SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 12. julija 2011(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Razdelitev trga – Pravica do obrambe – Dokaz kršitve – Trajanje kršitve – Globe – Izhodiščni znesek – Referenčno leto – Enako obravnavanje“
V zadevi T-133/07,
Mitsubishi Electric Corp. s sedežem v Tokiu (Japonska), ki jo zastopata R. Denton, solicitor, in K. Haegeman, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala F. Arbault in J. Samnadda, nato X. Lewis, nato P. Van Nuffel in J. Bourke ter nazadnje P. Van Nuffel in N. Khan, zastopniki,
tožena stranka,
primarno zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom izvajanja člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko in družbo TM T & D, podredno zaradi predloga za razglasitev ničnosti člena 2(g) in (h) te odločbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in še bolj podredno zaradi predloga za spremembo člena 2 te odločbe, da se odpravi ali, če to ni mogoče, zniža globa, naložena tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,
sodna tajnica: C. Kantza, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. decembra 2009,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1. Tožeča stranka
1 Tožeča stranka, japonska družba Mitsubishi Electric Corp., deluje v različnih sektorjih, med drugim na področju plinsko izoliranih stikalnih naprav (v nadaljevanju: GIS). Njeno dejavnost na področju GIS je med oktobrom 2002 in aprilom 2005 izvajalo skupno podjetje TM T & D Corp., v katerem sta imeli z družbo Toshiba Corp. vsaka v lasti polovico delnic in ki je prenehalo delovati leta 2005.
2. Proizvodi
2 GIS se uporabljajo za nadzor pretoka energije v elektroenergetskih omrežjih. Gre za težko električno napravo, ki se uporabljajo kot pomembni sestavni del elektrorazdelilnih postaj. GIS se po vsem svetu prodajajo kot sestavni deli elektrorazdelilnih postaj, izdelanih na ključ, ali kot ločeni deli za vgradnjo v take razdelilne postaje.
3. Upravni postopek
3 Družba ABB Ltd je 3. marca 2004 Komisijo Evropskih skupnosti opozorila na obstoj protikonkurenčnih ravnanj v sektorju GIS in v skladu z Obvestilom Komisije z dne 19. februarja 2002 o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi) ustno zaprosila za imuniteto pred globami.
4 Prošnja družbe ABB za imuniteto pred globami je bila dopolnjena z ustnimi informacijami in pisnimi dokazi. Komisija je 24. aprila 2004 družbi ABB dodelila pogojno imuniteto pred globami.
5 Komisija je na podlagi navedb družbe ABB uvedla preiskavo ter 11. in 12. maja 2004 opravila inšpekcijski pregled v prostorih več družb, ki so bile dejavne v sektorju GIS.
6 Komisija je 20. aprila 2006 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo poslano 20 družbam, med katerimi je bila tudi tožeča stranka. Komisija je 18. in 19. julija 2006 zaslišala družbe, na katere je bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
4. Izpodbijana odločba
7 Komisija je 24. januarja 2007 sprejela Odločbo C(2006) 6762 konč. v zvezi s postopkom izvajanja člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
8 Komisija je v točkah od 113 do 123 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da so različna podjetja, ki so bila udeležena v kartelu, dodeljevanje projektov GIS po dogovorjenih pravilih, razen na nekaterih trgih, usklajevala po vsem svetu, zlasti zato da bi obdržala kvote, ki so pretežno odražale njihove tržne deleže, ocenjene na podlagi preteklih obdobij. Pojasnila je, da so se projekti dodeljevali na podlagi skupne „japonske“ in skupne „evropske“ kvote, ki ju je bilo treba nato razdeliti med japonske in evropske proizvajalce. Sporazum, ki je bil podpisan 15. aprila 1998 na Dunaju (v nadaljevanju: sporazum GQ), je postavil pravila, ki so omogočala dodelitev projektov GIS japonskim ali evropskim proizvajalcem in upoštevanje njihove vrednosti pri ustrezni kvoti. Poleg tega je Komisija v točkah od 124 do 132 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da so različna podjetja, ki so bila udeležena v kartelu, sklenila nezapisan dogovor (v nadaljevanju: skupni dogovor), v skladu s katerim so bili projekti GIS na Japonskem na eni strani in v državah evropskih članic kartela na drugi strani, ki so bile skupaj določene kot „matične države“ za projekte GIS, rezervirani za japonske oziroma evropske članice kartela. Informacije o projektih GIS v „matičnih državah“ se med tema skupinama niso izmenjevale, prav tako se ti projekti niso upoštevali pri kvotah teh skupin.
9 Sporazum GQ je vseboval tudi pravila v zvezi z izmenjavo informacij, ki so bile potrebne za delovanje kartela, med tema skupinama proizvajalcev, za kar sta skrbela zlasti tajnika teh skupin, v zvezi z manipulacijami pri zadevnih razpisih za zbiranje ponudb in v zvezi z določitvijo cen za projekte GIS, katerih dodelitev ni bila mogoča. V skladu s Prilogo 2 k sporazumu GQ se je ta uporabljal za ves svet, razen za Združene države Amerike, Kanado, Japonsko in 17 zahodnoevropskih držav. Poleg tega so bili na podlagi skupnega dogovora projekti GIS v evropskih državah, ki niso bile „matične države“, rezervirani za evropsko skupino, ker so se japonski proizvajalci zavezali, da ne bodo dajali ponudb za projekte GIS v Evropi.
10 Po navedbah Komisije je bila razdelitev projektov GIS med evropske proizvajalce urejena v sporazumu, ki je bil prav tako podpisan na Dunaju 15. aprila 1988, z naslovom „E-Group Operation Agreement for GQ-Agreement“ (v nadaljevanju: sporazum EQ). Komisija je navedla, da so za dodeljevanje projektov GIS v Evropi veljala enaka pravila in postopki kot za dodeljevanje projektov GIS v drugih državah. Zlasti naj bi tudi za projekte GIS v Evropi veljala dolžnost obveščanja, treba naj bi jih bilo navesti na seznamu, dodeliti, se o njih dogovoriti ali jim določiti najnižjo ceno.
11 Komisija je na podlagi dejanskih ugotovitev in pravnih presoj, opravljenih v izpodbijani odločbi, ugotovila, da so vpletena podjetja kršila člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP), in jim naložila globe, ki jih je določila v skladu z metodologijo, opisano v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob) ter v obvestilu o ugodni obravnavi.
12 Komisija je v členu 1 izpodbijane odločbe ugotovila, da je tožeča stranka pri kršitvi sodelovala od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004.
13 Za kršitev, navedeno v členu 1 izpodbijane odločbe, je bila tožeči stranki v členu 2 izpodbijane odločbe naložena globa 118.575.000 EUR, od tega je bila za plačilo 4.650.000 EUR, kar je ustrezalo kršitvi, ki jo je storila družba TM T & D, odgovorna solidarno z družbo Toshiba.
Postopek in predlogi strank
14 Tožeča stranka je 18. aprila 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Tožeča stranka je 6. junija 2007 predlagala sprejetje ukrepov procesnega vodstva v zvezi z dejstvom, da je Komisija razkrila promet različnih naslovnikov izpodbijane odločbe.
15 Odgovor na tožbo je bil vložen 21. avgusta 2007.
16 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. novembra 2007, je tožeča stranka predlagala, naj se njenim predlogom ugodi z zamudno sodbo na podlagi člena 122 Poslovnika Splošnega sodišča. Repliko je vložila 5. novembra 2007.
17 S sklepom drugega senata Splošnega sodišča z dne 29. januarja 2008 je bil predlog za izdajo zamudne sodbe zavrnjen.
18 Pisni postopek se je končal z vložitvijo duplike 18. marca 2008.
19 Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca 22. septembra 2009 odločilo, da bo začelo ustni postopek. V okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika je Komisijo pozvalo, naj predloži nekatere dokumente, in stranke prosilo, naj se izrečejo o upoštevnosti teh dokumentov v zvezi s trditvami o kršitvi pravice do vpogleda v spis. Splošno sodišče je strankama postavilo tudi pisna vprašanja in ju pozvalo, naj nanje odgovorita na obravnavi.
20 Komisija je v odgovor na poziv Splošnega sodišča zadevne dokumente poslala 26. oktobra 2009. Tožeča stranka je svoje pripombe predložila 19. novembra 2009. Komisija je 2. decembra 2009 predložila dodaten dokument in 3. decembra 2009 odgovorila na pripombe tožeče stranke.
21 Stranki sta na obravnavi 11. decembra 2009 podali ustne navedbe ter odgovorili na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča.
22 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno, razglasi ničnost izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo in na družbo TM T & D;
– podredno, razglasi ničnost člena 2(g) in (h) izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo;
– še bolj podredno, spremeni člen 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, in odpravi ali, če to ni mogoče, zniža globo, ki ji je bila naložena;
– v vsakem primeru Komisiji naloži plačilo stroškov.
23 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.
Pravo
24 Tožeča stranka najprej izpodbija dopustnost odgovora na tožbo, pri čemer trdi, da je ta nedosleden in ne odgovarja na tožbene razloge, navedene v tožbi.
25 V zvezi s tem je treba poudariti, da mora odgovor na tožbo v skladu s členom 46(1)(b) Poslovnika vsebovati dejanske in pravne trditve, na katere se sklicuje tožena stranka.
26 Odgovor na tožbo, predložen v tej zadevi, to zahtevo izpolnjuje ne glede na ločeno vprašanje upoštevnosti ali utemeljenosti trditev, ki jih je izpostavila Komisija. V teh okoliščinah je treba trditev tožeče stranke o domnevni nedopustnosti odgovora na tožbo zavrniti.
27 V zvezi z vsebino tožeča stranka navaja petnajst tožbenih razlogov. Prvi se nanaša na to, da Komisija ni dokazala, da je tožeča stranka kršila člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP, ker je bila udeležena v kartelu, katerega cilj ali učinek je bil omejevanje konkurence v Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: EGP). Drugi tožbeni razlog se nanaša na to, da Komisija ni dokazala obstoja sporazuma, ki bi bil v nasprotju s členom 81 ES in členom 53 Sporazuma EGP in katerega stranka naj bi bila tožeča stranka. Tretji tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija storila napako, ker je zavrnila dokaze, s katerimi je tožeča stranka pojasnila svojo odsotnost na evropskem trgu in svojo nezmožnost prodreti na ta trg. Četrti tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija kršila pravila o dokazovanju, ker je obrnila dokazno breme in tako kršila domnevo nedolžnosti. Peti tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker je izhodiščni znesek globe tožeče stranke izračunala na podlagi prometa za leto 2001. Šesti tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve v zvezi z odločitvijo, da globo izračuna na podlagi prometa za leto 2001. Sedmi tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija narobe opredelila svetovni trg GIS in tržni delež tožeče stranke ter posledično kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti. Osmi tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve v zvezi z ugotovitvijo, da tožeča stranka obvladuje od 15 do 20 % svetovnega trga. Deveti tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija pri oceni vrednosti svetovnega trga kršila načelo dobrega upravljanja. Deseti tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija pri izračunu odvračalnega koeficienta, ki se je uporabil za tožečo stranko, kršila načeli enakosti in sorazmernosti. Enajsti tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ker je znesek globe tožeče stranke izračunala enako kot znesek globe evropskih proizvajalcev. Dvanajsti tožbeni razlog se nanaša na to, da Komisija pri izračunu globe ni upoštevala zadevnih gospodarskih in tehničnih dejavnikov. Trinajsti tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija storila napako pri izračunu trajanja kartela. Štirinajsti tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija kršila pravico tožeče stranke do obrambe in njeno pravico do poštenega sojenja, ker ji ni omogočila vpogleda v obremenilne in razbremenilne dokumente. Petnajsti tožbeni razlog se nanaša na to, da je Komisija kršila pravico tožeče stranke do obrambe, ker ji ni posredovala ugotovitev o teoriji nadomestila, ki je bila del skupnega dogovora.
28 Komisija izpodbija utemeljenost tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka.
29 Treba je takoj navesti, da tožeča stranka ni pojasnila, katere od tožbenih razlogov navaja v utemeljitev različnih predlogov, ki jih je podala. V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da se je tožeča stranka v podporo glavnemu predlogu iz tožbe sklicevala na prve štiri in zadnje tri tožbene razloge. Če bo namreč sprejet eden od teh tožbenih razlogov, bo treba vsaj deloma razglasiti ničnost členov 1 in 2 izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na tožečo stranko. Dalje, treba je ugotoviti, da se tožbeni razlogi od petega do dvanajstega nanašajo na določitev globe, naložene tožeči stranki, in jih zato ta navaja v podkrepitev podrednega predloga za razglasitev ničnosti člena 2(g) in (h) izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo. Nazadnje, treba je opozoriti, da se tožeča stranka v podporo predlogu, ki ga je navedla še bolj podredno, ni sklicevala na noben samostojni tožbeni razlog.
1. Glavni predlog iz tožbe: razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko in družbo TM T & D
30 Ker bi z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe zaradi kršitve pravice tožeče stranke do obrambe vsebinska preučitev navedene odločbe postala odvečna, je treba na prvem mestu obravnavati štirinajsti in petnajsti tožbeni razlog. Na drugem mestu bo treba skupaj obravnavati prvi, tretji in četrti tožbeni razlog, ki se nanašajo na dokazovanje skupnega dogovora. Na tretjem mestu bo treba preučiti drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na opredelitev navedenega dogovora kot kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Na četrtem mestu bo treba presoditi trinajsti tožbeni razlog, ki se nanaša na trajanje domnevnega kartela.
Štirinajsti tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do poštenega sojenja s strani Komisije, ker ji ni omogočila vpogleda v obremenilne in razbremenilne dokumente
Trditve strank
31 Tožeča stranka meni, da ni imela vpogleda v nekatere obremenilne in razbremenilne dokumente iz spisa Komisije, kar je v nasprotju z načelom spoštovanja pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja.
32 Tožeča stranka v zvezi z obremenilnimi dokumenti trdi, da so v izpodbijani odločbi razkriti dokazi, s katerimi ni bila seznanjena in o katerih se zato ni mogla izreči. Prvič, tožeča stranka trdi, da ni mogla preučiti dokumentov, ki jih je družba Fuji predložila 21. novembra 2006 in iz katerih izhaja, da naj sporazum GQ ne bi mogel delovati brez skupnega dogovora.
33 Drugič, tožeča stranka trdi, da prav tako niso bili posredovani dokumenti, predloženi novembra 2006, iz katerih izhaja, da družbi Alstom in Areva nista prerekali obstoja skupnega dogovora.
34 Tožeča stranka v zvezi z razbremenilnimi dokumenti trdi, prvič, da je Komisiji 8. novembra 2006 predložila razbremenilna pričanja več drugih podjetij, ki pa niso bila posredovana drugim strankam.
35 Drugič, dodaten odgovor družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je ta nasprotovala razlagi Komisije glede izjav iz prvotnega odgovora v zvezi z mehanizmom obveščanja in vračunavanja v kvote, naj ne bi bil posredovan.
36 Tretjič, tožeča stranka se pritožuje, da ni imela vpogleda v dokumente, ki vzbujajo dvom o obstoju skupnega dogovora in v katerih je poudarjen obstoj ovir za prodor na trg projektov GIS v EGP, ter so jih predložili družba Siemens, podjetje iz skupine, katere del je družba VA TECH Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG (v nadaljevanju: VA TECH), in družbi Hitachi in Toshiba, zlasti v izjave in ekonomska ali tehnična poročila, ki sta jih predložili družbi Hitachi in Toshiba, v pričanja zaposlenih družb Siemens in Hitachi in v odgovor družbe VA TECH na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Trdi, da je Komisija z ugotovitvijo v točki 130 obrazložitve izpodbijane odločbe, da družba VA TECH ni odkrito prerekala obstoja skupnega dogovora, izkrivila stališče družbe VA TECH.
37 Četrtič, tožeča stranka trdi, da ni imela vpogleda v izjave S., ki so bile predložene v imenu družbe Alstom in so se nanašale na prenehanje delovanja kartela leta 1999.
38 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
39 Upoštevanje pravice do obrambe zahteva, da je treba zadevni osebi v upravnem postopku dati možnost, da ustrezno predstavi stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v utemeljitev svoje trditve o obstoju kršitve Pogodbe (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 66).
40 Posledica načela zagotavljanja pravice do obrambe, pravica do vpogleda v spis, pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnih spisih, ki so morda pomembni za njegovo obrambo. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov (zgoraj v točki 39 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 68).
41 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je zadevno podjetje šele na začetku upravne kontradiktorne faze z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah obveščeno o vseh bistvenih podatkih, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka, in da ima to podjetje pravico do vpogleda v spis, da se zagotovi dejansko izvajanje njegove pravice do obrambe. Zato odgovor drugih podjetij, ki naj bi bila udeležena v kartelu, na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah načeloma ni vključen v celoto dokumentov preiskovalnega spisa, s katerimi se stranke lahko seznanijo (sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T-161/05, ZOdl., str. II-3555, točka 163).
42 Vendar če se Komisija namerava opreti na del odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali na dokument, priložen k takemu odgovoru, da bi dokazala obstoj kršitve v postopku izvajanja člena 81(1) ES, je treba drugim podjetjem, vpletenim v ta postopek, omogočiti, da se glede takega dokaznega sredstva opredelijo. V takih okoliščinah namreč zadevni odlomek iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali dokument, priložen k takemu odgovoru, pomeni obremenilni dokaz zoper različna podjetja, ki naj bi bila udeležena pri kršitvi (glej zgoraj v točki 41 navedeno sodbo Hoechst proti Komisiji, točka 164 in navedena sodna praksa). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53(1) Sporazuma EGP.
43 Če je lahko odlomek iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali dokument, priložen k takemu odgovoru, upošteven za obrambo podjetja, ker mu omogoča uveljavljanje dokazov, ki niso skladni s sklepi Komisije na tej stopnji, se po analogiji ta odlomek šteje za razbremenilni dokaz. V tem primeru je treba zadevnemu podjetju omogočiti, da preuči zadevni odlomek ali dokument in se izreče glede njega.
44 Vendar zgolj dejstvo, da so druga podjetja navajala iste trditve kot zadevno podjetje in da so si po potrebi bolj prizadevala za svojo obrambo, ne zadošča, da bi se te trditve štele za razbremenilne dokaze (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T-43/02, ZOdl., str. II-3435, točki 353 in 355).
45 Glede posledic vpogleda v spis brez upoštevanja teh pravil, se dejstvo, da dokument, na katerega se je Komisija oprla pri obdolžitvi tega podjetja, ni bil posredovan, šteje za kršitev pravice do obrambe samo, če zadevno podjetje dokaže, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil posredovan, izločen kot obremenilni dokaz (zgoraj v točki 39 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 71 in 73).
46 V zvezi z neposredovanjem razbremenilnega dokumenta mora zadevno podjetje samo dokazati, da bi dejstvo, da dokument ni bil razkrit, lahko vplivalo na potek postopka in vsebino odločbe Komisije v njegovo škodo. Dovolj je, če podjetje dokaže, da bi lahko navedeni razbremenilni dokument uporabilo pri svoji obrambi, in sicer da bi, če bi se nanj lahko oprlo v upravnem postopku, lahko navedlo dokaze, ki ne bi bili skladni s sklepi, do katerih je na tej stopnji prišla Komisija, in bi lahko tako kakor koli vplivali na njeno presojo v odločbi, vsaj glede teže in trajanja njemu očitanega ravnanja, in s tem na višino globe (zgoraj v točki 39 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točki 74 in 75).
47 Možnost, da bi nerazkriti dokument vplival na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije, se lahko dokaže le po predhodni presoji nekaterih dokazov, ki kažejo, da bi bili lahko nerazkriti dokumenti – glede na te dokaze – tako pomembni, da jih ne bi smeli zanemariti (zgoraj v točki 39 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 76).
48 Komisija v obravnavani zadevi v zvezi z obremenilnimi dokumenti po eni strani priznava, da se ni mogla opreti na pripombe družbe Fuji, ki tožeči stranki niso bile posredovane, da bi v izpodbijani odločbi utemeljila očitke zoper to družbo, zanika pa, da se je nanje dejansko sklicevala kot na obremenilne dokaze. Vseeno je treba poudariti, da se je Komisija v točkah 125 in 255 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na dodatna stališča družbe Fuji, zlasti stališča, predložena 21. novembra 2006, da bi potrdila obstoj skupnega dogovora.
49 Po drugi strani Komisija trdi, da se pri ugotavljanju obstoja skupnega dogovora ni oprla na domnevno nevtralno stališče družb Alstom in Areva, temveč je samo ugotovila to dejstvo. Čeprav tako razlago potrjuje besedilo točke 125 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri ni stališču družb Alstom, Areva in VA TECH priznana nikakršna potrditvena vrednost, v nasprotju z izjavami družbe Fuji, ki potrjujejo obstoj skupnega dogovora, je postavljena pod vprašaj v točki 255 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri Komisija navaja, da so nekateri evropski proizvajalci implicitno priznali obstoj skupnega dogovora.
50 Kakor koli že, nevtralnega stališča družb Alstom in Areva ni mogoče razlagati kot dokaza o obstoju skupnega dogovora. Ker dokazno breme v okviru postopka na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP nosi Komisija, to, da eno od podjetij ne izpodbija nekega dejstva, ne dokazuje zadevnega dejstva. Komisija se zato ne glede na vprašanje spoštovanja pravic do obrambe na stališče družb Alstom in Areva ni mogla sklicevati kot na obremenilni dokaz.
51 V teh okoliščinah je vprašanje, ali bodo ti argumenti tožeče stranke glede obremenilnih dokazov sprejeti, odvisno od rezultata preučitve prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na dokaz obstoja skupnega dogovora. Če bo namreč ugotovljeno, da je bil obstoj navedenega dogovora pravno zadostno dokazan tudi po izločitvi zadevnih pripomb družbe Fuji in domnevno nevtralnega stališča družb Alstom in Areva kot obremenilnih dokazov, bo treba ta del zavrniti. Če pa bo, nasprotno, ugotovljeno, da so navedeni dokazi nujni za podporo ugotovitvam v izpodbijani odločbi glede obstoja skupnega dogovora, bo treba trditev tožeče stranke sprejeti in posledično razglasiti ničnost izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša nanjo.
52 V zvezi z razbremenilnimi dokazi je treba takoj zavrniti trditev tožeče stranke, da nekateri dokumenti, ki jih je predložila, niso bili posredovani drugim naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Tudi če ti dokumenti niso bili posredovani drugim naslovnikom, bi to lahko vplivalo samo na obrambo teh naslovnikov, ne pa tudi na obrambo tožeče stranke.
53 V preostalem je Splošno sodišče od Komisije zahtevalo predložitev dokumentov, ki jih je tožeča stranka opredelila vsaj površno.
54 Prvič, treba je poudariti, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke dodatni odgovor družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ne vzbuja dvomov o dejanski vsebini izjav te družbe glede mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote. Družba Hitachi je v navedenem dodatnem odgovoru izpodbijala samo razlago Komisije v zvezi z navedenimi izjavami, predvsem kar zadeva njihovo upoštevnost kot dokaz skupnega dogovora in obstoja enotne kršitve, ki naj bi bila povezana z navedenim dogovorom, pa tudi s sporazumom GQ. Enako utemeljitev je družba Hitachi navedla že v odlomku prvega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je tožeči stranki posredovala Komisija. Zato dodatnega odgovora družbe Hitachi na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ne bi bilo mogoče šteti za razbremenilni dokaz, katerega posredovanje bi lahko vplivalo na potek postopka in vsebino izpodbijane odločbe.
55 Drugič, kot trdi tožeča stranka, je družba VA TECH v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno prerekala obstoj skupnega dogovora. Tudi če je ta okoliščina upoštevna za preučitev prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na dokaz obstoja skupnega dogovora, pa sama po sebi ne razkriva kršitve pravice tožeče stranke do obrambe, saj ta ne pojasni, koliko je bila zaradi nepravilne razlage stališča družbe VA TECH otežena njena obramba.
56 Poleg tega so družbe VA TECH, Hitachi, Toshiba in Siemens v svojih izjavah prerekale obstoj skupnega dogovora in opisale obstoj ovir za vstop na evropski trg. Prav tako pa sta družbi Hitachi in Toshiba predložili izvedenska poročila, ki naj bi potrjevala njuno stališče v zvezi s tem.
57 Tožeča stranka je med upravnim postopkom prerekala obstoj skupnega dogovora in razprav o njem ter se sklicevala na obstoj „velikih“ ovir za vstop na evropski trg, v zvezi z zadnjim vprašanjem pa je predložila izvedenska poročila, podobna poročilom družb Hitachi in Toshiba. V teh okoliščinah izjav in poročil, ki so jih predložili drugi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ni mogoče šteti za razbremenilne dokaze.
58 Kar zadeva pričanja zaposlenih v družbah Hitachi in Siemens, so ti izjavili, da se sporazum GQ ni uporabljal za projekte GIS v Evropi, ter prerekali obstoj skupnega dogovora in razprav v zvezi s tem in navedli obstoj „visokih“ ovir za vstop na trg EGP. Poleg tega so priče družbe Hitachi navedle podrobnosti predloga družbe Alstom o dogovoru med evropskimi in japonskimi proizvajalci, ki je bil podan julija 2002, in zavrnitve tega predloga s strani družbe Hitachi.
59 V zvezi s tem je treba po eni strani poudariti, da pisnih pričanj zaposlenih v neki družbi, ki so bila sestavljena pod njenim nadzorom in ki jih je ta v upravnem postopku, ki ga vodi Komisija, predložila v svojo obrambo, načeloma ni mogoče opredeliti kot informacije, ki se razlikujejo od izjav te družbe in so od njih neodvisne. Splošno pravilo je namreč, da stališče družbe glede resničnosti dejstev, ki ji jih očita Komisija, temelji predvsem na poznavanju dejstev in mnenjih njenih zaposlenih in vodstva.
60 Po drugi strani je tožeča stranka, kot je bilo navedeno v točki 57 zgoraj, med upravnim postopkom prerekala obstoj skupnega dogovora in razprav o njem ter se sklicevala na obstoj „velikih“ ovir za vstop na evropski trg. Navedla je še, da se sporazum GQ ni nanašal na ozemlje EGP. Dejstva, da so se tudi druga podjetja sklicevala na te trditve, zato ni mogoče šteti za razbremenilni dokaz.
61 Podrobnosti o predlogu družbe Alstom iz julija 2002 so bile razkrite tudi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. To dejstvo se zato ne šteje za razbremenilni dokaz.
62 Tretjič, tožeča stranka po vpogledu v izjave S. v njih ni našla ničesar, kar bi lahko koristilo obrambi tožeče stranke. Splošno trditev, da so navedene izjave razbremenilni dokaz, je treba zato zavrniti kot neutemeljeno.
63 Glede na vse zgoraj navedeno je treba zavrniti trditve tožeče stranke glede vpogleda v razbremenilne dokumente. Kot pa je razvidno iz točke 51 zgoraj, je vprašanje, ali bo ta tožbeni razlog sprejet, odvisno od rezultata preučitve prvega tožbenega razloga.
Petnajsti tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe, ker Komisija ni posredovala svojih ugotovitev o teoriji nadomestil, ki je bila del skupnega dogovora
Trditve strank
64 Tožeča stranka trdi, da Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni navedla, da nadomestilo, ki so ga evropski proizvajalci v okviru skupnega dogovora dodelili japonskim proizvajalcem na podlagi mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote, dokazuje obstoj navedenega dogovora. Meni, da je ta teorija prvič omenjena v izpodbijani odločbi. Komisija naj bi tako kršila obveznost, da zainteresiranim strankam omogoči, da se izrečejo o dokazih, na katere se je oprla.
65 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
66 V skladu s sodno prakso morajo biti iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah jasno razvidni vsi bistveni elementi, na katere se je v tej fazi postopka oprla Komisija. Vendar je to lahko navedeno kot povzetek in ni nujno, da je odločba kopija obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, saj je to obvestilo pripravljalni dokument, v katerem je presoja pravnih in dejanskih elementov samo začasna (zgoraj v točki 39 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 67). Čeprav Komisija zadevnim strankam tako ne more pripisati drugačnih kršitev, kot so navedene v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in lahko upošteva samo dejstva, o katerih so se imele zadevne stranke možnost izreči, pa mora kljub temu upoštevati dokaze, ki izhajajo iz upravnega postopka, da bi bodisi odstopila od očitkov, ki ne bi bili utemeljeni, bodisi izboljšala ali dopolnila – glede dejanskega stanja in prava – svoje trditve za utemeljitev očitkov (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točke od 92 do 94).
67 Treba je priznati, da Komisija v obravnavanem primeru v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni izrecno navedla, da se mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote šteje za nadomestilo, ki so ga evropski proizvajalci ponudili japonskim proizvajalcem, ki so jih šteli za morebitne resne konkurente, v zameno za upoštevanje skupnega dogovora.
68 Vendar so, prvič, v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah opisana dejstva, na katerih temelji ta teorija. Skupni dogovor in mehanizem vračunavanja v kvote sta namreč na kratko omenjena v točkah 100, 106 in 110 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, podrobno pa sta opisana v nadaljevanju tega dokumenta. Prav tako iz točke 120 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah izhaja, da so se japonski proizvajalci po mnenju Komisije šteli za potencialne resne konkurente za projekte GIS v EGP.
69 Drugič, tožeča stranka je v točki 59 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ugotovila, da se je Komisija sklicevala na mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote kot na dokaz obstoja skupnega dogovora. Treba je torej ugotoviti, da je tožeča stranka na podlagi navedenega obvestila razumela pomen, ki ga je Komisija v okviru dokazovanja zatrjevane kršitve pripisala mehanizmu obveščanja in vračunavanja v kvote. Prav tako je tožeča stranka v točkah od 59 do 64 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah podrobno izrazila mnenje glede dokaza navedenega mehanizma in njegove upoštevnosti glede na zatrjevani skupni dogovor.
70 Zato je treba ugotoviti, da bi se tožeča stranka glede na vsebino obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah lahko izrekla o dejstvih, na katerih je temeljil očitek, ki ga je Komisija navedla v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in v izpodbijani odločbi.
71 Zato je treba petnajsti tožbeni razlog zavrniti.
Prvi, tretji in četrti tožbeni razlog: Komisija ni dokazala udeležbe tožeče stranke v zatrjevanem kartelu, storila je napako, ker je zavrnila dokaze, ki pojasnjujejo neudeležbo tožeče stranke na evropskem trgu in nezmožnost prodora nanj, in kršila pravila dokazovanja, ker je obrnila dokazno breme in tako kršila domnevo nedolžnosti
72 Komisija mora v skladu s sodno prakso dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T-44/02 OP, T‑54/02 OP, T-56/02 OP, T-60/02 OP in T-61/02 OP, ZOdl., str. II-3567, točka 59 in navedena sodna praksa).
73 V tem okviru je treba dvom sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če še vedno dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe (zgoraj v točki 72 navedena sodba Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 60).
74 V tem zadnjem primeru je namreč treba upoštevati načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, in ki se uvršča med temeljne pravice, ki pomenijo splošna načela prava Skupnosti. Z vidika narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja, na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (glej v tem smislu zgoraj v točki 72 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 61 in navedena sodna praksa).
75 Zato se mora Komisija pri dokazovanju obstoja kršitve sklicevati na natančne in ujemajoče se dokaze. Vendar je treba poudariti, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da skupek indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, izpolnjuje to zahtevo (glej zgoraj v točki 72 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točki 62 in 63 ter navedena sodna praksa).
76 Poleg tega ob upoštevanju splošno znane prepovedi protikonkurenčnih sporazumov od Komisije ni mogoče zahtevati, naj predloži listine, ki izrecno dokazujejo stike med zadevnimi gospodarskimi subjekti. Nepopolni in sporadični dokazi, ki bi jih morda imela Komisija, morajo biti primerni, da se v vsakem primeru dopolnijo s sklepanjem, ki omogoča rekonstrukcijo upoštevnih okoliščin. O obstoju protikonkurenčne prakse ali sporazuma je torej mogoče sklepati na podlagi določenega števila naključij in indicev, ki lahko skupaj, če ne obstaja druga logična razlaga, pomenijo dokaz kršitve pravil o konkurenci (glej zgoraj v točki 72 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točki 64 in 65 ter navedena sodna praksa).
77 Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da ni več primerno uporabiti manj strogih dokaznih standardov pri težavah, ki naj bi jih Komisija imela pri dokazovanju kršitve. Prvič, po njenem mnenju so se globe, naložene v kartelnih zadevah, v zadnjih letih nenehno zviševale, kar mora vplivati na intenzivnost nadzora nad odločbami Komisije. Drugič, glede na obstoj obvestila o ugodni obravnavi in sodelovanje strank na podlagi tega obvestila naj Komisiji ne bi bilo več mogoče priznati diskrecijske pravice pri presoji dokazov. Tretjič, Komisija naj bi se v tej zadevi skušala sklicevati na dokument, ki potrjuje obstoj kartela zunaj Evropske unije, in sicer sporazum GQ, da bi ugotovila kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP.
78 Vendar teh navedb tožeče stranke ni mogoče sprejeti. Prvič, zvišanje zneskov glob ima namreč lahko hujše posledice za stranke, ki so jim te globe naložene. Ker pa je taka pobuda Komisije splošno znana, to povzroči, da si podjetja, če se jim pripiše odgovornost za kršitev, še toliko bolj prizadevajo, da bi bilo pridobljenih čim manj uporabnih dokazov, kar tako otežuje nalogo Komisije. Drugič, Komisija se lahko na dokumente, ki jih prejme od zadevnih podjetij v okviru programa prizanesljivosti, veljavno sklicuje kot na dokaze kršitve samo, če ti dokumenti v vsakem primeru izpolnjujejo veljavna merila iz sodne prakse. Obstoj programa prizanesljivosti tako sam po sebi nujno ne olajša naloge Komisije. Tretjič, dejstvo, da se sporazum GQ ni nanašal na ozemlje Evropske unije, je upoštevno v okviru presoje dokazne vrednosti tega dokumenta. Nasprotno pa ne more vplivati na presojo drugih dokumentov, ki jih je izpostavila Komisija.
79 Poleg tega, če se Komisija za sklep o obstoju kršitve opira le na ravnanje zadevnih podjetij na trgu, zadostuje, da ta dokažejo obstoj okoliščin, ki dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, prikazujejo v drugačni luči in tako dopuščajo, da se razlaga Komisije, ki jo je navedla pri ugotovitvi obstoja kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, nadomesti z drugo logično razlago dejstev (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T-67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00, ZOdl., str. II-2501, točka 186 in navedena sodna praksa).
80 V nasprotju s trditvami tožeče stranke se to pravilo ne uporablja v vseh primerih, v katerih je kršitev dokazana izključno z nelistinskimi dokazi.
81 V zvezi z dokazi, ki jih je mogoče navesti za ugotovitev kršitve člena 81 ES, velja namreč v pravu Skupnosti načelo proste presoje dokazov (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Dalmine proti Komisiji, T-50/00, ZOdl., str. II-2395, točka 72). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53 Sporazuma EGP.
82 Zato tudi če se pomanjkanje listinskih dokazov kot tako lahko izkaže za upoštevno v okviru splošne presoje skupka indicev, na katere se sklicuje Komisija, pa to ne pomeni, da lahko zadevno podjetje trditve Komisije izpodbija s predložitvijo alternativne razlage dejstev. Tako je samo v primeru, če na podlagi dokazov, ki jih je predložila Komisija, ni mogoče nedvoumno in brez potrebne razlage dokazati obstoja kršitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Coats Holdings in Coats proti Komisiji, T-36/05, povzetek v ZOdl., str. II-110).
83 Poleg tega nobena določba niti splošno načelo prava Skupnosti Komisiji ne prepovedujeta, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih podjetij, ki se jim očita udeležba v kartelu. Nasprotno bi bilo dokazno breme Komisije za ravnanja, ki so v nasprotju s členom 81 ES, nevzdržno in nezdružljivo z njeno nalogo nadzora nad pravilno uporabo teh določb (zgoraj v točki 79 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 192). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53 Sporazuma EGP.
84 Vendar izjave nekega podjetja, ki se mu očita udeležba v kartelu, katere resničnost prereka več drugih zadevnih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo ta podjetja storila, ne da bi to potrjevali drugi dokazi, saj je zaradi zanesljivosti zadevnih izjav lahko zahtevana stopnja potrditve manjša (zgoraj v točki 79 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 219 in 220).
85 Kar zadeva dokazno vrednost različnih dokazov, je edino upoštevno merilo za presojo predloženih dokazov njihova verodostojnost (zgoraj v točki 81 navedena sodba Dalmine proti Komisiji, točka 72).
86 V skladu s splošnimi dokaznimi pravili sta verodostojnost in tako dokazna vrednost dokumenta odvisni od njegovega izvora, okoliščin njegovega nastanka, njegovega naslovnika in njegove vsebine (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T-46/95, T-48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T‑88/95, T-103/95 in T-104/95, Recueil, str. II-491, točki 1053 in 1838).
87 Poleg tega je še posebej visoko dokazno vrednost mogoče priznati tistim izjavam, ki so, prvič, zanesljive, drugič, podane v imenu podjetja, tretjič, podane s strani osebe, ki ima poklicno obveznost delovati v interesu tega podjetja, četrtič, nasprotujejo interesom avtorja izjave, petič, so podane s strani neposredne priče dogajanju, ki ga opisujejo, in, šestič, so podane pisno, načrtno in po tehtnem premisleku (glej v tem smislu zgoraj v točki 79 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točke od 205 do 210).
88 Čeprav je poleg tega nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev v protipravnem kartelu običajnega glede na verjetnost, ki jo je navedla tožeča stranka, da ti udeleženci po navadi predložijo več obremenilnih dokazov o dejavnosti svojih konkurentov, to ne spremeni dejstva, da se namreč s predlogom za uporabo obvestila o ugodni obravnavi, da bi se dosegla imuniteta pred globo ali znižanje globe, ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi glede sodelovanja preostalih udeležencev v kartelu. Vsak poskus zavajanja Komisije namreč lahko omaje odkritost in popolnost sodelovanja predlagatelja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležen vseh ugodnosti na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T-120/04, ZOdl., str. II-4441, točka 70).
89 V zvezi s tem je treba še opozoriti, da so morebitne posledice posredovanja izkrivljenih dokazov še toliko hujše, ker mora biti izpodbijana izjava podjetja potrjena, kot izhaja iz točke 84 zgoraj. To namreč povečuje tveganje, da bodo Komisija in druga vpletena podjetja odkrili neresnične izjave.
90 V zvezi z uporabo teh pravil v obravnavanem primeru je treba najprej opozoriti, da je bil glede na ugotovitve v izpodbijani odločbi skupni dogovor nezapisan dogovor, ki je zajemal, prvič, zavezo japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na trg projektov GIS v EGP, drugič, zavezo evropskih podjetij, da ne bodo prodrla na japonski trg projektov GIS, in, tretjič, zavezo evropskih podjetij, da bodo japonska podjetja obvestila o projektih GIS v evropskih državah, ki niso matične države, in te projekte vračunala v skupno „evropsko“ kvoto, določeno v sporazumu GQ. Po navedbah Komisije je bil cilj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote ponuditi nadomestilo japonskim podjetjem, ki so jih evropska podjetja štela za morebitne konkurente na trgu EGP.
91 Ena od različnih sestavin skupnega dogovora, naštetih v točki 90 zgoraj, je domnevna zaveza japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na trg EGP, ki je podlaga za očitek Komisije tožeči stranki. Pravno zadostno je torej treba dokazati obstoj te zaveze. Vendar se lahko tudi druge sestavine skupnega dogovora, če so dokazane, izkažejo za upoštevne kot neposredni dokazi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju ustrezne zaveze japonskih podjetij.
92 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga prereka obstoj skupnega dogovora in svojo udeležbo pri njem. Izpodbija dokazno vrednost različnih informacij, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi, in navaja druge informacije, ki po njenem mnenju kažejo na neobstoj navedenega dogovora. Tožeča stranka na podlagi tega sklepa, da je Komisija s sprejetjem izpodbijane odločbe prekoračila svojo pristojnost. V okviru tretjega tožbenega razloga še dodaja, da bi morala Komisija v teh okoliščinah sprejeti alternativno razlago odsotnosti japonskih proizvajalcev s trga projektov GIS v EGP, povezano z obstojem pravnih, tehničnih in poslovnih ovir za vstop na ta trg. Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga navaja, da je Komisija, s tem ko ni pravno zadostno dokazala obstoja skupnega dogovora, obrnila dokazno breme in kršila načelo domneve nedolžnosti.
93 Komisija trdi, da je obstoj skupnega dogovora, zlasti zaveze japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na trg EGP, pravno zadostno dokazan s skupkom dokazov, ki vsebuje listinske dokaze, izjave podjetij, pričanja in informacije o učinkovitem delovanju kartela. Komisija zato meni, prvič, da je alternativna razlaga, ki jo predlaga tožeča stranka, brezpredmetna in, drugič, da je izpolnila svojo obveznost dokaznega bremena in posledično spoštovala načelo domneve nedolžnosti.
94 Treba je torej preučiti zanesljivost in vsebino različnih zadevnih dokazov ter tako preveriti, ali dokazi, ki jih navaja Komisija, skupaj pomenijo podlago za trdno prepričanje o obstoju skupnega dogovora, o katerem ni mogoče podvomiti glede na dokaze, ki jih navaja tožeča stranka.
95 Očitek tožeče stranke, da je Komisija prekoračila svojo pristojnost, ter tretji in četrti tožbeni razlog temeljijo na predpostavki, da Komisija ni dokazala obstoja skupnega dogovora in udeležbe tožeče stranke pri njem. Zato bo tudi zavrnitev trditev tožeče stranke v zvezi z dokazom obstoja kršitve in sodelovanja tožeče stranke pri njej nujno pomenila, prvič, da je Komisija pristojna za sankcioniranje ugotovljene kršitve, drugič, da je alternativna razlaga, ki jo navaja tožeča stranka, brezpredmetna glede na navedbe v točkah od 79 do 82 zgoraj in, nazadnje, da je Komisija izpolnila svojo obveznost dokaznega bremena in je torej spoštovala načelo domneve nedolžnosti. Če pa bo, nasprotno, ugotovljeno, da udeležba tožeče stranke pri domnevni kršitvi v izpodbijani odločbi ni bila dokazana, bo to samo po sebi upravičilo njeno razglasitev ničnosti v delu, ki se nanaša na tožečo stranko.
Dokazi, ki jih je predložila družba ABB
– Trditve strank
96 Tožeča stranka trdi, da pričanje M., predloženo v imenu družbe ABB, ni zanesljivo in ne dovoljuje sklepanja o obstoju skupnega dogovora.
97 Prvič, družba ABB naj bi si zaradi pridobitve pogojne imunitete prizadevala za predložitev obremenilnih dokazov. Poleg tega naj bi se M. zavedal dejstva, da je v interesu družbe ABB, da ne izpodbije teze o skupnem dogovoru. Nasprotno pa naj bi dobro vedel, da zaradi svojih izjav ni izpostavljen civilnim postopkom, in naj bi bil prepričan, da njegovo pričanje ne bo predmet kontradiktornega postopka. Prav tako naj bi bilo očitno, da izjave M. ne bodo imele dodatnih škodljivih posledic za družbo ABB, saj naj bi bila odgovornost tega podjetja ugotovljena z drugimi dokazi.
98 Željo družbe ABB, da predloži obremenilne dokaze, naj bi med razgovorom z M. potrjevalo posredovanje zastopnika družbe ABB, ki je popravljal in pojasnjeval izjave Mayra in ki naj bi v nekem trenutku celo sam odgovoril na vprašanja Komisije.
99 Drugič, pričanje M. naj bi bilo predloženo več kot 18 mesecev po prošnji družbe ABB za imuniteto pred globami.
100 Tretjič, pričanje M. naj bi bilo bolj kot izjava, predložena v imenu te družbe, samo pričanje nekdanjega zaposlenega v družbi ABB. Tožeča stranka navaja, da je bila ta priča v času zadevnega razgovora upokojena in ji ni bilo treba ravnati v interesu družbe ABB.
101 Četrtič, ustno pričanje M. naj ne bi nastalo po temeljitem razmisleku. Ker naj bi M. med upravnim postopkom predložil več izjav, bi bilo poleg tega treba predložene dokumente šteti za vrsto izjav, ki so bile stalno ovržene, ne pa za eno samo pričanje, ki je bilo po premisleku spremenjeno. Tudi dejstvo, da predhodne izjave navedene priče niso bile posredovane tožeči stranki, naj bi pomenilo, da niso vsebovale dokazov o skupnem dogovoru, kar naj bi omajalo zanesljivost poznejših izjav te priče.
102 Petič, čeprav je bil M. neposredna priča nekaterih vidikov zatrjevanega kartela, naj ne bi sodeloval na nobeni razpravi v zvezi s skupnim dogovorom, zlasti naj ne bi sodeloval pri njegovi sklenitvi, kar naj bi pomenilo, da pri tem ni bil neposredna priča.
103 Šestič, pričanje M. naj bi bilo nejasno glede oblikovanja, vsebine in izvajanja skupnega dogovora in v njem naj ne bi bil omenjen noben sestanek ali razprava. Tožeča stranka navaja, da so izjave M. v zvezi z navedenim dogovorom bolj osebno mnenje kot pa popoln in skladen pregled dejstev o sporazumu.
104 Sedmič, pričanja M. naj ne bi potrjevali pisni dokazi iz tistega časa, temveč naj bi bilo v nasprotju s sporazumoma GQ in EQ ter drugimi pričanji. Poleg tega se izjave te priče naj ne bi ujemale z drugimi izjavami družbe ABB in naj bi bile v nasprotju z dokazi, ki so jih predložili drugi udeleženci kartela.
105 Natančneje, tožeča stranka trdi, da prošnja družbe ABB za imuniteto pred globami z dne 11. marca 2004 ni vsebovala opisa skupnega dogovora, predstavljenega v izpodbijani odločbi, ker iz izjav družbe ABB ne izhaja, da se je ta zavezala, da ne bo prodrla na evropski trg. Tudi V.-A., še eden od zaposlenih v družbi ABB, naj bi izjavil, da ga je M. obvestil, da sta Evropa in Severna Amerika izključeni s področja uporabe kartela.
106 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
107 Prvič, iz točk 88 in 89 zgoraj je razvidno, da dokumentov, ki jih predloži podjetje, ki je zaprosilo za imuniteto pred globami, ni treba samodejno obravnavati previdno. Kar zadeva posamičen primer pričanj, je seveda mogoče, da želijo zaposleni, ki morajo delovati v interesu podjetja, predložiti čim več obremenilnih dokazov, saj lahko njihovo sodelovanje v postopku pozitivno vpliva tudi na njihovo poklicno prihodnost. Vendar se morajo zadevni zaposleni v takem primeru zavedati tudi morebitnih negativnih posledic navajanja neresničnih dejstev, ki so še občutnejše zaradi zahteve po potrditvi.
108 Poleg tega ni mogoče šteti, da informacije, ki jih je predložila družba ABB, zanjo ne bi mogle imeti škodljivih posledic. Ker so bile navedene informacije predložene pred pošiljanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, namreč niti družba ABB niti njeni zaposleni in nekdanji zaposleni niso mogli biti prepričani o obsegu in natančni vsebini očitkov družbi ABB.
109 V zvezi z M. tožeča stranka upravičeno navaja, da nekdanjemu zaposlenemu načeloma ni več treba delovati v interesu nekdanjega delodajalca, kar zadeva prostovoljno sodelovanje v upravnem postopku. Vendar to tudi pomeni, da načeloma nima interesa za to, da bi v teh okoliščinah navajal neresnične podatke, ne glede na to, ali se je izpostavljal civilnim postopkom in ali je vedel, da njegove izjave ne bodo predmet kontradiktornega zaslišanja.
110 Prav tako je res, da je zunanji svetovalec družbe ABB na razgovoru z M. posredoval v točno določenem trenutku, da bi mu namignil, da bi bil prodor japonskih proizvajalcev na evropski trg zanje lahko donosen, pri čemer pa se je zdelo, da M. o tem ni bil prepričan. Zato je treba šteti, da je M. izrazil dvome o poslovnem interesu takega ravnanja, in to okoliščino upoštevati pri presoji vsebine njegovega pričanja. Vendar tožeča stranka ne pojasni, koliko to posredovanje zunanjega svetovalca družbe ABB vpliva na verodostojnost pričanja M. z drugih vidikov.
111 Drugič, dejstvo, da je med predložitvijo prošnje družbe ABB za imuniteto pred globami in razgovorom z M. preteklo že nekaj časa, samo po sebi ne vzbuja dvoma o dokazni vrednosti njegovega pričanja. Komisija ima namreč med preiskavo pravico zbrati dodatne dokaze, da bi imela na voljo vse upoštevne informacije za presojo obstoja kršitve, zlasti ob upoštevanju stališč zadevnih podjetij. Po drugi strani pa je čas, ki preteče med pričanjem in dejanskim stanjem, na katero se nanaša, lahko upošteven pri presoji verodostojnosti pričanja, saj lahko priče na splošno zagotovijo podrobnejše in zanesljivejše pričanje v zvezi z nedavnimi dogodki. V obravnavanem primeru obdobje treh let in treh mesecev od konca vpletenosti M. v kartel do predložitve njegovega pričanja ni dovolj dolgo, da bi vplivalo na njegovo verodostojnost.
112 Tretjič, ne zdi se, da bi se M. izrekel kot uradni predstavnik družbe ABB. Najprej, zdi se namreč, da je ta vloga večinoma pripadala zunanjim svetovalcem družbe ABB. Dalje, kot je bilo opozorjeno v točki 109 zgoraj, M. ob pričanju a priori ni bilo več treba ravnati v interesu nekdanjega delodajalca, prav tako pa nič ne kaže na to, da bi se bil sistematično pripravil na razgovor tako, da se je posvetoval z drugimi zaposlenimi v družbi ABB in se seznanil z dokumenti, ki jih je imela. Nazadnje, vprašanja, ki jih je Komisija postavila na razgovorih, niso zadevala uradnega stališča družbe ABB glede obravnavanih tem, temveč bolj to, kar je M. osebno vedel o zadevi.
113 Četrtič, tožeča stranka upravičeno trdi, da se ne zdi, da bi bilo pričanje M. rezultat posebno temeljitega razmisleka in da po dodatnem premisleku in preverjanjih ni bilo spremenjeno. Pričanje je bilo namreč ustno in ni nobenega sledu o tem, da bi Komisija pred tem M. postavila pisna vprašanja, niti da je ta izjave o skupnem dogovoru in o ovirah za vstop na trg EGP pozneje preučil in spremenil.
114 Nasprotno, dejstvo, da je M. predložil več zaporednih izjav, od katerih Komisija ni izpostavila vseh, ne vzbuja dvomov o verodostojnosti njegovega pričanja. Običajno je namreč, prvič, da se priča zaporedoma izreče o različnih vidikih in podrobnostih nekega vprašanja, in, drugič, da nekatere od njenih izjav niso upoštevne glede na predmet preiskave Komisije ali da se nanašajo na dejstva, ki so zanesljiveje potrjena z drugimi dokazi.
115 Petič, trditev tožeče stranke, da M. ni bil neposredna priča, je treba zavrniti. M. je bil namreč eden od predstavnikov družbe ABB v kartelu med letoma 1988 in 2002, torej skoraj ves čas njegovega delovanja, medtem ko je bila družba ABB eden od glavnih akterjev. M. je bil torej neposredna in glavna priča okoliščin, ki jih je navedel.
116 V zvezi s tem je treba priznati, da je M. med pričanjem potrdil, da ni bil navzoč pri sklenitvi skupnega dogovora. Tudi na vprašanje, ali je bil na sestankih, ki se jih je udeležil, obravnavan skupni dogovor, je M. odgovoril, da ga ni bilo treba omeniti, saj je bil samoumeven. Vendar te okoliščine ne vzbudijo dvoma o dokazni vrednosti pričanja M.. Priča lahko namreč jasno dokaže trajajoč pojav, tudi če ni sodelovala pri njegovem nastanku. Čeprav je M. izjavil, da na sestankih, ki se jih je udeležil, niso izrecno obravnavali vprašanja skupnega dogovora, je iz njegovega pričanja razvidno, da je to zato, ker so udeleženci v kartelu razumeli vsebino navedenega dogovora, se z njo strinjali in jo izvajali, ne da bi bila potrebna izrecna razprava.
117 Šestič, M. je glede vsebine svojega pričanja izjavil, da je med japonskimi in evropskimi proizvajalci obstajal dogovor o vzajemni zaščiti domačih trgov, predhoden sporazumu GQ, da je bil ta dogovor nujni pogoj za podpis sporazumov za druga območja in da je upoštevanje pravil tega sporazuma pomenilo, da japonski proizvajalci ne bodo prodrli na domači trg evropskih proizvajalcev, čeprav bi v tehničnem smislu to lahko storili. M. je v zvezi s tem še pojasnil mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote ter dejstvo, da projekti GIS v matičnih državah niso bili predmet razprav med obema skupinama proizvajalcev in niso bili vračunani v kvote, predvidene s sporazumom GQ.
118 Izjave M. tako potrjujejo obstoj skupnega dogovora, na katerega se sklicuje Komisija, in jih ni mogoče šteti za ohlapno dejstvo, v katerem je izraženo osebno mnenje, saj pojasnjujejo trajanje navedenega dogovora, njegovo vsebino in udeležence. Neobstoj pojasnil glede izvajanja tega dogovora nikakor ni presenetljiv, saj se je bistvena zaveza strank nanašala na nedelovanje na nekaterih trgih. Poleg tega je M. opisal del skupnega dogovora, ki je zahteval izvedbene ukrepe, in sicer mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote.
119 Sedmič, vprašanje, ali je pričanje M. podkrepljeno v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 84 zgoraj, in ali je ovrženo z dokazi, ki so jih predložila druga podjetja ali ki izhajajo iz sporazumov GQ in EQ, bo obravnavano v točkah od 129 do 195 spodaj.
120 Glede domnevnega neujemanja pričanja M. z drugimi dokazi, ki jih je predložila družba ABB, je ta v stališčih z dne 11. marca 2004 izrecno navedla obstoj skupnega dogovora, v skladu s katerim obe japonski družbi ne bosta predložili ponudb za evropske projekte, evropske družbe pa ne bodo predložile ponudb za japonske projekte.
121 V takih okoliščinah je razumljivo, da se je družba ABB sklicevala na dve japonski družbi, in sicer Japan AE Power Systems Corp. in TM T & D, saj so bile ob predložitvi njenih izjav dejavnosti podjetij Fuji, Hitachi, tožeče stranke in družbe Toshiba na področju GIS združene v teh skupnih družbah. Kljub temu je Komisija to izjavo upravičeno razlagala, kot da sta navedeni podjetji sami sodelovali pri skupnem dogovoru. Družba ABB je namreč že v prvotni prošnji za imuniteto pred globami z dne 3. marca 2004 pojasnila, da je po njenih informacijah kartel obstajal že več kot deset let, kar pomeni, da je nastal precej pred ustanovitvijo družb Japan AE Power Systems in TM T & D.
122 Glede pričanj zaposlenih v družbi ABB je Wi. izjavil, da je bila odsotnost japonskih podjetij z evropskega trga posledica sistema zaščite japonskega in evropskega trga, razlog za to pa je bilo dejstvo, da nobena od obeh skupin proizvajalcev ni želela, da bi druga skupina posegla na njen domači trg. Tudi P. se je skliceval na skupni dogovor, v skladu s katerim japonska podjetja ne bodo sodelovala na evropskem trgu, evropska podjetja pa ne bodo sodelovala na japonskem trgu.
123 Enaka ugotovitev velja za pričanje V.-A.. Ta je na vprašanje glede obstoja kakršnega koli dogovora med evropskimi in japonskimi proizvajalci navedel sporazum med japonskimi in evropskimi proizvajalci, v skladu s katerim evropska podjetja ne bodo „napadala“ japonskih podjetij na japonskem trgu in obratno. V.-A. je še izjavil, da je sodeloval pri izrecni razpravi med evropskimi podjetji in predstavnikom japonskega podjetja o spoštovanju tega dogovora, ki so jo spodbudili poskusi japonskih podjetij, da bi prodrla na evropski trg.
124 V.-A. je glede domnevne izključitve nekaterih ozemelj s področja uporabe svetovnega kartela po eni strani navedel, da je bila Severna Amerika izključena iz posebnega razloga, in sicer zaradi nevarnosti sankcij, ki bi jih povzročilo razkritje kartela. Po drugi strani je pojasnil, da je izključitev držav Zahodne Evrope pomenila, da evropski proizvajalci o zadevnih projektih GIS niso razpravljali na sestankih, na katerih je bil navzoč, to je na sestankih svetovnega kartela, ki sta ga pred tem urejala sporazuma GQ in EQ, temveč ob drugi priložnosti. Te izjave so povsem v skladu s pričanjem M.
125 Vseeno je treba priznati, da M., kot je bilo opozorjeno v točki 110 zgoraj, ni bil prepričan o poslovnem interesu japonskih podjetij za prodor na evropski trg projektov GIS. Kljub temu stališče M., s katerim se strinja tudi P., ne vpliva na dejstvo, da so se japonska podjetja po navedbah štirih prič družbe ABB in po navedbah družbe ABB zavezala, da ne bodo prodrla na trg EGP, čeprav bi bila v tehničnem smislu zmožna to storiti.
126 Skratka, treba je ugotoviti, da dokazi, ki jih je predložila družba ABB, potrjujejo obstoj skupnega dogovora. Prav tako se ujemajo glede obstoja in bistvene vsebine skupnega dogovora.
127 Poleg tega so bile izjave družbe ABB predložene v imenu podjetja, iz njihove vsebine pa je razvidno, da temeljijo na internih raziskavah in razgovorih z zaposlenimi v tem podjetju. Zato jim je treba priznati določeno stopnjo dokazne vrednosti.
128 Izjave štirih zadevnih prič pa so verodostojne, ker so jih podale neposredne priče dogodkov, na katere se nanašajo, in ker iz okoliščin obravnavanega primera ne izhaja, da so imele te priče razloge za predložitev izkrivljenih dokazov. Torej jim je treba priznati veliko dokazno moč.
Podkrepitev dokazov, ki jih je predložila družba ABB
– Trditve strank
129 Tožeča stranka prereka, da so bili dokazi, ki jih je predložila družba ABB, v obravnavanem primeru ustrezno podkrepljeni.
130 Prvič, izjave družbe Fuji v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah naj ne bi bile diametralno nasprotne njenim interesom, zato naj z njimi ne bi bilo mogoče podkrepiti obstoja skupnega dogovora. Poleg tega naj bi družba Fuji navedla, da je bila njena odsotnost z evropskega trga proizvodov GIS posledica gospodarskih in tehničnih ovir. Ker družba Fuji ni sodelovala na vseh sestankih o sporazumu GQ, bi se njeno mnenje lahko razlikovalo od mnenja drugih strank, ki menijo, da skupni dogovor ni obstajal.
131 Drugič, to, da je družba Hitachi zavrnila predlog družbe Alstom iz julija 2002 za podpis sporazuma o projektih GIS v Evropi, ki bi zajemal srednjo in vzhodno Evropo, naj se ne bi štelo za dokaz obstoja skupnega dogovora. Po mnenju tožeče stranke je Komisija spregledala, da se je družba Hitachi sklicevala na poslovne ovire, zaradi katerih je bila prisotnost japonskih proizvajalcev na evropskem trgu omejena. Tudi če je bil skupni dogovor ključen za delovanje sporazuma GQ, bi morala zavrnitev razdelitve evropskega trga pripeljati do neuspeha celotnega sporazuma. Vendar naj ne bi bilo tako.
132 Tretjič, dejstvo, da družbi Areva in Alstom ne prerekata skupnega dogovora, naj bi bilo v obravnavanem primeru brezpredmetno.
133 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
134 Prvič, družba Fuji je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izjavila, da je bila seznanjena s skupnim dogovorom, v skladu s katerim si japonski proizvajalci ne bodo prizadevali za prodor na evropski trg, pri čemer je pojasnila, da je bil glavni razlog za odsotnost družbe Fuji s trga EGP ta, da ni bila resen in pomemben dobavitelj GIS v Evropi.
135 Če je družba Fuji vsaj posredno priznala, da na evropskem trgu ni bila prisotna tudi zaradi skupnega dogovora, je priznala nekaj, kar bi lahko Komisija upoštevala v njeno škodo. Izjava družbe Fuji je zato v nasprotju s trditvami tožeče stranke, kar nasprotuje interesom te družbe, saj implicitno priznava sodelovanje pri kršitvi.
136 Seveda je izjava družbe Fuji precej nejasna, saj to podjetje zgolj navaja zavezo japonskih proizvajalcev, da ne bodo prodrli na evropski trg. Vendar je družba Fuji s tem potrdila bistveni element, razviden iz dokazov, ki jih je predložila družba ABB, in ki ga Komisija očita japonskim proizvajalcem. Zadevna izjava torej v obravnavanem primeru ni brezpredmetna.
137 Prav tako je treba poudariti, da je imela družba Fuji v kartelu drugotno vlogo, kot v bistvu zatrjuje tožeča stranka. Kot izhaja iz točke 150 obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila družba Fuji edino japonsko podjetje, ki ni bilo v odboru skupine japonskih proizvajalcev, ki je bil med drugim pristojen za dogovarjanje med obema skupinama proizvajalcev v okviru sporazuma GQ. Treba je ugotoviti, da je podjetje, ki ima drugotno vlogo v kartelu, načeloma seznanjeno z bistveno vsebino sporazumov, ki jih ta kartel vključuje, čeprav ne pozna podrobnosti delovanja tega kartela in vseh informacij, ki so se v njem izmenjale.
138 Poleg tega je res, da se je družba Fuji v svoji izjavi sklicevala na obstoj tehničnih in poslovnih ovir za vstop na trg EGP. Vendar te ovire niso bile navedene kot edini razlog za odsotnost družbe Fuji z navedenega trga, temveč zgolj kot glavni razlog. Poleg tega se je družba Fuji ob navedbi različnih zadevnih ovir sklicevala na svoj majhen svetovni tržni delež, zaradi katerega je bila v neugodnem položaju v primerjavi s svojimi večjimi konkurenti, evropskimi in japonskimi. Zato se ne zdi, da bi se lahko njena argumentacija v zvezi s tem prenesla na trditve drugih japonskih proizvajalcev.
139 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da izjava družbe Fuji v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah potrjuje dokaze, ki jih je predložila družba ABB, vendar je njena dokazna vrednost omejena.
140 Iz točke 127 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba Alstom na sestanku z dne 10. julija 2002, na katerem se je razpravljalo o razvoju metod delovanja kartela, potem ko sta se družbi Siemens in Hitachi znova pridružili temu kartelu, predlagala, da bi morali evropski proizvajalci ostati v Evropi, japonski proizvajalci pa na Japonskem in si ne bi smeli prizadevati za prodor na evropski trg. V tej točki obrazložitve je še pojasnjeno, da je na naslednjem sestanku z dne 15. julija 2002 predstavnik družbe Hitachi navedel, da to podjetje ta predlog zavrača, nakar so se evropski proizvajalci odzvali z izjavo, da je Evropa, vključno s Srednjo in Vzhodno Evropo, njihov trg in da nameravajo ohraniti cene, ki veljajo v Zahodni Evropi, in še napovedali, da se bo o tem znova razpravljalo, čeprav se to ni zgodilo.
141 Na prvi pogled iz tega povzetka sestankov z dni 10. in 15. julija 2002, ki temelji na informacijah, ki jih je predložila družba Hitachi, izhaja, da je družba Alstom predlagala sklenitev novega dogovora, ki ga je družba Hitachi zavrnila in o katerem se pozneje ni več razpravljalo, kar bi pomenilo, da vsaj od julija 2002 ni obstajal noben dogovor o ravnanju japonskih proizvajalcev na trgu EGP.
142 Vendar povzetek sestanka z dne 15. julija 2002 po eni strani razkriva, da družba Hitachi ni zavrnila same zamisli o razdelitvi trgov, temveč samo konkretni predlog družbe Alstom. Po drugi strani je v povzetku navedeno, da je družba Hitachi opozorila, da zahteve evropskih proizvajalcev vključujejo Srednjo in Vzhodno Evropo, kar kaže, da je bilo njegovo nasprotovanje povezano s tem posebnim vidikom in ne z razmerami v Zahodni Evropi.
143 Treba je še opozoriti, da predložitev zadevnega predloga s strani družbe Alstom vzbuja dvome o navedbah tožeče stranke in družbe Hitachi glede konkurenčnih razmer na trgu EGP. Ob predpostavki, da se japonski proizvajalci – kot trdita tožeča stranka in družba Hitachi – zaradi nepremagljivih vstopnih ovir niso šteli za resne konkurente na trgu EGP, bi bil dogovor o tem trgu dejansko nekoristen. V tem primeru evropski proizvajalci, ki bi se glede na svoj privilegiran položaj v Evropi tega dejstva zavedali, ne bi imeli nobenega razloga, da bi predlagali tak dogovor. Vendar je iz povzetka, ki ga je predložila družba Hitachi, razvidno, da se je predlog družbe Alstom dejansko nanašal na trg EGP ter na trg Srednje in Vzhodne Evrope.
144 V teh okoliščinah je treba sprejeti razlago, da je družba Alstom na sestanku z dne 10. julija 2002 predlagala, da se skupni dogovor, kot ga zatrjuje Komisija, razširi na države Srednje in Vzhodne Evrope.
145 Po eni strani taka razlaga pomeni, da se predlog družbe Alstom šteje za dokaz, da je v času predloga skupni dogovor obstajal. Po drugi strani dejstvo, da je družba Hitachi ta predlog zavrnila, ne pomeni, da je zavrnila skupni dogovor kot tak, temveč samo njegovo razširitev. Trditev tožeče stranke, da bi moral sporazum GQ „razpasti“ po sestanku z dne 15. julija 2002, zato temelji na napačni predpostavki.
146 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da predlog, ki ga je družba Alstom podala na sestanku 10. julija 2002, potrjuje dokaze, ki jih je predložila družba ABB.
147 Tretjič, kot je bilo ugotovljeno v točki 50 zgoraj, domnevno nevtralnega stališča družb Alstom in Areva ni mogoče razlagati kot dokaz o obstoju skupnega dogovora. S tem torej ni mogoče podkrepiti dokazov, ki jih je predložila družba ABB.
Mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote
– Trditve strank
148 Tožeča stranka trdi, da je obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote malo verjeten in da ni bil dokazan.
149 Prvič, japonski proizvajalci naj se ne bi šteli za konkurenčno grožnjo na evropskem trgu, tako da jim navedenega mehanizma ni bilo treba ponuditi kot nadomestila. Tožeča stranka navaja, da evropski proizvajalci, tudi če je bil namen obveščanja omogočiti vračunavanje v kvoto, ne bi bili motivirani za njegovo izvajanje.
150 Drugič, glede na jasno naravo sporazuma GQ naj bi bilo malo verjetno, da v samem sporazumu ali poznejših dokumentih ni omenjen mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote.
151 Tretjič, teza Komisije naj bi izhajala iz obveznega in sistematičnega obveščanja, saj bi samo mehanizem, v katerem je zajet precejšen del zadevnih projektov GIS, japonskim proizvajalcem omogočal spremljanje in preverjanje postopka vračunavanja v kvote. Komisija naj v obravnavanem primeru ne bi pravno zadostno dokazala niti obstoja mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote niti njegove sistematičnosti.
152 V zvezi s tem naj bi M. in P. v svojih pričanjih navedla, da se o seznamih projektov GIS v Evropi in njihovem dodeljevanju ni razpravljalo z japonskimi podjetji. Poleg tega naj zadevni seznami ne bi dokazovali obstoja sistematičnega obveščanja.
153 Izjave, ki jih je družba Hitachi navedla v prošnji za ugodno obravnavo in v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naj bi bile samo njena razlaga dejstev. Te izjave naj se nikakor ne bi nanašale na obdobje po tem, ko je družba Hitachi leta 1999 prekinila udeležbo v kartelu. Poleg tega naj bi družba Hitachi predložila dodaten odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, s katerim naj bi skušala zmanjšati pomen izjav iz prvotnega odgovora. Glede na stopnjo podrobnosti prošnje za ugodno obravnavo družbe Hitachi naj bi bile sporne izjave, ki so bile predložene naknadno, popolnoma neverodostojne.
154 Sicer pa naj bi Komisija v točkah 148 in 162 obrazložitve izpodbijane odločbe priznala, da redno obveščanje ni bilo mogoče. Družba Fuji naj bi ta vidik potrdila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, družba Hitachi pa naj ga v izjavah glede obveščanja in vračunavanja v kvote ne bi izpodbijala. Glede vsebine sporazuma GQ tožeča stranka trdi, prvič, da ni vedela za obstoj tega dokumenta in da zato v zvezi z njo ni upošteven. Drugič, kot izhaja iz Priloge 2 k temu sporazumu, je bilo obveščanje japonskih proizvajalcev o projektih GIS v Evropi prostovoljno, ne pa obvezno.
155 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
156 Prvič, treba je ugotoviti, da navedbe Komisije glede mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote ne temeljijo izključno na trditvi, da so se japonski proizvajalci šteli za resne konkurente na trgu EGP. Komisija namreč meni, da je zbrala pozitivne dokaze o obstoju navedenega mehanizma. V teh okoliščinah je treba preučiti dokazno vrednost dokumentov, ki jih izpostavlja Komisija, da se preveri, ali pravno zadostno dokazujejo obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote.
157 Trditev tožeče stranke, da evropski proizvajalci ne bi bili motivirani za obveščanje, tudi če bi bil njegov namen omogočiti vračunavanje v kvoto, v teh okoliščinah ni z ničimer podprta. Temelji izključno na presoji mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote kot samostojnega dokaza. Tak pristop pa ni v skladu s stališčem Komisije, kot je povzeto v točki 90 zgoraj, da je bil navedeni mehanizem del splošnejšega okvira skupnega dogovora.
158 Drugič, čeprav so bili za mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote potrebni nekateri izvedbeni ukrepi, pa ti niso bili posebej zapleteni, saj so večinoma obsegali pošiljanje nekaterih podatkov evropske skupine japonski skupini, ki je poleg tega potekalo sočasno s pošiljanjem podatkov na podlagi sporazuma GQ o projektih GIS zunaj EGP. Zato se ne zdi, da bi morali biti ti ukrepi ali sam mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote nujno izraženi v pisnem dokumentu, tudi glede na prizadevanje udeležencev kartela, potrjeno z organizacijskimi in tehničnimi previdnostnimi ukrepi, navedenimi v točkah od 170 do 176 obrazložitve izpodbijane odločbe, da bi zmanjšali nevarnost njegovega razkritja.
159 Tretjič, M. je v svojem pričanju izrecno potrdil obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote. Izjavil je tudi, da se ta mehanizem ni nanašal na projekte GIS v matičnih državah, to je na Japonskem in v določenih evropskih državah.
160 Obstoj mehanizma, s katerim se je vrednost projektov GIS v EGP vračunavala v svetovno kvoto, določeno s sporazumom GQ, je bil potrjen tudi z izjavami družbe ABB.
161 Nasprotno, tožeča stranka trdi, da s seznama projektov, ki ga je predložila družba ABB, ni razvidno, da so bili japonski proizvajalci redno obveščani o projektih GIS v Evropi. Ti seznami se zato prav tako ne štejejo za dokaz o mehanizmu obveščanja in vračunavanja v kvote.
162 Glede podatkov, ki jih je predložila družba Hitachi, je treba ugotoviti, da se izjava, da je družba Siemens redno pošiljala preglednice s prikazom dela projektov GIS, ki so bili dodeljeni različnim članom kartela, glede na sobesedilo stavkov, navedenih neposredno pred to izjavo, nanaša na projekte zunaj EGP. Ta izjava zato prav tako ni upoštevna kot dokaz o mehanizmu obveščanja in vračunavanja v kvote, kot ga navaja Komisija in ki naj bi se nanašal na projekte GIS v EGP.
163 Nasprotno, družba Hitachi je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izjavila, da so evropski proizvajalci, preden je leta 1999 prekinila udeležbo v kartelu, japonskim proizvajalcem pošiljali podrobne podatke o projektih GIS, ki jih bodo izvedli v Evropi, da bi se lahko ti projekti upoštevali pri določitvi kvote za projekte GIS zunaj EGP, ki so bili obema skupinama proizvajalcev dodeljeni na podlagi sporazuma GQ.
164 Ta izjava izrecno potrjuje obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote, na katerega se sklicuje Komisija, do leta 1999. Poleg tega je njena dokazna vrednost visoka iz dveh razlogov. Prvič, navedena izjava je v nasprotju z interesi družbe Hitachi, ker namiguje na obstoj povezave med tajnimi dejavnostmi v EGP in japonskimi proizvajalci in zato pomeni obremenilni dokaz. Drugič, iz zadevnega odlomka odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je razvidno, da se družba Hitachi ni zavedala sklepov, ki bi se lahko izpeljali iz te izjave.
165 Poleg tega družba Hitachi, kot je bilo opozorjeno v točki 54 zgoraj, v dodatnem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni spremenila dejanske vsebine izjav o mehanizmu obveščanja in vračunavanja v kvote.
166 Dokazne vrednosti izjav tega podjetja o navedenem mehanizmu ne znižuje niti dejstvo, da mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote ni bil omenjen v prošnji družbe Hitachi za ugodno obravnavo, ki je bila predhodna odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Običajno je namreč, da podjetje med postopkom pojasni svoje stališče do nekaterih okoliščin zadevnega primera, zlasti po pošiljanju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem se formalizirajo očitki in dokazi, ki jih uporabi Komisija.
167 Družba Fuji je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izjavila, da se informacije o razdelitvi projektov GIS v evropskih državah, ki ne spadajo na področje uporabe sporazuma GQ, niso sistematično posredovale japonskim proizvajalcem in da zato družba Fuji ni bila seznanjena z delovanjem sporazuma EQ.
168 Kljub temu je treba po eni strani opozoriti, da stališče družbe Fuji ni v nasprotju z njenimi interesi, saj je namenjeno izpodbijanju obstoja kakršne koli kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Ima torej manjšo dokazno moč kot upoštevni dokumenti, ki sta jih predložili družbi ABB in Hitachi. Po drugi strani je treba navesti, da bi lahko drugotna vloga družbe Fuji v kartelu, na katero je opozorjeno v točki 137 zgoraj, pojasnila, zakaj družba Fuji ni bila udeležena pri vseh izmenjavah informacij s skupino evropskih proizvajalcev. Zato je mogoče podvomiti tudi o zanesljivosti izjav družbe Fuji o tem vprašanju v primerjavi z zanesljivostjo informacij, ki sta jih predložili družbi ABB in Hitachi, ki sta bili članici odbora svojih skupin in sta bili zato tesneje vključeni v podrobno delovanje zatrjevanega kartela.
169 Kar zadeva sporazum EQ, v skladu s točko 4 dela „E (E-Members)“ Priloge 2 evropski proizvajalci „odločajo o obveščanju [skupine japonskih proizvajalcev] o evropskih projektih“. Iz sobesedila Priloge 2 je razvidno, da je bilo treba informacije poslati pred dodelitvijo zadevnih projektov GIS.
170 Nasprotno, zgoraj navedena določba se ni nanašala na spremljanje že dodeljenih projektov. Čeprav vsebina navedene določbe kaže, da so se japonski proizvajalci šteli za resne konkurente pri izvedbi nekaterih projektov GIS v EGP (glej točke od 184 do 191 spodaj), pa ukrepi, ki jih določa, posledično niso del mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote, kot zatrjuje Komisija. Zato so Priloga 2 k sporazumu EQ in sklicevanja na vsebino te priloge v točkah 148 in 162 obrazložitve izpodbijane odločbe brezpredmetni za dokaz tega mehanizma.
171 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote pravno zadostno dokazan z dokumenti, ki jih je predložila družba ABB, kot so potrjeni z izjavami družbe Hitachi v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
172 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, iz navedb v prejšnji točki ne izhaja, da se je mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote izvajal občasno in po lastni presoji. Čeprav v izjavah družb ABB in Hitachi ter v pričanju M. to vprašanje ni izrecno obravnavano, je namreč iz formulacij v zadevnih dokumentih jasno razvidno, da se je obveščanje izvajalo redno in je veljalo za vse udeležence in vse zadevne projekte. Kot je pojasnjeno v točki 168 zgoraj, so izjave družbe Fuji v zvezi s tem manj zanesljive od informacij, ki sta jih predložila družba ABB in Hitachi. Poleg tega je bilo že v točki 170 zgoraj opozorjeno, da Priloga 2 k sporazumu EQ ni upoštevna v zvezi s tem.
173 Kar zadeva obdobje izvajanja mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote, se izjave družbe ABB ne nanašajo na točno določeno obdobje, zato jih je a priori mogoče razlagati, kot da zadevajo celotno kršitev. Izjave M. se nanašajo na obdobje, v katerem je sodeloval pri dejavnostih kartela, in sicer od leta 1988 do junija 2002. Ker pa je bilo v točki 84 zgoraj opozorjeno, da bi morali biti dokazi, ki jih je predložila družba ABB, podkrepljeni z drugimi dokazi, je treba navesti, da se izjave družbe Hitachi nanašajo na obdobje, preden je ta leta 1999 prekinila udeležbo v kartelu. Zato je treba šteti, da je bil obstoj mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote za to obdobje dokazan.
174 Glede upoštevnosti navedenega mehanizma je treba ugotoviti, da pomeni resen znak, da so evropski proizvajalci japonske proizvajalce šteli za potencialno resne konkurente na trgu EGP. Ob predpostavki, da evropski trg za japonske proizvajalce dejansko ni bil dostopen zaradi obstoja vstopnih ovir, evropski proizvajalci namreč ne bi imeli razloga za posredovanje rezultatov dodelitve nekaterih projektov GIS v EGP in še toliko manj za vračunavanje teh projektov v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ, saj bi s takim vračunavanjem izgubili del projektov GIS na območjih, na katera se nanaša sporazum GQ. Zato obstoj takega mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote pomeni, da bi japonska podjetja lahko prodrla na evropski trg. Če tega niso storila, je to zato, ker so se v zameno za večji del projektov GIS zunaj EGP zavezala, da tega ne bodo storila. Zadevni mehanizem torej pomeni vez med tajnimi dejavnostmi v EGP in japonskimi proizvajalci ter je kot tak posreden dokaz obstoja skupnega dogovora.
175 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba ugotoviti, da je bil obstoj rednega obveščanja skupine japonskih proizvajalcev o nekaterih projektih GIS v EGP po njihovi dodelitvi in vračunavanju teh projektov v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ, za obdobje od leta 1988 do prekinitve udeležbe družbe Hitachi v kartelu leta 1999 dokazan z izjavami družb ABB in Hitachi ter s pričanjem M.. Poleg tega se zadevni mehanizem šteje za posredni dokaz obstoja skupnega dogovora, kot ga navaja Komisija.
Dokazi, s katerimi se domnevno izpodbija obstoj skupnega dogovora
– Trditve strank
176 Prvič, tožeča stranka trdi, da dokumenti iz časa dejanskega stanja ne napotujejo na skupni dogovor. Meni, da sporazuma GQ in EQ, medtem ko določata podrobna pravila o delovanju kartela, izključujeta Evropo s svojega področja uporabe. Vendar naj ne bi bilo verjetno, da bi se v zadevnih sporazumih v celoti prezrl eden od ključnih elementov kartela. Meni, da bi proizvajalci GIS, če bi nameravali vzpostaviti svetovni kartel, tako da bi zase rezervirali trge matičnih držav, določili zaščitne klavzule v okviru svojega pisnega sporazuma, ne pa da bi zadevna ozemlja izključili s področja uporabe sporazuma in se oprli na nezapisan dogovor.
177 Tožeča stranka meni, da sporazumov GQ in EQ tako ni mogoče šteti za listinska dokaza o obstoju skupnega dogovora. Še toliko manj, ker japonski proizvajalci niso sodelovali pri sporazumu EQ in niso vedeli zanj.
178 Poleg tega naj bi sporazum EQ potrjeval, da japonski proizvajalci niso pomenili resne grožnje na evropskem trgu, saj je sporazum določal, da predhodne ponudbe za evropske projekte predložijo samo evropski proizvajalci. To naj bi pomenilo, da se ponudba japonskega proizvajalca pri evropskih kupcih ni štela za resno.
179 Drugič, tožeča stranka dodaja, da njeni zaposleni niso vedeli za skupni dogovor in da nobeden od njih ni sodeloval pri dejavnostih, povezanih s tem.
180 Prav tako naj bi Komisija spregledala dokaze, vključno s pričanji, ki so jih predložile tožeča stranka ter družbe Hitachi, Siemens, Toshiba in VA TECH, v katerih naj bi bilo navedeno, da skupni dogovor ni nikoli obstajal.
181 V teh okoliščinah naj bi bila dokazna vrednost dokumentov, ki sta jih predložili družbi Siemens in VA TECH, še toliko večja, ker ti dve podjetji nista imeli interesa za izpodbijanje obstoja skupnega dogovora, saj je bilo njuno sodelovanje pri kršitvi ugotovljeno z drugimi dokazi.
182 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
183 Prvič, med strankama ni sporno, da sporazum GQ določa vzpostavitev kartela za projekte GIS na svetovni ravni. Kot pa opozarja tožeča stranka, v tem sporazumu po eni strani ni omenjen skupni dogovor, po drugi strani pa so v Prilogi 2 k navedenemu sporazumu z njegovega področja uporabe izključene Japonska, 12 držav članic tedanje Evropske skupnosti in pet drugih držav Zahodne Evrope.
184 Sporazum EQ je sporazum o izvajanju sporazuma GQ in se med drugim nanaša na razdelitev skupne „evropske“ kvote, določene s tem zadnjim sporazumom. Podpisala so ga izključno evropska podjetja. Tožeča stranka torej ni bila stranka tega sporazuma. Poleg tega skupni dogovor v sporazumu EQ ni izrecno omenjen.
185 V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da sta sporazuma GQ in EQ listinska dokaza o obstoju skupnega dogovora.
186 Vendar neobstoj izrecne omembe tega dogovora v besedilu sporazumov GQ in EQ ne pomeni, da tak dogovor ni obstajal. Zaveza skupine proizvajalcev, da ne bodo prodrli na trg, ki je rezerviran za drugo skupino, kot je zaveza, ki jo Komisija očita japonskim proizvajalcem, namreč temelji na preprosti zamisli, ki je zlahka uresničljiva. Prav tako za njeno uresničitev načeloma ni potrebno sodelovanje med zadevnimi podjetji. Zato je taka zaveza lahko nezapisan dogovor, kar hkrati zmanjšuje tveganje za njeno razkritje.
187 Ker japonski proizvajalci niso bili udeleženi pri sporazumu EQ, se nanje prav tako ni mogla nanašati obveznost predložitve predhodnih ponudb iz člena 6(4) navedenega sporazuma. Navedena določba zato ne pomeni, da se japonski proizvajalci niso šteli za potencialne konkurente na trgu EGP.
188 Treba je še poudariti, da so v skladu s točko 4 dela „E (E-Members)“ Priloge 2 k sporazumu EQ evropski proizvajalci, kot je bilo opozorjeno v točki 169 zgoraj, pred dodelitvijo zadevnih projektov GIS lahko odločili o obveščanju skupine japonskih proizvajalcev o nekaterih evropskih projektih GIS.
189 Na podlagi tega je deloma mogoče zavrniti utemeljitev tožeče stranke, saj namiguje na to, da so proizvajalci menili, da bi japonske proizvajalce lahko zanimal vsaj postopek dodelitve nekaterih projektov GIS v EGP in da so bili zato morebitni konkurenti pri teh projektih.
190 Vendar nič v sporazumu EQ in v drugih dokumentih, ki jih je izpostavila Komisija, ne dokazuje, da so evropski proizvajalci zadevni mehanizem izvajali ali da so japonski proizvajalci vedeli za njegov obstoj.
191 Sporazum EQ zato samo kaže na to, da so se japonski proizvajalci šteli za resne konkurente pri izvedbi nekaterih projektov GIS v EGP, kot trdi Komisija.
192 Drugič, Komisija ni storila napake, ko je menila, da je treba izjavam in pričanjem družbe ABB, izjavam družbe Fuji o obstoju skupnega dogovora ter izjavam družbe Hitachi glede obveščanja in vračunavanja v kvote pripisati višjo dokazno vrednost kot izpodbijanju obstoja skupnega dogovora s strani tožeče stranke, družb Hitachi, Siemens, Toshiba in VA TECH ter informacijam, ki so jih predložila ta podjetja.
193 V nasprotju s prvo skupino dokaznih sredstev namreč zadevna izpodbijanja niso v nasprotju z interesi zadevnih podjetij, saj je njihov namen zanikati obstoj kakršne koli kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Ta ugotovitev velja tudi za pričanja zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, saj po eni strani načeloma niso samostojni dokazi, kot je bilo navedeno v točki 59 zgoraj. Po drugi strani, kar zadeva skupni dogovor, predložena pričanja ne prinašajo ničesar novega v primerjavi s tem, na kar so opozorili naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.
194 Poleg tega ni mogoče šteti, da evropska podjetja, vključno z družbama Siemens in VA TECH, niso imela interesa za izpodbijanje obstoja skupnega dogovora, saj ga je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah razlagala kot tajni sporazum med evropskimi in japonskimi proizvajalci o trgu EGP, zato se je štel za kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Taka ugotovitev je vsaj potencialno škodovala interesom evropskih proizvajalcev, če drugih očitkov, ki jih je zoper njih navedla Komisija, ne bi bilo mogoče pravno zadostno dokazati.
195 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da dokazi, ki jih izpostavlja tožeča stranka, ne vzbujajo dvomov o vrednosti dokazov, na katere se Komisija sklicuje pri dokazovanju obstoja skupnega dogovora.
Dodeljevanje projektov GIS v EGP
– Trditve strank
196 Tožeča stranka trdi, da navedeni elementi ne dokazujejo njenega sodelovanja pri razdeljevanju projektov GIS v EGP.
197 Tožeča stranka priznava, da je sodelovala na sestankih z evropskimi proizvajalci, vendar trdi, da so se ti nanašali izključno na sporazum GQ in torej ne pomenijo kršitev člena 81 ES ali člena 53 Sporazuma EGP.
198 Tožeča stranka prereka tudi trditev, da so japonski proizvajalci včasih nameravali odgovoriti na javne razpise za projekte GIS v EGP. Pojasnjuje, da v času trajanja kartela od evropskih družb ni nikoli prejela javnih razpisov, razen ene izjeme.
199 V zvezi z različnimi dokazi, navedenimi v izpodbijani odločbi, tožeča stranka izjavlja, da ni bila nikoli seznanjena s seznami projektov, ki sta jih predložili družbi ABB in Fuji. Izrecno zanika, da bi vedela za španski projekt „MSP via GC“ iz leta 1997, za katerega naj bi glede na enega od seznamov, ki jih je predložila družba ABB, izrazila interes.
200 Prav tako naj z dokazi, ki jih je predložila VA TECH, navedenimi v točki 204 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne bi bilo mogoče vzpostaviti povezave med projekti GIS v EGP in tožečo stranko ali katerim koli drugim japonskim proizvajalcem.
201 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
202 Spis ne vsebuje dokumentov, ki bi kazali na to, da se je o projektih GIS v EGP razpravljalo na sestankih v okviru sporazuma GQ, na katerih so sodelovali japonski udeleženci v kartelu.
203 Prav tako s seznamov projektov, ki sta jih predložili družbi ABB in Fuji, ni razvidno, da bi se o projektih GIS v EGP razpravljalo z japonskimi proizvajalci, razen zatrjevanega interesa tožeče stranke za projekt „MSP via GC“ v Španiji. Ni mogoče izključiti, da je navedeni interes tožeče stranke za ta projekt na seznamu projektov, ki ga je predložila družba ABB, posledica napake, in sicer glede na dolžino zadevnega seznama projektov in dejstvo, da Komisija ni odkrila drugih primerov, v katerih bi japonski proizvajalec izrazil interes za projekt GIS v EGP. Kakor koli že, vsebina seznama projektov družbe ABB ni potrjena z drugimi dokazi, zlasti ne z seznamom projektov družbe Fuji, kar zadeva projekt „MSP via GC“, zato jih v zvezi s tem ni mogoče upoštevati.
204 Poleg tega ugotovitev Komisije v točki 125 obrazložitve izpodbijane odločbe, da so japonski proizvajalci včasih hoteli odgovoriti na evropske javne razpise, vendar so take želje na splošno opustili in o zadevnih projektih obvestili evropske proizvajalce, temelji izključno na izjavah družbe ABB in na pričanjih njenih zaposlenih. Te trditve torej ni mogoče upoštevati, saj ni podprta z drugimi dokazi.
205 Nazadnje, ročno napisane zabeležke predstavnika družbe VA TECH, omenjene v točki 204 obrazložitve izpodbijane odločbe, vsebujejo, prvič, sklicevanje na projekt GIS v EGP in, drugič, navedbo, da se je treba z japonskimi proizvajalci dogovoriti o „svežnju“ projektov GIS. Vendar oba zadevna odlomka loči več strani, na katerih so zabeležke o drugih vprašanjih. Poleg tega so neposredno pred navedbo japonskih podjetij zabeležke o projektu GIS zunaj EGP. V teh okoliščinah na podlagi navedenih zabeležk ni mogoče sklepati o interesu japonskih podjetij za projekte GIS v Evropi.
206 Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da ni bilo dokazano, da so japonska podjetja sodelovala pri dodeljevanju projektov GIS v EGP.
Splošna presoja
– Trditve strank
207 Tožeča stranka najprej trdi, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ni bilo potrebe po zaščiti domačih trgov obeh skupin proizvajalcev. Po njenem mnenju ni bilo tveganja ali nevarnosti, da bi japonski proizvajalci postali konkurenti na evropskem trgu ali obratno. Tožeča stranka še trdi, da je bila v zatrjevanem obdobju kartela samo izjemoma povabljena k predložitvi ponudbe za projekt GIS v EGP.
208 Tožeča stranka dodaja, da cilj in vsebina skupnega dogovora nista bila dokazana. Po njenem mnenju iz dokazov, na katere se sklicuje Komisija, ni mogoče razbrati niti udeležencev, niti datuma sklenitve skupnega dogovora, niti tega, kaj se je z dogovorom dogajalo po tem, ko sta družbi Siemens in Hitachi leta 1999 prekinili udeležbo v njem. Dokazi, ki jih je predložila družba ABB, naj tako ne bi razkrivali tajnega sporazuma, temveč naj bi bili „nezaveden izraz“ tega, da japonski proizvajalci niso bili sposobni prodreti na evropski trg in obratno.
209 Komisija naj poleg tega ne bi upoštevala posledic tega, da sta družbi Siemens in Hitachi prekinili udeležbo v kartelu. Tudi če so stranke druga drugi pomenile resno konkurenčno grožnjo na trgih matičnih držav, bi bil po mnenju tožeče stranke skupni dogovor po izstopu dveh ključnih udeležencev sporazuma GQ postavljen pod vprašaj. Poleg tega naj bi družba Hitachi v dveletnem obdobju, v katerem družbi Siemens in Hitachi nista sodelovali pri sporazumu, zabeležila prodajo v Evropi, družba Siemens pa naj bi zabeležila prodajo na Japonskem.
210 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da ne bi smeli upoštevati trditev Komisije glede „matičnih držav“ ter upoštevnosti mehanizma obveščanja in vračunavanja v kvote. Po njenem mnenju te trditve, zlasti trditev, da so japonska podjetja vedela za „matične države“, niso podprte z drugimi dokazi kot s pričanjem M.. Njegovim izjavam, da sta bila istovetnost in pripadnost matičnih držav dobro znani, da o njiju ni bilo treba razpravljati in da sta bili predhodni sporazumu GQ, naj bi nasprotovali drugi dokazi, na katere se sklicuje Komisija in na podlagi katerih se je to sčasoma spremenilo. Pričanje M. naj zato v zvezi s tem ne bi bilo verodostojno.
211 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
212 Iz preučitve v točkah od 107 do 175 zgoraj je razvidno, prvič, da je v izjavah družbe ABB in pričanjih njenih zaposlenih in nekdanjega zaposlenega omenjen obstoj dogovora, s katerim so se evropski in japonski proizvajalci medsebojno zavezali, da ne bodo prodrli na domače trge druge skupine. Na podlagi navedenih informacij je bilo mogoče prepoznati tudi stranke tega dogovora, med katerimi je tožeča stranka, in ugotoviti, da je bil sklenjen, čeprav je bil verjetno predhoden sporazumu GQ, najpozneje ob podpisu tega sporazuma.
213 Drugič, obstoj navedenega vzajemnega sporazuma potrjuje predlog družbe Alstom, ki ga je predstavila na sestanku z dne 10. julija 2002. Obstoj zaveze japonskih podjetij, da ne bodo prodrla na evropski trg, potrjujejo tudi izjave družbe Fuji.
214 Tretjič, iz izjav in pričanja družbe ABB, ki so potrjeni z izjavami družbe Hitachi, je razvidno, da so se japonski proizvajalci vsaj za obdobje od leta 1988 do leta 1999 strinjali z rednim obveščanjem o rezultatih dodelitve nekaterih projektov GIS v EGP in njihovim vračunavanjem v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ. Prav tako so v skladu s točko 4 dela „E (E-Members)“ Priloge 2 k sporazumu EQ evropski proizvajalci predvideli možnost, da se japonskim proizvajalcem sporočijo podrobnosti nekaterih projektov GIS v EGP pred njihovo dodelitvijo. Ti okoliščini v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, napeljujeta na to, da so se japonski proizvajalci šteli za resne konkurente pri izvedbi nekaterih projektov GIS v EGP, da pa so se v zameno za večji del projektov GIS na drugih območjih zavezali, da ne bodo prodrli na evropski trg. Sta torej posredna dokaza o obstoju vzajemnega dogovora med evropskimi in japonskimi proizvajalci.
215 Informacije, ki jih je izpostavila Komisija, tako potrjujejo njene domneve glede obstoja skupnega dogovora, povzete v točki 90 zgoraj. Nasprotno pa z dokazi, na katere se sklicuje tožeča stranka in so preučeni v točkah od 183 do 195 zgoraj, navedenih trditev ni mogoče izpodbiti.
216 V zvezi s tem ni bilo dokazano, da so japonska podjetja skupaj z evropskimi podjetji sodelovala pri dodeljevanju projektov GIS v EGP. Kljub temu je treba navesti, da njihovo sodelovanje pri tem ravnanju glede na naravo njihove domnevne zaveze na podlagi skupnega dogovora ne bi bilo koristno. Japonski proizvajalci namreč ne bi imeli nikakršnega interesa, da bi posredovali pri samem dodeljevanju projektov GIS v EGP, v zvezi s katerimi so se zavezali, da jih ne bodo prevzeli. Njihov edini interes bi bil poznati vrednost zadevnih projektov in imena podjetij, ki so jim ti projekti bili dodeljeni, da bi lahko spremljali vračunavanje v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ. Vsaj za obdobje med letoma 1988 in 1999 naj bi se te informacije japonskim proizvajalcem posredovale prek mehanizma obveščanja.
217 V zvezi s posledicami prekinitve udeležbe družb Siemens in Hitachi v kartelu je treba opozoriti, prvič, da iz točke 187 obrazložitve izpodbijane odločbe in pričanja M. izhaja, da je ta dogodek negativno vplival na učinkovitost kartela, vendar ta ni „razpadel“. Drugič, obdobje odsotnosti obeh podjetij ni dovolj dolgo, da bi bil mogoč znaten prodor na trg EGP, prvič, zaradi obstoja nekaterih tehničnih in poslovnih ovir, ki ga Komisija ne prereka, drugič, zaradi dejstva, da se je privilegiran položaj različnih proizvajalcev na domačih trgih med letoma 1988 in 1999 umetno okrepil zaradi kartela, in, nazadnje, zaradi okoliščine, da so drugi proizvajalci razmišljali o sprejetju povračilnih ukrepov zoper družbi Siemens in Hitachi, kot izhaja iz pričanja M..
218 Nazadnje, ni treba dokazati, prvič, da se mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote ni nanašal na projekte GIS v evropskih matičnih državah, in, drugič, da se je Japonska štela za matično državo, da bi se lahko navedeni mehanizem na podlagi razlogovanja v točkah 174 in 214 zgoraj štel za upoštevni dokaz obstoja skupnega dogovora. Morebiten neobstoj potrditve pričanja M. v zvezi s tem zato nima posledic.
219 Treba je še navesti, da ni mogoče ugotoviti nikakršnega neskladja med pričanjem M. in drugimi dokazi, na katere se Komisija sklicuje v zvezi z zamislijo matičnih držav. Po navedbah M. je bila namreč sama zamisel skupnega dogovora, kot vzajemne zaveze o neprodiranju na domače trge druge skupine, dejansko dobro uveljavljena, o njej ni bilo treba razpravljati in je bila predhodna sporazumu GQ. Glede na to je M. v nadaljevanju pričanja sam navedel, da se je v nekaterih primerih pripadnost matičnih držav spremenila zaradi združevanja nekaterih zadevnih subjektov.
220 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je bil obstoj skupnega dogovora dokazan pravno zadostno in da Komisija ni prekoračila svoje pristojnosti, s tem ko je sankcionirala sodelovanje tožeče stranke pri tem dogovoru.
221 Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
222 Ker se Komisija, kot je bilo pojasnjeno v točki 95 zgoraj, pri sklepu, da obstaja očitana kršitev, ni oprla samo na ravnanje zadevnih podjetij na trgu, tudi ni dovolj, da tožeča stranka razlago dejstev, ki jo je upoštevala Komisija, zamenja z drugo verjetno razlago. Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
223 Podobno ugotovitev, da je bil obstoj skupnega dogovora dokazan pravno zadostno, pomeni, da je Komisija izpolnila svojo obveznost dokaznega bremena in torej upoštevala načelo domneve nedolžnosti. Zato je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti.
224 Nazadnje, iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija lahko sklepala o obstoju skupnega dogovora, ne da bi med obremenilne dokaze vključila stališča družbe Fuji, ki niso bila posredovana tožeči stranki, ter domnevno nevtralno stališče družb Alstom in Areva. Zato je treba v skladu z navedbami iz točke 51 zgoraj dokončno zavrniti štirinajsti tožbeni razlog, ki se nanaša na domnevno kršitev pravice do vpogleda v spis.
Drugi tožbeni razlog: Komisiji ni uspelo dokazati obstoja sporazuma, ki bi kršil člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP
– Trditve strank
225 Tožeča stranka trdi, da Komisija ni opredelila sporazuma, ki bi upravičil uporabo člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Meni, da Komisija ni navedla, kdaj so stranke izrazile skupno željo po določenem ravnanju na trgu, in ni predložila dokazov o stikih, razpravah ali sporazumih med njimi. Brez dokazov pa naj z zgoraj navedenima določbama ne bi bilo mogoče prepovedati, da več oseb glede nekaterih vprašanj pride do enakih zaključkov.
226 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
227 V skladu s sodno prakso mora Komisija zbrati dovolj natančne in skladne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da zatrjevana kršitev pomeni sporazum ali usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES (sodba Splošnega sodišča z dne 21. januarja 1999 v združenih zadevah Riviera Auto Service in drugi proti Komisiji, T-185/96, T-189/96 in T-190/96, Recueil, str. II-93, točka 47). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53(1) Sporazuma EGP.
228 V obravnavanem primeru se Komisija v izpodbijani odločbi ni izrecno izrekla o vprašanju, ali se ravnanje, očitano japonskim podjetjem, šteje za sporazum ali usklajeno ravnanje. V točki 248 obrazložitve izpodbijane odločbe je samo ugotovila, da kršitev sestavlja več ukrepov, ki bi se lahko šteli za sporazume ali usklajena ravnanja.
229 Zato je treba najprej preveriti, ali se skupni dogovor šteje za sporazum med podjetji v smislu člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP.
230 Pri tem za sporazum v smislu zgoraj navedenih določb zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (glej po analogiji zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 958 in navedena sodna praksa). Konkretnih učinkov sporazuma ni treba upoštevati, če se izkaže, da je njegov namen omejevanje, preprečevanje ali izkrivljanje konkurence (glej zgoraj v točki 86 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 837 in navedena sodna praksa).
231 V obravnavanem primeru je iz različnih dokazov, ki jih je predložila Komisija, zlasti iz izjav družb ABB in Fuji ter pričanj M. in V.-A., razvidno, da so se evropski in japonski proizvajalci najpozneje ob podpisu sporazuma GQ medsebojno zavezali, da ne bodo prodrli na domače trge druge skupine. Obstoj vzajemne zaveze nujno pomeni, da obstaja skupna volja, tudi če ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče natančno določiti, kdaj je bila ta volja izražena ali kako je bila formalizirana. Poleg tega iz točke 116 zgoraj izhaja, da je M. menil, da na razpravah, ki se jih je udeležil, ni bilo treba navesti skupnega dogovora, ker so vsi udeleženci kartela vsebino navedenega dogovora razumeli, se z njo strinjali in jo izvajali, ne da bi bila potrebna izrecna razprava. Kot je bilo navedeno v točki 123 zgoraj, je V.-A. tudi izjavil, da je sodeloval na izrecnih razpravah med evropskimi podjetji in predstavnikom japonskega podjetja o upoštevanju skupnega dogovora.
232 Dejstvo, potrjeno z izjavami in pričanjem družbe ABB ter izjavami družbe Hitachi, da so se japonski proizvajalci več let strinjali z obveščanjem o rezultatih dodelitve nekaterih projektov GIS v EGP in spremljanjem njihovega vračunavanja v skupno „evropsko“ kvoto, določeno s sporazumom GQ, poleg tega ni združljivo z zgolj vzporednim ravnanjem konkurentov brez kakršne koli skupne volje.
233 Poleg tega je bil namen skupnega dogovora določiti ravnanje japonskih podjetij na trgu EGP, saj so se ta zavezala, da na ta trg ne bodo prodrla. Navedeni dogovor je torej dejansko pomenil, da je trg EGP rezerviran za evropske proizvajalce.
234 Komisija je zato pravilno ugotovila, da se skupni dogovor šteje za sporazum med podjetji v smislu člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP.
235 V teh okoliščinah ni treba dalje preučiti, ali se je skupni dogovor na podlagi istih določb štel za usklajeno ravnanje.
236 Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Trinajsti tožbeni razlog: napaka Komisije pri izračunu trajanja kartela
– Trditve strank
237 Tožeča stranka trdi, prvič, da se je po prekinitvi udeležbe družbe Siemens v kartelu septembra 1999 omejena skupina drugih podjetij preoblikovala v prožnejši forum za razpravo, ki ni imel protikonkurenčnega cilja ali učinka v Evropski uniji.
238 Drugič, ponovna udeležba družbe Siemens v kartelu leta 2002 naj ne bi vodila do sporazumov, katerih cilj ali učinek je bil omejevanje konkurence v Evropi, saj je družba Hitachi zavrnila predlog družbe Alstom, da bi bila evropski in japonski trg rezervirana za evropske oziroma japonske proizvajalce.
239 Tožeča stranka zato meni, da ji je bila neupravičeno naložena globa za obdobje od 1. septembra 1999 do 11. maja 2004 ali vsaj od 10. julija 2002 do 11. maja 2004.
240 Komisija ugovarja utemeljenosti trditev tožeče stranke.
– Presoja Splošnega sodišča
241 Iz sodne prakse izhaja, da kadar je sporno, ali kršitev obstaja, zahteva po pravni varnosti, ki mora biti zagotovljena gospodarskim subjektom, pomeni, da mora Komisija, ki nosi dokazno breme za kršitve, ki jih sama ugotovi, pravno zadostno dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo kršitev. Glede, podrobneje, zatrjevanega trajanja kršitve iz istega načela pravne varnosti izhaja, da Komisija, če ni dovolj dokazov za neposredno ugotovitev trajanja kršitve, navede vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno tako blizu, da se lahko razumno zaključi, da je kršitev trajala neprekinjeno med dvema konkretno navedenima datumoma (sodbe Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 79; z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 188, in z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T-279/02, ZOdl., str. II-897, točki 114 in 153).
242 Poleg tega dejstvo, da dokaz obstoja trajajoče kršitve ni bil predložen za nekatera opredeljena obdobja, ne preprečuje, da bi se za kršitev štelo, da je trajala v širšem časovnem okviru, kot je predmetna, če ta ugotovitev temelji na skladnih in objektivnih indicih. V okviru kršitve, ki traja več let, tudi dejstvo, da se zunanji odrazi omejevalnega sporazuma pojavljajo ob različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in trajajoče kršitve (sodba Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji, C-113/04 P, ZOdl., str. I-8831, točka 169).
243 V obravnavanem primeru je treba najprej poudariti, da je samo po sebi težko dokazati, da se je ta dogovor izvajal neprekinjeno, saj zaveza japonskih podjetij na podlagi skupnega dogovora ni obsegala dejavnega ukrepanja, temveč opustitev ravnanja.
244 Kljub temu je, prvič, iz pričanja M. razvidno, da sta se do prenehanja njegovega sodelovanja v kartelu junija 2002 sporazum GQ in skupni dogovor še naprej izvajala ob sodelovanju japonskih podjetij, razen družbe Hitachi, čeprav je bila dejavnost zaradi odsotnosti te družbe in družbe Siemens manj učinkovita. Druga pričanja zaposlenih v družbi ABB potrjujejo, da se je skupni dogovor nadaljeval med julijem 2002 in majem 2004. Vsebina zadevnih pričanj se odraža tudi v izjavah družbe ABB.
245 Drugič, družba Fuji v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah potrjuje, da so japonska podjetja sodelovala pri kršitvi, med drugim tudi pri skupnem dogovoru, do septembra 2000, ko naj bi domnevno izstopila iz kartela.
246 Tretjič, v točki 144 je bilo ugotovljeno, da je družba Alstom na sestanku z dne 10. julija 2002 predlagala, da se skupni dogovor razširi na države Srednje in Vzhodne Evrope. To pomeni, da je navedeni dogovor, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, obstajal na datum sestanka, pa tudi v določenem obdobju pred tem sestankom in po njem.
247 Četrtič, tudi odsotnost japonskih proizvajalcev z evropskega trga projektov GIS v zadevnem obdobju kaže, da se je skupni dogovor izvajal še naprej.
248 Petič, ker po eni strani tožeča stranka izrecno ne graja ugotovitve Komisije glede obstoja enotne kršitve, ki je med drugim zajemala skupni dogovor in sporazum GQ, in ker po drugi strani Splošno sodišče na podlagi preučitve prvih štirih tožbenih razlogov ni ugotovilo, da je Komisija v zvezi s tem storila napako, je treba ugotoviti, da je dokaz o neprekinjenem delovanju sporazuma GQ upoštevno znamenje, da se je skupni dogovor izvajal tudi v navedenem obdobju. Glede na enotnost kršitve bi namreč odprava skupnega dogovora verjetno ogrozila delovanje sporazuma GQ.
249 Tožeča stranka ne prereka ugotovitev iz točk od 191 do 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na izmenjavo več telefaksov o dodelitvi projektov na podlagi sporazuma GQ decembra 2000 in januarja 2001, na sestanke v okviru sporazuma GQ, ki naj bi potekali v letih 2000 in 2001, ter na sporazume o nekaterih projektih GIS, podpisane v letih 1998 in 1999 ter veljavne do oktobra 2001.
250 Prav tako tožeča stranka ne navaja trditev, s katerimi bi izrecno prerekala ugotovitve Komisije v točkah od 199 do 216 obrazložitve izpodbijane odločbe glede ponovne udeležbe družb Hitachi, Siemens in VA TECH v kartelu in nadaljevanja kartela med julijem 2002 in 2004.
251 Ob upoštevanju teh okoliščin ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da so v zadevnem obdobju sestanki sporazuma GQ postali razpravni forum brez protikonkurenčnega cilja ali učinka. To še toliko bolj drži, ker ta trditev ni podprta z drugimi dokazi, temveč samo z nepodprtimi izjavami družbe Toshiba.
252 Zato je treba ugotoviti, da se dokazi, na katere se sklicuje Komisija, o izvajanju skupnega dogovora in sporazuma GQ med septembrom 1999 in majem 2004 nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, kar pomeni, da je bila v zadevnem obdobju dokazana neprekinjena kršitev.
253 Zato je treba trinajsti tožbeni razlog zavrniti.
254 Ker z nobenim tožbenim razlogom, navedenim v podporo glavnemu predlogu, ni mogoče uspeti, je treba ta predlog zavrniti.
2. Podredni predlog: razglasitev ničnosti člena 2(g) in (h) izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko
255 Najprej je treba obravnavati peti tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker je izhodiščni znesek globe tožeče stranke izračunala na podlagi prometa za leto 2001.
Trditve strank
256 Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, s tem ko je izhodiščne zneske globe japonskih proizvajalcev izračunala na podlagi njihove svetovne prodaje GIS za leto 2001, medtem ko se je pri evropskih proizvajalcih oprla na leto 2003.
257 Prvič, Komisija naj ne bi navedla objektivne utemeljitve neenakega obravnavanja japonskih proizvajalcev. Po mnenju tožeče stranke dejstvo, da se je v okviru zakonite poslovne strategije odločila, da bo svoje dejavnosti na področju GIS izvajala prek družbe GIS TM T & D, pri tem ni upoštevno, saj naj bi nihanja, ki so bila na trgu prisotna od leta 2003, vplivala na njen položaj, tudi če bi se odločila drugače. Komisija bi morala v obravnavanem primeru kot izhodiščni znesek uporabiti del prometa družbe TM T & D, enak lastniškemu deležu tožeče stranke v tej družbi. Poleg tega naj bi se taka metoda uporabila za družbo Schneider, kar zadeva njeno sodelovanje v skupnem podjetju z družbo VA TECH.
258 Drugič, po mnenju tožeče stranke je pristop Komisije povzročil, da je bil izhodiščni znesek, ki se je uporabil zanjo, izračunan na podlagi leta, v katerem je bil njen položaj na trgu precej drugačen kot v letu, ki se je upoštevalo za evropska podjetja, zaradi česar je bila teža njenega sodelovanja pri kršitvi ocenjena previsoko. Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da je bil med letoma 2001 in 2003 za evropski in japonski trg GIS na splošno, pa tudi za njen promet na tem področju, značilen precejšen upad.
259 Komisija poudarja svojo diskrecijsko pravico pri izbiri dejavnikov, ki jih upošteva pri določitvi globe, kar vpliva na intenzivnost sodnega nadzora na tem področju. Na podlagi tega sklepa, da je s trditvami, ki temeljijo na splošnih pravnih načelih, navedeno diskrecijsko pravico mogoče omejiti samo, če je bila ta izvajana ob očitnem neupoštevanju okoliščin obravnavanega primera.
260 Komisija dodaja, da ima pravico, kadar je treba kršitev, tako kot v obravnavanem primeru, opredeliti za zelo resno, uporabiti različno obravnavanje, da se odrazi dejanska zmožnost podjetij, da povzročijo veliko škodo konkurenci, in da se zagotovi zadosten odvračalni učinek.
261 Izhodiščni znesek, pripisan tožeči stranki, pa naj bi bil v obravnavani zadevi določen ob upoštevanju zgoraj navedenih dejavnikov. Leto 2001 naj bi bilo izbrano kot zadnje leto pred prenosom dejavnosti na področju GIS s tožeče stranke na družbo TM T & D. Tako različno obravnavanje je po mnenju Komisije upravičeno, ker je bila največji del trajanja kartela tožeča stranka v njem udeležena kot samostojno podjetje, tako da prodaja za leto 2003 ne bi zanesljivo odražala dejanske zmožnosti tožeče stranke, da škoduje konkurenci.
262 Poleg tega po mnenju Komisije dejstvo, da je bilo leto 2001 za tožečo stranko boljše kot leto 2003, še ne zadošča za trditev, da je izhodiščni znesek nesorazmeren.
263 Nazadnje, Komisija poudarja, da za družbo TM T & D ni določila posebnega izhodiščnega zneska, da ne bi tožeči stranki naložila neupravičenega bremena.
Presoja Splošnega sodišča
264 Najprej je treba opozoriti, da ima Komisija na voljo široko polje proste presoje, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T‑246/01, T-251/01 in T-252/01, Recueil, str. II-1181, točka 216 in navedena sodna praksa).
265 Znesek globe Komisija določi glede na težo kršitve in, če je to primerno, njeno trajanje. Težo kršitve je treba ugotoviti ob upoštevanju dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračalni učinek glob. Upoštevati je treba objektivne dejavnike, kot so vsebina in trajanje protikonkurenčnih ravnanj, njihovo število in intenzivnost, obseg prizadetega trga in škoda, povzročena gospodarskemu javnemu redu. Pri preučitvi je treba prav tako upoštevati relativni pomen in tržni delež odgovornih podjetij ter morebitno ponovno kršitev (zgoraj v točki 39 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 89 do 91).
266 Vendar mora Komisija vsakič, ko se odloči, da bo na podlagi konkurenčnega prava naložila globe, spoštovati splošna pravna načela, med katerimi sta načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot ju razlagajo sodišča Skupnosti (sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T-59/02, ZOdl., str. II-3627, točka 315).
267 V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enake obravnave ali prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če taka obravnava ni objektivno utemeljena (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T‑311/94, Recueil, str. II‑1129, točka 309, in navedena sodna praksa).
268 Če je treba za določitev razmerja med globami, ki se bodo naložile, uporabiti podatek o prometu podjetij, ki so bila udeležena pri isti kršitvi, je treba obdobje, ki se bo upoštevalo, omejiti tako, da bodo pridobljeni podatki čim bolj primerljivi (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 122).
269 Načelo sorazmernosti pa zahteva, naj ravnanje institucij Skupnosti ne prestopi meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti najmanj omejujočega, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodbi Sodišča z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C‑331/88, Recueil, str. I‑4023, točka 13, in z dne 5. maja 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C‑180/96, Recueil, str. I‑2265, točka 96).
270 V obravnavanem primeru je iz točk od 480 do 490 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je Komisija pri določitvi izhodiščnih zneskov v skladu s točko 1(A) Smernic o načinu določanja glob odločila za različno obravnavanje udeležencev kartela glede na njihovo zmožnost, da povzročijo škodo konkurenci. V ta namen je različna podjetja razvrstila v pet skupin glede na relativni pomen njihovega svetovnega prometa pri prodaji GIS. Komisija je v teh okoliščinah menila, da promet samo na trgu EGP ni zanesljivo merilo za presojo, saj je bil cilj skupnega dogovora zagotoviti odsotnost japonskih podjetij s tega trga.
271 Glede izbire referenčnega leta je iz točk 481, 482 in 484 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je Komisija pri določitvi vrednosti svetovne prodaje pri tožeči stranki ter družbah Fuji, Hitachi in Toshiba oprla na leto 2001, medtem ko se je pri evropskih proizvajalcih oprla na leto 2003, to je zadnje celotno leto kršitve. Tudi izhodiščni znesek glob tožeče stranke ter družb Fuji, Hitachi in Toshiba za obdobje njihove udeležbe v kartelu kot samostojnih podjetij se je izračunal na podlagi njihovega prometa v letu 2001, medtem ko se je izhodiščni znesek glob evropskih proizvajalcev izračunal na podlagi njihovega prometa v letu 2003.
272 Zato je treba ugotoviti, da Komisija japonskih proizvajalcev, med katerimi je tožeča stranka, in evropskih proizvajalcev pri izbiri referenčnega leta ni obravnavala enako. Posledično je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 267 zgoraj, preveriti, ali obstaja upravičen razlog za tako različno obravnavanje.
273 Komisija je v zvezi s tem v točki 482 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bila uporaba leta 2001 za tožečo stranko upravičena, saj je bila ta večji del trajanja kršitve v kartelu udeležena kot samostojno podjetje, ne pa prek skupnega podjetja TM T & D, ki je dejavnosti GIS od tožeče stranke in družbe Toshiba prevzelo leta 2002.
274 Komisija je na obravnavi pojasnila, da je želela upoštevati neenak konkurenčni položaj obeh delničarjev družbe TM T & D ob njeni ustanovitvi, saj je imela tožeča stranka precej višji delež svetovnega trga GIS kot družba Toshiba. Kot navaja Komisija, se je z upoštevanjem zadnjega celotnega leta udeležbe tožeče stranke in družbe Toshiba v kartelu kot samostojnih podjetij, to je leta 2001, ta razlika lahko izrazila pri določitvi zneskov glob, v nasprotju z metodo, po kateri bi se promet družbe TM T & D v letu 2003 med oba delničarja razdelil glede na njuna deleža v skupnem podjetju.
275 Cilj, ki ga navaja Komisija, je legitimen, saj omogoča primerjavo zmožnosti delničarjev skupnega podjetja, da v obdobju pred njegovo ustanovitvijo povzročita škodo konkurenci. Iz točke 489 obrazložitve še izhaja, da se je isti cilj skušal doseči v primeru družbe Schneider, ker pa ta družba ni imela upoštevnega prometa v letu 2001 oziroma 2003, se je Komisija vseeno odločila, da kot izhodiščni znesek uporabi lastniški delež družbe Schneider v skupnem podjetju. Nasprotno pa sta za tožečo stranko na voljo upoštevna prometa za leto 2001 in 2003.
276 Kljub temu se zdi, da bi lahko Komisija v obravnavanem primeru za izpolnitev zastavljenega cilja uporabila druge metode, ne da bi japonske proizvajalce na eni strani in evropske proizvajalce na drugi strani obravnavala različno, kar zadeva izbiro referenčnega leta. Na primer, Komisija bi se lahko pri določitvi glob tožeče stranke in družbe Toshiba za obdobje pred ustanovitvijo družbe TM T & D oprla na izhodiščni znesek globe te družbe, izračunan na podlagi prometa v letu 2003 in razdeljen med tožečo stranko in družbo Toshiba glede na delež prodaje GIS, ki sta jo ustvarili v zadnjem letu pred ustanovitvijo skupnega podjetja, to je v letu 2001.
277 Zato je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru želja Komisije, da bi pri določitvi glob dosledno upoštevala relativni položaj tožeče stranke in družbe Toshiba, ne upravičuje neenakega obravnavanja tožeče stranke.
278 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, ker je kot referenčno leto za določitev vrednosti svetovne prodaje japonskih proizvajalcev in za izračun globe, ki je bila tožeči stranki naložena za njeno posamično udeležbo pri kršitvi, izbrala leto 2001.
279 Ta kršitev neposredno razveljavlja izračun globe, ki je bila tožeči stranki naložena v členu 2(g) izpodbijane odločbe, ker je bila v kartelu udeležena kot samostojno podjetje. Prek določitve vrednosti svetovne prodaje in tržnih deležev posredno vpliva na izračun globe, ki je bila tožeči stranki naložena v členu 2(h) izpodbijane odločbe in se nanaša na čas obstoja družbe TM T & D.
280 Peti tožbeni razlog je zato treba sprejeti ter posledično razglasiti ničnost člena 2(g) in (h) izpodbijane odločbe.
281 Poleg tega ni treba preučiti tožbenih razlogov od šest do dvanajst, ki jih navaja tožeča stranka. Tudi če bi bili ti tožbeni razlogi sprejeti, to namreč ne bi povzročilo širše razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, kot je bila ugotovljena v prejšnji točki.
282 Nazadnje, ker je bil podredni predlog tožeče stranke sprejet, ni treba odločiti niti o njenem še bolj podrednem predlogu niti o njenem predlogu ukrepov procesnega vodstva.
Stroški
283 V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če vsaka stranka uspe samo deloma, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.
284 Ker je bil predlog za razglasitev ničnosti člena 1 izpodbijane odločbe zavrnjen, tožeča stranka v pretežnem delu svojih tožbenih razlogov ni uspela, čeprav ji je bilo v preostalem delu tožbenih razlogov ugodeno.
285 V teh okoliščinah je treba odločiti, da tožeča stranka nosi tri četrtine stroškov, ki so jih priglasile stranke pred Splošnim sodiščem, Komisija pa nosi četrtino teh stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Člen 2(g) in (h) Odločbe Komisije C (2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom izvajanja člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) se razglasi za ničen v delu, ki se nanaša na družbo Mitsubishi Electric Corp.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Družbi Mitsubishi Electric se naloži plačilo treh četrtin stroškov, ki sta jih stranki priglasili pred Splošnim sodiščem.
4. Evropski komisiji se naloži plačilo četrtine stroškov, ki sta jih stranki priglasili pred Splošnim sodiščem.
Pelikánová | Jürimäe | Soldevila Fragoso |
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
1. Tožeča stranka
2. Proizvodi
3. Upravni postopek
4. Izpodbijana odločba
Postopek in predlogi strank
Pravo
1. Glavni predlog iz tožbe: razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko in družbo TM T & D
Štirinajsti tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe in njene pravice do poštenega sojenja s strani Komisije, ker ji ni omogočila vpogleda v obremenilne in razbremenilne dokumente
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Petnajsti tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do obrambe, ker Komisija ni posredovala svojih ugotovitev o teoriji nadomestil, ki je bila del skupnega dogovora
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Prvi, tretji in četrti tožbeni razlog: Komisija ni dokazala udeležbe tožeče stranke v zatrjevanem kartelu, storila je napako, ker je zavrnila dokaze, ki pojasnjujejo neudeležbo tožeče stranke na evropskem trgu in nezmožnost prodora nanj, in kršila pravila dokazovanja, ker je obrnila dokazno breme in tako kršila domnevo nedolžnosti
Dokazi, ki jih je predložila družba ABB
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Podkrepitev dokazov, ki jih je predložila družba ABB
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Mehanizem obveščanja in vračunavanja v kvote
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Dokazi, s katerimi se domnevno izpodbija obstoj skupnega dogovora
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Dodeljevanje projektov GIS v EGP
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Splošna presoja
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Drugi tožbeni razlog: Komisiji ni uspelo dokazati obstoja sporazuma, ki bi kršil člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
Trinajsti tožbeni razlog: napaka Komisije pri izračunu trajanja kartela
– Trditve strank
– Presoja Splošnega sodišča
2. Podredni predlog: razglasitev ničnosti člena 2(g) in (h) izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Stroški