Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 8. februarja 2024(1)

Zadeva C‑633/22

Real Madrid Club de Fútbol,

AE

proti

EE,

Société Éditrice du Monde SA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija))

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb – Razlogi za zavrnitev – Kršitev javnega reda države, v kateri se zahteva priznanje – Naložitev plačila odškodnine časopisu in enemu od njegovih novinarjev zaradi posega v ugled športnega kluba“

I.      Uvod

1.        Uredba (ES) št. 44/2001(2), znana tudi pod imenom Uredba Bruselj I, je v skladu s tradicijo, ki so jo vzpostavile same države članice od sprejetja Konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(3), določala enotna pravila glede priznavanja in izvrševanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, izdanih v državah članicah. Da se v skladu s temi pravili sodna odločba, izdana v eni od držav članic (v nadaljevanju: država članica izvora), lahko izvrši v drugi državi članici (v nadaljevanju: država članica, v kateri se zahteva priznanje), mora drugonavedena razglasiti njeno izvršljivost.

2.        Uredba Bruselj I je bila nadomeščena z Uredbo (EU) št. 1215/2012(4) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj Ia), ki gre dlje od svoje predhodnice in vzpostavlja sistem samodejnega izvrševanja („ne da bi bil zato potreben kakšen poseben postopek“) sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki jih izdajo države članice.

3.        Vendar še vedno ostaja dejstvo, da ima država članica, v kateri se zahteva priznanje, v skladu z določbami teh dveh uredb – ob upoštevanju tradicionalne rešitve mednarodnega zasebnega prava – pravico zavrniti izvršitev sodbe, če ta posega v njen javni red.

4.        Mogoče je sicer zagovarjati stališče, da je obstoj ugovora javnega reda nujen in neizogiben pogoj za liberalizacijo zahtev, izoblikovanih za to, da se tujim sodnim odločbam zagotovi izvršljivost na ozemlju države članice, v kateri se zahteva priznanje: ta je namreč manj zadržana do sprejetja tujih sodnih odločb, če ima na voljo varnostni ventil, ki ji omogoča zadnjo besedo, kar zadeva učinke, ki jih te povzročijo na njenem ozemlju.

5.        Posebnost obravnavane zadeve je v tem, je bila razglasitev izvršljivosti sodnih odločb, izdanih v državi članici izvora, zavrnjena z obrazložitvijo, da je izvršitev teh odločb v nasprotju s svobodo izražanja, zagotovljeno s členom 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). S to zadevo se Sodišču ponuja priložnost, da ne le razjasni pravila za uporabo določbe o javnem redu v takem položaju, ampak tudi pojasni obseg svoje pristojnosti na področju predhodnega odločanja.

II.    Pravni okvir

6.        Poglavje III Uredbe Bruselj I, naslovljeno „Priznanje in izvršitev“, vsebuje tri oddelke, naslovljene „Priznanje“ (členi od 33 do 37), „Izvršitev“ (členi od 38 do 52) in „Skupne določbe“ (členi od 53 do 56), ter opredelitev pojma „sodna odločba“ (člen 32).

7.        Člen 33 te uredbe, ki je v oddelku 1 poglavja III o priznanju sodnih odločb, izdanih v državi članici, ki ni država članica, v kateri se zahteva priznanje, v odstavku 1 določa, da se „[s]odna odločba, izdana v državi članici, […] v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek“.

8.        Člen 34, točka 1, navedene uredbe določa, da se sodna odločba ne prizna, „če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje“.

9.        Člen 36 te uredbe določa, da „[p]od nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine“.

10.      Člen 38 Uredbe Bruselj I, ki je v oddelku 2 poglavja III o izvršitvi sodnih odločb, izdanih v drugih državah članicah, v odstavku 1 določa:

„Sodna odločba, izdana v državi članici in izvršljiva v tej državi članici, se izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi.“

11.      Člen 41 te uredbe določa, da se „[s]odna odločba […] razglasi za izvršljivo takoj po izpolnitvi formalnosti iz člena 53 brez kakršnega koli preizkusa iz členov 34 in 35. Dolžnik v tej fazi postopka nima možnosti podajati kakršnih koli izjav glede zahteve.“

12.      Člen 43(1) navedene uredbe določa, da lahko „[o]be stranki […] zoper razglasitev izvršljivosti vložita pravno sredstvo“.

13.      Člen 45 iste uredbe določa:

„1.      Sodišče, pri katerem se vloži pravno sredstvo iz člena 43 ali 44, zavrne razglasitev izvršljivosti oz. prekliče razglasitev izvršljivosti samo na podlagi enega izmed razlogov iz členov 34 in 35. Svojo odločitev mora sprejeti brez odlašanja.

2.      Pod nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine.“

14.      Člen 48 Uredbe Bruselj I določa:

„1.      Če je tuja sodna odločba odločila o več zahtevkih iz tožbe, pa izvršljivosti ni mogoče razglasiti glede vseh zahtevkov, sodišče ali pristojni organ razglasi izvršljivost glede enega ali več izmed teh zahtevkov.

2.      Vlagatelj zahteve lahko zahteva, da se razglasitev izvršljivosti omeji na del izreka sodne odločbe.“

III. Dejansko stanje

15.      Časopis Le Monde je 7. decembra 2006 objavil članek, v katerem je avtor EE, novinar, zaposlen pri tem časopisu, navedel, da sta nogometna kluba Real Madrid in FC Barcelona uporabljala storitve zdravnika X. Fuentesa, pobudnika dopinške mreže v kolesarstvu. Odlomek članka je bil objavljen na naslovnici skupaj z risbo, podnaslovljeno „Doping: po kolesarstvu nogomet“, na kateri je bil upodobljen kolesar, oblečen v barve španske zastave ter obkrožen z majhnimi nogometaši in injekcijskimi brizgami. To objavo so povzeli številni mediji, med drugim španski.

16.      Časopis Le Monde je 23. decembra 2006 brez vsakršnega komentarja objavil dopis z demantijem, ki ga je prejel od kluba Real Madrid.

17.      Ta klub in član njegove zdravniške ekipe, tožeči stranki v postopku v glavni stvari, sta pri Juzgado de Primera Instancia n°19 de Madrid (sodišče prve stopnje št. 19 v Madridu, Španija) vložili tožbo za ugotovitev odgovornosti, ki je temeljila na posegu v njuno čast, zoper družbo Éditrice du Monde in novinarja, avtorja zadevnega članka, toženi stranki v postopku v glavni stvari.

18.      Navedeno sodišče je s sodbo z dne 27. februarja 2009 toženima strankama v postopku v glavni stvari naložilo, naj klubu Real Madrid plačata 300.000 EUR, članu zdravniške ekipe pa 30.000 EUR, in odredilo objavo svoje odločbe v časopisu Le Monde. Toženi stranki v postopku v glavni stvari sta zoper to sodbo vložili pritožbo pri Audiencia Provincial de Madrid (pokrajinsko sodišče v Madridu, Španija), ki je v pretežnem delu potrdilo navedeno sodbo. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) je s sodbo z dne 24. februarja 2014 zavrnilo pritožbo zoper zadnjenavedeno odločbo.

19.      Juzgado de Primera Instancia n°19 de Madrid (sodišče prve stopnje št. 19 v Madridu) je s sklepom z dne 11. julija 2014 odredilo solidarno(5) izvršitev odločbe Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) ter plačilo zneska 390.000 EUR iz naslova glavnice, obresti in stroškov klubu Real Madrid, nato pa s sklepom z dne 9. oktobra 2014 izvršitev te odločbe in plačilo zneska 33.000 EUR iz naslova glavnice, obresti in stroškov članu zdravniške ekipe kluba.

20.      Direktor služb sodnega tajništva pri tribunal de grande instance de Paris (okrožno sodišče v Parizu, Francija) je 15. februarja 2018 izdal razglasitvi izvršljivosti teh sklepov.

21.      Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija) je s sodbama z dne 15. septembra 2020 ti razglasitvi izvršljivosti razveljavilo. Ker je menilo, da sta sklepa z dne 11. julija in 9. oktobra 2014 očitno v nasprotju s francoskim mednarodnim javnim redom, je razsodilo, da ju v Franciji ni mogoče izvršiti.

22.      V zvezi s tem je cour d'appel de Paris (višje sodišče v Parizu) na prvem mestu ugotovilo, da so španska sodišča plačilo zadevnih odškodnin naložila na podlagi člena 9(3) Ley Orgánica 1/1982 de protección civil del derecho al honor, a la intimidad personal y familiar y a la propia imagen (sistemski zakon 1/1982 o civilnem varstvu pravice do časti) z dne 5. maja 1982 (BOE z dne 14. maja 1982, str. 11196), ne da bi se klub Real Madrid skliceval na kakršno koli premoženjsko škodo. Poleg tega naj bi Audiencia Provincial de Madrid (pritožbeno sodišče province Madrid) v sodbi, ki jo je potrdilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), menilo, da je škodo, ker je na splošno povezana z nepremoženjsko škodo, težko količinsko opredeliti v ekonomskem smislu.

23.      Na drugem mestu je višje sodišče v Parizu ugotovilo, da se je pred španskim sodiščem razpravljalo samo o medijski odmevnosti zadevnega članka, ki so ga španski mediji demantirali, tako da je bila škoda, nastala zaradi odmevnosti, omejena zaradi demantiranja, za katero so poskrbeli lokalni časopisi, ki imajo pretežno španske bralce.

24.      Na tretjem mestu je navedeno sodišče ugotovilo, prvič, da naložitev plačila 300.000 EUR glavnice in 90.000 EUR obresti zadeva fizično osebo in družbo izdajateljico časopisa ter da računovodski izkazi te družbe razkrivajo, da tak znesek predstavlja 50 % čiste izgube in 6 % zneska likvidnih sredstev na dan 31. decembra 2017; drugič, da se zgoraj navedenima zneskoma pridružuje naložitev plačila novinarju v višini 30.000 EUR glavnice in 3000 EUR obresti; ter tretjič, da znesek odškodnine, prisojene zaradi posegov v čast ali dobro ime, izjemno redko presega 30.000 EUR in se po francoskem pravu obrekovanje, usmerjeno zoper posameznike, kaznuje samo z denarno kaznijo do največ 12.000 EUR.

25.      Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) je ugotovilo, da imata zadevni naložitvi plačila odvračilni učinek na sodelovanje toženih strank v postopku v glavni stvari v javni razpravi o temah, ki zadevajo skupnost, kar lahko medije ovira pri izpolnjevanju njihove naloge obveščanja in nadzora, tako da bi priznanje ali izvršitev sodnih odločb o naložitvi plačila teh odškodnin pomenila nesprejemljivo kršitev francoskega mednarodnega javnega reda, ker bi posegla v svobodo izražanja.

26.      Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta zoper sodbi cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) vložili kasacijsko pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi. Na prvem mestu sta trdili, da se lahko nadzor sorazmernosti odškodnine izvede le, če ima ta odškodnina kaznovalno in nekompenzacijsko naravo, na drugem mestu sta trdili, da je cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) s tem, da je z lastno presojo škode nadomestilo presojo sodišča izvora, preverilo španske sodne odločbe, kar je v nasprotju s členom 34, točka 1, in členom 36 Uredbe Bruselj I, na tretjem mestu pa sta trdili, da cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) ni upoštevalo teže kršitev, ki jih je ugotovilo špansko sodišče, in da ekonomski položaj oseb, ki jim je naloženo plačilo odškodnine, ni upošteven za presojo nesorazmernosti naloženega plačila odškodnine, ki se nikakor ne sme presojati glede na nacionalna pravila.

27.      Toženi stranki v postopku v glavni stvari sta v bistvu trdili, da je cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu), ne da bi preverilo španske odločbe glede vsebine, pravilno zavrnilo priznanje njihove izvršljivosti zaradi nesorazmernosti odškodnin, naloženih z njimi, zaradi katere sta bila torej očitno kršena svoboda izražanja in posledično mednarodni javni red.

28.      Predložitveno sodišče se je v obrazložitvi, kaj ga je privedlo do postavitve vprašanj za predhodno odločanje, po eni strani sklicevalo na sodno prakso Sodišča, ki temelji na sodbi Krombach.(6)Pri tem izpostavlja odlomek te sodbe, v katerem je po njegovem mnenju z napotilom na sodbo Johnston(7) vzpostavljena povezava med temeljnimi pravicami, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče, in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP)(8).

29.      Po drugi strani predložitveno sodišče ugotavlja, da v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), kar zadeva raven varstva, člen 10(2) EKČP ne pušča veliko prostora za omejitve svobode izražanja na področjih političnega govora in vprašanj v splošnem interesu. Na drugonavedeno področje naj bi spadala objava v zvezi z vprašanji s področja športa.(9) Poleg tega meni, da je odvračilni učinek naložitve plačila odškodnine merilo presoje sorazmernosti ukrepa povrnitve škode zaradi obrekljivih izjav. V zvezi s svobodo izražanja novinarjev navaja še, da je treba paziti na to, da znesek odškodnine, naložen časopisnemu podjetju, ne more ogroziti njegovih ekonomskih temeljev.(10)

IV.    Vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

30.      V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) z odločbo z dne 28. septembra 2022, ki je na Sodišče prispela 11. oktobra 2022, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba člena 34 in 36 Uredbe [Bruselj I] ter člen 11 [Listine] razlagati tako, da lahko naložitev plačila odškodnine zaradi posega v ugled športnega kluba z novico, objavljeno v časopisu, pomeni očitno kršitev svobode izražanja in torej razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve?

2.      Če je odgovor pritrdilen, ali je treba te določbe razlagati tako, da lahko sodišče [države članice, v kateri se zahteva priznanje,] ugotovi nesorazmernost naloženega plačila odškodnine le, če bodisi sodišče [države članice] izvora bodisi sodišče [države članice, v kateri se zahteva priznanje,] odškodnino opredeli kot kaznovalno, in ne, če se odškodnina prisodi za povrnitev nepremoženjske škode?

3.      Ali je treba te določbe razlagati tako, da se lahko sodišče [države članice, v kateri se zahteva priznanje,] opre samo na odvračilni učinek naložitve plačila odškodnine z vidika sredstev osebe, ki ji je plačilo odškodnine naloženo, ali da lahko upošteva druge elemente, kot je teža kršitve ali obseg škode?

4.      Ali lahko odvračilni očitek z vidika sredstev časopisa sam po sebi pomeni razlog za zavrnitev priznanja ali izvršitve zaradi očitne kršitve temeljnega načela svobode tiska?

5.      Ali je treba odvračilni učinek razumeti kot ogrozitev finančnega ravnotežja časopisa ali pa je lahko ta učinek le zastraševalni?

6.      Ali je treba odvračilni učinek presojati enako v zvezi z družbo izdajateljico časopisa in v zvezi z novinarjem, fizično osebo?

7.      Ali so splošne ekonomske razmere tiskanih medijev upoštevna okoliščina za presojo, ali bi lahko naložitev plačila odškodnine poleg tega, da bi vplivala na usodo zadevnega časopisa, imela zastraševalni učinek na vse medije?“

31.      Pisna stališča so predložile stranke v postopku v glavni stvari, francoska, španska in nemška vlada ter Evropska komisija. Stranke v postopku v glavni stvari, francoska, španska in malteška vlada ter Komisija so bile zastopane na obravnavi 17. oktobra 2023.

V.      Analiza

A.      Preoblikovanje vprašanj za predhodno odločanje

32.      Menim, da je pred analizo teh vprašanj koristnih nekaj uvodnih pripomb o njih v delu, v katerem se nanašajo na člena 34 in 36 Uredbe Bruselj I, ki spadata v oddelek 1 poglavja III te uredbe, naslovljen „Priznanje“.

33.      V obravnavani zadevi predložitveno sodišče odloča o kasacijski pritožbi zoper sodbi, s katerima sta francoski sodišči preklicali razglasitvi izvršljivosti španskih sodnih odločb v Franciji. Iz tega sledi, da so upoštevne določbe Uredbe Bruselj I prej tiste v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb, izdanih v državi članici, ki ni država, v kateri se zahteva izvršitev, te pa spadajo v oddelek 2 tega poglavja, naslovljen „Izvršitev“, zlasti člen 45 te uredbe.

34.      Vendar je treba najprej po eni strani v zvezi s členom 34 Uredbe Bruselj I ugotoviti, da člen 45(1) te uredbe določa, da so razlogi za zavrnitev priznanja, vključno s tistim glede javnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje (člen 34, točka 1), hkrati tudi razlogi za zavrnitev izvršitve. Kar po drugi strani zadeva člen 45(2) Uredbe Bruselj I, je njegova vsebina praktično enaka vsebini člena 36 te uredbe in potrjuje, da se prepoved preverjanja glede vsebine uporablja tudi v okviru izpodbijanja izvršljivosti sodne odločbe, izdane v državi članici, ki ni država, v kateri se zahteva izvršitev.

35.      Torej je treba sklicevanje na člena 34 in 36 Uredbe Bruselj I razumeti kot sklicevanje na člen 45(1) te uredbe v povezavi s členom 34, točka 1, in členom 45(2). Ugotoviti moram, da se zdi, da se predložitveno sodišče zaveda, da so v postopku v glavni stvari upoštevne tudi določbe o izvršitvi sodnih odločb. Čeprav sta namreč v vprašanjih za predhodno odločanje navedena le člena 34 in 36 navedene uredbe, je iz njih razvidno, da se to sodišče v obravnavani zadevi sprašuje, ali obstaja razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve.

36.      Dalje, formulacija prvega vprašanja napeljuje na to, da predložitveno sodišče sprašuje le o postopkovni konfiguraciji, v kateri je bilo „časopisu“ naloženo plačilo odškodnine zaradi posega v ugled športnega kluba. Vendar to sodišče odloča o kasacijskih pritožbah zoper sodbi, izrečeni v dveh ločenih postopkih – zoper družbo izdajateljico časopisa, v katerem je bil objavljen sporni članek, na eni strani in njenega novinarja kot avtorja tega članka na drugi – ki sta ju začela športni klub in član njegove zdravniške ekipe. Poleg tega s šestim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali mora glede na individualne značilnosti tožene stranke opraviti različno presojo pogojev za uporabo določbe o javnem redu.

37.      Nazadnje, predlagam skupno analizo vseh vprašanj za predhodno odločanje. Prvo vprašanje je namreč precej splošno, medtem ko se preostala nanašajo na podrobne vidike preučitve, ki jo mora opraviti sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, pri katerem je bila vložena tožba zoper razglasitev izvršljivosti sodne odločbe, izdane v državi članici izvora. Vendar se ta vprašanja vrtijo okrog iste pravne problematike in se nanašajo na različne vidike, nad katerimi mora predložitveno sodišče, pri katerem sta bila vloženi kasacijski pritožbi, opraviti nadzor. Poleg tega bi z odgovorom na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ne da bi ta odgovor dopolnili s preudarki v zvezi s podrobnimi vidiki, tvegali zavajanje glede pogojev za uporabo določbe o javnem redu.

38.      V teh okoliščinah je treba vprašanja za predhodno odločanje razumeti tako, da želi predložitveno sodišče z njimi v bistvu izvedeti, ali je treba člen 45(1) Uredbe Bruselj I v povezavi s členom 34, točka 1, in členom 45(2) te uredbe ter člen 11 Listine razlagati tako, da lahko država članica, v kateri se zahteva izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, s katero je družbi izdajateljici časopisa in novinarju naloženo plačilo odškodnine zaradi posega v ugled športnega kluba in člana njegove zdravniške ekipe zaradi informacije, ki jo je objavil ta časopis, zavrne ali prekliče razglasitev izvršljivosti te sodne odločbe z obrazložitvijo, da bi ta privedla do očitne kršitve svobode izražanja, zagotovljene s členom 11 Listine.

39.      Za koristen odgovor na to vprašanje bom najprej navedel nekaj splošnih preudarkov o določbi o javnem redu (naslov B), nato pa bom analiziral člen 11 Listine z vidika dvomov predložitvenega sodišča (naslov C) in merila za presojo očitne kršitve svoboščine, zagotovljene s to določbo (naslov D). Nazadnje bom obravnaval še domnevo enakovrednega varstva, ki izhaja iz sodne prakse ESČP (naslov E).

B.      Splošne ugotovitve o določbi o javnem redu

40.      Ker je bila Bruseljska konvencija, kot sem navedel, nadomeščena z Uredbo Bruselj I, razlaga te konvencije, ki jo je podalo Sodišče, še naprej velja za ustrezne določbe te uredbe. To velja za člen 34, točka 1, navedene uredbe, ki je nadomestil člen 27(1) navedene konvencije. Čeprav konvencija za razliko od navedene uredbe ni izrecno določala, da mora biti za to, da se sodna odločba ne prizna, njeno priznanje ali izvršitev „očitno“ v nasprotju z javnim redom države članice, v kateri se zahteva priznanje, je Sodišče to konvencijo kljub temu vedno razlagalo v tem smislu.

1.      Pojem „javni red“

a)      Klasična formulacija v zvezi z določbo o javnem redu

41.      Pojem „javni red“ je predmet obsežne sodne prakse Sodišča. Sodišče je prek te sodne prakse pojasnilo tudi obseg svoje pristojnosti na področju predhodnega odločanja in pristojnosti sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje.

42.      Iz sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Krombach,(11) je razvidno, da čeprav lahko države članice na podlagi pridržka iz člena 34, točka 1, Uredbe Bruselj I načeloma prosto določajo, kaj zahteva javni red v skladu z nacionalnim pojmovanjem, je za opredelitev obsega pojma „javni red“ pomembna razlaga te uredbe.

43.      Zato in v skladu s klasično formulacijo iz sodne prakse mora Sodišče, čeprav ni njegova naloga, da opredeli vsebino javnega reda v državi članici, kljub temu preveriti meje, znotraj katerih lahko sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, uporabi pojem „javni red“.(12)

44.      V tem pogledu je Sodišče v zvezi s pojmom „javni red“ iz člena 34 Uredbe Bruselj I razsodilo, da je treba to določbo razlagati ozko, ker pomeni oviro za uresničevanje enega od temeljnih ciljev te uredbe, in sicer prostega pretoka sodnih odločb.(13) Pojasnilo je, da se določba o javnem redu lahko uporabi le v izjemnih primerih.(14)

45.      Poleg tega je Sodišče poudarilo, da ta uredba s tem, da prepoveduje preverjanje odločbe glede vsebine, sodišču države članice, v kateri se zahteva priznanje, prepoveduje uporabo določbe o javnem redu samo iz razloga, ker naj bi obstajalo protislovje med zakoni, ki se uporabljajo, ter preverjanje, ali je sodišče države članice izvora pravilno uporabilo materialno pravo in ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje.(15)

46.      Določba o javnem redu se zato lahko uporabi le, če bi izvršitev zadevne sodne odločbe v državi, v kateri se zahteva priznanje, povzročila očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna.(16)

47.      To klasično formulo je treba dopolniti z dvema elementoma, ki še dodatno omejujeta razlago pojma „javni red“.

b)      Temeljne pravice

48.      Prvi element se nanaša na temeljne pravice.

49.      Sodišče je razsodilo, da mora sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, ki z uporabo Uredbe Bruselj I izvaja pravo Unije, izpolnjevati zahteve, ki izhajajo iz člena 47 Listine.(17) Poleg tega je treba določbe te uredbe razlagati ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so sestavni del splošnih pravnih načel in so zdaj vključene v Listino.(18)

50.      Do zdaj se je sodna praksa Sodišča na tem področju osredotočala na pravico do obrambe in procesna jamstva.(19) Vendar člen 47 Listine nikakor ne zajema le varstva takih pravic.

51.      V skladu s sodno prakso ESČP se namreč člen 6(1) EKČP, ki mu ustreza člen 47, drugi odstavek, Listine, uporablja za izvršitev dokončnih tujih sodnih odločb(20), zavrnitev razglasitve izvršljivosti take odločbe pa lahko pomeni poseganje v pravico tožeče stranke do poštenega sojenja(21).

52.      Kot je navedel eden od avtorjev pravne teorije,(22) so sodbe, pa naj bodo ugotovitvene ali oblikovalne, prenašalci bistvenih pravic. Enako vlogo igrajo v čezmejnem okviru, kadar se priznanje ali izvršitev sodbe, izdane v eni od držav članic, zahteva v drugi državi članici. EKČP je ob upoštevanju tega preudarka v svoji sodni praksi zavarovalo take bistvene pravice, ki slonijo na določbah EKČP, tudi kadar je šlo za položaje, ki niso bili omejeni na ozemlje ene same države.(23)

53.      Kot trdijo nekateri avtorji,(24) je ESČP prek svoje sodne prakse iz člena 6(1) EKČP izpeljalo tudi obstoj procesne pravice do priznanja in izvršitve sodbe, izdane v tujini, pri čemer ta pravica temelji na pojmu „pošteno sojenje“ v smislu te določbe.

54.      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se pravna teorija ni enotno izrekla za tako posebno razlago sodne prakse ESČP.

55.      Obstaja namreč razprava zlasti v zvezi z na eni strani obsegom take „pravice“ in njenim mestom v sistemu konvencij(25) ter na drugi strani potrebo po tehtanju te „pravice“ glede na temeljne pravice tožene stranke(26). Zdi se, da se še ena kritika nanaša na to, da obstoja „pravice“ do priznavanja in izvršitve ni mogoče izpeljati iz tega, da ESČP ugotovi kršitev člena 6 EKČP.(27) Vendar me zadnjenavedena kritika ne prepriča. Ugotoviti je treba, da Uredba Bruselj I, ker je z njo izoblikovano načelo, da se sodna odločba, izdana v drugi državi članici, po razglasitvi izvršljivosti izvrši, in so v njej izčrpno navedeni razlogi za zavrnitev izvršitve, priznava obstoj tovrstne pravice.(28)

56.      Sodišče mora pri razlagi pravic, zagotovljenih s členom 47, drugi odstavek, Listine upoštevati ustrezne pravice, zagotovljene s členom 6(1) EKČP, kakor jih razlaga ESČP, kot minimalno raven varstva.(29) Menim, da bi moralo torej Sodišče tožeči stranki priznati obstoj enakovrednega varstva, kot izhaja iz sodne prakse ESČP, kadar ta v skladu z Uredbo Bruselj I zahteva priznanje ali izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici.

57.      Enako bi moralo veljati, kadar zahteva tožeče stranke pred sodiščem države članice izvora vsebinsko ni temeljila na pravu Unije. Drži sicer, da se Listina, čeprav sodišče države članice izvora svojo pristojnost opira na Uredbo Bruselj I, ne uporablja pred tem sodiščem in v zvezi z vsebinsko preučitvijo zadeve.(30) Vendar se ta uredba – ker je z njo izoblikovano načelo, navedeno v točki 55 teh sklepnih predlogov, in ker izčrpno določa razloge za zavrnitev izvršitve, vključno s tistim v zvezi z javnim redom(31) – in torej Listina uporabljata pred sodiščem države članice, v kateri se zahteva priznanje(32).

58.      Taka avtonomnost „pravice“ do izvršitve sodne odločbe v civilnih in gospodarskih zadevah, ki temelji na členu 47, drugi odstavek, Listine, ustreza rešitvi, ki jo je izoblikovalo ESČP v sodni praksi v zvezi s členom 6(1) EKČP.(33)

59.      Vendar ta tako opredeljena „pravica“ ni absolutna.(34) Zanjo je mogoče uporabiti omejitve, če te ustrezajo zahtevam iz člena 52(1) Listine. V zvezi s tem ni sporno, da je treba za omejitev navedene pravice zaradi očitne kršitve javnega reda šteti, da je predpisana z zakonom, saj izhaja iz člena 34, točka 1, Uredbe Bruselj I. Ta omejitev spoštuje bistveno vsebino te pravice. Ne postavlja namreč pod vprašaj same pravice, saj učinkuje tako, da se v posebnih okoliščinah, opredeljenih s sodno prakso Sodišča, izključi izvršitev sodne odločbe.(35) Vendar mora biti navedena omejitev tudi potrebna in mora dejansko ustrezati enemu od ciljev splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali biti potrebna zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

c)      Vzajemno zaupanje

1)      Vzajemno zaupanje glede na sodno prakso

60.      Drugi element, s katerim je treba dopolniti klasično formulo, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča, se nanaša na vzajemno zaupanje. Ta element se namreč navezuje na to, da je zavrnitev priznanja ali izvršitve sodne odločbe, izdane v eni od držav članic, v nasprotju z vzajemnim zaupanjem med državami članicami v sodstvo znotraj Unije, na katerem temelji ureditev priznavanja in izvrševanja, izoblikovana z Uredbo Bruselj I. To zaupanje ni le rezultat zakonodajne izbire institucij Unije. Njegovi temelji so položeni v primarnem pravu.(36)

61.      To, da v navedeni klasični formuli ni napoteno na vzajemno zaupanje, je mogoče pojasniti z dejstvom, da ni v času njenega izoblikovanja v sodbi Krombach niti pravo Unije niti Sodišče še odprto priznalo vloge tega zaupanja, kar zadeva civilni in gospodarski vidik območja svobode, varnosti in pravice.

62.      Še pomembneje, ravno zaradi tega vzajemnega zaupanja med državami članicami glede njihovih pravnih sistemov in pravosodnih institucij je mogoče sklepati, da v primeru napačne uporabe nacionalnega prava ali prava Unije sistem pravnih sredstev v vsaki državi članici, skupaj z mehanizmom predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 267 PDEU, daje posameznikom zadostno jamstvo.(37)

63.      Po mnenju Sodišča namreč Uredba Bruselj I temelji na osnovni ideji, da so posamezniki načeloma zavezani uporabiti vsa pravna sredstva, ki jih ponuja pravo države članice izvora. Posamezniki morajo uporabiti vsa pravna sredstva, ki so v tej državi članici na voljo, da se prepreči kršitev javnega reda, razen če posebne okoliščine preveč otežujejo ali onemogočajo uporabo pravnih sredstev v tej državi članici.(38)

2)      Vzajemno zaupanje in materialna razsežnost javnega reda

64.      Preudarke, navedene v točkah 62 in 63 teh sklepnih predlogov, je Sodišče izoblikovalo v okviru zatrjevanih kršitev jamstev procesne narave, katerih posledice bi lahko pomenile kršitev javnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje. Nasprotno pa je v obravnavani zadevi Sodišče pozvano, naj se izreče o razlagi prava Unije v položaju, v katerem naj bi zatrjevana kršitev javnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje, izhajala iz kršitve pravic materialne narave.

65.      Z vidika vzajemnega zaupanja in sistemov pravnih sredstev, vzpostavljenih v vsaki državi članici, predstavlja tak položaj dodatno težavo.

66.      Drži sicer – kot se zdi, da bi Sodišče rado poudarilo v preudarkih iz svoje sodne prakse – da zaupanje, ki si ga vzajemno izkazujejo države članice, ne zadeva le zadev, urejenih s pravom Unije („v primeru napačne uporabe […] prava Unije“), ampak tudi tiste, ki to niso („v primeru napačne uporabe nacionalnega prava“).

67.      Vendar lahko v primeru, da zahtevek, ki ga je tožeča stranka vložila pri sodišču države članice izvora, vsebinsko ne temelji na pravu Unije, podvomimo o možnosti, da se v okviru tega postopka pri Sodišču vloži vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z določbo Listine, ki vsebuje pravico ali svoboščino materialne narave.

68.      Ker se v obravnavani zadevi ne zdi, da bi zahtevek tožečih strank iz postopka v glavni stvari vsebinsko temeljil na pravu Unije(39), se toženi stranki iz postopka v glavni stvari pred sodiščem države članice izvora nista mogli sklicevati na člen 11 Listine v podporo trditvi, da je ta zahtevek v nasprotju z njuno svobodo izražanja, zagotovljeno s to določbo(40). Vendar bi se lahko po eni strani sklicevali (kot je razvidno iz pojasnil, podanih na obravnavi, sta tudi se) na člen 10 EKČP in nacionalne ustavne določbe, ki vsebujejo to svoboščino, ter poleg tega vložili tožbo zoper državo članico izvora pri ESČP. Po drugi strani se pri razlagi prava Unije, ki jo uporabi sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, ne sme spregledati potreba po zagotovitvi varstva, vsaj enakovrednega varstvu, ki ga ponuja EKČP.(41)

69.      S tega vidika Listina in EKČP v civilnih in gospodarskih zadevah sestavljala dopolnjujočo se celoto temeljnih vrednot Unije in držav članic. Prav ta dopolnilnost je tista, ki ob upoštevanju dejstva, da se pravo Unije ne uporablja za vsak položaj, pripomore k vzajemnemu zaupanju med državami.

70.      Prav tako ESČP priznava, da sta z vidika varstva pravic, zagotovljenih z EKČP, vlogi sodišč države članice izvora oziroma države članice, v kateri se zahteva priznanje, različni, ne da bi to povzročilo nedelovanje mehanizma nadzora nad spoštovanjem pravic, zagotovljenih s to konvencijo.(42) Drži sicer, da je ESČP odločilo, da sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, če se pred njim uveljavlja resen in podkrepljen očitek, v okviru katerega se zatrjuje, da obstaja očitna nezadostnost varstva pravice, zagotovljene z EKČP, in pravo Unije ne omogoča odprave te nezadostnosti, ne sme zavrniti preizkusa tega očitka zgolj z obrazložitvijo, da uporablja pravo Unije.(43) Vendar v obravnavani zadevi ni tako. Določba o javnem redu je namreč dejansko instrument, določen s pravom Unije, ki sodišču države članice, v kateri se zahteva priznanje, omogoča odpravo kakršne koli očitne nezadostnosti takega varstva.

2.      Vsebina javnega reda in vloga Sodišča na področju predhodnega odločanja

a)      Opredelitev problematike

71.      V tradicionalnih primerih se sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, kadar se postavi vprašanje, ali je priznanje oziroma izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v nasprotju z nacionalnim načelom ali celo konceptom te države, ne more sklicevati na določbo o javnem redu, ne da bi pred tem opredelilo temeljno načelo svojega pravnega reda, ki bi bilo s tem priznanjem oziroma to izvršitvijo kršeno.(44) Drugače povedano, ugotoviti mora tak sestavni del svojega pravnega reda, ki ga mora opredeliti kot temeljnega. To je neposredna posledica dejstva, da – kot potrjuje klasična formula sodne prakse Sodišča – morajo države članice „v skladu z nacionalnim pojmovanjem“ opredeliti vsebino javnega reda v svojih pravnih redih.

72.      Nato lahko Sodišče, ko razlaga pojem „javni red“ in ne da bi prekoračilo meje pristojnosti, ki jo ima na področju predhodnega odločanja, predložitvenemu sodišču poda pojasnila glede vprašanja, ali napetost med posledicami, ki jih povzroči priznanje ali izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, in načelom, navedenim zoper priznanje ali izvršitev, pomeni očitno kršitev tega načela.

73.      V obravnavani zadevi sestavni del javnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje, katerega kršitev bi lahko utemeljila uporabo določbe o javnem redu, spada v okvir materialne pravice, zagotovljene s členom 11 Listine. Čeprav je namreč cour d'appel de Paris (višje sodišče v Parizu) izpostavilo dejstvo, da bi bila izvršitev španskih odločb v nesprejemljivem nasprotju s francoskim mednarodnim javnim redom, je kljub temu napotilo le na svobodo izražanja, zagotovljeno z Listino.

74.      V zvezi s tem se je imelo tudi Sodišče v vrsti zadev priložnost izreči o uporabi določbe o javnem redu, kadar se je o njej razmišljalo, ker naj bi sodišče države članice izvora storilo napako pri uporabi prava Unije in naj bi bile posledice te napake v nasprotju z javnim redom države članice, v kateri se zahteva priznanje.

75.      Iz preučitve sodne prakse v zvezi z določbo o javnem redu je mogoče razbrati, da je v večini teh zadev vprašanje za predhodno odločanje, postavljeno Sodišču, izhajalo iz take procesne napake in se je nanašalo na pravico do obrambe v širokem pomenu. Iz te sodne prakse v bistvu izhaja, da očitna in nesorazmerna kršitev pravice tožene stranke do poštenega sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine upravičuje uporabo določbe o javnem redu.(45) Torej je sprejeto, da lahko kršitev temeljnih pravic v nekaterih primerih upraviči uporabo te določbe.

76.      Dejstvo, da je bila določba o javnem redu v svoji materialni razsežnosti manj uspešna kot določba o javnem redu v svoji procesni razsežnosti, je verjetno posledica vloge, ki jo je odigrala prepoved preverjanja glede vsebine, ki sodišču države članice, v kateri se zahteva priznanje, prepoveduje ponovno preučitev zadeve, o kateri je že bilo razsojeno, glede vsebine.(46) Zato je pri prenosu sodne prakse v zvezi z javnim redom v procesni razsežnosti na javni red v materialni razsežnosti potrebna previdnost. Postavlja se torej vprašanje, kaj taka konfiguracija pomeni za izvajanje določbe o javnem redu s strani sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje, in kakšna je vloga Sodišča na področju predhodnega odločanja. Za odgovor na to vprašanje je treba natančno preučiti upoštevno sodno prakso Sodišča.

b)      Upoštevna sodna praksa Sodišča

1)      Sodba Renault

77.      V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Renault,(47) se je postavljalo zlasti vprašanje, ali lahko napaka, ki jo je morda storilo sodišče države članice izvora pri uporabi načel prostega pretoka blaga in svobodne konkurence, spremeni pogoje za uporabo določbe o javnem redu. Sodišče je odgovorilo nikalno, ker je menilo, da mora nacionalno sodišče enako učinkovito zagotoviti varstvo pravic, ki so določene v nacionalnem pravnem redu, in pravic, ki jih daje pravni red Unije.(48) Vendar ugotovitev, da so ti pogoji enaki, ko gre za kršitev nacionalnega prava in prava Unije, še ne pomeni, da enako velja za vlogo Sodišča na področju predhodnega odločanja.

78.      V zvezi s tem ni mogoče na podlagi ničesar iz sodbe Renault opredeliti, ali je predložitveno sodišče domnevalo, da morebitna napaka pri uporabi primarnega prava pomeni očitno kršitev temeljnega načela javnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje.

79.      Vsebina sklepnih predlogov generalnega pravobranilca S. Alberja v tej zadevi napeljuje na to, da predložitveno sodišče ni zavzelo stališča o tem vprašanju. To sodišče je zgolj ugotovilo, da iz sodne prakse Sodišča izhajajo negotovosti v zvezi z resničnim obsegom načel, ki naj bi jih kršilo sodišče države članice izvora, in da je treba ta načela obravnavati kot načela javnega reda.(49)

80.      Nasprotno pa je Sodišče v sodbi Renault menilo, da „[m]orebitna napačna uporaba prava, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ne pomeni očitne kršitve temeljnega pravnega pravila v pravnem redu države članice, v kateri se zahteva priznanje“.(50) Ta odlomek napeljuje na to, da kadar se o uporabi določbe o javnem redu razmišlja, ker je priznanje ali izvršitev sodne odločbe v nasprotju s sestavnim delom pravnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje, pri čemer navedeni sestavni del spada v ta javni red zaradi njene pripadnosti Uniji, Sodišče v okviru svoje naloge razlage prava Unije lahko razjasni – oziroma to celo mora storiti – tako vprašanje, ali gre za temeljno načelo tega reda, kot po potrebi tudi vprašanje, ali je priznanje oziroma izvršitev sodne odločbe v nasprotju s tem temeljnim načelom. To ugotovitev je mogoče podkrepiti s preučitvijo novejše sodne prakse.

2)      Sodba Diageo Brands

81.      V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Diageo Brands,(51) je bilo z enim od vprašanj za predhodno odločanje predpostavljeno, da je napaka pri uporabi določb sekundarnega prava v zvezi z izčrpanjem pravice, podeljene z znamko, privedla do sprejetja sodne odločbe, ki je bila „v očitnem nasprotju s pravom Unije“. Sodišče je v sodbi ob sklicevanju na minimalno harmonizacijo, izvedeno s temi določbami, v bistvu poudarilo, da ni mogoče šteti, da bi taka napaka pri izvajanju teh določb nedopustno kršila pravni red Unije tako, da bi posegla v njegovo temeljno načelo.(52) Sodišče je torej podobno kot v sodbi Renault ugotovilo sestavni del pravnega reda države članice, v kateri se je zahtevalo priznanje, da je nato opredelilo, ali je ta sestavni del temeljno načelo navedenega pravnega reda, nato pa je preučilo domnevno kršitev z vidika njene očitnosti.

3)      Sodba Charles Taylor Adjusting

82.      V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Charles Taylor Adjusting,(53) se je postavilo vprašanje, ali lahko sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, zavrne priznanje in izvršitev odločbe sodišča druge države članice, ki jo je mogoče opredeliti kot „,kvazi‘ anti-suit injunction“, ker je v nasprotju z javnim redom prvonavedene države članice.

83.      Sodišče je na prvem mestu menilo, da sta priznanje in izvršitev sodnih odločb iz te zadeve v nasprotju zlasti s splošnim načelom, ki izhaja iz njegove sodne prakse v zvezi z mednarodnim zasebnim pravom in v skladu s katerim vsako sodišče, ki mu je zadeva predložena, samo odloči, ali je pristojno za odločanje o sporu, ki mu je predložen.(54)

84.      Sodišče je na drugem mestu ugotovilo, da sta lahko priznanje in izvršitev zadevnih sodnih odločb, s pridržkom preverjanj, ki jih opravi predložitveno sodišče, nezdružljiva z javnim redom pravnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje, ker lahko te odločbe posegajo v to temeljno načelo v evropskem pravosodnem prostoru, ki temelji na vzajemnem zaupanju.(55)

85.      Tako je Sodišče enako kot v sodbah Renault in Diageo Brands enega od sestavnih delov pravnega reda države članice, v kateri se je zahtevalo priznanje, opredelilo kot temeljno načelo tega pravnega reda in nato ugotovilo, da sta lahko priznanje in izvršitev odločbe, izdane v drugi državi članici, v nesprejemljivem nasprotju s tem načelom.

86.      Seveda se je mogoče vprašati, kakšno vlogo ima v sodbi Charles Taylor Adjusting pojasnilo Sodišča „s pridržkom preverjanj, ki jih opravi predložitveno sodišče“. Za odgovor na to vprašanje se je treba vrniti k sklepnim predlogom, predstavljenim v tej zadevi, na katere se je Sodišče sklicevalo v sodbi.

87.      Generalni pravobranilec J. Richard de la Tour je namreč v točki 53 sklepnih predlogov(56) navedel, da se strinja s stališčem predložitvenega sodišča, ki je menilo, da je v skladu s sodbo Gambazzi(57) pristojno za celostno presojo postopka in vseh okoliščin ter da sta priznanje in izvršitev zadevnih odločb očitno nezdružljiva z javnim redom v zvezi s pristojnim sodiščem.

88.      V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Gambazzi,(58) se je postavilo vprašanje, ali lahko sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, z vidika določbe o javnem redu upošteva to, da je bila tožena stranka izključena iz postopka v državi izvora, ker ni izpolnila obveznosti, ki so ji bile naložene s sklepom, izdanim v okviru istega postopka. Sodišče je razsodilo, da lahko taka izključitev upraviči uporabo določbe o javnem redu, če sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, na podlagi celovite presoje postopka in vseh okoliščin ugotovi, da je ta ukrep izključitve očitna in nesorazmerna kršitev pravice tožene stranke do izjave.(59)

89.      Menim, da je bila taka formulacija odgovora Sodišča posledica na eni strani potrebe po upoštevanju več dejanskih elementov za opredelitev sorazmernosti te kršitve pravice tožene stranke („[če je bila] očitna in nesorazmerna“) in na drugi strani bistvenega razlikovanja, ki v okviru predhodnega odločanja obstaja med razlago in uporabo prava Unije. Menim, da je sklicevanje Sodišča v sodbi Charles Taylor Adjusting(60) na „preverjanj[a], ki jih [mora] opravi[ti predložitveno sodišče]“, izraz istega razlikovanja. Tako s tem sklicevanjem ni mogoče ovreči preudarkov, predstavljenih v točki 85 teh sklepnih predlogov.

90.      Torej je Sodišče pristojno le za razlago prava Unije, ne da bi ga uporabilo. Sodišče mora v okviru svoje naloge razlage prava Unije na prvem mestu opredeliti, ali sestavni del tega prava pomeni temeljno načelo pravnega reda Unije. Na drugem mestu mora Sodišče razjasniti, ali so pogoji za uporabo določbe o javnem redu, kot izhajajo iz prava Unije, izpolnjeni z vidika dejanskih elementov, ki jih predstavi predložitveno sodišče. Ti preudarki so potrjeni s sodbo Eco Swiss,(61) ki je s tega vidika zelo simbolična.

4)      Sodba Eco Swiss

91.      V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Eco Swiss, se je eno od vprašanj nanašalo na to, ali mora nacionalno sodišče, pri katerem je vložen predlog za razglasitev ničnosti arbitražne odločbe, takemu predlogu ugoditi, če meni, da je navedena odločba dejansko v nasprotju s členom 101 PDEU, pri čemer sme na podlagi nacionalnih procesnih pravil takemu predlogu ugoditi le, če je taka odločba v nasprotju z javnim redom.

92.      Čeprav je bilo to vprašanje postavljeno z vidika določbe o javnem redu, ta ni bila vključena v akt prava Unije, ki bi ga Sodišče lahko razložilo. Postopek v glavni stvari se je namreč nanašal na morebitno razglasitev ničnosti arbitražne odločbe, izdane na predlog družb s sedežem zunaj Unije, v državi članici predložitvenega sodišča. Ne glede na čezmejno razsežnost zadeve se za izvršitev arbitražnih odločb Bruseljska konvencija ne uporablja.

93.      Sodišče je v sodbi na prvem mestu opredelilo člen 101 PDEU kot „temeljno določbo, ki je bistvena za izpolnjevanje nalog, zaupanih [Uniji], in zlasti za delovanje notranjega trga“.(62) Na drugem mestu je menilo, da mora nacionalno sodišče, kadar je v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili dolžno ugoditi predlogu za razveljavitev arbitražne odločbe zaradi kršitve nacionalnih pravil javnega reda, ugoditi tudi takemu predlogu, ki temelji na kršitvi prepovedi, določene v tej določbi primarnega prava.(63)

94.      Sodišče se torej v sodbi ni izreklo o pogojih za uveljavitev določbe o javnem redu („očitna kršitev“ ali ne). Ti pogoji namreč niso bili del prava Unije.(64) Nasprotno pa je – kot v vseh sodbah, ki sem jih navedel doslej – opredelilo, ali sestavni del pravnega reda zadevne države članice, katerega kršitev se je obravnavala, pomeni temeljno načelo tega reda.

95.      Tako sem prišel do bolj bistvenega vprašanja: ali torej obstaja javni red Unije, katerega temeljna načela lahko opredeli Sodišče?

c)      Javni red Unije

96.      Eno od vprašanj, o katerih se je razpravljalo na obravnavi, je bilo vprašanje, ali napotilo Sodišča na „pravno pravilo, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno“, in na „pravico, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna“,(65) kaže na voljo Sodišča, da uvede razlikovanje med nacionalnim javnim redom in javnim redom Unije. Ne da bi želel zanikati obstoj zadnjenavedenega, nisem prepričan, da je namen tega napotila dejansko razlikovati med tema javnima redoma.

97.      Na prvem mestu namreč menim, da je želelo Sodišče s tem napotilom prej povedati, da je mogoče določbo o javnem redu uporabiti, če priznanje ali izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, očitno krši bistveno ali temeljno načelo – ali celo tak sestavni del – pravnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje, ne glede na to, v kakšni posebni obliki je to izraženo v nacionalnem pravu.(66)

98.      Na drugem mestu, Sodišče je v sodbi Meroni razsodilo, da se lahko določba o javnem redu uporabi le, če bi kršitev procesnih jamstev pomenila, da bi priznanje take odločbe povzročilo očitno kršitev temeljnega pravnega pravila v pravnem redu Unije in torej navedene države članice, v kateri se zahteva priznanje.(67) Iz tega sledi, da lahko tudi „pravno pravilo, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno“, spada na področje uporabe prava Unije.

99.      Na tretjem mestu, Sodišče je v sodbi Diageo Brands potrdilo, da s sklicevanjem na „pravna pravila“ in „pravice“ njegov namen ni bil razlikovati med dvema ločenima viroma javnega reda, to je nacionalnim virom in virom Unije. Sodišče je razsodilo, da je mogoče priznanje sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, zavrniti le zaradi očitne kršitve pravnega pravila, ki se šteje za temeljno v pravnem redu Unije in s tem v pravnem redu države članice, v kateri se zahteva priznanje, ali pravice, ki je priznana kot temeljna v teh pravnih redih.(68)

100. Kljub temu sem se v preteklosti izrekel za priznanje obstoja „javnega reda Unije“,(69) ki je sestavni del nacionalnega javnega reda. Čeprav Sodišče v svoji sodni praksi ni uporabilo tega pojma, je menilo, da bistveno pravno pravilo v pravnem redu Unije pomeni tudi bistveno pravno pravilo pravnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje, katerega očitna kršitev lahko upraviči uporabo določbe o javnem redu.(70)

101. Kot potrjuje člen 2 PEU, obstaja skupno jedro vrednot, ki so skupne državam članicam ter jih te spoštujejo in varujejo, saj opredeljujejo sámo identiteto Unije kot skupnega pravnega reda.(71) V zvezi s tem bi težko našli reprezentativnejši primer vrednot, skupnih državam članicam, kot so tiste, izražene v Listini.

102. Z vidika države članice, v kateri se zahteva priznanje, obstaja en sam javni red. Tako skupno jedro je namreč sestavni del pravnega reda vsake države članice. Kot sem poleg tega že navedel,(72) so pogoji za uporabo določbe o javnem redu enaki, če se o njeni uporabi razmišlja, ker je sodišče države članice izvora kršilo nacionalno pravo ali pravo Unije. Vendar po eni strani menim, da je Sodišče vztrajalo pri enakosti teh pogojev, ker ni želelo dati prednosti pravu Unije v primerjavi z nacionalnimi pravnimi redi. Tak pristop poleg tega ustreza bistvenemu načelu pravnega reda Unije, določenemu v členu 4(2) PEU, v skladu s katerim Unija spoštuje nacionalne identitete držav članic, ki so neločljivo povezane z njihovimi temeljnimi političnimi in ustavnimi strukturami. Kot je po drugi strani ponazorjeno v upoštevni sodni praksi, ki sem jo predstavil, dejstvo, da so pogoji za uporabo določbe o javnem redu enaki, ko gre za nacionalno pravo in pravo Unije, še ne pomeni, da enako velja v zvezi z vlogo sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje, in vlogo Sodišča na področju predhodnega odločanja.

103. Vprašanja za predhodno odločanje je treba obravnavati ob upoštevanju teh ugotovitev. Natančneje, Sodišče je pristojno za razlago prava Unije, da tako na prvem mestu preveri, ali člen 11 Listine izraža temeljno načelo pravnega reda Unije (naslov C), in da na drugem mestu ob upoštevanju tega predloga za sprejetje predhodne odločbe razjasni merila za presojo, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali bi izvršitev naloženega plačila odškodnine, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, privedla do očitne kršitve tega načela (naslov D).

C.      Člen 11 Listine

1.      Svoboda tiska glede na člen 11 Listine

104. Predložitveno sodišče se z vprašanji za predhodno odločanje sklicuje na člen 11 Listine. Vendar ta določba vsebuje dva odstavka: prvi se na splošno nanaša na svobodo izražanja in obveščanja, drugi pa posebej na svobodo in pluralnost medijev.

105. Kot je Sodišče že pojasnilo, je poseganje v svobodo izražanja in obveščanja, kar zadeva medijske organizacije, posebna oblika poseganja v svobodo medijev, ki je posebej varovana s členom 11(2) Listine.(73) V tem smislu je iz Pojasnil k Listini(74) razvidno, da ta določba „poudarja posledice odstavka 1 za svobodo medijev“. Na podlagi tega menim, da se, kadar se poseganje v uresničevanje svobode izražanja nanaša na dejavnost medijev, uporablja člen 11(2), ne pa člen 11(1) Listine.

106. V zadevi v glavni stvari je nacionalno sodišče uporabilo določbo o javnem redu, ker naj bi bila izvršitev španskih sodnih odločb v nasprotju s svobodo tiska. Vprašanja za predhodno odločanje se torej natančneje nanašajo na člen 11(2) Listine.

107. Vprašanje, ki se zdaj postavlja, je torej, ali je v pravnem redu Unije svoboda tiska, zagotovljena s to določbo, temeljno načelo, katerega kršitev lahko upraviči uporabo določbe o javnem redu.

2.      Svoboda tiska kot temeljno načelo pravnega reda Unije

108. Iz sodne prakse je mogoče izpeljati, da dejstvo, da ima svoboda tiska, zagotovljena z Listino, enako pravno veljavo kot Pogodbi, ne pomeni samodejno, da je tudi temeljno načelo pravnega reda Unije.(75)

109. Vendar po eni strani svoboda tiska, določena v členu 11(2) Listine, varuje bistveno vlogo medijev v demokratični družbi in pravni državi, to je širiti informacije in zamisli o vprašanjih v splošnem interesu, k čemur je treba dodati pravico javnosti do njihovega prejemanja brez omejitev, ki niso nujno potrebne.(76)

110. Na drugi strani so v skladu s členom 6(3) PEU temeljne pravice, „kakor jih zagotavlja [EKČP]“, kot splošna načela del prava Unije. S tega vidika se lahko vprašamo, ali ima člen 11(2) Listine ustreznik v EKČP. V primeru pritrdilnega odgovora bi svoboda medijev ne le pomenila splošno načelo prava Unije, ampak bi sodna praksa ESČP vsebovala koristne napotke glede razlage te določbe Listine.

111. V zvezi s tem je treba poudariti, da se člen 10 EKČP v nasprotju s členom 11 Listine ne sklicuje niti na svobodo medijev niti na njihovo pluralnost. Vendar po eni strani ob upoštevanju sodne prakse ESČP ni sporno, da se zadnjenavedena določba nanaša tudi na svobodo tiska ali celo na novinarsko svobodo.(77) Po drugi strani je Sodišče v svoji sodni praksi navedlo, da ima svoboda izražanja in obveščanja, določena v členu 11(1) in (2) Listine ter členu 10 EKČP, enak pomen in obseg v obeh instrumentih.(78)

112. Drži sicer, da je iz pojasnil k členu 11 Listine razvidno, da odstavek 2 tega člena „[p]redvsem temelji na sodni praksi Sodišča o televiziji, zlasti [sodbi Collectieve Antennevoorziening Gouda,(79)] in na Protokolu o sistemu javne radiotelevizije v državah članicah“. Vendar se zdi, da se pri teh sklicih upošteva predvsem pluralnost medijev, ki je sicer neločljivo povezana z njihovo svobodo, vendar se, kot se zdi, v zadevi v glavni stvari neposredno ne obravnava. Vsekakor je pluralizem medijev zaščiten tudi na podlagi člena 10 EKČP.(80)

113. V teh okoliščinah – ob upoštevanju pomembnosti svobode tiska v demokratični družbi in pravni državi ter dejstva, da je ta svoboda splošno načelo prava Unije – menim, da ni sporno, da je navedena svoboda bistveno načelo pravnega reda Unije, katerega očitna kršitev lahko pomeni razlog za zavrnitev razglasitve izvršljivosti.

D.      Merila za presojo očitne kršitve svobode tiska

1.      Vloga sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje

a)      Uvodna ugotovitev

114. Člen 10(2) EKČP določa, da je izvrševanje svobode izražanja lahko podrejeno omejitvam, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi med drugim „za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi“. ESČP priznava, da lahko pri preizkusu nujnosti posega v demokratični družbi „za varovanje ugleda ali pravic drugih ljudi“ preveri, ali so nacionalni organi vzpostavili pravično ravnotežje pri varstvu dveh vrednot, ki sta obe zagotovljeni s to konvencijo in ki sta lahko v nekaterih zadevah v navzkrižju.(81)

115. Kar zadeva iskanje takega ravnotežja, je treba ugotoviti, da je namen španskih sodnih odločb, katerih izvršitev se izpodbija, varstvo ugleda tako nogometnega kluba kot tudi člana njegove zdravstvene ekipe.

116. Ugled tega člana zdravniške ekipe spada na področje uporabe člena 8 EKČP, ki mu ustreza člen 7 Listine. Upoštevna merila za tehtanje med pravico do svobode izražanja in pravico do spoštovanja zasebnega življenja so zlasti prispevek k razpravi v splošnem interesu, poznanost prizadete osebe in predmet reportaže, predhodno ravnanje zadevne osebe, metoda, s katero je bila informacija pridobljena, in njena verodostojnost ter vsebina, oblika in posledice objave, pa tudi strogost naložene sankcije.(82)

117. Kar zadeva ugled nogometnega kluba, je ESČP pustilo odprto vprašanje, ali se za ugled pravne osebe uporablja člen 8 EKČP.(83) Ni pa sporno, da je ugled pravne osebe zajet s pojmom „ugled ali pravice drugih ljudi“ iz člena 10(2) EKČP, pri čemer varstvo ugleda pravne osebe kljub vsemu nima enake teže kot varstvo ugleda ali pravic posameznika.(84)

118. Torej je treba po eni strani pravično ravnotežje med vsemi nasprotujočimi si pravicami in interesi poiskati ločeno za nogometni klub in za člana njegove zdravniške ekipe. Zdi se, da ta okoliščina izhaja iz španskih sodb, v skladu s katerima sta bila vsaki od obeh tožečih strank iz postopka v glavni stvari prisojena različna zneska odškodnine. Vendar po drugi strani ESČP presojo sorazmernosti posegov opravi na podlagi istih meril tako za pravno osebo kot za posameznika.(85)

119. Na prvi pogled bi nas lahko zamikalo tehtanje med zadevnimi pravicami opraviti na podlagi teh meril in na tej podlagi opredeliti, ali bi izvršitev španskih odločb iz postopka v glavni stvari privedla do očitne kršitve svobode tiska. Vendar je pred nadaljnjo analizo navedenih meril pomembno upoštevati okoliščine obravnavane zadeve.

b)      Prepoved preverjanja glede vsebine na podlagi vzajemnega zaupanja

120. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se ne nanaša na to, kako prvič in na podlagi dokazov, ki jih ima na voljo sodišče, pri katerem je bila vložena odškodninska tožba, opraviti tehtanje med svobodo tiska in ugledom drugih ljudi. Tako tehtanje so že opravila sodišča države članice izvora. Kot je bilo poleg tega pojasnjeno na obravnavi, sta toženi stranki iz postopka v glavni stvari poskusili doseči, da bi nadzor nad izidom tega tehtanja opravili Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija) in ESČP, ki sta razsodili, da njuna zahtevka nista dopustna.

121. V obravnavani zadevi je predlog za sprejetje predhodne odločbe vložilo sodišče države članice, v kateri se zahteva izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici. Če ne bi upoštevali tega dejstva, bi ravnali v nasprotju z ureditvijo priznavanja in izvrševanja iz Uredbe Bruselj I, ki temelji na vzajemnem zaupanju, ter z vlogo sodišč v državi članici izvora oziroma državi članici, v kateri se zahteva priznanje.

122. Vloga sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje, je namreč opredeljena z omejitvijo iz člena 45(2) Uredbe Bruselj I, v skladu s katerim „[p]od nobenimi pogoji […] sodne odločbe[, izdane v drugi državi članici,] ni dovoljeno preverjati glede vsebine“. Drži sicer, da lahko to sodišče na podlagi določbe o javnem redu zavrne razglasitev izvršljivosti sodne odločbe, izdane v drugi državi članici. Vendar je obseg te določbe in izjeme, ki izhaja iz nje, zelo ozek in ga narekuje vloga navedenega sodišča.

123. V zvezi s tem uporaba določbe o javnem redu ne temelji na negativni presoji postopka pred sodiščem države članice izvora ali odločbe, ki jo je to izdalo. Prej kot to izhaja iz ugotovitve, da so posledice izvršitve te sodne odločbe v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, v očitnem nasprotju z enim od temeljnih načel njenega javnega reda.

124. Člen 45(2) Uredbe Bruselj I zato sodišču države članice, v kateri se zahteva priznanje, prepoveduje preverjanje, ali je sodišče države članice izvora pravilno uporabilo materialno pravo in ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje.(86) Sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, prav tako ne more dopolniti teh presoj z že obstoječimi elementi, ki jih sodišče države članice izvora ni upoštevalo.(87)

125. V tem smislu je Sodišče v sodbi, ki se je nanašala na Uredbo (ES) št. 2201/2003,(88) razsodilo, da sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, ne more poseči v določitev dokončnega zneska denarne kazni, ki jo je odredilo sodišče države članice izvora.(89) Taka določitev namreč vključuje presojo razlogov za dolžnikovo neizpolnjevanje obveznosti, za tako presojo pa je pristojno le sodišče države članice izvora kot sodišče, ki je pristojno za vsebinsko odločanje.

126. Še toliko manj lahko sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, z vidika Uredbe Bruselj I izpodbija uporabo materialnega prava ali ugotovitev dejanskega stanja, ki ju je opravilo sodišče države članice izvora, da bi tako ponovno izračunalo znesek, ki ga je treba plačati na podlagi izreka zadnjenavedenega o naložitvi odškodnine. Prav tako ne more niti še enkrat opraviti tehtanja med zadevnimi pravicami, saj je prav rezultat tega tehtanja tisti, ki določa izid postopka.

127. Tako, kot je Sodišče razsodilo v sodbi Gambazzi,(90) se morajo preverjanja sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje, nanašati le na ugotovitev očitne in nesorazmerne kršitve zadevne pravice, ne da bi to zajemalo nadzor vsebinskih presoj, ki jih je opravilo sodišče države članice izvora.

128. V tem smislu je z vidika EKČP(91) ob upoštevanju različnih vlog, ki jih imata sodišči države članice izvora in države članice, v kateri se zahteva priznanje, v okviru ureditve priznavanja in izvrševanja, izoblikovanem z Uredbo Bruselj I, ki temelji na vzajemnem zaupanju, dovolj, da sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, določbo o javnem redu uporabi za odpravo očitnih nezadostnosti pri varstvu pravic, zagotovljenih z EKČP.

129. V teh okoliščinah se morajo preverjanja sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje, kar zadeva kršitev enega od načel materialne narave, ker je odškodninska tožba privedla do naložitve plačila odškodnine, nanašati predvsem na očitne in nesorazmerne posledice, ki jih ima sankcija, naložena z odločbo, katere izvršitev se zahteva, za svobodo tiska. Ob izvršitvi tuje sodne odločbe namreč sankcija najočitneje prodre v pravni red države članice, v kateri se zahteva priznanje. S tega vidika sicer zadevo obravnava tudi predložitveno sodišče v vprašanjih za predhodno odločanje, ki so osredotočena na denarno razsežnost španskih odločb.

130. Vendar kljub temu ne kaže spregledati, da člen 11 ni edina določba Listine v igri.

c)      Tehtanje zadevnih temeljnih pravic

131. V obravnavani zadevi bi po eni strani z vidika toženih strank iz postopka v glavni stvari razglasitev izvršljivosti lahko pomenila poseganje v uresničevanje svobode tiska, zagotovljene s členom 11 Listine. Po drugi strani bi z vidika tožečih strank iz postopka v glavni stvari zavrnitev izvršitve zadevnih španskih odločb pomenila omejitev njihove pravice do izvršitve teh sodnih odločb, ki temelji na členu 47, drugi odstavek, Listine.(92)

132. Vendar niti svoboda izražanja niti pravica do izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ni absolutna.

133. Kadar gre za več temeljnih pravic, jih je treba tehtati glede na zahteve iz člena 52(1) Listine.(93)

134. V obravnavani zadevi ne gre za obstoj pravne podlage za to, da se toženima strankama iz postopka v glavni stvari omeji uresničevanje svobode izražanja. Odškodnini iz postopka v glavni stvari sta bili namreč naloženi v skladu s španskim pravom ob upoštevanju Uredbe Bruselj I, sodni odločbi pa je treba načeloma izvršiti v Franciji. Enako velja v zvezi z omejitvijo pravice tožečih strank iz postopka v glavni stvari, ki izhaja iz določbe o javnem redu in je določena s to uredbo.(94)

135. V takem primeru je treba presojo spoštovanja načela sorazmernosti opraviti ob spoštovanju potrebne uskladitve zahtev, povezanih z varstvom različnih pravic, in pravičnega ravnotežja med njimi.(95)

136. Iskanje takega ravnotežja je del mehanizma za varstvo svobode izražanja, ki ga določa EKČP. Torej ne preseneča, da se Sodišče, da bi opravilo tako tehtanje med svobodo izražanja ter drugimi temeljnimi pravicami ali svoboščinami, sklicuje na merila za presojo, ki jih uporablja ESČP.(96)

137. Kolikor vem, se ESČP še ni izreklo o načelih, ki se uporabljajo v zadevah, v katerih je treba opraviti tehtanje med svobodo izražanja, zagotovljeno s členom 10 EKČP, in pravico do izvršitve sodne odločbe, izdane v tujini, zagotovljeno s členom 6 te konvencije. Torej mora Sodišče opredeliti taka načela v zvezi s členom 11(2) in členom 47, drugi odstavek, Listine z vidika tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

2.      Kompenzacijska odškodnina

138. Problematika iz drugega vprašanja za predhodno odločanje, kot ga je postavilo predložitveno sodišče, se nanaša na to, ali lahko sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, ugotovi obstoj očitne kršitve svobode tiska zaradi nesorazmernosti naloženega plačila odškodnine, kadar se to nanaša na odškodnino, prisojeno za povrnitev nepremoženjske škode. Menim, da je pred obravnavo te problematiko potrebnih nekaj dodatnih pojasnil glede njenega obsega.

a)      Uvodne ugotovitve

139. Uvodoma se na prvem mestu zdi, da problematika iz drugega vprašanja, kot ga je postavilo predložitveno sodišče, izhaja iz kasacijskega razloga, s katerim tožeči stranki iz postopka v glavni stvari trdita, da se lahko nadzor sorazmernosti odškodnine izvede le, če ima ta kaznovalno in nekompenzacijsko naravo. Poleg tega tožeči stranki iz postopka v glavni stvari in španska vlada ugotavljajo, da špansko sodišče odškodnine iz postopka v glavni stvari ni opredelilo kot „kaznovalno“, ampak je bila naložena za povrnitev nastale nepremoženjske škode. Iz besedila drugega vprašanja za predhodno odločanje je razvidno, da predložitveno sodišče izhaja iz iste premise.

140. Na drugem mestu ugotavljam, da se ta kasacijski razlog nanaša na eno od trditev, ki jih je upoštevalo cour d'appel de Paris (višje sodišče v Parizu), to je, da se tožeči stranki iz postopka v glavni stvari nista sklicevali na premoženjsko škodo, nepremoženjsko škodo pa je težko količinsko opredeliti. Naj v zvezi s tem pripomnim, da nepremoženjske in premoženjske škode sicer res ni mogoče izračunati na enak način, vendar to še ne pomeni, da naloženo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni kompenzacijsko.(97)

141. Na tretjem mestu se zdi, da problematika, na katero se nanaša drugo vprašanje, kot ga je postavilo predložitveno sodišče, temelji na premisi, da lahko opredelitev odškodnine opravi tako sodišče države članice izvora kot tudi sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje („če bodisi sodišče [države članice] izvora bodisi [sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje,] odškodnino opredeli kot kaznovalno“). Vendar ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah od 124 do 126 teh sklepnih predlogov, prepoved preverjanja glede vsebine sodišču države članice, v kateri se zahteva priznanje, preprečuje tako opredelitev odškodnine. To sodišče namreč ne more s svojo opredelitvijo nadomestiti opredelitve sodišča države članice izvora. Prav tako mu je prepovedano opraviti preizkus uporabe materialnega prava ali ugotovitve dejanskega stanja, na podlagi katerega bi ugotovilo, da znesek dodeljene odškodnine ne ustreza nastali škodi in da torej velik del tega zneska po naravi ni kompenzacijski, ampak je kaznovalen.

b)      Presoja

142. Kar zdaj zadeva vsebinsko preučitev problematike iz drugega vprašanja za predhodno odločanje, bom začel z analizo trditve, o kateri so stranke razpravljale na obravnavi in se nanaša na aktualne usmeritve v mednarodnem zasebnem pravu. Nato bom podrobno preučil upoštevno sodno prakso Sodišča in ESČP.

1)      Aktualne usmeritve v mednarodnem zasebnem pravu

143. Mednarodno zasebno pravo beleži več – bolj ali manj uspešnih(98) – poskusov izoblikovanja določbe o javnem redu, ki bi se posebej nanašala na dodelitev ali izvršitev kaznovalne odškodnine. Vendar ta okoliščina še ne pomeni, da je sklicevanje na javni red izključeno, kadar se naloženo plačilo odškodnine ne nanaša na kompenzacijsko odškodnino.

144. V zvezi s tem so se nekatere stranke v pisnih stališčih in na obravnavi sklicevale na Konvencijo o priznavanju in izvrševanju tujih sodnih odločb v civilnih ali gospodarskih zadevah(99) (v nadaljevanju: Konvencija iz leta 2019), katere pogodbenica je Unija. Natančneje, te stranke trdijo, da ta konvencija sicer določa prepoved preverjanja glede vsebine, vendar njen člen 10(1) kljub temu določa, da se lahko „[p]riznanje ali izvršitev sodne odločbe […] zavrne, če in kolikor sodna odločba dodeljuje odškodnino, vključno z eksemplarično ali kaznovalno odškodnino, ki stranki ne povrne dejanske izgube ali škode, ki jo je utrpela“.

145. Na obravnavi se je razpravljalo o upoštevnosti Konvencije iz leta 2019 za obravnavano zadevo.

146. Po eni strani sta namreč s področja uporabe Konvencije iz leta 2019 izključena „obrekovanje“ in „zasebnost“(100), saj – kot je pojasnjeno v obrazložitvenem poročilu o navedeni konvenciji – sta to za številne države občutljivi področji, ki se nanašata na svobodo izražanja in imata lahko zato ustavne posledice(101).

147. Vendar je po drugi strani Inštitut za mednarodno pravo leta 2019 objavil resolucijo o kršitvah osebnostnih pravic pri uporabi interneta, pri čemer iz njenega člena 9 izhaja, da bi se moral člen 10 Konvencije iz leta 2019 uporabljati tudi v primeru take kršitve.(102) Ta resolucija sicer res ni zavezujoča. Vendar je bila kljub vsemu pripravljena pod okriljem tega inštituta, katerega avtoritete pri opredelitvi aktualnih usmeritev v mednarodnem zasebnem pravu ni mogoče spregledati.(103) Navedena resolucija torej kaže na to, da upoštevnost rešitev, ki jih je izoblikovala Haaška konferenca, presega okvir Konvencije iz leta 2019.

148. Vendar kljub besedilu člena 10 Konvencije iz leta 2019 razlikovanje med kompenzacijsko in kaznovalno odškodnino v okviru te konvencije ni odločilno. Iz obrazložitvenega poročila o Konvenciji iz leta 2019 namreč izhaja, da bi bilo mogoče izvršitev zavrniti na podlagi te določbe le, če iz sodbe očitno izhaja, da se zdi, da naloženo plačilo odškodnine presega dejansko izgubo ali škodo, ki jo je stranka utrpela. V tem okviru bi lahko poleg kaznovalne odškodnine „v izjemnih primerih na področje uporabe te določbe spadala tudi odškodnina, ki jo sodišče izvora opredeli kot kompenzacijsko“.(104) V skladu s pravno teorijo je torej v okviru te konvencije mogoče zavrniti izvršitev tuje sodne odločbe, če se nanaša na kaznovalno ali drugače čezmerno odškodnino.(105)

149. Na podlagi tega sklepam, da je v skladu z aktualnimi usmeritvami v mednarodnem zasebnem pravu v povsem izjemnih primerih mogoče uporabiti določbo o javnem redu, tudi če je naložena kompenzacijska odškodnina. Ker ni jasno naveden pristop, ki ga je zavzel zakonodajalec Unije v Uredbi Bruselj I, je treba preučiti upoštevno sodno prakso v zvezi s to uredbo in svobodo izražanja.

2)      Upoštevna sodna praksa Sodišča

150. Sodba flyLAL-Lithuanian Airlines(106) nas lahko napelje na misel, da znesek naložene odškodnine za povrnitev premoženjske škode ter gospodarske posledice, ki iz tega izhajajo, sami zase niso razlog za zavrnitve razglasitev izvršljivosti. Sodišče je namreč ugotovilo, da namen določbe o javnem redu ni varstvo interesov, ki so le gospodarski, zato zgolj sklicevanje na hude gospodarske posledice ni kršitev javnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje.

151. Vendar je po eni strani Sodišče v tej sodbi hkrati še poudarilo, da so bile sodne odločbe, katerih izvršitev se je zahtevala, začasni ukrepi zavarovanja in se z njimi ni zahtevalo plačilo določenega zneska, temveč zgolj nadzor premoženja toženih strank v postopku v glavni stvari.(107) Po drugi strani iz navedene sodbe ne izhaja, da hude gospodarske posledice, nastale v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, ki jih ni mogoče zajeti zgolj s sklicevanjem na gospodarske interese, ne bi mogle biti razlog za zavrnitev razglasitve izvršljivosti.

152. Tako sodbo flyLAL-Lithuanian Airlines razumem v smislu, da se je, če je naložena kompenzacijska odškodnina, mogoče sklicevati na javni red v povsem izjemnih primerih in izključno kadar so zoper izvršitev tako naložene odškodnine navedene še druge trditve, ki se nanašajo na javni red države članice, v kateri se zahteva priznanje.(108)

3)      Upoštevna sodna praksa ESČP

153. ESČP je v sodni praksi v zvezi s svobodo izražanja navedlo, da sta narava in teža naloženih sankcij elementa, ki ju je treba upoštevati pri tehtanju sorazmernosti kršitve pravice do svobode izražanja, zagotovljene s členom 10 EKČP.(109) To sodno prakso bi bilo mogoče razumeti v smislu, da je naložitev sankcije kot taka pomembnejša od naložene sankcije, ki je neznatna.

154. Vendar je treba na prvem mestu ugotoviti, da je sodna praksa ESČP sestavljena iz dveh ločenih sklopov, in sicer sklopa v zvezi s kazenskimi sankcijami in sklopa v zvezi z naložitvijo sankcij zaradi obrekovanja kot civilnopravne kršitve. Nacionalni organi morajo biti namreč zadržani pri uporabi kazenskopravne možnosti in veliko pozornost nameniti teži kazenskih sankcij.(110)

155. Na drugem mestu sicer drži, da je ESČP ugotovilo kršitev člena 10 EKČP, ko je bilo v civilnem postopku naloženo plačilo odškodnine v višini „simboličnega franka“. Vendar preudarek, da je sama naložitev sankcije pomembnejša od neznatnosti naložene sankcije, ni bil izhodišče razlogovanja, ampak trditev, ki je bila navedena na zadnjem mestu in s katero je bilo poudarjeno, da zanemarljivost tako naložene sankcije sama zase ne more zadostovati za utemeljitev poseganja v pravico tožeče stranke do izražanja(111), čeprav ni nujno, da ima dejanski odvračilni učinek na uresničevanje svobode izražanja(112).

156. Na tretjem mestu in še pomembneje, ESČP meni, da je treba načeloma ohraniti možnost za osebe, oškodovane zaradi obrekljivih izjav, da vložijo odškodninsko tožbo, ki je učinkovito pravno sredstvo zoper kršitve osebnostnih pravic.(113) Po njegovem mnenju je lahko v teh posebnih okoliščinah izjemen in posebej visok znesek odškodnine zaradi obrekovanja lahko problematičen z vidika člena 10 EKČP.(114) Natančneje, da se zagotovi pravično ravnotežje med zadevnimi pravicami, mora obstajati „primeren odnos sorazmernosti“ med zneskom odškodnine, dodeljene zaradi obrekovanja, in povzročenim posegom v ugled.(115) Kot v zvezi s tem ugotavljajo avtorji pravne teorije, EKČP ne prepoveduje vseh oblik naložitve denarnih ali več kot kompenzacijskih odškodnin. Nasprotno pa ta konvencija prepoveduje tiste, ki so nesorazmerne v posebnem pomenu tega izraza, kot se uporablja v sodni praksi ESČP,(116) torej tiste, ki zaradi svojih ponderiranih značilnosti glede na dejansko stanje obravnavane zadeve privedejo do omejitve svobode izražanja, ki v demokratični družbi ni nujna.

157. Tako po eni strani nič iz sodne prakse ESČP ne kaže na to, da bi bila kaznovalna narava odškodnine predhodni pogoj za ugotovitev morebitne kršitve svoboščin, določenih s členom 10 EKČP. Po drugi strani so v njej izoblikovana nekatera merila za presojo nesorazmernosti kompenzacijske sankcije, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta privede do omejitve svobode izražanja, ki v demokratični družbi ni nujna. Ta merila presoje bom analiziral v nadaljevanju.

158. Vsekakor in v zvezi s problematiko, na katero se nanaša drugo vprašanje za predhodno odločanje, kot ga je postavilo predložitveno sodišče, ob upoštevanju aktualnih usmeritev v mednarodnem zasebnem pravu in upoštevne sodne prakse menim, da se je, če je naložena kompenzacijska odškodnina, mogoče sklicevati na javni red v povsem izjemnih primerih in izključno v povezavi s še drugimi trditvami, ki se nanašajo na javni red države članice, v kateri se zahteva priznanje.

3.      Odvračilni učinek

159. Problematika, na katero se nanašajo vprašanja za predhodno odločanje od tretjega do sedmega, gledano skupaj, kot jih je postavilo predložitveno sodišče, se nanaša na dva vidika.

160. Tako želi predložitveno sodišče po eni strani izvedeti, ali je odvračilni učinek naloženega plačila odškodnine, prisojene za povrnitev nepremoženjske škode, sam zase dovolj, da se upraviči sklicevanje na določbo o javnem redu v smislu člena 34, točka 1, Uredbe Bruselj I ob upoštevanju člena 11 Listine, po drugi strani pa še, katere elemente je treba upoštevati pri preverjanju obstoja takega odvračilnega učinka.

a)      Odvračilni učinek kot razlog za zavrnitev razglasitve izvršljivosti

1)      Koncept odvračilnega učinka

161. Uvodoma ugotavljam, da se predložitveno sodišče sklicuje na koncept odvračilnega učinka, vendar ga pri tem ne opredeljuje.

162. V zvezi s tem se zdi, da navedeni sklic izhaja iz sodb cour d'appel de Paris (višje sodišče v Parizu), ki je na način, ki spominja na sodno prakso ESČP, ugotovilo, da imata naloženi plačili odškodnine iz postopka v glavni stvari odvračilni učinek na sodelovanje toženih strank v postopku v glavni stvari v javni razpravi o temah, ki zadevajo skupnost, kar lahko medije ovira pri izpolnjevanju njihove naloge obveščanja in nadzora. Po drugi strani se predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe sklicuje na sodno prakso ESČP, pri čemer navaja, da je „odvračilni učinek naložitve plačila odškodnine […] merilo presoje sorazmernosti […] ukrepa povrnitve škode zaradi obrekljivih izjav“.

163. ESČP se v sodni praksi v zvezi s svobodo izražanja brez razlikovanja sklicuje na „odvračilni učinek“ („effet dissuasif“) in „chilling effect“.(117)

164. Avtorji pravne teorije so ugotovili, da ESČP sicer še ni vsebinsko opredelilo koncepta odvračilnega učinka, se je pa nanj oprlo za utemeljitev temeljitega preizkusa nacionalnih ukrepov, za katere meni, da je najverjetneje, da bodo povzročili negativne učinke, ki presegajo posamične primere, za katere se uporabijo, tako da so fizične in pravne osebe zaradi strahu pred temi ukrepi odvrnjene od uresničevanja svojih svoboščin.(118)

165. V tem smislu je bilo v pravni teoriji ugotovljeno, da se koncept odvračilnega učinka v sodni praksi v zvezi s svobodo izražanja ne uporablja dosledno, zlasti ker se zdi, da se nanaša na posledice poseganja v svobodo izražanja, ki presegajo položaj osebe, ki jo to poseganje neposredno zadeva.(119)

166. Zdi se namreč, da ESČP v veji te sodne prakse, ki se nanaša na civilne sankcije, koncept odvračilnega učinka uporablja v povezavi z novinarsko svobodo v zadevni državi. To sodišče namreč govori o izidu nacionalnega postopka, ki povzroči pretirano in nesorazmerno breme za zadevne osebe, ki bi lahko povzročilo „chilling effect“ na svobodo tiska na ozemlju tožene države(120), ali o skupnem znesku naložene odškodnine kot „pomembnem dejavniku, kar zadeva morebitni ,chilling effect‘, ki ga ima postopek nanj in na druge novinarje“(121), ali pa o „[naloženem plačilu odškodnine, ki] neizogibno pomeni tveganje, da bodo novinarji odvrnjeni od tega, da bi prispevali k javni razpravi o vprašanjih, ki zadevajo življenje skupnosti“(122).

2)      Upoštevnost v tej zadevi

167. Menim, da je opredelitev, ki jo podaja ESČP v zvezi z učinki, ki so odvračilni ali celo nesprejemljivi z vidika varstva svobode tiska v okviru razprave o vprašanju splošnega interesa, upoštevna v obravnavani zadevi, katere osrednja problematika se nanaša na zavrnitev razglasitve izvršljivosti, ker naj bi izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, očitno kršila javni red države članice, v kateri se zahteva priznanje.

168. Na prvem mestu bi namreč taki nesprejemljivi učinki lahko novinarje odvrnili od tega, da bi prispevali k javni razpravi o vprašanjih, ki zadevajo življenje skupnosti. Razprava o vprašanjih dopinga v nogometu zadeva javni interes(123), prispevek k razpravi v splošnem interesu pa je bistveni element, ki ga je treba upoštevati pri tehtanju nasprotujočih si temeljnih pravic(124).

169. Še vedno v tem okviru je treba na drugem mestu po eni strani, ko gre za uporabo določbe o javnem redu, najti pravično ravnotežje med svobodo izražanja in pravico do izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ki temelji na členu 47, drugi odstavek, Listine. Iskanje pravičnega ravnotežja načeloma ne more privesti do tega, da bi posledice izvršitve sodne odločbe, ki jih bo nosila tožena stranka, preprečile njeno izvršitev. Samo bistvo naložitve odškodnine je v tem, da tožena stranka čuti njene posledice.

170. Po drugi strani – kot sem navedel v točki 152 teh sklepnih predlogov – se je, če je naložena kompenzacijska odškodnina, mogoče sklicevati na javni red v povsem izjemnih primerih in izključno v povezavi s še drugimi trditvami, ki se nanašajo na grožnjo javnemu redu države članice, v kateri se zahteva priznanje. To velja za trditev v zvezi s tem, da bi lahko razglasitev izvršljivosti imela odvračilni učinek na svobodo tiska v zadevni državi članici. Tako opredeljeni odvračilni učinek vpliva tako na novinarsko svobodo v zadevni državi članici kot tudi na svobodo obveščanja splošne javnosti. Z zavrnitvijo razglasitve izvršljivosti v takem primeru se varuje ne le tožena stranka zoper sankcijo, ki ji je bila naložena, ampak tudi interes družbe zadevne države članice.

171. Izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ki bi lahko povzročila odvračilni učinek na uresničevanje svobode tiska v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, tako povzroči očitno in nesorazmerno kršitev temeljnega načela drugonavedene države članice in je torej razlog za zavrnitev razglasitve izvršljivosti. Zdaj je treba opredeliti merila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da naloženo plačilo odškodnine povzroči tak učinek.

b)      Merila za presojo odvračilnega učinka

1)      Odvračilni učinek z vidika sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje

172. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je mogoče okoliščine, opisane v vprašanjih za predhodno odločanje od tretjega do sedmega, kot jih je postavilo to sodišče, upoštevati pri opredelitvi obstoja očitne kršitve javnega reda države članice, v kateri se zahteva priznanje. V zvezi s tem bi nas lahko zamikalo, da bi se zgledovali po sodni praksi ESČP, za katero se zdi, da za ugotovitev kršitve člena 10 EKČP pripisuje težo vsaki od okoliščin, ki jih je navedlo predložitveno sodišče.

173. Kot pa je razvidno iz točke 129 teh sklepnih predlogov, se pred sodiščem države članice, v kateri se zahteva priznanje, ne postavlja vprašanje, ali je odškodnina sorazmerna, ampak prej vprašanje, ali bi lahko izvršitev sodne odločbe, s katero je prisojena odškodnina, imela odvračilni učinek, ki bi zaradi naložene sankcije privedel do očitne in nesorazmerne kršitve svobode tiska v tej državi članici. Preverjanja sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje, se morajo torej nanašati le na ugotovitev tveganja za tak odvračilni učinek, ne da bi to zajemalo nadzor vsebinskih presoj, ki jih je opravilo sodišče države članice izvora. Še vedno v okviru istega razlogovanja vloga Sodišča ni v tem, da nadomesti ESČP pri ugotavljanju kršitve svobode tiska, ki jo je mogoče pripisati zadnjenavedeni državi članici.

174. Dalje v tem okviru, toženima strankama iz postopka v glavni stvari je bila poleg plačila odškodnine, obresti in stroškov naložena še obveznost objave sodne odločbe, izdane v državi članici izvora. Vendar se vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na naložitev sankcije le v njeni denarni razsežnosti. Uporaba določbe o javnem redu je namreč mogoča le, če je pravni red države članice, v kateri se zahteva priznanje, kršen zaradi elementov sodne odločbe, katere izvršitev se zahteva v tej državi članici. Nasprotno pa je treba po mnenju ESČP pri presoji posega v svobodo izražanja z vidika njegovega odvračilnega učinka upoštevati naravo drugih sankcij in ukrepov, naloženih zadevni osebi.(125)

2)      Upoštevna merila v obravnavani zadevi

175. Predložitveno sodišče želi z vprašanji za predhodno odločanje od tretjega do sedmega ugotoviti, ali je treba pri ugotavljanju obstoja odvračilnega učinka upoštevati sredstva zadevne osebe, obseg škode in pomembnost odvračilnega učinka, opredeljen z vidika splošnih ekonomskih razmer družbe izdajateljice časopisa in tiskanih medijev na splošno. Poleg tega se sprašuje, ali je treba obstoj odvračilnega učinka presojati enako v zvezi z družbo izdajateljico časopisa in v zvezi z novinarjem.

176. Kar zadeva pomembnost odvračilnega učinka (četrto vprašanje za predhodno odločanje, kot ga je postavilo predložitveno sodišče), ob upoštevanju nujnega tehtanja zadevnih temeljnih pravic(126) le tveganje za odvračilni učinek, ki presega položaj neposredno prizadete osebe, utemeljuje zavrnitev razglasitve izvršljivosti, saj pomeni očitno in nesorazmerno kršitev svobode tiska v državi članici, v kateri se zahteva priznanje. Zgolj ob tej predpostavki mora sodišče te države članice uporabiti določbo o javnem redu, da odpravi očitno nezadostnost v varstvu te svoboščine.(127)

177. Kar zadeva sredstva zadevne osebe glede na to, ali gre za fizično ali pravno osebo (prvi del tretjega vprašanja ter peto in šesto vprašanje, kot jih je postavilo predložitveno sodišče), mora sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, upoštevati dejstvo, da je skupni znesek, ki ga mora zadevna oseba plačati, pomemben dejavnik morebitnega odvračilnega učinka na to osebo in na druge novinarje.(128)

178. Sicer se zdi, da ESČP kot olajševalno okoliščino upošteva to, da sta izdajatelj in novinar – kot v obravnavani zadevi – solidarno zavezana k plačilu sankcije.(129) Vendar se odvračilni učinek ne presoja enako, kar zadeva družbo izdajateljico časopisa in novinarja, ki je avtor spornega članka.

179. Kar po eni strani zadeva fizično osebo, se namreč ESČP sklicuje na plačo zadevne osebe ali referenčne vrednosti, kot sta minimalna(130) ali povprečna(131) plača v zadevni toženi državi. Skupni znesek, ki ga mora plačati zadevna oseba, je treba načeloma obravnavati kot očitno nerazumen, če bi se morala ta oseba leta dolgo truditi, da bi ga v celoti poplačala, ali če ta znesek ustreza več deset standardnim minimalnim plačam v državi članici, v kateri se zahteva priznanje. Kar po drugi strani zadeva pravno osebo, ESČP pazi na to, da znesek odškodnine, naložene časopisnim podjetjem, ne more ogroziti njihovih ekonomskih temeljev,(132) zaradi česar bi se obravnaval kot očitno nerazumen.

180. Kar poleg tega zadeva ekonomske razmere tiskanih medijev v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, na splošno (sedmo vprašanje, kot ga je postavilo predložitveno sodišče), sodišče te države, tudi če lahko morebitni odvračilni učinek vpliva na novinarje in časopisna podjetja v tej državni članici, za zavrnitev razglasitve izvršljivosti sodne odločbe ne sme upoštevati ekonomskih razmer teh medijev. Z vidika novinarjev in časopisnih podjetij je bistveno vedeti, da je lahko tudi njim naloženo plačilo odškodnine, ki je glede na okoliščine obravnavane zadeve očitno nerazumna.

181. Nazadnje, ob upoštevanju vloge sodišča države članice, v kateri se zahteva priznanje, v ureditvi priznavanja in izvrševanja, izoblikovanem z Uredbo Bruselj I,(133) se morajo preverjanja, ki jih opravi to sodišče, nanašati predvsem na očitne in nesorazmerne posledice, ki jih ima sankcija, naložena z odločbo, katere izvršitev se zahteva, za svobodo tiska. Navedeno sodišče ne more preverjati, ali je sodišče države članice izvora pravilno uporabilo materialno pravo in ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje, kar zadeva težo kršitve in obseg škode (drugi del tretjega vprašanja, kot ga je postavilo predložitveno sodišče).

182.  Nasprotno pa sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, za zagotovitev, da tehtanje zadevnih pravic ne privede do očitno nezadostnega varstva temeljnih pravic(134), lahko težo kršitve in obseg škode upošteva le, da ugotovi, ali je skupni znesek naloženega plačila odškodnine, čeprav je a priori očitno nerazumen, ustrezen za odpravo učinkov obrekljivih izjav(135).

E.      Domneva enakovrednega varstva

183. V skladu z dobro znano domnevo „enakovrednega varstva“, ki izhaja iz sodne prakse ESČP in se uporablja za države članice(136), mora za ukrep države članice, sprejet na podlagi obveznosti, ki izhajajo iz njene pripadnosti Uniji, veljati, da je utemeljen z vidika EKČP, saj ni sporno, da Unija zagotavlja vsaj enakovredno varstvo temeljnih pravic, kot je zagotovljeno s to konvencijo(137). Drži sicer, da lahko o možnosti uporabe te domneve in posledicah, ki jih je treba iz nje izpeljati, presoja le ESČP. Vendar želim v duhu uskladitve med Listino in EKČP ter za zagotovitev izčrpnega odgovora Sodišču tudi v zvezi z vplivi sodbe, ki jo bo izreklo, podati nekaj dodatnih pripomb glede navedene domneve.

184. Iz sodne prakse ESČP je razvidno, da sta za uporabo domneve enakovrednega varstva postavljena dva pogoja: to, da nacionalni organi nimajo manevrskega prostora, in izčrpanje vseh možnosti nadzornega mehanizma, določenega s pravom Unije,(138) vključno z vložitvijo predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, pred katerim je mogoče razpravljati o vprašanjih temeljnih pravic. Ker je bil pri Sodišču vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe in lahko le ESČP preuči, ali je drugi pogoj izpolnjen, se bom osredotočil na prvi pogoj.

185. V zvezi s tem ESČP vprašanje, ali se uporablja domneva enakovrednega varstva, preuči ob upoštevanju „natančne določbe iz obravnavane zadeve“(139) in vseh posledic, ki iz nje izhajajo za zadevno državo članico, v skladu z razlago, ki jo poda Sodišče(140). To zajema upoštevanje vseh upoštevnih elementov pravnega okvira Unije, iz katerih izhajajo obveznosti zadevne države članice do Unije in drugih držav članic.

186. V obravnavani zadevi se torej postavlja vprašanje, ali v okviru ureditve Uredbe Bruselj I sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, pri katerem je vložena tožba, določena s členoma 43 in 44 te uredbe, ohrani diskrecijsko pravico, da odloči o uporabi ali neuporabi določbe o javnem redu, če izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, očitno krši temeljno pravico, zagotovljeno z Listino.

187. Kolikor vem, se ESČP o takem primeru še ni izreklo.(141) Del pravne teorije zagovarja stališče, da določba o javnem redu pomeni obstoj diskrecijske pravice, kar izključuje uporabo domneve enakovrednega varstva.(142) Vendar menim, da to ne drži, kadar se zatrjevana kršitev nanaša na temeljno načelo pravnega reda Unije.

188. Res je, da člen 45(1) Uredbe Bruselj I določa, da lahko sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, zavrne razglasitev izvršljivosti samo na podlagi enega od razlogov iz členov 34 in 35 te uredbe. Vendar glede razloga za zavrnitev razglasitve izvršljivosti ta prva določba napotuje na člen 34, točka 1, te uredbe, ki kategorično določa, da se sodna odločba ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.

189. Kot je poleg tega razvidno iz točke 102 teh sklepnih predlogov, država članica, v kateri se zahteva priznanje, ne določa enostransko vsebine javnega reda Unije. Prav tako to, da se kršitev tega reda opredeli kot očitna, izhaja iz pravilne razlage prava Unije in je zato predmet nadzora Sodišča. Še pomembneje, spoštovanje temeljnih pravic ni vprašanje dobre volje ali kurtoazije države članice, v kateri se zahteva priznanje. Če se sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, sreča z očitkom, da bi izvršitev sodne odločbe, ki spada na področje uporabe Uredbe Bruselj I, povzročila očitno kršitev javnega reda Unije in, natančneje, ene od temeljnih pravic, mora zavrniti razglasitev njene izvršljivosti. Torej v takem položaju mora zavrniti ali preklicati razglasitev izvršljivosti te sodne odločbe.

190. Naj zaradi popolnosti še dodam, da dejstvo, da sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, mora preučiti, ali so pogoji za razglasitev izvršljivosti izpolnjeni, še ne pomeni, da izvaja diskrecijsko pravico v smislu sodne prakse v zvezi z EKČP. ESČP namreč meni, da se domneva enakovrednega varstva uporablja, kadar lahko država članica, v kateri se zahteva priznanje, razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe zavrne „v zelo natančnem obsegu in ob pridržku, da so izpolnjeni nekateri predhodni pogoji“.(143)

F.      Končne ugotovitve

191. Ob upoštevanju vsega navedenega predlagam, naj se na vprašanja za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 45(1) Uredbe Bruselj I v povezavi s členom 34, točka 1, in členom 45(2) te uredbe ter člen 11 Listine razlagati tako, da mora država članica, v kateri se zahteva izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, s katero je družbi izdajateljici časopisa in novinarju naloženo plačilo odškodnine zaradi posega v ugled športnega kluba in člana njegove zdravniške ekipe zaradi informacije, ki jo je objavil ta časopis, zavrniti ali preklicati razglasitev izvršljivosti te sodne odločbe, če bi ta privedla do očitne kršitve svobode izražanja, zagotovljene s členom 11 Listine.(144) Taka kršitev obstaja, če lahko izvršitev navedene sodne odločbe povzroči odvračilni učinek glede tega, da bi tako osebe, ki jim je bilo naloženo plačilo odškodnine, kot druga časopisna podjetja in novinarji v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, sodelovali v razpravi o vprašanju splošnega interesa.(145) Tak morebitni odvračilni učinek nastane, če je skupni znesek naloženega plačila očitno nerazumen glede na naravo in ekonomski položaj zadevne osebe. Natančneje, v primeru novinarja morebitni odvračilni učinek nastane, če ta znesek ustreza več deset standardnim minimalnim plačam v državi članici, v kateri se zahteva priznanje. V primeru družbe izdajateljice časopisa je treba morebitni odvračilni učinek razumeti kot očitno ogrozitev finančnega ravnotežja časopisa.(146) Sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, lahko težo kršitve in obseg škode upošteva le, da ugotovi, ali je skupni znesek naloženega plačila odškodnine, čeprav je a priori očitno nerazumen, ustrezen za odpravo učinkov obrekljivih izjav(147).

192. Naj zaradi popolnosti dodam, da sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, če se sreča z očitkom, v okviru katerega se trdi, da bi bila izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, s katero je družbi izdajateljici časopisa in novinarju kot avtorju spornega članka naloženo skupno in solidarno plačilo precejšnjega zneska odškodnine za povrnitev iste nepremoženjske škode, v nasprotju s svobodo tiska v prvonavedeni državi članici, lahko zavrne razglasitev izvršljivosti, kar zadeva naložitev plačila odškodnine eni od teh oseb. Člen 48 Uredbe Bruselj I namreč določa, da če je bilo s tujo sodno odločbo odločeno o več zahtevkih iz tožbe, izvršljivosti pa ni mogoče razglasiti glede vseh zahtevkov, sodišče ali pristojni organ razglasi izvršljivost glede enega ali več izmed teh zahtevkov.

VI.    Predlog

193. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), odgovori:

Člen 45(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah v povezavi s členom 34, točka 1, in členom 45(2) te uredbe ter člen 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

mora država članica, v kateri se zahteva izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, s katero je družbi izdajateljici časopisa in novinarju naloženo plačilo odškodnine zaradi posega v ugled športnega kluba in člana njegove zdravniške ekipe zaradi informacije, ki jo je objavil ta časopis, zavrniti ali preklicati razglasitev izvršljivosti te sodne odločbe, če bi ta privedla do očitne kršitve svobode izražanja, zagotovljene s členom 11 Listine o temeljnih pravicah.

Taka kršitev obstaja, če lahko izvršitev navedene sodne odločbe povzroči odvračilni učinek glede tega, da bi tako osebe, ki jim je bilo naloženo plačilo odškodnine, kot druga časopisna podjetja in novinarji v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, sodelovali v razpravi o vprašanju splošnega interesa. Tak morebitni odvračilni učinek nastane, če je skupni znesek naloženega plačila očitno nerazumen glede na naravo in ekonomski položaj zadevne osebe. Natančneje, v primeru novinarja morebitni odvračilni učinek nastane, če ta znesek ustreza več deset standardnim minimalnim plačam v državi članici, v kateri se zahteva priznanje. V primeru družbe izdajateljice časopisa je treba morebitni odvračilni učinek razumeti kot očitno ogrozitev finančnega ravnotežja tega časopisa. Sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, lahko težo kršitve in obseg škode upošteva le, da ugotovi, ali je skupni znesek naloženega plačila odškodnine, čeprav je a priori očitno nerazumen, ustrezen za odpravo učinkov obrekljivih izjav.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      Uredba Sveta z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).

3      Konvencija, podpisana v Bruslju 27. septembra 1968 (UL 1972, L 299, str. 32, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija).

4      Uredba Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1), ki se v skladu z njenim členom 66 uporablja za sodne postopke, ki so bili začeti na dan 10. januarja 2015 ali po tem.

5      V zvezi s tem predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navaja, da je sodišče prve stopnje v Madridu s sklepom z dne 11. julija 2014 odredilo, naj družba izdajateljica klubu Real Madrid plača 390.000 EUR iz naslova glavnice, obresti in stroškov. Ne pojasnjuje pa, ali se je ta sklep nanašal tudi na izvršitev naložitve plačila odškodnine, kar zadeva novinarja. Kot pa se zdi na podlagi tega predloga in pripomb strank, se je nanašal na izvršitev v zvezi z obema toženima strankama iz postopka v glavni stvari.

6      Sodba z dne 28. marca 2000 (C‑7/98, EU:C:2000:164, v nadaljevanju: sodba Krombach, točki 36 in 37).

7      Sodba z dne 15. maja 1986 (222/84, EU:C:1986:206, točka 18).

8      Konvencija, podpisana v Rimu 4. novembra 1950.

9      ESČP, 26. april 2007, Colaco Mestre in SIC, Sociedade Independente de Comunicacao, S.A., proti Portugalski, (CE:ECHR:2007:0426JUD001118203, točka 28).

10      ESČP, 26. november 2013, Błaja News Sp. z o. o. proti Poljski (CE:ECHR:2013:1126JUD005954510, točka 71).

11      Točka 22 te sodbe.

12      Sodba Krombach (točka 23).

13      Glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2023, Charles Taylor Adjusting (C‑590/21, v nadaljevanju: sodba Charles Taylor Adjusting, EU:C:2023:633, točka 32 in navedena sodna praksa).

14      Glej sodbi Krombach (točka 21) in Charles Taylor Adjusting (točka 32 in navedena sodna praksa).

15      Glej sodbo Krombach (točka 36).

16      Glej sodbo Krombach (točka 37).

17      Glej sodbo z dne 25. maja 2016, Meroni (C‑559/14, v nadaljevanju: sodba Meroni, EU:C:2016:349, točka 44).

18      Glej sodbo Meroni (točka 45).

19      Glej sodbo Meroni (točka 45).

20      ESČP, 23. maj 2016, Avotiņš proti Latviji (CE:ECHR:2016:0523JUD001750207, v nadaljevanju: sodba Avotiņš proti Latviji, točka 96 in navedena sodna praksa).

21      ESČP je v sodbi z dne 29. aprila 2008, McDonald proti Franciji (CE:ECHR:2008:0429DEC001864804), priznalo, da je zavrnitev priznanja izvršljivosti zadevnih sodnih odločb pomenila poseg v pravico tožeče stranke do poštenega sojenja, zagotovljeno s členom 6(1) EKČP. V sodbi z dne 3. maja 2011, Négrépontis-Giannisis proti Grčiji (CE:ECHR:2011:0503JUD005675908, točke od 89 do 92), je še menilo, da zavrnitev priznanja posvojitve otroka, izrečene v ZDA, z obrazložitvijo, da je bil z njo kršen javni red države članice, v kateri se zahteva priznanje, pomeni kršitev členov 8 in 14 ter člena 6(1) EKČP. Natančneje, ESČP je po ugotovitvi kršitve prvonavedenih dveh določb zgolj še navedlo, da sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, pojma „javni red“ ne sme razlagati samovoljno in nesorazmerno.

22      Glej Kinsch, P., „Enforcement as a Fundamental Right“, Nederlands Internationaal Privaatrecht, št. 4, 2014, str. 543.

23      Glej zlasti v zvezi s kršitvijo člena 8 EKČP ESČP, 3. maj 2011, Négrépontis-Giannisis proti Grčiji (CE:ECHR:2011:0503JUD005675908).

24      Glej med drugim Kinsch, P., op. cit., str. 543, in Hazelhorst, M., Free movement of civil judgments in the European Union and the right to a fair trial, Springer, Haag, 2017, str. 160.

25      Glej med drugim Spielmann, D., „La reconnaissance et l’exécution des décisions judiciaires étrangères et les exigences de la Convention européenne des droits de l’homme. Un essai de synthèse“, Revue trimestrielle des droits de l’homme, zvezek 88, 2011, str. od 774 do 779 in 786, ter Kiestra, L. R., The Impact of the European Convention on Human Rights on Private International Law, 2014, Haag, Springer, str. od 262 do 274, ki opozarjata zlasti na dejstvo, da ESČP v svoji sodni praksi na tem področju včasih priznava kršitev člena 6(1) EKČP, ker zagotavlja dostop do sodišča. Vendar se zdi, da spada ta veja sodne prakse v okvir zadev, v katerih so bile po mnenju tožečih strank sodne odločbe priznane ali izvršene precej prepozno.

26      Glej med drugim Cuniberti, G., Rueda, I., Abolition of Exequatur. Addressing the Commission’s Concerns, Rabels Zeitschrift für ausländisches und internationales Privatrecht, 2011, zvezek 2(75), str. 294, ki se, ne da bi se kategorično izreklo o obstoju „pravice“ tožeče stranke, osredotoča predvsem na nujnost ohranitve ravnotežja med tako pravico in temeljnimi pravicami tožene stranke.

27      Glej Barba, M., „L’exequatur sous le regard de la Cour européenne des droits de l’homme“, Les Mémoires de l’Équipe de Droit International, Européen et Comparé, Lyon, 2012, št. 2, https://dumas.ccsd.cnrs.fr/dumas-04035845, str. 35 in 36. V zvezi s to kritiko glej Pailler, L., Le respect de la Charte des droits fondamentaux de l’Union européenne dans l’espace judiciaire européen en matière civile et commercial, Éditions A. Pedone, Pariz, 2017, str. 113.

28      Glej člen 38(1) in člen 45(1) Uredbe Bruselj I. Poleg tega je generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi Apostolides (C‑420/07, EU:C:2008:749, točka 52) navedla, da ni treba odgovoriti na vprašanje, ali člen 6(1) EKČP nalaga priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, saj Uredba Bruselj I v vsakem primeru podeljuje tako pravico.

29      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2023, K. B. in F. S. (Preizkus po uradni dolžnosti v kazenskih zadevah) (C‑660/21, EU:C:2023:498, točka 41).

30      Glej v zvezi s to problematiko moje sklepne predloge v zadevi Glawischnig-Piesczek (C‑18/18, EU:C:2019:458, točka 89).

31      Glej člen 38(1) in člen 45(1) Uredbe Bruselj I.

32      V zvezi s tem je bila uporaba člena 47 Listine pred sodiščem države članice, v kateri se zahteva priznanje, čeprav pravo Unije ni urejalo postopka pred sodiščem države članice izvora, potrjena v sodbah z dne 6. septembra 2012, Trade Agency (C‑619/10, EU:C:2012:531, točke od 52 do 54), in Meroni (točki 44 in 45). Menim, da je očitno, da je sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, ob tem, ko preučuje vprašanje zavrnitve razglasitve izvršljivosti sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ker bi bila ta izvršitev v nasprotju z javnim redom, in ko uporablja Uredbo Bruselj I, vezano na vse določbe Listine.

33      Glej Cuniberti, G., „Le fondement de l’effet des jugements étrangers“, Recueil des cours de l’Académie de droit international de la Haye, zvezek 394, 2018, str. 140, ki opozarja na to, da je „avtonomizacija povsem procesne podlage za priznanje tujih sodb in pravice do izvršitve sodb v skladu s členom 6 EKČP presenetljiva, saj je glavna podlaga pravice do pravičnega sojenja to, da se zagotovi učinkovitost vsebinskih pravic, zagotovljenih s to konvencijo“.

34      Glej v tem smislu v zvezi s spoštovanjem pravice do poštenega sojenja sodbo z dne 6. septembra 2012, Trade Agency (C‑619/10, EU:C:2012:531, točka 55).

35      Glej po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2015, Delvigne (C‑650/13, EU:C:2015:648, točka 48).

36      Najprej, iz člena 4(3) PEU namreč izhaja, da se Unija in države članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb. Dalje, iz člena 67(4) PDEU izhaja, da Unija olajšuje dostop do sodnega varstva, zlasti z načelom vzajemnega priznavanja sodnih in izvensodnih odločb v civilnih zadevah. Poleg tega Unija v skladu s členom 81(1) PDEU razvija pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah. V ta namen Unija na podlagi člena 81(2)(a) PDEU sprejme ukrepe za zagotovitev vzajemnega priznavanja in izvrševanja sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah med državami članicami.

37      Glej sodbi z dne 16. julija 2015, Diageo Brands (C‑681/13, v nadaljevanju: sodba Diageo Brands, EU:C:2015:471, točka 63), in Meroni (točka 47).

38      Glej sodbi Diageo Brands (točka 64) in Meroni (točka 48).

39      V zvezi s tem je Komisija leta 2022 predstavila osnutek direktive o zaščiti oseb, ki se udejstvujejo pri udeležbi javnosti, pred očitno neutemeljenimi ali zlorabljenimi sodnimi postopki (strateške tožbe za onemogočanje udeležbe javnost) (COM(2022) 177 final), bolj znanimi pod angleško kratico „SLAPP“ (Strategic Lawsuit Against Public Participation). Namen tega osnutka direktive je vzpostaviti zaščitne ukrepe zoper očitno neutemeljene ali zlorabljene sodne postopke v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki se začnejo zoper fizične in pravne osebe, zlasti novinarje in zagovornike človekovih pravic, zaradi njihovega udejstvovanja pri udeležbi javnosti. Taka direktiva bi glede na to, kakšna bo njena končna vsebina, lahko spremenila možnost uporabe člena 11 Listine v postopkih pred sodiščem države članice izvora v konfiguracijah, kakršna je ta iz obravnavane zadeve.

40      Druga rešitev bi bila, da se nekoliko prilagodijo pogoji za dopustnost vprašanj za predhodno odločanje na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi vplivi, tako da se sodišču države članice izvora omogoči, da pri Sodišču vloži vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s prihodnjo in morebitno zavrnitvijo izvršitve sodne odločbe, ki jo bo to izdalo ob koncu postopka, ki teče pred njim. Te rešitve ne bi bilo mogoče sprejeti brez zadržkov, vsekakor pa ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ne izhaja iz države članice izvora. Kljub temu glej v zvezi s to občutljivo problematiko na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah sodbo z dne 25. julija 2018, AY (Evropski nalog za prijetje – Priča) (C‑268/17, EU:C:2018:602, točke od 27 do 30).

41      Glej točko 183 in naslednje teh sklepnih predlogov.

42      Glej v tem smislu ESČP, 18. junij 2013, Povse proti Avstriji (CE:ECHR:2013:0618DEC000389011, točki 86 in 87).

43      Sodba Avotiņš proti Latviji (točke od 113 do 116).

44      Glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2009, Apostolides (C‑420/07, EU:C:2009:271, točki 61 in 62). Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 19. novembra 2015, P (C‑455/15 PPU, EU:C:2015:763, točka 40).

45      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2012, Trade Agency (C‑619/10, EU:C:2012:531, točke 52, 54 in 62). Glej tudi sodbo Krombach (točke od 25 do 27 in 45) in sodbo z dne 2. aprila 2009, Gambazzi (C‑394/07, EU:C:2009:219, točke 28, 29 in 48).

46      Glej v tem smislu Hess, B., Poročilo o uporabi Uredbe Bruselj I v državah članicah (študija JLS/C4/2005/03), Ruprecht-Karls-Universität Heidelberg, september 2007, str. 249, odstavek 558, na voljo na naslovu: http://ec.europa.eu/civiljustice/news/docs/study_application_brussels_1_en.pdf.

47      Glej sodbo z dne 11. maja 2000 (C‑38/98, v nadaljevanju: sodba Renault, EU:C:2000:225, točka 32).

48      Glej sodbo Renault (točka 32).

49      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca S. Alberja v zadevi Renault (C‑38/98, EU:C:1999:325, točka 6).

50      Glej sodbo Renault (točka 34).

51      Točke 30, 32 in 39. Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Diageo Brands (C‑681/13, EU:C:2015:137, točka 52).

52      Glej sodbo Diageo Brands (točka 51).

53      Točki 23 in 27 te sodbe.

54      Glej v tem smislu sodbo Charles Taylor Adjusting (točka 37).

55      Glej sodbo Charles Taylor Adjusting (točka 39).

56      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca J. Richarda de la Toura v zadevi Charles Taylor Adjusting (C‑590/21, EU:C:2023:246).

57      Sodba z dne 2. aprila 2009 (C‑394/07, EU:C:2009:219, točka 48).

58      Sodba z dne 2. aprila 2009 (C‑394/07, EU:C:2009:219, točka 20).

59      Sodba z dne 2. aprila 2009 (C‑394/07, EU:C:2009:219, točki 48 in 49).

60      Točka 39 te sodbe.

61      Sodba z dne 1. junija 1999, (C‑126/97, v nadaljevanju: sodba Eco Swiss, EU:C:1999:269).

62      Sodba Eco Swiss (točka 36).

63      Sodba Eco Swiss (točka 37).

64      Glej točko 92 teh sklepnih predlogov.

65      Naj spomnim, da mora od sodbe Krombach (točka 37), da bi se spoštovala prepoved preverjanja sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, glede vsebine, poseg v javni red države članice, v kateri se zahteva priznanje, ki tej državi članici dovoljuje, da zavrne priznanje ali izvršitev te sodne odločbe, pomeniti „očitno kršitev pravnega pravila, ki se v pravnem redu države, v kateri se zahteva priznanje, šteje za bistveno ali očitno kršitev pravice, ki je v tem pravnem redu priznana kot temeljna“. Moj poudarek.

66      Res je, da je Sodišče v sodbi z dne 23. oktobra 2014, flyLAL-Lithuanian Airlines (C‑302/13, EU:C:2014:2319, točka 56), menilo, da je namen pojma „javni red“ varovanje pravnih interesov, izraženih v pravnem pravilu. Vendar se je ta nekoliko omejujoča formulacija navezovala na poseben okvir navedene zadeve. Vsekakor je želelo Sodišče s tem predvsem poudariti, da je mogoče določbo o javnem redu uporabiti le za varstvo pravnih interesov.

67      Glej sodbo Meroni (točka 46).

68      Glej sodbo Diageo Brands (točka 68).

69      Glej moje sklepne predloge v zadevi Diageo Brands (C‑681/13, EU:C:2015:137, točka 39).

70      Glej v tem smislu sodbo Diageo Brands (točka 50). Glej tudi sodbi Meroni (točka 46) in Charles Taylor Adjusting (točka 36).

71      Glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2022, Madžarska/Parlament in Svet (C‑156/21, EU:C:2022:97, točka 127).

72      Glej točko 77 teh sklepnih predlogov.

73      Glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Fussl Modestraße Mayr (C‑555/19, EU:C:2021:89, točka 83).

74      UL 2007, C 303, str. 17.

75      Glej sodno prakso, ki izhaja iz sodb Renault in Eco Swiss, navedeno v točkah od 77 do 80 in od 91 do 94 teh sklepnih predlogov.

76      Glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Spiegel Online (C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 72).

77      ESČP, 23. september 2009, Jersild proti Danski (CE:ECHR:1994:0923JUD001589089, točka 31).

78      Glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2021, Fussl Modestraße Mayr (C‑555/19, EU:C:2021:89, točka 82).

79      Glej sodbo z dne 25. julija 1991, Collectieve Antennevoorziening Gouda (C‑288/89, EU:C:1991:323).

80      Glej za ponazoritev ESČP, 7. junij 2012, Centro Eurpa 8 S.rl. in Di Stefano proti Italiji (CE:ECHR:2012:0607JUD003843309, točka 129).

81      Glej zlasti ESČP, 7. februar 2012, Axel Springer AG proti Nemčiji (CE:ECHR:2012:0207JUD003995408, točke od 78 do 81).

82      Glej nedavno ESČP, 5. december 2017, Frisk in Jensen proti Danski (CE:ECHR:2017:1205JUD001965712, točka 53).

83      Glej ESČP, 2. september 2014, Firma EDV für Sie, EfS Elektronische Datenverarbeitung Dienstleistungs GmbH proti Nemčiji (CE:ECHR:2014:0902DEC003278308, točka 23).

84      Glej nedavno ESČP, 11. januar 2022, Freitas Rangel proti Portugalski (CE:ECHR:2022:0111JUD007887313, točka 53).

85      Glej nedavno ESČP, 5. december 2017, Frisk in Jensen proti Danski (CE:ECHR:2017:1205JUD001965712, točka 55).

86      Glej točko 45 teh sklepnih predlogov.

87      Glej sodbo Meroni (točki 52 in 53).

88      Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243).

89      Glej sodbo z dne 9. septembra 2015, Bohez (C‑4/14, EU:C:2015:563, točka 59).

90      Sodba z dne 2. aprila 2009 (C‑394/07, EU:C:2009:219, točka 46). V zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, se je o uporabi določbe o javnem redu razmišljalo, ker naj bi bila z izvršitvijo kršena ena od temeljnih pravic procesne narave, pri čemer je bilo treba upoštevati prepoved preverjanja glede vsebine.

91      Glej točko 70 teh sklepnih predlogov.

92      Glej točke od 56 do 59 teh sklepnih predlogov.

93      Glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Deutsche Umwelthilfe (C‑752/18, EU:C:2019:1114, točka 45).

94      Glej točko 59 teh sklepnih predlogov.

95      Glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2019, Deutsche Umwelthilfe (C‑752/18, EU:C:2019:1114, točka 50).

96      Glej za ponazoritev sodbo z dne 29. julija 2019, Funke Medien NRW (C‑469/17, EU:C:2019:623, točke od 72 do 74).

97      Glej za ponazoritev sodbo z dne 17. marca 2016, Liffers (C‑99/15, EU:C:2016:173, točka 26).

98      Predlog drugega temeljnega akta mednarodnega zasebnega prava Unije, in sicer Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL 2007, L 199, str. 40), je v členu 23(1), tretja alinea, določal, da „[t]a uredba ne vpliva na uporabo določb [prava Unije], ki […] nasprotujejo uporabi določbe ali določb prava države sodišča ali prava, določenega s to uredbo“. Poleg tega je ta predlog uredbe v členu 24 določal, da je „[u]poraba pravne določbe po [navedeni] uredbi, ki vodi do dodelitve nekompenzacijske odškodnine, kot na primer eksemplarične ali kazenske odškodnine, […] v nasprotju z javnim redom Skupnosti“ (moj poudarek). Drugonavedena določba je bila mišljena kot udejanjenje – v obliki posebnega pravila – izjeme od takega javnega reda, določene s členom 23(1), tretja alinea. Predlog, naj se uvedeta ti določbi, ni bil sprejet.

99      Konvencija, sprejeta na Haaški konferenci o mednarodnem zasebnem pravu 2. julija 2019.

100      Glej člen 2(1)(k) in (l) te konvencije.

101      Glej obrazložitveno poročilo o Konvenciji z dne 2. julija 2019, ki sta ga pripravila Garcimartín, F., in Saumier, G. (dostopno na naslovu https://www.hcch.net/en/publications-and-studies/details4/?pid=6797), str. 63.

102      „Injuries to Rights of Personality Through the Use of the Internet: Jurisdiction, Applicable Law and Recognition of Foreign Judgments“, https://www.idi-iil.org/app/uploads/2019/09/8-RES-EN.pdf.

103      Glej za ponazoritev sklepne predloge generalnega pravobranilca F. Capotortija v zadevi Bier (21/76, EU:C:1976:147, točka 6) in v zvezi z načelom perpetuatio fori sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Pitruzzelle v zadevi Gemeinde Bodman-Ludwigshafen (C‑256/21, EU:C:2022:366, točka 72).

104      Glej obrazložitveno poročilo o Konvenciji iz leta 2019, str. 137.

105      Glej Symeonides, S. C., Cross- Border Infringement of Personality Rights via the Internet. A Resolution of the Institute of International Law, Brill Nijhoff, Leiden – Boston, 2021, str. 143 in 144.

106      Sodba z dne 23. oktobra 2014 (C‑302/13, EU:C:2014:2319, točki 56 in 58).

107      Glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2014, flyLAL-Lithuanian Airlines (C‑302/13, EU:C:2014:2319, točka 57).

108      Sodba z dne 23. oktobra 2014 (C‑302/13, EU:C:2014:2319, točki 56 in 58).

109      ESČP, 17. december 2004, Cumpănă in Mazăre proti Romuniji (CE:ECHR:2004:1217JUD003334896, točka 111).

110      ESČP, 23. april 2015, Morice proti Franciji (CE:ECHR:2015:0423JUD002936910, točka 176).

111      Glej ESČP, 11. april 2006, Brasilier proti Franciji (CE:ECHR:2006:0411JUD007134301, točka 43). Glej tudi Baumbach, T., „Chilling Effect as a European Court of Human Rights’ Concept in Media Law Cases“, Bergen Journal of Criminal Law and Criminal Justice, 2018, zvezek 6(1), str. 102.

112      Glej v tem smislu v zvezi z obsodbo na plačilo „relativno zmernega“ zneska ESČP, 24. maj 2022, Pretorian proti Romuniji (CE:ECHR:2022:0524JUD004501416, točka 81).

113      Glej v tem smislu ESČP, 5. maj 2022, Mesić proti Hrvaški (CE:ECHR:2022:0505JUD001936218, točke od 111 do 113), in ESČP, 16. junij 2015, Defi AS proti Estoniji (CE:ECHR:2015:0616JUD006456909, točka 110).

114      ESČP, 26. november 2013, Błaja News Sp. z o. o. proti Poljski (CE:ECHR:2013:1126JUD005954510, točka 71).

115      ESČP, 29. maj 2017, Tavares de Almeida Fernandes in Almeida Fernandes proti Portugalski (CE:ECHR:2017:0117JUD003156613, točka 77).

116      Glej v tem smislu Wurmnest, W., „Towards a European Concept of Public Policy Regarding Punitive Damages“, Punitive damages and private international law: state of the art and future developments, Bariatti, S., Fumagalli, L., Crespi Reghizzi, Z., Wolters Kluwer – CEDAM, Milano, 2019, str. 259.

117      Glej za ponazoritev ESČP, 14. februar 2023, Halet proti Luksemburgu (CE:ECHR:2023:0214JUD002188418, točka 205), in ESČP, 15. maj 2023, Sanchez proti Franciji (CE:ECHR:2023:0515JUD004558115, točka 205). ESČP v nekaterih sodbah uporablja izraz „‚chilling‘, dissuasive effect“, glej ESČP, 27. junij 2017, Ghiulfer Predescu proti Romuniji (CE:ECHR:2017:0627JUD002975109, točka 61), in ESČP, 8. januar 2019, Prunea proti Romuniji (CE:ECHR:2019:0108JUD004788111, točka 38), preveden v francoščino preprosto kot „un effet dissuasif“. Glej ESČP, 5. maj 2022, Mesić proti Hrvaški (CE:ECHR:2022:0505JUD001936218, točka 113).

118      Pech, L., The concept of chilling effect,  Open Society European Policy Institute, 2021, str. 6.

119      Glej v tem smislu Baumbach, T., op. cit., str. 112.

120      ESČP, 1. marec 2007, Tønsbergs Blad AS in Haukom proti Norveški (CE:ECHR:2007:0301JUD000051004, točka 102). Moj poudarek in prevod.

121      ESČP, 19. april 2011, Kasabova proti Bolgariji (EC:ECHR:2011:0419JUD002238503, točka 71), in ESČP, 19. april 2011, Bozhkov proti Bolgariji (EC:ECHR:2011:0419JUD000331604, točka 55). Moj poudarek in prevod.

122      ESČP, 7. december 2010, Público - Comunicação Social, S.A. in drugi proti Portugalski (CE:ECHR:2010:1207JUD003932407, točka 55).

123      ESČP je v sodbi z dne 26. aprila 2007, Colaço Mestre in SIC proti Portugalski (CE:ECHR:2007:0426JUD001118203, točka 27), menilo, da zelo intenzivna in medijsko odmevna razprava o vprašanjih korupcije v nogometu spada v splošni interes, in v tem smislu v sodbi z dne 22. februarja 2007, Nikowitz in Verlagsgruppe News GmbH proti Avstriji (CE:ECHR:2007:0222JUD000526603, točka 25), odločilo, da je „odnos družbe do športnega zvezdnika“ vprašanje splošnega interesa.

124      Glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Funke Medien NRW (C‑469/17, EU:C:2019:623, točka 74). Glej v okviru varstva osebnih podatkov tudi sodbo z dne 8. decembra 2022, Google (Odstranitev povezav do domnevno netočne vsebine) (C‑460/20, EU:C:2022:962, točka 97).

125      Glej v tem smislu ESČP, 27. junij 2017, Ghiulfer Predescu proti Romuniji (CE:ECHR:2017:0627JUD002975109, točka 61).

126      Glej točke od 169 do 171 teh sklepnih predlogov.

127      Glej točko 128 teh sklepnih predlogov.

128      ESČP, 19. april 2011, Kasabova proti Bolgariji (EC:ECHR:2011:0419JUD002238503, točka 71), in ESČP, 19. april 2011, Bozhkov proti Bolgariji (EC:ECHR:2011:0419JUD000331604, točka 55). Glej tudi ESČP, 10. februar 2015, Cojocaru proti Romuniji (CE:ECHR:2015:0210JUD003210406, točka 33).

129      ESČP, 29. avgust 1997, Worm proti Avstriji (CE:ECHR:1997:0829JUD002271493, točki 15 in 57).

130      Glej ESČP, 19. april 2011, Kasabova proti Bolgariji (EC:ECHR:2011:0419JUD002238503, točka 71), in ESČP, 19. april 2011, Bozhkov proti Bolgariji (EC:ECHR:2011:0419JUD000331604, točka 55).

131      ESČP, 7. julij 2015, Morar proti Romuniji (CE:ECHR:2015:0707JUD002521706, točka 70).

132      Glej ESČP, 2. junij 2008, Timpul Info-Magazin in Anghel proti Moldaviji (CE:ECHR:2007:1127JUD004286405, točka 39), in ESČP, 26. november 2013, Błaja News Sp. z o. o. proti Poljski (CE:ECHR:2013:1126JUD005954510, točka 71).

133      Glej točki 126 in 129 teh sklepnih predlogov.

134      Glej točki 135 in 137 teh sklepnih predlogov.

135      Glej v tem smislu ESČP, 5. maj 2022, Mesić proti Hrvaški (CE:ECHR:2022:0505JUD001936218, točke od 111 do 113).

136      Glej ESČP, 30. junija 2005, Bosphorus Hava Yolları Turizm ve Ticaret Anonim Şirketi proti Irski (CE:ECHR:2005:0630JUD004503698).

137      Sodba Avotiņš proti Latviji (točke od 101 do 104).

138      Sodba Avotiņš proti Latviji (točka 105).

139      Glej v tem smislu sodbo Avotiņš proti Latviji (točka 106).

140      Glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2013, Povse proti Avstriji (CE:ECHR:2013:0618DEC000389011, točke od 79 do 81).

141      ESČP je namreč v sodbi z dne 18. junija 2013, Povse proti Avstriji (CE:ECHR:2013:0618DEC000389011, točke od 79 do 83), menilo, da se ta domneva uporablja v okviru izvršitve odločbe o vrnitvi otroka na podlagi Uredbe št. 2201/2003. Poudarilo je, da ta uredba državi članici, v kateri se zahteva priznanje, ne pušča nobene diskrecijske pravice. Kar zadeva Uredbo Bruselj I, je ESČP navedeno domnevo uporabilo tudi v sodbi Avotiņš proti Latviji (točka 108). Pri tem je izhajalo iz predpostavke, da v zvezi z izvršitvijo sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ta uredba državi članici, v kateri se zahteva priznanje, ne daje nobene diskrecijske pravice. Zahtevek je namreč preučilo, ne da bi upoštevalo določbo o javnem redu iz navedene uredbe, saj se tožeča stranka na to določbo ni sklicevala pred nacionalnimi sodišči.

142      Glej v tem smislu Cuniberti, G., „Le fondement de l’effet des jugements étrangers“, Recueil des Cours de l’Académie de droit international de La Haye, 2019, zvezek 394, str. 275 in 276, ter Hazelhorst, M., Free movement of civil judgments in the European Union and the right to a fair trial, Springer, Haag, 2017, str. 212.

143      Glej v tem smislu sodbo Avotiņš proti Latviji (točka 106).

144      Glej točki 113 in 189 teh sklepnih predlogov.

145      Glej točko 171 teh sklepnih predlogov.

146      Glej točke od 177 do 179 teh sklepnih predlogov.

147      Glej točko 182 teh sklepnih predlogov.