz dejstev, ki so se obravnavala v sodbi Dumez, iz spisa izhaja, da škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ni škoda, ki jo je prizadela neposredno, ampak prej škoda, ki so jo prvotno utrpele njene hčerinske družbe in ki bi jo lahko prizadela samo „posredno“.(19) Ni namreč sporno, da tožeča stranka ni kupila (neposredno ali posredno) nobenega tovornjaka od tožene stranke niti ni nasledila pravic prizadetih hčerinskih družb bodisi na podlagi odstopa zadevnih zahtevkov ali kako drugače.(20)
36. Drži, kot navaja tožeča stranka, da je Sodišče v sodbi Tibor-Trans (ki se je nanašala na isto nedovoljeno dogovarjanje, kot je bilo ugotovljeno v Sklepu Komisije, ki se obravnava v tej zadevi) to zadevo razlikovalo od scenarija iz sodbe Dumez. Posebnost dejanskega stanja v sodbi Tibor-Trans je bila, da tožeča stranka v tisti zadevi, ki je bila končni uporabnik tovornjakov, tovornjakov ni kupila neposredno od tožene stranke, ampak prek pooblaščenega zastopnika. Vendar je Sodišče kljub temu ugotovilo, da se zahtevek tožeče stranke v tistem primeru nanaša na neposredno škodo, ker je bilo ugotovljeno, da je ta škoda neposredna posledica kršitve člena 101 PDEU, glede na to, da so pooblaščeni zastopniki povečane stroške, ki so bili posledica tajnega dogovora, prenesli na tožečo stranko.(21)
37. Tak prenos se lahko zgodi v dobavni verigi, v kateri domnevna žrtev pridobi blago (ali storitve), ki je predmet omejevalnih sporazumov.(22) Vendar se v postopku v glavni stvari ne zatrjuje, da se je to zgodilo. Namesto tega je videti, da tožeča stranka prvotno škodo, ki so jo utrpele njene hčerinske družbe, predstavlja kot svojo.
38. Iz teh preudarkov je razvidno, kot je že navedeno, da tožeča stranka deluje kot posredna žrtev. Zahteva odškodnino za škodo, ki jo je že in najprej utrpela druga pravna oseba. Zato prvo vprašanje predložitvenega sodišča razumem tako, da se z njim sprašuje, ali je kljub temu dejstvu pristojnost mogoče določiti na podlagi navezne okoliščine sedeža tožeče stranke, glede na to, da tožeča stranka in prizadete hčerinske družbe tvorijo gospodarsko enoto.
39. Pred obravnavo tega vprašanja je treba pojasniti, zakaj je sedež tožeče stranke sploh naveden kot navezna okoliščina, ki se uporablja. V ta namen pa je treba pojasniti, katere navezne okoliščine je Sodišče opredelilo kot upoštevne za namen uporabe zadevnega pravila o pristojnosti v posebnem okviru odškodninskih tožb zaradi kršitev člena 101 PDEU.
B. Navezne okoliščine v okviru odškodninskih zahtevkov zaradi kršitve člena 101 PDEU
40. V tem oddelku bom najprej preučil upoštevno sodno prakso Sodišča (1), nato pa bom obravnaval poziv Komisije, naj Sodišče pojasni poseben vidik te sodne prakse (2).
1. Upoštevna sodna praksa
41. Če se vrnem na kategoriji krajev, ki so lahko „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, kot je opisano v točki 28 teh sklepnih predlogov, je Sodišče ugotovilo, da je sodišče, ki je pristojno na podlagi prve kategorije (vzročni dogodek, zaradi katerega je nastala škoda), v bistvu sodišče v kraju, kjer je bil dokončno sklenjen omejevalni sporazum.(23)
42. Pravilo, ki ureja drugo kategorijo, in sicer kraj nastanka škode (kjer se je ta materializirala), je bolj zapleteno.
43. Sodišče je v sodbi CDC Hydrogen Peroxide najprej menilo, da je tak kraj sedež žrtve. Ta pristop je utemeljilo tako, da je poudarilo, da je ustrezni preizkus odvisen od dejavnikov, ki se specifično nanašajo na položaj tožeče stranke (domnevnega oškodovanca).(24)
44. Ta rešitev je bila sprejeta z nekaj kritikami. Prvič, izpostavljeno je bilo, da se zdi, da je Sodišče sprejelo kraj finančne škode kot veljavno navezno okoliščino.(25) Drugič, ugotovljeno je bilo, da to, da je sedež žrtve navezna okoliščina, morda ni v skladu z zahtevo po bližini med sodiščem, kateremu je predložena zadeva, in predmetom spora. Zlasti je bilo navedeno, da čeprav ni mogoče izključiti, da je na sedežu žrtve lahko na voljo nekaj dokazov, se škoda, ki nastane v danem okviru, običajno ugotavlja s primerjavo cen iz omejevalnih sporazumov s hipotetičnimi cenami na trgu, ki jih je praviloma mogoče določiti na podlagi ekonomskih podatkov v zvezi s prizadetim trgom.(26)
45. Kakorkoli že, sodna praksa Sodišča se spreminja. Sodišče je pri razvoju sodne prakse poudarilo zvezo med trgom, na katerega je vplivalo protikonkurenčno ravnanje, in krajem, kjer naj bi tožeče stranke utrpele škodo. To spremembo je podrobno analiziral zlasti generalni pravobranilec J. Richard de la Tour v sklepnih predlogih v zadevi Volvo.(27) Za namene obravnavane zadeve je dovolj navesti, prvič, da je bilo v sodbi Tibor-Trans domnevno nakazano, da je kraj nastanka škode trg, na katerega je vplivalo zadevno protikonkurenčno ravnanje (brez dodatnih pojasnil).(28) Drugič, Sodišče je v sodbi Volvo (ki vsebuje najnovejše upoštevno razlogovanje) pojasnilo, da je v okviru odškodninske tožbe za povrnitev škode, ki je nastala zaradi sporazuma o določitvi in zvišanju cen, „kraj nastanka škode“ kraj na prizadetem trgu, kjer je bilo kupljeno blago, na katero se nanaša nedovoljeni sporazum.(29) Zato se zdi, da taka navezna okoliščina določa kraj, za katerega tožeča stranka trdi, da je kraj, kjer je utrpela specifično škodo, na širšem ozemlju, na katerega je vplivalo zadevno izkrivljanje konkurence.(30)
46. Sodišče je v isti sodbi hkrati vnovič potrdilo nespremenjeno upoštevnost sedeža domnevnega oškodovanca v primerih, v katerih je bilo več nakupov opravljenih v različnih krajih.(31) Iz tega po mojem mnenju sledi, da je treba navezno okoliščino sedeža oškodovanca uporabiti podredno, kadar pristojnega sodišča, ker je bilo več nakupov opravljenih v različnih krajih, ni mogoče določiti na podlagi glavne navezne okoliščine (enega samega) kraja nakupa (nakupov).(32)
47. Komisija meni, da čeprav je kraj sedeža lahko na prizadetem trgu (kot v položaju iz sodbe Volvo), obstoječa sodna praksa ni jasna glede tega, ali je mogoče to navezno okoliščino uporabiti tudi, kadar je sedež oškodovanca zunaj prizadetega trga. Po njenem mnenju bi bilo to v nasprotju z načeli bližine, predvidljivosti sodišča ter skladnosti med sodiščem in pravom, ki se uporablja. Zato poziva Sodišče, naj izkoristi to priložnost ter izključi tak scenarij in potrdi, da je glavna navezna okoliščina, kot sam razumem trditev, prizadeti trg.
48. To vprašanje bom obravnaval v nadaljevanju.
2. Sedež domnevnega oškodovanca in prizadeti trg
49. Prvič in kot je bilo že navedeno, Sodišče je v sodbi Volvo jasno navedlo, da prizadeti trg ni nujno dovolj specifična navezna okoliščina za ugotovitev pristojnosti. Če je tajni dogovor učinkoval na celotnem ozemlju Evropske unije, namreč člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 ne omogoča, da se odškodninska tožba vloži kar kjer koli v Uniji.(33) Pristojno sodišče je namreč treba določiti na podlagi bolj specifične povezave (primarno kraja nakupa).
50. Drugič, dejansko stanje v sodbi Volvo je bilo takšno, da sta bila kraj nakupov in sedež oškodovanca ne le v isti državi članici, ampak tudi v istem kraju v zadevni državi članici. Oškodovanec je imel namreč sedež v Cordobi (Španija), ki je tudi kraj, kjer je kupil tovornjake, na katere se je nanašal omejevalni sporazum. Poleg tega je bila Španija, kot je ugotovilo Sodišče, (nujno) del (širšega) prizadetega trga (ki je zajemal celoten EGP), kot je bil opredeljen v zadevnem sklepu Komisije.(34)
51. Povedano drugače, obe vrsti specifičnih naveznih okoliščin (kraj nakupa in sedež oškodovanca) sta se vsekakor nanašali na isti prizadeti trg (in iste lokalne in nacionalne segmente tega trga). S tega vidika se zdi, da ugotovitev Sodišča izhaja (ali je nanjo vsaj mogoče gledati tako) iz izhodiščne predpostavke, da sta bili obe kategoriji naveznih okoliščin preučeni glede na navedeno dejansko stanje.(35)
52. Še vedno pa ostaja neodgovorjeno vprašanje, ali bi bilo v drugačnem dejanskem okviru, v katerem je sedež tožeče stranke zunaj prizadetega trga(36) (in ta trg ne pokriva celotnega ozemlja Evropske unije), mogoče priti do nasprotne rešitve.
53. Na prvi pogled se strinjam s Komisijo, da če bi se izkazalo, da je za odločanje o odškodninski tožbi za povrnitev škode, ki naj bi izhajala iz danega protikonkurenčnega ravnanja, pristojno sodišče zunaj trga, na katerega vpliva tako ravnanje, to ne bi bilo v skladu s predhodno predstavljenim razvojem, v okviru katerega je Sodišče začelo poudarjati povezavo med prizadetim trgom in zatrjevanim krajem škode. Podobno je generalni pravobranilec M. Bobek v sklepnih predlogih v zadevi flyLAL ugotovil, da „si je nemogoče predstavljati, da bi bila pristojnost na podlagi [zadevnega pravila o pristojnosti] in ,kraja nastanka škode‘ podeljena sodiščem zunaj trgov, ki jih je kršitev prizadela“.(37)
54. Zato, in da odgovorim na poziv Komisije, menim, da je absolutna izključitev pomena določenega elementa, ob neobstoju konkretnega skupka dejanskih okoliščin, kočljivo početje, ki se ga je treba lotiti previdno, kar velja še toliko bolj, če upoštevamo najnovejšo sodno prakso.
55. Do scenarija, ki ga Komisija poskuša izključiti, lahko po mojem mnenju in po sodbi Volvo pride v primeru več nakupov v različnih krajih v državi članici A, ki jih opravi tožeča stranka s sedežem v državi članici B, pri čemer je zadnjenavedena država članica zunaj trga, na katerega vpliva zadevno protikonkurenčno ravnanje. Da se to ne bi zgodilo, bi bilo treba izključiti uporabo rešitve iz sodbe Volvo za tak čezmejni okvir.(38)
56. Še en primer, ki mi pride na misel, je položaj posrednih kupcev, ki zatrjujejo, da so bili nanje preneseni povečani stroški, ki so posledica tajnega dogovora. Kot je bilo že navedeno, je Sodišče v sodbi Tibor-Trans ugotovilo, da se taka škoda za namene uporabe člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 šteje za neposredno škodo.(39) Zato ni mogoče izključiti, da bi upoštevna navezna okoliščina v posebnih okoliščinah zapletene dobavne verige lahko napotovala na ozemlje zunaj trga, na katerega vpliva protikonkurenčno ravnanje, ki naj bi povzročilo škodo.(40)
57. Kakorkoli že, predložitveno sodišče tega vprašanja kot takega ne obravnava, kot priznava Komisija. Čeprav je na podlagi navedenega razvoja do neke mere jasno, zakaj se tožeča stranka sklicuje na svoj sedež, da bi utemeljila pristojnost madžarskih sodišč, pa tožeča stranka to počne v okviru, ki se občutno razlikuje od tistih, ki se obravnavajo v zgoraj navedenih zadevah. Tožeča stranka si prizadeva razširiti uporabo te navezne okoliščine, da bi utemeljila pristojnost v zvezi s svojo tožbo, s katero zahteva odškodnino za škodo, ki so jo utrpeli izključno drugi člani njene gospodarske enote.
58. Zato, in da spomnim, predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je pojem gospodarske enote, razen za pripis odgovornosti za kršitev konkurenčnega prava dani toženi stranki (za kar se tradicionalno uporablja, kot bom razložil v nadaljevanju), mogoče uporabiti tudi za ugotovitev pristojnosti neodvisno od (pravne) osebe, ki je prvotno utrpela zatrjevano škodo.
59. To je naslednje, kar bom preučil.
C. Škoda, ki jo utrpi hčerinska družba: ali je sedež matične družbe lahko „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“?
60. Pri obravnavi vprašanja predložitvenega sodišča bom najprej preučil pojem gospodarske enote (1) in razložil, zakaj je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti nikalno (2). Čeprav zaradi predlaganega odgovora ni treba odgovoriti na drugo vprašanje za predhodno odločanje, bom to vprašanje (3) na kratko obravnaval zaradi izčrpnosti.
1. Pojem gospodarske enote
61. Sodišče je pojem gospodarske enote v svoji sodni praksi razvilo za to, da bi v bistvu opisalo izraz „podjetje“, ki se pojavi v členih 101 in 102 PDEU. Pojem se šteje za „ključen“(41) za področje konkurenčnega prava, ker to pravo ne ureja pravnih in fizičnih oseb, ampak „podjetja“.(42) V tem okviru lahko podjetje v nekaterih primerih ustreza fizični ali pravni osebi, v drugih pa je lahko sestavljeno iz več takih oseb.(43)
62. Kar zadeva elemente, ki so pomembni za obravnavano zadevo, se na splošno šteje, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita gospodarsko enoto, če je, v bistvu, zadnjenavedena pod odločilnim vplivom prvonavedene in ne deluje samostojno.(44) V takih okoliščinah se celotna skupina šteje za „podjetje“, za katero veljajo pravila konkurenčnega prava, ki jih morajo spoštovati kot celota, pri čemer nastane solidarna odgovornost.(45)
63. To ima pomembne posledice za uporabo nekaterih materialnopravnih pravil konkurenčnega prava in vpliva na pripis odgovornosti za kršitve tega prava.
64. Kar zadeva, prvič, materialnopravni vidik, in da podam en primer, sporazumi, sklenjeni med osebami, ki so del gospodarske enote, niso zajeti s členom 101 PDEU(46), ker usklajevanje znotraj skupine v bistvu ne more vplivati na konkurenco, saj znotraj enote konkurence sploh ni.
65. Kar zadeva, drugič, izvrševanje, pojem gospodarske enote pomembno vpliva na logiko pripisovanja odgovornosti za kršitev konkurenčnega prava. Še pomembneje je to, da Komisiji (ali nacionalnemu organu za varstvo konkurence) daje možnost, da odgovornost za tako kršitev načeloma pripiše matični družbi, čeprav jo je dejansko storila njena hčerinska družba.(47) Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da če matična družba in njena hčerinska družba tvorita gospodarsko enoto in se Komisija v svojem sklepu sklicuje samo na matično družbo in jo kaznuje za protikonkurenčno ravnanje, je ob upoštevanju nekaterih pogojev odškodninsko tožbo mogoče vložiti zoper katero koli od njiju.(48) Sodišče je v bistvu pojasnilo, da pojem „podjetje“ v smislu člena 101 PDEU ne more imeti različnega obsega glede na to, ali se nanj sklicuje v okviru javnega ali zasebnega izvrševanja konkurenčnega prava.(49)
66. V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da glede na to, da ob kršitvi konkurenčnega prava nastane solidarna odgovornost celotne gospodarske enote, kar pomeni, da lahko en član odgovarja za dejanja drugega člana, mora za uveljavljanje zahtevkov zaradi kršitve konkurenčnega prava, ki vplivajo na člana gospodarske enote, kot sam razumem to trditev, veljati zrcalna (ali obrnjena) oblika istega načela. Povedano z besedami tožeče stranke (ki se, kot se zdi, zgleduje po ugotovitvah Sodišča, povzetih v prejšnjem odstavku), pojem gospodarske enote ne more imeti različnega pomena glede na to, ali je dano podjetje tožeča ali tožena stranka. V okoliščinah obravnavane zadeve ta trditev pomeni, da lahko zahtevek, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, uveljavlja matična družba ne glede na to, da so škodo utrpele njene hčerinske družbe. Zato, če dalje sledim trditvi tožeče stranke, je treba sedež matične družbe obravnavati kot „kraj nastanka škode“ za namene uporabe člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012.
67. Menim, da je Sodišče na splošnejši ravni (ki ni povezana z vprašanji pristojnosti) zavrnilo zamisel o „obrnjeni uporabi“ pojma gospodarske enote, ker je ugotovilo, da se ta pojem ne uporablja v (očitno drugačnem) okviru odškodninske tožbe, s katero se uveljavlja nepogodbena odgovornost Evropske unije na podlagi drugega odstavka člena 340 PDEU. V pojasnilo, Sodišče v sodbi Guardian Europe/Evropska unija v bistvu ni upoštevalo trditve matične družbe, da je utrpela izgubo dobička zaradi plačila globe, ki jo je naložila Komisija in je bila pozneje delno odpravljena, saj so breme globe v resnici nosile hčerinske družbe. V pritožbenem postopku je Sodišče soglašalo s tem, da je Splošno sodišče zavrnilo „obratno“ razumevanje pojma gospodarske enote, in pojasnilo, da je tožba, s katero se uveljavlja nepogodbena odgovornost Evropske unije, „urejena s splošnimi procesnimi pravili, […] ki niso odvisna od načel, s katerimi je določena odgovornost glede na pravo omejevalnih sporazumov“.(50)
68. Neodvisno od tega, ali bi bilo v okviru zasebne odškodninske tožbe mogoče priti do drugačne rešitve glede utemeljenosti,(51) ugotavljam, da je generalni pravobranilec M. Szpunar nedavno zavrnil podobno trditev in prepričljivo pojasnil, da pojem gospodarske enote ne more vplivati na razlago pravil, ki urejajo vročanje pravnih pisanj v Uniji,(52) in ne dopušča, da se odškodninska tožba, naslovljena na matično družbo, veljavno vroči njeni hčerinski družbi.(53)
2. Ali lahko pojem gospodarske enote vpliva na obseg kraja nastanka škode?
69. Glede na ozadje teh splošnejših preudarkov je treba preučiti še, ali je pojem gospodarske enote mogoče uporabiti v okviru izvajanja člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, da bi v bistvu domnevni posredni žrtvi ravnanja, s katerim se krši člen 101 PDEU, odobrili forum actoris.
70. V skladu s stališči, ki so jih izrazile tožena stranka, češka vlada in Komisija, menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno.
71. Prvič, iz predhodnih oddelkov teh sklepnih predlogov izhaja, da nasprotnega stališča tožeče stranke s sodno prakso Sodišča preprosto ni mogoče utemeljiti.
72. Drugič, sprejetje tega stališča bi bilo v nasprotju z načeli, na katerih temelji zadevno pravilo o pristojnosti. Oviralo bi njegovo logiko bližine in s tem povezano zahtevo po posamični presoji naveznih okoliščin (a). V okoliščinah obravnavane zadeve to prav tako ne bi izpolnjevalo zahteve po predvidljivosti sodišča in ciljem skladnosti med sodiščem in pravom, ki se uporablja (b).
73. Nazadnje, da bi odgovoril na pomisleke tožeče stranke, bom razložil, da navedena ugotovitev ne zmanjšuje učinkovitosti uveljavljanja zahtevkov zaradi kršitve konkurenčnega prava (c).
a) Zahteva po bližini in posamični presoji
74. Kot sem razložil zgoraj, se šteje, da so sodišča, katerih pristojnost je mogoče določiti na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, najprimernejša „predvsem zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov“.(54)
75. S tega vidika vsekakor priznavam zapletenost zbiranja dokazov v čezmejnih odškodninskih tožbah,(55) med drugim tudi v okviru tožb (ali odgovorov na tožbo), v katerih so navedene trditve, da so bili povečani stroški, ki so posledica tajnega dogovora, preneseni naprej(56).
76. Zato kraj sedeža matične družbe ne zagotavlja takoj smiselne povezave, ki bi nakazovala, zakaj bi bil primernejši za ta namen (posebej) v primerjavi s krajem nakupa.(57)
77. V zvezi s tem rešitev, ki jo podpira tožeča stranka, ne bi bila združljiva z zahtevo, v skladu s katero je treba navezne okoliščine presoditi posamično za vsakega oškodovanca. To je bilo jasno navedeno v sodbi CDC Hydrogen Peroxide, ki se je nanašala na tožbo v zvezi s številnimi zahtevki, ki so bili odstopljeni eni sami družbi.(58)
78. Res je, kot je navedla tožeča stranka, da Sodišče v sodbi Volvo tožečo stranko v navedeni zadevi, ki je bila domnevna žrtev protikonkurenčnih ravnanj, ki se obravnavajo v navedenih zadevah, opisuje z izrazom „podjetje“. Menim pa, da uporaba tega izraza ni dopolniti razvoj, o katerem sem govoril zgoraj, v katerem je Sodišče razčlenilo opredelitev „kraja nastanka škode“, da bi upoštevalo posebnost postopka v zvezi s kršitvijo konkurenčnega prava (z dopolnitvijo opredelitve „tožeče stranke“ v tem okviru).
79. Prvič, Sodišče izraz „podjetje“, kot je opisan zgoraj, na enak način uporabi že v sodbi CDC Hydrogen Peroxide, ki je bila izdana pred navedenim razvojem. Kar je še pomembneje, kot ugotavljata Komisija in Češka republika, iz natančnejše preučitve sodb CDC Hydrogen Peroxide in Volvo je razvidno, da se izraz podjetje ne uporablja v posebnem pomenu konkurenčnega prava, temveč v njegovem običajnem pomenu in kot sopomenka za „družbo“ ali „pravno osebo“.(59) Poleg tega bi bila kakršna koli drugačna ugotovitev v neposrednem nasprotju z nujnostjo posamične presoje, ki je bila ena od glavnih ugotovitev v sodbi CDC Hydrogen Peroxide, Sodišče pa se je pozneje nanjo sklicevalo v sodbi Volvo.(60)
80. Vrh tega je, kot navajajo tožena stranka, češka vlada in Komisija, zakonodajalec Unije v Direktivi 2014/104 uporabil enak „posamični pristop“ k opredelitvi domnevne žrtve protikonkurenčnega ravnanja.(61) Sprejetje tega instrumenta je v bistvu veljalo za pomemben mejnik z vidika prispevanja k učinkovitosti zasebnega uveljavljanja zahtevkov zaradi kršitev konkurenčnega prava.(62) V ta namen so v navedeni direktivi določena pravila, s katerimi se med drugim usklajuje izvajanje pravil o konkurenci v zvezi z odškodninskimi tožbami, da se zagotovi, da lahko vsakdo, ki je utrpel škodo zaradi kršitve konkurenčnega prava, učinkovito uveljavlja pravico, da od odgovornega podjetja zahteva popolno odškodnino.(63)
81. S tega vidika je pomembno, da se zakonodajalcu Unije ni zdelo primerno širše opredeliti izraza „oškodovanec“(64), da bi poleg neposrednih vključeval tudi posredne žrtve(65). Če se to ni zdelo potrebno v okviru instrumenta, ki je bil zasnovan posebej za izboljšanje zasebnega izvrševanja konkurenčnega prava, ne vidim nobenega razloga za uporabo takega pristopa v okviru Uredbe št. 1215/2012, ki je, kot v bistvu tožeča stranka sama ugotavlja, akt, ki se splošno uporablja in ureja vse vrste sporov, ki spadajo na njegovo področje uporabe (zlasti če bi tak pristop ogrožal vidike izvajanja zadevnega pravila o pristojnosti, ki sem ga pravkar navedel, ter tistih, ki jih bom obravnaval v nadaljevanju).
b) Cilj skladnosti med sodiščem in pravom, ki se uporablja, ter zahtevo po čim večji predvidljivosti sodišča
82. Sodišče je v zgoraj navedeni sodni praksi poudarilo pomen skladnosti med pristojnim sodiščem in pravom, ki se uporablja, na eni strani, ter zahtevo po predvidljivosti sodišča na drugi strani.
83. V zvezi s prvo postavko je Sodišče navedlo, da je določitev kraja nastanka škode, kot da je na prizadetem trgu, v skladu s ciljem skladnosti med pravom, ki se uporablja, in pristojnim sodiščem navedenim v uvodni izjavi 7 Uredbe Rim II, saj je v skladu s to uredbo pravo, ki se uporablja v odškodninskih tožbah zaradi kršitve konkurenčnega prava, pravo države, na katere trgu ima – ali bi lahko imela – taka kršitev učinek.(66)
84. V zvezi z drugo postavko je Sodišče v sodbi Volvo (podredno) navezno okoliščino sedeža žrtve utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da „tožene stranke, ki so članice omejevalnega sporazuma, ne morejo prezreti okoliščine, da imajo kupci zadevnega blaga sedež na trgu, na katerega so vplivala nedovoljena ravnanja“.(67)
85. Skupaj z vprašanji v zvezi z bližino in posamično presojo, ki so bila postavljena v prejšnjem pododdelku, se zdi sklicevanje na sedež matične družbe v okoliščinah obravnavane zadeve pomanjkljivo, kar zadeva obe navedeni postavki.
86. Drži, da je sedež tožeče stranke na prizadetem trgu, kot je opredeljen v Sklepu Komisije (kar je naravna posledica vseevropskega obsega zadevnega omejevalnega sporazuma). Vendar sem že pojasnil, da je v skladu s sodbo Volvo treba uporabiti bolj specifično okoliščino, kot je kraj nakupa ali sedež neposredne žrtve.
87. Iz spisa izhaja, da so različne hčerinske družbe zadevne nakupe opravile v več državah članicah (med drugim tudi, vendar ne samo, na Madžarskem),(68) zaradi česar se na podlagi člena 6(3)(a) Uredbe Rim II uporablja njihovo pravo. V teh okoliščinah ni mogoče doseči cilja zagotavljanja skladnosti s pravom, ki se uporablja (če morajo o zahtevkih v zvezi s škodo, ki je nastala zunaj Madžarske, odločiti madžarska sodišča).
88. Kar zadeva predvidljivost sodišča, bi v primeru, da bi bila pristojnost določena na podlagi kraja sedeža matične družbe, obstajalo s tem povezano tveganje, da bi tako določeno sodišče postalo premikajoča se tarča. Dejansko bi se vsakič, ko bi se izvedla transakcija, ki bi spremenila osebo, ki ima nadzor nad določeno hčerinsko družbo, spremenilo sodišče, ki ima pristojnost v zadevnem okviru, odvisno od sedeža nove matične družbe.(69) To tveganje je precej dobro ponazorjeno z drugim vprašanjem za predhodno odločanje, saj se z njim razkrije, da nekatere od prizadetih hčerinskih družb v času nakupov niso bile del skupine tožeče stranke. V tem pogledu, čeprav bi bilo mogoče meniti, da si je pri določitvi konkretnega kraja „nastanka škode“ (v okviru vseevropskega omejevalnega sporazuma) do neke mere iluzorno prizadevati za predvidljivost sodišča, pa to ni razlog za to, da bi to prizadevanje povsem opustili ali mu dodali dodatno plast negotovosti.
89. Po tem pojasnilu bom obravnaval še trditev tožeče stranke, da bi izključitev uporabe pojma gospodarske enote v obravnavanih okoliščinah resno ogrozila možnost žrtev protikonkurenčnega ravnanja, da uveljavijo svoje pravice.
c) Učinkovitost uveljavljanja pravic
90. Tožeča stranka obširno pojasnjuje težave, s katerimi se po njenem mnenju srečuje žrtev protikonkurenčnega ravnanja pri čezmejnem uveljavljanju s tem povezanih pravic. Med drugim ugotavlja, da kršitelji to uveljavljanje sistematično ovirajo zlasti z nasprotovanjem mednarodni pristojnosti sodišč, katerim so predložene zadeve. V bistvu meni, da se je tem težavam mogoče izogniti (v konkretnem primeru zadevnega omejevalnega sporazuma glede tovornjakov) s centralizacijo pristojnosti za vse škode, ki jih utrpijo različni člani gospodarske enote na različnih krajih, pri čemer se ta centralizacija izvede na podlagi sedeža matične družbe. Meni, da trenutni položaj vpliva na učinkovitost uveljavljanja temeljnih pravic, ker mora žrtev, ki opravlja dejavnost v različnih državah članicah (kot je sama, če prav razumem to trditev), začeti pravdni postopek v petih različnih državah članicah samo zato, ker so tovornjake kupile njene hčerinske družbe. Poleg tega se sklicuje na povečane stroške, ki so povezani s takim razdrobljenim pravdnim postopkom, in ugotavlja, da morajo žrtve, ker ima večina kršiteljev sedež v državah članicah ustanoviteljicah (ali v državah članicah, ki so pristopile „prve“), v skladu s sedanjimi pravili pravdni postopek začeti v teh državah, čeprav imajo same morda sedež v drugih državah članicah.
91. Prvič, v zvezi s to zadnjo ugotovitvijo se mi zdi, da tožeča stranka v bistvu graja, če prav razumem to trditev, glavno pravilo, da se pristojnost določa po stalnem prebivališču tožene stranke, iz Uredbe št. 1215/2012. Navedeno pravilo namreč tožnike (katerekoli, če smo že pri tem) postavlja v neprijeten položaj, saj je tožnik tisti, ki mora „potovati“ v kraj stalnega prebivališča toženca in spoštovati procesna pravila, ki se uporabljajo (in ne obratno). Vendar je Uredba št. 1215/2012 tako zasnovana (v skladu z dolgo uveljavljenim pravilom, ki obstaja v nacionalnih pravnih redih).(70)
92. Drugič, ugotoviti je treba, da je v zadnjenavedeni uredbi to splošno pravilo obrnjeno v zvezi z nekaterimi kategorijami tožnikov, ki veljajo za šibkejše stranke, tako da jim je zagotovljeno večje varstvo v obliki možnosti, da tožijo v kraju svojega stalnega prebivališča (ali kjer opravljajo svoje delo).(71) Domnevne žrtve protikonkurenčnega ravnanja kot take niso med temi kategorijami (razen če v danem primeru delujejo kot potrošniki). Ta status quo je neodvisen od tega, da je zagotavljanje upoštevanja konkurenčnega prava v javnem interesu in da se je zakonodajalec Unije, da bi podprl ta interes, odločil sprejeti nekatera skupna pravila na področju zasebnega izvrševanja tega prava.(72) Za obravnavano zadevo je pomembno to, da ta odločitev nima ustreznice v „varovalnih“ pravilih o pristojnosti, kot so trenutno določena v Uredbi št. 1215/2012.
93. Tretjič, zadevno pravilo o pristojnosti v nasprotju z navedenimi varovalnimi pravili temelji na bistveno drugačni logiki, kot je bilo razloženo zgoraj. Iz tega sledi, da je treba interese tožnikov in tožencev obravnavati kot enakovredne. Poleg tega je treba to pravilo o pristojnosti kot izjemo od splošnega pravila razlagati ozko.
94. Četrtič, v sodbi CDC Hydrogen Peroxide je Sodišče šlo vseeno tako daleč, da je ustvarilo forum actoris za (neposredno) žrtev cenovnega kartela, ta forum actoris pa je bil podredno potrjen v sodbi Volvo. Kot navaja Komisija, je Sodišče v sodbi CDC Hydrogen Peroxide ugotovilo tudi, da lahko sodišče v kraju sedeža žrtve odloča o celotni zatrjevani škodi(73) (kar se zdi logična posledica izbire sedeža žrtve kot navezne okoliščine).
95. Petič, kot je bilo že razloženo in kot opozarja Komisija, žrtev lahko vloži tožbo ne le zoper matično družbo, ki je naslovnica zadevnega sklepa Komisije o ugotovitvi kršitve, ampak tudi zoper hčerinsko družbo znotraj gospodarske enote te matične družbe, ob upoštevanju nekaterih pogojev.(74) S tem nastane možnost dodatnega sodišča (odvisno od kraja hčerinske družbe), zaradi česar se uveljavljanje pravic lahko dodatno olajša.
96. Nazadnje, če dani tožnik meni, da je centralizacija pristojnosti zanj prednostni vidik, je univerzalno pravno sredstvo vedno na voljo pri sodiščih v kraju toženčevega sedeža. Ta izbira nedvomno prinaša neprijetnost „potovanja“, vendar ji ni mogoče očitati, da vodi k razdrobljenemu pravdnemu postopku.
97. V teh okoliščinah ne razumem, kako sedanja pravila o pristojnosti domnevnim žrtvam protikonkurenčnega ravnanja v osnovi preprečujejo uveljavljanje njihovih pravic ali kakšna je pomanjkljivost sedanje ureditve iz Uredbe št. 1215/2012, zaradi česar bi bilo treba uporabiti „obrnjen“ pojem gospodarske enote za razširitev področja uporabe pojma „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 (in, natančneje, pojma kraja, kjer je nastala škoda, v smislu sodne prakse Sodišča, kot je pojasnjena zgoraj).
98. Glede na navedeno ugotavljam, da pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, v smislu člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 ne zajema sedeža matične družbe, ki vloži odškodninsko tožbo za povrnitev škode, ki je bila s protikonkurenčnim ravnanjem tretje osebe povzročena izključno hčerinskim družbam te matične družbe, pri čemer se zatrjuje, da so navedene matična družba in hčerinske družbe del iste gospodarske enote.
3. Drugo vprašanje za predhodno odločanje: pomen trenutka nakupa (in trenutka prevzema hčerinskih družb)
99. Glede na mojo ugotovitev zgoraj ni treba obravnavati drugega vprašanja za predhodno odločanje, s katerim predložitveno sodišče sprašuje, ali dejstvo, da je tožeča stranka nekatere prizadete hčerinske družbe prevzela šele po tem, ko so plačale umetno povišane cene in utrpele ustrezno izgubo, vpliva na možnost, da se matična družba pri določitvi pristojnosti sklicuje na svoj sedež in na pojem gospodarske enote.
100. Ne glede na to menim, da je utemeljenost tega vprašanja mogoče precej hitro preučiti. V zvezi s tem se strinjam s tožečo stranko, da se to vprašanje nanaša na vsebino zahtevka in zato ni pomembno za fazo določitve pristojnosti.(75)
101. Če bi se priznalo, da sedež tožeče stranke na podlagi pojma gospodarske enote postane navezna okoliščina, ki se uporablja, za namene člena 7, točka 2 Uredbe št. 1215/2012, bi bilo namreč treba ugotoviti, da se vprašanje, ki se postavlja z drugim vprašanjem, nanaša na obseg škode, katere povrnitev lahko zahteva tožeča stranka (in sicer, ali lahko uspešno vloži tako odškodninsko tožbo tudi za povrnitev škode, ki so jo hčerinske družbe utrpele, preden jih je prevzela tožeča stranka). Ta vidik se torej nanaša na vsebinsko presojo zadeve, ne pa na vprašanje pristojnosti.
V. Predlog
102. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska), odgovori:
Člen 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah
je treba razlagati tako, da
pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ne zajema sedeža matične družbe, ki vloži odškodninsko tožbo za povrnitev škode, ki je bila s protikonkurenčnim ravnanjem tretje osebe povzročena izključno hčerinskim družbam te matične družbe, pri čemer se zatrjuje, da so navedene matična družba in hčerinske družbe del iste gospodarske enote.