Zadeva C‑491/21
WA
proti
Direcţia pentru Evidenţa Persoanelor şi Administrarea Bazelor de Date din Ministerul Afacerilor Interne
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Înalta Curte de Casație și Justiție)
Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 22. februarja 2024
„Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Člen 21(1) PDEU – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Člen 45 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2004/38/ES – Člen 4 – Izdaja osebne izkaznice – Pogoj stalnega prebivališča v državi članici izdajateljici dokumenta – Zavrnitev organov te države članice, da izdajo osebno izkaznico enemu od svojih državljanov s stalnim prebivališčem v drugi državi članici – Enako obravnavanje – Omejitve – Utemeljitev“
Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Izdaja osebne izkaznice, ki velja kot potna listina v Uniji – Državljan Unije, ki je izvrševal svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja – Zavrnitev organov njegove izvorne države članice, da mu izdajo tako osebno izkaznico, iz razloga, da ima stalno prebivališče v drugi državi članici – Nedopustnost – Utemeljitev – Neobstoj
(člen 21(1) PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 45(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, uvodne izjave od 1 do 4 in člen 4(3))
(Glej točke od 25 do 27, 33, 34, od 36 do 44, od 46 do 53 in od 58 do 61 ter izrek.)
Povzetek
Sodišče je v postopku predhodnega odločanja navedlo, da pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je priznana s členom 21 PDEU in členom 45(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter katere pogoji za izvrševanje so podrobneje določeni z Direktivo 2004/38(1), nasprotuje zakonodaji države članice, na podlagi katere se državljanu Evropske unije, in sicer državljanu te države članice, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja v drugi državi članici, zavrne izdaja osebne izkaznice, ki velja kot potna listina v Evropski uniji, zgolj zato, ker ima stalno prebivališče na ozemlju te druge države članice.
Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je romunski državljan, ki ima od leta 2014 stalno prebivališče v Franciji in ki poklicno dejavnost odvetnika opravlja tako v Franciji kot v Romuniji. Romunski organi so mu izdali preprost elektronski potni list, ki je potna listina, s katero lahko potuje v tujino, in v katerem je navedeno, da ima stalno prebivališče v Franciji, ter začasno osebno izkaznico. Zadnjenavedena izkaznica se izda romunskim državljanom s stalnim prebivališčem v drugi državi članici, ki začasno prebivajo v Romuniji, obnoviti pa jo je treba vsako leto. Ta izkaznica ni potna listina.
Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je septembra 2017 zaprosila za izdajo preproste ali elektronske osebne izkaznice, ki pomeni potno listino, s katero bi lahko potovala v Francijo. Ta vloga je bila zavrnjena, in sicer v bistvu iz razloga, da ima stalno prebivališče v tujini.
Nato je decembra 2017 pri Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti, Romunija) vložila tožbo, s katero je navedenemu sodišču predlagala, naj odredi, da se ji izda zahtevani dokument. Navedeno sodišče je s sodbo, izdano marca 2018, to tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da romunska zakonodaja ne določa take izdaje v primeru stalnega prebivališča v tujini, kar naj poleg tega ne bi bilo v nasprotju s pravom Unije. Prav tako je presodilo, da tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ni bila diskriminirana, saj so ji romunski organi izdali preprost elektronski potni list.
Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija), ki je predložitveno sodišče, pri katerem je bila vložena kasacijska pritožba zoper navedeno sodbo, je odločilo, da Sodišču postavi vprašanje, ali je ta zavrnitev, da se tožeči stranki iz postopka v glavni stvari izda ta osebna izkaznica, ki velja kot potna listina v Uniji, iz razloga, da ima ta stalno prebivališče v drugi državi članici, skladna s pravom Unije.
Presoja Sodišča
Sodišče je v uvodu navedlo, da romunska zakonodaja na področju izdaje potnih listin uvaja različno obravnavanje romunskih državljanov s stalnim prebivališčem v Romuniji in romunskih državljanov s stalnim prebivališčem v tujini. Prvonavedenim se lahko izda ena potna listina ali dve, ki jim omogočata potovanje znotraj Unije, in sicer osebna izkaznica in/ali potni list, medtem ko se lahko drugonavedenim kot potna listina izda le potni list.
Sodišče je nato preizkusilo skladnost takega različnega obravnavanja s pravom Unije in, prvič, na eni strani navedlo, da člen 4(3) Direktive 2004/38(2) državam članicam prepušča izbiro vrste potne listine – in sicer osebne izkaznice ali potnega lista – ki jo morajo izdati svojim državljanom. Na drugi strani je Sodišče vseeno opozorilo, da je cilj Direktive 2004/38 olajšati uresničevanje temeljne in individualne pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je s členom 21(1) PDEU podeljena neposredno državljanom Unije. Tako morajo države članice pri izvajanju svoje pristojnosti na področju izdaje osebnih izkaznic spoštovati pravo Unije in zlasti določbe Pogodbe o prostem gibanju in prebivanju na njihovem ozemlju, kot je določeno v zadnjenavedeni določbi.
Drugič, Sodišče je ugotovilo, da zadevna ureditev v delu, v katerem od romunskih državljanov, ki prebivajo v drugih državah članicah in želijo pridobiti tako potni list kot osebno izkaznico, zahteva, da imajo stalno prebivališče v Romuniji, povzroča manj ugodno obravnavanje navedenih državljanov in jih postavlja v slabši položaj zgolj zato, ker so uresničevali svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja. Poleg tega je Sodišče na podlagi načela, da ugodnosti, ki jih daje Pogodba na področju gibanja državljanov Unije, ne bi polno učinkovale, če bi državljana države članice od njihove uporabe lahko odvrnile ovire, ki zaradi njegovega prebivanja v drugi državi članici izhajajo iz ureditve njegove države izvora, ki ga postavlja v slabši položaj zgolj zato, ker je navedene ugodnosti izkoristil, ugotovilo, da lahko zakonodaja iz postopka v glavni stvari romunske državljane, ki so v položaju, v kakršnem je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, odvrne od izvrševanja pravice do prostega gibanja in prebivanja v Uniji. Romunski državljani, ki so v takem položaju, morajo namreč v zvezi s postopkom izdaje osebnih izkaznic in/ali potnih listov nositi večje upravno breme kot romunski državljani s stalnim prebivališčem v Romuniji. Zato zakonodaja iz postopka v glavni stvari pomeni omejitev pravice do prostega gibanja in prebivanja, ki je določena tako v členu 21(1) PDEU kot v členu 45(1) Listine, pri čemer zadnjenavedena določba odraža prejšnjo določbo.
Tretjič, Sodišče je opozorilo, da je lahko taka omejitev z vidika prava Unije utemeljena le, če temelji na objektivnih preudarkih v splošnem interesu, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb, in če je sorazmerna s ciljem, ki mu legitimno sledi nacionalno pravo. Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da je ukrep sorazmeren, če se z njim lahko uresniči zastavljeni cilj in če ne prekorači tega, kar je potrebno za njegovo uresničitev. Romunska vlada je v zvezi s tem navedla utemeljitev nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari, pri čemer ta utemeljitev temelji na obstoju nekaterih preudarkov upravne narave, ki se nanašajo predvsem na potrebo po tem, da se naslovu stalnega prebivališča, ki je naveden na osebni izkaznici, prizna dokazna vrednost, ter na učinkovitost identifikacije in preverjanja tega naslova s strani pristojnega nacionalnega organa. Sodišče je pri preučitvi teh različnih trditev na eni strani navedlo, da romunska vlada ni dokazala povezave med navedbo naslova na osebni izkaznici in obveznostjo zavrnitve izdaje osebne izkaznice romunskim državljanom, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici. Na drugi strani je opozorilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso preudarki upravne narave ne morejo upravičiti odstopanja države članice od pravil prava Unije. Zato na podlagi nobene trditve romunske vlade ni mogoče šteti, da zadevna ureditev temelji na objektivnih preudarkih v splošnem interesu. Taka ureditev zato za romunske državljane s stalnim prebivališčem v drugi državi članici pomeni neupravičeno omejitev pravice do prostega gibanja in prebivanja v Uniji v smislu člena 4(3) Direktive 2004/38 ob upoštevanju člena 21(1) PDEU in člena 45(1) Listine.