SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 22. februarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Socialna varnost delavcev migrantov – Uredba (ES) št. 987/2009 – Člen 44(2) – Področje uporabe – Pokojnina zaradi popolne nezmožnosti za delo – Izračun – Upoštevanje dobe za vzgojo otrok, dopolnjene v drugi državi članici – Uporaba – Člen 21 PDEU – Prosto gibanje državljanov – Zadostna povezava med to dobo za vzgojo otrok in zavarovalnimi dobami, dopolnjenimi v državi članici, pristojni za izplačilo pokojnine“
V zadevi C‑283/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Landessozialgericht Nordrhein‑Westfalen (višje sodišče za spore s področja socialnega varstva v zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija, Nemčija) z odločbo z dne 23. aprila 2021, ki je na Sodišče prispela 4. maja 2021, v postopku
VA
proti
Deutsche Rentenversicherung Bund,
ob udeležbi
RB,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal, predsednica senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika drugega senata, F. Biltgen (poročevalec), J. Passer, sodnika, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: N. Emiliou,
sodni tajnik: D. Dittert, vodja oddelka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. maja 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,
– za češko vlado J. Pavliš, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,
– za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, J. M. Hoogveld in C. S. Schillemans, agenti,
– za Evropsko komisijo F. Clotuche‑Duvieusart, B.‑R. Killmann in D. Martin, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 5. oktobra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 44(2) Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL 2009, L 284, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med VA in Deutsche Rentenversicherung Bund (zvezni zavod za pokojninsko zavarovanje, Nemčija) glede vprašanja, ali je ta organ pri izračunu zneska pokojnine VA zaradi popolne nezmožnosti za delo dolžan upoštevati dobo za vzgojo otrok, ki jo je ta dopolnila v drugi državi članici.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba (ES) št. 883/2004
3 Cilj Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72), ki je začela veljati 20. maja 2004, je koordinirati nacionalne sisteme socialne varnosti. V skladu z njenim členom 91 se ta uredba uporablja od datuma začetka veljavnosti Uredbe št. 987/2009, ki je v skladu s členom 97 zadnjenavedene uredbe 1. maj 2010.
4 V uvodni izjavi 1 Uredbe št. 883/2004 je navedeno:
„Pravila za koordinacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti spadajo v okvir prostega gibanja oseb in morajo prispevati k izboljšanju njihovega življenjskega standarda in pogojev za zaposlitev.“
5 Člen 1(t) te uredbe opredeljuje pojem „zavarovalna doba“ tako, da pomeni dobe plačevanja prispevkov, dobe zaposlitve ali samozaposlitve, opredeljene ali priznane kot zavarovalne dobe po zakonodaji, po kateri so bile dopolnjene ali se štejejo za dopolnjene, ter vsa obdobja, ki so obravnavana kot taka, če jih imenovana zakonodaja obravnava kot enakovredna zavarovalnim dobam.
6 Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Osebna veljavnost“, v odstavku 1 določa:
„Ta uredba se uporablja za državljane države članice, osebe brez državljanstva in begunce, ki stalno prebivajo v državi članici, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic, ter za njihove družinske člane in preživele osebe.“
7 Naslov II iste uredbe, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, med drugim vsebuje člen 11 te uredbe, naslovljen „Splošna pravila“, ki v odstavkih od 1 do 3 določa:
„1. Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.
2. V tem naslovu se šteje, da osebe, ki prejemajo denarne dajatve zaradi ali kot posledico svoje dejavnosti zaposlene ali samozaposlene oseb[e], opravljajo navedeno dejavnost. To pa ne velja za invalidske pokojnine, starostne pokojnine ali pokojnine preživelih oseb ali za pokojnine za nesrečo pri delu ali poklicno bolezen ali za denarne dajatve za bolezen za neomejeno obdobje.
3. V skladu s členi od 12 do 16 velja:
(a) za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v državi članici zakonodaja te države članice;
(b) za javnega uslužbenca zakonodaja države članice, v upravi katere je zaposlen;
(c) za osebo, ki v skladu s členom 65 prejema dajatve za brezposelnost po zakonodaji države članice stalnega prebivališča, zakonodaja te države članice;
(d) za osebo, vpoklicano ali ponovno vpoklicano na služenje vojaškega roka ali na civilno služenje v državi članici, zakonodaja te države članice;
(e) za vsako drugo osebo, za katero se pododstavki (a) do (d) ne uporabljajo, zakonodaja države članice stalnega prebivališča, brez poseganja v druge določbe te uredbe, ki ji jamčijo dajatve po zakonodaji ene ali več drugih držav članic.“
8 Člen 87 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Prehodne določbe“, določa:
„1. Za obdobje pred datumom začetka uporabe te uredbe se na njeni podlagi ne pridobijo nobene pravice.
2. Pri ugotavljanju pravic, pridobljenih po tej uredbi, se upoštevajo vse zavarovalne dobe in, kadar je to primerno, vse dobe zaposlitve, samozaposlitve ali prebivanja, dopolnjene po zakonodaji države članice pred datumom začetka uporabe te uredbe v zadevni državi članici.
3. Ob upoštevanju odstavka 1 se pravica po tej uredbi pridobi tudi, če se nanaša na zavarovalni primer, ki nastopi pred datumom začetka njene uporabe v zadevni državi članici.
[…].“
Uredba št. 987/2009
9 Uredba št. 987/2009 določa podrobna pravila za izvajanje Uredbe št. 883/2004 v skladu s členom 89 zadnjenavedene uredbe.
10 Člen 1(1)(c) Uredbe št. 987/2009 določa:
„Za namene te uredbe:
[…]
(c) se uporabljajo opredelitve pojmov iz [Uredbe št. 883/2004].“
11 Člen 44 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Upoštevanje dobe za vzgojo otrok“, določa:
„1. Za namene tega člena ‚doba za vzgojo otrok‘ pomeni katero koli dobo, ki je v okviru pokojninske zakonodaje države članice vštevna doba ali ki izključno zaradi vzgoje otroka zagotavlja dodatek k pokojnini, ne glede na uporabljen način izračuna teh dob ter ne glede na to, ali se vštevajo med vzgojo otroka ali pa se priznajo za nazaj.
2. Če na podlagi zakonodaje države članice, ki je pristojna v skladu z naslovom II [Uredbe št. 883/2004], ni upoštevana doba za vzgojo otrok, je nosilec države članice, katere zakonodaja je v skladu z naslovom II [Uredbe št. 883/2004] veljala za zadevno osebo, ker je ta opravljala dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe na dan, ko se je doba za vzgojo zadevnega otroka začela upoštevati, še naprej pristojen za upoštevanje te dobe kot dobe za vzgojo otrok po lastni zakonodaji, kakor da je bil otrok vzgajan na njegovem ozemlju.
3. Odstavek 2 ne velja, če zaradi opravljanja dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe za zadevno osebo začne veljati zakonodaja druge države članice.“
12 Člen 93 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Prehodne določbe“, določa:
„Člen 87 [Uredbe št. 883/2004] se uporablja za primere, ki jih zajema [Uredba št. 987/2009].“
Nemško pravo
13 Člen 56 Sozialgesetzbuch, Sechstes Buch (VI) – Gesetzliche Rentenversicherung (šesta knjiga zakonika o socialni varnosti: sistem obveznega pokojninskega zavarovanja) (v nadaljevanju: SGB VI), kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 28. novembra 2018 (BGBl. I, str. 2016) (v nadaljevanju: SGB VI, spremenjen leta 2018), določa:
„(1) Doba za vzgojo otroka je doba, namenjena vzgoji otroka v prvih treh letih njegovega življenja. Doba za vzgojo otroka se prizna enemu od njegovih staršev […], če
1. se doba za vzgojo otroka pripiše temu od staršev,
2. je vzgoja otroka potekala na ozemlju Zvezne republike Nemčije ali se obravnava kot taka in
3. táko priznanje za tega od staršev ni izključeno.
[…]
(3) Šteje se, da je vzgoja potekala na ozemlju Zvezne republike Nemčije, če je tisti od staršev, ki je vzgajal otroka, skupaj z otrokom običajno prebival na tem ozemlju. Doba za vzgojo se obravnava kot vzgoja, ki je potekala na ozemlju Zvezne republike Nemčije, če je tisti od staršev, ki je vzgajal otroka, skupaj z otrokom običajno prebival v tujini in je med vzgojo otroka ali tik pred njegovim rojstvom zaradi opravljanja dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe na tem ozemlju plačeval obvezne prispevke. Enako velja v primeru skupnega prebivališča zakoncev ali življenjskih sopotnikov v tujini, če je zakonec ali življenjski sopotnik tistega od staršev, ki je otroka vzgajal, pridobil take dobe plačevanja obveznih prispevkov ali jih ni pridobil zgolj zato, ker je spadal med osebe iz člena 5(1) in (4) ali ker je bil oproščen obveznega zavarovanja.
[…]
(5) Doba za vzgojo otroka se začne ob koncu meseca otrokovega rojstva in se konča čez 36 koledarskih mesecev. […]“
14 Člen 57 SGB VI, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 21. marca 2001 (BGBl. I, str. 403), določa:
„Doba, namenjena vzgoji otroka, dokler ta ne dopolni deset let, za enega od staršev pomeni upoštevno dobo, če so v tem obdobju izpolnjeni tudi pogoji za priznanje dobe za vzgojo otroka. Enako velja za dobe samozaposlitve, ki niso bile le neznatne, saj so te dobe prav tako dobe plačevanja obveznih prispevkov.“
15 Člen 249(1) SGB VI, kakor je bil spremenjen z zakonom z dne 23. junija 2014 (BGBl. I, str. 787), določa:
„Za otroka, rojenega pred 1. januarjem 1992, se doba za vzgojo konča 24 mesecev po koncu meseca otrokovega rojstva.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
16 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je nemška državljanka, rojena leta 1958 v Aachnu (Nemčija).
17 Od leta 1962 do leta 2010 je živela v mestu Vaals (Nizozemska), ki je od mesta Aachen oddaljeno približno 5 km. V tem mestu se je šolala in je avgusta 1975 začela usposabljanje za vzgojiteljico, ki ga priznava Zvezna republika Nemčija.
18 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je začela 1. avgusta 1978 opravljati enoletno pripravništvo v vrtcu v Aachnu. V skladu z nemško zakonodajo bi bilo treba to leto šteti za dobo zaposlitve v Nemčiji, za katero velja obvezno zavarovanje. Ker pa ni bilo na voljo dovolj plačanih delovnih mest, je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pripravništvo opravila brez plačila in zato ni bila vključena v tako zavarovanje. Zato med tem pripravništvom ni plačevala nobenih prispevkov v nemški sistem obveznega pokojninskega zavarovanja.
19 Ko se je njeno pripravništvo končalo, je tožeča stranka v postopku v glavni stvari od 1. avgusta 1979 nadaljevala usposabljanje za vzgojiteljico v Aachnu in pridobila Fachhochschulreife (diploma višje strokovne šole), pri čemer je vseskozi živela na Nizozemskem. Po končanem usposabljanju julija 1980 ni ne v Nemčiji ne na Nizozemskem opravljala nobene poklicne dejavnosti.
20 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 15. novembra 1986 in 2. junija 1989 rodila dva otroka, ki sta odraščala na Nizozemskem in obiskovala šolo v Nemčiji. Ob rojstvu otrok v nemški sistem obveznega pokojninskega zavarovanja še vedno ni plačevala prispevkov.
21 Med septembrom 1993 in avgustom 1995 je v Nemčiji opravljala dejavnost samozaposlene osebe, za katero ni plačevala prispevkov v ta sistem. Nato je med aprilom 1999 in oktobrom 2012 v Nemčiji opravljala delo, ki se je po nemškem pravu štelo za delo „v neznatnem obsegu“, ki ni predmet obveznega zavarovanja.
22 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari se je leta 2010 preselila v Nemčijo. Od oktobra 2012 dalje je tam opravljala pridobitno dejavnost in v tem okviru plačevala prispevke v nemški sistem obveznega pokojninskega zavarovanja.
23 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari od marca 2018 od zveznega zavoda za pokojninsko zavarovanje, ki je tožena stranka v postopku v glavni stvari, prejema pokojnino zaradi popolne nezmožnosti za delo. Tožena stranka v postopku v glavni stvari je pri izračunu višine te pokojnine štela, da je treba pri dodelitvi te pokojnine poleg dob, v katerih je tožeča stranka v postopku v glavni stvari plačevala prispevke v nemški sistem obveznega pokojninskega zavarovanja, in sicer od leta 2012 dalje, kot upoštevne priznati tudi dobe, v katerih se je strokovno usposabljala v Nemčiji, in sicer od avgusta 1975 do julija 1978 in od avgusta 1979 do julija 1980, ter obdobje med 1. aprilom in 1. junijem 1999, v katerem je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari – medtem ko je svoja otroka vzgajala na Nizozemskem – zaposlena v Nemčiji, ne da bi bila vključena v sistem obveznega zavarovanja.
24 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je pri nemškem prvostopenjskem sodišču vložila tožbo, v okviru katere je trdila, da tožena stranka v postopku v glavni stvari pri izračunu višine njene nemške pokojnine zaradi popolne nezmožnosti za delo napačno ni upoštevala dobe za vzgojo otrok, ki jo je dopolnila na Nizozemskem med 15. novembrom 1986 in 31. marcem 1999, ne da bi opravljala poklicno dejavnost (v nadaljevanju: sporna doba), kot upoštevno dobo. Ta tožba je bila zavrnjena.
25 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper odločbo o zavrnitvi njene tožbe vložila pritožbo pri Landessozialgericht Nordrhein‑Westfalen (višje sodišče za spore s področja socialnega varstva v zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija, Nemčija), ki je predložitveno sodišče.
26 To sodišče ugotavlja, da na podlagi člena 56(3), prvi stavek, SGB VI, spremenjenega leta 2018, sporne dobe ni mogoče upoštevati pri izračunu zneska pokojnine tožeče stranke iz postopka v glavni stvari zaradi popolne nezmožnosti za delo, ker njena otroka v tem obdobju nista odraščala v Nemčiji. Sporna doba naj prav tako ne bi spadala na področje uporabe člena 56(3), drugi stavek, SGB VI, spremenjenega leta 2018, saj bi bilo to mogoče le, če bi imela tožeča stranka v postopku v glavni stvari s svojima otrokoma običajno prebivališče v tujini in če bi med to dobo ali neposredno pred nastopom te dobe v Nemčiji plačevala obvezne prispevke iz naslova dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ki jo je opravljala v tujini. Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da pogoji iz člena 44(2) Uredbe št. 987/2009 v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, ker tožeča stranka v postopku v glavni stvari ob rojstvu svojih otrok, ki je nastopilo med sporno dobo, v Nemčiji ni opravljala dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe.
27 Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali mora tožena stranka v postopku v glavni stvari ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, zlasti sodbe z dne 19. julija 2012, Reichel‑Albert (C‑522/10, EU:C:2012:475), glede na nekatere elemente, ki očitno kažejo na obstoj „dovolj tesne povezave“ med sporno dobo in zavarovalnimi dobami, dopolnjenimi v nemškem pokojninskem sistemu, to sporno dobo na podlagi člena 21 PDEU upoštevati pri izračunu zneska nemške pokojnine tožeče stranke v postopku v glavni stvari zaradi popolne nezmožnosti za delo.
28 V zvezi s tem predložitveno sodišče na eni strani poudarja, da se zadeva iz postopka v glavni stvari razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. julija 2012, Reichel‑Albert (C‑522/10, EU:C:2012:475). Tožeča stranka v postopku v glavni stvari namreč pred rojstvom svojih otrok ni bila vključena v obvezno zavarovanje v Nemčiji in ni plačevala prispevkov v nemški sistem obveznega pokojninskega zavarovanja. Poleg tega je v tem obdobju stalno prebivala na Nizozemskem in ni tja le začasno prenesla svojega prebivališča kot v zadnjenavedeni zadevi.
29 Na drugi strani predložitveno sodišče poudarja, da je celotno poklicno življenje tožeče stranke v postopku v glavni stvari povezano z Zvezno republiko Nemčijo, da je tam opravila celotno šolanje, da je v tej državi članici opravila enoletno pripravništvo – ki bi bilo predmet obveznega zavarovanja, če takrat ne bi bilo nezadostnega števila razpoložljivih plačanih delovnih mest – in da so se druga leta, v katerih se je strokovno usposabljala, upoštevala kot „pokojninske dobe“. Poleg tega naj bi njena otroka obiskovala šolo v Nemčiji in z družino naj bi prebivala na Nizozemskem blizu nemške meje.
30 Predložitveno sodišče se glede na navedeno sprašuje, ali je to, da se sporna doba na podlagi nemškega nacionalnega prava ne upošteva, združljivo s pravom Unije.
31 V teh okoliščinah je Landessozialgericht Nordrhein‑Westfalen (višje sodišče za spore s področja socialnega varstva v zvezni deželi Severno Porenje - Vestfalija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali se na podlagi ureditve [Kraljevine] Nizozemske – kot pristojne države članice v smislu določb naslova II [Uredbe št. 883/2004] – doba za vzgojo otrok v smislu člena 44(2) [Uredbe št. 987/2009] upošteva tako, da kot preprosta doba prebivanja omogoča pridobitev pokojninskih pravic v tej državi [članici]?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, [a]li je treba člen 44(2) Uredbe št. 987/2009 – ob izpeljavi sodb Sodišča z dne 23. novembra 2000, Elsen (C‑135/99, EU:C:2000:647), in z dne 19. julija 2012, Reichel‑Albert (C‑522/10, EU:C:2012:475) – razlagati tako, da mora pristojna država članica dobo za vzgojo otrok upoštevati tudi tedaj, če je oseba, ki otroka vzgaja, pred in po vzgoji [otroka] pokojninsko dobo zaradi usposabljanja ali zaposlitve dopolnila le v sistemu te države, vendar neposredno pred ali po vzgoji otroka ni plačevala prispevkov v ta sistem?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Dopustnost prvega vprašanja
32 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 44(2) Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da je treba za dobo za vzgojo otrok v smislu te določbe šteti, da se upošteva, kadar v skladu s pravom pristojne države članice v smislu določb naslova II Uredbe št. 883/2004 kot doba prebivanja omogoča pridobitev pokojninskih pravic v tej državi članici.
33 Čeprav v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalno sodišče zastavi v pravnem in dejanskem okviru, ki ga to opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti, je postopek, uveden s členom 267 PDEU, kljub temu instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, ki so jim predloženi (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točki 43 in 44 ter navedena sodna praksa).
34 V postopku v glavni stvari, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 31 sklepnih predlogov, morajo biti za to, da je v skladu s členom 44(2) Uredbe št. 987/2009 nosilec države članice – v obravnavanem primeru nemški nosilec – dolžan upoštevati dobo za vzgojo otrok, ki jo je zadevna oseba dopolnila v drugi državi članici – v obravnavanem primeru Nizozemski – izpolnjeni trije kumulativni pogoji, in sicer, prvič, da se doba za vzgojo otrok ne upošteva na podlagi zakonodaje zadnjenavedene države članice, drugič, da se je za zadevno osebo prej uporabljala zakonodaja prve države članice, ker je ta oseba v tej državi članici opravljala dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe, in tretjič, da je za to osebo še naprej veljala zakonodaja prve države članice zaradi opravljanja te dejavnosti na datum, ko se je v skladu z zakonodajo te države članice za zadevnega otroka začela upoštevati doba za vzgojo otrok.
35 V tej določbi je pojasnjeno, da je ta datum določen z nacionalnimi določbami države članice, ki urejajo upoštevanje dobe za vzgojo otrok. V skladu z nemško zakonodajo sta v obravnavanem primeru upoštevna datuma rojstva obeh otrok tožeče stranke v postopku v glavni stvari, in sicer 15. november 1986 in 2. junij 1989.
36 Čeprav se v skladu s členom 87(3) Uredbe št. 883/2004 in členom 93 Uredbe št. 987/2009 za položaj iz postopka v glavni stvari ratione temporis uporablja zadnjenavedena uredba, pa ta položaj ne izpolnjuje vseh pogojev za uporabo člena 44(2) Uredbe št. 987/2009, ker tožeča stranka iz postopka v glavni stvari niti pred niti pred datumom začetka vzgoje svojih otrok niti na ta datum v Nemčiji ni opravljala dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe.
37 Zato je treba šteti, da se zadnjenavedena določba v obravnavanem primeru ne uporablja in da odgovor Sodišča na prvo vprašanje za rešitev spora o glavni stvari ni potreben.
38 Iz tega izhaja, da prvo vprašanje ni dopustno.
Drugo vprašanje
39 Najprej je treba spomniti, da mora Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uvedeno s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Ob upoštevanju tega lahko Sodišče po potrebi preoblikuje vprašanja, ki so mu predložena. Naloga Sodišča je namreč razložiti vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje v sporih, ki so jim predloženi, tudi če te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki jih ta sodišča postavijo (sodba z dne 8. julija 2021, Staatsanwaltschaft Köln in Bundesamt für Güterverkehr, C‑937/19, EU:C:2021:555, točka 22 ter navedena sodna praksa).
40 V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se predmet spora o glavni stvari nanaša na to, da tožena stranka v postopku v glavni stvari pri dodelitvi pokojnine tožeči stranki v postopku v glavni stvari zaradi popolne nezmožnosti za delo ni upoštevala dobe za vzgojo otrok, ki jo je ta dopolnila na Nizozemskem. V zvezi s tem se predložitveno sodišče ob navedbi, da pogoji za uporabo člena 44(2) Uredbe št. 987/2009 v postopku v glavni stvari očitno niso izpolnjeni, vseeno sprašuje, ali mora glede na člen 21 PDEU tožena stranka v postopku v glavni stvari v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 19. julija 2012, Reichel‑Albert (C‑522/10, EU:C:2012:475), upoštevati to dobo za vzgojo, in to kljub dejstvu, da – drugače kot oseba, na katero se je nanašala zadeva, v kateri je bila izdana ta sodba – tožeča stranka v postopku v glavni stvari pred in takoj po dopolnitvi dobe za vzgojo svojih otrok na ozemlju Kraljevine Nizozemske – ki je država članica, v kateri ni prebivala le začasno, temveč je tam prebivala več let – v Nemčiji ni opravljala dejavnosti, iz katere bi se plačevali prispevki za obvezno zavarovanje.
41 V teh okoliščinah je treba drugo vprašanje razumeti tako, da se z njim v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 21 PDEU razlagati tako, da kadar zadevna oseba ne izpolnjuje pogoja opravljanja dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ki je določen v členu 44(2) Uredbe št. 987/2009, da bi zaradi dodelitve pokojnine zaradi popolne nezmožnosti za delo dosegla, da bi država članica, pristojna za izplačilo te pokojnine, upoštevala dobo za vzgojo otrok, ki jo je dopolnila v drugi državi članici, vendar je zavarovalne dobe na podlagi obdobij usposabljanja ali poklicne dejavnosti izključno dopolnila v prvi državi članici tako pred to dobo za vzgojo kot po njej, mora ta država članica upoštevati zadnjenavedeno dobo, čeprav ta oseba niti pred navedeno dobo za vzgojo niti takoj po njej ni plačevala prispevkov v navedeni državi članici.
42 Najprej je treba poudariti, da je v skladu z navedbami, ki so bile Sodišču predložene v okviru tega postopka, Zvezna republika Nemčija edina država članica, ki je pristojna za dodelitev pokojnine tožeči stranki v postopku v glavni stvari zaradi popolne nezmožnosti za delo, ki je edina sporna v zadevi, ki jo obravnava predložitveno sodišče. Nizozemska vlada je na obravnavi pred Sodiščem tako navedla, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari nima nobene pravice do tovrstne pokojnine na Nizozemskem, ker na Nizozemskem ni nikoli delala. Tako je očitno, da sporne dobe na Nizozemskem ni mogoče upoštevati za dodelitev take pokojnine.
43 Po tem pojasnilu je treba ugotoviti, ali mora ob upoštevanju člena 21 PDEU v okoliščinah, kakršne so te v obravnavani zadevi, nosilec države članice, ki je pristojen za izplačilo pokojnino zaradi popolne nezmožnosti za delo iz postopka v glavni stvari, upoštevati dobo, kakršna je sporna doba.
44 V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 44 Uredbe št. 987/2009 upoštevanja dobe za vzgojo otrok v tujini ne ureja izključno in da cilj zagotavljanja spoštovanja načela prostega gibanja, kot je določen v členu 21 PDEU, prevlada tudi v okviru uredb št. 883/2004 in 987/2009, zato je ugotovitve iz sodbe z dne 19. julija 2012, Reichel‑Albert (C‑522/10, EU:C:2012:475), mogoče prenesti na položaj, v katerem se Uredba št. 987/2009 uporablja ratione temporis, vendar zadevna oseba ne izpolnjuje pogoja opravljanja dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ki je določen v členu 44(2) te uredbe za to, da država članica, pristojna za izplačilo pokojnine, pri dodelitvi te pokojnine upošteva dobo za vzgojo otrok, ki jo je zadevna oseba dopolnila v drugih državah članicah (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2022, Pensionsversicherungsanstalt (Doba za vzgojo otrok v tujini), C‑576/20, EU:C:2022:525, točka 62).
45 Sodišče je tako razsodilo, da v položaju, v katerem zadevna oseba ne izpolnjuje tega pogoja, ampak je delala in plačevala prispevke izključno v državi članici, ki je pristojna za izplačilo njene starostne pokojnine, tako pred kot po selitvi v druge države članice, v katerih se je posvetila vzgoji svojih otrok, obstaja zadostna povezava med dobo za vzgojo otrok, ki jo je ta oseba dopolnila v tujini, in zavarovalnimi dobami, dopolnjenimi zaradi opravljanja poklicne dejavnosti v državi članici, ki je pristojna za izplačilo njene starostne pokojnine. Zato mora po mnenju Sodišča ta država članica na podlagi člena 21 PDEU upoštevati to dobo za vzgojo otrok (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2022, Pensionsversicherungsanstalt (Doba za vzgojo otrok v tujini), C‑576/20, EU:C:2022:525, točki 65 in 66).
46 Iz sodne prakse, navedene v prejšnjih dveh točkah, tako izhaja, da člen 21 PDEU državi članici, ki je pristojna za izplačilo zadevne pokojnine, nalaga obveznost, da pri dodelitvi te pokojnine upošteva dobo za vzgojo otrok, ki jo je zadevna oseba dopolnila v drugi državi članici, če se ugotovi, da obstaja zadostna povezava med navedeno dobo za vzgojo otrok in zavarovalnimi dobami, ki jih je ta oseba dopolnila zaradi opravljanja poklicne dejavnosti v prvi državi članici.
47 Obstoj take „zadostne povezave“ je treba prav tako šteti za dokazan, kadar je zadevna oseba zavarovalne dobe na podlagi obdobij usposabljanja ali poklicne dejavnosti dopolnila izključno v državi članici, pristojni za izplačilo pokojnine, tako pred dopolnitvijo dobe za vzgojo svojih otrok v drugi državi članici kot po njej.
48 V zvezi s tem je treba poudariti, da je v skladu s členom 1(t) Uredbe št. 883/2004, ki je prav tako upošteven v okviru razlage člena 21 PDEU, pojem „zavarovaln[e] dob[e]“ opredeljen tako, da pomeni dobe plačevanja prispevkov, dobe zaposlitve ali samozaposlitve, opredeljene ali priznane kot zavarovalne dobe po zakonodaji, po kateri so bile dopolnjene ali se štejejo za dopolnjene, ter vsa obdobja, ki so obravnavana kot taka, če jih imenovana zakonodaja obravnava kot enakovredna zavarovalnim dobam. Zato lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo, da so nekatere življenjske dobe osebe, v katerih ni opravljala dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ki bi bila predmet obveznega zavarovanja, in torej niso plačevale prispevkov, izenačene z „zavarovalnimi dobami“, dopolnjenimi v zadevni državi članici.
49 V takem primeru okoliščina, da zadevna oseba ni plačevala prispevkov v tej državi članici v obdobjih, ki so po njeni nacionalni zakonodaji tako izenačena s takimi zavarovalnimi dobami, ne more izključiti obstoja zadostne povezave med dobo za vzgojo otrok, ki jo je ta oseba dopolnila v drugi državi članici, in zavarovalnimi dobami, dopolnjenimi v prvi državi članici.
50 V obravnavanem primeru je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pred dopolnitvijo dobe za vzgojo svojih otrok na Nizozemskem in po njej zavarovalne dobe dopolnila izključno v Nemčiji. Očitno je namreč, da je pred rojstvom svojih otrok dopolnila obdobja strokovnega usposabljanja v Nemčiji, ki so po nemškem pravu, čeprav zanje niso bili plačani prispevki, izenačene z zavarovalnimi dobami. Poleg tega je med koncem dobe za vzgojo svojih otrok in oktobrom 2012 v Nemčiji očitno opravljala delo v neznatnem obsegu, ki je na podlagi nemškega prava prav tako izenačeno z zavarovalno dobo, čeprav za to delo niso bili plačani prispevki. Nazadnje, od oktobra 2012 do marca 2018 je očitno opravljala poklicno dejavnost na ozemlju Zvezne republike Nemčije, ki je predmet obveznega zavarovanja, in je zato plačevala prispevke v sistem obveznega zavarovanja te države članice.
51 Zato je očitno – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da v postopku v glavni stvari obstaja zadostna povezava med dobo za vzgojo otrok, ki jo je tožeča stranka v postopku v glavni stvari dopolnila na Nizozemskem, in zavarovalnimi dobami, ki jih je dopolnila izključno na ozemlju Zvezne republike Nemčije tako pred to dobo za vzgojo otrok kot po njej, in to kljub dejstvu, da ta oseba v zadnjenavedeni državi članici ni plačevala prispevkov niti pred navedeno dobo za vzgojo otrok niti neposredno po njej.
52 V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, trajanje dobe prebivanja zadevne osebe v državi članici, v kateri se je ta oseba posvetila vzgoji svojih otrok, ni pomembno.
53 Zato v takem položaju država članica, ki je pristojna za izplačilo zadevne pokojnine, ne more izključiti upoštevanja dobe za vzgojo otrok zgolj zato, ker je bila ta dopolnjena v drugi državi članici, saj bi sicer postavila v slabši položaj svoje državljane, ki so izkoristili pravico do prostega gibanja, in tako kršila člen 21 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 19. julija 2012, Reichel‑Albert, C‑522/10, EU:C:2012:475, točke 41, 42 in 44, in z dne 7. julija 2022, Pensionsversicherungsanstalt (Doba za vzgojo otrok v tujini), C‑576/20, EU:C:2022:525, točka 64).
54 Iz tega sledi, da mora v položaju, v katerem je zadevna oseba – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – iz naslova obdobij usposabljanja ali poklicne dejavnosti v državi članici, ki je pristojna za izplačilo njene pokojnine zaradi popolne nezmožnosti za delo, tako pred dopolnitvijo dobe za vzgojo otrok v drugi državi članici kot po njej, prva država članica na podlagi člena 21 PDEU pri dodelitvi te pokojnine upoštevati to dobo za vzgojo, čeprav ta oseba ni plačevala prispevkov v tej prvi državi članici niti pred navedeno dobo za vzgojo niti neposredno po njej.
55 Glede na navedene preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 21 PDEU razlagati tako, da kadar zadevna oseba ne izpolnjuje pogoja opravljanja dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ki je določen v členu 44(2) Uredbe št. 987/2009, da bi zaradi dodelitve pokojnine zaradi popolne nezmožnosti za delo dosegla, da bi država članica, pristojna za izplačilo te pokojnine, upoštevala dobo za vzgojo otrok, ki jo je dopolnila v drugi državi članici, vendar je zavarovalne dobe na podlagi obdobij usposabljanja ali poklicne dejavnosti izključno dopolnila v prvi državi članici tako pred dopolnitvijo te dobe za vzgojo kot po njej, mora ta država članica upoštevati zadnjenavedeno dobo, čeprav ta oseba niti pred navedeno dobo za vzgojo niti takoj po njej ni plačevala prispevkov v navedeni državi članici.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 21 PDEU je treba razlagati tako, da kadar zadevna oseba ne izpolnjuje pogoja opravljanja dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ki je določen v členu 44(2) Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, da bi zaradi dodelitve pokojnine zaradi popolne nezmožnosti za delo dosegla, da bi država članica, pristojna za izplačilo te pokojnine, upoštevala dobo za vzgojo otrok, ki jo je dopolnila v drugi državi članici, vendar je zavarovalne dobe na podlagi obdobij usposabljanja ali poklicne dejavnosti izključno dopolnila v prvi državi članici tako pred dopolnitvijo te dobe za vzgojo kot po njej, mora ta država članica upoštevati zadnjenavedeno dobo, čeprav ta oseba niti pred navedeno dobo za vzgojo niti takoj po njej ni plačevala prispevkov v navedeni državi članici.
Podpisi