Zadeva C‑715/20
K. L.
proti
X sp. z o.o.
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla Krakowa – Nowej Huty w Krakowie)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 20. februarja 2024
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 1999/70/ES – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Določba 4 – Načelo prepovedi diskriminacije – Različno obravnavanje v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi – Odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Neobstoj obveznosti navedbe razlogov za odpoved – Sodni nadzor – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“
1. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Pogoji zaposlitve – Pojem – Ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru odpustitve – Vključitev
(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 4, točka 1)
(Glej točke od 35 do 40.)
2. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Prepoved diskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas – Nacionalna zakonodaja, ki določa obveznost, da delodajalec navede razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ne pa v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Nedopustnost
(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 4, točka 1)
(Glej točke od 51 do 56 in od 63 do 67, 82 ter izrek.)
3. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Prepoved diskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas – Neposredni učinek – Možnost sklicevanja na to prepoved v sporu med posamezniki – Neobstoj
(Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 4, točka 1)
(Glej točki 75 in 76.)
4. Socialna politika – Okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP – Direktiva 1999/70 – Prepoved diskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas – Povezava z Listino o temeljnih pravicah – Možnost sklicevanja na člen 47 Listine o temeljnih pravicah – Spori med posameznikoma – Obveznosti in pristojnosti nacionalnega sodišča – Razlaga nacionalne ureditve v skladu s pravom Unije – Obveznost, da se ne uporabi nobenih nacionalnih določb, ki so v nasprotju s členom 47
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 47, 51(1) in 52(1); Direktiva Sveta 1999/70, Priloga, določba 4, točka 1))
(Glej točke od 77 do 82 in izrek.)
Povzetek
Sodišče, ki mu je bil predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, je v sestavi velikega senata pojasnilo obseg načela prepovedi diskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas, glede na obveznost obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obveznosti nacionalnih sodišč v primeru kršitve navedenega načela v sporu med posamezniki.
K. L., delavec, in X sp. z o.o., družba poljskega prava, sta sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas s krajšim delovnim časom, za obdobje od 1. novembra 2019 do 31. julija 2022. Družba X je 15. julija 2020 K. L. vročila izjavo o odpovedi te pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ne da bi v njej navedla razloge za to odpoved. V skladu s členom 30(4) poljskega zakonika o delovnih razmerjih(1) mora namreč delodajalec navesti razlog le v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas z odpovednim rokom.(2)
K. L. je Sąd Rejonowy dla Krakowa – Nowej Huty w Krakowie (okrajno sodišče v Krakovu – Nowa Huta v Krakovu, Poljska), ki je predložitveno sodišče, predložil odškodninski zahtevek zaradi nezakonite odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi. Skliceval se je zlasti na kršitev načela prepovedi diskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas, iz določbe 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas.(3)
V predložitveni odločbi je navedeno, da čeprav je Trybunał Konstytucyjny (ustavno sodišče, Poljska) že razsodilo, da je člen 30(4) zakonika o delovnih razmerjih združljiv z ustavnima načeloma demokratične pravne države in enakosti pred zakonom, je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) izrazilo dvome o združljivosti te nacionalne določbe s pravom Unije. Vendar naj zadnjenavedeno sodišče ne bi moglo zavrniti uporabe zadevne določbe, ker naj načelo prepovedi diskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas, ne bi imelo neposrednega učinka v sporu med posamezniki.
V teh okoliščinah je predložitveno sodišče v bistvu vprašalo, ali določba 4 okvirnega sporazuma nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, in ali se je na to določbo mogoče sklicevati v okviru spora med posamezniki.
Presoja Sodišča
Potem ko je Sodišče pojasnilo, da zadevna ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi spada pod pojem „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma, ki se nanaša na načelo prepovedi diskriminacije, je preučilo vprašanje, ali ta ureditev uvaja različno obravnavanje, ki pomeni manj ugodno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, v primerjavi z delavci, zaposlenimi za nedoločen čas, ki so v primerljivem položaju, in nato glede na primer presodilo, ali je tako različno obravnavanje mogoče upravičiti z „objektivnimi razlogi“.
Na prvem mestu, Sodišče je v zvezi s primerljivostjo zadevnih položajev opozorilo, da mora predložitveno sodišče presoditi, ali zadevne osebe opravljajo enako ali podobno delo v smislu okvirnega sporazuma,(4) pri čemer mora upoštevati vse dejavnike, kot so narava dela, pogoji glede usposabljanja in delovni pogoji.
Na drugem mestu, Sodišče je ugotovilo, da – s pridržkom preverjanj, ki jih opravi predložitveno sodišče – obstoj manj ugodnega obravnavanja delavcev, zaposlenih za določen čas, v primerjavi z delavci, zaposlenimi za nedoločen čas, izhaja iz okoliščine, da za zadnjenavedene ne velja zadevna omejitev glede informacij o razlogih v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tudi ob predpostavki, da je na podlagi tožbe, ki jo je vložil delavec, zaposlen za določen čas, zoper odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi zagotovljen sodni nadzor nad utemeljenostjo razlogov za odpoved navedene pogodbe in da je zagotovljeno učinkovito sodno varstvo zadevne osebe, ta delavec pred tem nima na voljo informacij, ki bi bile lahko odločilne za odločitev, ali bo vložil tožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi ali ne.
Na tretjem mestu, poljska vlada se v zvezi z obstojem „objektivnih razlogov“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma, opirajoč se na zgoraj navedeno sodbo ustavnega sodišča, sklicuje na nadaljevanje politike polne zaposlenosti, ki zahteva veliko fleksibilnost trga dela, h kateri naj bi prispevala pogodba o zaposlitvi za določen čas.
Po mnenju Sodišča pa so ti elementi bolj podobni merilu, ki se na splošno in abstraktno nanaša izključno na samo trajanje zaposlitve in torej z njimi ni mogoče zagotoviti, da bi zadevno različno obravnavanje ustrezalo dejanski potrebi. Ne zdi se niti, da bi bili nujni glede na cilj, na katerega se sklicuje poljska vlada. Zadevni pogoj zaposlitve se namreč ne nanaša na samo možnost delodajalca, da odpove pogodbo o zaposlitvi za določen čas z odpovednim rokom, temveč na pisno obvestitev delavca o razlogu ali razlogih, ki upravičujejo odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi morali delodajalci navesti razloge za predčasno odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas, jim zaradi tega ne bi bila odvzeta fleksibilnost te oblike pogodbe o zaposlitvi.
V teh okoliščinah bo moralo predložitveno sodišče preveriti, ali je člen 30(4) zakonika o delovnih razmerjih mogoče razlagati v skladu z določbo 4 okvirnega sporazuma. V nasprotnem primeru to sodišče zgolj na podlagi prava Unije načeloma ni zavezano, da ne uporabi določbe svojega notranjega prava, ki je v nasprotju z določbo 4 okvirnega sporazuma, ki med posamezniki nima neposrednega učinka.
Vendar država članica s sprejetjem zakonodaje, ki podrobneje določa in konkretizira pogoje za zaposlitev, ki jih med drugim ureja določba 4 okvirnega sporazuma, izvaja pravo Unije(5) in mora tako med drugim zagotoviti spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki je določena v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zadnjenavedena določba pa ima neposredni učinek. Sodišče je ugotovilo, da različno obravnavanje, ki je vzpostavljeno z zadevno nacionalno določbo, posega v navedeno pravico, ker je delavec, ki je zaposlen za določen čas, prikrajšan za možnost – ki je na voljo delavcu, zaposlenemu za nedoločen čas – da predhodno oceni, ali je treba sprožiti sodni postopek zoper odločitev o odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi, in da po potrebi vloži tožbo, s katero lahko natančno izpodbija razloge za takšno odpoved.
Nacionalno sodišče, ki odloča v sporu med posamezniki, mora, če veljavnega nacionalnega prava ne more razlagati v skladu z določbo 4 okvirnega sporazuma, zagotoviti polni učinek člena 47 Listine o temeljnih pravicah, tako da po potrebi ne uporabi nobene nasprotujoče določbe nacionalne zakonodaje.