Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 8. februarja 2024(1)
Zadeva C-35/23 [Greislzel](i)
Oče
proti
materi
ob udeležbi
otroka L,
skrbnice mladoletnega otroka ad litem
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Starševska odgovornost – Mednarodna sodna pristojnost v primerih protipravnega odvzema otroka – Otrokovo običajno prebivališče v državi članici pred neupravičeno premestitvijo – Neupravičena premestitev v državo članico – Postopek za vrnitev iz države članice v tretjo državo (Švica) – Haaška konvencija iz leta 1980“
1. Zakonodajalec Unije je z Uredbo (ES) št. 2201/2003(2) med drugim pojasnil, katera sodišča so pristojna za odločanje o sporih glede protipravnega odvzema otrok v Evropski uniji.
2. Namen določb Uredbe št. 2201/2003 v tem okviru je po eni strani preprečiti protipravne odvzeme (neupravičene premestitve ali zadržanja) otrok med državami članicami, po drugi strani pa v primeru takih protipravnih odvzemov zagotoviti takojšnjo vrnitev otroka.(3)
3. Sodišče je člen 10 Uredbe št. 2201/2003, naslovljen „Pristojnost v primerih ugrabitve [protipravnega odvzema] otroka“, razlagalo v okviru odgovorov na več predlogov za sprejetje predhodne odločbe.(4) Vendar v nobenem od njih ni šlo za uporabo tega člena, kadar se – kot v obravnavani zadevi – zahteva vrnitev otroka v tretjo državo (Švica), v kateri poleg tega pred neupravičeno premestitvijo ni imel običajnega prebivališča.
4. Sodišče se je izreklo tudi o razmerju med Uredbo št. 2201/2003 in Haaško konvencijo z dne 25. oktobra 1980.(5) Če se ne motim, mu doslej ni bilo treba pojasniti, kakšne učinke bi lahko imela zahteva za vrnitev otroka na podlagi te konvencije na določitev pristojnosti za odločanje o zahtevi za dodelitev varstva in vzgoje otroka, vloženi na podlagi člena 10 Uredbe št. 2201/2003.
I. Pravni okvir
A. Haaška konvencija iz leta 1980
5. V preambuli je navedeno, da je cilj te konvencije na mednarodni ravni varovati otroka pred škodljivimi učinki neupravičene premestitve ali zadržanja ter uvesti postopke za zagotovitev takojšnje vrnitve otroka v državo, kjer ima običajno prebivališče.
6. Člen 12, prvi in drugi odstavek, določa:
„Če je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan po 3. členu, na dan, ko se je začel postopek pred sodnim ali upravnim organom pogodbenice, v kateri je otrok, pa je minilo manj kot leto dni od dneva, ko je bil nezakonito odpeljan ali zadržan, odredi pristojni organ takojšnjo vrnitev otroka.
Tudi če se je pravni postopek začel po poteku enoletnega roka iz prejšnjega odstavka, odredi sodni ali upravni organ vrnitev otroka, če se ne dokaže, da se je otrok prilagodil novemu okolju.“
B. Pravo Unije. Uredba št. 2201/2003
7. V uvodnih izjavah 12 in 17 je navedeno:
,,(12) Temelji pristojnosti v zadevah starševske odgovornosti, določeni v tej uredbi, so oblikovani tako, da kar najbolj upoštevajo interese otroka, zlasti kriterij povezanosti. To pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče, z izjemo nekaterih primerov spremembe otrokovega prebivališča ali v skladu s sporazumom med nosilcema starševske odgovornosti.
[…]
(17) V primerih neupravičene premestitve ali zadržanja otroka je treba nemudoma doseči otrokovo vrnitev in v ta namen se Haaška konvencija [iz leta 1980] uporablja še naprej, kot je bila dopolnjena z določbami te uredbe, zlasti s členom 11. [...]“
8. Člen 8 (naslovljen „Splošna pristojnost“) določa:
„1. Sodišča države članice so pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek.
2. Odstavek 1 se uporablja ob upoštevanju členov 9, 10 in 12.“
9. Člen 10 (naslovljen „Pristojnost v primerih ugrabitve [protipravnega odvzema] otroka“) določa:
„Pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi članici in:
(a) vse osebe, institucije ali drugi organi, ki imajo pravico do varstva in vzgoje otroka, privolijo v premestitev ali zadržanje;
ali
(b) otrok prebiva v drugi državi članici najmanj eno leto po tem, ko so bile ali bi morale biti osebe, institucije ali drugi organi, ki imajo pravico do varstva in vzgoje otroka, seznanjeni s krajem otrokovega bivanja in se je otrok vživel v novo okolje ter je bil izpolnjen najmanj eden od naslednjih pogojev:
(i) v enem letu, ko je ali bi lahko bil nosilec pravic do varstva in vzgoje otroka seznanjen s krajem bivanja otroka, ni bila vložena nobena zahteva za vrnitev pri pristojnih organih države članice, kamor je bil otrok premeščen ali kjer je zadržan;
(ii) zahteva za vrnitev, ki jo je vložil nosilec pravic do varstva in vzgoje otroka, je bila umaknjena in v roku iz odstavka (i) ni bila vložena nobena nova zahteva;
(iii) primer pred sodiščem v državi članici, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, je bil zaključen na podlagi člena 11(7);
(iv) sodno odločbo o varstvu in vzgoji otroka, ki ne nalaga vrnitve otroka, so izdala sodišča države članice, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem.“
10. Člen 11 (naslovljen „Vrnitev otroka“) določa:
„1. Kadar oseba, institucija ali drug organ, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, zahteva od pristojnih organov v državi članici, da izdajo sodno odločbo na podlagi Haaške konvencije [iz leta 1980], da bi dosegla vrnitev otroka, ki je bil neupravičeno premeščen ali zadržan v drugi državi članici, ki ni država članica, kjer je običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, se uporablja[jo] odstavk[i od] 2 do 8.
[…]“
II. Dejansko stanje, spor in vprašanja za predhodno odločanje
11. Starša L (oče ima nemško, mati pa poljsko državljanstvo) sta marca 2013 sklenila zakonsko zvezo v Nemčiji, kjer sta sprva živela.
12. Junija 2013 se je oče iz poklicnih razlogov preselil v Švico. L se je rodila 12. novembra 2014 v Švici ter ima nemško in poljsko državljanstvo.
13. L je od januarja 2015 do začetka aprila 2016 živela z materjo v Nemčiji. Oče je mater in skupno hčerko redno obiskoval v Nemčiji, skupaj so preživljali tudi počitnice.
14. Mati se je 9. aprila 2016 z L preselila na Poljsko. Oče je L sprva obiskoval na Poljskem.
15. S 17. aprilom 2017 je mati očetu onemogočila stike z L in jo brez očetovega soglasja vpisala v vrtec na Poljskem.
16. Mati je konec maja 2017 očeta obvestila, da bo z L ostala na Poljskem.
17. Oče je 7. julija 2017 prek švicarskega osrednjega organa (Bundesamt für Justiz in Bern – zvezni urad za pravosodje v Bernu) pri poljskih sodiščih zahteval vrnitev L v Švico.
18. Sąd Rejonowy dla Krakowa – Nowej Huty (okrajno sodišče v Krakovu – Nowa Huta, Poljska) je 8. decembra 2017 zavrnilo zahtevek očeta za vrnitev z obrazložitvijo, da je izrazil soglasje k temu, da se L skupaj z materjo za nedoločen čas preseli na Poljsko, in da v primeru vrnitve poleg tega obstaja resna grožnja za korist L v smislu člena 13(b) Haaške konvencije iz leta 1980.
19. Pritožbo, ki jo je oče vložil zoper to odločbo, je Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu, Poljska) 17. aprila 2018 zavrnilo.
20. Mati je z vlogo z dne 27. septembra 2017 na Poljskem sprožila postopek za razvezo zakonske zveze. Sąd Okręgowy w Krakowie (regionalno sodišče v Krakovu) je 5. junija 2018 materi začasno zaupalo varstvo in vzgojo skupnega otroka ter določilo preživninsko obveznost očeta.
21. Oče je 29. junija 2018 pri Bundesamt für Justiz in Bonn (zvezni urad za pravosodje v Bonnu, Nemčija) vložil zahtevek za vrnitev L na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980. Kasneje ga je umaknil.
22. Oče je 13. julija 2018 pri Amtsgericht Frankfurt am Main (okrajno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija) vložil tožbo, iz katere izhaja poznejši predlog za sprejetje predhodne odločbe. V tožbi, vloženi pri tem sodišču 13. julija 2018, je predlagal:
– primarno (točka I vloge), naj se mu dodeli izključna pravica do varstva in vzgoje L ter, podredno, pravica do določitve njenega prebivališča;
– poleg tega (točka II vloge), naj se materi odredi vrnitev L v Švico z začetkom veljavnosti sklepa.
23. V tem sporu:
– je oče trdil, da sta se starša leta 2015 dogovorila, da bosta z L v prihodnje živela v Švici. Mati naj bi se aprila 2016 odločila, da bo začasno odšla na Poljsko. S tem naj bi se strinjal, vendar naj bi trajanje bivanja na Poljskem izrecno omejil.(6)
– Mati je te trditve zavrnila. Trdila je, da je oče privolil v selitev L na Poljsko, ne da bi se dogovorila, da je ta selitev časovno omejena. Prav tako naj se ne bi dogovorila o (prihodnji) preselitvi v Švico.
24. Amtsgericht Frankfurt am Main (okrajno sodišče v Frankfurtu na Majni) je 3. junija 2019 očetovo tožbo zavrnilo, ker je menilo, da ni mednarodno pristojno. Po mnenju navedenega sodišča oče ni dokazal obstoja konkretnega dogovora o začasni naravi prebivanja L na Poljskem. Njegove navedbe na obravnavi 9. maja 2019 naj bi bile v nasprotju z njegovimi prejšnjimi trditvami v vlogi z dne 3. avgusta 2018, iz katere naj bi bilo razvidno, da sta se starša maja 2017 še pogajala o trajanju prebivanja na Poljskem.
25. Oče je 8. julija 2019 zoper prvostopenjsko sodbo vložil pritožbo pri Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija). V okviru te pritožbe ponavlja trditve, ki jih je navedel na prvi stopnji, in trdi, da:
– pristojnost sodišča prve stopnje izhaja iz člena 11(6) v povezavi s členom 11(7) in iz člena 10 Uredbe št. 2201/2003. Sąd Rejonowy dla Krakowa – Nowej Huty (okrajno sodišče v Krakovu – Nowa Huta) naj bi v odločbi z dne 8. decembra 2017 ugotovilo, da prebivališče L pred premestitvijo na Poljsko ni bilo v Švici, temveč v Nemčiji;
– naj bi se v tem primeru uporabljala načela, na katerih temelji postopek v okviru Haaške konvencije iz leta 1980. V skladu z njimi naj bi morala oseba, ki nasprotuje vrnitvi otroka, dokazati, da se je nosilec (skupnih) pravic do varstva in vzgoje otroka strinjal z njegovo premestitvijo ali zadržanjem ali ga je pozneje odobril. Mati naj ne bi predložila dokaza o očetovem strinjanju za nedoločen čas.
26. Oče je poleg tega predlagal, naj se predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, čemur je Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija) ugodilo in Sodišču predložilo ta vprašanja:
„V kolikšni meri je regulativni mehanizem iz členov 10 in 11 Uredbe [št. 2201/2003] omejen na postopke v razmerjih med državami članicami EU?
In sicer:
1. Ali se uporablja člen 10 Uredbe [št. 2201/2003], kar pomeni, da so še naprej pristojna sodišča v državi prejšnjega prebivališča, če je imel otrok pred premestitvijo običajno prebivališče v državi članici EU (Nemčija), postopek za vrnitev v skladu s Konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok […] pa je potekal med državo članico EU (Poljska) in tretjo državo (Švica) in je bila v tem postopku vrnitev otroka zavrnjena?
Če je odgovor na vprašanje 1 pritrdilen:
2. Kakšne so zahteve v okviru člena 10(b)(i) Uredbe [št. 2201/2003] za določitev nadaljnje pristojnosti?
3. Ali se člen 11, od (6) do (8), Uredbe [št. 2201/2003] uporablja tudi v primeru postopka za vrnitev na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 v razmerju med tretjo državo in državo članico EU kot državo zatočišča, če je imel otrok pred premestitvijo običajno prebivališče v drugi državi članici EU?“
III. Postopek pred Sodiščem
27. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 25. januarja 2023.
28. Pisna stališča so predložile nemška in poljska vlada ter Evropska komisija. Iste stranke in otrokov oče so se udeležili obravnave 7. decembra 2023.
IV. Analiza
29. Po navodilu Sodišča se bom osredotočil na drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki se nanaša na zahteve iz člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 za določitev pristojnega sodišča v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi.(7)
30. Moja predstavitev bo potekala tako:
– v prvem oddelku bom na kratko obravnaval pravila o prenosu sodne pristojnosti v primerih protipravnega odvzema otrok (člena 8 in 10 Uredbe št. 2201/2003);
– v drugem oddelku se bom posvetil analizi profilov zahtev za vrnitev protipravno odvzetega otroka, saj gre za enega od pogojev za ohranitev pristojnosti na podlagi člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003;
– svoje razmišljanje bom dopolnil s predstavitvijo vpliva, ki bi ga lahko imeli preudarki iz drugega oddelka na prvotni spor;
– na koncu se bom posvetil drugim posebnim težavam, ki jih je izpostavilo predložitveno sodišče.
A. Pravila o mednarodni pristojnosti v primerih protipravnega odvzema otroka
31. Pravilo „splošne pristojnosti“ iz člena 8(1) Uredbe št. 2201/2003 je, da so „[s]odišča države članice […] pristojna v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek“.
32. Ta dodelitev pristojnosti ustreza načelu (geografske) bližine, ki je osrednjega pomena za sistem.(8)
33. Izjema od tega pravila so primeri, v katerih otrok izgubi običajno prebivališče v eni državi članici in ga pridobi v drugi, vendar mednarodna sodna pristojnost ni podeljena sodiščem zadnjenavedene države. To velja zlasti v primerih, ko so bili otroci neupravičeno premeščeni (ali zadržani).
34. V skladu s členom 10 Uredbe št. 2201/2003 v primeru protipravnega odvzema otroka sodišča države članice, v kateri je ta otrok običajno prebival pred neupravičeno premestitvijo (ali zadržanjem), načeloma obdržijo sodno pristojnost. S tem se doseže:
– da tisti od staršev, ki je otroka protipravno odvzel, nima koristi od nezakonitega dejanja. Če bi ta starš lahko vložil tožbo v zvezi z varstvom in vzgojo otroka pri sodišču države članice novega prebivališča, bi bil v neupravičeni prednosti;(9)
– posledično odvračanje od prakse mednarodnega protipravnega odvzema otrok, kar je osnovni cilj Uredbe št. 2201/2003.(10)
35. Vendar mednarodna sodna pristojnost države članice, v kateri je imel otrok običajno prebivališče neposredno pred neupravičeno premestitvijo, ni neomejena.
36. Mogoče je namreč, da se ta pristojnost od določenega trenutka prenese na sodišča otrokovega novega običajnega prebivališča, če so izpolnjeni nekateri pogoji iz člena 10 Uredbe št. 2201/2003.
37. To velja zlasti v primeru, če nosilec pravice do varstva in vzgoje otroka:
– privoli v premestitev otroka (člen 10(a) Uredbe št. 2201/2003);
– ali ne izvede določenih dejanj(11) v določenem obdobju, tako da se otrok nazadnje vživi v novo okolje (člen 10(b) Uredbe št. 2201/2003).(12)Pasivnost osebe, ki ima pravico do varstva in vzgoje neupravičeno premeščenega otroka, lahko torej vpliva na prenos pristojnosti iz ene države članice v drugo.(13)
B. Zahteva za vrnitev in člen 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003
38. Kot sem pravkar navedel, je zahteva za vrnitev otroka eden od pogojev za uporabo člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003.
39. V skladu s to določbo in pod pogojem, da so izpolnjene druge v njej predvidene okoliščine, je dejstvo, da se (pri organih države članice, v katero je bil otrok neupravičeno premeščen) ne poskuša doseči vrnitev otroka, ko je znano (ali bi moralo biti znano), kje je otrok, dejavnik, ki lahko povzroči spremembo mednarodne sodne pristojnosti.
40. Vendar v Uredbi št. 2201/2003 ni opredeljeno, kako je treba razumeti „vrnitev“ in „zahtevo za vrnitev“. To prav tako ni opredeljeno v Haaški konvenciji iz leta 1980, ki jo dopolnjuje Uredba št. 2201/2003(14), ne v Haaški konvenciji iz leta 1996(15).
1. Zahteva za vrnitev otroka v državo članico, ki ni država članica, v kateri je imel običajno prebivališče pred protipravnim odvzemom
41. Glede na okoliščine te zadeve je treba ugotoviti, ali je zahteva za vrnitev v ožjem pomenu besede,(16) katere namen pa je doseči vrnitev otroka v državo, ki ni država, v kateri je imel običajno prebivališče pred premestitvijo,(17) zajeta v členu 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003.
42. Na prvi pogled se zdi, da besedilo(18) člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 ne zahteva, da se mora otrok vrniti prav v državo članico, v kateri je imel običajno prebivališče neposredno pred neupravičeno premestitvijo.
43. Kot sem že navedel, je namen člena 10 Uredbe št. 2201/2003 odvračati od neupravičene premestitve iz ene države članice v drugo. V ta namen vključuje pravila, v skladu s katerimi se pod določenimi pogoji zavrne dodelitev sodne pristojnosti organom države članice, v kateri je otrok po neupravičeni premestitvi pridobil novo običajno prebivališče.
44. Sodišče se je z istim namenom odločilo za ozko razlago pogojev za prenos pristojnosti.(19) V skladu s to logiko se zdi, da bolj prožna kot je razlaga pogojev, od katerih je odvisna ohranitev pristojnosti v državi članici otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča, bolje je mogoče uresničevati navedeni cilj.(20)
45. Iz tega sledi, da bi lahko člen 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 zajemal zahtevo za vrnitev otroka, katere cilj je „vrnitev“ v državo (članico, morda celo tretjo državo), ki ni država njegovega prejšnjega običajnega prebivališča.
46. Vendar menim, da ta široka razlaga člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003, ki jo zagovarjata Komisija in oče L, povzroča resne težave.
47. Pravilo o pristojnosti iz člena 10 Uredbe št. 2201/2003 pomeni izjemo glede na splošno pravilo iz člena 8(1). Kot tako ga „je treba […] razlagati ozko in torej ne dopušča razlage zunaj primerov, ki so izrecno navedeni v […] uredbi […]“.(21)
48. V zvezi s tem opozarjam, da člen 10 Uredbe št. 2201/2003 ne le določa izjemno pristojnost, temveč tudi navaja okoliščine, v katerih se ta pristojnost ohrani ali, nasprotno, prepusti sodiščem, ki so običajno pristojna, to pa so sodišča države članice, v kateri ima otrok trenutno običajno prebivališče.
49. Tudi če je novo običajno prebivališče posledica neupravičene premestitve,(22) so sodišča države članice, v kateri je otrok že vzpostavil določene vezi, zaradi geografske bližine otrokovega okolja primernejša za presojo ukrepov, ki so v njegovo korist.(23)
50. Po besedah Sodišča je zakonodajalec s členom 10 Uredbe št. 2201/2003 „želel […] v primeru dodelitve pristojnosti […] zagotoviti ravnotežje med, na eni strani, nujnostjo, da se tistemu, ki je otroka odvzel, onemogoči, da ima od svojega nezakonitega dejanja koristi […], in, na drugi strani, možnostjo, da se sodišču, ki je otroku najbližje, omogoči seznanitev z dejanji, ki spadajo na področje starševske odgovornosti“.(24)
51. Ključ za pravilno razumevanje člena 10 Uredbe št. 2201/2003 in s tem pogojev, ki jih določa, je zagotavljanje tega ravnotežja.
52. Menim, da se to ravnotežje bolje ohranja z zahtevo za vrnitev otroka v državo članico, v kateri je prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo (v tem primeru v Nemčijo), kot pa z zahtevo za njegovo vrnitev, v skladu s katero bi se, če bi ji bilo ugodeno, preselil(25) v državo (Švica), ki ni navedena država niti država, v kateri trenutno prebiva (Poljska).
53. V členu 10(b) Uredbe št. 2201/2003 so podrobno opisana dejanja, ki jih mora opraviti oseba, ki se želi izogniti spremembi mednarodne sodne pristojnosti:
– protipravnemu odvzemu otroka mora ugovarjati tako, da v določenem roku pri organih države, v kateri se otrok nahaja, vloži zahtevo za njegovo vrnitev;(26)
– zoper odločbo, da se otrok ne vrne, sprejeto v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980, mora pri organih države otrokovega prejšnjega prebivališča nemudoma vložiti zahtevek v zvezi z varstvom in vzgojo otroka(27) (če tak postopek še ne teče).
54. Menim, da Uredba št. 2201/2003 s tem, ko ohranitev pristojnosti pogojuje s temi natančnimi pravnimi odzivi, poskuša nosilca pravice do varstva in vzgoje otroka usmeriti v zavrnitev protipravnega odvzema in doseči še nekaj več.
55. V interesu otroka spodbuja izvajanje mehanizmov, katerih cilj je čim prej končati začasno stanje,(28) na način, ki je skladen z logiko evropske ureditve na področju mednarodnega protipravnega odvzema otrok(29). Ponovna vzpostavitev statusa quo pred neupravičeno premestitvijo je prva faza, ki je bistvena za ureditev položaja protipravno odvzetega otroka.(30) Da bi to dosegli, se mi zdi nujno zahtevati njegovo vrnitev prav v državo članico, iz katere je bil premeščen.
56. Zahteva za vrnitev otroka v drugo državo, kot je država, v kateri je imel običajno prebivališče pred neupravičeno premestitvijo, je eden od načinov nasprotovanja tej premestitvi, vendar ne služi namenu, ki sem ga pravkar opisal. Namesto tega omejuje zadeve, v katerih so pristojna sodišča države članice otrokovega trenutnega običajnega prebivališča, to je sodišča, ki so otroku najbližja.
57. Skratka, nasprotujem temu, da se kot „zahteva za vrnitev“ v smislu člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 opredeli zahteva za vrnitev otroka v državo, ki ni država, v kateri je imel običajno prebivališče v času neupravičene premestitve.
2. Zahteva za vrnitev in zahteva za dodelitev varstva in vzgoje otroka
58. Člen 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 določa:
– da je vložitev zahteve za vrnitev izrecni pogoj, ki ga mora vlagatelj zahteve za dodelitev varstva in vzgoje otroka izpolniti, ko izve (ali bi moral izvedeti), kje je otrok, za ohranitev mednarodne sodne pristojnosti v državi otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča;
– da pri organih države članice, v katero je bil otrok premeščen, niso mogoče nobene druge vloge, razen za vrnitev otroka.
59. Kot sem že pojasnil, je za ohranitev pristojnosti države članice, v kateri je imel otrok običajno prebivališče pred neupravičeno premestitvijo, v skladu s členom 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 treba začeti postopek z namenom vrnitve otroka v to državo.
60. S tega vidika se lahko zdi, da sta zahteva za vrnitev otroka in zahteva za dodelitev varstva in vzgoje otroka, ki bi v primeru ugoditve privedel do vrnitve otroka, enakovredni.
61. Vendar je v zadevah protipravnega odvzema otrok odločilen časovni dejavnik.(31) Zato za namene člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 zahteva, katere edini cilj je takojšnja vrnitev otroka in ki se iz tega razloga obravnava kot nujna, in zahteva za dodelitev varstva in vzgoje otroka, o kateri se bo odločalo po podrobni preučitvi vsebine spora v postopku v ta namen, nista zamenljivi.(32)
62. Sistematična razlaga prav tako ne podpira tega, da se zahteva za vrnitev iz člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 lahko nadomesti z zahtevo za dodelitev varstva in vzgoje otroka. Točka (i) ter točki (ii) in (iii)(33) člena 10(b) te uredbe tvorijo zaporedje, v katerem je zahteva za dodelitev varstva in vzgoje otroka zasnovana kot poznejša od zahteve za vrnitev. Te točke skupaj opisujejo zaporedje korakov, ki jih je treba izvesti, potem ko je znano, kje je otrok, v „tipičnem“ položaju, ko zahteva za dodelitev varstva in vzgoje otroka še ni bila vložena.
63. Od tega trenutka dalje je za ohranitev pristojnosti v državi članici, v kateri je imel otrok običajno prebivališče pred protipravnim odvzemom, potrebno naslednje: prizadevanje za njegovo vrnitev pri organih (nove) države članice, v katero je bil otrok premeščen (točka (i)); vztrajanje pri tem prizadevanju (točka (ii)); in, v primeru zavrnitve zahteve za vrnitev(34), takojšnja vložitev zahteve za dodelitev varstva in vzgoje otroka v državi članici običajnega prebivališča pred premestitvijo (točka (iii)).
64. Skratka, menim, da mora za ohranitev pristojnosti v državi članici, v kateri je otrok prebival in iz katere je bil neupravičeno premeščen, oseba, ki želi dobiti pravico do varstva in vzgoje otroka (in ve ali bi morala vedeti, kje je otrok), zahtevati njegovo takojšnjo vrnitev. Od trenutka, ko izve, kje je otrok,(35) ne more izbirati med sprožitvijo postopka, ki vodi do odločitve o vsebini zadeve, in zahtevo za takojšnjo vrnitev otroka(36). Če zahteve za vrnitev ne vloži ali jo vloži prepozno, pristojnost za odločanje o varstvu in vzgoji otroka preide na organe države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče.(37)
C. Uporaba teh meril za prvotni spor
65. Predložitveno sodišče drugo vprašanje za predhodno odločanje postavlja na podlagi dvojne predpostavke:
– po eni strani se za namene člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 ne zdi upoštevno, da je bila pred poljskimi sodišči vložena zahteva za vrnitev, ki je bila obravnavana v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980;
– po drugi strani pa se zahteva za dodelitev varstva in vzgoje L, vložena pri nemškem sodišču, upošteva kot zahteva za vrnitev v smislu istega člena.
66. Za koristen odgovor na vprašanje za predhodno odločanje je treba oceniti pravilnost teh predpostavk.
1. Zahteva za vrnitev L v Švico
67. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da po mnenju predložitvenega sodišča zahteva za vrnitev(38) L v Švico, ki jo je njen oče 7. julija 2017 vložil pri poljskih sodiščih, ni upoštevna za namen ohranitve pristojnosti v Nemčiji na podlagi člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003.
68. Komisija je v svojem stališču predstavila drugačen pogled: zahteva za vrnitev v Švico naj bi bila vsekakor upoštevna; oče L „ni ostal nedejaven“, temveč si je prizadeval za vrnitev otroka.(39)
69. Iz razlogov, navedenih v točki 41 in naslednjih teh sklepnih predlogov, menim, da je stališče predložitvenega sodišča, kar zadeva rezultat, v bistvu pravilno. V okoliščinah iz člena 10(b) Uredbe št. 2201/2003 bi bilo treba za ohranitev pristojnosti sodišč Nemčije kot države članice običajnega prebivališča otroka pred premestitvijo vložiti zahtevo za vrnitev v to državo.
2. Zahteva za dodelitev varstva in vzgoje otroka pred nemškimi sodišči
70. Da bi preverilo, ali so sodišča države članice (Nemčija), v kateri je L običajno prebivala pred neupravičeno premestitvijo, (še vedno) pristojna, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je bila zahteva za dodelitev varstva in vzgoje otroka, ki jo je vložil oče, vložena v roku enega leta, ki je določen v členu 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003.
71. Na podlagi tega sklepam, da predložitveno sodišče zahtevo v zvezi z varstvom in vzgojo L sprejema kot zahtevo za „vrnitev“ v smislu navedenega člena 10 Uredbe št. 2201/2003. Na ta način lahko odpravi oviro, ki jo predstavlja neobstoj zahteve za vrnitev v pravem pomenu besede, ki je zahtevana v navedenem členu, da se pristojnost ohrani v državi članici izvora, ko je znano, kje prebiva otrok v državi, v katero je bil premeščen.
72. Iz razlogov, ki sem jih navedel v točkah 58 in naslednjih teh sklepnih predlogov, menim, da ta predpostavka ni pravilna. Prav tako se mi zdi, da tega ne upravičuje pritrdilen odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje, kot implicitno izhaja iz navedb predložitvenega sodišča.
73. Eno je, da uporaba člena 10 Uredbe št. 2201/2003 (za priznanje mednarodne sodne pristojnosti nekaterim sodiščem v primeru neupravičene premestitve otroka) ni pogojena z uporabo člena 11 te uredbe,(40) nekaj drugega pa, da bi se bilo na to izjemno pristojnost mogoče opreti kadar koli, neodvisno od kakršnega koli poskusa doseči vrnitev otroka.
D. Druge zahteve iz člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003
74. Predložitveno sodišče postavlja dve vprašanji, ki bi ju bilo treba razjasniti, če bi v nasprotju s tem, kar trdim, sprejeli, da je v Nemčiji vloženo zahtevo za dodelitev varstva in vzgoje otroka mogoče enačiti z zahtevo za vrnitev v smislu člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003.
75. Prvo vprašanje se nanaša na rok, v katerem mora nosilec pravice do varstva in vzgoje otroka zahtevati takojšnjo vrnitev otroka, ko izve (ali bi moral izvedeti), kje je otrok.
76. Zdi se, da dvom izhaja iz razhajanj med opisom dejanskega stanja, ki ga je podal oče L, ko je prek švicarskih organov zahteval vrnitev L, in opisom, ki ga je podal v Nemčiji, da bi dokazal, da so nemška sodišča še naprej pristojna za odločanje o varstvu in vzgoji otroka:
– v postopku za vrnitev je oče kot datum neupravičene premestitve L navedel 24. maj 2017, ko je začela obiskovati vrtec na Poljskem;
– v postopku za dodelitev varstva in vzgoje otroka pa se je oče skliceval na dogovor z materjo L, da bo deklica od novembra 2017 obiskovala vrtec v Švici.
77. Glede na datum, ki se upošteva, je enoletni rok iz člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 v času, ko je oče L v Nemčiji vložil zahtevo za dodelitev varstva in vzgoje otroka (13. julija 2018), bodisi že potekel bodisi še ni. Predložitveno sodišče sprašuje, ali so očetove navedbe v postopku za dodelitev varstva in vzgoje otroka, ki so drugačne tistih, ki so bile podane v okviru postopka za vrnitev po Haaški konvenciji iz leta 1980, dopustne.
78. Drugo vprašanje se nanaša na dokazovanje dejstev (in sicer morebitnega dogovora staršev glede otrokovega bivanja na Poljskem po določenem datumu), ki so pogoj za mednarodno sodno pristojnost. Po mnenju očeta dokazno breme v zvezi s tem nosi mati L na podlagi člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980,(41) ta dokaz pa naj bi se prav tako uporabljal v okviru člena 10 Uredbe št. 2201/2003.
79. Menim, da je te dvome predložitvenega sodišča mogoče odpraviti na podlagi tega, da sta postopek za vrnitev in postopek za dodelitev varstva in vzgoje otroka v zvezi z neupravičeno premeščenim otrokom zaradi svoje narave in predmeta sicer povezana, vendar samostojna.
80. V Uredbi št. 2201/2003 je razmerje med obema postopkoma določeno zlasti v dveh določbah: členu 11, ki obravnava „vrnitev otroka“, in členu 42 iz oddelka „Izvršljivost nekaterih sodnih odločb o pravici do stikov in nekaterih sodnih odločb o vrnitvi otroka“. Nobena od teh določb teh postopkov ne povezuje na način, ki ga predlaga predložitveno sodišče.
81. Kar zadeva člen 11 Uredbe št. 2201/2003, se njegova vsebina nanaša na primer zahtevka (ki ga vloži oseba, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka), s katerim se od pristojnih organov v državi članici zahteva, da izdajo sodno odločbo na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, „da bi [se] dosegla vrnitev otroka, ki je bil neupravičeno premeščen ali zadržan v drugi državi članici, ki ni država članica, kjer je običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem“.
82. Člen 11(6) Uredbe št. 2201/2003 pa določa le mehanizem komunikacije med organi, tako da tisti, ki je izdal odločbo v skladu s členom 13 Haaške konvencije iz leta 1980, da se otrok ne vrne, kopijo te odločbe pošlje pristojnemu sodišču (ali osrednjemu organu) v državi članici, kjer je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem.
83. Po drugi strani je treba v skladu s členom 42(2)(c) Uredbe št. 2201/2003, kadar je vrnitev otroka posledica sodne odločbe o vrnitvi otroka v skladu s členom 11(8), slediti nekaterim korakom in izpolniti nekatere pogoje, da se za to odločbo uporablja sistem izvrševanja iz oddelka 4 poglavja III Uredbe št. 2201/2003.
84. Nič v Uredbi št. 2201/2003 ne kaže na to, da bi za namene začetka postopka v zvezi s starševsko odgovornostjo bodisi nosilca pravic do varstva in vzgoje otroka bodisi sodišče, pred katerim se je začel postopek, nujno zavezovala navedba dejstev, ki jo je prvonavedeni podal v okviru predhodne zahteve za vrnitev otroka.(42)
85. Uredba št. 2201/2003 prav tako ne zahteva, da so dokazna pravila za dejavnike, ki so odločilni za sodno pristojnost v skladu z njenim členom 10, enaka kot tista, ki se uporabljajo za odločanje o vrnitvi otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980.(43)
86. Sodišče je poudarilo, da odločba, izdana v okviru postopka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, ne vpliva na vsebino pravice do varstva in vzgoje in s tem na odločbo, ki jo lahko izda organ, pristojen za to področje.(44)
87. Sodišče je tudi poudarilo, da mora biti zahteva za vrnitev, ker je postopek vrnitve po naravi hiter postopek, „utemeljena na elementih, ki jih je mogoče hitro in lahko preveriti“, in zlasti navedlo datum, po katerem je premestitev neupravičena, kot enega od elementov, ki jih je morda težko ali celo nemogoče dokazati.(45)
88. Glede na ta izhodišča nazadnje menim, da:
– Uredba št. 2201/2003 nacionalnemu sodišču (ki mora odločiti, ali je pristojno za obravnavo zahteve za dodelitev varstva in vzgoje otroka) ne zagotavlja pravil za določitev, v kolikšni meri je vezano na predhodne trditve, podane med drugim postopkom, v katerem se je zahtevala vrnitev otroka;(46)
– ker v pravu Evropske unije ni pravil o dokaznem bremenu glede okoliščin, ki so v skladu s členom 10 Uredbe št. 2201/2003 podlaga za mednarodno pristojnost sodišč določene države članice, se ta pravila opredelijo v pravnem sistemu vsake države članice ob spoštovanju načel enakovrednosti in učinkovitosti ter polnega učinka Uredbe št. 2201/2003.
V. Predlog
89. Sodišču tako predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Oberlandesgericht Frankfurt am Main (višje deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija), odgovori:
Člen 10(b)(i) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000
je treba razlagati tako, da
zahteve, vložene na podlagi Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok iz leta 1980, s katero se zahteva vrnitev otroka v državo, ki ni država njegovega običajnega prebivališča pred premestitvijo, ni mogoče opredeliti kot „zahtevo za vrnitev“ v smislu člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003.
Ko je znano (ali bi moralo biti znano), kje je otrok, mednarodna pristojnost sodišč države članice, v kateri je imel otrok običajno prebivališče neposredno pred neupravičeno premestitvijo, preneha, če nosilec pravice do varstva in vzgoje otroka ob izpolnjevanju vseh drugih pogojev iz člena 10(b)(i) Uredbe št. 2201/2003 vloži zahtevo za dodelitev varstva in vzgoje otroka pri teh sodiščih, ne pa zahteve za vrnitev otroka pri organih države članice, v katero je bil otrok premeščen.
Trditve o dejanskem stanju, podane v postopku za vrnitev otroka, ki je bil začet na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, niso nujno zavezujoče za odločanje o tem, ali je sodišče države članice pristojno v poznejšem postopku za dodelitev varstva in vzgoje otroka.
Pravilo o dokaznem bremenu iz člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980 se ne uporablja za dejstva, ki so navedena kot podlaga za mednarodno sodno pristojnost za zahtevo za dodelitev varstva in vzgoje otroka.